Philippe Besson


V ODSOTNOSTI MOŠKIH





Prevedla

Živa Čebulj





Philippe Besson

EN L’ABSENCE DES HOMMES

©Éditions Julliard, Paris, 2001.



©Živa Čebulj za prevod v slovenščino

©Hiša poezije za ta natis





Za Stéphana Cloutourja





Če sem torej umrl, naj ti povem, kaj boš storila. Mirna boš in se boš obvladala, ohranila boš mirno kri in ne boš po ulicah razkričala svojega obupa; tvoja bolečina bo mirna in dostojanstvena.

Rodolphe WURTZ

Pismo s fronte, september 1915





Prva knjiga


DAROVANJE TELES





1.


Star sem šestnajst let. Rodil sem se s stoletjem.

Vem, da je vojna, da vojaki umirajo na frontah te vojne, da civilisti umirajo v mestih in na deželi, v Franciji in drugod, da je vojna bolj kot uničenje, bolj kot blato, bolj kot žvižganje krogel, ki trgajo prsi, bolj kot skrušeni obrazi tistih, ki včasih proti vsakemu upanju čakajo pismo, ki ne pride, vrnitev, ki se odlaša v neskončnost, bolj kot politična igra, v kateri se poskušajo narodi, bolj kot to je vojna smrt, preprosta in kruta in žalostna in brezimna smrt vojakov in civilistov, katerih imena se bo nekoč bralo na pročelju spomenikov, ob zvoku pogrebne glasbe.

In vendar ne vem, kaj je to vojna. Živim v Parizu. Sem dijak na liceju Louis-le-Grand. Star sem šestnajst let.

O meni pravijo: ta otrok je prečudovit. Poglejte ga: res, prečudovit je. Črni lasje. Zelene mandljaste oči. Dekliška koža. Rečem: motijo se, nisem več otrok.

Star sem šestnajst let in zelo dobro vem, kako zmagoslavno je imeti šestnajst let. Med vojno morda še bolj. Kajti vojni sem ravno ušel, drugi fantje, tisti, ki so čisto malo starejši, ki so se norčevali iz mene, pa ji niso ušli in jih zdaj ni tu. Tako sem ostal skoraj čisto sam, z nedvomnim zmagoslavjem svojih šestnajstih let, z ženskami, ki skrbijo zame in me obdajajo s pretirano in plašno naklonjenostjo.

Ljubim stoletje, ki se začenja, ki mi prinaša upanje in ki bo moje.

Mama je do poletja 1914 neutrudno ponavljala: da si se rodil s stoletjem, je kot od Boga poslano znamenje, je kot blagoslov, je kot obljuba sreče. Ponosna je bila na čudežno naključje: moje rojstvo in rojstvo 20. stoletja.

Oče, on pa je govoril o prenovi. Mislim, da je uporabil pridevnik: moderno. Nisem vedel, ali je poznal njegov pomen. On je človek drugega stoletja, preteklega. Star je. Moji starši so stari. Moje spočetje ni bilo načrtovano. Moj prihod je bil naključje. To, kar je bilo sprva najbrž prekletstvo, sta spremenila v velik in pričakovan dogodek.

Hvaležen sem temu naključju, temu prekletstvu.





2.


Poletje je, ko vas srečam. To, kar si najprej mislim o vas, je tole: star je, trideset let je starejši od mene. Ničesar vam nimam povedati. Kaj bi lahko rekel fant šestnajstih let moškemu petinštiridesetih? In tudi obratno velja. Sploh si pa niti ničesar ne rečeva. Dobro vidim, da me opazujete. Ne vem, kaj vzbujam v vas: zavist, poželenje, gnus ali najverjetneje ravnodušnost? Mislim, da me gledate, kot bi gledali majhno žival. Vašo pozornost privlačim, a je ne zadržim. In poleg tega ste pomembna oseba in jaz nisem nič. Pomembne osebe ne morejo izgubljati veliko časa z opazovanjem mladih ljudi, ki niso nič.

Ne pogovarjava se. Ne znam se pomenkovati. Ne bi vedel, kaj naj vam rečem. Niti ne poskušam. Niti iz vljudnosti. Niti da bi vam poskusil pokazati, da sem lepo vzgojen. Čeprav vem, da bi nekaj besed zadostovalo. Dober dan, gospod. V čast mi je. Zelo me veseli. Nekaj takega. Toda ne prija mi igrati te igre, kaj se spodobi in kaj ne. Najbrž je to samo lenoba. V tem ne smete videti ničesar drugega. To ni strategija. Ne znam uporabljati strategij.

Vseeno me še naprej gledate. Sem ter tja. S kotičkom očesa. In se pretvarjate, da me sploh ne gledate. S pogledom ošinete po sobi in se čisto na hitro ustavite na meni. Dobro vidim vašo nakano. Ničesar si ne mislim o tem. Šestnajst let sem star. Ničesar si ne mislim o moškem, ki je trideset let starejši od mene.

Takrat mi neki glas zašepeta: vidite, kako vas opazuje naš veliki človek. Morali bi biti počaščeni, morali bi nekaj reči, storiti, samo ne stojte tu kot lipov bog, kot mlad človek, ki se ga samo gleda. Ničesar ne odgovorim. Mislim si: to so zelene mandljaste oči, črni lasje, dekliška koža. Ničesar drugega nimam ponuditi. Ničesar, kar bi lahko zadržalo pozornost. Samo to vidim.

Odpravim se k skupini žensk brez starosti. Sprejmejo me s pretirano naklonjenostjo. Čutim, da je vaš pogled še vedno na meni. Odločeno je: z vami ne bom govoril. Vaš pogled na meni mi ni več všeč. Mojih šestnajst let je samo mojih. Ne maram, da se jih polasti neki tujec. Vsaj ne brez mojega dovoljenja.

Zunaj, za odprtim francoskim oknom, je poletje. Sonce in mir. Na balkon grem. Skoraj takoj se mi pridružite, česar ne opazim, temveč začutim. Raztreseno, ali pa v hlinjeni raztresenosti, rečete: ne poznam vašega imena. Vincent. Rečete: lepo ime. Vnaprej vem, da boste izrekli ta kliše, še preden ga izrečete: lepo ime. Obrnil sem se, da bi vas dobro videl. Jaz pa vem, kdo ste vi. Tukaj vsi vedo, kdo ste. Zato vas tega ne vprašam. Rečete: ne, vprašajte me, prosim. Nihče me ne vpraša več, kako mi je ime. Storim, kar me prosite. Odgovorite: Marcel. Samo Marcel, priimka ne pristavite. In vesel sem, da ste povedali samo ime. Pomislim, da bi se lahko zbližala, da sva se že zbližala, ker ste mi povedali samo svoje ime. To spremeni partijo in nimate več petinštirideset let. Gledam vas in si rečem: to je neverjetno, povedal bi priimek in bilo bi popolnoma drugače. Se je zavedal, da bo tako neizogibno spremenil odnos, ki bi ga jaz sicer moral imeti z nekom, ki ima ime in priimek? Ste to naredili nalašč?

Seveda, to ste naredili nalašč.

Rečete: tako lepo je to poletje. Človek si kar očita, da mu je tako všeč. Rečem: s tem čudovitim soncem pozabimo na vojno. Vojna, sploh ne vemo več, kaj je to. Rečete: to, kar govorite, je strašno, ne bi smeli govoriti takih reči. Istih misli ste kot jaz. Pozabljate na vojno. In si mogoče malo očitate, ker vas zato ni sram. Rečete: vaša jasnovidnost je nekoliko zaskrbljujoča, Vincent. Moje ime izgovorite prvikrat. In to, da vas slišim, kako ga izgovorite, mi ugaja. Všeč mi je, kako rečete moje ime. In že vem, da se zdaj, ko ste izgovorili to ime, ne boste mogli zadržati, da me ne bi povprašali še po moji starosti. Rečete: koliko ste stari, Vincent? Šestnajst let. Star sem šestnajst let. Ničesar ne odgovorite. Saj ni kaj odgovoriti: vi ste stari petinštirideset let. Molčite. Imam zelene mandljaste oči, črne lase in dekliško kožo.

In potem, kar naenkrat, se spomnite, kaj reči: tako, torej ste rojeni s stoletjem. Pogledam vas z iskrenim občutjem razočaranja, obupa. Ne vi. Ne kakor sem si vas do zdaj predstavljal. To je kakor pomanjkanje okusa. Razumete svoj spodrsljaj. Poskusite ga popraviti z drugim spodrsljajem: toda zdi se mi, da vam to vsi rečejo. Ja, prav imate, vsi, zakaj torej tudi vi? Kakor koli, vaš drugi spodrsljaj omili prvega. Je kakor slabost in pri velikem človeku, kot ste vi, je takšna slabost nujno ganljiva. In spomnim se, da ste spretni, da ste pokazali svojo izredno spretnost, ko ste se mi predstavili samo z imenom. Tudi ta spodrsljaj bi bil lahko v bistvu spretnost. Ta misel, da bi bil vaš spodrsljaj lahko tudi spretnost, me očara. Odločim se razumeti vašo napako le kot način, kako biti brez napak.

Sonce je še močnejše. Rečete: nazaj noter grem. Svetloba mi ne dene dobro. Toplota že, toda svetloba ne. Poslušam nihanje vašega stavka. Toplota že, toda svetloba ne. Sledim vam nazaj noter, čeprav mi niste ničesar rekli. In takrat opazim, da se smehljate, smehljate se, ker ste videli, da vam sledim, čeprav mi niste ničesar rekli. Pustim, da se smehljate, in ne rečem ničesar. Pomislim, da bom imel druge zmage.

Telesi sta nama v napoto. Tu, v tem prostoru, pred očmi obiskovalcev, se zavedava šepetanja, ki spremlja vsakega od vaših gibov, razmišljava, kaj storiti, kaj reči. Glave skoraj ne premaknete. Moj pogled se sprehaja po tleh. Morala bi nekaj reči, kar koli, samo ne vljudnostnih fraz, ali pa molčati in se raziti. Da pa sva tam, kar tako, ne da bi si kaj rekla, to nima nobenega smisla, to se mora končati.

Za vas je težje kot zame. Vi namreč veste, da vas opazujejo, da vas čakajo v zasedi, da hočejo videti, kako se boste zdaj izvlekli iz tega, iz tega položaja, ko stojite poleg mladega moškega šestnajstih let in ne rečete ničesar. In vi ste izjemno duhovit človek, čigar domislic se vsi bojijo, čigar odgovore vsi pričakujejo, čigar besede vsi razčlenjujejo, čigar literarni talent je brezpriziven: vi bi se morali izvleči iz takega položaja, najti ustrezne besede. Toda vseeno vztrajate v molčanju in v tej čudni drži glave.

Od mene lažje pričakujejo, da sem tiho, da sem morebiti v zadregi. In poleg tega, jaz nisem nič, nič poleg vas. Smilim se jim ali pa čakajo, da me odslovite. Še naprej ničesar ne rečete. Verjetno niti ne pomislim, da bi spregovoril prvi. Molčim. Koliko časa ostaneva tako, v družabni tišini, niti ne vem. Ne štejem. Ne zdi se mi dolgo. Vem, da je tišina tu, med nama, in uganem, da je v tej neskončni tišini nekaj drugega, kar se spleta. Je najin odnos, ki se začenja oblikovati, obstajati. Je vez, ki se ustvarja. In ta tišina postane zaupnost, priznanje. Je nedvomno čudovita tišina. Nekoliko sprostite držo glave. Ko dvignem pogled, vidim, da ste se komaj opazno nasmehnili. Veseli ste, ker ste premagali tišino, ker ste iz nje naredili nekaj razumljivega, otipljivega, pomenljivega. Tudi drugi, tisti, ki gledajo, zdaj začenjajo razumeti. Pomislijo: tako torej, zgodilo se je pred našimi očmi, ta moški petinštiridesetih let in ta fant šestnajstih let sta se ravnokar sestala, brez besed, brez gest. Skoraj nič se ni zgodilo. Lahko bi tega sploh ne videli, šli bi mimo, vendar je ta posebna vez vseeno tu, zgodilo se je, zrastlo je, osupljivo je.

Zunaj, za odprtim francoskim oknom, je še vedno poletje, še vedno sonce, je komaj kakšna sapica, ki privzdigne zaveso, nad vsem je prijetna vročina. Lahko se le prepustiš poletju, ničesar ne počneš, le prepustiš se, ne da bi si česa želel. Zadostuje, da sprejmeš to poletje kakor darilo, kakor nekaj, česar ne bi smel imeti, pa vseeno imaš. Tla poškripavajo. Pogovori se spet nadaljujejo. Midva pa še vedno ničesar ne rečeva.

Končno rečete: rad bi vas spet videl. In skozi to ponudbo pronica vsa vaša želja po moških. Ta želja je znana, javnega slovesa, čeprav je nihče odkrito ne poimenuje. Vsi vedo in so tiho. Živimo v svetu, kjer vsi vedo in so tiho. Niti vi nikoli ne izrazite te želje po moških. Tam je, ne da bi bila kdaj izražena. Je v vaši prošnji: rad bi vas spet videl, tam je, ne da bi bila resnično izražena. Toda vi in jaz in vsi ostali, vemo, kaj hočete reči. Odgovorim: seveda. Ne razmišljam. Ni kaj razmišljati. Odgovor se ponuja sam.

Rečete: pridite na obisk. Daste mi svoj naslov, ki ga sicer že poznam. Prišel bom. Veste, da bom prišel. Hlinite strah, da bi se lahko zgodilo, da ne pridem, vendar se je zgodba že začela.

Seveda, saj nisem nedolžen. Nisem več otrok. Naj vas zelene oči, dekliška koža, krhkost in milina ne zavedejo. Nikar ne mislite, da povešeni pogledi vedno pomenijo plahost. Nimam strategije, to sem že rekel, toda vem, kaj počnem, zelo natančno vem. Šestnajst let, to je obdobje možnosti. Ničesar si ne prepovedujem. Zakaj bi si sploh kar koli prepovedoval?

Mogoče ste eden izmed redkih prisotnih, ki ste to uganili. Opazili ste nekaj v mojem obnašanju, v kretnjah, v gibanju bokov. Videli ste, česar drugi ne morejo videti, ker tega niti ne iščejo, vi pa iščete prav samo to. Veste, da se je mojih šestnajst let že poslovilo od otroštva, a hkrati še vedno – dve muhi na en mah – ponujajo podobo otroštva. Veste, da odločitev, da sprejmeš pogovor z neznancem, način, kako se prepustiš pogledom, ne da bi zardeval, ne da bi bil v zadregi, da vse to nekaj pomeni. Predrzneža sva.

Še več, ne podcenjujete me. Takoj pomislite: ni več mogoče govoriti z njim, kakor da ne bo razumel tistega, kar ni izrečeno. Vse bo razumel, seveda. Govoriti jasneje je odveč. Saj ni neumen. Ne veste še, kaj bo prinesel najin pogovor, veste pa, kaj reči in česa ne, da vaba deluje. Narejena sva za to, da se razumeva.

Odkrijem, da sem ustvarjen za to, da se razumem z vami, ki ste skoraj trikrat starejši od mene, z vami, ki vam je glavna zaposlitev to, da ste velik človek. Odkrijem, ne le da vojna ničesar ne prepreči, temveč da celo deluje v prid takim neverjetnim srečanjem. Bi se brez vojne, brez te veličastne odsotnosti moških, srečala?

Sem bil sploh kdaj nedolžen? Če sem kdaj bil, je to zelo hitro tudi minilo. Zelo kmalu, se mi zdi, sem razumel igre odraslih, njihove račune, pritajene pogovore, namigovanja, slabosti, njihove upe. Že zelo kmalu sem spregledal. Izgubil sem naivnost, svežino, brezskrbnost. Vem, da to ni za vse enako, vendar se s tem ne postavljam. Ničesar nisem iskal, ničesar izsilil. Zgodilo se je, to je vse. In hkrati nisem želel izkoristiti tega položaja, svoje zgodnje zrelosti. Iz nje nisem naredil orožja, ki bi ga uporabil. Ne. V svojo zrelost nisem primešal sprevrženosti. Nisem sprevržen. Za sprevrženost se je treba truditi, česar pa nisem pripravljen početi. V sprevrženosti je nekaj aktivnega, prostovoljnega, tega pa ni v moji naravi. Nočem pospeševati dogodkov. Pustim, da se zgodijo. Preprosto, natančno začutim učinek, možne posledice. O družbi in ljudeh mi je vse jasno.

S takšnim razmišljanjem se bom prikupil prav malo ljudem. Kaj morem za to? Mi je res iskreno žal. Verjemite mi, če vam rečem.





3.


Seveda sva se prvikrat sešla v salonu. V enem od salonov, kamor marljivo zahajate, kjer potrpežljivo postopate, kjer z užitkom posedate vse od mladosti, da ste postali že njihov simbol ali karikatura. Za svoje prijatelje ste svetovljan, za nasprotnike snob. Jaz ne sodim. Konec koncev sem kakor vi. V svet vstopam pri šestnajstih letih, in to zaradi svojega rojstva, zaradi členka v priimku. V fraku sem. Opazujem to človeško komedijo in sodelujem v tej človeški komediji. Sem proizvod svojega razreda, mogoče njegov zadnji predstavnik, vendar proti njemu ne čutim nobene obveze. Delam, kakor smo vedno delali v naši družini, toda temu ne pripisujem kakšne resnične vrednosti. Malo sem znotraj, malo zunaj. Ne občutim ne ponosa ne sramu. Lahko bi bil, če bi mi dovolili uporabiti zguljeni izraz, lepi brezbrižnež.

Vi ste si želeli vrtoglavice salonov, bolj kakor kar koli drugega ste iskali družbo ljudi iz visokih krogov, bili ste prizadeven učenec, očarljiv in duhovit gost, poln hitrih sodb, zaslužili ste si čin svetovljana, uspelo vam je s pedantnim, zagrizenim delom, z izmikanjem nerodnostim in modnim spodrsljajem, z iskanjem neizogibno potrebnih zaveznikov, s spodbujanjem vzponov enih in padcev v nemilost drugih, z izbiranjem vedno prave strani in v upanju, da vas bodo prepoznali za svojega, vas sprejeli v naročje tega zaprtega, samozadostnega, narcističnega kroga, s težnjo po prikriti ali javni oblasti. Dobro ste izbirali in uspelo vam je, da so pozabili na poreklo, za stopničko prenizko, samo za stopničko, odsotnost členka, pa tudi nekaj podobnega verski deviaciji – oprostite mi strašen izraz. Jaz vas ne sodim. Res, o tem si ničesar ne mislim. Gledam vas, kako v fraku polzite skozi ta neresnični svet. In takrat sprevidim – kar naenkrat se popolnoma jasno razkrije, kakor da bi se mi nekaj razodelo – da se vi nikakor ne zadovoljite s površino, da ste se tega lotili izredno natančno, da opravljate avtopsijo obdobja.

Všeč mi je misel, da ste, potem ko ste tako zelo želeli pripadati temu svetu, prav vi tisti, ki mu pišete mrliški list. Ni dvoma, to počnete zelo elegantno. V vaše življenje vstopam, ko se je že prekucnilo v posmehljivo, prodorno, žalobno opazovanje preteklosti. Spremljam pogrebni sprevod.

Tudi to imate radi pri mojih šestnajstih letih, to zadnjo vez z mladostjo, v obdobju, ko se življenje nevarno skrajša. In potem najbrž tudi to ponovno srečanje s tem, kar ste bili tudi vi sami, vsaj malo. Hočem reči, Marcel, da sem lahko vse to hkrati, da me ta pustolovščina zanima, da me nič ne zadržuje, da ne bi bil vse, kar se od mene pričakuje, da rad vzamem vsako novo možnost, da si nisem niti želel niti predstavljal tega, kar se mi zdaj z vami dogaja, vendar sem pripravljen sprejeti vse. Zakaj pa konec koncev to poletje vseh tragedij ne bi moglo biti poletje vseh komedij?

Sel prinese vaše sporočilo. Pišete: upam, da pridete, v ponedeljek ob šestih popoldne. In zdi se kakor srčno pisemce, ki bi ga poslali svoji ljubici, kakor ljubezensko pismo. In tako tudi sprejmem mični beli list papirja, počrnjen z vašo lepo pisavo. V nekaj besedah, v zapisanem »upanju«, spet lahko opazim vaše nagnjenje do mladih ljudi in taktnost, ki jo vsekakor znate vplesti v izraz tega nagnjenja. Ne da mislim, da ne bi bili zmožni nobenih sprijenosti ali močnejših občutij in nizkotnejših čustev, čutim le, da želite izkazati eleganco v sporazumevanju z ljudmi vašega okolja ali – samo da o tem še ne morem biti čisto prepričan – s tistimi, na katere se mislite navezati. In točno to, všeč mi je, da vzbujam upanje. Sicer pa dobro veste, da tvegate malo. Razumeli ste, da nisem ne nedostopen ne naiven in da bom prišel, kadar mi rečete. Vse od čudovite tišine, ki je bila med nama takrat v kavarni pred pozornim občinstvom, si vroče želim izvedeti, kam se bo razvila zgodba, ki se piše.

Oče izrazi svoj ponos: bere članke, ki vam jih objavi Le Figaro, strasten bralec Figaroja je. Misli si: moj sin je znal pritegniti pozornost pomembnega človeka. Ne predstavlja si, kaj v meni bi lahko pritegnilo vašo pozornost. Ničesar ne vidi. Nikoli ni ničesar videl. Pred znanci je šel celo tako daleč, da se je pobahal z najinim prihodnjim srečanjem v vašem stanovanju in se čisto osmešil. Njegovo navdušenje slepca so sprejeli z zadrego in v tišini.

Mama, ona je veliko bolj zadržana. Razumela je, česa se je bati. Poslušala je govorice, ki so prišle do nje. Vendar molči. Vse življenje je preživela molče. Zakaj bi govorila zdaj?

Slišim ju, ne da bi jima posvečal pozornost. Žal mi je tistega vzgiba, ki me je pripeljal do tega, da sem jima povedal za najino srečanje. Žal mi je te geste iz čiste nečimrnosti. Ampak saj obžalovanje mine. Njuno mnenje mi tako malo pomeni. Njune želje tako tiho odmevajo. Njune graje ali spodbude bi tako malo vplivale name. Vse to ni nič resnega. No, na splošno ni nič resnega.

Sprejmete me v svoji sobi. Najprej pomislim: kakšna nesramnost, res bi morali biti malo bolj rahločutni, malo bolj taktni. Opazite moje presenečenje, razočaranje, neodobravanje. Pomislite: ne pozna me toliko, kot si misli. V bistvu ve zelo malo o meni. Razložite: vse življenje sem preživel v sobah. V sobah, natančneje prav v tej sobi, sprejemam, obedujem, pišem knjige in članke za časopise, berem in za nameček še spim. Rečem: za nameček, kajti v bistvu zelo malo spim in vedno ob urah, ko drugi že ne spijo več. Verjamete? Ja. Verjamem vam. Verjamem tej neverjetni trditvi. Rečete: prav tako pišem knjige o sobah. Moje knjige so polne sob. So moj spomin. Sobe so tiste, kjer se vse začne. Poslušam vas. Ničesar ne rečem. Odločili ste se, da boste govorili. Sledim vam po vaših sobah. Ugotovim, da se tam pogovarja, lega, spi, umira, da se tam najde samoto ali dvojino, da se tam sanja. In zato sem vesel, da ste me sprejeli tam, in ne kje drugje. Zdaj vem, da če sprejmete gosta drugje, je to znamenje vaše brezbrižnosti do njega ali celo naznanilo, da je v nemilosti. Skoraj si zamerim svojo prvo nezaupljivost, nerazumevanje, očitek. Rečete: tudi to pomeni imeti šestnajst let, da ne poznate vseh pravil, da se še vedno lahko uštejete, ste nepravični. Toda saj se boste naučili. Pogledam vas in rečem: ja, zelo hitro se učim.

