OB PETINDVAJSETLETNICI LOŠKE KOČE
Lepote S^tarega vrha in tamkajšnjih
smučarskih terenov so že pred zadnjo
svetovno vojno — nekako pred dobrimi
štiridesetimi leti — pričeli spoznavati takratni
prvi loški smučarji — zanesenjaki.
Pravzaprav je Stari vrh za smučarijo odkril
dr. J. Prešeren, predstojnik mestnega
sodišča, ki je poznal vse kotičke loškega
hribovja.
Med prvimi, ki so tod smučali, so bili:
učitelj Janko Sicherl, knjigovodja Jože
Celjar, dentist Lužar in Hafnerjev Feliks.
Nameravali so postaviti manjšo kočo in
so že kupili svet, vendar je njihove dobre
načrte preprečila vojna.
K odkrivanju lepot teh krajev so pripomogli
tudi izleti loških naraščajnikov
pod vodstvom njihovega neutrudljivega
vzgojitelja, učitelja Rudolfa Horvata na
Grebljico. širšo ravninico na vzhodnem
pKjbočju Starega vrha, kjer so tik pred
vojno proslavljali prvi maj.
Seme, ki je bilo zasejano, je bogato obrodilo,
saj So mladi loški smučarji, združeni
v svoji sekciji pri telovadnem društvu
Sokol, nadaljevali pobude svojih
vzornikov takoj po svobodi. Tudi mile
zime v dolini, kjer se je sneg obdržal komaj
nekaj tednov, so dale povod, da so
se zatekli v višje, osojne lege. Shajali so
se pri kmetu Demšarju, po domače Zgajnarju,
v vasici Zapreval. kjer so našli zavetje
v prostorni >>hiši^<. se sušili ob kmečki
peči in imeli poleg domače postrežbe
na voljo tudi nekaj ležišč v sobah na podstrešju.
Smučali so in »štanfali« po vsem
severnem pobočju Starega vrha od decembra
do aprila in prirejali tekmovanja.
Ce je bil dan prekratek, so se dričali po
finem pršiču še ob lunini svetlobi in uživali
čarobnost tihe, lesketajoče se narave.
Gor so v glavnem prihajali s kolesi
po dolini Luše do Starmana ali Gašperja,
potem pa dobro uro peš mimo Sv.
Valentina do »baze« pri Zgajnarju.
Ker je bilo teh smučarjev vedno več,
je v vasi, vsaj kar se prenočevanja tiče,
postalo pretesno. Ko jim je Fizkulturna
zveza Slovenije jeseni leta 1949 dodelila
nekaj dotacije za obnovo skakalnice v
Vincarjih, so se odločili, da si s prostovoljnim
delom zgradijo kočo. hkrati obnovijo
skakalnico, dodeljeni denar pa porabijo
kot začetni kapital pri nabavi materiala
za kočo.
Skrb za gradnjo je prevzel 11-članski
gradbeni odbor, kateremu je predsedoval
Urh Kalan. On in polovica članov tega
odbora je izhajala iz tiste generacije mladine,
ki sta jo vzgajala učitelja Horvat
in Sicherl.
Nato so takoj pričeli. Nekaj tednov starega
leta in oba zimska meseca novega
leta je poteklo pri pripravljanju materiala
in orodja ter pri nabiralni akciji za
manjkajoča sredstva. V prvih letih po
vojni je bilo namreč zelo težko za material,
zlasti za gradbeni. Zato so se tudi odločili
za montažno konstrukcijo koče. ki
jo je po izjemni odobritvi centrale v
Ljubljani izdelal loški obrat Gradisa
za 178.000 starih dinarjev. Določili so
tudi prostor, za katerega so pravzaprav
že dolgo vedeli in gojili tiho željo. To je
mala ravninica pod gozdičkom nad Grebljico,
imenovana »Kopišče«, odkoder je
čudovit razgled od Ratitovca preko Karavank
in Kamniških Alp tja do Tošča.
Pod tem prostorčkom so se začenjale tiste
lepe košeninice brez skal. ki so kar
vabile, da se s smučmi spustiš po njih.
Zemljišče v velikosti 2,46 ha. v katastru
občine Podvrh vneseno kot pašnik, jim
je brezplačno dodelila v uporabo agrarna
komisija pri OLO Kranj.
