NAŠ LOVEC.
Jože Plot.
Moradežev Šimen je bil dober človek. Vedno so sc smehljale nje-gove stare ustne, nikdar in nikomur ni zameril žale besede. Tri doline naokrog so ga gotovo poznale, a svoj ugled si je pridobil ijij        vsled svoje   velike lovske slave in časti.   Lovec je bil naš Po-J\         radežev  Šimen — in  še  kakšen! Vso  zverjad in zalego,   ki je strašila  po  naši  okolici,  je  krotil  Šimen s svojo  staro  puško. Kune, dehorji in lisice, ki delajo toliko preglavice in smrtnih nevarnosti kurjemu svetu, in še več skrbi pridnim, varčnim gospodinjam,  so imele pred njim rešpekt, da je bilo veselje. Kadar se je pokazal Šimen — ali bolje rečeno, njegova mogočna puška na straži, se ni upala priti v bližino nobena zverina,  in vsaj za nckaj časa je bilo tako  sklenjeno,   oziroma po  Šimnovem  posredovanju  prisiljeno prijateljsko  premirje med divjim roparskim in miroljubnim kurjim svetom. Ljudje so pravili, da se je zverjad ob  Šimnovcm  prihodu  žc  oddaleč poskrila.  Znal se je pa ta mož tudi dobro postaviti pri svojem opravilu. Zleknil se je v najpripravnejši grm, kakorhitro  je  prišel  na  sled kakemu štirinogatemu tatu.  Puško vcdno pripravljeno na strel — gorje   ti,  prekanjeni lisjak!  Ob takih trenutkih mož ni poznal šale, gledal je kruto in odločno kakor sodnik.
»Čakaj, zviti bratec,« je mrmral, »ti že pokažem, kaj je tvojc in kaj ni.«
Navadno  taki  lovski   pohodi  in  taka pričakovanja iz zasede niso bila brcz  uspeha.   Skoro   vsakikrat  je  uničil  pregrešno  življenjc kaki        i
zverini, ki se je v svoji neoprezni požrešnosti prcveč približala svojemu ¦ tatinsketnu cilju. Šimen je imel pa tudi veselje za to dobro delo, ki je ^J bilo v občni blagor gospodinj po vsej fari. Brez godrnjanja in nestrpnosti ^J je čakal često po cele ure v svojem skrivališču, da zaloti novega ne- H pridiprava, ki so ga imele gospodinje posebno na piki in so ga zato H priporočile Šimnovi dvocevki. Seveda, velikokrat se pa tudi niso ures- H ničile pobožne želje in priporočila skrbljivih gospodinj. Včasih je bila H pač prekanjenost živali le večja ko vsa človeška pravicoljubnost. Ob H takih prilikah sc je moral Šimen vrniti prazen domov, hudomušneži so H ga dražili:                                                                                                 ¦
»Sevcda, ko si spal v grmovju, mesto da bi stražil . . .« Pa so vsi ^J vedeli, da Šimen ni spal, ampak je imel le takozvano lovsko smolo. H Zato se pa Šimen nikdar ni razjezil, ampak se samo zasmehljal in menil H zadovoljno:                                                                                                H
»No, in ta kurji tat se je potem najbrž zbal mojega smrčanja, ker H gotovo dreto vlečem.« —                                                                           H
Enkrat je pa ustrelil Šimen jako lepega lisjaka, ki je imel na vesti H že veliko mladih petelinčkov. Privlekel ga je mrtvega k Štancarjevim v ^| hišo, ravno ko so povečerjali.                                                                   ^M
»No, mama, kaj bo to-le?« je vprašal in sc muzal, ko je vrgel žival ^I sredi izbe na tla.
»O moj jojmene — lisica!« se je prva začudila Micka, ki je sedela najbliže vrat. Potem so pa prileteli vsi od mize gledat zverino in se čudili.
»Kaj, lisica! To vam je pravi lisjak, vam rečem,« je poudaril Šimen.
»Dobro si naredil, Šimen! Hude skrbi si nas rešil,« ga je pohvalila mati Štancarica.
Žival je bila res čez mero velika, posebno, ko je ležala zleknjena na tleh s svojim dolgim, košatim 'repom. Mali Janezek, bi bil žival najrajši zajahal, a se je še vedno nekoliko bal, da bi ga ne ugriznila.
»Ta se ne bo več mastil s kuretino,«   je   menil  zadovoljno Šimen.
