JANEZ ŠVAJNCER. ULICE BREZ LJUBEZNI. Najnovejši roman Janeza švajncerja Ulice brez ljubezni pomeni zanimiv avtorjev napon. prikazati vsaj \ izseku našo človeško sedanjost, kakršna se nam kaže v luči tehnizacije in s tem v zvezi v novem, izpremenjenem življenjskem stilu posameznika in družbe. Motivno se — v nasprotju z doslejšnjimi bolj ali manj vaško začrtanimi deli (Junak na kolcih. Streli na meji. Prepozno) — omejuje na relativno ozek in tesen prostor bežnih, pouličnih erotičnih srečanj, ki tudi v celoti pomenijo motivacijski sistem njegove pripovedne zgradbe. Razumljivo je sicer, da je v ta okvir moral nujno vključiti tudi del nekih splošno veljavnih in družbenih norm, toda marsikje postaja očitno, da je vsebina dela kaj neuspešno razpeta med njihove koordinate; v tem smislu namreč, da ne izvira iz enotnega, samobitnega pisateljskega žarišča, ki bi po >voje osvetlilo razpadanje intimnih erotičnih vezi in s tem razpadanje njihovih tradicionalnih nravno-(Inižbenih predpisov. Seveda ni nova ugotovitev, da takšno razvrednotenje prizadene samo človekovo bistvo in je mnogokrat tragično — pa je tista misel enako navzoča kot neka vsestaina podlaga tudi \ pričujočem romanu: skriva se za avtorjevo brezosebno, tu in tam ironično pripovedjo, končno pa pomeni tisto sporočilo,  ki  naj  bi  podelilo pomen   in   vrednost celotni  knjigi.
Kaže tedaj, da bi poglavitna izpovedna sila morala težiti k poantirauju tega načela, predvsem pa seveda k temu ustrezni umetniški prepričljivosti. In prav na račun te slednje je mogoče pripisati še največ pripomb: situacije se namreč ne zapletajo po nujni logični zakonitosti, marveč nastajajo in se tudi razrešujejo prepogosto docela naključno. Nekatere osebe zategadelj kajpak niso povsem verjetne, se pravi, da nas njihova usoda niti najmanj ne prizadene. Otmar kelec je skoraj po nepotrebnem zapleten v izrabljanje svojega direktorskega   položaja,  saj   bi   ravno   brez   te   malverzacije   njegova   družinska   drama
*Janez švajncer. Ulice brez ljubezni. Obzorja 1965.
743
bila nemara pretresljiva, tako j>a je za tako obsežna, (lasi negativna človeška dejanja njegova osebnost vendarle preneznatna in ne dovolj nazorno očrtana. Glede tega so njegove ženske partnerice predstavljene za spoznanje bolj celovito, posebno Klemena, ki je še najbolj resnična: to. že tolikokrat prevarano dekle se vzlic porazom vedno znova pogaja za srečo, pa se iz mučne negotovosti ne more nikoli rešiti. Potemtakem bi prav ona mogla biti še najvažnejši odsev neke razvrednotene dobe. čeprav bi se njen lik nepomirjene eksistence s trdnejšo gradnjo lahko še močneje in pretresljiveje razrasel. Toda zdi se. da se je piscu tovrsten namen vsaj deloma posrečilo realizirati: junakinja, ki se mi zdi sorazineroma uspelo podana, izhaja s podeželja, iz objektivnih razlogov zapusti kmečko okolje, toda v mestu doživi razočaranje in nesrečo: na primernem socialnem ozadju izstopa njen notranji portret brez-domstva izmed vseh najbolj prepričljivo. Morda je v zvezi z avtorjevim natančnim poznavanjem tematike, ki jo je obdelal v svojih prejšnjih knjigah — bodi kakorkoli, sodeč le pričujoči prikaz, bi se dalo sklepati, da je tlelo na tem mestu doseglo svoj najdaljši domet. Vsi ostali nastopajoči — od zobozdravnice Nade do njenih malomeščanskih stanodajalcev in drugih — ne presegajo pisateljske zasnove: pomenijo zgolj medle poulične tipe. ki pa žal niso zadovoljivo dimenzionirani. in zato seveda ne potrebujejo izpovedne in življenske resničnosti. Ulice brez ljubezni so zategadelj v bližini miselne konstrukcije, dasiravno obravnavani tematiki ni moč oporekati, da bi ne bila eksistentna, toda v njej ne nahajamo globlje, emocionalne avtorjeve soudeležbe, ki se imenuje umetniška sugestija. V primerjavi z deloma Streli na meji in Prepozno pa pomenijo za pisca vidno nazadovanje.
Po vsem tem bi lahko zaključili, da je roman za avtorja skorajda eksperiment v vsebinskem in oblikovnem pogledu — delo sestavljajo nekako simultano, a med sabo (nc)puvezane zgodbe, ki pa ni dal pričakovanega rezultata. Vendar njegov neuspeh ne izvira toliko iz zunanjih, tehničnih prijemov, kakor iz pisateljevega ne dovolj odprtega razmerja do življenjskega gradiva, ki ga je skušal preoblikovati: kot na dlani je namreč, da snov povečini ni doživela smiselne organizacije niti oživljajoče duhovne presvetlitve. skratka, z izjemo nekaj odstavkov je ostala zgolj materija. Potemtakem roman v sodobno slovensko prozo — kolikor se po svoji pomembnosti vključuje vanjo — ne prinaša ničesar opaznega: zanimiv postaja le tedaj, ko se dvigne nad formalno deskripcijo in idejno deklarativnost, izpričano v naslovit: takrat tu in tam vendarle odpira vpogled v vsaj en izsek realne današnjosti.
Jože   Horvat
744