POŠTNINA 1’LaCANA V GOTOVINI POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN L - Leto II. OMLADINSKI KULTURNO-POLITIČNI LISI Štev.i4(29). Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, 19. aprila 1937 Celoletna naročnina znaša 18 Din Naravna posledica Obravnavanje našega notranjega političnega problema v poslednji proračunski razpravi v Narodni skupščini se je mestoma dotaknilo tudi pojma »narod«. Do izraza so prišla različna pojmovanja. To nam daje pobudo, da določimo naše stališče do tega vprašanja. Kljub prizadevanju sociološke znanosti, da bi z definicijo konkretizirala vsebino tega pojma, je on še vedno predmet izkoriščanja in zlorabljanja v najrazličnejše svrhe. Potreba in cilj ožita ali širita v posameznih primerih njegov obseg, zato bo često treba v tej svrhi iskati razlago njegovemu prikrojevanju. Od nekdaj smo mi razumeli naš narod kot skupnost ljudi istega porekla, enotnega ali najsorodnejšega jezika, istovetne zgodovinske usode in istih življenjskih teženj. Iz zavesti te. naše objektivne skupnosti je izhajala kot naravna posledica tudi zavest subjektivne in duhovne skupnosti. Za nas je pripadnost k narodu, kot družabni individualni edinici, katero ločijo od vseh drugih narodov objektivna, zunanje zaznatna svojstva, za vsakega posameznika determinirana. Po naših pojmih ne more nekdo odločati o svoji nacionalni pripadnosti po trenutnem subjektivnem razpoloženju. Za take primere ima naš narod naprimernejše psovke. Narod kot celota pa je dinamični pojem samo z zgodovinske perspektive. Samo s tega zrelišča moremo opazovati spreminjanje fizijonomije posameznih narodov, zato predstavlja on v praktičnem smislu konstanto, ki omogoča določitev in uporabo zanesljivih objektivnih karakterističnih znakov za narodnostno opredeljevanje posameznikov. Na teh osnovah počiva zavesi jugo-slovenske skupnosti, ki si je ohranila skozi stoletja, kljub najkrutejšim političnim nasiljem in močnim najrazličnejšim kulturnim in verskim vplivom. Imperialistični narodi, ki so nas skušali zbrisati z zemeljske površine, so stremeli, da nas diferencirajo v objektivnem smislu. Na srečo smo si v tej neenaki borbi ohranili še vsa ona obeležja, ki nas družijo v enotno nacionalno skupnost. Kolikor pa so bila prizadevanja naših nasprotnikov uspešna, toliko čutimo njih kvarne posledice. V Narodni skupščini smo slišali tudi zaeovornika tako zvane subjektivne narodnostne teorije, ki se je porodila tam, kjer je treba vzdrževati zavest neke skupnosti mimo vseh jezikovnih, krvnih itd. razlik. Klasično je izoblikoval ta nazor E. Renan v znameniti razpravi »Quest — ce quune nation?« Povsem v njegovem duhu se slišijo besede iz Narodne skupštine: »Narod je po današnjem stanju merodajne sociološke znanosti zajednica, katero njeni pripadniki hočejo, čutijo, imajo o njej zavest in jo uveljavljajo... Samo eden objektivni postopek imamo za določitev meja določene narodne zajednice. Ta postopek je. plebiscit.« To naj bi bil narod in nič več? Zanj torej niso potrebni nikaki objektivni elementi? Oni naj bi bili potrebni in koristni samo v kolikor lahko pospešijo ustvarjanje subjektiv- Žalostni dogodek na zagrebškem vseučilišču je naravna posledica sestave in razvoja »hrvatskega pokreta«. Dejstvo, da je padel kot žrtev nekulturnega, nasilnega razračunavanja med njegovimi lastnimi sestavnimi strujami mlad 'akademik, dokazuje, da preživlja Mačkovo Pojave notranjega razkroja hrvatske »homogenosti« smo mogli zasledovati že dalje časa. Zlasti na univerzi, ki je bilo vedno veren odsev splošnih razmer n razpoloženja, smo mogli zabeležiti ostra nasprotja med posameznimi »komponentami«. Ta razplet, ki se je začel z brezobzirno borbo za premoč v raznih visokošolskih društvih in se stopnjeval do znanega napada na prostore »Hrvat-skega dnevnika«, je dosegel višek svoje žalostne slave v krvavem poboju med »nado« »hrvatskega naroda«. Dolgoletna abstinenčna politika, zasnovana na absurdni ideologiji hrvatske nacionalne individualnosti in nesprejemljivih, konfederativnih upravno političnih zahtevah, je mogla samo za krajšo dobo vzpostaviti zunanjo enotnost najheterogenejših elementov: bivših Radičevih pristašev, frankovcev. klerikalcev in levičarjev. Vsakemu teh elementov je začasno prijala ta skupnost iz posebnih računov. Brezizglednost, brez-uspešnost in utrujenost pa so začele polagoma rahljati notranjo disciplino »pokreta«, ki &e je v času njegovega najmočnejšega razmaha vzdrževala pod pretnjo »hrvatskega nacionalnega izdajstva«. Poleg prikritih posebnih računov je -ilila vsakogar kolektivna psihologija »hrvatskega naroda«, da je trenutno »podredil« svoje ločene nazore in interese vrhovnemu. Dogodki dokazujejo, da današnje stanje tega več ne zahteva. To se razvija točno po socioloških, psiholoških in vseh drugih zakonih, ki uravnavajo javno življenje. Premirje ali sporazum, ki ga sklenejo sicer nasprotujoče si struje zato, da dosežejo določen cilj proti tretjemu, se automatično