392 2021OCENE IN POROČILA, 385–397 na ladjah pluli le do sprejetja prepovedi zaposlova- nja žensk na jugoslovanskih ladjah konec leta 1952. Ne glede na pridobljeno plovbno strokovno izobraz- bo sta se bili tedaj prisiljeni zaposliti v pomorskih podjetjih na kopnem. V predstavitvi njune nadaljnje življenjske poti avtorica ugotavlja, da sta obe ostali, vsaka na svoj način, še vsaj deloma povezani z mor- jem. Jolanda se kot pomorščakinja na morje ni več vr- nila, po poroki leta 1956 s pomorščakom in rojstvu otrok je ostala z morjem povezana le še kot pomor- ščakova žena. Sama je doma premagovala vse težave, ki jih je prinašalo življenje, bila mati in oče njunim otrokom, pri hiši je vdano podpirala vse štiri vogale ter v moževi odsotnosti tudi sama sprejemala večino odločitev. Menda pa ji tudi mož, s katerim sta se si- cer spoznala na skupni plovbi po morju, ne glede na njegovo predhodno mnenje o tem, po poroki tako ali tako ni dovolil več pluti. Po lastni izjavi je sicer po- klic pomorščakinje in s tem povezane dolge plovbe po morju takrat ni več zanimal. Od nje se je pač pov- sem samoumevno pričakovalo, da se bo s poroko od- povedala svojemu poklicu in karieri pomorščakinje. Avtorica ob tem poudari, da odsotnost od doma in družine postavlja v ospredje tudi miselnost njenega partnerja. Ali bi se odločila še naprej pluti po morju in graditi kariero pomorščakinje, če bi imela doma moža, ki bi podpiral vse štiri vogale skupnega doma? Sava pa se plovbi po morju ni mogla zlahka od- povedati. Po brezuspešnih pritožbah celo na Izvršni svet v Beograd in poslani prošnji za pomoč Jovanki Broz glede prepovedi zaposlovanja žensk na ladjah je nato razočarana zasebno veliko potovala po svetu, delala nekaj časa na Dunaju in se odpravila v Anglijo na učenje angleščine. Po prvi vrnitvi iz Anglije se je junija 1957 zaposlila v obratu Obalna plovba Koper kot I. častnica palube in kot poveljnica na dveh mo- tornih potniških čolnih, ki sta ob slovenski obali skr- bela za prevoz potnikov med obalnimi mesti. V tem času so jo celo za dva dni razporedili kot I. častnico palube na prvo ladjo slovenske povojne trgovske mor- narice Martin Krpan. Ko je bil obrat Obalna plovba Koper leta 1959 priključen k Splošni plovbi Piran, je Sava želela še naprej nadaljevati pomorsko kariero in opraviti kapitanski izpit, vendar je pri tem naletela na zelo močan odpor moških pomorcev. Podjetje jo je naslednje leto poslalo na izpopolnjevanje angleškega jezika v London. Po vrnitvi je od julija 1961 do av- gusta 1962 plula na potniško trgovski ladji Bled, ki je bila v lasti Splošne plovbe. Tokrat je na ladji, ki je plula med Jadranom in Ameriko, delala na delovnem mestu ladijske komisarke kot gospodinja. To je bila njena zadnja plovba, naslednje leto je tudi njo rojstvo hčerke dokončno prikovalo na kopno. Do upokoji- tve pa je ostala zaposlena pri Splošni plovbi Piran in tako še naprej vsaj delno povezana s pomorstvom. Sava in Jolanda sta dokazali, da so ženske lahko uspešne tudi v poklicih, ki so tradicionalno namenje- ni samo moškim, čeprav jim jih ti še vedno nočejo prepustiti. Z močno voljo, upornostjo, občudovanja vredno vztrajnostjo in tudi z znanjem sta utrli pot bodočim, čeprav še vedno redkim pomorščakinjam. Avtorica kritično ugotavlja, da se je položaj žensk v zadnjih desetletjih močno poslabšal pred- vsem v nekdanjih socialističnih državah. Postalo je jasno, da se je treba tudi za