98 Kako in koliko bi bil slovenski jezik precej v šole in kancelije vpeljati. *) V Novicah je bilo že zadosti govorjenja, ali je slovenski jezik že zdaj zadosti zrel za šolo in kancelije; ni potreba temu kaj pridevati. Kako pa bi se dal vpeljati, ni bilo še nič kaj povedano; zakaj besede, s kte-rimi hoče slovenski zbor prošnjo do Cesarja in veliciga Dunajskima zbora dati, so le splošne, ali dajo le na znanje, kakor de bi vse dozdanje ob svojim času na enkrat moglo nehati in goli slovensini prostor pustiti, kar se pa lože reče, kakor spolni. Zakaj, kakor bi trenil, se ne da vse iz nemških na slovenske noge postaviti; drugač bi se nam godilo kakor Mažarjem, ki so s sklepam Požunskiga zbora, ko bi mignil latinšino overgli, pa še zdaj niso slovnika izdelali, ki bi v oger-skim jeziku vse imena za vednosti in umetnosti obsegel. Tudi smo z Nemci preveč zvezani (naj že to radi ali neradi hočemo), kakor de bi kar se od njih posloviti zamegli. Tudi jih je med nami več, ki čeravno se zdaj Slovence štejemo, po svojih imenih ne moremo nekaj nemškiga rodii tajiti; in Nemci bi se nam lahko, kakor Cenam smejali, ko bi polno nemških lastnih imen med silno vnetimi Slovenci vidiii. Ako bi pa za tega voljo hotli čakati, dokler bi Slovenšina vse te zoperstave omagala, bi morebiti ne bilo tako kmalo. Potreba je pa, ne toliko zastran učenosti, tomuč zavoljo vsakdanje potrebe s slovenšino precej, saj ne brez d o 1 z i g a odloga, v šolo inkancelijo stopiti. Kako in koliko bi se to lahko zgoditi moglo, naj bo tukej nekaj misel na znanje danih. 1. Pri šolah naj se razločijo višji in nižji šole. V šolah na deželi je na Krajnskim slovenšina že davno vpeljana; na Štajarskim, Teržaškim in drugej tudi že več časa ni ptuja; tukej tedej ni še le začenjati, temuč kar je začeto, le bolj popolna m a izpeljevati; zlasti manjka tam slovnice (gramatike) za slovenski jezik (za nemškiga se že dobi). To de pred drugim bi bila veči edinost v besedi in bukvah vošiti; do zdaj ima vsaka škofija med Slovenci svoje šolske bukve kakor tudi zadosti posebno svojo besedo. V mestnih nižjih šolah, ki so do zdaj več ali manj z gol nemške, naj se vpelje slovnica za slovenski jezik in napeljevanje za slovensko pismenost; de bi bilo nemško in slovensko po enaki poti združeno, kakor bukve: „Blaže in Nežica" v več zgledih kažejo. To bi bila nar veči teža le za učenike. V zdanjih latinskih šolah bi se znala pervzeti bolj popolna m a slovnica za slovenski jezik, in semtertje tudi kako prestavljanje iz slovenskiga v latinsko in iz latinski ga v slovensko. To bi se lahko zgodilo, de bi se le stol za slovenšino iz desete šole (bogoslovstva) v pervo ali drugo latinsko ponižal. Do zdaj je bilo res nekoliko čudno, de smo se nar pred učili nemšine, po *) Hvale vredna misel je, de ste pomenke v ti reči sprožili, kar se nam silno potrebno zdi, de se ta reč do dobriga prevdari. Zc davnej bi bilo vredništvo rado začelo od tega govoriti, pa sila opravkov ni pripustila, torej smo častitimu gosp. H. prav hvaležni, de so začeli od te reči govoriti* Zares lahko je izgovorjeno >, staro ne velja nič«, težji pa je dobro novo vpeljati. Prosimo tedej, de naj se zvedeni rodoljubi z nar večim veseljem in prav natanjko te reči poprimejo in nam svoje misli v Novicah rnzodenejo, kakor so gosp, H. storili. Vredništvo. tem latinšine in grekšine — more biti tudi italijanskiga, francozkiga in angležkiga — slovenšino pa smo čisto v ne-mar pustili; ali pa, kteri smo šli k bogoslovstvu, smo še popred hebrejsko, sirsko, kaldejsko in arabsko imeli, preden je bila slovenšina na versti! Pesništvo in govorništvo v slovenskim jeziku se je prostovoljno že davno začelo v višjih latinskih šolah — že per ranjcim M. Čopu smo včasih kak slovensk izdelik dali; zdaj je tega veliko več. V modroslovskih šolah bi lahko bila slovenska filologia (besedoslovje?) kakor tudi latinska. Per bogoslovcih je ravno duhovno pasti rs tvo v Ljubljani, kar sostavnost in učenost tiče, v slovensini tako visoko povzdignjeno, de je komaj še kaj vošiti; druge bogoslovske vednosti more biti bolj prav le per latinsini ostanejo, saj za en del, ker duhovnim latinšine ni opustiti. S takošnim ravnanjem ni samo začetik za slovenšino v šoli postavljen, temuč tudi pot napeljana, de bi daljej počasi se še kaj več moglo zgoditi. Kar na enkrat pa šola ne more biti vsa slovenska: od kod bukev tako naglo vzeti ? 2. Vkancelijah je slovenska beseda sicer zmi-rej v ustih, samo ne piše se ne; popolnama vunkej vreči se pa nemšina, saj zdaj še, ne da. Za kmeta je pa sila potreba, de bi se v kancelijah tudi slovenšina saj nekoliko v manjših rečeh precej pisala. — Ce je kak kmet poklican, dobi nemški poklic, in iše celo uro in še bolj dalječ, de mu kdo pove, kaj de je; če bi bil tak poklic (Vorladung) v slovenskim jeziku, ga lahko sam ali kdo drugi razume. To bi za kancelijo ne bilo pretežko , če kaj taciga slovensko pišejo — sej so le dve, tri verstice. — Ce ima kmet poterditi prejembo denarjev, kako majhno dolžno pismo narediti, manjši testament storiti ali kaj taciga, iše okrog kozjih dohtarjev; ali mu je zameriti, ker slovensko pismo v kancelii ne velja ? Naj se kaj taciga tudi v slovenskim pisanji vzame , ne bo treba zakotniga pisača ; zakaj slovensko pisati jih več (še brez šole) zna, več bi se jih rade naučilo , do zdaj marsikterimu pisanje ni mar, ker ga nima kje rabiti. In tudi to storiti, kancelii ne bo pretežko , de bo slovensko pismo za veljavno vzela. Pei tacih manjših rečeh , se tudi uradniki sčasama sloven-šine lahko bolj izuče. Tako bi prišla slovenšina bre2 težave v kancelijo, dokler bi se z nemšino na enake strmimo vy.di