F. K.:  Gornjigrad  na Štajerskem.
je obiskal samostan Ulrik, koroški  in kranjski     jevo so bili gotovo tudi politični, zakaj menihi
vojvoda,  ter  ga  takrat   in   še  pozneje  bogato      so bili privrženci celjskih grofov in  torej  nje-
obdaril, ker je bil vedno   poseben  njegov  do-      govi nasprotniki. Papež Pij II., ki je bil poprej
brotnik.                                                                           cesarjev   kancelar,  župnik  pri  svetem  Pankra-
Kakor cerkve in  samostani  sploh, imel  je      ciju  v  Starem  trgu   in  tudi  škof v  Trstu   in
tudi gornjegrajski samostan mogočne zaščitnike      Sijeni, pogovarjal se je s cesarjem skoro gotovo
(„vogte"),  med katerimi se  imenujejo   soneški     že poprej  o tej stvari; zato je obdržal opatijo
in heunburški plemenitaši, leta 1361. avstrijski     v svoje razpolaganje, da ž njo ukrene po cesar-
vojvoda  Rudolf za  kratek  čas,   in   celo   cesar     jevi volji. Med tem pa se menihi niso zmenili
Friderik IV. po smrti poslednjega celjskega grofa     za cesarjevo prepoved, ampak si izvolili za opata
Ulrika IV. 1. 1456.                                                       prejšnjega prijorja, jednookega Gregorija Hi-
Opati benediktinskega samostana v Gornjem-     ni ga iz Trebnjega. gradu so bili: Berthold (1145—¦:), Engelbrecht            Sedaj  sklene cesar,  da hitro zvrši namero,
(1173—1175), Gurtirannus (1209—1228), Albert (1228—1240), Henrik I. (1241 —1246), Henrik II.](i 247— 1268), Janez I. (1268— 1286),
ker mu jo je bil papež odobril s pismom z dne 6. kimovca leta 1461. Že dne 6. grudna 1. 1461. je izdal v Gradcu ustanovno listino za škofijo ljubljansko, v kateri je podaril ljubljanskemu škofu grad Gori-čane, vrhu tega pa izraža svojo voljo, naj bi se za škofovsko mizo (mensae episcopali) v Ljubljani vtelesila gor-njegrajska opatija s pridržkom, da v gornjegraj-skem samostanu ostane odslej deset ali dvanajst reformovanih menihov. Papež je zvedel o vseh teh dogodkih in izdal pismo iz Pience z dne 18. kimovca 1. 1462. na krškega škofa Ulrika, v katerem naroča, naj v njegovem imenu volitev opata ovrže ter patru Gregoriju in vsem menihom naloži večno molčanje. Krški škof Ulrik Oton (1286—-1295), VVulfing I. (1295 —1308), je po zaslišanju opata Gregorija v Dunajskem Leopold pl. Neuenburg (1 308—1 342), Janez II. Novem mestu vkljub njegovemu upiranju do-(1342—1352), Ulrik (1353—1365), Nikolaj I. ločil, da je volitev ovržena, in da je zaradi (1365—1404 ali do 1408), Wiilfing II. (1408), cesarske postave odsihmal ljubljanski škof last-Nikolaj II. (1409—1412), Jurij AVernberger nik samostana gornjegrajskega in njegovih pri-(1413—1422), Konrad (do 1438), Rudolf (1438 tiklin. To razsodbo je potrdil papež dne 3. rož-do 1443), Benedikt (1444—1449), Kaspar Pinter nika leta 1463., zavrgši vsak ugovor, ter na-(do 1. 1461). Po smrti tega opata je naznanil ročil sosednim škofom: labodskemu, sekov-cesar Friderik IV. menihom, naj počakajo z vo- skemu in krškemu, naj priznajo omenjeno raz-litvijo novega opata, dokler njegovo poslanstvo     sodbo.
od papeža ne prinese odgovora.   Cesarjev po-            Vendar so se benediktinci in opat Gregorij
slanec je bil Hartung pl. Gapell, doktor prava upirali še celo leto ter listine, zapisnike, drago-in cesarjev svetovalec. Ta je imel nalog papežu cenosti, zlato in srebro, denar, perilo, posode, naznaniti, da namerja cesar ustanoviti škofijo orodja, živino in živila spravljali iz samostana. v Ljubljani in isto oskrbeti z dohodki gornje- Lahko umevamo, da so si tudi okoličani mar-grajske opatije; zato naj pridobi od papeža do- sikaj prisvojili, tako da je prvi škof Žiga Lam-tično dovoljenje in prepoved, voliti drugega berški, ko je našel bivši samostan ves oropan, opata.    Med drugimi nagibi za ravnanje cesar-     prosil   papeža   in   cesarja,   naj   posredujeta  in
Cerkev in grajšcina v Gornjemgradu. (Po fotografiji F. Weinhandla.)