prekine z uspehom ali neuspehom. Z uspehom, t. j. z izločitvijo tretjega, se pogod- ite duhovne skupnosti, ki pa se lahko vsak čas zopet razdruži? Naša nacionalna skupnost naj bi bila samo akt trenutne volje? Pristaši tega nazora so šli in merili ljudstvom indeks lica in lobanje, jim analizirali kri in proučevali njih pigment, da zrušijo »zablodo« žur-nalistov in politikov, da je za pojem naroda potreben kakršenkoli objektivno zaznatni skupni atribut, ki človeka samo usužnjuie in zmanjšuje absolutno veljavo njegove individualne volje. Ta teorija se je v praksi izkazala kot teorija močnih, kulturno, politično in gospodarsko razvitih narodov, ki so sposobni spreminjati v odločilnih trenutkih — plebiscitarnih — duševno razpoloženje kulturno in politično manj razvitih narodov. To vprašanje pa ni važno samo s tega vidika. Važno je tudi z ozirom na no- beniki nujno povrnejo h svojim starim neporavnanim računom, z neuspehom pa k medsebojnemu obdolževanju. Ob takih prilikah se običajno razkrije vsa domov jugosloveriskih nacionalistov in rezanju vinorodnih trt nasprotnikom, krvavi pokolj v njegovih lastnih vrstah. \ tem leži velika tragika dolgoletne abstinenčne in demagoške politike, ki ni1 prinesla niti »hrvatskemu« niti ju-goslovenskemu narodu koristi, pač pa neprecenljivo Škodo. Spričo težkega, krvavega razračunavanja v vrstah Mačkovega gibanja globoko verujemo, da se bodo njegovi odločujoči činitelji zamislili nad irealnostjo in nesmiselnostjo dolgoletnega početja, ter da bodo razmišljali tudi o svoji idejni in taktični reviziji, ki naj da njih Ljudski rodovi izašld su iz kamenitih špilja i kroz neprekidne napore mnogih sledečih generacija danas zasnivaju železobetonske gradnje sa instalacijama najpoželjnijega komfora. Duhovnost svili minulih generacija limitovala se telesnim potrebama i ugodnostima; svu svoju mislenu i čuvstvenu sposobnost posvetile su torne, da upoznava-njem nadmočnosti prirodnih elementarnih sila sve obmu u svoju korist. Za-počete napredne korake svojih pret-hodnih rodova nove generacije su po-duhvatale i tako se kroz duga razdob-lja čovečanskog razvoja nagomilaše mnoge dobrine u korist novih budučih rodova, u korist a i u dužnost da ove nove generacije umnože i usavrše. To se je novim rodovima nametalo samo po sebi i oni tD nisu mogli izbeci, po pri-rodilom zakonu kauzaliteta i inercije duha. Volja — čuvstveni eksponent tranje-politično življenje vsakega naroda. Po subjektivni teoriji postane pojem naroda lahko predmet dnevnih strankarsko-političnih razračunavanj in priznavanje pripadnosti k določeni nacionalni skupnosti odvisno od trenutnega političnega razpoloženja. Te pojave opažamo tudi pri nas. Mnoge stranke priznavajo našo nacionalno enotnost samo pod predpostavko, da so na oblasti, sicer so najradikalnejše pobornice nacionalnega separatizma. Tudi pojem »hrvatske nacionalne individualnosti« moremo razumeti samo z vidika sub jektivne teorije, ker ona nima nobene objektivne podlage. To, vedno nam tuje narodnostno na-ziranje odklanjamo, ker nam je jugoslo-vetiska nacionalna skupnost jačja vrednota kot enodnevnica. bodočemu delu realno vsebino in praktične izglede. Jugoslovenska nacionalna mladina, ki ni nikdar tajila, da ima Mačkovo gibanje svojo upravičenost v težkih napakah našega političnega življenja, je z neprestanim obsojanjem nerazsodne ekstremnosti iskreno želela, da bi težnje lirvatskega dela jugoslovenske-ga naroda dobile sprejemljivo, z vrhovnimi interesi naše nacionalne in državne celote združljivo idejno vsebino in sprejemljiv taktični postopek. Jugoslovenska nacionalna mladina in celokupna nacionalna javnost, ki se je žalostni dogodek na zagrebški univerzi neposredno ne dotika, želi, da bi se na bolj kulturen način nadaljevalo razčiščevanje v vrstah »hrvatskega pokreta«. Zlasti želimo, da bi se izločili iz njegovih vrst vsi odkriti nasprotniki našega naroda in države, ki dobivajo za svoje delovanje diktate od zunaj, ker verujemo, da bo zdravo sredino Hrvatov lahko pripeljati na pota jugoslovenskega nacionalizma, kateremu so dali ravno oni tako velike glasnike. Mi čakamo — čas govori za nas! sveshih biča, i instinkt — živi putokaz čula, morali su ostati u istoj ili pove-čanoj meri, unapred odredjenoj prema težnjama minulih generacija. U bronzano doba išlo se za tim da se ljudski rod obezbedi pred apoljnim opasnostima sa što sigurnijim orudjem; takodje išlo se za tim da se novim pro-nalaskom trajnije i komotnije obezbe-de u pogledu posudja i nakita: za bron-zanu posudu se ne treba bojati da če se pre slomiti, nego li zemljana činija, — a ukrasne fdeure ispale gu mnogo este-tičnije i praktičnije one od bronze, nego lii one od la pora ili gline. Sličnim potrebama k praktičnom savršenstvu težili su svi ostali nastajuči rodovi, dok se danas ni je došlo do toga, da ljudi mogu obezbedjivati svoje živote prefi-njenije i uspešnije. Mogu ubijati svoje mnogobrojne opasne neprijatelje koz-mičkim zracima. Svoj