že pridobljene pravice nenehno in vztrajno boriti. Zato je razumljivo, da je bila knjiga o dveh naših prvih pomorščakinjah, ki sta se odločili za tipično moški poklic in bili v njem tudi uspešni, že takoj ob izidu deležna velikega zanimanja vseh pomembnejših medijev tako pri nas kot v za- mejstvu. Gotovo ni zgolj naključje, da so izid knjige finančno podprli kulturno ministrstvo, občina Piran ter fakulteta za pomorstvo in promet pa tudi dve po- slovno zelo sposobni ženski, Liliana Lovrenčič Protić in Javorka Križman, ki sta kot samostojni podjetnici poklicno uspeli v Piranu. Knjiga Nadje Terčon je brez dvoma pomemben prispevek k preseganju predsodkov glede ženskih in moških poklicev in del. Kot pomorščakinja spozna- ti svet in s tem povezane dolge plovbe po morju je vsekakor videti zanimivo in zelo privlačno. Ob tem pa avtorica opozori, da okolje na ladjah ni prilago- jeno ženskam, na njih vlada moški svet in je sistem zelo podoben vojaškemu. Ob prepletu življenjskih zgodb prvih dveh slovenskih pomorščakinj pa avto- rica bralca mimogrede seznani s kratkim pregledom pomorstva v Jugoslaviji ter po drugi svetovni vojni še z vzpostavljanjem lastnega pomorstva v Sloveniji, ki so ga pomagale zgraditi tudi ženske. Ljudmila Bezlaj Krevel Hanns Christoph Herberstein: So war’s. Erinnerungen aus meinem ziemlich bewegten Leben. Lannach: samozaložba, 2019, 168 strani. Raziskovalci – zgodovinarji, umetnostni zgo- dovinarji, genealogi in drugi – pa tudi zainteresira- na javnost s(m)o ob izdajah avtobiografij izpod rok predstavnikov nekdanjega plemstva še posebej po- zorni, saj se ob obilici družinskih fotografij oziroma slikovnega gradiva obeta vsaj zanimivo, če ne celo razburljivo branje. Nič drugače ni ob avtobiografiji Hannsa Christopha Herbersteina. Hanns Christoph, krajše Christoph, je maja dopolnil že 95 let. Doživel je marsikaj: nemirno otroštvo s številnimi selitvami, drugo svetovno vojno, služenje v nemški vojski, po koncu vojne sovjetsko taborišče in boj za golo preži- vetje. Ko ga je življenje teplo, se ni predal, ampak se pobral in vztrajal naprej, kar je tudi njegov življenjski 393 2021 OCENE IN POROČILA, 385–397 moto: ne ustavljati se in iti naprej. Svojo življenjsko zgodbo je v prvi vrsti namenil vnukom, skratka (naj)- mlajši generaciji, ki ji je (bilo) prihranjeno odraščanje v času vojn in pomanjkanja. O avtorju je uvodoma potrebno zapisati naslednje. Christoph Herberstein je zagotovo najboljši poznavalec svojega izjemno raz- vejanega in številčnega rodu. Z raziskavami rodbine se intenzivno ukvarja vse od leta 1996. V programu za genealoške raziskave WinFam ima na primer zbrane podatke za več kot 1.300 (!) predstavnikov rodbine Herberstein. Genealoške podatke med drugim hrani v tipkopisu z (delovnim) naslovom Auf den Spuren der Herberstein. Zdi se, da je po izdaji avtobiografije našel novo strast, saj je v letošnjem letu izdal še eno knjigo. V najnovejši je govora o znamenitem Janezu Jožefu grofu Herbersteinu (1633–1689) iz starejše glavne linije, malteškem vitezu ter karlovškem ge- neralu med letoma 1669 in 1689. Janez Jožef je bil sin prav tako znamenitega in vplivnega Janeza Ma- ksimilijana st. (1601–1679), med drugim štajerskega deželnega glavarja med letoma 1648 in 1660. Christoph je vnuk Johanna Josefa ( Janeza Jože- fa) Herbersteina (1854–1944), ki je utemeljil oziro- ma nadaljeval rodbinsko podvejo Herberstein-Pro- skau starejše glavne