Štev. 4.                  V Ljubljani, 1. malega travna 1918.               Leto XIX.
Ribiška sirota.     ^s^g.^-
i.
Plavaj mi, plavaj, barčica,           Ah, ti ne čuješ vzdihov gorja,
čez morje zeleno!                       ne vidis solz mojih žgočih —
Kdo naj tolaži mi srčece             ves je osamljen tvoj grob hladan
bolno, zapuščeno?                       sredi valov šumljajočih . . .
Morje šumlja tako žalostno . . .   Plavaj mi, plavaj, barčica,
Misel je nate brezdanja —         čez morje zeleno!
ali resnica je ali je laž,              Kdo naj tolaži mi srčece
ali le težka je sanja?                 bolno, zapuščeno!
2.
Ni več v pristanu barčice,          In tu v rodni kočici
ki je čakala nate;                      tebi svetilka brlela je —
pusto je vse, in čez morje          mati pri ognju sedela je
belih galebov se jate                  in o piratih,
t dalje kričaje pode . . .              ladjah bogatih
T    ...    .    .              -                  čudne mi zgodbe pravila.
In bila je temna noc,
ko si zapustil varni breg,           Pa je vstal na morju vihar —
ko si odšel preko šumnih valov    v srcu mojem je vzplal nemir — v noč na ribji lov . . .                 vrnil se nisi nikdar več domov,
0, pridi, oče, domov!                  ostal si sredi hladnih valov . . .
Josip Kralj