fini dnevni obrok mogu uživati kot automatskog stola, ko-ji ih sam hrani kao najbolja dadilja! A što se tiče nakita d drugih spoljnih zadovoljstava, telmika garantuje za udovoljavanje svačijem ukusu. Logično, svi ljudski rodovi radili su za sopstveno usrečavanje, kao i za usre-čavanje svojih budučih generacija. Prema tome, naeomilavanje svih kulturnih tekovina čovečanstva moralo 'bi biti istoproporcionalno ugodnijem osečanju života kod novih generacija. Svaki mladji ljudski rod morao bi biti srečni-ji bar za jednu malenkost od minule. A to nije istina. Znači — da u radu, u životnoj akciji i težnjama minulih generacija leži neka osnovna, kardinalna pogreška. Čovek je nekada srečnije živeo u kamenitim špiljama, nego li danas u obhikodenima; srečnijim se ose-čao u svom večemjem odmoru posle dnevnog nešačkog napora i lova, nego gibanje akutno notranjo krizo, ki je morala nastopiti po predvidevanju vsuic-ga treznega človeka z vso neizprosnostjo. neiskrenost dogovora. Po tem pravilu se danes razvija itaoda »hrvatskega narodnega gibanja«. Z vso logično neizprosnostjo je sledil Kerestincu, požigom li se današnji moderni čovek oseča posle izleta na autoniobilu ili posle avi-onskog leta. Dakle, po prirodnom zakonu: koliko manje napora, toliko ma-nje zadovoljstva. Čovečanstvo u svom traženju prefinjenijega načina života i ugodnosti nije našlo nravi put. Ovdje moram izači iz okvira natura-lističke filozofije, ma da je ona pravil-nija od svih filozofskih pravaca, jer razlaže ideju života sa prilično pravil-nog gledišta. Moram izači iz naturali-stičkog gledišta, da t. zv. napredak ljudskih rodova ne znači nista drugo osim jedno nepravilno i štetno odmieanje od prirode. To gledište nije ponajbolje de-finisano. Izvan prirodnili granica ne poetoji nijedna sredina u kojoj se može vršiti kakav proces. Sve što se dešava u prirodi, dešava se na prirodan način. Kulturni napredak ljudi ne znači ni-kakvo odmieanje od prirode, niti pxi-bližavanje prirodi. Ljudski napredak može sadržavati jedino štetne pogreške koje se čovečanstvu svete, kažnjavajači ga raznim nevoljama. Koja je veča nevolja današnjega čo-veka od te da je njegov život potpuno u rukama drugih? Na osnovu čega on sme imati ma i na jmanj e samostalnosti? Primitivni čovek je imao više samostalnosti, nego H je ima kakav današnji naj-sposobnije kulturni prestavnik. Treba poznavati krivuilju puta kojom su se kretale sve minule generacije čo-večanstva, pa onda utvrditi koliko je uzaludnih nazora ono upotrebilo u svom tlobraženju da bi se popelo preko odre-djenih i neprehodnih granica prdrodine volje. Očito, oni napori, koje je čovečanstvo iskreno i sa opravdanom potre-bom u svojoj životnoj bnizi, urodili su pravim plodom. Tako su mogle neke generacije biti srečnije od drugih jer im je i najmanji naipor, ali i pravi iskreni napor, doneo više uspeha, nego drugima, koje su oinile i najrizikantnije korake u pokušaju bez pravoga i opravda-noga cilja. Jer samo nužna opravdanost životne potrebe dovodi do postizavanja postavljene svrhe. Ovde bi mogla biti aktualna tema: kakve su pogreške u delima minulih generacija i kakve su posledice imale ove pogreške. Kao fizičkom životu, tako i u psihičkom životu masa u pojedinim kra- jevima raznih ljudskih, nacionalnih, rasnih ili verskih jedinica nastupa po-katkada doba pandemije preteranog samouveličavanja njihovih sopstvenili vrednosti. Sečamo se Krstaškog rata, ka-da je jedna starija generacija pozvala i povela novu generaciju — slabašnu decu, da ta nedorasla i nevina biča ginu i oslobadjaju Hristov Grob od nevernika. Ta generacija, vaspitana hriščanskim fanatizmom, tim gestom je dokazala svoje nazorno delo nad novom generacijam, Mlade sile pale so kao žrtve obma-nuteg čovečanstva, koje se je najbesmi-slenije rasparčalo u veri, da je božji sin lsus nešto više, nego li božji prorok Mu-hamed. Da uzmemo jedan bliži istoriski pn-mer za karakteristiku rovečanskih generacija u akciji. Čelikom naoružama Ne-mačka u toku života jedne uobražene generacije htela je dokazati celom svetu svoju nadmočnost. Oni ogromni napori, što ih je ona prouzrokovala kod drugih istodobnih generacija u svetu — da su bili upotrebljeni za podizanje novih umnijih, zdravijih i srečnijih rodova urodili bi večim i korisnijim plodom, namesto što su prouzročili zlo i nevra-stenički porodili psihološki i telesni ka-taklizani anemične poratne generacije. S toga današnja poratna generacija živi sa prepolovi jenom voljom za život, više pod utiskom straha, nego oduševljenja, nemajuči ni karaktamosti, ni močne volje da trajno iskazuje smisao svoga prava na život. Romantični život danas je novoj generaciji smešna stvar. Priznaje se tako zvani realni život, koga treba računski obeležiti i shvatiti za svešču relativnih odnosa plusa i minusa svih vrednosti, u koje ne treba verovati dok se vidno ne pokažu. S toga čeato puta omladinac današnje generacije lako p rim a i diktu-je svojoj i tudjoj savesti one postupke, koje