linije. Johann Josef je bil edini sin Janeza Friderika (1810–1861) in Marije Terezije princese Dietrichstein-Proskau-Leslie (1822–1895). Po materi je postal uživalec fidejkomisa na Češkem (pozneje Češkoslovaškem), lastnik palač na Dunaju (na Schauflergasse pri Michaelerplatzu) in v Gradcu (na Leonhardstraße) ter zemljiški gospod gospostva Gornji Ptuj. Še pred materino smrtjo se je leta 1893 poročil z Mario Anno (Marijo Ano) grofico Galen (1876–1944), s katero sta dobila osem potomcev. Christophov oče Johann Josef ml. (1898–1971) je bil tretji od otrok in drugi od petih sinov. Ker je bil fidejkomis namenjen v uživanje najstarejšemu sinu Johannu Friedrichu, je oče Johann Josef v začetku 20. stoletja za ostale sinove nakupil druge spodnje- štajerske posesti, leta 1907 gospostvi Ravno polje in Vurberk, dve leti pozneje pa še gospostvo Hrastovec. Vurberk in Hrastovec sta nekdaj že bila v posesti Herbersteinov. Zaradi obnavljanja, prodaje oziroma oddajanja posesti v najem je dal Johann Josef st. na ptujski grad prepeljati nekaj premičnin – predvsem pohištvo in slike – z vurberškega in hrastovškega gra- du, pa tudi iz graške in dunajske palače ter čeških Libochovic. Grad Hrastovec je namreč prepustil ru- skim beguncem, vurberškega pa Rdečemu križu. Christophov oče Johann Josef ml. je po zaključku gimnazije v Gradcu kot prostovoljec stopil v dragon- ski polk Windisch-Graetz Nr. 14. V prvi svetovni vojni se je boril na Poljskem, v Bukovini, Romuniji in naposled na zahodni fronti ob reki Piavi. Napredoval je v poročnika in dobil srebrno medaljo za hrabrost. Po koncu vojne je v Münchnu dve leti študiral teh- niko in ob tem kot prostovoljec delal v tovarni av- tomobilov. Študij naj bi predčasno zaključil, ker mu ga oče ni več želel plačevati. 7. oktobra 1924 se je v cerkvi sv. Martina v Velenju poročil s starejšo vdovo Marie Magdalene (tudi Madeleine) Griez de Ronse, roj. pl. Bolits (1887–1978). Vdova je v zakon pripe- ljala sina Adriana, ki je pozneje v izdihljajih druge svetovne vojne umrl kot vojak. Po poroki sta zakonca sprva živela v Mariboru, kjer je bil soprog zastopnik avtomobilske znamke Fiat. Johann Josef ml. je veljal za avtomobilskega navdušenca. Na velikonočno ne- deljo leta 1927 je s prijatelji kot prvi prevozil pot do Ruške koče na Pohorju (na nadmorski višini 1250 m). 9. maja 1926 se je v Mariboru rodil njegov edinec Hanns Christoph. Leta 1928 se je družina preselila v dvorec Ravno polje, kjer je do leta 1932 prebivala le v manjšem delu ogromne stavbe. Mišljeno je bilo, da bo Johann Josef ml. ravnopoljsko posest prevzel v upravljanje, a se v tem ni prav dobro znašel, zato je oče posestvo po njunem sporu leta 1932 ugodno prodal ravnopoljskemu upravitelju in računovodji Jo- sipu Muzeku. Ker mlada družina ni takoj našla pri- mernega stanovanja, sta zakonca sprva najela manjšo garsonjero na Dunaju, edinca pa pustila pri očetovi najstarejši sestri Theresii v dvorcu Grmovje pri Žal- cu, kjer je bil urejen sanatorij oziroma zdravilišče za otroke. Tam se je Christoph naučil brati, pisati in ra- čunati. Leta 1933 je bila družina ponovno združena, potem ko je Johann Josef st. sinu dodelil stanovanje v drugem nadstropju dunajske Palais Herberstein. Johann Josef ml. je tedaj postal njen upravitelj. Dol- goletno poletno dopustovanje njegove družine na otoku Hvar ga je napeljalo na idejo, da je tam leta 1937 kupil manjšo, 16-metrsko leseno ladjo iz leta 