Rečete: kako bi mi bilo ljubo, če bi se srečala v Cabourgu, v Grand hotelu. Prekrasen prostor za srečanje. Tudi tam bi vas na koncu odpeljal v svojo sobo. Ah, to bi res morali videti, Grand hotel in njegov ekstravagantno ogromen foaje, ženske, ki jim senčniki zakrivajo obraze, pridne otroke, vihrave najstnike, pogovore v šepetu, skrivne spogledljaje, pogled na morje, modrino neba, svet, ki polzi. Nadaljujete, bolj zase kot zame: tam je izjemno, Calvados, Normandija. Seveda je otroštvo, vendar je tudi navada, gotovost, orientir, poroštvo. Veste, da sem osem poletij pred vojno preživel v Cabourgu? Zdaj je poletje. Moral bi biti tam. Moral bi vas srečati tam. Nazadnje me vprašate: poznate Cabourg? Ne. In tako se prepustite navdušenju nad Cabourgom, čarobnosti tega majhnega letovišča, ki ga je zgraditev mogočnega in razkošnega Grand hotela povsem preobrazila. Govorite o sprehodih, o drobnem pesku, ja, pesek je v Cabourgu bolj droben kot drugod, to je znano, o kabinah na plažah, o kazinu, o damah, ki predstavljajo nenavadno družbo počitniškega kraja ob morju. In potem govorite o morju. Neprestano govorite. Rečete: morali bi pisati samo knjige, ki govorijo o morju. Nič drugega ne šteje kakor govoriti o morju. In ne morete si niti predstavljati, kako težko je dobro govoriti o morju. Poslušam vas, ne da bi kar koli izustil. Spomnim se tišine med najinim prvim srečanjem. Vaša gostobesednost je presenečenje, na katero se bom moral navaditi. Razumem, da iskreno obžalujete, da ne morete biti na tistem kraju, ki vam je posebej ljub. Vem tudi, da se v tem obvladovanju besede razkriva vaša sramežljivost, vaš strah pred tem, da bi se spustili v pogovor z mano. Tako samo z drugimi sredstvi podaljšujete trenutek, ko se ne pogovarjava, ko si ne izmenjujeva mnenj, ko se ne soočava drug z drugim. Strah vas je najine intimnosti. Raje zavzamete ves prostor. Ničesar ne rečem. Gledam vas. Ničesar drugega ne počnem kakor to: gledam vas in ničesar ne rečem. Nobeden od naju si ne dela iluzij. Pač še nisva pripravljena na to, da bi si gledala iz oči v oči.

In poleg tega zagotovo hočete vsaj malo narediti vtis name, me spomniti, kako velik človek ste, kakšno je vaše življenje. Pripravljate teren. Pripravljate vzdušje. Prav imate. Toliko bolje bova vedela, s kom natančno imava opraviti. In si toliko lažje priznala, da gre za jasen, načrten in iznajdljiv poskus zapeljevanja.

Že čez eno uro me odslovite. Čakajo vas. Bilo bi popolnoma neprimerno, če se ne bi držali dogovora. Povabljeni bi bili strašansko žalostni. Ko izgovorite: »strašansko žalostni,« se vaš glas povzpne tako visoko, da se zdi kakor glas svetovljanske furije. Ali se vam je treba tako ponašati? Ni mi všeč ta način. Rečem: lahko bi bil vaš prijatelj, če privolite, da ste samo Marcel, ne pa njegova osebnost. Osupli me pogledate, kakor da bi vam zastal dih. Zdi se, da govorite: še nikoli ni nihče tako govoril z menoj, z menoj se ne govori tako, kakor govorite vi. Vendar ste dovolj razumni in te misli ne izrečete. Veste, da bi odšel iz sobe, če bi jo izrekli, in se ne bi več videla. Zadržite se: to je torej moja prva zmaga. Šibko priznate: rad bi bil vaš prijatelj. Kar naenkrat ste videti kot majhen fant. Neverjetno ste ganljivi. In stiska, ki jo preberem v vaših očeh, je kot izpoved. Ne upiram se želji, da bi vas poljubil. Napravim to nepojmljivo nespodobnost: poljubim vas. Ničesar nisem premislil vnaprej. Ubogam nepremišljeno željo. Poljubim vas in rečem: torej bova najbrž prijatelja, Marcel. Vaše ime izgovorim prvikrat in zvenenje vašega imena, ko ga izgovorim, je nenavadno in prijetno, tako za vas kakor zame. Zdaj ste popolnoma osupli. V samo nekaj stavkih, skoraj v enem dihu, sem vam zagrozil z dokončno ločitvijo, poljubil sem vas in vas poklical po imenu. To je verjetno preveč naenkrat. Očitno niste navajeni na takšen položaj. Zagotovo trpite, ker ga ne obvladujete bolje, vi, ki ste močni in obvladujete vsakršen položaj. In zdaj ne veste, kaj bi bilo treba odgovoriti, kako bi se morali obnašati. Ohranim pobudo in rečem: odhajam, nočem, da bi zamudili, me bo Céleste pospremila, saj se bova kmalu videla. Na ulici je krasna svetloba. Svetloba poznih poletnih popoldnevov. Mislim na vas, ki ste obstali kakor vkopani sredi svoje sobe, z odtisom mojih poljubov na svojih licih. Nasmehnem se.





4.


Vojna je tu. Tvoj obraz ima, Arthur.

S teboj, Arthur, je vojna resnično vdrla v moje brezdelno življenje mladeniča iz dobre družine.

Vdrla, vlomila je, iznenadila me je. Nisem pripravljen na to, da bi sprejel grozo vojne, vojakovo trpljenje, izrojenje sveta.

Vojna je bila nekaj neresničnega, daleč proč od naših življenj. Vojna je bila nekaj daljnega, na stotine kilometrov, neskončno daleč, tam, na podeželju, na ozemljih, ki nam ne pripadajo več. Vojna je bila nekaj navideznega, kar nam nikakor ni preprečilo, da ne bi šli v gledališče, v restavracijo, da ne bi še naprej normalno živeli. Vojna je bila šepet, nesramna govorica, minljiva srbečica, hitro preglašen občutek krivde, slaba vest, s katero se da zlahka sporazumeti.

Nisem odgovoren za to vojno, ničesar nočem imeti z njo, hočem, da se zaveda mojega otroštva, da mi ohrani naklonjenost tistih, ki ostajajo, da ne ovira razpletanja odnosa z Marcelom.

Ti pa se takole vkrcaš v moje življenje, Arthur, ne da bi se najavil, ne da bi me opozoril. S svojim strahotnim sprevodom trupel, bomb, blata, s svojo grozljivo izkušnjo, od bolečine neslišno, nerazumljivo, nesporočljivo, si zdaj tu, kar naenkrat stojiš pred mano, v obleki svojih dvajsetih let, in me gledaš s svojim žalostnim, utrujenim in rahlo obtožujočim pogledom, tako da bi raje videl, da bi bil povsem obtožujoč. In tako mi rečeš: vzemi me v objem, da bo življenje vsaj še kaj drugega kakor tesnoba smrti, ki spravlja ob pamet, nenehno neznosno čakanje prihodnje smrti. Vzemi me v objem, da ne bom samo beden, umazan vojaček, anonimnež iz jarkov severne Francije, ta siva in umazana senca. Vzemi me v objem, da bo sonce, toplina, milina, vse te reči, ki smo jih pozabili, ki smo jih izgubili. Vzemi me v objem, ne razmišljaj, telo ob telo, ustnice na ustnice, naj poljubljam, naj božam tvoje mlečno belo meso.

In, seveda, vzamem te v objem.

Blanchin sin si. Poznam te od nekdaj. Sploh te ne poznam. Guvernantin sin si. Poznam tvoje ime, tvoj obraz. Videl sem te odraščati malo pred menoj. Ne vem, kdo si. Mislim, da ti nikoli nisem namenil nobene besede. Enaindvajset let si star. Dve leti je, odkar si odšel na vojno. Dve leti je, odkar se je tvoje življenje zame skrčilo samo na to mater, ki joče, tvojo mater, mater, ki se vsako jutro boji, da bo prišlo pismo, in na uradno fotografijo, ki o tebi ničesar ne pove.

Najinih življenj se preprosto ne da uskladiti, se jih niti nikoli ni dalo. Zakaj morata trčiti danes, v velikem ropotu železnih in ognjenih let? Tudi na to nisem pripravljen. Niti tega nisem pričakoval: tvoje oblastne želje, naj te vzamem v objem.

Rečeš: že dolgo časa vem, vedel sem, še preden si vedel sam. Opazoval sem te v tišini, na skrivnem, in videl sem, kako se vse sestavlja, ne da bi se ti tega sploh zavedal. Moje poželenje po tebi se je rodilo z vojno, z dnevom odhoda na vojno. Iskal sem podobo, ki bi se je oprijel. In podoba, ki se mi je vsilila sama od sebe, je bila tvoja. Že dve leti me ta podoba spremlja. Ne zapusti me, pomaga mi prebroditi nezamisljivo grozo. Vedno je tu, ob meni, prečudovita.

Vojna mi najprej, pred vsem ostalim, in ne moreš si zamisliti, kako ogromno je vse ostalo, najprej mi pomeni mojo ljubezen do tebe. Mojo samotno, samo sončno ljubezen, ki je rastla dve leti, tisoč let.

Zakaj sem se danes odločil, da ti izpovem ljubezen, tega ti ne znam razložiti. Mogoče je strah pred smrtjo še toliko večji, njena grožnja še bolj prisotna in tako je treba spregovoriti, treba je povedati še pred smrtjo, ni mogoče umreti s to skrivnostjo, s to lepo skrivnostjo. In tudi pretežko je, da bi nosil, pretežko za enega samega človeka, nemogoče je ostati s tem. Treba je spregovoriti, sicer bi najbrž zdrsnil v norost.

Rečeš: to je dejanje iz čistega obupa in hkrati zadnja rešilna bilka.

Ničesar ne rečem. Kaj bi lahko rekel?

Strmoglaviš mi v naročje in ozemlje tvoje bolečine je prvo, kar objamem. K sebi stisnem vojno, vonj po njej, njeno odrevenelost, blok mrzlega granita, truplo. To občutje me najprej prestraši. Premagati se moram, da te ne odrinem, da se ne vdam grozi. Šestnajst sem star. Nimam izkušnje teles, vendar vem, kakor iz učne ure v večnosti, iz nekega popolnega znanja vem, da telo med objemom ne more biti tako okorelo. Natančno začutim, kako napadeno, načeto, ranjeno je bilo to telo, kako se je moralo navaditi na to, da se brani, umakne, da okrepeni. Začutim gostoto dveh svinčenih let. In ti, seveda, vse razumeš. Povsem poznaš naravo svoje daritve. Razumeš, kaj pomeni bati se, biti obupan, izgubljen. Tvoje telo že dve leti ne pozna drugega kot mraz, grožnjo in boj. Vendar veš tudi, da ne bom zavrnil tega telesa, nasprotno, da ga bom sprejel, da sem verjetno edini, ki ga bo mogel sprejeti. A vseeno je nenavadno, saj si si izbral nekoga, ki ničesar ne ve, ki ne pozna kretenj, ki še nikoli ni objemal drugega telesa. Nedolžnega otroka. In ti si tisti, ki ima prav. Ta prvi objem se mora dogoditi prav tako. Kar naenkrat je jasno. Zato ti pogrejem telo, izročim mu svojo toploto, ga poživim, pod mojimi rokami tvoja koža postaja manj raskava, bolj nežna, bolj mehka, bolj rožnata. Tudi tresljaji, drhtljaji so toplina. Trenutek je zelo dolg, zelo počasen, zelo miren. Skoraj nič se ne dogaja. Samo ta tihi objem je. In ta skoraj nič je vse. Je brezmejen. Je vse življenje. Je tvoja vrnitev med žive. Je moj krst. V tem, kar se godi, je nekaj svetega, čudežnega.

Dolgo, res dolgo časa ostaneva v tej negibnosti. Sredi moje sobe sva, v središču nekega sveta. Negibna sva in živa. Sva najbliže življenju.

Ob tvojih prsih čutim svoje srce. Z roko se sprehodim vzdolž tvojega tilnika. Kratke svetle lase imaš. Pobožam tilnik s svetlimi lasmi. To kretnjo obvladam, ni težka in ti jo pričakuješ. Čutim utrip, ki postaja rahlo hitrejši. Ne bojim se. Ne bojim se.

Potem se ustnice najdejo, dotaknejo se, brez naglice. Dve leti že čakaš na ta trenutek in zgodi se brez naglice. Kakor da bi bilo jasno, da bo ta trenutek zanesljivo prišel, da je dovolj, če počakaš. Šestnajst sem star. Poljubljaš šestnajstletnika svetlih oči, črnih las. Poljub je slan. Ranjene ustnice imaš. Moje ustnice se oprimejo rane, se na njej ustavijo, jo preplezajo, se vrnejo na najbolj poškodovano mesto. Popotovanje. Sledim poti.

Oblačila padejo na tla. Nasproti sta si goli telesi. To telo je obklesala vojna, mladeniča je spremenila v moškega. Med mojimi šestnajstimi in tvojimi enaindvajsetimi leti, med mojim nežnim in krhkim poprsjem in tvojim trdim torzom je prostranost vojne. Rumena svetloba poznega popoldneva nama gre prek kože. Primeš me za roko. Sledim ti, kamor me pelješ, kamor nisem šel še nikoli.

Z dlanjo ti drsim od vdolbine pod ramo preko poprsja do vitkega trebuha. S hrbtno stranjo dlani se dotaknem mehke in svilnate kože tvojega uda. Nagonsko razumem vse. Prepletanja so najslajša vseh potovanj. Zaprem oči in se zamislim: prav zares, kakšno čudovito poletje.





5.


Zjutraj ležiš zvit med rjuhami. Pomislim, da vojaki v jarkih v takšnem položaju zaspite in se zbudite, v praznem trudu, da bi svoja telesa obvarovali pred streli, bombardiranjem ali mrazom. Pomislim, da te nikoli nisem videl v modri uniformi, omadeževani z blatom in krvjo, pogreznjenega v svojo sled v zemlji, v srhljivi tišini čakanja. Zame si ta mladi moški z lepo, golo in svežo kožo, ovit v rjuhe moje postelje ob svitu moje prve ljubezenske noči. Dvignem roko in se te dotaknem. Zdrzneš se, ne da bi se prebudil. Pustim, da se mi dlan sprehaja po tvojem boku. Dan se je naredil že pred nekaj urami. Ne upam si te odtrgati od spanca, od počitka.

Kasneje govoriva. Rečeš: predstavljali smo si, da odhajamo za eno poletje, da se gremo borit s sovražnikom, ki blodi v zmotah, in se bomo vrnili zmagoviti in junaški. Kaj se je zgodilo z nami? Rečeš: moral bi nas videti, moral bi videti naš odhod, navdušenje množice, ki nas je prišla pospremit na vlak, ploskanje, klice, spodbude, praznično, sejemsko vzdušje ob zmagoslavnem zvoku marseljeze. Mi pa smo se prepustili tej evforiji, velikodušnemu in zaupljivemu kričanju. Seveda nas je bilo malo tudi strah, vendar ne tako zelo. Bili smo samozavestni in gospodovalni. Bili smo lahkomiselni. Zelo hitro smo spregledali. Po lepem poletju 1914 smo morali opustiti misel na žetev, toda bili smo prepričani, da se bomo vrnili še pred božičem. Vojskovati se ali zmagati v vojni je bilo isto. Nismo si predstavljali nesreče, ki se bo zrušila na nas, kot povodenj. Rečem: dobro se spomnim radosti množice, odhodov ob fanfarah. Dovolili so nam, da gremo pozdravit naše bodoče junake. Meni se je vse skupaj zdelo kot veselo praznovanje. Ko smo videli, da se ne vračate tako hitro, kakor so nam napovedali, je vse potihnilo. Nismo govorili o tem, da ste bili vse dlje odsotni. Tej temi smo se izogibali. Ko smo spet spregovorili, smo govorili o drugih stvareh. Trudili smo se, da bi vas pozabili. Rečeš: vem. Mi vsi vemo. Ne bomo oprostili. Prav imaš. Za to skupinsko strahopetnost, niti za strahopetnost posameznikov ni opravičila. Ne prosim te, da mi oprostiš.

Rečeš: odločil sem se, da ne bom več ljubil ljudi. Toda s teboj je drugače.

Rečeš: ne spomnim se več, kako je bilo pred vojno. Moj spomin se začne s poletjem 1914. Vse, kar je bilo prej, se je izgubilo. Pripoveduj mi. Rečem: zakaj? Rečeš: ker spomini ne smejo biti povezani samo s trpljenjem. Rečem: prej je bila »la belle époque«, lepa doba, nekakšno zlato obdobje. Tako bodo potem pisali v zgodovinskih knjigah. To desetletje bi bilo lahko najlepše. Pariz je blestel. Ko pobrskam po svojih spominih otroka, izmed vseh podob, ki so mi ostale, najprej vidim blesk Pariza. Vendar moji spomini niso vsakogaršnji spomini: vedno sem živel v izobilju. Tu je zahodni del mesta. Tu je svetloba. Drugi bi nedvomno povedali drugačno zgodbo. Rečeš: jaz bi povedal drugačno zgodbo.

Ko se naredi tišina, zaslutim, da se vračaš v svojo nesrečo. Ozemlje tvoje nesreče je kraj, od koder prihajaš. Nesreča je geografska lega.

Nikoli se ti ne bom mogel pridružiti v tej nesreči, to je nekaj povsem nemogočega. Na milijone vas je, ki poznate to nesrečo, jaz pa je ne poznam. Niti toliko se ne potrudim, da bi si jo poskusil predstavljati, to bi bilo absurdno. Drugje sem, to je vse. Nič si ne očitam, da sem drugje. Nihče mi tega ne more očitati. V tvojem objemu sem: to je vse, kar poznam. Poznam prostor tvojega naročja, in to je nenavadno in čudovito. To je moja sreča. Tudi sreča je geografska lega.

Ko znova spregovoriš, spet govoriš o vojni. Rečeš: kako je mogel umor nadvojvode v Sarajevu čisto sam sprožiti takšno barbarstvo? Rečem: rekel bi, da je bilo vse tam že prej, da je bil ta umor samo iskrica, ki je zanetila požar, da se je sovraštvo med narodi snovalo že dlje časa in je nenadoma počilo, v prvih poletnih dnevih pred dvema letoma. Rečeš: ta čezmernost nacionalizmov je nekaj popolnoma nerazumljivega. Postal sem pacifist. Vprašam: si bil vojni kdaj naklonjen? Odgovoriš: vsak je naklonjen vojni, dokler je ne izkusi, hočem reči, povsem osebno. In dodaš: ne bi se smela pogovarjati o tem. Rečem: ker sem star šestnajst? Odgovoriš: ne, ker sem v tvoji postelji.

Ne razideva se. Ne moreva se raziti. Nemogoče se nama je ločiti. Sveža ljubimca sva. Izčrpana sva in srečna. Koliko časa ostaneva v moji sobi, kamor se skozi žaluzije preceja topla svetloba krasnega dneva, ne znam izmeriti. Koliko časa leživa drug ob drugem med rjuhami, ki vpijajo najin vonj, toploto, res ne bi mogel reči. Vem, da bi to lahko trajalo vse življenje, lahko bi trajalo do konca vojne, lahko bi trajalo do večera. To je norost, zanos, nekaj, kar te preplavi. To je razodetje, predestinacija, nekaj neizogibnega. To je sreča, milina, nekaj, kar ti izvabi solze. Poslušam zibanje tvojih stavkov. Ničesar ne rečem. Moje oči so široko odprte. Na čelu se mi biseri pot. Vsa moja pozornost je usmerjena vate. Ne, za nič drugega ni prostora. Ničesar ne rečem. Nočem izgovarjati besed, ki ne dosegajo veličine trenutka. Ti si prvi moški.

Kasneje me sprašuješ: se zavedaš, da počneva nekaj škandaloznega? Jaz sem vojak. Ti si star šestnajst let. Ves škandal je v teh dveh stavkih.

Nobenega škandala se ne zavedam. Niti ne vem, kaj bi to sploh lahko bilo. Vendar mislim, da preprosto ne sovpada z mojim načinom razmišljanja. Sem brezskrben otrok. Brez morale sem. Pa tudi če ne bi bil, je to nikakor ne bi zadevalo. Rečem: to, kar počneva, ni nič škandaloznega. Ne smeš tako razmišljati. To je napačno razmišljanje. In je povsem nepotrebno. Rečeš: ne boš me prepričal, da takšno dejanje ne šokira. Šokiralo bi tisto minuto, ko bi se izvedelo. Če želiva ohraniti to, kar je med nama, bova morala skrivnost zadržati zase. Nemudoma sprejmem idejo skrivnosti, ki me očara. Nasmehneš se moji očaranosti. In v tvojem nasmehu se ustvarja nov svet. Božam te po svetlih laseh. Objamem tvojo mladost.

Rečeš: iti moram. Moram iti k materi. Cele tedne me že v grozi pričakuje. Vse solze je že izjokala. Uničena ženska je. Ve, da lahko vsak hip izgubi sina. To je najhujša izguba. Tega ne bi preživela. Matere nikoli ne preživijo smrti svojih otrok. Celo žive so mrtve. Ko je videla, da se vračam, se je opotekla in se zgrudila. Točno to, njeno telo se je pogreznilo vase. Počasen padec, ki ga ni mogla preprečiti. Kar naenkrat so minile vse ure čakanja, strahu, zbrale so se v eni sami sekundi in njihova teža je bila velika. Ni se uprla temu strtju, temu stisnjenemu času. Seveda, ko sem jo dvignil, je jokala. Stisnila me je v objem, kakor da bi bilo prvič, kakor da bi bilo zadnjič. V objem je stisnila neverjetnega preživelega. Prekrila me je s poljubi. Prav to je materina ljubezen, to neskončno razlivanje, preplavljanje, kot se reče o reki, ki preplavi polja. Jaz pa nisem jokal. Nisem smel jokati, nisem smel na njeno bolečino prilivati še svoje lastne stiske. Že vnaprej se bojim trenutka, ko bo treba oditi. Skrajna bolečina jo bo raztrgala. Imela bo občutek, da mi dovoli oditi skoraj gotovi smrti naproti. Zdelo se ji bo, da bo poslovilni objem mogoče tudi zadnji objem teh teles. Mislila bo, da mogoče nikoli več ne bo mati. Samo vojna lahko ustvari podoben položaj. Pomisli: ničesar drugega ni. Noben dogodek nima take teže. Nobeden nima takšnih posledic. Moram se vrniti k njej. Toda hočem te čim prej spet videti. Želim si, da nocojšnjo noč preživiva skupaj. Želim si, da vse noči do mojega odhoda preživiva skupaj. Ne bova imela dni, saj jih dolgujem materi. Torej, najine bodo morale biti noči. Rečem: čakal te bom. Kadar koli boš prišel, bom tu. Komaj odideš skozi vrata moje sobe, te že pogrešam.

Oče reče: videli so te z Blanchinim sinom. Veš, kako cenimo Blanche, kako cenimo njeno postrežbo. In sploh, če je ne bi vsaj malo cenili, ne bi bila pri nas že skoraj dvajset let. Njen sin se zdi izvrsten dečko. Pošten, delaven, izobražen fant, ki študira za učitelja in ki izpolnjuje svojo vojaško dolžnost in brani svojo deželo. Ampak razumi, da ti ljudje ne pripadajo istemu svetu kot mi, da je pomembno vzdrževati razdaljo z njimi. Vedno smo odsvetovali takšno zmedo med rodovi, to mešanje, iz česar se ne more izviti nič dobrega, verjemi mi. Lahko te torej samo odvračam od druženja s tem mladeničem, me slišiš? Čeprav se ti to, kar ti govorim, zdaj zdi surovo in strogo, se mi boš čez čas zahvalil za to, da si znal ohraniti integriteto našega razreda. Ničesar ne odgovorim. Mojemu očetu je ta tišina enako kot privolitev. Pustim ga v njegovi grozljivi gotovosti.

Mama pa mi reče, da lahko razume zbližanja, ki jih povzročijo nemirni časi. Srečna je, da njen sin ni sam. Reče: osamljenost v vojni zna postati sovražnica. Ne sme se mi prepovedati vsega prijateljevanja z ljudmi moje starosti. Mama ne more ničesar vedeti o značaju prijateljevanja, ki se mu predajava z Arthurjem. Hvaležen sem ji za to spodbudo in za naivnost, ki ni drugega kakor izraz njene neumnosti.