S prvo prostovoljno akcijo na terenu so
pričeli že 26. marca 1950. Zima je takrat
tudi v višinah že popustila in vojaška
cesta, ki pelje od Škofje Loke mimo Zaprevala
(17 km) do Blegoša, je bila skoraj
že kopna. Tisti dan so do Žgajnarja, kjer
je bilo skladišče, prepeljali orodje in
strešno ter navadno opeko. Dne 16. aprila
pa je steklo tudi že prvo delo na gradbišču.
Postavili so skladiščno lopo, uredili
novo, okrog 100 metrov dolgo kolovozno
pot in pričeli z izkopi. Ce na hitro prelistamo
dnevnik gradnje, bo zanimivih
nekaj datumov in kratkih zapiskov:
— 30. 4. in 1. 5.: izkop temeljev — 2<.
udarnikov — proslavili prvi maj s kresom
na gradbišču;
Udtleženci prvega udarniškega dela 16. IV. 1950
na gradbišču koče na Starem vrhu
277
Udarniško delo pri pokrivanju koče na Starem
vrhu
—' 1.3- avgusta: izkop odtokov, notranja
dela, nasipavanje terena — 76 udarnikov.
Načrt za kočo, ki ima tloris 13 X 10 m,
so napravili smučarji sami (Kalan,
Vodopivec in Masterl). Imela je jedilnico
s kmečko pečjo in 40 sedeži, kuhinjo,
skupno ležišče in 2 sobi za 32 prenočišč,
sobo za oskrbnika, pomožne prostore, prostorno
klet in večjo, proti severu postavljeno
razgledno teraso.
Gradnja z opremo je stala okrog
850.000 S dinarjev. Stroške so krili s prvo
in dodatno dotacijo Fizkulturne zveze
(600.000), s prispevki loških podjetij in
podporo MLO (105.000), razliko pa je poravnalo
matično telovadno društvo. V teh
zneskih pa ni všteta vrednost prostovoljnega
in brezplačnega dela članov društva,
ki so ga v .času obnove naše domovine
imenovali — udarniško dele. Po razpoložljivi
in točni evidenci je pri gradnji sodelovalo
82 članov društva, ki so pri tem
opravili okrog 7.000 prostovoljnih ur.
Največ so j^h opravili: Urh Kalan 470,
Lojze Vodopivec 392. Stane Grundner 310,
Tone Zakotnik 281. Gašper Zakotnik 272,
Aci Leben 210. Kako množična je bila ta
akcija, pove tudi podatek, da je neko nedeljo
v maju pomagalo pri prenosu materiala
tudi 40 vojakov loškega garnizona,
šolarji višjih razredov bližnjih osnovnih
šol javorje in Sv. Lenart pa so pri
prenosu strešnikov iz vasi do koče opravili
310 ur.
Večkrat je pri delu pomagal tudi predsednik
društva Adolf Gerjol, gradnje pa
se je udeležil tudi takratni predsednik
Mestnega ljudskega odbora Ivan Brodar.
Vse to je še posebej vzpodbudno vplivalo
na graditelje, ki so delali skoraj vse nedelje,
pa tudi med tednom od aprila do
septembra, ne glede na slabo vreme ali
poletno vročino in bili kos težavam, ki so
se sproti pojavljale. In česa so bili pri
delu deležni? Za malico so jim prinesli
mošt in domač kruh, za kosilo pa krompirjev
golaž ali koruzne žgance z mlekom.
Pivo iz sodčka so takrat dobili le
včasih za priboljšek. ob likofu pa so za
dobro voljo potegnili tudi malo znanega
starovrškega "peškovca« (češnjevca) in
vse garanje je bilo na mah pozabljeno.
Imeli so tudi svojo »himno«, ki je govorila
o vremenskih poročilih, ki so malokdaj
uganila, in se konča vala z: >^ .. kakšno
vrem'ce jutri bo, al' bo lepo argrdo?«
Prevoze je s tovornjakom Megrada
prav tako udarniško opravljal Tone Rupnik,
plačali so samo gorivo in obrabo vozila.
Od vasi do gradbišča pa je večji del
materiala spravljal z vprego kmet 2gajnar,
ki jim je nudil tudi vsestransko pomoč,
da je gradnja tako dobro napredovala.
Da bi čim več prihranili, so člani
znosili vreče cementa na nosilih kar naravnost
po stezi iz vasi na 200 metrov višje
ležeče gradbišče. Pri sami gradnji je
pomagal samo en plačan delavec, in sicer
vestni in pridni Boštic iz Podvrha. ki je
tudi nakopal ves pesek za temelje pod
Koprivnikom.