1889. Imel jo je kot investicijo za boljše življenje: ker 394 2021OCENE IN POROČILA, 385–397 je bila njegova mesečna apanaža bolj skromna, je že- lel z njo poleti zaslužiti dodaten denar s prevažanjem turistov na sever do Trogirja ali svobodnega pristani- šča Zadar (tedaj italijanske enklave) oziroma na jug proti Korčuli. Čeprav se Christoph v knjigi priduša nad številnimi očetovimi neuspelimi »investicijami«, pa se je ladja nekaj let pozneje ob izbruhu druge sve- tovne vojne izkazala za prikladno; na njej je družina živela do novembra 1942. Ko je bil Johann Josef ml. vpoklican v vojsko za tolmača, so z njo odpluli do Benetk, kjer so jo prodali. Novo-staro bivališče je od srede novembra 1942 postal Dunaj oziroma Palais Herberstein. Hanns Christoph je bil proti koncu druge svetov- ne vojne, tako kot vsi fantje »tretjega rajha« letnika 1926, vpoklican v nemško vojsko. Odločil se je za od- hod v vojno mornarico, kjer sta že služila njegov oče (kot častnik v Bremerhavnu) in starejši polbrat Ad- rian. Januarja 1944 se je pridružil glavni mornariški diviziji v nemškem Stralsundu. Konec februarja 1945 je moral v t. i. Češki in Moravski protektorat, kjer je bil prešolan v »vprežno topništvo«, kar je pomenilo, da topov niso premikali z vlaki oziroma vlečnimi vo- zili, pač pa s konjsko vprego. Njegova mati Marie Magdalene je večino zadnjih mesecev druge svetovne vojne preživela na Ptuju. Po smrti Johanna Josefa st. konec maja 1944, ki mu je hitro sledila še žena Maria Anna, je bilo celotno premoženje na Štajerskem razdeljeno med njune tri mlajše sinove. Pripadli sta jim tudi palači na Duna- ju in v Gradcu, medtem ko je najstarejši sin Johann Friedrich podedoval fidejkomisne posesti na Češko- slovaškem. Junija 1944 je Johann Josef ml., Chri- stophov oče, podedoval Gornji Ptuj, tretji sin Gun- deger je postal lastnik Hrastovca, medtem ko je četrti sin Hubertus dobil Vurberk. Johann Josef ml. je tik pred koncem vojne nemške vojaške oblasti zaprosil za dopust in kot razlog navedel, da mora kot lastnik večje zemljiške posesti na Ptuju urediti tamkajšnje gospodarske zadeve. Dopust mu je bil presenetljivo odobren, in to za čas od 4. aprila do 8. maja 1945. Druga svetovna vojna se je na evropskih tleh uradno končala dan pozneje, 9. maja. Johann Josef ml. je bil prepričan, da bo družina na ptujskem gradu varna, saj ni simpatizirala z nacisti. Maja 1945 je nova komuni- stična oblast Johanna Josefa ml. na primer imenovala za upravitelja njegove lastne posesti, Ptuja. Bil je zad- nji lastnik ptujskega gradu iz rodbine Herberstein. V kaotičnem času po koncu vojne je v tej vlogi preprečil ropanje grajske opreme. Vse to pa je bilo kratkega roka: julija 1945 je nova oblast posest nacionalizirala, zakonca Herberstein pa dala vkleniti in zapreti. Johann Josef je bil prijet 6. ju- lija in odpeljan v ptujski zapor, ducat dni zatem pa je bil premeščen v zapor v Mariboru. Sprva mu je bilo očitano, da se je leta 1941 prijavil v italijansko vojsko in da si želi povratek stare Avstro-Ogrske monarhije, pozneje pa, da je moral kot častnik nemške vojske uži- vati posebno zaupanje in da je njegova družina znana kot zagovornica velikonemške ideje. Johann Josef je v zaporu na listih papirja pisal dnevnik, ki ga je skrival v vložku čevljev. Njegova žena je bila julija s številni- mi drugimi prebivalci Ptuja nemškega porekla zaprta v tamkajšnjo kinodvorano in naslednjega dne prepe- ljana v taborišče na Hrastovcu. Oba sta imela srečo, da nista, kot večina internirancev, končala v bližnjem taborišču Strnišče (Šterntal) pri današnjem Kidriče- vem, kjer so preživeli le redki. Prvi je bil (10. okto- bra) izpuščen Johann Josef ml., nekaj dni zatem pa iz taborišča na Hrastovcu še njegova žena. Novo zbir- no taborišče je bilo v nekdanjem semenišču v Kam- nici pri Mariboru. 