Proti koncu popoldneva dobim Marcelovo sporočilo, da bi se znova sestala. In veselim se zmenka, ki ga predlaga. Veselim se, ker vem, da bom spet videl Marcela. Veselje, ki ga občutim, je preprosto, prostodušno, popolnoma tuje nenavadni avanturi, ki jo začenjam doživljati z Arthurjem. Ni me sram tega veselja, ki je spontano in iskreno. Nimam občutka krivde ali sramu. Niti nimam vtisa, da bi izdal enega ali drugega. Pripadata ločenim sferam, različnim trenutkom. Vem, da lahko ljubim tako enega kot drugega, da to ni nemogoče ali nezdružljivo, temveč je prav nasprotno skoraj nujno. Seveda uganem, da jima ne bom smel govoriti o drugem, saj bi bilo to na prvi pogled najbrž nekaj nerazumljivega, nesprejemljivega, šokantnega. Že vnaprej vem, da ne bom ničesar povedal, da mi ni težko vse zamolčati. Mogoče bom obžaloval, da ne bom mogel priznati, razložiti. Toda obžalovanje bo zlahka odtehtala velika radost, da vzdržujem prijateljstvo s tema moškima, ki sta si tako različna, ki sta si tako oddaljena. Ne, nisem izdajalec. Ja, sem mlad šestnajstleten moški, ki ne ločuje sveta na to, kar je dobro, in to, kar je slabo, ki verjame, da mu ni treba izbirati med prijetnim pomenkovanjem s starim pisateljem in omamnim telesom vojaka v bolečini. Brez predsodkov sem. Stojim pred ogledalom v svoji sobi in si pogledam v oči. Vidim črne lase, svetle oči in rahel nasmeh.

Marcelu pošljem sporočilo. Napišem mu: dobiva se jutri okrog štirih popoldne, v kavarni na bulvarju Saint-Germain, ki mi je tako všeč. Dobiva se, dragi veliki prijatelj, zdaj vas že namreč želim tako klicati. To mu napišem in vem, da bo prišel.

Ko se zvečer spet snideva z Arthurjem, dobro vidim, da je jokal. Vidim rdeče oči, obraz, razbrazdan od solz in strašno žalost. Ničesar ne rečem. Čakam, da spregovori. Hočem, da mi pove sam, da ni ničesar izrečenega, če ne govori on. Dolgo časa ostane tiho. Je neskončna, nepremična tišina. Takrat ga primem za roko. Je dotik najinih dlani, rahel stisk. Njegov pogled ni nikamor usmerjen. Njegovo dlan zadržim v svoji. Ovijem se k njemu. Stojim ob njem in moj trebuh se dotika njegovega hrbta. Moje lice je naslonjeno na njegov vrat, na prijeten vonj svetlih las, na lepo milino svetle kože. Srce mu enakomerno udarja. Vzpostavi se mir, spokojnost. Takrat se obrne. Gledava si iz oči v oči. Obraza se narahlo dotakneta. Treba si je predstavljati to veličastno norost obrazov dveh moških, ki sta si tako blizu, to neizmerno čutnost. Poljub je rezultat te bližine. Ko se ustnice staknejo, se zdi, da trpljenje bledi, izginja. Misli so osredotočene samo na ta poljub. Samo ta poljub obstaja, ničesar drugega ni. Zavzame ves prostor, ves čas. Je povzetek dveh življenj. Njegove ustnice imajo okus po soli.





6.


Seveda zamudite. In ko vstopite v kavarno, je to dogodek sam po sebi. Tu vas vsi poznajo in nihče se vam ne upa približati drugače kakor z bežnim pogledom, oddaljenim pozdravom ali vljudno besedo. Zdi se, da so se natakarji začeli premikati v prefinjenem baletu, v črno-belih oblačilih drsijo od mize do mize in okoli vas ustvarjajo neko avro, neviden krog. Vsak se začudi nad mojo prisotnostjo znotraj tega kroga. So tisti, ki sploh ne vedo, kdo sem, tisti, ki so slišali o nekem srečanju v salonu markize de V. in domnevajo, da ste sem prišli zaradi mene, tisti, ki ne vedo ničesar, ampak govorijo, kot da bi vedeli vse, in so tisti, ki so bili tam, ko sva se srečala, in me prepoznajo: Vincent de L'Étoile. Ne dvomim o vsebini govorice, ki kroži po Parizu, in mislim, da se požvižgam na to. Še več: razumem, da sva se prikazala na javnem kraju in s tem potrdila govorice, jih spremenila v gotovo resnico, jasno dejstvo. V tem je tudi pomen vaše prve opazke: ne morete si zatiskati oči, dragi Vincent, da se bo najin današnji zmenek na tem javnem kraju na široko komentiralo v tem mikrokozmosu, da se bo vaš sloves ustvaril v nekaj urah. Toda ne, seveda si o tem ne zatiskate oči. Rekel bi, da ste to naredili nalašč, da se ob tem zabavate, da je tu nekoliko provokacije. Rečem: ničesar nisem načrtoval. Nič ni pomembno, samo to, da sem z vami. Rečete: najslabše pri tem pa je, da kar naenkrat verjamem v vašo neponarejenost. Angel ste, prav zares. Poslušam vas reči: angel ste, govoriti o tem, da sem angel, in razumem, da je mogoče biti nekomu angel in da sem jaz angel prav vam in da najbrž ne bi mogel biti angel nikomur drugemu.

Rečete: vaša zgodnja zrelost me navdušuje. Pri šestnajstih sem bil jaz še vedno samo sin. Sin zelo velikega zdravnika, ste vedeli? Sprejemni izpiti, fakulteta, Akademija, vse te reči vlivajo občudovanje nekomu, ki je sin. Spomnim se neke sence nad našimi življenji, nekega moškega, večjega kot vsi mi skupaj, ne da bi zares vedeli, ali je bila ta veličina nepričakovana sreča ali nesreča za našo prihodnost. Danes, z odmikom, bi verjetno rekel, da je bila najina obojestranska brezbrižnost bolj hlinjena kot resnična in da sem se konec koncev veliko naučil od očeta. Vse te zgodbe o najinem sovraštvu niso drugega kot bedarija. Seveda, bil je znanstvenik in jaz sem literat. Seveda, bil je sposoben vzplamteti v jezi, astmatik, kot sem jaz, pa se ne more razburjati. Seveda, ljubil je samo republiko in jaz se zabavam v aristokratskih salonih. Seveda, bil je med tistimi, ki so obsodili častnika Dreyfusa, jaz pa sem bil eden njegovih redkih podpornikov. Seveda, nikoli me ni zares razumel in nisem prepričan, ali sem ga kdaj zares ljubil. Toda vseeno je bila med nama nekakšna naklonjenost, nekaj kot spomin na vez med očetom in sinom. Sicer pa čas vse pozdravi in na površju ne pusti drugega kot podobe, ki jih hočemo ohraniti. Podobe očeta, ki so mi ostale, niso odbijajoče. In prerasel sem starost zamer. Takrat mi rečete: pripovedujte mi o svojem očetu. Rečem: saj ni ničesar povedati, res ne. Ne pripadava istemu življenju in mislim, da to ni nič hudega za nobenega od naju. Rečete: prečudovita krutost mladosti, ki je sposobna najbolj dokončne obsodbe izreči, kakor da ni nič. In se nasmehnete. Ne, Marcel, motite se, nisem vam hotel razkazovati zlobe. Seveda vam hočem povedati, kako je z mojim očetom, oziroma kako ni. Pomenljivo me gledate. Rečete: se zavedate, da imava prvi pogovor? Rečem: mogoče pa so očetje dobri prav za to: da povezujejo sinove. Rečete: rad se pogovarjam z vami. To, da sem vas srečal, je bil resnično velik dogodek. Kolikokrat v življenju ima človek jasen občutek, da je srečal nekoga pomembnega? Tak občutek imam ob vas. Ah, če bi vi želeli, Vincent, mislim, da bi bila lahko prijatelja. Rečem: jaz sem že vaš prijatelj. Medtem ko govoriva, se je že zgodilo prijateljstvo.

Pripovedujte mi o svoji materi. Vsi pravijo, da je bila vélika ljubezen vašega življenja. Pripovedujte mi o tem, kar mi je popolnoma neznano, kar mi je velika skrivnost, nekaj, čemur se praktično ne znam približati. In ko to izrečem, zaslutim, da vam to ni všeč, da mi boste zamerili, čeprav boste to zanikali. Vendar sem raje odkrit z vami, Marcel. Še bolj bi mi zamerili, če bi hlinil, da sem drugačen, kot sem. Ja, Marcel, govorite mi o sinovi ljubezni do matere in o materini nežnosti do svojega otroka. Rečete: težko je govoriti o mami, hočem reči, neposredno, tako, da jo poimenujem. Moje knjige govorijo o njej: morali bi jih prebrati. Tako ali tako so knjige za to, da pisatelji lahko govorijo o svojih materah. Vse, kar bi si želeli vedeti o moji, boste našli v mojem pisanju. Povsod je. Je na začetku, tam je vse od prvega zapisanega stavka, nikoli me ne zapusti. Njena prisotnost je v vsem. Ona je podoba varuha, vodnik, ki kaže pot. Do nje gojim religiozni kult. Ne morete si zamisliti, kakšen vpliv je imela na moje življenje, in še vedno mu podlegam, čeprav je že skoraj deset let, odkar je ni več. Pogosto se mi dozdeva, da se je vse moje življenje oblikovalo prek nje, da vse izvira iz nje. Vprašam: ampak ali se niste nikoli uprli? Odgovorite: seveda sem se, upor je namreč neločljivo povezan s podložnostjo, kakor tudi sovraštvo ni nikoli daleč od ljubezni. Razumite, da sem moral živeti tudi z občutjem, da nisem točno tisti, ki ga je pričakovala, moral sem to sprejeti, prevzeti nase kljub občutku krivde. Pri bistvenem nisem popustil, sicer pa, bi bilo to sploh mogoče? V zadnjih letih njenega življenja sva se borila drug z drugim. In edino mogoče je, da sin premaga mater, takšna je smer zgodovine, to je zmaga časa. Čakal sem, mogoče dlje kot drugi, da mi čas prinese to zmago. Vendar vam rečem: vseeno sem neutolažljiv sin. Materin odhod je bila največja tragedija. Opustošila me je. Mislil sem, da tega ne bom preživel, da je ni več, da tega ne bom mogel preživeti. Rečem: vendar ste preživeli. Rečete: dobro prepoznam svobodo v načinu govora, mišljenja, ki jo slutim pri vas. Vendar bodite pozorni, da ne boste s tem ranili tistih, ki vas imajo radi. Rečem: nisem vas nameraval raniti. Samo verjamem, da se vse preživi. Verjamem, da je življenje močnejše. Verjamem, da je čas morilec in pomete obraze iz preteklosti in zraven odnese preizkušnje, za katere si ne bi mislil, da jih je mogoče prenesti. Rečete: torej sploh ne ljubite svoje matere? Rečem: niste me poslušali. Nobene nenaklonjenosti ne čutim do mame. Preprosto, nimam več nežnosti. Naučila sva se hliniti najin odnos in se zadovoljiti s tem. Rečete: vaše mlado življenje je zares prav žalostno, ne da bi to tudi vedeli. Rečem: moje življenje ni žalostno, saj imam vas, Marcel.

Gledate me, dotaknil se vas je poklon, ki sem ga znal zasukati. Ne veste, kaj točno bi si mislili o takšnem poklonu. Ničesar me ne vprašate. Raje ne veste. Raje boste s seboj odnesli sladek spomin na ta poklon in verjeli, da je resničen. Sledim stezam vaših misli. Ničesar ne rečem. Predvsem ničesar ne rečem.

Nazadnje spet prevzamete besedo. Veste, ne bi si želel biti vaš nadomestni oče. Ničesar očetovskega nimam. In ne želim si takšnega odnosa z vami. Saj me razumete, kajne?, ko zavrnem takšno očetovstvo in vas prosim nekaj drugega. Ja, normalno, razumem vas. Razumem, da ste moški brez potomstva, da ste to verjetno spoznali že zgodaj v življenju, da ste prevzeli nase, da si ne želite imeti nadlege z otrokom, da vam je očetovstvo popolnoma tuje. To se vidi na prvi pogled. To torej ni tisto, kar bi lahko iskal pri vas. Še manj je tisto, kar iščem, saj ne pogrešam očeta, nimam te frustracije, nimam potrebe, da bi se navezal na takšno podobo. Marcel, nočem, da bi mi bili za očeta. To sem vam že rekel in vam rečem še enkrat, ker mi tega ni težko priznati: hočem, da ste moj prijatelj, in verjamem, da je to mogoče, da naredite, kar sem naredil tudi jaz, da pozabite na starostno razliko med nama, na različnost najinih preteklosti, na različnost najinih prihodnosti. Do konca morate slediti logiki vaše žeje po moji družbi. Rečete: kako to naredite? Kako naredite, da vse uganete, vse razumete in vse poenostavite? In potem še ta odkritost … Rečem: poskusiti je treba, da smo čim bliže resnici. To zahteva najmanj naporov.

Vrvenje v kavarni malo pojenja, začuda. Kakor da bi, kar naenkrat, sramežljivost spet prišla do besede v nekakšnem utišanju pogovorov. Poleg naju se par opazuje v tišini. Malo naprej je starejši gospod zatopljen v branje Figaroja. Zdi se, da zunaj, na pločniku, ljudje hodijo kakor v upočasnjenem tempu. Vzamem si nekaj trenutkov in opazujem to zatišje. Moj pogled pobegne. Vprašate: o čem razmišljate? Odgovorim: prav o ničemer. Gledam svet okoli naju, poseben svet ljudi iz kavarn, svet, ki je hipno, naključno srečanje. Mislim, da nikoli več ne bova imela družbe, kot jo imava v tem trenutku, da se ti, ki so zdaj tu, v tem prostoru, med seboj sploh ne poznajo, da so se po naključju znašli skupaj, da se bodo razkropili, ne da bi občutili izgubo, da se nikoli več ne bodo videli, da to druženje traja le toliko časa, kolikor ga potrebuješ, da spiješ skodelico kave, prebereš dnevnik, napišeš pismo, pripoveduješ o otroštvu. Ta ideja me pritegne, ne da bi znal razložiti, zakaj. Rečete: zanimata vas bežnost in naključje. Zanima vas zdajšnji trenutek, njegova vsakdanjost, njegovo umrljivo bistvo. Tudi to pomeni imeti šestnajst let: obstajati samo v minljivih trenutkih, medtem ko so meni pri srcu predvsem trenutki, ki trajajo, ki imajo korenine daleč nekje v preteklosti, v spominu. Moje življenje je za menoj in delam zato, da ga spet najdem, zberem, mu dam smisel. Tudi v tem sva si različna. Rečem: prav imate. Niti pomislil ne bi, da bi se lotil dela, o katerem govorite.

Rečete: pri šestnajstih se zdi, da nimaš spominov, zdi se, da imaš samo prihodnost. Skratka, kjer imate prav, stokrat prav, da vas življenje čaka, kot bulvar, ki se pred vami odpira kot neprehojen drevored, ki mu ni konca. Kjer pa nimate prav, stokrat ne, je v tem, da se je mogoče bistveno že odigralo, da se je vse oblikovalo v otroštvu, v letih, ki ste jih ravno preprečkali: to, kar še bo, bo morebiti samo posledica tistega, kar se je že zgodilo. In zato pripravljam to delo spomina, ki se ga razume kot nostalgijo in zaradi česar se jaz zdim kot nekdo, ki se ukvarja samo s preteklostjo. Pozorno opazujem preteklost, da bi bolje razumel sedanjost, in v sedanjosti spet najdevam občutke, ki sem jih že v preteklosti izkusil. Spomin pokaže vez med včeraj in danes. Tako preprosto je to. Ni treba dalje razmišljati. Rečem: čas, to so minute z vami, nič drugega kot to.

Natakar vam diskretno prinese zganjen list, ki ga na mizo odloži kot zarotnik skrivno sporočilo. Zabava me takšna zaigranost. Zabava me to, da natakar poskuša vašo pomembnost prenesti na zganjen list, ki je naslovljen na vas, in prek njega na tega, ki vam ga je prinesel, torej nase. Tega nekam smešnega spletkarjenja ne opazite. Hlinite brezbrižnost do tega domačega vesolja, ki vas obdaja, in se posvečate edinole tej pošti, ki so vam jo prinesli. Rečete: dovolite? Dovolim, z nagibom glave. Pozorno preberete, kakor da bi bilo vse vaše življenje odvisno od vsebine sporočila. Izkazujete tisto bralno koncentracijo, kot jo človek nameni branju najtežjih del. Dvignete pogled: dragi otrok, bojim se, da bova za danes morala zaključiti. Markiza de V. se izredno slabo počuti in povprašuje po meni. Ker sem lepo vzgojen, se pozanimam: nič resnega, upam? Rečete: markiza de V. tako redno umira, da bi novico o njeni smrti sprejeli nadvse skeptično. Vendar mi je njeno prijateljstvo zelo dragoceno in mislim, da je moje prijateljstvo njej prav tako. Poleg tega drug do drugega čutiva dolžnost. Rečem: torej me zapuščate? Rečete: ja, vendar se bova kmalu spet videla. Naslednjič vas povabim v Ritz. Tam imam generalštab, veste. Rečem: obstajajo tudi hujši kraji, od koder se vodijo vojne. Nasmehnete se. Ko se ločujeva, rečete: in kaj, danes me pa ne boste poljubili? Je to zaradi ljudi? Zgleda, da me izzivate, in zdi se mi, da globoko v sebi menite in upate, da ne bom dovolj drzen, da bi vam odgovoril na izziv. Zato se vam vržem okrog vratu. Zaradi nepričakovanega izbruha malo otrpnete. Poskušate ohraniti dostojanstvenost, ne da bi vam to tudi uspevalo. Okrog naju se nekateri niso mogli zadržati, da se ne bi obrnili. Ob vsesplošnem mrmranju in zgražajočih pogledih zapustiva kavarno.

Marcel, ljubim brezskrbnost, ki mi jo dovolite.





7.


Spet sem ob tvojem telesu. Prehajam iz enega sveta v drugega. To sploh ni tako težko.

Najprej me vzameš v objem. Z neposredno, nagonsko kretnjo iščeš moj dotik, se stisneš k meni, vtisneš svoje telo na moje, dosežeš hip, ko sta v sožitju, ko ju združitev spremeni v eno samo telo. Najprej poiščeš moje ustnice, nanje narišeš poljub, najdeš moj jezik, premešava slini. Najprej je neustavljiva ognjevitost, potreba po drugem, mesena intimnost. Najprej ničesar ne rečeš, ne spregovoriš niti besede. Soba je polna najine tišine, samega zvoka dveh teles, ki se drgneta, vzdihovanja ust, ki se prepletajo. Je najbolj čutna tišina, ki pove vse o tistem, kar sva, kar naju združuje, kar naju čaka. Ne upiram se ti. Še več, pričakujem, da se tako vedeš. Moje ustnice se spustijo preko tvojega torza, ki sem ga razrešil oblačil. Brez upa se poskušajo polastiti kože, mišic, okostja, jedra. To je mesojed poljub. Včasih začutim drget. Vem, da je to od užitka, da ni občutka krivde, občutka, da ne ravnava prav, ne v tem trenutku darovanja sebe. Ustnice nadaljujejo svojo pot navzdol, se ustavijo na spodnjem delu trebuha, kjer je najbolj čvrsto, kjer se meri moč, kjer se izvaja sila, a kjer se ranljivost vseeno zdi največja, kjer je tveganje jasno, saj obramba pade. In nato se usta dotaknejo penisa. Očaran sem nad neverjetno mehkobo tvojega spolovila. Ne vem, ne morem vedeti, ali je tako pri vseh moških, vendar slutim vsesplošno neverjetno mehkobo moškega spolovila. Z jezikom odstrem glavico. Kot strokovnjak, kot začetnik poznam kretnje užitka. Poznam jih, kot da bi jih bilo mogoče poznati iz večnosti, kot nekaj vrojenega. Tvoje spolovilo otrdeva v mojih ustih. Nič naju ne bo moglo ustaviti.

Šele ko se najini semeni posušita na utrujenih telesih, se lahko odločiš, da boš spregovoril. Šele ko použijeva najino svečano združitev, se počutiš zmožnega nekaj reči. In seveda, vem, da boš omenil vojno, da ne boš mogel drugače, da ne boš mogel uteči tej obsesiji, ki te tako teži, da je že skoraj postala ti. Rečeš: bolj kot vpoklic, bolj kot prihod na fronto, ta neznani breg, bolj kot prve nerodne besede, ki jih izmenjaš s tovariši v nesreči, ki vam je vsem skupno to, da naslednji dan morda ne boste več med živimi, bolj kot vznemirjeno mrzlično čakanje v rekah blata, bolj kot zakričani ukazi, bolj kot to te neposredno in z vsem telesom potisne v vojno tisti prvikrat, ko splezaš iz jarka, da bi šel v napad. Točno v tem trenutku, v tem prvikrat je šele zares vojna, vojna zate, to je največje tveganje. Izpostavljenost telesa, daritev, to je največje tveganje. Treba je doživeti takšen trenutek, če hočeš razumeti, da je to absoluten, popoln, nepremostljiv strah, goli nesmisel, čisti samomor. Nihče drug tega ne more razumeti. Vsem vam je nedosegljivo, da bi to razumeli. In, zanimivo, zamerim vam to nerazumevanje, čeprav niste vi krivi, da ne zmorete razumeti. Zamerim živim, ker ne vejo, kaj je to smrt, zamerim tistim, ki so ostali, ne da bi vedeli, kaj pomeni oditi, in tistim, ki pripovedujejo o nečem, česar niso doživeli, zamerim to, da govorijo, ne da bi vedeli. In tudi ta gnev mi na neki način pomaga, da preživim. Rečem: tudi meni zameriš? Rečeš: nikoli mi ni uspelo, da bi zameril tebi, čeprav ti je bilo vse dano, vse ti je bilo prihranjeno; čeprav bi moral biti tisti, ki bi mu najbolj zameril. Kako bi ti sploh lahko kaj zameril, ko pa te že tako dolgo ljubim?

Pomislim: ravnokar je rekel ljubim te. Ravnokar je izgovoril stavek ljubim te. Znajdem se v čudoviti grozi besed, ki jih je izgovoril. Nezmožen sem se premakniti. Moje ustnice so zapečatene. Utihnil je. Zvočnost izgovorjenega stavka obstane, obvisi v zraku. Napolni sobo. Čez nekaj časa mu položim glavo na trebuh, vroče lice na čvrsto meso. Zamislim se: Arthur, od vseh pustolovščin, kar jih je, doživljava največjo.

Glavo imam še vedno na tvojem trebuhu, pogled na mehkem mesu tvojega spolovila, slišim te, ko mi rečeš: iti v napad, to pomeni, da privoliš v smrt in da obenem hočeš živeti, besno in goreče, in to besno goreče poželenje po življenju se lahko izrazi samo s smrtjo nekoga drugega, s sovražnikovo smrtjo. Vojna je balansirka. Preživiš samo tako, da drugi umre. In samo tako bomo zmagali, da drugi pomrejo prej kot mi, in to v velikem številu. Tako preprosto je to. Torej gremo v napad, da bi ubijali. S strahom v trebuhu odhajamo ubijat. Če jih je več kot nas, če uporabljajo granate, pline, so bajoneti smešno neznatna zaščita, vendar so naša edina zaščita. Samo nanje lahko računamo. Vzljubimo jih kot osebe, kot nekoga, ki nas spremlja. Tudi sovražimo jih, kadar naenkrat ne delujejo več, kot bi morali, ko so samo še rezila za klanje, ki merijo vsepovprek, se prebijajo čez meso in nabadajo brezimna telesa v strahotnih kupih. Vincent, pobijal sem moške, nemške vojake, fante mojih let, prav takšnih las, prav takšnih oči. Nekateri so bili najbrž zelo lepi. Najbrž jih veliko, tako kot pri nas, tega sploh ni hotelo. Ne vem, koliko jih je bilo. Ne vem, koliko jih je umrlo, ker sem jih jaz prebodel. Nekega dne sem prenehal šteti, to je preveč grozljiva računica. Vincent, z morilcem spiš. Rečem: spim z moškim, ki mu je uspelo ostati živ, s preživelim. S teboj spim, Arthur, in od tega sem očaran.

Rečeš: oprosti, da ves čas govorim o smrti, ko pa bi morala preprosto govoriti o ljubezni. Oproščeno ti je. Kako bi sploh govoril o čem drugem kot o smrti, ki te dan za dnem obkroža? In poleg tega, bi se brez nje, brez grožnje tvojemu življenju, bi se sploh srečala? Seveda preklinjam to vojno in jo v istem dihu blagrujem, kajti ona mi izroča tebe, ona te je pahnila v moj objem. Rečeš: ne govori tega. Tega ne morem poslušati. Ne bom več, ker me tako prosiš.