nema j u ve* e sa karakternošču i čašču, več sa direktnim materijalnim interesom. Životna smotra te vrste posledica je rdjavog uzroka minule generacije, koja je ostavila svome rodu jedinu iskrčenu stažu: samoprevaru. Današnji vek stoga prestavlja vek štetne praznine u prirodnom životnom hodu čovečanstva. Ma da su se ljudski ciljevi svodili na materijalnu, fizičku udobnost i osi-guranje, ima jedno važnije pitanje i zahtev za svako svesno ljudsko biče, a to je koliko ono kao individuum može i sme da uživa od nasledjenih dobrina minulih generacija i koliko mora pora-diti za srečni život svojih budučih rodova. (Nastaviče se) Medjunarodna izložba CIE u Napolju Kao što smo javili u broju od 20 ja-nuara, priredena je početkom ovog meseca u Napulju Medunarodna študentska izložba umetnosti i kulture. Organizacija izložbe bila je, u okviru Confe-deration intemational des etudiants, po-verena italianskom studentskom savezu (Gruppa universitari fascisti). Uredništvo »Naše misli«, u sporazumu sa Starešinstvom Prve studentske radne čete u Zagrebu, odlučilo je da takode uce-etvuje na toj izložbi kako bi se več jed-nom i na medunarodnom forumu dostojno prikazalo ma i samo jedan deo delovanja jugoslovenske akademske omladine. Naše uredništvo je, tako, poslalo u Napulj sledeči material: 1. »Naša misel«, godište I, uvezano; Od rojstva jugoslovenske nacionalne misli je bila borbenost značilna za njene nosilce. Le tako moremo razumeti ogromno število duševnih in fizičnih mučenikov, ki so s svojo neustraseno-stjo utirali skozi strašne zapreke zmagovito pot jugoslovenskemu narodu v kulturno in politično svobodo. Te odlike izgleda, da mnogi glasniki naše zgodovinske, življenjske in odrešilne misli niso imeli vedno od postanka nase nacionalne države naprej. Vse kaže, da je bilo našemu narodu lažje odstraniti s poti naravnega razvoja zunanje zapreke kot lastne notranje zablode. Za današnjo politično situacijo mi ne krivimo samo slepcev, bolnikov in sovražnikov, ki podzavestno ali zlonamerno postavljajo na osnovi teorije treh nacionalnih individualnosti absurdne, neizpremenljive in patološke upravno politične zahteve, katerih usvojitev pomeni v končni posledici razsulo v stoletnih žrtvah ustvarjene zgradbe, temveč obdolžujemo tudi mnoge, rekli bi lahko »jugoslovenske nacionaliste«, ki so pozabljajoč na borbenost in odločnost zatajili ravno v najusodnejših trenutkih. Pri tem ne mislimo toliko na tiste, ki so ostali na izpostavljenih vrhovih, tem-YeČ predvsem na širše intelektualne pla-cti, ki so cesto, ko bi morale biti vzor odločnosti in optimizma, ubrale raje umnrjenejšo in popustljivejšo pot. Tudi to je eden vzrokov, da j,e potisnjena danes jugoslovenska nacionalna misel v defenzivo in njeni nosilci z aktivne vloge na položaj korektorjev in I I I Opozicionalnih revizorjev javnega življenja. Zakaj to ugotavljamo? Zato, ker vidimo v malodušnosti posameznikov u-spehe tistega političnega cinizma, ki proglašajoč jugoslovenski nacionalizem za fikcijo, patologijo, perverznost in zablodo, javno poziva njegove pristaše, da naj napovedo idejni konkurz. Za tistega, ki ima v sebi vero je mogoča v takem položaju samo ena politika in taktika: reakcija na akcijo. Slaba je politika, ki sledi nasprotnim ekstremom in s stalnim popuščanjem vzdržuje med seboj in njimi isto razdaljo in isto napetost. To bi bilo morda razumljivo in upravičljivo, če bi predvidevali nasprotnim silam končno dosegljivo mejo in cilj, ki še ne rušita osnovnih pogojev našega nacionalnega življenja in ne ovirata njegovega smotra. Teh meja v furijskem plesu centrifugalnih ekstremov ne vidimo, zato poudarjamo veliko dolžnost nosilcev edine kohezijske sile v našem narodu. Te dolžnosti niso majhne, a so zato svete. Kar vas je omahljivcev, ozrite se preko Sotle in videli boste orače in sejalce jugoslovenske misli, ki sredi separatističnega besnila učijo razdrazeni in zapeljani narod z njegovimi lastnimi zgodovinskimi dokazi, da se je izneveril samemu sebi. Da, če treba, bo naša dolžnost mesijanska. Rasla bo z globino zablode nasprotnikov in številom odpadnikov, in Če nas bo samo dvanajst: verovali bomo v Kristusa, ki ga jugoslovenski narod tudi ima. 2. nekoliko primeraka ovogodišnjih i prošlo-godišnjih brojeva; 3. »Narodna omladina«, godište II, kompletno ; 4. »Narodna omladina«, nekoliko primeraka godište I i III; 5. »Prva studentska rudna četa, izvi-štaj 3934«; 6. »Za slavu i za čast«, spomenknjiga nacionalne omladine Kralju Ljedinitelju; 7. »Kongres jugoslovenske nacionalne aka-' demske omladine, Ljubljana 19^15«, spomenica; 8. »Onima, koji dolaze«, uvezano; 9. »Petnajst let J. N. A. D. Jadrana1, Ljubljana, 1937«; 10. dvadeset uveličanih snimaka 6a rada Prve studentske radne čete u Podravini, Fruškoj Gori i Hercegovini. Kako su za posetioce ove izlozbe bile odobrene velike povlastice na italian-kim željeznicama (70%), pošla je veča grupa zagrebačkih i ljubljanskih studenata u Napulj tako da smo imali