11. novembra so bili taboriščniki z vlakom izgnani iz Jugoslavije, pri čemer jih je pot mimo Ljubljane in Jesenic vodila preko meje do ko- roškega Rosenbacha. Johann Josef ml. in Marie Mag- dalene sta se najprej umaknila v Gradec, od tam pa kakor hitro je bilo mogoče na Dunaj. To ni bilo tako enostavno, saj sta bili Koroška in Štajerska pod nad- zorom Američanov in Angležev, Dunaj in Spodnja Avstrija pa pod sovjetsko zasedbo. Stanovanja v Pa- lais Herberstein so bila po koncu druge svetovne voj- ne zasedena s starimi najemniki, ki jim po t. i. zaščit- nem zakonu o najemnini (»Mieterschutz-Gesetz«) iz leta 1922 niso smeli povišati najemnine. Prihodki od najemnine so bili skopi, zato ni bilo denarja za sanacijo palače in nadaljnje investicije. Ker po izgubi posesti v Jugoslaviji Herbersteini niso bili pri denar- ju, da bi si nakupili lastne nepremičnine, je po začetni razprodaji inventarja v graški palači padla odločitev za prodajo dunajske palače na Michaelerplatzu. Leta 1951 jo je kupila Genossenschaftliche Zentralbank (Zadružna centralna banka; danes Raiffeisen Zen- tralbank) in jo dala z leti predelati v poslovno zgradbo. Christoph se je po koncu druge svetovne vojne skušal izviti Sovjetom in se prebiti do ameriške cone. To mu ni uspelo in je postal eden številnih sovjetskih vojnih ujetnikov. Sprva je moral v taborišče v Pirno pri Dresdnu, jeseni istega leta pa je bil poslan v delov- no taborišče blizu Smolenska v Sovjetski zvezi. Tam je ostal do konca leta 1947, ko je bila večja skupina avstrijskih vojnih ujetnikov poslana v »domovino«. Slaba tri leta po koncu vojne se je pridružil staršem v Palais Herberstein. Po finančni osamosvojitvi se je leta 1954 poročil s filmsko igralko Sento Wengraf. Po nekaj letih sta se z njo odtujila, do uradne raz- veze zakona pa je prišlo leta 1963. Drugi zakon je Christoph sklenil leta 1967 z Johanno Mario Fran- zisko (pl.) Daublebsky-Eichhain (1941–2014) in z njo dobil sina in hčerko. Njegov oče Johann Josef ml. je leta 1962 kupil v Lannachu blizu Gradca starejšo podeželsko vilo, ki je po njegovi smrti (1971) bolj ali manj samevala do začetka leta 1993, ko je Christoph odšel v pokoj. Z ženo sta tam živela do njene smrti, danes pa v njej živi sam. Poleg dveh vnukov po sinu ima še dva vnuka in tri vnukinje po hčerki. 395 2021 OCENE IN POROČILA, 385–397 V knjigi se pojavi kakšna faktografska nenatanč- nost, kar pa je zanemarljivo. Njena velika vrednost je, kot že omenjeno, v dokumentarnosti in izredno bogatem slikovnem gradivu iz avtorjevega zasebne- ga arhiva. Avtorjevo pripovedovanje je zelo infor- mativno, zanimivo, pogosto slikovito in tudi hudo- mušno. V bogati petdesetstranski prilogi ob krasnih družinskih fotografijah izstopa prepis zaporniškega dnevnika Christophovega očeta Johanna Josefa ml. iz zaporov na Ptuju in v Mariboru na sedemnajstih straneh. Dnevnik, voden med 6. julijem in 11. ok- tobrom 1945, mu je po avtorjevih besedah pri vi- zitacijah uspelo skriti tako, da je štirikrat preložen majhen zvezek spravil med