Na koncu napornih del so dočakali tudi
svoj veliki praznik. Pet mesecev kasneje,
ko so zasadili prvo lopato, i. s. 17. septembra
1950. je bila slavnostna otvoritev
popolnoma dograjene in opremljene smučarske
postojanke, ki so jo poimenovali
kar za Loško kočo. Po slavnostnem govoru
predsednika društva Adolf a Gerjola je
kočo uradno odprl predsednik MLO Ivan
Brodar in izročil ključ od koče loškim
smučarjem, ki so za opravljene prostovoljne
ure dobili pismena priznanja. Tisti
poznopoletni dan je bil prekratek, da
bi bilo lahko izraženo vse veselje in razpoloženje.
Rajali so smučarji z domačini
iz bližnjih hribovskih vasi in z drugimi
Skofjeločani, ki so prišli pogledat prvo po
vojni zgrajeno gorsko postojanko v loških
hribih. Požgani koči na sosednjem Ratitovcu
in Lubniku so takrat ravno začeli
obnavljati.
Čeprav je bilo mišljeno, da bodo smučarji
uporabljali kočo samo za svoje člane
društva, da bodo ob tekmovanjih, tre-
278
— 30. maj: pričetek zidanja temeljev,
rezervoarja za vodo in greznice;
— 10. junij: temelji in plošča nad kletjo
končani;
— 2'0. junij: Gradisovi tesarji pričeli s
postavljanjem montažnih elementov in
ostrešja;
— 2.3. junija: pokrivanje koče z betonskimi
strešniki in postavljanje lesene terase
— 27 udarnikov:
ningih. izletih in drugih prireditvah imeli
v njej zavetje, prenočišče in možnost
kuhanja, je bila koča zaradi velikega zanimanja
od otvoritve dalje redno oskrbovana.
Obisk postojanke je stalno rastel.
prihajali pa so tudi planinci in turisti v
letni sezoni. Privabile so jih lepote novo
odkritih krajev in znova so se radi vračali.
Koča stoji na višini 1.102 m, in sicer v
osrednjem delu škofjeloškega pogorja,
katerega pisatelj dr. Tavčar ni zaman
ovekovečil v svojih delih, saj je težko najti
bolj razgiban in pisan gorski svet, kot
ga je narava razgrnila tod okoli. Večina
obiskovalcev se je povzpela vsaj na 20
minut oddaljeni Stari vrh (1.205 m), od
koder se jim je nudil še obsežnejši razgled,
precej pa se jih je odločilo za dveinpolurni
izlet čez Črni kal na Blegoš
(1.562 m). Tudi sosednji Lubnik (1.027 m)
jih je privabil, da so ga obiskali (2 uri)
in sestopili v Skofjo Loko.
Po otvoritvi smučarji niso mirovali.
Najprej so v kočo iz vasi napeljali elektriko,
leto kasneje so postavili telefonsko
linijo iz Javorij, tretje leto pa so prvotno
razgledno teraso preuredili v pokrito verando
z 32 sedeži in tako povečali kapaciteto
koče. Hkrati so zgradili večjo teraso
na vzhodni strani koče, ki jim je služila
za prireditve, zabavo in sončenje
Pod streho so usposobili skupno ležišče za
12 oseb. Ker je najbližji izvir pitne vode
skoraj 100 metrov nižje od koče, so sezidali
dva rezervoarja, in to: manjšega s
črpalko ob izviru, večjega pa v bregu nad
postojanko. Nekaj let pozneje so od obstoječe
ceste Javorje—Cetena ravan—Zar
preval s Prevala zgradili dobrih eoO metrov
dolg cestni odcep do koče. Tako je
bila olajšana preskrba koče in omogočen
dostop obiskovalcev z motornimi vozili.
Skoraj vse navedeno delo, razen izrazito
strokovnega, so prostovoljno opravili člani
društva. S takim delom se je tudi vedno
bolj krepila članska zavest, disciplina
in predanost smučarskemu športu. Ker
je obseg dejavnosti, tako iz športnega kot
tudi iz gospodarskega vidika zelo narasel,
so se smučarji kot sekcija odcepili od
matičnega telovadnega društva in ustanovili
svoj klub.
Načrti smučarjev pa so bili še večji. Nameravali
so postaviti postopoma novo zidano
kočo, zavedajoč se. da je obstoječa
postavljena kot montažni provizorij in da
postaja iz leta v leto pretesna. V ta namen
so že leta 1966 sezidali temelje s ploščo
za vzhodno polovico smučarskega doma.