Takrat se tišina vrne v sobo mojega otroštva. Gledam zaprte oknice pri odprtem oknu. Gledam rdečo obrobo na tapiseriji, fotografije na steni, reprodukcijo enega el Grecovih platen, pohištvo iz preteklega stoletja, ki prihaja iz hiše umrlih prednikov, mogočno ogledalo nad marmornim kaminom, fotelj z obrabljeno prevleko in posteljo, kjer poležujeva v neredu družinskih rjuh, tistih, kjer so izvezene začetnice očetovega in maminega priimka, in jih vidim kot smešne in neokusne rodbinske embleme. Gledam ta majčkeni svet, ki ni narejen po najini meri, ta čudni prostor, kjer si ne bi mislil, da bom izgubil nedolžnost, ta negotovi kraj, kjer se tako nasladno zibava. Razmišljam o tem, da je življenje kljub vsemu zanimivo. Obrnem se k tebi in te poljubim na obraz zaprtih oči.

Povzameš: tega se ne da zamisliti. Dve izčrpani vojski, ki se soočata in vselej znova odhajata v boj in se vračata še bolj izmučeni in manj številni. Možje, ki so na koncu z močmi in ki so poslani v prve vrste, nasproti bojevnikom, ki jih nacionalni ponos ne razvnema več. Strelivo, ki ga zmanjkuje, ki nas pušča na cedilu, nas prepušča na milost in nemilost sovražniku. Zaporedne linije, v katere se vkopavamo, v še več blata, še malo več. Trupla, ki so jih pokosili mitraljezi in ki obvisijo na bodečih žicah kot človeške trofeje, kot merske enote za zmago ali poraz. Vsak dan telesa, ki jih otipavaš okrog sebe, da bi ugotovil, ali so še pri življenju ali ne, sosed, ki ga ni več. Vsak dan nas je manj. Ne da bi jih videl, vsak dan mislim na vse tiste bele križe po pokopališčih Francije, na pritrkavanje rajnim, na pogrebno glasbo, ki je tako počasna, tako presunljiva, mislim na strele, ki jih pod cipresami sprožajo v počastitev umrlih, na govore občinskih svetnikov v mrazu, ki jim bodo služili še ob naslednjem pogrebu, mislim na družino, ki je ni tam, ker se vedno umira daleč proč od družine ali ker niso mogli prepoznati telesa žrtve, pa mu je bilo vseeno treba priskrbeti pokop. Mislim na vse to in kot nedoumljivo breme prenašam zaprepadenost preživelih.

Mislim tudi na skupna grobišča, na anonimnost kostnic, na neidentificirana trupla, pomešana v poslednjem ponižanju, na zlomljeno roko na iznakaženem obrazu drugega, in preko vsega tega prst, ki na koncu vse prekrije in kjer zgnije naša izgubljena mladost.

Rečeš: ne bi smel več govoriti o tem, ampak to je popolnoma nemogoče.

Rečem: ljubim tvojo kožo, tvoj vonj, utrip življenja. Poslušam te, toda tisto, kar si želim zapomniti, je tvoja koža, tvoj vonj, utrip življenja. Vem, da je najbolj pomembno to, da sem v tvojem objemu. Vem, da ni nič močnejše od tega; da vojna in hudi spomini ne morejo nič proti temu. Jaz v razporku tvojega objema. Vem, prvi večer s teboj je bil rojstvo, prihod na svet, slepeče bleščanje, žarek svetlobe. Drugo, vse drugo, trpljenje, strah vzamem nase. Arthur, tu sem. Samo predati se je treba, se prepustiti. Ni treba veliko, samo malo popustiti, za odtenek, pa bo vse drugače. Rečeš: prav imaš. Dogaja se mi ta čudovita, čudežna stvar, to, da sem ob tebi. To je vse, kar šteje.

Ko se v sobi zopet ustali tišina, pomislim: to je tretja noč, ki jo preživljava skupaj. Tretja od sedmih noči tvojega vojaškega dopusta. En teden v poletju 1916. Imam šestnajst let, črne lase in svetle oči. Sem Vincent de L'Étoile. To je teden orjaškega sonca. Teden vseh preobratov. Teden, ko sem spoznal Marcela P. in Arthurja V., teden mojega soočenja z duhom in s telesom, teden nepričakovanega srečanja z lahkotnim življenjem in z možnostjo smrti. Verjamem v naključja, in prav zato te hkratnosti ne želim razumeti drugače kot naključje. Poskušam zaspati in končno mi uspe.

Ob svitu motrim tvoj obraz, ki je obrnjen proč in počiva na tvoji desni roki, pregib na tvojem tilniku, vdolbino ob lopaticah, kamor sonce od zunaj meče lužo svetlobe, tvoj hrbet, ki je posejan z lepotnimi pegami, orientacijskimi točkami za kasneje, tvojo s puhom pokrito zadnjico, kjer se je na izboklini ustavilo drsenje rjuhe, motrim tvoj težek spanec. To je trenutek tebe za večnost, ne glede na vse, kar še more priti.





8.


Tako torej, hotel Ritz ima to veličastno nedostojnost, to pregrešno razkošje, ki osupi kot krivica ali žalitev, vendar ga sprejmeš kot poezijo, kot darilo, za katerega si nisi mislil, da si ga zaslužiš. Od strastnih Arthurjevih objemov prehajam k maziljenim pozornostim uslužnih strežnikov, od bolezni vojne k bleščečemu zdravju bogatih, od resnobe k neresnosti, od vesoljnega zavedanja k brezskrbnosti nekaterih. Prvič se zgodi, da mi je težko preplavati z enega na drugi breg. Sprva sploh ne opazite, da mi je nelagodno, oziroma, natančneje, tega niti ne posumite: kako bi lahko pomislili, da je nelagodno fantu, ki ga nič ne pretrese? Rečete: ampak je pa fantastičen, place Vendôme! Navežete: kaj si mislite o moji palači? Veste, da je najbolj razkošna, najbolj moderna v Parizu, da imamo elektriko v vseh nadstropjih? Ah, rečem vam, nič se ne more več kosati s Parizom, razen Benetk! Veste, da tu lahko naletite na prince in igralke, in potem seveda tudi postarane pisatelje? Odgovorim: ne, ničesar takega nisem vedel. Sicer pa tako ali tako ničesar ne vem. Ničesar o takšnem življenju. Ob tej opazki dojamete, da se je v mojem obnašanju nekaj spremenilo. Povprašate: imate skrbi, o katerih bi želeli govoriti z menoj, dragi otrok? Rečem: zakaj mi zdaj pravite »moj otrok«? Mislil sem, da niste bili preveč navdušeni nad tem, da bi vam jaz rekel »očka«. Priprete oči in rečete: a da tako, Vincent, mislim, da imava najin prvi prepir! In seveda, s temi besedami preobrnete položaj, primorate me, da se umaknem, če nočem izpasti kot popoln neotesanec. Rečem: oprostite mi, Marcel. Nisem prišel z namenom, da bi se tu bodel z vami. Nasprotno, dobro veste, kako rad sem v vaši družbi in kako se veselim najinih srečanj, ki so postala vsakodnevna, teh popoldnevov, ki mi jih tako prijazno poklanjate. Je že tako, da me je ta pompoznost nekoliko šokirala, ko pa sva le nemalo pred tem nad glavama opazila cepeline nemške vojske. Je že tako, da je nekoliko nadrealistično, da se na tem mestu sestanem z vami, medtem ko bi se bombardiranje lahko približalo. Rečete: na oknih Ritza je mogoče dobiti dokaj točno podobo vojne, čeprav vas to morebiti preseneča. Od tod motrim mesto, ki ukrivlja hrbtenico, najlepše mesto na svetu, ki mu grozi uničenje. Motrim narod, ki ga je strah, a se vseeno še spomnim, kaj je to, narod Pariza. In, vidite, verjamem, da je s koncerti in večerjami mogoče vojno potisniti proč. To vero imam. Proti sovražniku se lahko borimo z umetnostjo. Proti sovražniku se lahko borimo z vztrajanjem pri življenju. Njihova prava zmaga bi bila, in naš popoln poraz, če bi se poskrili. Ne bom se skrival po kleteh. Nisem te vrste, to je vse. Še naprej bom sprejemal svoje prijatelje, poslušal igrati božanskega Fauréja, ponoči bom med policijsko uro pisal knjige. Na svoj način bom Nemcem kazal osle. To je edini način, da se vpletem v to vojno, edini, ki mi je na razpolago. Jaz sem astmatik in svetovljanski umetnik!

Nisem mislil, da bi mi zdaj polagali račune, Marcel. To ni v mojem slogu. Sploh se vam ni treba opravičevati za nobeno stvar, saj vam tako ali tako ničesar ne očitam, in to iz preprostega razloga, ker vam ni kaj očitati. Niti nisem imel nikakršnega namena, da bi vas zvabil v pogovor o vojni. Tudi sicer je to pot, ki je raje ne tvegam, saj točno vidim, da ničesar ne vem. Imam pa izgovor mojih šestnajstih let. Rečete: to je očitno lažen izgovor, vendar je tako ljubek, da se vam ga rade volje prizna. In nadaljujete: vojni nisem ne naklonjen, ne nenaklonjen. Mislim, da bi si samo želel, da preprosto ne bi imel mnenja o tej vojni, kot ga tudi nimam o kateri koli drugi vojni. Želel bi si, da ta vojna v mojem življenju ne bi ničesar spremenila, da ne bi v ničemer vplivala na njegov tok. Želel bi si, da bi ostal ob strani. In seveda, to ni bilo mogoče. Ta vojna vpliva na vsa življenja. Veste, moj brat Robert je zdravnik in operira v poljski bolnišnici, na fronti, in občudovanje in spoštovanje, ki ga čutim do njegove predanosti in poguma, sta enaki strahu, ki ga občutim vsakič, kadar pride pošta, strah pred oznanilom, da ga ni več. Pa tudi, živeti moram z mrtvimi, živeti moram naprej, medtem ko so bili tisti, ki jih ljubim, ubiti. Imel sem dobrega prijatelja, ki je bil ljub mojemu srcu in ki je padel v čisto prvih dnevih spopadov. Pišem o svojih mrtvih. To je to, kar počnem, in nič drugega. V teh letih krvi in norije poskušam sestaviti delo, kjer bi imelo obličje umrlih prvo mesto. To je to, kar počnem. To, in med alarmi večerjam v Ritzu. Mogoče se vam to zdi čudno. Jaz pa sem samo neutolažljiv.

Ničesar ne rečem. Poslušal sem vas, kako ste govorili v veliki grozeči tišini sprejemnice v Ritzu. Poslušal sem, kako je vaš govor zapolnil veličasten prostor, kako se je odbijal od mogočnih zrcal, rdečih gobelinov, pozlačenih lestencev. Videl sem, kako se je govorjenje polastilo prostora, kako je postalo prostor. Kar naenkrat ni bilo ničesar drugega več razen vas, ki s težkim, resnim glasom pripovedujete o vojni. In na koncu je bil postavljen ta stavek, kot raztrganje, ki bi povzemalo vse vaše življenje: jaz pa sem samo neutolažljiv. Ničesar ne rečem.

In potem nazadnje vendarle rečem: nisem hotel sprožiti česa takšnega, ko sem nekam nerodno izrazil svoje nelagodje, da se v tem trenutku znajdem na tem mestu, tukaj in zdaj. To nelagodje je popolnoma izginilo. Izpodrinil ga je sram, da sem vas morebiti užalil, slabo ocenil in vam znova odprl še nezaprte rane. Rečete: Vincent, vi me ne morete užaliti. Moj angel ste, se spomnite? In zdaj ste vi tisti, ki položite poljub na mojo dlan. Naredite točno to: vzamete mojo desno roko, jo počasi obrnete, jo gledate nekaj sekund in se potem nagnete naprej, sklonite se k moji dlani in jo rahlo poljubite. Na koži čutim vaše vlažne ustnice, vaše brke, vaš dih astmatika. Zazdi se, da se je tišina okrog naju še poglobila. Kakor da bi se balet natakarjev za hip ustavil. Samo vaš obraz je v moji dlani. In v glavi mi še naprej odzvanjajo vaše zadnje besede: neutolažljiv sem.

Spet začnete, in ko vas slišim nadaljevati, se ustrašim, kajti to, kar ste povedali, je bilo dovolj samo po sebi, zadostovalo je, ustrašil sem se, da ne boste zdaj govorili manj pomembnih besed, da se sila tega, kar ste izrekli, ne razblini, da se ne izgubi v domišljavi želji, da bi povečali svojo premoč. Tega se bojim in ne bi vas hotel poslušati, želel bi ostati v tišini velike sprejemnice hotela Ritz, ki je kakor tišina katedral. Vendar ne morem ničesar preprečiti. Spet začnete: nekoč sem bil vojak, že pred več kot četrt stoletja, v Orléansu. Odslužil sem svojo vojaško dolžnost in, ne boste mogli verjeti, všeč mi je bilo, to je bilo eno najsrečnejših obdobij v mojem življenju. Eno redkih, ko sem se počutil koristnega. Tudi eno redkih, ko sem lahko cenil družbo mladih ljudi, ki niso bili iz mojega okolja in katerih grobost ni mogla prikriti poezije, ki zaradi brezdelja niso izgubili občutka discipline in katerih spontanost me je čisto preprosto očarala. Kako naj vam povem? Tam je bila med nami takojšnja, lahkotna intimnost, ki se ti je med neznanci zdela nemogoča, in ta intimnost mi je dajala nekakšno pomirjenje. Takrat so bile vse stvari lahko povsem preproste. Ti mladi ljudje so bili dobri. No in verjamem, da zdaj prav take ljudi pošiljajo v klavnico, te iskrene, lepe obraze s širokimi nasmehi, telesa z masivnimi rameni, s sključeno hojo in s tako prostodušnim apetitom. Razmišljam, da se po petindvajsetih letih ponavlja človeška zgodovina. Sinovi mojih tovarišev umirajo čisto blizu nas, po čisti neumnosti. Všeč mi je bila vojska, Vincent, vojno pa mrzim. Mrzim vse to dogajanje, ki kosi po generaciji preprostih src in pustoši po mojih spominih. Tako maloštevilna so bila lepa leta, in še ta izginjajo v poplavi ognja in neumnosti. Počitek, Vincent, ga najdemo kdaj?

Ne. Odgovor je nedvomno: ne. Ne, Marcel, nikoli ne boste našli počitka. Včasih boste pomirili katero od svojih tesnob in bolečin. Kdaj pa kdaj boste spet našli opojnost izgubljenih let. Toda ne boste se izmaknili tej počasni agoniji. Vdali se boste v neobhodni poraz, ki nam ga nalaga Čas. Vse je izgubljeno. Od začetka je vse izgubljeno. Ne, Arthur, ne boš se izognil prekletstvu vojne. Naj se izvlečeš ali ne, vojna te bo zaznamovala za večno. Z menoj preživljaš trenutke, v katerih se iztrgaš svoji nesreči, a vendarle so to le bežni trenutki. Ne, nikoli ne najdemo počitka.

Ja. Odgovor je vsekakor: ja. Marcel, našli boste pomiritev na neki način. Življenje s svojimi mrtvimi, vračanje v času, to vam daje pogum za to, da ste še vedno živi, da si ustvarjate prihodnost, da ste kljub vsemu še vedno tu. Ja, Arthur, lahko se izvlečeš. Če je sreča na tvoji strani, se lahko izvlečeš, lahko uideš pokolu. In potem bo vse mogoče. Življenje bo lepo. Jutra se bodo lesketala. Vse se bo na novo začelo. Vedno se vse na novo začne. Ja, na koncu najdemo počitek.

Ne vem. Ne vem. Kako bi vedel?





9.


Torej, četrti dan to postaja že skoraj ritual. Tako, odslej vsako popoldne preživim z Marcelom in vsako noč z Arthurjem. Tako, z nihajem natančno uravnane balansirke grem od enega k drugemu. Tako se vse moje življenje usklajuje samo s tema dvema moškima, in to povsem lahkotno. Moje navade so se korenito spremenile in privajam se na nove orientirje. Sicer nisem pozabil, da je obzorje vsaj ene od teh dveh navad omejeno na teden dni, ampak nočem misliti na to. Hočem, da je to hip, ki obstaja, in ne preteča gotovost, da ga bom izgubil, in ne gotova perspektiva, da ga bom moral ob koncu pustiti, da zdrsne iz sedanjosti v preteklost, iz radosti trenutka v ugriz spomina. Toda bo kdo to razumel?

Komaj sem prišel domov iz Ritza, že si potrkal na moje okno, kot zaljubljenec, ki se skriva (in konec koncev to tudi si). Odprem ti okno in že si v mojih rokah. Odnesem te v posteljo in použijeva združitev najinih teles. Tudi ljubljenje postaja ritual.

V tvojih kretnjah je več sile kot po navadi, kakor da bi ti bilo prilaščanje danes še bolj pomembno, kakor da bi moral nemudoma prevladati, ali kakor da bi se za nekaj maščeval, za kakšno krivico, ki ti je bila storjena. Privolim v takšno nasilnost, saj se mi dozdeva, da je nekakšen ventil. Ko končno odložiš svoje utrujeno meso na moje izmučeno telo, ko se tvoje prsi in trebuh odtisnejo na moj hrbet, se zaradi potu prilepijo nanj, ko se najine noge prepletejo kot avtonomen mehanizem, ki se ga ne da nadzorovati, vem, da bi v tvojem pogledu lahko razbral grozo. Mlad moški si, ki ga poganja groza.

Rečeš: ti dnevi so mučenje. Zaman si jih želim polno okusiti, jih željno použiti, vem, da se bodo hitro končali, da bom moral spet oditi, in ta misel vzame okus vsemu užitku. Ta teden ni nič drugega kot odštevanje. Zamerim si, da tako razmišljam, da to priznam, vendar ni daleč od resnice. Dnevi z materjo so grozljivi. So kot dnevi žalovanja, ki še pride, namesto da bi bili preprosti ali celo veseli. Milina, ki bi jo lahko imeli, je že vnaprej uničena zaradi nedelje, tega strašnega mejnika. Je ogromna bolečina, nad vsem je žalost, strašljiva črnina. Mati joka. Pogosto. Čutim, da noče jokati, vendar ne more drugače. Joka. In se opravičuje, da joka. Prve dni sem odgovarjal, potrudil sem se, da sem odgovoril, da sem ji rekel: jokaj, če moraš, in še, da ni nič hudega, če jokaš. Ne zamerim ti. Potem sem rekel: te solze ničemur ne služijo, ničemur, razen da še bolj trpiš. Morala bi se potruditi, da ne bi bila nesrečna. Zdaj molčim. Nima smisla govoriti. Ona v moji tišini joka in na koncu jo objamem. Tako nama potekajo dnevi, da se stiska k meni. Mislim tudi, da joka, da ji ne bi bilo treba govoriti groznih reči, nevarnih reči, skoraj neizgovorljivih reči. Zadala si je avtocenzuro, pohabo, da ne bi bilo še huje. Kajti seveda, lahko bi bilo še huje. Zanjo bi bilo huje, če bi govorila. Najprej sem poskušal obrniti pogovor kam drugam, toda vsakršna tema, tudi najbolj neverjetna, nezmotljivo privede k temu, da obstaja možnost, da pride smrt. Vsepovsod so znamenja. Govoriti o otroštvu, to je kot da bi se že odpovedala prihodnosti. Občutek imaš, kot da bi gledal fotografije nekoga, ki ga ni več. Govoriti o očetu, to je nekaj nemogočega, prepovedanega. Celo zdaj, ob urah najbolj silovite intimnosti, je omemba očeta nekaj, kar se ne more zgoditi. Torej ne vztrajam. Odločil sem se, da se ne bom boril z materjo. Za vsak slučaj, če se ne vrnem več, veliko mi je do tega, da zadnji spomin ne bi bil spomin na boj. Tako. Te ure so tako izčrpavajoče. In si ti. Ti, ki si tu, ker je tako moralo biti. Ti, ki si vse noči. Ti, s katerim lahko govorim, ki poslušaš. Ti, ki imaš šestnajst let, to trmasto lepoto. Noči s teboj me rešujejo.

Ta soba je ladja. Na krovu te ladje plujeva preko mirnih ali razburkanih morij, iščeva spokojne ali razbrazdane bregove. So veličastna sonca, a tudi sunki široka. So vodna prostranstva, kamor seže pogled, in potem kar naenkrat obala. Neprestano guganje naju ziba ali stresa, vedno naju spremlja. Mornarja sva, ki sta zašla, na krovu pijanega čolna.

Potovanje se nadaljuje. Rečeš: mogoče mi boš zameril, da te imam še za najstnika, vendar v bistvu si res še vedno najstnik in v tem ni nič zloglasnega. Prav nasprotno, to je starost nedosegljive miline, lepote v ravnotežju. Hočem ti povedati tole in moraš mi verjeti: ljubezen moškega do ženske se ne more primerjati z ljubeznijo istega moškega do najstnika. Ljubezen do ženske prinese toliko navad, gotovosti, obveznih trenutkov, da hitro postane seveda nekaj prijetnega, a tudi nekaj, kar je obvladljivo, kar ne prinaša več pravih presenečenj. Ljubezen do najstnika pa vsebuje vsa mogoča občudovanja, vse izbruhe; to obupano intenzivnost ima, prav zaradi te miline ji v vsakem trenutku grozi izumrtje in jo hkrati odnaša najviše. V tej ljubezni so vrhovi in brezna, utripanja in male smrti, slepeča bleščanja in strašljive sence. Vse življenje je zbrano v enem objemu.

Vprašam: je to vse, v meni vidiš najstnika, in to je to? Odgovoriš: rad bi ti odgovoril, da, to bi bilo toliko bolj preprosto. Toda resnica je drugje. Vidim preko tvoje starosti. Če bo mojemu življenju prizaneseno, te bom najverjetneje prosil, da ga deliš z menoj.

Predstavljam si, da bi moral kaj reči, te izpovedi ne bi smel pustiti kar tako v zraku, moral bi odgovoriti na to noro upanje, ki je v njej, ali ga zavrniti, toda kako naj bi nakazal smer? Kaj naj bi odgovoril? Raje molčim, kakor da se zmotim, kakor da z nerodnim, nepremišljenim odgovorom izničim upanje, ali prilivam olja kljub slutnji, da ga bo mogoče čez tri dni, čez tri mesece izničila vojna. Molčati in komentar zadržati za belo stran v dnevniku, ki se bo počrnila v samoti, v tišini. Sicer pa, zakaj sploh pišem? Zakaj to molčeče pričanje? Ker je to največja dogodivščina. Ker se življenje začne pri šestnajstih letih in jaz imam šestnajst let. Ker je Arthurjeva ljubezen najlepša daritev, najbolj odločilen preobrat. Ker je Marcelovo prijateljstvo darilo nebes, dogodek, ki se ne bi smel pripetiti, verjetnost, da bi se sploh pripetil, je bila neznatna. Ker je ta zgodba izjemna. Jaz, Vincent de L'Étoile, rečem: sem ljubimec vojaka enaindvajsetih let in sem lahko prijatelj enemu največjih živečih pisateljev, in tega me ni sram, niti nisem ponosen na to, le neskončno, neprekosljivo srečen sem. O tej sreči hočem pisati. Zakaj pa pišemo, če ne za to, da bi ohranjali trenutke?

Rečeš: malo ljudi poznam, ki znajo tako poslušati, kot znaš ti, toda poslušati še nikoli ni branilo govoriti. Zakaj tako pogosto ostaneš brez besed? Temu vprašanju, ki sem mu pri sebi že odgovoril, odgovorim z novo tišino. Zapreš oči, povesiš glavo, nakažeš nasmeh vdaje. Božam te po tilniku.

Ta kretnja, ko se moja dlan sprehaja po tvojem tilniku, po kratkih laseh, je kretnja čiste intimnosti, kretnja večnih ljubimcev. Odpelje naju tja, kamor nama nihče ne more slediti. Potem te z roko pogladim po vratu, te nežno primem pod brado, ti vzdignem glavo, hočem, da tvoje oči gledajo v moje oči, da se zgodi ta velika milina, ko se pogleda ujameta drug v drugega, da si poveva vse, ne da bi izrekla eno samo besedo. V tvojih očeh najprej vidim nekakšno bedo, stisko. Tedaj pustim svoj pogled vate, da izbriše to stisko, spet privede svetlobo in blesk. In sprememba se res zgodi, blesk se vrne, vrne se od nekod zelo daleč in z njim se na ustnicah nariše nasmeh. Tako, pa je. Zdaj sva spet lahko skupaj. Roko dvigneš proti mojemu obrazu in mi greš s prsti skozi lase. Me ponovno osvojiš. Zdaj se lahko prevrneva nazaj na rjuhe.