Gospodinja mu je prinesla v znak hvaležnosti mcrico vina in ruto pšena.
»Na, to vzemi za plačilo! Res, Šimen, dobro si naredil.« Tako dobro se je raateri zdelo, ko se je znebila tihotapskega škodljivca. Taka je torej zgodovina lovske časti Šimnove. A na stara leta je izgubil mož prccej na svojem ugledu. Začele so mu oči pešati, tako da je vsled svo-jega slabega vida često prav nerodno streljal. Nagajivci, ki jih nikjer ne manjka, so rekli, da preveč meri, ko strelja, in najporednejši so si do-volili celo opombo, češ da se ga vsa zverjad boji, ker tako križem glcda pri streljanju, in da zato noče priti nobena na izpregled. Seveda, nekaj resnicc je žc moralo biti na tem. Tista »lovska smola« namreč je postala pri našem Šimnu skoro nenadno zelo običajaa, ali če hočemo lepše reči: nekdanji lepi, gotovi uspehi, ki so bili pri njem takorekoč navadni, so postali jako nenavadni.
Posebno eno vcselo dogodbico iz njegovega lovskega življenja so ljudje radi pripovedovali, scveda ne vpričo njega, ker niso hoteli žaliti vnetega lovca. To je bilo pa tako-le:
Pri Gašparetu so imeli starega psa, ubogo ščene, ki jc bilo žc napol slepo in vse pohabljeno. Poklicali so torej slavnoznanega lovca, Pora-deževega Šimna.
»Čuj, Šimen,« je rekel hišni gospodar, »tega-lc reveža boš spravil na oni svet. Dve dvojači dobiš, če storiš to dobro delo. Samo glej, da takoj prvič lepo zadeneš. Žival ne srae trpeti.«
Šimen je parkrat krepko potegnil iz svojega ljubega vivčka, potem je šel radevolje po puško.
»Najprvo ga kam privežimo,« je presodil položaj.}[Privezali so psa z vrvjo na drog ob skladovnici drv, Šimen je prijel za dvocevko in se vstopil do dvajset korakov od živali.
»Stare so že moje oči,« je rekel in si mcncal oči, »vedno iznova jih moram naravnavati in vaditi na puško.«
Dolgo je meril. Sprožil jc in zadel — vrv, Pes, prestrašen po strelu, je cvileč in lajajoč planil po cesti.
»Šimen, to si pa slabo naredil,« so vsi bušili v smeh.
Šimen jc bil res precej v zadregi. Pa je kmalu potolažil gospodarja in druge okoli stoječe ter rekel:
»Je še bolje, da živi.«
147
A psu ni bilo usojeno življenje. Še tisti dan ga je povozil neki voz, ki se mu je zatekel pod kolesa.
»Kajne, Šimen,« je dejal dobrodušni Gašpare, »volja je bila dobra, meso pa slabo.«
Dal je pa staremu lovcu vseeno radi njegove »dobre volje« obljub-Ijeni dvojači.
»Moja mera se že dopolnjuje,« je menil Poradež in se odpravil nekoliko nevoljen domov.
Par tednov pozneje se je pa dogodilo, da je imel stari lovec pri izvrševanju svojega poklica spet »poštcno smolo«, ki je dala pozneje mnogo opravka obrekljivim jezikom.
V našo vas se je namreč spet priklatil neki strah, ki je jako pridno tihotapil med perutnino. To pot se je pa spravila žival tudi nad gnezda. Mati Štancarica je bila vsa iz sebe. Tožila je, da ji je v par nočeh zmanjkalo dvoje jarčk in čez trideset jajc. Priletela je k Poradežu.
»Za božjo voljo, Šimen,« jc prosila, »za gotovo pridi, ti boš brez dvoma napravil konec tej roparski nesnagi.«
Šimen se je nekaj časa obotavljal in se izgovarjal radi starih oči, a stara lovska mrav je kmalu v njem premagala vse pomisleke in ugovore.
»Kaj se boš branil!« ga je bodrila Štancarica. »Saj vemo vsi, da si ti najbolj vajen takih opravkov.«
In Šimen je šel. Ko se je zvečerilo, se je že prikazal s puško pod Štancarjevo šupo. V šupi je bilo skritih večina gnezd, in zraven šupc so spale kokoši na svojih gredeh. Sedel je Šimen na bližnjo klado v skritem, temnem kotu, kamor niso mogli prodreti lunini žarki. Tam se je naslonil na puško in prežal z vidom in sluhom na vse strani. Čakal jc dolgo, dolgo. Pri Štancarjevih so se že davno spravili vsi k počitku, rdeče luči po vaških oknih so že vse pogasnile. A roparice ni bilo od nikoder.