prilike videti izložbu. Izložba je bila podeljena u dva dela: medunarodni in nacionalni (italijanski) . Medunarodni je bio smesten u pre-krasnom »Castel nuovo«, nekdanjoj re-zidenciji anžuvinskih kraljeva, koji je sagraden 1279—83. Ukusno i pažljivo, u nekoliko; prostorija, bile so ovde smešte-ne slike, skulpture, tehnički načrti, časopisi, knjige, keramika, fotografije — jednom reči, sve ono što daje sliku o ujmetni/čkom i kulturnom radu omladine pojedinih zemalja. Bile su zastup-ljene sledeče države (redom od ulaza): Švicarska, Austrija, Kina (študenti u Evropi), Čehoslovačka, Poljska, Nema-Čka, Jugoslavija (»Naša misel«), USA, Madžarska, Holandija, Engleska, Fran-cuska i još neke ali samo po jedniin ili dva primerka kakvog časopisa. Najviše materiala su poslali Čehoslovaci (njihov zvanični katalog navodi 355 predmeta!), Švicarci, Madžari (koji su bes-platno delili prospekte o lepotama svoje zemlje) in Austrianci. Istina, jugoslovenski deo je bio skro-man ali ne zato što kod nas ne bi bilo dela koja hi nas dostojno mogla repre-zentovati, nego zato što se kod nas vero-vatno misli da smo mi toliko poznati u velikom svetu da je svaka propaganda izli&na. Dovoljno je ako navedemo primer da smo se pre polaska u Napulj obratili na ustanovu koja ima dužnost da obaveštava inodtranatvo o nama i za-molili da nam stavi na raspoloženje slike zanimljivih predela naše zemlje: bili smo odbijeni. Ništa zato: uvereni smo da če na iduooj medunarodnoj student-skoj izložbi Jugoslavija biti zastuplje-na još bolje nego što je bila sada u Napulju. Predaleko bi nas odvelo ako bismo hteli podrobnije da opišemo samu iz-ložbu. Dovoljno je ako kažemo da su svi izloženi predmeti, počev od stakle-nih vaza koje su poslali Čehoslovaci pa preko plakata (Švicarci) i uljanih rado-va do arhitektonskih načrta za »mana-stir sa crkvom na oitoku Rabu« (Austrija — g. Rajko Pogačnik), pokazivali visok stepen omladinske umetnosti. Me-dutim, kao što smo več podvukli, sve smo to mogli izložiti i mi da je bilo više razumevanja i kod nas samih. Ali, ipak, obzirom na to da je ovOg puta cela jugoslovenska izložba bila priredena jedino iniciativom »Naše misli«, možemo sa uspehom biti zadovoljni. Što se tiče organizacije (ne smeštaja) izložbe, ona je bila slaba. Doduše, kako Jugosloveni nisu sačinjavali nikakvu zvaničnu delegaciju nego su išli kao obični ekskurzisti, nije nas to mnogo pogadalo ali nas je začudilo kad nam čak nisu mogli reči niti gde su otseli Čehoslovaci, koji su poslali svoju delegaciju a sa kojima smo hteli doči u vezu. Isto tako iako je na prospektu bilo navedeno još čitavo brdo raznih p o vi as tiča za posetioce izložbe (u pozorištima, muzejima i na tramvajima), nismo ni-kako mogli doznati ko je nadležan da izdaje te povlastice! Ipak je to lepo kad čovek vidi da nismo mii, Jugosloveni, poslednji organizatori na svetu ... Italiani su imali svoju izložbu u tro-spratnoj zgradbi pored »Castel nuovo«. Sva tri sprata su bila zauzeta slikama (večinom ulja), skulpturama, fotogra-fiama, scenskim i tehničkim projekti-ma. Od svega toga, skulptura je bila naj-bolja dok su slikari, prosečno, bili mnogo slabiji. Ali, mi tu izložbu i ne pomi-njemo zbog njene umetničke vrednosti: nego je zamimljiv objekt te omladinske umetnosti. Taj objekt je Etiopija. Ne-brojene su slike kojima se slavi i veliča abisinski rat: tu imamo vojnika u kolo-nialnoj odori kako se oprašta od matere ili verenice; tu, Ženu u črnini sa pismom u ruci i vojničkim šlemom na stolu; tu, kolonialne trupe u maršu; onda, bez-brojne alegorične kompozicije koje prikazu ju civilizatorsku misiju Italije u Africi — itakodalje. Isto je tako i u ar-hitektonskom odeljku: pored projekata za autostradu Roma-Firence, sve ostalo su projekti ili za katedralu u Adis Abe-bi ili za koji manastir sa crkvom u kom drugom gradu Etiopije. Mogli bismo to kometarisati sa raznih strana ali radije prepuštamo čitaocu da sam izabere stra-nu koja mu se čini najzgodnijom ... Zaključujoči ovaj kratak prikaz, pod-vlačimo još jednom da nas je ova iz'ož-ba uverila da se možemo meriti i sa velikim narodima u pogledu omladin-ske umetnosti. Stoji do nas do se to sazna i u »velikom svetu« ... Dva važna dogodka v socialni zakonodaji »Naša misel« je že večkrat povdarila pomembnost socialnih vprašanj in potrebo radikalnejših ukrepov na polju aktivnega poseganja države v mezdne spore in preskrbo delavstva za primer starosti in onemoglosti. Najnovejša tozadevna zakonodajna ukrepa dokazujeta pravilnost iznešenili pogledov in zahtev. Uredbi o minimalnih mezdah in delavskem zavarovanju za primer starosti in onemoglosti predstavljata pomemben napredek v razvoju jugoslovenskega delovnega prava. Praksa bo pokazala ali je utemeljeno pričakovanje, da bosta oba ukrepa ugodno uplivala na delovne in življenjske pogoje socialno šibkih slojev. Postopek s strani javnih ustanov in privatnikov bo lahko odpravil mnoge nedostatke, ki izhajajo iz besedila obeh uredb. Gotovo