Kolikor dolgo bom le mogel, ne bom spregovoril.

Tvoj spanec je nenavadno nemiren. V julijski noči je tvoje telo čisto prepoteno. Premetava se. Zdi se, kakor da prečka neskončne razdalje in cesta je razdrapana. Vidim to telo v mučnem očiščevalnem procesu, telo, ki ga začenjam dobro poznati. In to, kar vidim, je malo strašljivo, a hkrati tudi vzbuja čutnost. Ko te enkrat strese še močneje kot prej, se odločim, da te zbudim. Iz vsega tvojega bitja mezi strah. Pogled je preplašen. Na površini kože opazim živčne tresljaje. V prvem refleksu se zgrbiš. Skoraj minuto potrebuješ, da se vrneš v normalno stanje. Takrat rečeš: in če se na koncu vseeno vrnemo, če se izvlečemo iz tega, vendar ranjeni in odtrganih udov, ali nam jih bodo morali amputirati, če izgubimo vid ali roko, kdo se bo zadovoljil z našimi ostanki? Ti, Vincent, boš še maral za moje pohabljeno telo? Dolgo te gledam in na koncu rečem: nič se ti ne bo zgodilo.





10.


Znova hotel Ritz, popoldne. To je vaše ozemlje.

Za začetek rečete: za menoj je grozljiva noč, niti vrstice nisem mogel napisati. Imel sem napad astme in to zelo močnega. Astma me bo ubila, slišite?

Potem se lotite podrobnega, zdravniškega opisovanja napada astme. Spomnim se izraza: vzdihljaj umirajočih. Rečete, da nikoli niste mogli dihati normalno, da imate takšne napade že od takrat, ko ste bili stari deset let, da ste prav zato večino časa zaprti doma in morate prestajati neskončne seanse razkuževanja prostorov z dimom. Poslušam vas, kako se pritožujete kakor starec, in za to ne najdem nobenega opravičila. Očitam si, da tako mislim. Moral bi se izkazati sočuten, pozoren do nevšečnosti, ki se vam dogajajo, vendar mi ne uspe. Ugibam, kakšno mučenje morajo predstavljati takšni napadi, kakšen križev pot mora biti življenje astmatika. Je že tako, nisem pri volji, da bi poslušal takšna tarnanja. Rad bi vam rekel: govoriva o čem drugem, se bova kdaj drugič pogovarjala o vaših težavah. In seveda ne rečem ničesar.

Očitno ste opazili mojo raztresenost, saj rečete: zdi se mi, da se je nekaj spremenilo, ne da bi mogel natančneje ugotoviti, kaj. Nekaj se je spremenilo v vašem načinu obnašanja, v tem, kako molčite in kam usmerjate svoj pogled. Čisto tako je, kakor da bi bili tu z menoj, a obenem nekje drugje, z nekom drugim mogoče. Recite, Vincent, če se motim, prosim vas. Rečem: motite se, zagotavljam vam.

Pa je. Zlažem se vam.

Nisem vam samo nečesa zamolčal, prvikrat je, da sem se vam namerno zlagal. In tako otročje, absurdno vam »zagotavljam«, da vam ne lažem, da to le še bolj poudari izrečeno laž. In skoraj prepričan sem, da sem zardel, ko sem jo izustil. Motite se, zagotavljam vam. Kako bi to lahko spregledal nekdo s tako izostrenim čutom za presojo, s tako legendarnim darom za opazovanje in skoraj kirurško sposobnostjo za razčlenjevanje vsake besede, vsake kretnje? Ne, prav res, nisem ponosen na to prvo laž. Ali bolje, nisem ponosen na to, da mi je spodletela.

Rečete: ne bi bil najbolj zadovoljen, če bi izvedel, da mi prikrivate nekaj, kar bi bilo lahko pomembno. Od svojih prijateljev pričakujem – saj to sva midva, prijatelja, ni tako? – da so v vsakršnih okoliščinah pošteni in iskreni. To je res najmanj, kar se lahko pričakuje od prijateljev, kaj pa bi bilo prijateljstvo brez tega?

Izzovete me. Uganili ste, da sem se zlagal, vendar niste povsem prepričani. Vaše izsiljevanje s prijateljstvom se me dotakne tam, kjer najbolj boli, in na ta način mi poskusite izsiliti priznanje. Upate, da bo občutek krivde, ki mi ga odložite na ramena, tako težek, da se bom vrnil k izrečenemu, priznal svojo laž, vas prosil za odpuščanje. Rečem: torej sva istega mnenja o tem, kaj je prijateljstvo. Tudi jaz si ne bi želel misliti, da bi mi vi lahko lagali.

To sem našel, ne da bi iskal. To vam vrnem v odgovor, ne da bi razmišljal vnaprej. Prvič, ne vrnem se k svoji laži. Ne priznam je. Nedvomno, ne bi smel lagati, a ker je bilo zlo že storjeno, zatrmoglavim. Zdi se mi, da bi bilo priznanje še hujše od prve laži. Drugič, ko rečem, da je tudi zame iskrenost eden od temeljev prijateljstva, se verjetnost laži občutno zmanjša. Kdor bi si drznil to reči, ne bi mogel lagati ravno trenutek pred tem. Ali pa bi mu čestitali za pogum. Tretjič, grem v protinapad. Tudi jaz si ne bi želel misliti, da bi mi vi lahko lagali. Zdaj je dvom nad vami. Nimate več vi mene na sumu, temveč vas imam jaz. Mar se v tem nepomembnem stavku, kar se le da brezbrižno izrečenem, ne razume, da bi morebiti tudi vi lahko kdaj, ob priliki, izrekli kaj drugega kot popolno, golo resnico? Niti najmanj ne vem, ali se vam je morebiti že zgodilo, da ste se mi zlagali. Iskreno, ne verjamem, da bi se mi že kdaj zlagali. Mogoče ste občasno samo kakšno reč obrnili v svoj prid, kot se to pogosto zgodi, kadar želimo ugajati. In poleg tega, laganju očitno ne pripisujem take resnosti, kot se zdi, da mu jo pripisujete vi. Šestnajst let imam. Mislim, da nič ni res resno, samo smrt.

In to očitno vžge. Rečete: resnično mislite, da bi vam lahko lagal, Vincent? Zelo bi me bolelo, če bi res mislili kaj takšnega. Tako. Zdaj se vi poskušate opravičiti, dokazati svojo nedolžnost ob napaki, ki je po vsej verjetnosti sploh niste zagrešili. Gledam vas, kako poskušate. Nadenem si najbolj mil, najbolj razumevajoč pogled, medtem ko pri sebi vzklikam zmagi. Takrat tej sumnji zadam še zadnji udarec. Rečem: nikakor ne mislim, da bi mi vi lahko lagali. Popolnoma se zavedam vrednosti najinega prijateljstva. In poleg tega, da bi vas užalil, je zadnje, kar bi si želel. Marcel, ta vez med nama mi je nekaj najbolj dragocenega.

V salonu hotela Ritz lebdite v zraku.

Ko se nazadnje spet spustite na zemljo, se še enkrat opravičite in mi rečete: vedeti morate, Vincent, da prijateljstvo razumem nekoliko, ali celo popolnoma, tiransko in posesivno. V mojem prijateljstvu so postavljene zahteve, zelo visoke zahteve, ki jih seveda v zameno izpolnjujem tudi jaz. Pa tudi, in vas prosim že vnaprej, da mi oprostite, saj vem, da to ni dobro, zelo živemu prijateljskemu čustvu se pridružuje instinkt, ki ga ne morem obvladati, kajti svojih instinktov nikoli ne premagamo, namreč, zelo močen občutek lastništva. Želel bi si, da ne bi bilo tako, vendar se pogosto obnašam, kot da bi mi moji prijatelji pripadali, in tudi oni, moji prijatelji, lahko v vsakem trenutku razpolagajo z menoj.

Zdaj natančno vem, zakaj sem se vam zlagal. In natančno se spomnim besed, ki ste jih uporabili: čisto tako je, kakor da bi bili tu z menoj, a obenem nekje drugje, z nekom drugim mogoče. Prav ta »z nekom drugim mogoče« je popolnoma nesprejemljiv. Najprej, »z nekom drugim mogoče« ne drži. Ne, Marcel, nisem z nekom drugim, kadar sem z vami. Poleg tega vam ničesar ne dolgujem, hočem reči: ne čutim se dolžnega polagati računov. Velik pomen pripisujem najinemu prijateljstvu, a slednje ima svoje ozemlje. Jaz imam svoja ozemlja. In konec koncev, ja, »nekdo drugi mogoče« obstaja in če bi vam govoril o njem, bi sprožil nepozabno sceno ljubosumnosti, ki bi jo nedvomno s težavo prenašal, ker ne prenašam ljubosumja in ker se ljudi preprosto ne da primerjati med seboj. To, Marcel, je tisto, kar bi vam rad povedal in česar vam ne povem.

Kasneje in ker se že ravno pogovarjava o prijateljstvu, tvegam: vzdržujete enaka prijateljstva z ženskami in moškimi? Odgovor pride takoj: zakaj sprašujete, ko pa poznate odgovor? Prekinem vas, medtem ko se pripravljate, da bi nadaljevali, rad bi vas namreč slišal izpovedati razliko.

Rečete: prijateljstvo, ki ga občutim do ženske, je tisto čustvo, ki sem ga še najstnik občutil do mater svojih prijateljev; skozi vsa ta leta je ostalo nedotaknjeno. Ljubim ženskega duha, Vincent. Predvsem ljubim njihovega duha. In potem, seveda, visoko cenim njihovo eleganco. Ženska naj bo očarljiva ali pa naj je sploh ne bo. Sicer pa, kaj? me hočete slišati, da imam raje ženske, ki so starejše od mene? No, točno tako je! In zasledujoč živahno pot vaših misli, naj vam poleg tega priznam še, da mi njihova materinska podoba pogosto ustreza. Rad imam mater v ženski, hočem reči: rad se počutim sin. Na ta način si lahko zaljubljen, ne da bi občutil poželenje. Na ta način lahko napišeš svoje najlepše strani. Ženske mi vzbujajo spoštovanje in željo, da bi jim ugajal, da bi bil v njihovi bližini in njihov zaupnik. Nisem ljubimec, niti nikoli nisem bil. Resnično sem zaljubljenec.

Tu je stavek: nisem ljubimec, niti nikoli nisem bil. Pomislim: to žalovanje za ženskami, kako se ga izkazuje? Ne vprašam vas.

Rečem: nič mi ne govorite o moških? Vzkliknete: oh! moški! Dve kategoriji moških obstajata: tisti, ki jih občudujemo, to so očetje, učenjaki, slavni in pomembni; in tisti, ki jih zapeljujemo, to so mladi moški, bleščeči umi, brezskrbneži in brezdelneži. Nekateri mladi moški so omamni, veste to? Zelo lepih svetlih oči. Prijetnejši so od neumnih in pokvarjenih žensk. In sploh, v ljubezni do mladih moških lahko ostanemo nedolžni, ni tako? Ne odgovorim, saj se to zdi trditev, bolj kot vprašanje, in poleg tega niti ne vem, ali želite reči, da je treba ljubiti mlade moške, da bi ostali nedolžni, ali da je mogoče ostati nedolžen kljub ljubezni do mladih moških. Preden sem se prenehal spraševati, izrečete te besede, ki se ne dajo z ničemer primerjati: mladi moški so kljub vsemu prijetna tolažba.

Zato takrat znova pomislim na vaše besede: neutolažljiv sem. To vas torej potolaži: mladi moški.

Vprašam vas: to vam pomenim, tolažbo? Postavite se mi po robu: moj dragi Vincent, moj lepi prijatelj, pa če bi mi bili samo to, se ne bi smeli hudovati, kajti zame to nikakor ni majhen poklon! Ja, Vincent, vi me potolažite, da ne mislim več na svoje življenje. In potem, ja, je še nekaj drugega, nekaj, kar je blizu poželenju, davna opeklina, ki jo je zavdalo poželenje.

In znova, tišina. Gosta, polna.

Spet prevzamete besedo: všeč mi je vaša bistroumnost in ta novi pogled brez obsojanja, brez morale mogoče, s katerim se sprehajate po svetu, ta relativna ravnodušnost, vaša mladost. Moja, mladostna, je tako daleč. Spomnim se, da sem imel šestnajst let. Biti ljubljen, kako težko mi je bilo to takrat! Nenehno obžalujem, da nisem imel lepote, in malo tudi to, da sem se obrnil k osebam, ki so me lahko samo zavrnile.

»Zavrnile« in ne »niso ljubile«. Sila izraza mi pritegne pozornost. In takrat, se mi zdi, ga opazim, malega Marcela, Marcela šestnajstih let, ki ni preveč lep, katerega veke so pretežke in videz preveč perzijski, Marcel, ki prosjači za malo ljubezni, preveč ljubezni, od teh, ki mu ne morejo dati takšne ljubezni in ki ga nazadnje zavrnejo, ja, točno tako, mu rečejo: ne, nočemo te ljubezni, in mali Marcel sliši: ne maramo te. Mojih let je, šestnajst let ima, strahotno sam je, in je še vedno. Trideset let je minilo.





11.


Pod velikim marmornatim stopniščem se moj oče opazuje na sliki, kjer ga je upodobil slikar D. Zrcalni učinek te čezmernosti in nečimrnost moškega, ki se je moral dati upodobiti v portretu z enim samim namenom, da bi laskal samemu sebi, naredi name močen vtis. Seveda, moj oče je izjavil, da je to zapuščina in zato njegova moralna obveza do prihodnjih rodov, da imajo že stoletja vsi člani naše družine nekje svoj portret. Sumim ga, da je sposoben verjeti lastnim bedarijam, in vem, kakšno pomembnost pripisuje rodu, kakor da bi bili mi čistokrvneži, ki jim je zaupana ohranitev vrste. Tega sta se sicer moji sestri lotili z vnemo, ki jo preprosto moraš občudovati: sedem dedičev v manj kot petih letih! Bojim se, dragi očka, da nisem ravno v položaju, da bi lahko nadaljeval ta zmagoslavni pohod. Preživetje naše vrste mi prav malo pomeni in, bi mu to upal priznati? včasih celo sanjarim o propadu imperijev.

Zdrami se iz svojega motrenja, a samo da bi mi bral svoje večne kozje molitvice. Razumljivo, »izredno ponosen« je zaradi naklonjenosti, ki mi jo očitno izkazuje »odlični literat, ki bo izvoljen v Akademijo, to ti zagotavljam,« a »kljub vsemu,« ali ni malo neokusno, da se, »medtem ko divja vojna« (se ji zgodi, da počne še kaj drugega?), vsak dan hodiš kazat v Ritz? Naše »od vseh priznano domoljubje« (na kakšen način smo ga sploh izkazali?) bi lahko omajale podlasice, ki bi moje spektakularno razkazovanje z znanim bonvivanom v največji pariški palači razumele kot nekakšno zaničevanje »častnega boja naših vojakov«. To besedičenje, na katerega bi se vendarle moral že navaditi, me vedno zmede. Že se namenim, da bom brez odgovora odhitel v svojo sobo čakat Arthurja, ko se ost očitka naperi proti mojemu »častnemu vojaku«. Tu pa, to vem že vnaprej in na pamet, se bo s pompom vrnil razredni duh. »Mali moj, rekel sem ti že, da ne odobravam takšnih srečanj, a mi kljub temu še vedno poročajo (pa kdo so ti, ki očitno nimajo drugega dela, kot da inkvizitorskim staršem poročajo o poniglavostih njihovega potomstva?), da so te opazili v družbi s tem mladim moškim, Blanchinim sinom« (malo vzdrhtim, saj Arthurjevo družbo uživam samo med rjuhami). »Poročali so mi, da se pogovarjata skozi okno tvoje sobe« (nikoli se ne bomo mogli dovolj zahvaliti vohunom za nekompetentnost). Ne trudim se, da bi zanikal. Zakaj bi? Očitki se nadaljujejo: »In ti seveda ne odgovoriš. Mali moj, kaj bomo s tabo?« In oče ob tem retoričnem vprašanju, ki je vrhunec njegove strogosti, naglo odide in tako poudari grajo. Zbegan zaradi patetičnega in nepotrebnega izvajanja očetovske avtoritete se štiri po štiri vzpnem po marmornatih stopnicah. Na vrhu se za trenutek obrnem. Še jaz premotrim očetov portret in pomislim, da takšen prikaz moje podobe nikoli ne bo obstajal. Se ne bi morali truditi, da ničesar ne pustimo za seboj?

Ko se mi pridružiš, ti v upanju, da ti izvabim smehljaj in podporo, povem to anekdoto, in seveda skrbno pritajim del, ki zadeva Marcela, vendar mi naveličano in malo obupano rečeš: imaš vsaj očeta, s katerim lahko ne govoriš.

Ne da bi te kaj vprašal, se dotakneš neznanega in zato nujno tudi odsotnega očeta, rane te odsotnosti. Zevajoča praznina, ki je nikoli nič ne bo zmoglo zapolniti. Zavedanje nepopolnosti, nekaj podobnega kot hiba, pošastna invalidnost, ki se je zaradi nesreče, ki jo prinaša s seboj, skoraj ne da izpovedati. Omeniš domišljijo, ki je potrebna, da se sploh poskusi oblikovati podobo očeta, in na koncu teh praznih prizadevanj, poskusov, obsojenih na neuspeh, razdejalski obup.

Dotakneš se rojstnega lista, kjer je zapisano samo materino ime, sramote, ki se je zgrnila na mater, ker je morala biti ožigosana kot »nezakonska mati«. Dotakneš se slovesa, ki ga je treba nositi kot breme ali občutek krivde, zbadljivk, psovk, ki jih ljudje šepetajo za hrbtom, graj tistih, ki se imajo za polne dobrote, zato ker so pomadeni v veri.

Dotakneš se enonogega sinovstva.

Rečeš: včasih bi imel raje mrtvega očeta, kot da ga sploh nimam. Dodaš: ne. Ne včasih. Pogosto.

Dotakneš se otroških let, ko so se sošolci norčevali iz tebe, ko si si moral izmišljevati zgodbo o očetu pustolovcu, popotniku, ki je izginil ali umrl v ne vem kakšnem tveganem boju, ko so razkrili laži, nanje kazali s prstom in se iz njih zafrkavali. Rečeš: otroška zloba je tista, ki najbolj prizadene, najbolj natančno cilja in spomin nanjo traja najdlje. Spomnim se smeha, sarkazma.

Govoriš mi o materi, ki ničesar ne pove sinu, ki jo roti, o materi, ki se zazida v tišino, ki ima raje sovraštvo svojega otroka kot bolečino priznanja. Rečeš: spomnim se kričanja, solza.

Rečeš: postati učitelj, to mi pomeni ustvariti neko družbeno vez, se povezati s svetom, to mi pomeni, da končno neham biti sirota. Vsaj na učiteljišču država ni zahtevala pojasnil od mene.

Nadaljuješ: nisem pomešal, vem, da moji učenci ne bodo moji otroci, vendar prav tako dobro vem, da bodo vseeno družina. Verjamem, da se lahko odločiš ustvariti družino zunaj krvnih vezi, da je ta družina družina let, ki minevajo, obrazov, ki grejo mimo, smehljajev, ki pustijo odtis v spominu. Sploh sem pa že zelo kmalu vedel, da ne bom imel svojih otrok, da je to nekaj, kar mi nikoli ne bo dano, ker preprosto ne bo mogoče. Nisem se ustrašil ali razžalostil zaradi te novice, ki je prišla med odraščanjem, skupaj z odkritjem, da imam raje moško telo od ženskega telesa, da nikoli ne bom počastil telesa ženske in zato ne bom deležen očetovstva. Sprejel sem svojo spolnost, z mislijo, da mi bo utolažila željo po lastnem potomstvu.

Pomislim: raje sperma kakor kri.

Rečeš: sem človek brez porekla, brez sorojencev, brez potomstva. Sem stvar, položena sredi sveta, a nepovezana z njim. Sem tisti, ki ne ve, od kod prihaja, ki nima nikogar, s komer bi delil svojo zgodbo, in ki za seboj ne bo pustil nobenih sledi. Ko bom torej umrl, ne bo izginilo samo ime, ki ga nosim, temveč bo zanikan, zavržen celo moj obstoj. Nikogar ne bo, ki bi se me spominjal. Rečeš: Vincent, bi ti hotel biti tisti, ki se me bo spominjal?

Rečem: danes si živ. Ne znam govoriti o tebi v pretekliku, ne znam misliti o tebi v pretekliku, ne znam odgovoriti na tvoje vprašanje.

Vztrajaš: katera koli ura bi bila ura moje smrti, naj pride jutri ali čez mnogo let, lahko bi bil, ni tako? tisti, ki hrani moj spomin. Pomislim: kar koli mora priti, za vedno bodo ostali ti trenutki neskončne intimnosti, sila tvojega objema, tvoj dih na mojem vratu, tvoje tišine in tvoje besede. Ostali bodo pogledi. Rečem: če naju nekega dne zgodba pripelje do tega, da se ne bova nikoli več videla, mi bo tvoj pogled ostal prav takšen pred očmi.

Rečeš: končno si spregovoril, prelomil tišino, ki ti je v navadi. In kot vedno, kadar se odločiš govoriti, je tisto, kar rečeš, lepo. Mi boš kdaj razložil, zakaj ne govoriš pogosteje? Jaz pa bi tako rad, da bi mi govoril, da bi mi govoril stvari, ki bi me potolažile, me ganile, ki bi jih lahko odnesel s seboj in bi me grele v zimah, ki me čakajo v tem poletju. Vendar ti ne govoriš, ali pa govoriš tako malo. Zakaj ti nikoli, niti po nerodnosti, po naključju, pa čeprav bi bila to laž ali vsaj nekoliko prirejena resnica, zakaj ti nikoli ne uide niti drobec izpovedi? Gledam te in, seveda, kot vsakokrat, kadar upaš, da bom spregovoril, ne izustim niti besede, ostanem v popolni, težki tišini. S pogledom se potopiš vame, kot da bi mi hotel iztrgati priznanje, na katerega upaš, vendar se zaletiš v moj pogled, ki se upira nevarnosti. Čez nekaj sekund, brez dvoma zelo kratek čas, a zdi se dolgo, zapreš veke, skloniš glavo proti rjuham, vdaš se. Prizor, ki sva ga že doživela in ki nama postaja domač.

Ne očitam si tišine. Ne počutim se krivega. Zavedam se, kakšno trpljenje ti povzroča ta tišina in da bi ti moral prizanesti v teh trenutkih, ko bi lahko skoraj legitimno uveljavljal pravico do tega, da upoštevam tvoje želje, vendar tudi jaz povsem nezavedno, a zagotovo vem, da je bolje, če ne spregovorim. In sploh, kaj naj ti rečem? Motrim tvoj profil. Nazadnje ti, tako kot vedno, položim dlan na tilnik. Ta kretnja, da ti na tilnik položim dlan, je dovoljena samo ljubimcem, je znamenje najbolj silovite zaupnosti. Ostaneva tako, ti s sklonjeno glavo, jaz z roko na tvojem tilniku. Čutim mehkobo tvojih tako kratko ostriženih las, toploto moje dlani na tvoji koži. Kakor da bi znova našel nekakšno gotovost v tem posebnem dotiku. Malo kasneje se kotaliva v zmešnjavi rjuh. Tišino motijo samo ječanja in vzdihi, sopihanje od napora in kriki odrešitve.

Ko potni telesi vendarle počivata, kot tleči trupli, si znova obljubim: kolikor bom le lahko, ne bom govoril.

Prisežem si nemost, da bi vse ostalo popolnoma čisto, v nedotaknjeni belini. Besede so namenjene samo temu šolskemu zvezku, v katerega skrivoma čečkam, kot zaljubljena deklica. Besede so namenjene samo ohranjanju sledi tega, kar se zgodi, pričevanje tega, kar je. Na svoj način odgovarjam prošnji, ki mi jo je izrekel Arthur: najini življenji rešujem pred pozabo.

Pripovedujemo kdaj kaj drugega kot svojo lastno zgodbo?





12.


Vaša soba, znova vaše ozemlje. Tu se spet srečava, tu, kjer preživljate svoje dneve in noči, najpogosteje v vročici. Rečete: vstopite, Vincent, ne bojte se. Veste, da se tu, med temi s pluto obdanimi zidovi, v tem premajhnem in temnem prostoru s skoraj vedno zaprtimi okni, da se tu odvija tisto bistveno? Veste, da tu oblikujem svoja dela?

