Sodobna slovenska poezija
Ivan Dobnik
Portret pokrajine v dežju
To ni sneg.
Je dež v vse bolj mračnih dneh aprila. Loviš noči,
ki jih je zrak pobelil in dvignil nad umrljivo. Poišči torej,
kar je zanosno, kar je nebesno, čisto, kar še žari
in ljubkuje lepoto sredi vsakdanjih dni.
Glej, danes si v dimu
mokrega sonca srečal vrabčka otrplih oči.
Poslušal si,
kako mu je trepetalo kozmično srce!
Oblaki
rek, zavese meglic in frfoti mokrih ptičjih kril. Leskov grm, posut s popki zvokov.
Znamenja,
da se je potrebno napotiti k zapuščenim živalim. Brez odlašanja. In preživeti,
locirati
njihov prostor žarenja. Da bi se tako ogrel pod streho in pod njo
z lučjo zaspal. V hladnem aprilu,
ko po okoliškem hribovju pada sneg,
komaj slišen, kakor sprehod mačjih šapk.
Kar prihaja, zagotovo pomeni prečiščevanje reke.
Pomeni opravilo stvarjenja neba in zemlje. Ti si odprt in prisluškuješ padanju neba.
Tako boš legel v njegovo oko. To je najbolj zanesljivo preseljevanje.
Čudijo se tvojemu naporu. Norčujejo se iz tvojih odločitev. Zaničujejo tvojo samoto.
Vendar iz tvojih semen izrašča
nešteto visokih dreves. To so sončni listi
za drzne ljubezni nad puščavami nesmislov.
Ogenj ne odpušča. Pušča sledi
in hrani rakovice na svetlih nočnih ozvezdjih.
O, le kje boš našel mir,
zlit z metafiziko nežnih dotikov?
V okostenele pokrajine, ki te oblegajo,
pošiljaš krhka pisma. Nikoli ne boš dobil odgovora.
Veliko življenj boš čakal na en sam dotik.
Ali bo tudi ta pokrajina
umrla, ta, ki jo skozi okno v tem trenutku
opazuješ in s katero skupaj dihaš gost aprilski zrak, zdaj, ko si pomanjšan
in zgoščen od prisluškovanj norostim sveta? Ne, še pravočasno jo boš preselil sem,
v domišljijo, na bele plavuti vtisnjenih stopinj, bilko za bilko, cvet za cvetom, vsako drevesno vejico,
oblake vseh barv, otožno trsje za Strugo, jelše, vrbe, siničke, mačke, miši
in še vse drugo, in tistega je največ, česar ne moremo takoj odkriti
in česar ne bomo nikoli odkrili.
O, psalm murna! Ko veter veje zaveje, se čudiš vesolju, svetlobi,
na katero igraš, vse je en sam korak in skok, brezmejno poletje,
privoščiš si hojo čez strehe! Prebuja se bivanje drobnih mravelj in
ponosnih slonov, gepard je odprl oči, tisočkrat si ji že povedal pesem,
ki si jo bo še tisočkrat želela slišati. Samo zanjo, samo njej.
O, obala! Je tu zdaj konec
najinega žalovanja in povzdigovanja smešnih čustev,
konec pokopa kozlov, groze v smrtih, konec živega apna
na truplih, še toplih, je, je to zdaj razblinjeno?
O, obala!
O, bliskanje v mraku
domišljije! Prihajajo nove generacije, ki se znajo bolje
vojskovati kakor ti: pozdravljava jih! Na asfaltu hrupa in na žarečih
zaslonih! In vse, ki strastno tipajo beline dišečega papirja
in vonjajo vrtove na njih, poročila o notranjih dramah bitja,
o bližini, o poljubih, o pogovarjanjih, o tišini
med eno in drugo radostno besedo,
vse, ki se bodo spopadli na svoj način, ki niso ravnodušni,
pozdravljava jih! Pošiljava jim to prepelico podpore,
ta psalm brez odstopa, tega tihotnega kolibrija
neuničljivosti.