je, da je prišla pomoč s strani države nekoliko pozno, to je v času, ko ni več mogoče popraviti vseh težkih posledic socialne in gospodarske krize. Zato bo treba paziti, da ne bi nove določbe predstavljale dejanskih ovir gospodarski prosperiteti in naravnemu stremljenju k izboljšanju delovnih pogojev. Dobra volja mora tudi v tem oziru pomagati, tako da bo mogoče prilagoditi obe uredbi menjajočim se prilikam. Ako analiziramo vodilno misel omenjenih uredb, vidimo dvoje važnih momentov: državne oblasti, zlasti lani so dobile znatno ingerenco pri izravnavanju interesnih sporov med delodajalci in delojemalci, na drugi strani pa je delavstvu zagotovljena preskrba za primer starosti in onemoglosti. Prvi moment je važen tudi s splošno državnega vidika, ker zavzema konkretnejše stališče napram pokretom in ideologijam, ki slone na državnem interna-cionalizmu. Njegova važnost je očitna, o koristnosti pa ne more biti nobenega dvoma, ker je naglašen nacionalni značaj socialnih problemov. Na ta način je dana možnost mirnega razvoja in primerne rešitve vseh perečih problemov brez povzročujočih socialnih sprememb. Važnost tega momenta bo tembolj po-vdarjena, ako bodo sledili tudi drugi ukrepi, ki bodo razširili intervencijo države na vse panoge gospodarskega in socialnega udejstvovanja. Drugi moment razširja stvarni obseg preskrbe delavcev v vidu prisilnega zbiranja privatnih sredstev za naloge, ki so po današnjem stanju prepuščene bodisi dobrodelnim akcijam, bodisi splošni preskrbi državljanov v okviru občin, banovin, države in drugih javnih ustanov. Način kako je ta moment povdarjen in rešen se nam ne zdi pravilen. Zbiranje glavnih sredstev za preskrbo starih in onemoglih delavcev se ne vrši na račun vseh premožnejših slojev, temveč gre v glavnem za prisilno varčevanje, s strani delavcev samih. Nestalna zaposlitev delavstva ter minimalnost njegovega zaslužka sta zadosten dokaz, da bodo žrtve s strani delavstva presegale njegove pridobljene koristi. Zbrana sredstva ne bodo zadoščala za vse naloge takega zavarovanja. Dajatve ne bodo dosegle potrebne višine, tako da bo delavstvo še vedno deloma prepuščeno dobrodelnosti in javnim podporam. Obdavčenje gospodarsko zmožnih virov bi dalo teinu zavarovanju veliko več sredstev, tako da ne bi bil v nevarnosti njegov nadaljnji razvoj. Na ta način bi država kot celota prevzela glavno breme, dočim bi prispevki zavarovancev predstavljali ie postranski dohodek. V nasprotnem primeru se bodo takoj pokazale slabe posledice prevelike fluktuacije zavarovancev, slabih zdravstvenih prilik med 'le-lavstvom in drugih nasledkov gospodarskih in socialnih težav zadnjih let. Vse to je opozorilo, ker pričakujemo, da bo ista dobra volja obveljala tudi pri odpravljanju nedostatkov in težav, ki niso bili predvideni. Zemlja in delo Brez dvoma stoji danes v ospredju dvoje najvažnejših socialno - političnih vprašanj: kako izboljšati in spraviti v ravnotežje življenje kmetskega človeka, predvsem doraščajočega kmetskega mladeniča in dati kruha kmečkemu dekletu na domači grudi. Danes opažamo, da baš ta dva, kmečki fant in kmečko dekle, čutita nujno potrebo, oditi v mesto za kruhom, iščoč si primernega zaslužka. Domača gruda pa vsa sočna in žejnn dela samuje brez haska. Vprašati moramo, kje je vzrok temu izseljevanju, te--mu begu s podeželja, od domače grude. Posebno pereče postane to vprašanje šele potem, ko smo opazili, da zapuščata domači kmečki krov mnogokrat tudi sin edinec in hči edinka. Mogoče je res, da vleče kmetskega človeka v mesto želja po lažjem zaslužku, misel na razne ugodnosti, točno fiksiran delovni čas 'n stremljenje po modernizaciji. Vse to j" mogoče vplivalo na kmetskega človeka v preteklosti in še v polpreteklem času, ko je tak človek dobil v mestu zaposlitev. Danes moramo pa tako naziranje zavreči — saj mora tak človek v mestu stradati, prezebati in deliti še nešteto drugih socialnih udarcev brezposelnosti s svojimi mestnimi sotrpini. Vprašujemo se, zakaj vse to. Vzrok mora biti globlji in ne tiči samo na površju lagodnosti vsakdanjega življenja. Vzrok tiči v nezadostni donosnosti zemlje. Vsak gospodar mora gledati, da mu vrže zemlja vsako leto toliko, da se krijejo z donosom produkcijski stroški in da ostane še toliko, da je mogoče preživljati na tej zemlji kmečko družino. Ta donosnost zemlje je pa seveda odvisna od najrazličnejših činiteljev: od različnosti sestavine zemlje, lege, obdelovanja zemlje itd. Toda vzemimo zemljišče, ki bi v normalnih razmerah ustrezalo gornji zahtevi. Lastnik takega zemljišča bi se gotovo ne izseljeval, kajti kmetu je zemlja del njegove duše, od katere se ne more odtrgati. Današnje gospodarske razmere pa so tudi to idealno vez med zemljo in kmetom raztrgale. Kmet je opazil, da se mu njegovo delo več ne rentira in da kljub vsem naporom ne more Več vzdržati na normalnem nivoju povprečnega kmečkega gospodarja. Lelo za letom se bremena zvišujejo, cena kmečkim produktom pa stoji ali pa