Nikoli me niste ničesar vprašali v zvezi z mojimi knjigami, mogoče niste niti začutili potrebe, da bi me, to bi vam bilo podobno. Gledam vas, z vašo krasno ravnodušnostjo, odmikom, ki ga ohranjate do sveta in ljudi, in si mislim, prav res, narejeni ste iz drugačnega lesa kot tisti, ki mi jih je bilo doslej dano srečevati ali le srečati. Ti navadno v meni vidijo zgolj in samo velikega pisatelja in si ne morejo pomagati, da me ne bi takoj začeli izpraševati o skrivnostih pisanja, o bridkostih ustvarjanja, dokler pogovor nezmotljivo ne zavije k slavi. Najprej se trudijo razumeti, bolj ali manj iskreno. Priznajo, da so nadvse prevzeti nad nenavadno dejavnostjo tega, ki piše. Točno to: v obraz vam vržejo svojo prevzetost in zdaj se morate znajti. Mislijo, da so vam poklonili darilo, da so se vam poklonili, pa v resnici samo razodevajo lastno nevednost, ki jim je nihče ne bo nikoli odpravil. In potem pridejo do slave, ki je v bistvu edina stvar, ki jih zares zanima, ki jih je prignala do vas, ne da bi si to seveda kdaj priznali. Upajo, da če se podrgnejo ob zlato, bo nekaj pozlate ostalo na njihovi koži, ki ničesar ne zadrži. Čudna komedija, kjer se nečimrnost premeša z nečim podobnim otroški želji. V resnici ne vem, ali bi me to moralo ganiti ali potreti. In vi, Vincent, seveda niste takšni. Ne omenite niti mojih knjig niti mojega slovesa. Skoraj se zdi, da sploh ne veste zanje. In sploh ne gre za pozo ali premišljeno ravnanje. Taki ste, ni res?, ravnodušni. In prav zato bi rad o pisanju govoril z vami, bolj kot s komer koli drugim. Odgovarjati hočem na vprašanja, ki jih ne postavite. Želim pričati v čast vaši popolni čistosti, skoraj deviški poštenosti. In vsaj, čeprav ničesar ne rečete, vem, da me boste poslušali. Še več, vem, da me boste razumeli.

Pisanje zahteva, da se posvetiš samo njemu. Ničesar drugega ne moreš početi kot to: pisati. Nič te ne sme premotiti. Popolnoma se moraš posvetiti knjigi, ji žrtvovati vse ostalo. To je duhovništvo, začetek religije. Veste, da tudi kadar ne pišem, vseeno pišem? Čas motrenja, čas opazovanja, čas tuzemeljskih užitkov, čas brezskrbnosti služijo pisanju. V tem očitnem brezdelju, ki mi ga tako pogosto očitajo, v resnici delam za knjigo. Življenje je v celoti posvečeno pisanju. Samo za pisanje živim. Nemogoče je delati drugače. In ta potreba postaja še bolj žgoča, ko tako kakor jaz čutiš, da se z dolgimi koraki približuje konec življenja. Zaključiti moram knjige, ki se jim posvečam. Razumite, da nič ni bolj pomembno, kot da dokončam te knjige. Upam, da mi bo puščeno dovolj časa. Pišem v nuji, vznemirjenju, grozi. In če mislite, da sem žrtev nekakšnega bolestnega besa, se niste zmotili.

Pisanje je smisel, ki ga dajem svojemu obstoju. Moj obstoj izgine za pisanjem. Lahko bi vam tudi rekel: če ne bi pisal, mislim, da bi bil mrtev.

Vaše besede odzvanjajo v zatohlem zraku sobe astmatika, v zaprtem, utesnjenem, zadušljivem ozračju: če ne bi pisal, mislim, da bi bil mrtev. In verjamem vam. V tem neverjetnem prostoru, v tem besu pisanja se trudite preživeti, rešiti svojo kožo. To se mi zdi hkrati bedno in bleščeče, patetično in veličastno. Do vas občutim nežno usmiljenje in močno občudovanje.

Spet začnete: pisanje je delo. Nedvomno ima nekaj pri vsem tem tudi talent, toda predvsem je treba delati, delati kot za stavo, imeti disciplino pri naporu, se držati pravil. Razumeli ste; ko pade noč, sedem za pisalno mizo in pišem in pišem. Pišem, dokler ne omagam, dokler ne premagam nespečnosti ali dokler mi roka ne omaga. Ne morete si predstavljati, kako boli, ko se roka zakrči in ne more več pisati, ko je že tako trda, tako napeta, da je treba odložiti pero. Želiš si nadaljevati, pisati še, pa ne moreš. Fizično je nemogoče, da bi nadaljeval, naredil kretnjo. To je huda frustracija. V takšnih trenutkih ostro čutim ceno zapravljenega časa. Kadar je resnično nevzdržno, prebudim Céleste in ji naročim, da piše po mojem nareku. Morali bi videti te ure samopozabe, tega se ne da opisati. To je prizor, kakršne pišejo samo za gledališče.

Seveda, vem, da pisanja ne smeš siliti, da se ne smeš siliti k pisanju, kadar za to nisi razpoložen. Treba je počakati, da pride, da je tu. Podobno tudi ne bi smel raztezati časa pisanja. Ko čutiš, da je konec, je konec. Ne bi smel zatrmoglaviti. In vendarle zatrmoglavim. Izsilim pisanje. Prepričam ga, da pride. Prisilim ga, da se pojavi. In neprenehoma odlagam trenutek, ko bi moral odložiti pero. Rekel sem vam: samo izčrpanost lahko ustavi moj zalet.

Včasih, ko ravno dokončaš eno stran, se ti zdi, da nikoli več ne boš napisal nobene druge, da se bo knjiga sesula vase, da ne bo nikoli zaživela, da jo bodo razkrinkali, da bodo razkrili to gigantsko maškarado tako, kakršna je. Takrat si resnično nesrečen, v strahotni stiski. A potem se spet vrne. Ne da bi vedel, zakaj, se vendarle spet vrne. Takrat lahko znova odpotuješ v pisanje, v skoraj neizrekljivo srečo pisanja.

Niti sanja se vam ne o ovirah, ki jih je treba premostiti, izzivih, na katere je treba odgovoriti, odporih, ki jih je treba zlomiti, in sploh o norosti sami, ki jo to predstavlja. To je resničen podvig. Je dejanje poguma in žrtvovanja. Je včasih neverjetno nehvaležno delo, ki ga ne bi zaželel niti svojemu najhujšemu sovražniku. V pisanju je trpljenje. Trpljenje kot tovor. Tisti, ki me imajo za lahkoživca, ničvredneža in diletanta, bi morali videti energijo, ki jo porabim, ne da bi jo meril, sile, ki jih vložim v bitko, voljo, ki jo izkažem. Lastnim očem ne bi verjeli.

Gradim cerkev. Točno to počnem. Postavljam spomenik. Moja mladost je njegov temelj. Zidove postavljam iz življenja videnih in občutenih stvari, skupinskih dogodkov in samotnih pustolovščin. In v tej cerkvi ljudje govorijo o moških in ženskah, se v podobni gorečnosti obhajajo, se približujejo nekakšni univerzalnosti.

Lahko bi vam tudi rekel: zidam hišo. To delo je hiša, katere prostori so med seboj premišljeno povezani. Vidite sobe, kjer se ljudje rojevajo, kjer rastejo, skriti pred pogledom staršev, kjer pletejo nova skrivna ljubezenska znamenja, kjer včasih po dolgi in boleči agoniji tudi umrejo. Vidite alkove, kjer izmenjujejo skrivnosti, kujejo spletke, kjer pretrgajo molk. Vidite salone, kjer se svet razprostre, kjer moški zapeljujejo, ženske lažejo, kjer stari pisatelji srečujejo dostopne mlade ljudi, navajene dvorjenja. Ustvarjam fresko in zagotovo bodo nekateri prepričani, da se v njej prepoznajo.

Sestavljanje knjige se dogaja po podobni poti kot snovanje prijateljstva. Najprej si na preži. Iščeš tistega ali tisto, ki bi te lahko spremljala. Pogled se ti sprehaja po zbrani druščini in nenadoma se ustavi na žrtvi, najde gib, držo, ki bi mu lahko postali domači. Takrat se približaš, si že v zapeljevanju, želiš si pridobiti njeno naklonjenost tvojemu ravnanju. Dokaj hitro veš, ali bo delovalo, ali je zgodba mogoča. In če je, si vznemirjen, negotov, strah te je neuspeha, upaš na zmago, prevzame te vsak nov izmenjani nasmeh. Pot je zahtevna in vijugasta, vendar vodi k morju. V prizadevanju, da bi se vam približal, Vincent, se soočam z istimi težavami in podobno srečo kot pri pisanju knjige.

Tudi knjiga je otrok. Najprej moraš biti zaljubljen ali preteklo izkušnjo ljubezni, občutiti moraš bolečino ljubezni ali ugrize pogrešanja, praznino neke odsotnosti, da lahko začneš pisati. Ljubezen in pisanje sta tesno povezana. Iz enega izvira drugo. Takrat se lahko zgodi oploditev, nerazložljivo potovanje semena življenja, mehanizem tekočine. Potem pride čas, ko je treba knjigo nositi, jo pustiti, da raste v tebi, jo pustiti, da se oblikuje po svoje, da postaja podobna nečemu, kar bo lahko nekega dne povsem samostojno. Potreben je čas, potrpežljivost. Jaz sem potreboval štirideset let. In potem, nekega dne začutiš, da je prišla ura izločitve tega otroka. Končno si pripravljen na to, da zapišeš prvo poved, jo položiš na papir, poved, ki si jo brez konca obračal in preobračal v mislih. V tej izločitvi je bolečina, hočem reči, fizična bolečina, in odrešitev. So kriki in je jok, kjer se mešata radost in utrujenost. Od tod naprej bo otrok rastel. Pomagal mu boš rasti, kazal mu boš pot. Spotaknil se bo, seveda, ničkolikokrat, vendar bo šel naprej. In nekega dne knjiga postane dovolj velika, da živi brez svojega avtorja. Nekega dne je knjiga tu, stoji pred vami, snovna, oprijemljiva in vidite jo v rokah, ki niso vaše. Takrat razumete, Vincent, da ni več samo vaša, da mogoče sploh nič več ni vaša, da zdaj pripada drugim, vsem drugim, tistim, ki si vam dovolijo reči, kar si mislijo o njej, kot da bi bilo pohvalno, če pred starši razsojate o vzgoji njihovih otrok. Takrat je končano. Treba je dovoliti ločitev. Še več, treba je sprejeti to, da nas bo knjiga preživela, da bo še vedno živela, ko bomo mi že umrli, da bo ljudem, ki nas ne bodo poznali, govorila o tem, kar smo bili. To očetovstvo je križev pot in na njegovem koncu lahko sveti luč.

Pisati je dolgotrajno. Oprostite, da vam rečem na ta način, malo prozaično, vendar se s tem najbolj približam resnici: pisati je dolgotrajno. Na tisoče strani je zakoličilo zgodbo mojega življenja. To je ogromen rokopis. To je maratonsko delo. Včasih se mi zgodi, da se ne znajdem več, da ne vem več, kje sem v vseh teh usodah, ki se križajo, v dogodivščinah, ki se zamotavajo, v svetu, ki sestavlja svojo zgodbo. Céleste se razburja nad mano, ko poskuša spraviti v red ta kaos. Ampak ne mislite, da dolgovezim. Razumite, da mi je nemogoče krajšati, ne bi bil sposoben odvzeti niti najkrajšega stavka, ne da bi spravil celoto iz ravnotežja. Delo se členi, tke, stavi na to, da bo zbralo vso snov nekega življenja, ki je narejeno iz dogodkov v samoti in v družbi. Je preplet občutij in čustev.

Nekateri bodo rekli, da sem napisal delo, ki je neberljivo, nedosegljivo, nerazumljivo, nezanimivo ali kaj vem, kaj vse. Ne bom zanikal, da je delo zahtevno, in z občudovanjem me navdaja vztrajnost Gastona Gallimarda, ko me prepričuje, da zapustim založbo Grasset in pridem k njemu, da me bo objavil, takoj ko bo vojne konec, če bo te vojne kdaj konec. Tako se zdaj torej ukvarjam s tem, da bi izpeljali zamenjavo založnika, in to karseleda mirno in elegantno. Kljub vsemu mi je veliko ljubše, če me izda nekdo, ki si mojih knjig res želi, kot pa nekdo, ki se v svojem daljnem izgnanstvu očitno prav malo zanima zame, se vam ne zdi?

Ne odgovorim na to vprašanje, ki ima lahko samo en odgovor. Gledam vas in nenadoma razumem, prvikrat, da ste v resnici vse hkrati, lik, osebnost in oseba. Še naprej hočem razmejevati med velikim pisateljem, bleščečim svetovljanom in prijateljem, ki je blizu mojemu srcu, vendar dobro čutim, da je to razločevanje popolnoma prisiljeno, da ste vsa ta bitja hkrati, ne da bi to razmejevanje imelo kakšen smisel.

Takrat vendarle privre na dan eno vprašanje, edino, na katerega nisem odkril odgovora v vsem tem, kar ste ravnokar izrekli: za koga pišete? Rečete: pišeš vedno samo za nekaj oseb. Pišem za svoje umrle.

Kasneje pa vseeno rečete: lagal sem vam, Vincent. Pišem tudi za nekatere, ki še živijo. Pišem za vas, se razume.

Ko se ločiva, okušam nežnost najinega objema.





13.


Zadnja noč je, tista, ki si je nisva drznila zamišljati, tista, ki v sebi prinaša bolečino neizogibne ločitve, tista, ki se je nisva v pogovoru nikoli dotaknila, tista, ki je ni mogoče živeti normalno, tista, ki bi jo bilo bolje prikriti, če bi bilo le dovoljeno, tako je nevarna, tista, ki se je skoraj ne da opisati. Jutri se boš pridružil svojemu bataljonu pri Verdunu. Jutri, obup Verduna.

In, pred to zadnjo nočjo, je bil zadnji dan, dan, ki si ga preživel ob materi. Dan, strt od žalosti, bolesti, otopelosti, dan, ki sta ga zaznamovala jok in tišina, katerega ure so se razdrobile v obupani počasnosti kot odštevanje zadnjih ur na smrt obsojenih. Dan, ko je bila smrt v mislih vseh, ne da bi jo bilo kdaj mogoče ali sploh zaželeno omeniti. Dan žalovanja pred smrtjo. Dan goste sivine.

Rečeš: to je preizkušnja, za katero si nikoli nisem mislil, da jo bom moral kdaj prestajati, ki je nezamisljiva, ki jo lahko povzročita edinole vojna ali bolezen. To je bolečina, katere globine, silovitosti si ne moreš zamisliti, dokler je ne doživiš. To je, kot bi hodil po žerjavici, poljubljal ostrino britvice, to je kot iniciacijski obred skozi kri in trpljenje. To je ločitev, ki je ne moreš sprejeti, ki je hujša kot krivica, hujša kot samomor. To je raztrganje zadnje vezi s svojo lastno zgodovino.

Moral bi videti obraz matere, kakor obraz Marije na verskih podobah, voščene polti, kakor da bi se ga leta polastila in ga izpila, ga izmaličila. Moral bi videti izgubljeni pogled, obrnjen proti nebu, kakor da pričakuje znamenja od njega, skrivenčena usta, od koder ne pride noben glas, ker že samo kričati, že samo govoriti postane nemogoče. Moral bi videti begajoče roke, neobvladljivo telo, ki ga pretresajo krči, trpinči nezaslišana silovitost. Moral bi videti ta nihanja med histerijo in malodušjem, bojem in vdanostjo v usodo, konjiča, ki se vedno znova zažene in se vedno znova zgrudi, to bitko proti nečemu, česar ne more ubesediti, a je v vsaki njeni misli. Jaz pa sem tam in ne morem storiti ničesar. Sem opazovalec tega razčetverjenja. Vem, da ne morem storiti ničesar. Ničesar.

Ločitev od matere je predvsem telesno dejanje. Roke enega morajo nehati objemati telo drugega, dlani se morajo odtrgati od dlani, kože se ne smejo več dotikati, pogleda se morata razkleniti. Treba se je oddaljiti in v tem oddaljevanju je začetek razkroja, kakor da bi lahko živela samo drug zaradi drugega, kakor da drug brez drugega ne bi mogla živeti.

Izguba jedra. Življenje, ki odhaja, nekaj, kar odteka, sila, ki se je ne da zadržati.

Takrat ti vzniknejo solze v kotičkih oči. Vidim jih, kako se biserijo sredi pšeničnih trepalnic. Čakam, da ti spolzijo po licih, da zavzamejo polje tvojega obraza. Vendar jih zadržiš. Ustali se tišina, pogled se obrne proč, ne da bi se zadržal na kakšni določeni točki. Trenutek je neskončen. Trenutek vzniklih solz v kotičkih tvojih oči.

Ko spet prideš k sebi, se vrneš k nama.

Rečeš: ta noč, naj bo kruta ali čudovita, bo nepozabna. Za koliko trenutkov v enem življenju, v vsem človeškem življenju, se lahko reče, da so nepozabni? Koliko jih je, za katere se to ve že vnaprej? To, kar je pred nama, je zgodovinsko. To, kar naju čaka, je najina zgodovina.

Bi se morala ljubiti, kakor da se ljubiva zadnjikrat, kajti čisto mogoče je, da je res zadnjikrat, torej s silovitostjo, pomnoženo z obupom in z gorečo, brezkompromisno željo po tej sreči, ki je v združitvi teles? Rečem: vedno bi se morala ljubiti, kot da se ljubiva prvikrat, torej z vnemo in vznemirjenjem tistih, ki še nikoli niso doživeli tega trenutka, in s predrzno srečo začetnikov.

Toda kako znova najti nedolžnost začetka, prelepi bes čisto prvih ur in izgubljene nedolžnosti? Kako pozabiti kretnje, ki si se jih odslej že priučil, telo drugega, ki si ga korak za korakom spoznaval? Rečem: dovoliti si moraš, da te še kaj začudi, očara, spodnese in biti moraš voljan presenetiti drugega, vedno znova. To je nekaj, kar je mogoče in tudi potrebno. Navada s seboj prinaša smrtno rano.

Rečeš: ampak kako ti to uspe, kako odmisliš, da se ta objem lahko tudi nikoli več ne ponovi? Rečem: dovolj je, da sem samo v sedanjem hipu, in v bistvu ni lažjega kot to. Saj se ne ljubimo tako, da bi zraven razmišljali o prihodnjem ljubljenju. To dejanje je samo sebi dovolj, iz ničesar ne izvira in nikamor ne pelje. Je dogodek, pripetljaj.

Rečeš: ko te poslušam, se vse zdi preprosto, in vendar dobro vem, da to ni res, da to ne more biti res. Rečem: mi odločamo, mi sami. Lahko se odločiš, da je preprosto.

Rečeš: kako si lahko tako gotov, tako prepričan? In od kod ti to znanje, tebi, ki pred menoj še nikoli nisi nikogar objel? Rečem: čutnost je inteligenca. Mislim, da imam to inteligenco razvito, ne da bi prosil zanjo. Nič se nisem učil, in vendar vem vse. Odmerjam svojo navidezno neskromnost. Točno tako, samo navidezna je.

Rečeš: rad bi ti povedal, da sem s teboj malo pozabil na vojno. To se je zgodilo, trenutek, za katerega nisem verjel, da se lahko dogodi, trenutno pozabljenje vojne, oddih od te pošastne obsesije.

Najprej so podobe postale nejasne, manj prisotne v moji glavi, in potem so se zabrisale, se umaknile v zadnje kamre spomina, in kar naenkrat sem moral prav pobrskati za njimi. Nočne more niso bile tako nasilne. Zgodilo se mi je, da sem našel nekaj podobnega vedrosti, miru. Mislil sem, da sem ta okus po miru za vedno pozabil.

Hočem se ti zahvaliti za toplino, nežnost. Nesluteno nežnost. Živimo še za kaj drugega kakor za to, da se stisnemo k tej toploti, za ramo, h kateri se lahko privijemo, za naročje, ki nas sprejme, za trebuh, ki ga poljubimo? Živimo še za kaj drugega kakor za te trenutke, ko padejo oklepi, ko v senceh buta kri, ko se lasje lepijo na tilnik, ko se koža naježi, ko je krhkost največja?

To je tudi noč najinih tišin. Tišine so ritem, dihanje. Dodajajo smisel izrečenemu. Včasih pomagajo vzdržati pod ogromno težo izrečenega. Omogočajo nama, da se ne nehava pogovarjati. So trenutki, ko se pogleda srečata. V njih so najine bolečine in odpuščanje, kazen in odrešenje. To so religiozne tišine, hočem reči: tišine kakor tiste v cerkvah. V naju je vnema obhajancev, njihova resnobnost.

Ne, ti trenutki ne bi smeli biti tako svečani. Vse bi moralo biti preprosto. Toda preprostost bi si bilo mogoče predstavljati samo v raztelešenju. In prav to raztelešenje je popolnoma nemogoče. Ta zadnja noč je predvsem utelešena, je znamenje, bistvo telesa.

Včasih se roke zbegajo, ustnice se vznemirijo, ker se ne najdejo takoj, telesi se ustrašita nespretnega giba. Včasih potoneva, namesto da bi lebdela. Objemi so takrat podobni hlastanju brodolomcev. In potem je spet vse v redu, koži se združita, pomirjena sva. Vendar pomislim: treba se bo spominjati tudi najinih nerodnih, zaletavih, neusklajenih in prenagljenih kretenj, saj so tudi one del ljubezenskega zanosa.

Ko se začne daniti, rečeš: kaj boš počel, ko me ne bo več tu? Ne vem, nisem razmišljal o tem, nikoli ne bo prepozno, da poskusim najti odgovor na to vprašanje. Sem v tem trenutku, nočem čutiti obžalovanja, da nisem živel polno vsakega trenutka. Ničesar ne vem o najini ločitvi, ravnam, kakor da se ne bo zgodila, in to vse do zadnje sekunde. Sem na strani življenja, brez omejitev, do konca in popolnoma, ne pripravljam se na to, da enkrat nečesa ne bo več, ne žalujem, dokler ne pride čas.

Rečeš: jaz nimam takšne sposobnosti, ne uspe mi odmisliti te ločitve, ki je pred nama. Strla me bo s svojo težo.

Rečeš: moram vedeti, da boš mislil name, smešno, otroško in morebiti nesprejemljivo potrebujem tvojo prisego. Samo ta prisega, vedenje, da boš mislil name, mi bo dajalo moč, da vztrajam med živimi. Rečem: lahko odgovorim tudi z besedami, lahko ti rečem: ja, seveda, mislil bom nate, vendar sem ti odgovoril že s kretnjami, z dejanji.

Nemogoče bi bilo, da ne bi mislil nate, tega se ne da zamisliti. Vstopil si v moje življenje, stopil si na prvo mesto, uresničil si to osupljivo spremembo v meni, to čudežno opustošenje, nič več ne bo kakor prej, nič že ni več kakor prej.

Rečeš: prav vsaka moja misel bo misel nate. Ti si tisti, ki me bo spremljal povsod, do obsedenosti. Veliko ljubša mi je ta obsedenost od pošastnega vsakdana, zverinskega klanja, ki me čaka. Nujno potrebujem spomin nate, da bi lahko sprejel sedanjost, ki mi bo dana. Rečeš: spominjal se bom tvojih šestnajst let, črnih las, svetlih oči. Slišim te izgovoriti besede, ki so moje, ki jih izrekam le sam zase ali v samoti pisanja dnevnika. Slišim te reči: mojih šestnajst let, črni lasje, svetle oči, in takrat sprevidim, kako močna je najina intimna povezanost, kako prostrano je območje najinega skupnega mišljenja. Razumem, da to pomeni ljubiti se: uporabljati iste besede in govoriti o istih rečeh, ne da bi kdaj drugega slišal uporabljati te besede; biti drug drugemu včasih tako presenetljivo podoben, tako blizu.

Ja, ko se me boš spominjal, moraš najprej pomisliti na to, na mojih šestnajst let, črne lase, svetle oči, kajti to sem jaz, to je najbliže temu, kar sem jaz. Kdor na takšen način govori o meni, govori najbolje o meni.

Ko se razideva, se odločiva, da ne bova rekla niti besedice, da bova v tišini. Je objem, pogled. Ni poljuba, ni slovesa. Je samo tvoje telo, ki odhaja, in moje, ki ostaja. Je bitje tvojega srca, ki je vse hitrejše, in mojega, ki je vse počasnejše. Je groza. Je čas za nama in čas pred nama. Je nežnost, ki se razbije.