ortopedskim vložkom in čevljem. Pri tem je zanimivo, da ne gre le za kratke opise dogajanja, ampak tudi za besedila, ki v prepisu zavzemajo polovico A4 strani in več (na primer vpisi s 24. julija, 2. avgusta, 5. avgusta, 8. septembra). Ori- ginalni vpisi so bili sicer zabeleženi z drobno pisavo. V prilogi knjige najdemo tudi opis pridržanja nje- gove matere Marie Magdalene julija 1945 na gradu Ptuj in vožnje z drugimi ujetniki v taborišče na gradu Hrastovec, še ene nekdanje posesti Herbersteinov. Zadnjo stran priloge zavzema opis plemiškega grba rodbine Herberstein. Knjiga je dragocen dokument sodobne zgodovi- ne, zlasti usode določenih posameznikov v času med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. Zelo red- ko avtorji omogočijo tako podroben vpogled v zaseb- no družinsko življenje. Samo želimo si lahko, da bi bilo na voljo še več podobnih publikacij. Matjaž Grahornik Sodraških 800. Monografija ob 800-letnici prve pisne omembe Sodražice (ur. Ludvik Mihelič). Sodražica: Občina, 2020, 919 strani. Sodražani se zanimajo za svojo zgodovino, jo po- znajo in so nanjo ponosni. Pred leti sem imel prilo- žnost, da sem se v Kaliforniji srečal z duhovnikom Vladimirjem Kozino (1919–2014), ki je bil doma iz Zapotoka in se je po tragični izkušnji med drugo svetovno vojno s preživelimi člani družine ob koncu vojne umaknil v begunstvo. Svoj novi dom je našel v nadškofiji San Francisco. Zelo zavzeto je spremljal dogajanje v domači Sodražici in bil doma ne le v nje- ni zgodovini, temveč tudi v najnovejšem času. Vsako novico o kraju, ki jo je našel v tisku iz Slovenije ali izseljenstva, je hranil z največjo pozornostjo in si te- meljito zapomnil okoliščine, kako jo je pridobil. Ve- sel je bil dobrih novic. Napisal je vrsto zgodovinskih prispevkov in bil na sploh poznan kot pišoč človek. V kalifornijskem mestu Stockton je bil priimek Kozina dobro poznan. Ime kraja Sodražica je v svet pone- sla francoska pisateljica Danièle Gatti, ki je opisala življenje Marije Kozina (1905–1996), Vladimirjeve sestre. Leta 2003 je izšla monografija Polone Vesel Mušič Magdalena, fara naša, ki je predstavila župni- jo Sodražica, to je predvsem cerkvene dejavnosti in ustanove v kraju. Objavljena so bila še nekatera dela. Zanimanje za Sodražico je nesporno močno in živo. Tokrat je pozornost namenjena zajetni monografiji, ki je izšla v založbi občine Sodražica, in predstavlja celovit pogled na kraj, ustanove v občini in ljudi, ki so pisali razgibano zgodovino od 7. aprila 1220, to je od prve znane omembe kraja. Zastavljeni koncept je narekoval, da je bil v pri- pravi besedil uporabljen multidisciplinarni pristop, pri katerem je bilo treba najti ustrezno sorazmerje med posameznimi vsebinskimi sklopi, ki so razde- ljeni na deset poglavij. To je prineslo raznoliko vse- bino, kjer imajo posamezni vidiki temu primerne poudarke. Če je večja pozornost na preteklosti kra- ja in ljudi, je to zato, da bi jo bolje poznali in da bi bila »navdih za sedanjost in prihodnost« (kot zapiše urednik v uvodniku). Uvodno poglavje je namenjeno orisu naravnogeografskih značilnosti občine Sodra- žica ter rastlinstvu in živalstvu na njenem ozemlju; o tem spregovorita dva avtorja. Pod skupnim naslo- vom poglavja Zgodovinski mejniki so predstavljena izbrana zgodovinska obdobja, ki imajo svoje začetne mejnike v arheoloških sledovih, temu sledi predsta- vitev obdobja fevdalizma (pečat kraju so daljše obdo-