celo pada. Posebno v obupnem položaju se nahajajo mahjni in srednji kmetje, ki kljub naj* večjemu štedenju ne zmorejo niti davkov, kaj šele, da bi si mogli nabaviti najnujnejše življenjske potrebščine (sol, obutev, obleko). Beda pritiska in ljudje postajajo brezčutni, brezbrižni — predajajo se v naročje življenju, ki jih trenutno zajame. Pa se vpraSrtjemo, od kod neki toliko kriminalnosti, političnega ekstremizma in splošnega nezado- voljstva? Na to je treba odgovoriti samo to: Dajte ljudem možnosti poštenega življenja, pa bo ostal le majhen odstotek takih, za katere bo morala poskrbeti državna oblast. In delavska mladina? Nič boljše ni z njo, temveč še mnogo slabše. Kruha ni zanjo — in to je ves problem, ki ga je treba rešiti. Manj politike,'korupcije in partizanstva v gospodarstvu, pa se bo položaj zboljšal. Notranje gospodarske razmere je treba zboljšati, urediti de-narstvo in predvsem nadzirati tuj in domač kapital, v kolikor moremo o njem sploh govoriti. Vsa socialna zakonodaja postaja smešna krpa papirja, če se nikjer ne ceni, ne uvažuje in spoštuje. Dokler ne bo ostal vsaj delen procent ogromnih dobičkov naših rudnikov in drugih podjetij doma, toliko časa je absurdno govoriti o zboljšanju materialnega položaja našega delavstva. Znane so nam življenjske razmere delavstva na jugu. Kot psi se valjajo po skrajno nehigijeničnih kolibah, plače pa jim zadržujejo delodajalci za več mesecev ter jih tako prisilijo, da kupujejo življenjske potrebščine v podjetniških skladiščih po pretirano visokih cenah. Delavcu se na ta način ubija vsak čut človečanstva in ni čuda, da se tako odmika civiliziranosti in stremljenju po duhovni izpopolnitvi. Stisniti je treba razširjeno vseoblastnost kartelov in dati možnost živeti vsemu narodu in ne le poedincem, ki sesajo kri iz našega narodnega telesa. Uničimo brezobzirno korupcijo in depolitizirajmo gospodarstvo, pa bo zavladalo zdravo gospodarsko in politično življenje.' Z DOMAČIH JN TUJIH [NI VERZ mi G. DR. RAJKO NAHTIGAL 60 LETNIK Gospod univerzitetni profesor dr. Rajko Nahtigal je 14. t. m. slavil 60 letni jubilej svojega plodonosnega življenja. Jugoslovenska nacionalna mladina se pridružuje častilcem tega odličnega moža in znanstvenika na polju slovanske filologije, ki je znal svoje sposobnosti in znanje uporabiti ne samo za napredek tega predmeta in za vzgojevanje naraščaja, temveč tudi v obrambo naših nacionalnih pravic. G. prof. dr. Nahtigalu želimo, da bi mimo nadaljeval plodno delo in VzgopT jugoslovenskemu naroda Se mnogo generacij. < MEDSTROKOVNI ODBOR Kdor je zasledoval vse delo in hotenje akademikov vse od tedaj, ko je bila razpuščena reprezentanca, je lahko opazil, da so si prizadevali akademiki, da si kljub temu ustvarijo forum, ki bo zastopal njih interese. Menjali so se meddruštveni in medstrokovni odbori. Dolgost življenja posameznih odborov pač ni bila odvisna samo od pravičnih in poštenih zahtev študentov. Kaj često so igrali najrazličnejši momenti važno vlogo pri snovanju enih ali drugih. Tudi letos so se pojavila za akademike vele-važna vprašanja in za lažje reševanje teb se je osnoval »Meddruštveni odbor«. Toda že takoj v začetku so se pojavile razne zanimivosti, ki so vplivale na njegov obstanek. Pravila, ki naj bi urejala vse njegovo življenje, so bila baje nedemokratična in »Meddruštveni odbor« ie bil obsojen na smrt. Tisti pa, ki so videli v pravilih nasprotje demokracije, so sami kaj daleč od nje. Vendar se je po dolgem prizadevanju osnoval novi »Medstrokovni odbor« in tako je »Meddruštveni odbor« izgubil svoj rai-son d etre in ne posluje več, čeprav formalno še ni bil razpuščen. Sedaj se pa povrnimo k novoosnova-nemu »Medstrokovnemu odboru«. Grupa, ki je smatrala, da »-Meddruštveni odbor« ne odgovarja demokratičnim načelom, je pričela s pripravami za snovanje novega »Medstrokovnega odbora«. Sestavili so osnutek novih pravil, ki pa je bil tako zelo demokratičen, da razen niih ni mogel nihče pristati nanj. Pričela se je huda operacija in pravila so se skora j docela spremenila, tako, da so bila sprejemljiva za vsa društva in če hočete za vse grupe. Člani tega odbora so samo strokovna društva, ki pošljejo V ostalem pa smatramo, da je korupcijo treba uničiti. v odbor svoje delegate. Kot osnovno merilo se :e vzelo teologe, ki dobe enega delegata. Ostala društva pa imajo toliko delegatov, kolikor znaša količnik med njih številom in številom teologov. Tako smo dobili odbor enajstih članov. Omembe vreden je člen, ki govori o glasovanju, ker predvideva tajno, toda obvezno glasovanje, ki preprečuje vsako namerno izmikanie. Sklep, ki je izglasovan z večino glasov, pa je obvezen za vse člane. Samo v izključno notranjih zadevah pa uživajo strokovni klubi popolno avtonomijo. Takšna je približno slika sedanjega »Medstrokovnega odbora«, ki se je na svoji prvi seji konstituiral in si soglasno izvolil za predsednika tov. Dragana Raiča, cand. iur in za tajnika tov. Matijanka Dolenca, cand