Ko se vrata zaprejo, razumem, da se začenja nekaj drugega, nekaj, česar ne poznam, ko ljubezen preplavi vse, ljubljenega pa ni več tu. Hlastam za zrakom. Ne jokam. Ne jokam.

To je zgodba o Arthurju Valèsu in Vincentu de L'Étoilu. To je zgodba, ki jo pripovedujem. Če nekega dne nekomu pod roko pridejo moji zvezki, naj ne dvomi, kajti vse to je resnica, naj ga ne bo sram, kajti tudi naju ni sram, naj posreduje najini imeni tistim, ki še pridejo, namesto da bi ju skril pred njihovimi pogledi, naj se zaveda, da je to res zgodba o ljubezni, ne pa o bežni in nenadzorovani razvnetosti, kajti veva, kaj počneva. To je zgodba o Arthurju Valèsu in Vincentu de L'Étoilu. To je zgodba, ki jo pripovedujem.





Druga knjiga


TELESNA LOČITEV





Arthur,

komaj nekaj ur je minilo, odkar si odšel iz teh prostorov, pa se mi zdi, da ima tvoja odsotnost enako težo kot odsotnost mrtvega.

Kakor da bi kar naenkrat sprevidel, kaj se dogaja, kakor da bi končno razumel, da te ni več tu, da te ne bo več tu. Moj pogled motri ogromno opustošeno pokrajino.

Skoraj povsem neverjetno je. Neverjetno je, da se nisem že prej zavedal, kaj bo potem. Neverjetno, da me je tako presenetilo. Presenetilo, iznenadilo, pobilo. Žalost, hujša kot kdaj koli.

Hodim po prazni sobi, ki jo je tvoja odsotnost povečala do skrajnih razsežnosti. Kakor da bi izgubil orientir. Kakor da bi tipal v temi, skočil v neznano.

Moral si bom dovoliti, da žalujem za tabo, saj se moram soočiti s tvojo izgubo. Vem, da si živ. Molim tudi, da ostaneš. Vendar razumem, da si nedosegljiv, da si nekje, kjer se ti ne morem pridružiti, in da mi je datum tvoje morebitne vrnitve popolnoma neznan.

Kako ubežati tej norosti, ne vem. Kako preživeti takšno preizkušnjo, ne vem. Sem v tej popolni, neprekosljivi nevednosti. Tebe izgubiti mi pomeni izgubiti sebe.

Kako nadaljevati, ne vem. A vendarle, treba je živeti.

(Nedokončano, neodposlano pismo.)





Dragi prijatelj,

nekoliko v naglici sem moral oditi v Illiers, kamor so me poklicali, da uredim neko družinsko zadevo, katere podrobnosti vam bom prihranil, kajti dobro čutim, da vam gmotne stvari niso po godu, in glede tega, kakor glede marsičesa drugega, bodi rečeno mimogrede, se lahko samo globoko strinjam z vami.

Sicer sem komaj prispel, a mi prav ta naglica narekuje, naj vam napišem nekaj besed, da si ne boste mislili, da se vaš dobri stari prijatelj – dovolite, da se obrnem na vas s temi besedami – do vas obnaša nekoliko netaktno, saj sva se videla predvčerajšnjim, pa vam tega potovanja nisem omenil. Ampak, saj ste razumeli, takrat še nisem vedel, da bom moral urejati zadeve, ki bodo od mene zahtevale to potovanje.

Odpustite mi, če se vam moje razlage zdijo nekoliko zmedene ali če se zdim, kakor da se vam moram opravičevati, vendar mi je vaša naklonjenost tako dragocena, da si želim, da je noben nesporazum ali nerodnost ne bi vznemirila.

In poleg tega sem se, seveda, strašno navadil najinih vsakodnevnih srečanj, zato me to, da vas ne morem videti, tako žalosti, da bi si kaj takšnega verjetno lahko le s težavo zamislili. Ah, Vincent, tako natančno ste znali najti pot do mojega srca, že nekaj uric brez vas izostri občutek, kako zelo vas pogrešam. Če pomislim, da se pred tednom dni še niti nisva poznala! Sploh morete oceniti silo vašega vpliva na mojo ubogo osebo?

Ampak da ne boste mislili, da se vedno tako razvnamem za prvega, ki pride mimo; najprej zato, ker ste vi vse kaj drugega kot prvi, ki pride mimo, pa tudi zato, ker sem že dosegel starost in stopnjo deziluzije, ki mi omogočata, da se ne razvnamem tako hitro, temveč na ustreznejši način kot v mladih letih.

Hočem, da razumete, da mi je vaša družba neskončno prijetna in da bi se srečanje z vami lahko izkazalo za eno tistih odločilnih srečanj, ki se zgodijo le malokrat v življenju. Vendar ne vem, kateri čudaški razlog me sili, da se vam tako izpovedujem, saj namreč veste vse o meni in o tem, kaj čutim do vas, kajti preberete me kot odprto knjigo in to, da sem do vas tako odkrit, me malce plaši.

In pred odpošiljanjem nikakor ne bom smel še enkrat prebrati tega pisma, saj bi ga bil sposoben na mestu uničiti, ker bi se mi zdelo smešno ali nespodobno. Toda, saj veste, o pismih, ki jih napišeš pod vplivom čustev, pravijo, da izražajo našo resnico, in takšni priliki, da bi izrazili svojo resnico, se ne smemo odpovedati, tako redke so.

Pišem vam, da bi vam povedal, da mislim na vas in vas pogrešam. Kar koli napišemo, hočemo povedati kdaj kaj drugega kot tako preprosto in lepo resnico: mislim na vas, pogrešam vas?

Vračanje v Illiers je zame vedno znova čudna izkušnja. V svojih knjigah hočem slediti temu resničnemu vračanju v otroštvo in prav soočanje pisanja z njegovim predmetom je čudno.

Pisati o svojem otroštvu mi najprej pomeni pisati o Illiersu. Tu se začne družinska zgodba mojega očeta. Tu sem, najprej otrok, potem najstnik, skoraj petnajst let preživljal poletne in pogosto tudi velikonočne počitnice. Illiers je že skoraj v Normandiji, a je vendarle nekoliko še Île-de-France, je vmesni prostor monotonih širjav. Da pridem do Illiersa, moram iti na vlak in prestopiti v Chartresu, tako da je to cela ekspedicija. Če samo pomislite, da se človek šele po urah in urah vožnje znajde komaj dobrih sto kilometrov iz Pariza. Vendar se srčno rad vračam sem, k tej cerkvi, ki se tako veličastno pne nad mestecem, da je postala ena od oseb v mojem delu, v te kraje, kjer sem se tako pogosto sprehajal, da me spomin nanje nenehno spremlja. Ne, najbrž Illiersa res ne bi imeli radi, kakor ga imam rad jaz, ker nimava istega otroštva in ker bi se zelo dolgočasili na teh praznih ulicah, ki vodijo k poljem pšenice. Vi potrebujete vrvež in Illiers ga ne ponuja. Za nekaj drugega gre, saj sem vam rekel: so izgubljena leta, ki sem jih s pisanjem zopet pridobil, je nežnost, ki se je z vztrajno potrpežljivostjo vrnila, je vroča svetloba poletja na mojem obrazu, obrazu moža, čigar leta nenadoma izginejo, so preminuli člani moje družine, ki so kar naenkrat živi.

In ko vam tako govorim o Illiersu, mi stopijo solze v oči. Prevzame me melanholija, a vendarle srečna melanholija. Jasno je, da je to čas, ki je odtekel in katerega okus skušam spet najti, veste, okus, ki se nikoli ne izgubi, ki je tu, z nami, ki nas spremlja tiho, tajno, in ki ga prepoznamo po naključju, na nekem ovinku na poti, v obratu nekega razgleda, v šumenju gozda, kjer smo se veselili pred nemalo leti. To je lepa žalost.

Ne vem, zakaj sem vam tako vrgel to melanholijo v obraz, prav vam, ki me niste ničesar prosili in ki vam je, se mi zdi, vsakršna melanholija nekaj povsem tujega. Vsekakor bi bil izredno vesel, če bi bili ob meni v teh trenutkih ponovnih snidenj. Bil bi najsrečnejši človek na svetu …

V upanju, da bi se ta neverjetni dogodek vendarle kdaj zgodil, vam še enkrat izražam vso svojo naklonjenost in vam pošiljam nežne poljube. Nekaj dni bom moral ostati v Illiersu, pa vam bom, če vam je prav, spet pisal.

Vaš prijatelj. Marcel





Dragi Marcel,

poletje je, v Parizu pod bombami in jaz sem strahotno sam. Vaše pismo me je razžalostilo z vestjo o vašem trenutnem odhodu in mi ponudilo tolažbo z mislijo, da odhodu navkljub še vedno malo mislite name.

Dobro čutim, da vam tega ne bi smel priznati, kajti slutim vaše nagnjenje k občutku krivde, in vendarle vam hočem povedati, kako zelo bi si želel, da bi bili tu, ne daleč proč od mene, v teh julijskih dnevih, ki postajajo grenki. Mislim, da bi vas potreboval, vas, najina srečanja. Vem, da bi mi ta srečanja pomagala prebroditi ure, prepolne žalosti, katere razlogov vam nikakor ne morem pojasniti.

Obenem naj vam povem, da ne želim, da si zaradi mene delate kakršne koli obveznosti, kajti prav zares mi je svoboda drugih, na splošno, in vaša še prav posebej, dragocenejša od moje lastne. In poleg tega morate pomisliti še na to, da se bodo moje muke zagotovo pomirile in da si res ni treba delati skrbi.

Tu, veste, življenje teče svojo pot med večnimi očetovimi pridigami in nespodobnimi materinimi jeremijadami. Jih znam že na pamet. Že pred časom sem se jim nehal upirati. Skratka, sem sin, ki se je vdal v usodo in zdaj potrpežljivo čaka, da se čas pomakne naprej, in v resnici niti ne vem, kam bi si želel, da se pomakne.

Ne, ne poznam Illiersa, toda po vašem pripovedovanju sodeč tam verjetno res ne bi mogel najti tistega, kar greste iskat vi. Moja preteklost je omejena samo na Pariz: ničesar drugega ne poznam. Če bi moral obujati spomine, bi imel povedati bore malo. Mene ne vežejo ne kraji ne korenine. Resnično, edine vezi, ki so mi pomembne, so v sedanjosti, in to so ljudje. Naklonjenost, ki mi jo izpričujete, je tista, ki me veže na svet. Obstajam, ker nekdo misli name.

Vse to ni žalostno, prav nasprotno. Srce bije.

Nežno vas objemam,

Vincent





Predragi Vincent,

hitro odgovarjam na vaše pismo, ki je danes prišlo do mene in ki me je, kakor ste predvidevali, skrušilo. Zares, nekako sem začutil, da ste v stiski, in to me je ujelo popolnoma nepripravljenega. Torej se v brezbrižnost, ki jo izkazujete, more kdaj splaziti tudi resnična stiska. In mene ni ob vas, točno ta trenutek sem izbral, da sem odšel od vas …

Uganili ste: razjeda me občutek krivde in želel bi, da veste, da se nemudoma vrnem v Pariz, če mi rečete. Ne morem prenašati misli, da ste tako žalostni in tako sami s svojo žalostjo. Imate me za prijatelja: naj vas spomnim, da imamo prav zato prijatelje, da so ob nas, ko drugih ni več tu, da nam ponudijo ramo, pogled, neko obliko prisotnosti, ki nas bodri in tolaži. Ne omahujte in izkoristite mene, najino prijateljstvo.

Prav tako ne omahujte in mi zaupajte razloge za svojo nesrečo, če se čutite dovolj močnega. Veste, da vas nič ne obvezuje, da ne bom postavljal nobenih vprašanj, najprej zato, ker sem bil tako vzgojen, da ne postavljam vprašanj, ki bi bila lahko neobzirna, potem pa tudi, ker sumim, da ne boste odgovorili, razen če ste se tako odločili, in da bi se odločili, da mi odgovorite, tudi če vas nič ne vprašam. A da bi vam lahko vsaj malo pomagal, bi moral brez dvoma vedeti kaj več. Naj bo kakor koli, spoštoval bom vašo odločitev in bom tisti, ki je ob vas, pa čeprav v popolni tišini.

Ostajam vam globoko vdan,

Vaš Marcel





Ljubljeni moj,

to je moj prvi dan tukaj in prvo, kar počnem, je to, da ti pišem, saj je moja prva misel misel nate. Moja prva misel in vse naslednje.

Razmišljam, da bo to pismo tudi moje čisto prvo ljubezensko pismo. Tako se zdi, kakor da se vse začenja, kar je nekoliko presenetljiva ugotovitev, kadar človek ve, kot vem jaz, da ima barbarstvo vedno in povsod isti obraz in da je to bojišče podobno bojiščem iz naših zgodovinskih knjig, z nekaj rahlimi razlikami, ki so v bistvu razlike samo zaradi napredka tehnike.

Vendar ne pustimo se premotiti, kajti čeprav je vse novo, ker si vse moje življenje obrnil na glavo, ker s teboj začenjam znova, se vseeno ni nič spremenilo v naših jarkih, kjer je blato razpokalo pod julijskim soncem. Še vedno ista trmasta tišina, isto neznosno čakanje, isti preplašeni, le nekoliko postarani obrazi. In zdi se mi, da prepoznam tudi obraze, ki pripadajo mladim fantom, ki jih nisem še nikoli prej srečal, zdi se mi, da sem te obraze že nekje videl, zato ker vojaki naposled dobijo vsi isti obraz, isti bebav, zaskrbljen in utrujen izraz. Isti umazani vratovi z odvihanimi ovratniki umazanih uniform, ista zaraščena siva lica, isti umazani lasje. Da izslediš kanček človeškega, da opaziš temeljno razliko med vsemi nami, da nas vsaj nekoliko razločiš, moraš iskati v pogledu. In, Vincent, točno to počnem vse dolge dni: lovim poglede, lesket v očeh. Vem za modre oči, ki so me spomnile na izmišljena morja, zelene, ki so mi vrnile jesenska jutra, črne, ki pomenijo mračen ponos, rjave, kjer se neskončna nežnost prepleta z obupom. Lovim poglede vojakov in se trudim verjeti, da smo še vedno živi, da bomo še naprej lahko živi. In takrat jočem. Vendar se nihče ne norčuje iz mojega joka. V vojni se nihče ne norčuje iz moža, ki se zlomi. Molčijo, gledajo proč, čakajo, da jok utihne, so v tišini čakanja na konec joka.

In potem pride tudi trenutek, ko zaprem oči, da spet vidim tvoje, da se spomnim njihovega bleska. Vem, kakšen je njihov blesk, ko se snideva, ko se objameva, ko ne govoriva, ko se zbudiva, in nikoli ni popolnoma enak, a vendarle je vedno isti pogled. Osredotočim se na ta pogled, potrudim se, da mislim samo nanj, vem, da me ta misel varuje, da me še malo ohranja pri življenju, da se mi ne bo nič zgodilo. To je vse, gledaš me in zdi se, da mi rečeš: ne boj se, nič se ti ne bo zgodilo, nič, saj te gledam.

Trapasto, ne? Pošastno trapasto je. A vseeno, to ni nič drugega kot to. Tako, to sem ti hotel povedati. Pa tudi, da te ljubim, čeprav vem, da ne želiš, da ti pišem takšne stvari. Ampak kaj drugega bi ti lahko napisal, kar bi bilo tako blizu resnici? Ja, Vincent, ljubim te. To je vse.

Arthur





Arthur,

pišem ti, ne da bi vedel, ali boš prejel moje pismo. Ne morem prav dobro razumeti, kako lahko dostavijo pošto vse do bojišča. To mi je resnično nedoumljiva skrivnost. Vendar mi zagotavljajo, da se vojaške oblasti junaško trudijo, da bi pisma prispela k svojim naslovnikom, in to zato, da bi ta pisma ugodno vplivala na moralo vojaških enot, čemur sicer iz lastnih razlogov prav rad verjamem. Pomembno mi je, da vem, da se moje besede ne bodo izgubile in jih boš ti lahko prebral. Pišem in si predstavljam, kako bereš besede, ki ti jih pišem.

Dvomim, da bi bila vojaška ustanova vesela, če bi izvedela, da služi za pismonošo šestnajstletnemu moškemu, ki svojemu ljubimcu v jarkih pošilja ljubezenska pisma. Malo se radostim, ker sva jih tako ukanila. Sredi tega brezumnega klanja malo navihanosti ne more škoditi in še vedno verjamem, da je lahkotnost tista, ki nas rešuje.

Govoriti o lahkotnosti bi se ti brez dvoma lahko zdelo šokantno, toda vem, da si se me že navadil. Vsakršna ideja o provokaciji je daleč proč od mene. Govorim stvari, kot mi pridejo na pamet, ne da bi jih resnično razmislil, kakor otrok, ki meče igrače po tleh pred starši, ne da bi s tem mislil kaj hudega. Lahko sem resen, vendar nočem biti mračen. Na strani življenja sem, vedno.

Tudi jaz se tvojega pogleda spominjam s skoraj zaskrbljujočo natančnostjo. Spominjam se odtenkov tvojega pogleda in drobcenih, komaj opaznih sprememb. In v tem komaj opaznem so preobrati najbolj prostrani, je prehajanje iz svetlobe v temo, iz radosti v žalost, iz samozavesti v zadržanost. Vem, da sem videl, česar drugi niso znali videti, ali pa jim niti ni prišlo na misel, da bi videli.

Dneve preživljam tako, da mislim nate. Nič drugega ne počnem, samo to. To je vse moje delo. Starši me pustijo pri miru. Mesto je prazno in zdi se, da so se v pričakovanju prihodnjega bombardiranja še zadnji prebivalci našega opustelega naselja zarili v kleti. Skozi žaluzije pride sonce v mojo sobo, kjer tebe ni več in kjer lahko najdem tvojo navzočnost v vsakem predmetu. Brezdelje, melanholično in milo brezdelje.

Sicer pa se zgodi, da pošljem kakšno pismo mojemu prijatelju Marcelu, o katerem ti nisem govoril, saj ko sva bila skupaj, sva imela početi vse kaj drugega kot to, da se pogovarjava o mojih prijateljih. In da te obvarujem nepotrebnega ljubosumja, naj takoj pojasnim, da je Marcel nelep star pisatelj. Je tudi pozorna in očarljiva oseba in njegova družba mi pomaga iti skozi dan. Tako sem ostal sam v naši lepi prestolnici in v upanju, da ublažim svojo samoto, pošiljam pisma po naših provincah. Rad imam misel na to, kako besede potujejo k tistim, za katere so bile napisane. Besede potujejo in ti govorijo, kako drhtim, ko te moram vračati opustošenju tvojega bojnega polja. Govorijo ti …

Vincent





Preljubi Marcel,

hotel sem vse obdržati zase, vendar dobro čutim, da je to nemogoče, in vi ste tisti, nemara edini, ki mu to lahko povem.

Hotel sem vse obdržati zase, kajti zgodbe srca so neločljivo povezane s skrivnostjo, v skrivnosti se najlepše razcvetijo v to, česar si želimo.

Skrivnost je seveda nekakšna oblika sramežljivosti in zadržanosti. Je tišina, ki nas obvaruje pred pogledom drugih, za katerega ne vemo vnaprej, ali bo dobrohoten, zlohoten ali nič od tega.

Skrivnost je tudi način, kako pridobiti čas, počakati in se prepričati, ali je to, kar skrivamo, res vredno tega, da je skrito. Je tista prijetna neučakanost, preden priznaš.

Skrivnost je potem včasih tudi zato, da prikrije tisto, česar ne moreš izreči, ne da bi s tem povzročil kakšen buren odziv. Je način, da ne izzoveš ogorčenja, ko se zdi, da je tisto, kar varuje, v nasprotju z moralo.

Vendar skrivnost ne more vztrajati pred pravim prijateljem, in to prav zato, ker ne čutiš, da bi moral pravim prijateljem kar koli prikrivati, nasprotno, z njimi si želiš deliti to priznanje, ki te žge, saj veš, da te bodo razumeli.

Mislim, da smem reči, da ste vi eden teh pravih prijateljev, zato ne bom več izgubljal besed in vam brez odlašanja povem, da sem spoznal mladega moškega, učitelja po poklicu, enaindvajsetletnega vojaka v naši Veliki vojni, in da do tega mladega moškega gojim najmočnejša in, upam si reči, najbolj strastna čustva, kakor jih tudi on goji do mene.

Hočem reči, Marcel, da je najina strast tudi telesna.

To je moja strašna in velika in uborna in čudovita skrivnost. Zaradi tega sem radosten in potrt. Radost nepričakovane sreče, brez zapletenosti. Potrtost krivične in boleče ločitve. Tako, Marcel, zdaj veste vse. Ali bolje, zdaj veste tisto, kar je bistveno. Vse ostalo: besede, kretnje, poglede si lahko zamislite in ne potrebujete dodatne razlage.

Razumel bom, če boste šokirani, kajti zdi se mi, da vem, kaj je lahko šokantno v ljubezni fanta do drugega fanta, kaj je lahko šokantno v tem darovanju telesa pri komaj šestnajstih letih, kaj je lahko šokantno v tej zgodbi, v katero je vpleten eden naših vojakov, in to v obdobju, ko je škandal tisto, kar naša vojska najmanj potrebuje. Vedite, da nisem želel šokirati ali delati škandala. Ničesar od tega nisem imel v mislih v trenutku, ko sem ga čisto prvikrat sprejel v svoj objem. Nisem se čutil zavezanega – in morebiti je to moja napaka – kakršnim koli moralnim načelom, ko so se njegove ustnice čisto prvikrat srečale z mojimi. Ni se mi zdelo, da to, kar počnem, ni prav, in tudi zdaj se mi ne zdi. Občutek krivde je karseda daleč proč od mene, saj sem v sami srčiki ljubezenskega čustva. A vsekakor priznam, da morete vsemu navkljub oceniti, da sem vendarle storil hudo napako, čeprav dvomim, da mi boste odrekli pravico do drugačnosti.

S tesnobo pričakujem vašo sodbo. Upam na vašo velikodušnost in mogoče tudi podporo. Naj se zgodi kar koli, ostajam vaš srčni prijatelj.

Vincent de L'Étoile





Ljubi moj mali,

najprej vam moram priznati, da ste zame izjemen vir nenehnega začudenja, ki prekaša vse, kar bi si sploh mogel zamisliti ob najinem prvem srečanju. Povsem se mi je dozdevalo, da niste eden tistih suhoparnih in nadutih najstnikov, ki postanejo dolgočasni možje, niti eden tistih bleščečih gizdalinov, ki končajo kot slinasti stari šarmerji. Slutil sem, da tli ogenj pod masko lepega brezbrižneža in da bi vas mogla zapeljati strast, čeprav se je zdelo, da se vas nič ne dotakne. A da bi si od tod mogel predstavljati, kar mi razkrivate v pismu, ki je danes prispelo v Illiers, je več kot samo en korak, in nisem si mislil, da bom moral prehoditi to pot.

Resnično nihče drug ni kakor vi in razumite, da je v tej trditvi vse obžalovanje človeka, ki bi vam hotel biti v čem podoben.

Vsekakor, preprosta moralna načela mi zapovedujejo, da najstrožje obsodim vaša sramotna dejanja, o katerih mi poročate. Pomislite: mladenič iz dobre družine, ki se vdaja nagnusni razvadi starih Grkov. To bi zadostovalo za izgon iz večnosti. Vendar to še ni vse in prav imate, da to izpostavite: ta škandalozna sprevrženost vznikne, čeprav ste vi skoraj še otrok, zraven pa bi jo radi použili z junaškim borcem naše vojne, ki se je dolžen vzorno obnašati. Ne, prav zares, v tej zgodbi vse po vrsti lahko zbuja samo zgražanje, celo stud. Moral bi vam reči, kakor katerikrat preberem v podlistkih, ki jih objavljajo naši časopisi: dovolj je, gospod, ločiva se, ne maram več nobenih stikov z vami. A seveda, če se mi zaupate, se mi nedvomno zato, ker zaupate v moj odgovor, v mojo sodbo in ker ste uganili, da vas ne bom kar poprek in na hitro obsodil. In seveda imate prav.

Nimam smešnih tercijalskih prepričanj in bolj kot v moralo, ki bi vsem in vsemu zapovedovala, verjamem v človeka. Verjamem, da ravnamo prav, ko iščemo srečo, in vedno se veselim s tistimi, ki menijo, da so jo našli, tudi kadar so jo našli po izkrivljenih poteh.