Lepa, svetla in mirna noč je bila. Šimnu ni bilo dolgčas, tudi dremalo se mu ni. Saj si je od časa do časa s tobakovim dimom preganjal zaspane slabosti. Premišljeval je svoje življenje, v duhu preživljal še enkrat svoje lovskc dni in ob takih živih spominih, ob takih napetih predstavah se mu ni moglo zdolgočasiti. Vajen samote, je bil najrajši samoten. Minula je polnoč, bližalo se je jutro — o kaki lisici pa še vedno ne duha, ne sluha.
»Žival voha,« jc pomislil Šimen, »kakor nalašč ne pride.«
A to ga ni omalodušilo; kot star lovec se je bil privadil potrpež-ljivosti. Na vzhodu se je bilo medtem že razsvetlilo, kosci so vstajali in vriskali jutru v pozdrav. Takrat se je nekaj hitro in oprezno splazilo ob meji nad kozolcem. Šimen jc razločil natanko s svojimi starimi očmi, da jc bila lisica. Pripravil je puško in se naravnal na strel. V grmovju je lahno  zalomastilo in zašumclo,  žival je skočila prek poti proti šupi.
»Sem te vendar-le pričakal,« se je razveselil Šimen in se je še bolj stisnil v skrivališču. Vrata v šupo so bila napol odprta, tako da se je mogla žival   brez   vseh  težav  priplaziti   proti   gredem,   kjer je bil skrit
148
I
Šimen, Mož si je hotel na vsak način zagotoviti uspeh. V šupi je bilo še temno, a slišalo se je dobro, kako je zalomastilo po listju in slami s počasnimi, opreznimi stopinjami. Vrhu kupa slamc sc je ta hip nekaj zgenilo — Šimen je pritisnil na petelina. Pok! je zagrmelo po šupi. Gori na slami je zakrililo nekaj s perutnicami, Šimen je razločil, kakor da je zavpila kura z napol zadušenim glasom.
»Vražja zvcrjad,« je pomislil Šimen. »Je že davila?«
Hitro se je skobacal po listju, da pogleda, kaj je. Vrhu kupa je ležala na gnezdu ustreljena kura.
»Glej ga šmenta!« se je začudil Šimen ves osupcl, ko jc videl, kako ga je ukanila lisica. Sam ni vedcl nad kom bi se zjezil, ali nad sabo ali nad lisjakom, ki je medtem že brez sledu odnesel zdravo kožo. Ko se je načudil temu neprijetnemu iznenadenju, je pobral ustreljeno kokoš in jo je nesel iz šupe.
Medtem so bili ljudje že vstali- Ko je Štancarica začula strel, je takoj prihitela na dvorišče. A ko je videla Šimna, kaj nese, je sredi poti obstala.
»Pečenko bostc imeli,« je dejal Šimen v precejšnji zadregi. »Ta ne-umna kokoš je bila vso noč gori na gnezdu.  Menda vali.«
Skoro osramočen je Šimen povedal vso zgodbo. Štancarica ni po-kazala nikake nevolje.
»Kajne, Šimen, star si že,« je dejala in vzela kokoš. »Sicer je pa vseeno bolje, kakor da bi jo vzela lisica. Kokoš je svojega denarja vrcdna.«
»Toda škoda je jc, škoda,« je pomomljal žalostno Šimen. »Nc zameri!«
Gospodinja ga je peljala v kašto in mu je naložila v ruto pšena. Šimen se je nekoliko branil, češ da ni zaslužil, potem pa je vseeno vzel.
»Nikar ne zamcrite, saj veste, Šimen je star, in stare oči niso vcč za lovca,« je rekel in se opravičeval, ko se jc poslavljal. Potem jc pa žalosten odšel v dolino proti svoji kajži.
Tisti dan je Poradežev Šimen sklenil, da spravi za zmcrom puško v kot in prepusti lovski poklic mlajšim, spretnejšim naslednikom. Potlej ga rcs ni pregovoril ne Peter ne Pavel na lov. Pozabil je Šimen na kune in lisice in na vso zverjad. Kadar je pa kdo kaj sitnaril, ga jc pa kratko zavrnil:
»Morija ni za nedolžna in za nadložna leta.«