292
Trošau:  Sodba.
Sodba.
t
lž\akd blišči se nad goro, Kot stalo solnce bi nad njo'! Nikdar to svetlo  solnce ni: Na gori kralj Matjdž stoji S prelepo zlato krono.
Oj, dolgo je pod goro spal, Danes je svojo vojsko zbral; In brž so šli do vseh dežel, Do vseh dežel, vasij in sel Matjaževi poslanci.
Vso širo zemljo prelete", Hite" k Matjažu vsi ljudje"; Oj,  to je bil vam hrum in šum Neštetih ljudstev,  gostih trum Tam pod zeleno goro !
In govori mogočni kralj: Prišli ste sem iz daljnih dalj, Pravico da  dobi  tlačan, Za greh se spokori tiran   — Povejte, kaj  vas tare!«
In tja k  prestolu  vsak drevi', In kmalu teče gorka kri; Povsod se meči dvigajo, Roke po zraku švigajo — Vsak hoče biti prvi.
Pred kralja starec   prihiti; Kot sneg se brada  mu  blišči, Obraz mu trd,  oko  mrtvo, Matjažu govori tako: »Visoko veličastvo !
»Kako bi vladal mir krasan! In v raji kakor prvi dan, Lepo bi  živel človek  vsak, Ko bi razvidel siromak, Kaj Bog mu je odločil.
Tedaj  vsa ljudstva ostrine", Ko razdeli se vrh gore"! In silni kralj   Matjaž z vojskd Izgine kakor sen pod njo, Da spi  vso  dolgo večnost.

»Duhd mu begajo ljudje-, Ki blazni mu v uho kriče*: ,Kdor prej  tiran, poslej  tlačan, Kdor prej tlačan, poslej  tiran'   — Kralj, reši nas bedakov!«
»»O ne verjemi, kralj  Matjaž, Besede so mu gujusna  laž!««   — »»»Resnico pravi!««« — »»Ne, ni res !«« Tako odmeva do nebes Tam pod zeleno goro.
Mlad mož pred kralja prihiti, Z rudečim plaščem od   krvi; Obraz mu ve"l,  oko mrtvd, Matjažu govori tako: »Visoko veličastvo!
»Res srečen bi bil zemski rod  — Ko nikdo bi  ne bil gospod, Ko sebe le  bi vladal vsak, In  bogataš in siromak Izginil bi za  vedno.
»Slobode si nesrečni  svet Želi že mnogo  tisoč let, A dih prostejši brž ljudje* Brezčutni njemu zaduše\  — Kralj,  reši nas trinogov!«
Še bolj  med ljudstvi zahrumf, Pod goro teče gorka kri . . . Tedaj  pa vstane silni kralj, In čuje se do daljnih dalj Matjažev glas mogočni:
»Ne boj  se,  ti nesrečni svet, Trpel boš le še malo let ...! Uničite se med  sebo, In kadar boste pod zemljo, Takrat bo  vsakdo srečen !«
Trošan.