644
A. Funtek:  Bolnici.
Bolnici.
L
o tesni tvoji sobi Dan solnčen je razlit; Hvaležno sklepaš roke, Ko gledaš božji svit.
Glej, jasno sveti zunaj Na hrib in log in  vrt  .   . Prekrasen  svet pravljičin ! Na vek ti je zaprt .  .   .
Nikddr,  dekle ubogo, Stopilo nisi vdnj: Ta sobica je zibel In grob je tvojih  sanj !
Prebridka doba tvoja: To sključeno telo Od nekdaj prikovano Na posteljo je to!
In vender,  ko se z ulic Vesel oglaša  smeh, Kaj vidim  — lahna rridost Iskri se ti v očeh?
Tam zunaj  se življenja Raduje zbor otrok, In ti ?   Na ustnih tvojih Igra nasmeh, ne jok ?
Uklanjam se spoštljivo Duševni moči tej — Oh,  koliko  prebiti Bil6 ti je doslej,
Da vpričo tuje sreče Ne žali te spomin Telesnega trpljenja In srčnih bolečin!   —
A. Funtek.
Poslednji dan.
H
apočil je poslednji  dan, Grobov odprlo se nešteto; V dolino jozafatsko sveto Prihitel sleTiarn je zemljan.
Trobente angeljske ukaz Telo je tudi meni vzbudil. Pred božji prestol sem se zgrudil,
Pokril z rokami si obraz.
»Grešil sem mnogo, večni Bog, Opustil mnogo del zaslužnih, Svetd iskal veselj  mehkužnih,
Zlo voljen nosil križ nadlog.
A dal mi sreče svet ni ves — Zatd mi bodi sodba mila! Ko smrt mi je oči zakrila,
Od sve"ta vzel sem s sabo  —   kes!«
Priplaval angelj je krilat ;
Na me" je milo Bog pogledal Kaj  čaka me, sem se zavedal,
In prvič srečen bil takrat.
Bistran.