V kletnih prostorih so namestili sanitarije
in klubsko sobo. Kredit za to grad-
Loška koCa na starem vrhu (1102 m) v letu 195'
279
njo (25.000 ND) je dala Gorenjska kreditna
banka. Ker nihče za to ni hotel dati
garancije, sta morala menico podpisati na
svoje ime predsednik kluba Igor Sink in
tajnik Urh Kalan. Denar so uporabili za
nabavo materiala in prevoze, delo pa so
kot doslej opravili brezplačno člani kluba.
Žal pa jim gradnje iz objektivnih razlogov
ni uspelo nadaljevati.
V tistih letih so nameravali od planotice
pod kočo potegniti na vrh smučarsko
vlečnico. Pripravili so načrte in naredili
presek skozi smrekov gozd na zgornjo
planoto, vendar do gradnje ni prišlo, ker
klub ni bil kreditno sposoben za tako veliko
investicijo. Uspelo pa jim je s čiščenjem
terena in s presekami pripraviti več
kvalitetnih smučarskih prog, ki so potekale
od vrha mimo koče do vasi. Zaradi
izrednih snežnih pogojev, raznovrstnih
terenov in kvalitetnih tekmovanj je v tistem
času postal Stari vrh že tako znan,
da so ga proglasili za bodoči smučarskorekreacijski
center občine.
Se par besed o oskrbnikih, od katerih
je odvisno dobro delovanje koče. V vseh
preteklih letih jih je bilo osem. Od vestnih
in prizadevnih je omeniti že prvega,
Venclja Petemelja z Murav, ki je tudi
že sodeloval pri gradnji. Sledili so mu
člani kluba Lojze Stanonik in Albinca
z možem Francem iz Volče. Pohvaliti je
treba zakonca Toneta in Vido Mohar ter
Janeza Strbenca z ženo, ki so se trudili,
da so bili obiskovalci, kljub skromnim
možnostim glede prostorov in kapacitete
kuhinje, zadovoljni. Z ostalimi pa je imel
gospodarski odbor manjše ali večje težave,
saj so klubu povzročali primanjkljaje
pri materialu in s slabim oskrbovanjem
škodovali ugledu koče. Ker klub ni
mogel več dobiti ustreznega oskrbnika, je
nazadnje dal kočo v najem.
V Loški koči so zlasti med zimskimi počitnicami
prirejali raznovrstne smučarske
tečaje, katerih so se predvsem udeleževali
mladinci kluba, gimnazijska mladina
in učenci poklicnih šol. Prišli pa so
tudi tržaški študentje. Vsem so ostali zimski
dnevi tam gori v najlepših mladostnih
spominih.
Sčasoma je pričel zimski obisk Starega
vrha upadati. Novozgrajene žičnice na
Voglu, Kranjski gori. Zelenici, Krvavcu
in drugod so množico smučarjev pritegnile
k sebi. Svoje mesto med znanimi gorenjskimi
smučišči, ki ga je za nekaj let
izgubil, je Stari vrh dobil spet nazaj, ko
je decembra 1970 stekla iz doline do koče
dvosedežna krožna žičnica, na vrh pa je
smučarje potegnila vlečnica s spodnjo postajo
ob blegoški cesti. Obe napravi je
zgradilo podjetje »Transturist«, ki od takrat
dalje tudi upravlja Loško kočo. To
postojanko ob zgornji postaji sedežnice so
preuredili toliko, da so podrli stene
spalnic in tako pridobili širši gostinski
prostor. Za sedaj pa ni pričakovati, da bi
na mestu dosedanje koče postavili zidan
objekt večje kapacitete, kot je bilo v načrtu.
V poletnem času je koča zasilno
oskrbovana in še vedno nudi zavetišče
izletnikom, ki se podajo po "loški planinski
poti« ali po »gorenjski partizanski poti
«, ki poteka tod mimo.
Tako bo koča dočakala svoj skromni, a
pomembni jubilej — petindvajset let obstoja.
Načel jo je že zob časa in nihče
več je ne obnavlja. Sicer pa je to za lesen,
montažni objekt, postavljen na taki
višini s težjimi vremenskimi prilikami,
lepa starost. Do sedaj je nudila zavetje in
veliko lepih, nepozabnih doživetij tisočerim
in tisočerim narave željnim obiskovalcem.
Združila je loške smučarje v velik
in močan, delavoljen kolektiv. Brez
njih in koče danes ne bi bilo povsod znanega
smučarskega centra na Starem vrhu.
Opomba: Po arhivu Smučarskega kluba
in pripovedovanju nekdanjega gospodarja
koče Urha Kalana priredil F. P.
280