iur. Kljub temu, da smo že precej skeptični pri pogledu na snovanje in delovanje sličnih odborov, mu vendar želimo čim več uspehov pri reševanju vseh študentovskih zadev. Upamo, da se v doglednem času mišljenje o demokraciji ne bo menjalo in da bo »Medstrokovni odbor« vsaj za silo zamašil vrzel reprezentance. Skrajni čas je že, da merodajni faktorji pripomorejo k osnovanju prave in legalne reprezentance, ki bo izvoljena od vseh slušateljev in ki bo potem v stanu zastopati akademske interese na strokovnem in kulturnem polju. —nj- Stalin Oropal je Rusijo za 25,000.000 prebivalstva in rovari po vsem svetu. kovanju tirnega procesa prica- Varšavski dopisnik »Daily Expressa« in moskovski posebni dopisnik »Popu-laire«-a ne poročata sicer o tem, ker jima to ni všeč, pač pa statistika, posluh m zdrava pamet nam potrjujejo zgornjo karakteristiko. Kujbišev in Ordžonikidze, sedaj že pokojna, sta dala tako opredelitev statistike: »Boljševiska informacija je predvsem agitacija« in »naša statistika mora ustvarjati politiko«. Iz časov, ko ni bilo takih naziranj, izvemo, da je Rusija imela januarja 1. 1914. 173 milijonov prebivalcev. Letni prirast je bil več ko 2,5 milijona. Torej 1. 1937. bi moralo doseči prebivalstvo ogromno število 225 milijonov. Recimo, da je Rusija izgubila v vojni, na odpadlem ozemlju in z emigracijo 30 milijonov ljudi, kar je vsekakor pretirano: ostalo bi vseeno vsaj 195 milijonov. Toda letošnje štetje je zopet pokazalo število 170 milijonov. Kam je zapravil sovjetski si-stetn (alias Stalin) teh 25 milijonov nesrečnih Rusov? Odgovor najdemo v kolektivizaciji, socializaciji, v vseh panogah »mirnega uresničenja socializma«. V to število nista še vračunana 2 milijona obupno pokvarjene in degenerirane »armade« brezprizomikov. V hudomušni glavi »edinstvenega in priljubljenega« se snujejo načrti, kako bi na enak način osrečil še druge države. Ta ugotovitev je sicer v nasprotju z občeznanim »javnim mnenjem«, da Stalin naglo »evolucionira« v nacionalni smeri. Toda imamo tako verodostojne dokaze, da je treba pribiti napačnost tega veleuvaženega »javnega mnenja«. (Mi verujemo in trdimo, da gre in da bo šel splošni razvoi v Rusiji na desno tudi proti volji današnjih gospodarjev. — Op. ur.) 29. marca t. 1. ob 2. uri popoldne je oddajala moskovska radio postaja govor ljubega tovariša, ki ga je imel na seji plenuma Centralnega Komiteja Vsezvezne Komunistične Partije boljševi-kov. In rekel je aodrug-voditelj naslednje: »Treba je ovreči gnilo teorijo o tem, da mora riale razredno sovra?tvo izhlapevati, ohlajevati se z vsaki ni našim uspehom. Nasprotno, čim večji bo- do ti uspehi, s tem večjim zanosom nas bodo napadali preostali pripadniki razrednega sovražnika. Tudi napačno je misliti, da je polje razredne borbe ome< jeno z okvirjem Z. S. S. R. Nas obkrožajo kapitalistične države ... Tako n} \ ?. ’}'• •» *’■(. • d? x ,"?v\ x £-> n . ? 'T.t?: . * , . ..V; jv/ v k. V t' v/u KARDINAL IN »SLOVENSKI DOM« V volilno borbo med van Zeelandom in Degrellom je posegel tudi katoliški »Slovertski dom«. Stranko, za katero se je odločno zavzel kardinal iz Malinesa, je proglasil za »precej korumpirano«. Morda je informacijska služba -labo delovala? Morda pa je vzrok tej zagati premlada mladost. Povrhu pa še tak strahovit poraz klienta Degrella. POSLANCI VLADNE VEČINE »IN ACTIONEM« Ljubljanskim meščanom se nudi lepa prilika, da na svojem dnevnem prome-niranju po Aleksandrovi cesti občudujejo mično sliko vloge in dela vladnih poslancev, ki jo je razstavila neka foto-trgovina. DM>IlI Trv TL/‘ fi' OJ i,') » ' * 1 ’ ’Vii u : .,/0t 1 <•’- j« K jo .* ne.i rK i ir ' ”ii t '1 M1i, 1 ii ji« i. . * . j^c. 1< 'j 1 * i - • r ’, i .. 1 i jii"> i .J it ' • * 1 r - • * • z. i . . i*. Za 2 '' r f i r .. ’ tj - .. . 1 • •» ';* vr • •* ,• s * * z-' i> r IDEOLOGIJA Za fašizem je država integralno edin-stvo po svojem bistvu, duhu in funkciji. V njej živi samo en narod z enim jezikom. — To izključuje v njenih mejah priznavanje kakršnekoli kulturne individualnosti. PODJETNOST »Slovenija«, ki ima patent na poznavanje naših najbolj kričečih potreb, predlaga: 1. V Ljubljani je treba sezidati veliko novo opero. Stroški bi’znašali samo 30 do 40 milijonov, dinarjev. 2. Sedanje operno gledališče naj se a prezidavo in dozidavo’ preuredi v dramsko. Stroški bi znašali samo 5—6 milijonov dinarjev. 3. Sedanje dramsko gledališče naj bi se prodalo kakemu kino-podjetju ali lastniku kabareta. Spričo dejstva, da se nimamo niti prepotrebne bplnice niti lastne univerzitetne zgradbe, ne vemo ali misli »Slovenija« res ali se šali. Preje bi rekli, da se šali. '■■"w .................................. ■ ", ■ ■ ' " ■ ■■ in n —........... . i n I,ustnik in izdajutelj: Konzorcij >Naie misli*.— Uredništva in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211,; ček. račun Štev. 17.U0. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur. Tiska Trskama Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).