A vendarle, Vincent, da ne boste mislili, da vam odpuščam. Odpuščanje ni v moji moči, niti mi ni v navadi. Hočem vas pustiti, da se sami soočite s svojo vestjo in da ste svobodni, popolnoma svobodni, čudovito in nevarno svobodni v ravnanju, ali vsaj v svojih nagnjenjih.

Rad bi vas le posvaril pred takšno vrsto vznesenosti, ki jo včasih občutimo v najbolj razvnetih letih življenja, ko se telo in duh spreminjata in sta pripravljena na nove izkušnje. Doživel sem takšno vznesenost, vem, kako je bila čudovita in vznemirljiva, vem tudi, kako boleča je bila. Vem, da je treba trpeti poglede drugih, njihovo zaničevanje, njihovo zlobo, ali preprosto njihov občutek spoznanja nasproti naši domnevni nevednosti, njihova pokončnost nasproti našim tako rekoč zablodam, njihova neizprosnost proti naši nenravnosti, njihove vrline proti naši sprevrženosti. Vem, da se je treba sprijazniti z zavrnitvijo tistih, h katerim nas najbolj vleče, vem za izkazano nežnost, ki je nihče ne vrača. Vem za samoto in trpljenje. Vem za umikanje vase. Tega vam ne privoščim, saj ste dragi mojemu srcu, kot sem vam že rekel.

Ne izpostavljajte se po nepotrebnem preganjanju, ne izpostavljajte se neprevidno krutosti drugih. Varujte se takšnih darovanj, ki so včasih iz čiste nedolžnosti in preprostosti in ki vas izpostavljajo najbolj bolečim ranam.

A v istem zamahu občudujem in vam ravno toliko tudi zavidam vašo veličastno svobodo, vašo zmožnost iti preko vseh prepovedi, povsem naravno in očitno, ne da bi si ob tem postavljali vprašanje dobrega in zlega, vašo svobodo v izkušnji mesa, vašo spretnost izpostaviti se največji nevarnosti in najbolj razburljivi sreči obenem. Pozdravljam vaš pogum, čeprav se vam morda ne zdi, da bi storili kar koli pogumnega.

In hočem vam reči, seveda, še bolj kot včeraj, vaš prijatelj sem, ob vaši strani sem, sem ta, ki je ob vas tako v srečnih trenutkih kot v otožnih urah. Ostajam ta, ki piše knjigo za vas.

Vaš Marcel





Marcel,

iz dna srca se vam zahvaljujem za pismo, ki mi je morda rešilo življenje. Skrivnost je postala tako strašno zadušljiva, da je priznanje postalo nujno, življenjskega pomena. Zahvaljujem se vam, da ste mi dovolili in omogočili, da vam priznam.

Nisem si predstavljal, da me bo pretreslo tako, kakor me je. Mislil sem, da se ne spreminjamo, da se ne spreminjamo zares. Mislil sem, da me bo vedno spremljala ta ravnodušnost, ki je moj razpoznavni znak, ta brezbrižnost, ki je v bistvu le zavračanje vsakršne nepotrebne prisile. In ta preprosta misel, da nič ni pomembno in da je vse mogoče.

V to misel sem trdno verjel, s tisto vero in zaupanjem, ki so ga včasih zmožni samo otroci. Je to to, odrasti? Zapustiti pomirjujoča in omejujoča prepričanja?

Zmotil sem se. Uvidevam, kako močno sta oba dogodka, ki ju danes živim, obe srečanji, ki sta se zgodili skoraj istočasno, predrugačili mojega duha in vanj naselili omamo in zaskrbljenost obenem, pojma, ki sta mi bila, tako prvi kot drugi, popolnoma tuja.

Vsekakor imate prav, ko mi svetujete, naj se varujem kipenja čustev, ki me odnašajo, in naj se pripravim na prihodnje dneve, ki bi mogli vse sprevreči. Toda kako živeti drugače kot v sedanjem trenutku? In zakaj žrtvovati današnjo srečo negotovi bolečini jutrišnjega dne?

Marcel, prav imate, in vendar ne bom poslušal vaših nasvetov. Hočem živeti. Hočem čutiti drget življenja. Vznemirjenje, ki je sinonim za užitek in grozo. Hočem čutiti radost, čeprav tvegam bolečino.

In sploh, ali moje trpljenje ni samo po sebi dovolj bleščeče? Bol ločitve od njega. Komaj mi je bil dan, pa so mi ga že odvzeli. In nikogar ni, ki bi mi povedal, kdaj mi ga bodo vrnili. Veliko ljubezni je treba, veste, da premagaš to bolečino. Veliko ljubezni. Če bi jo krotil, bi me bolečina odnesla, pometla bi me. Zatorej razumite, da nočem ničesar obvladovati, nasprotno, hočem se prepustiti tej omotici.

V vrtincu, ki me je zajel, vas bom potreboval, Marcel. Potreboval bom vaše prijateljstvo, vaše razumevanje, vašo podporo. Potreboval bom vaše vodstvo. Mislim, da sem razumel vašo naklonjenost moškim. Potreboval vas bom, da mi poveste, kako se živi življenje s to ljubeznijo do moških. Kajti, naj vam priznam, dobro čutim, da ljubezen do Arthurja prihaja iz daljave, nobena muha ni ali preizkušanje, temveč resnično določena usmeritev.

Mi hočete biti vodnik, nesebičen in pravičen prijatelj? Mi hočete govoriti kot moški, ki ve, mlademu moškemu, ki ne ve?

Poljubljam vas, dragi Marcel.

Vincent





Ljubezen moja,

tu je samo nepretrgano pokanje granat. Rumenkasta zemlja je poteptana, preluknjana, razorana in z bližnjih gričev se dvigujejo stebri dima. Povsod se sprožajo požari in tla drhtijo. Vse je narobe. Neopisljiva zmeda. Šele ko se od časa do časa povodenj ustavi, lahko opazimo tiste izmed nas, katerih telesa počivajo komaj nekaj metrov proč. Nekatera so prerešetana, nerazpoznavna, prekrita s prahom in krvjo. Druga so čudežno nedotaknjena in šele čez par trenutkov zapazimo tenko nitko krvi, ki teče iz senc ali iz prsi in ki nam pokaže, da je življenje že zapustilo to mlado in še vedno toplo telo, h kateremu bi se še prav rad stisnil. Zatišja so vedno kratkotrajna. Bombardiranja nikoli ne prenehajo za dalj časa. In hkrati z bombardiranji se znova začnejo tudi napadi, vedno bolj obupani, vedno bolj morilski. Odvratno klanje. To je ostudna ubijalska igra in njena neskončna absurdnost je osupljiva. Vendar se včasih sprašujem, ali ni prav ta absurdnost, ali ni prav ta zmešnjava tisto, kar nam omogoča spet in znova odhajati v boj, prav zato, ker sta v popolnem nasprotju s kakršno koli pametjo, saj nas izmikata vsakršnemu razmišljanju. Če tu razmišljaš, na koncu svojo puško obrneš proti sebi. Takšna beda je, takšno opustošenje. Ljudje si tega ne morejo predstavljati. Tisti, ki bodo kasneje pripovedovali o nas, ne bodo našli besed, ker besede za to ne obstajajo. In tudi tistega malo, kar bodo opisali, kar bodo obnovili, ne bo nihče verjel ali razumel. Ostali bodo sami, popolnoma sami, v neizbrisnem in neizrekljivem spominu te kalvarije.

Vem, da ti ne bi smel govoriti o tem, saj s tem le podpihujem tvojo zaskrbljenost, toda kako naj brez pričevanja? Kako naj to vse zadržim zase? To je nemogoče, razumeš? Nemogoče je biti tiho. Nemogoče v tišini prisostvovati tej grozljivi predstavi, katere gledalci smo brez privoljenja. Nemogoče je, da ne bi poskušal opisati te groze vsakdana. To je nekaj, kar nas popolnoma prežema, da postane del nas, da postane mi. Nekaj, kar nas obdaja, kot plašč smrti, ki ga moramo hočeš nočeš nositi. Nekaj, kaj je nad nami, z nami, proti nam in v nas hkrati. Nekaj, kar se klati.

Ne mogel bi ti pisati, ne da bi ti opisoval tudi to, razen če bi se odločil za laž, za prikrivanje naše resnice, a med nama nočem niti najmanjše laži, niti najmanjšega madeža. Naj sredi te neizmerne umazanije, ki je vojna, ostane vsaj čistost, čistost najine vezi. To je čistost, ki pomaga preživeti. In ki sije sredi mojih noči in izstopa.

Rad bi verjel, da bi nam lahko ta čistost pomagala zmagati nad nasprotnikom, ki nam je bil namenjen, vendar me preprosta logika sili, da se uklonim dokazom: ta čistost, naj je še tako vsemogočna, ne more ničesar proti barbarstvu, v katero smo vpleteni. Je le slepilen ščit, papirnato orožje. Najina ljubezen je tančica, ki ne bo ustavila krogel. Paziva, da ne bo postala moj mrtvaški prt.

Oprosti, oprosti še enkrat za ta brezup, ki ti ga pošiljam, to skrušenost, ki je edina stvar, ki ti jo morem ponuditi. Vedi, da čeprav je duh izpostavljen trpinčenju in telo nenehnim grožnjam, čustva ostajajo nedotaknjena, takšna, kakor v trenutku prvega in kakor v hipu zadnjega objema. Vedi, da je tesno ob tem brezupu nepresegljiva sreča, da si v mojem srcu. Vedi, da človek more biti najsrečnejši in najnesrečnejši človek na svetu obenem.

Naj ti rečem še, da sem pomirjen, ko vem, da se družiš s tem prijateljem, o katerem mi pišeš v svojem pismu. Tako si manj sam. Človek mora imeti prijatelje. Oni so smisel, ki ga damo življenju. Povej mi še kaj o njem. Ko ga bom spoznaval, se bom še bolj približeval tebi, se mi zdi.

Pišem ti, takoj ko bom mogel. Poljubljam te in te ljubim.

Arthur





Arthur,

tole se mi kar naprej zdi kakor čudež: tvoja pisma prihajajo. In pišoč te besede pomislim, da je to, kar se mi dogaja, prav to: prejemam tvoja pisma. Nič drugega se mi ne dogaja.

Prejeti tvoja pisma, to je kot prejeti udarec in izraz nežnosti hkrati. Bolje začutim, kakšna nevarnost ti neprenehoma grozi in tudi kako te pogrešam.

Ko bi ti vedel, kako te pogrešam. Pogrešam te vsak trenutek. Vsak gib je nepopoln. Vsaka izrečena beseda sreča tišino. Vsak kraj, kamor grem, je brez tvojega telesa. Vsak pogled je slep. Vsako minuto me grize otožna želja po tebi.

Povsod zaznavam vonj po tebi, zmešnjavo po tebi.

Zdi se mi, da včasih jočem. Ja, to je: jok. Ne morem ga premagati. Zaihtim, ne da bi se mogel premagati. Takrat je obup strašen. Takrat so spomini neznosni. Moral bi biti brez spomina. Moral bi biti zmožen pozabiti vse, biti čist, kakor preden se je ta zgodba začela.

A potem, takoj nato pomislim, da je ta zgodba nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Rad bi se spomnil vsega, nobene podrobnosti ne bi rad izpustil. Vse zabeležim v šolske zvezke, da bi se prepričal, da nisem izpustil nobene podrobnosti.

Pa tudi, skrbno hranim uro, ki si jo pozabil. Je tvoj edini predmet, ki ga imam. Povezuje me s teboj, še vedno. Je vez, edina snovna vez s teboj. Posmehljivo naključje: pustilo mi je ravno to, kar meri tisto, kar me od tebe ločuje. Zaradi te ure vem, koliko časa se je vrinilo med naju, ne da bi kar koli vedel, koliko časa še ostane, preden bova morebiti znova skupaj.

Kako je to mogoče, da sem bil s teboj in sem zdaj brez tebe? Kako sem te lahko izgubil? Kdaj pa kdaj pomislim, proti vsemu razumu: moral bi ga zadržati, mu preprečiti odhod, pobegniti z njim, ga narediti za dezerterja. Konec koncev mi je za usodo te države vseeno. Kar šteje, sva midva. Midva pred vsemi, pred vsemi drugimi. Ta misel nikoli ne traja dolgo, saj hitro razumem, kako je nesmiselna, kako je odveč. Vendar traja dovolj dolgo, da more resnično raniti, zadati globoko rano, od katere se zdravim cele ure.

Samo ker čutim, da nisva ločena za vedno, še nisem mrtev.

Včasih mi samo ta misel pomaga odgnati strah.

Prav tako me je manj strah, ker je še drugi, ki je tu, dosegljiv, s komer se lahko pogovarjam, ki me tolaži, ki mi pomaga prenašati tvojo odsotnost. Je Marcel.

Marcel, kot sem ti rekel, je pisatelj. Znan in priznan pisatelj. Mogoče ti je njegov priimek znan. Zame je predvsem odprta, topla oseba, ki ji, tako verjamem, lahko zaupam tako svojo stisko kakor tudi veliko srečo, ki mi ju povzročaš.

Vendarle sem se odločil, da preberem njegove knjige, da bi ga bolje poznal. Povem ti, da čudovito piše o otroštvu. Z nežnimi in žalobnimi besedami opisuje svet, ki bi ga moral poznati. Želel bi si imeti njegovo preteklost, tako kot se mi zdi, da bi on rad imel mojo prihodnost.

Ugotavljam, kako je Marcel predvsem človek, obrnjen v preteklost, kakor bi iskal za vedno izginulo zlato dobo, kakor da bi si prizadeval spet najti pobegla občutja, po katerih se mu toži. Njegovo delo brska po preteklosti in tudi on se zdi, kakor da bi šle povsem mimo njega vse revolucije, ki so se dogodile v zadnjih letih, med drugim tudi na področju umetnosti. Obožuje Vermeera in Chardina in ničesar ne bi mogel reči o Rimbaudu ali o Picassu. Marcel je nasprotje modernega. A vendarle mu tega preprosto ne moreš očitati, saj pri njem skupaj z nostalgijo čutiš nekakšno skrajno občutljivo bolečino in prepričanje, da so njegova najboljša leta že minila in da je čas, ki mu ostaja, dober le za to, da priča o izgubljenem času.

Do njega občutim izredno nežnost, mogoče zaradi tega obupa, ki mu ga prisojam, vendar verjetno tudi zato, ker popolnoma spoštuje svobodo drugega in mu tako dovoli postati to, kar je. V veliko tolažbo mi je.

Ob zaključku tega pisma, ki mu bo prav kmalu sledilo drugo, kajti zdi se mi, da se ti med pisanjem najbolj približam, si želim, da veš, da Marcel skrbi zame in da mi njegova navzočnost pomaga premagovati tvojo odsotnost.

Močno, močno te objemam in te poljubljam,

Vincent





Ljubi moj mali,

spet se mi misli vračajo k vam, še vedno na mojo jezo, da ne morem biti tudi sam ob vas v teh trenutkih, (mogoče) tako odločilnih trenutkih vašega življenja, kajti še vedno me te upravne sitnosti zadržujejo v Illiersu.

V čast mi je, da menite, da bi vam bili moji nasveti lahko dragoceni, in zahvaljujem se vam za to. A naj vam takoj povem, da nisem prepričan, ali bodo moji nasveti sploh pravični, saj moja izkušenost verjetno ne bo mogla ponuditi odgovorov na vsa vaša vprašanja. In poleg tega predobro vem, da se velja varovati pred dajanjem nasvetov, zakaj kadar se zmotimo, je to igra z življenji drugih in to je igra, pri kateri ne mislim sodelovati.

A vseeno, ko me že naprošate, vam lahko izpričam dve ali tri stvari, v katere verjamem in ki se lahko izkažejo uporabne, ko boste razmišljali, kakšen potek določiti svojemu življenju.

Najprej, nikoli ne pozabite, da istospolnost, kajti prav tako in nič drugače je treba poimenovati to, s čimer se zdaj srečujete, istospolnost ostaja razumljena kot zločin. Ne bom vas zdaj na tem mestu spominjal na odmevne procese, ki so v zadnjih letih zbujali pozornost in govorice in ki dokazujejo, če treba, da imajo zgledni predstavniki malomeščanske in judovsko-krščanske morale še vedno veliko vlogo in odločajo namesto nas, kaj je dobro in kaj je zlo. Razumite, dragi Vincent, da se barbarstvo in neumnost ne izražata samo na bojnih poljih, marveč tudi v priročnikih prava in v mišljenju kaste, ki nam vlada. Prosim vas, da se v vsakršnem ravnanju zavedate te odvratne stvarnosti. Vem, da se ne bojite nobenega škandala, ne zase ne za svojo družino, bi bilo pa zato meni dokaj neprijetno, če bi vas odslej moral obiskovati v ječi. Kajti prav to tvegate, razumeli ste: ječo. S takšnimi stvarmi se ne igračkamo. Danes je v Franciji bolje ubiti staro damo kakor pretesno ljubiti fanta, če si fant tudi sam.

In potem sem vam hotel reči še nekaj drugega, česar najbrž ne boste želeli slišati ali verjeti: prišel sem do spoznanja, da tisti, ki ljubijo, in tisti, ki najdejo užitek, niso isti.

V bistvu menim – odpustite –, da je ljubezen nujno vzrok trpljenja.

Vedite, da je drugi predvsem ta, zaradi katerega trpimo ali še bomo trpeli, saj se nam prej ali slej vedno izmakne, iskreno ali zahrbtno, zavestno ali nezavedno, povsem ali samo delno. Ja, vedno se izmakne in nismo ga zmožni imeti v celoti. Imeti nekoga: grd izraz, kajne? Do sem vas slišim. A vendarle, ljubezen ima, pa če hočemo ali ne, na koncu koncev opraviti s posedovanjem. Me ljubiš? Ljubiš še koga drugega kot mene?

Huje: prav zato, ker se drugi izmika, ga še bolj ljubimo. Ovira hrani strast, jo kristalizira. Težavnost. Ta neprenehna potreba zapeljati, prepričati, obdržati poleg sebe, preprečiti, da odide, je hrana ljubezni. In tako smo v začaranem krogu, zagotovo izgubljajoč, kadar mislimo, da pridobivamo, in na koncu premagani, saj nismo mogli zmagati. Ljubezen poraja svoj lastni propad.

Hočem vam tudi reči, da ko trdim, da tisti, ki ljubijo, in tisti, ki najdejo užitek, niso isti, s tem samo omenim, da je v ljubezenski zvezi pogosto eden, ki daje, in drugi, ki sprejema, eden, ki se ponuja, in drugi, ki izbira, eden, ki se izpostavlja, in drugi, ki se varuje, eden, ki bo trpel, in drugi, ki se bo izvlekel. To je kruta igra, ker je lov na limanice. Je nevarna igra, ker nekdo nujno izgubi.

Se mi kar zdi, da mi boste malo zamerili, da vam vsiljujem te svoje resnice, ki se vam bodo v najslabšem primeru zdele prazna slama ali, v najboljšem, le neka dejstva, ki nimajo nobene zveze z vašim položajem. Seveda, ne boste se prepoznali v moji pripovedi in verjetno vas bo mikalo, da me obtožite, da vam kvarim veselje. Vendar vam jaz ne bom zameril nejevernosti in očitkov.

Vincent, stari ste šestnajst let in jaz petinštirideset. Izmed naju sem jaz tisti, ki ve. Izmed naju ste vi tisti, ki ima prav. Tisti, ki ima šestnajst let, ima vedno prav. To, v kar verjameš, ko imaš šestnajst let, je vseeno, ali je resnica ali ne. To, v kar verjameš, ko imaš šestnajst let, je močnejše od vsake resnice.

Toda v imenu iskrenosti sem vam moral povedati to, kar sem vam pravkar povedal. Prestar sem, da bi vcepljal ljudem samo tisto, kar si želijo slišati. To ustreza le salonskemu kramljanju, a v svoji šibkosti menim, da so najini pogovori vredni več od salonskega kramljanja.

In v imenu najinega prijateljstva vam moram povedati, da se mi je to zgodilo, bil sem strt zaradi izgube bližnjega. Tako sem bil strt, da sem vsakokrat, ko sem se vzpenjal v taksi, z vsem srcem upal, da me bo zbil avtobus, ki je takrat prihajal. Tako sem bil strt, da sem si želel umreti, da bi se dovršila ta grozljiva, neizrekljiva, skrajna bolečina, ki mi jo je povzročila izguba dragega mi človeka. S to izpovedjo boste mogli začutiti, kako sem ga ljubil. In ni dovolj reči, da sem ga ljubil, oboževal sem ga. A vendarle, ne bi vam mogel z gotovostjo trditi, da je bila naklonjenost, katere predmet sem bil, resnično iskrena, saj ji je bil primešan nezanemarljiv delež preračunljivosti in pogosto sem moral prenašati strašno tesnobo izčrpavajoče ljubosumnosti, ki je rastla iz njegove lahkomiselnosti, nestanovitnosti in včasih krutosti. Kakšna uborna zgodba, kajne? To je zgodba mojega življenja.

Želim vam, da se ne strinjate z menoj, da ljubite svojega Arthurja in da vas ljubi on, ne da bi se vajini ljubezni kaj zoperstavljalo. Povsem preprosto vam želim, da bi bili srečni, saj si to zaslužite.

Pišite mi, ljubi moj mali. Še mi pripovedujte o njem in še mi pripovedujte o sebi. Prisrčno vas pozdravljam.

Vaš Marcel





Arthur,

pišem ti, čeprav od zadnjič še nisem prejel nobenega pisma od tebe, razpet med tesnobo misli, da ničesar ne prejmem, ker ti ničesar ne pošlješ (in zakaj ničesar ne pošlješ?) in (nepravično) jezo nad počasnostjo pošiljk v vojnem času.

Pišem ti, ker je nemogoče, da ne bi pisal, nemogoče je ostati nem, nemogoče je, da se ti ne bi poskusil približati preko besed, nemogoče te je pregnati iz misli, in ko se te misli že skoraj sprevržejo v obsedenost, pisanje postane ventil, terapija.

Pišem ti, ker tvoja pisma potrebujejo več časa, da pridejo do mene, kot sem sploh sposoben čakati, da bi ti spet lahko pisal, in tako merijo mojo nepotrpežljivost, neusmiljeno naraščanje moje nepotrpežljivosti.

Pišem ti, ker mi to pomeni biti s teboj. Je poskus približevanja, ki je obsojen na neuspeh, glede na to, da pismo še nikoli ni izničilo fizične razdalje, a je po drugi strani izpolnjen, če pomisliš, da prav v trenutku pisanja mislim samo nate, na nič drugega kot na to, kar si ti, popolnoma se posvetim tebi.

Pa še to, da bi bil spet vsaj malo s teboj, sem govoril s tvojo materjo. Storil sem, kar sem moral, in šel k njej, ji namenil nekaj besed, njej, ki jo srečam vsak dan in jo vedno samo pozdravim, ko zjutraj pride v našo hišo in ko zvečer spet odide. Govoril sem z njo, storil sem, česar nisem storil še nikoli. Moral sem se opogumiti in se večkrat zbrati, preden so mi besede vendarle hotele iz ust. Moral sem počakati, da bova sama in da ne bo preveč zaposlena s kakšno nujno nalogo, ki ji jo je zadala moja mama. Moral sem premagati sram, da ji v vseh teh letih še nikoli nisem namenil besede in da sem ji jo zdaj samo zato, ker sem čutil neustavljivo potrebo po tem. Moral sem premagati tudi tvoje morebitne očitke ali neodobravanje, ki sem si jih mogel zamisliti. Projekt me je izčrpal in večkrat sem se mu že skoraj odrekel.

Potem pa sem se danes zjutraj, ne da bi kar koli premislil vnaprej in ob srečnem naključju, da je bila ona prosta, jaz pa sem se prepuščal brezdelju v salonu, kjer slučajno ni bilo staršev, ker sta odšla na obisk k stari materi v Auteuil, končno odločil, da začnem pogovor s tvojo materjo. Ko sem spregovoril prvo besedo, sem imel cmok v grlu, kot tik preden bi skočil v praznino. Tako so bile moje prve besede skoraj neslišne. Tvoja mati me je res morala vzeti za prav neumnega mladeniča, čeprav seveda ni ničesar pokazala. Najprej sva govorila samo o praznih stvareh, tako da ti ne bi mogel niti ponoviti banalnosti, ki sva jih izmenjala. Najbrž sva govorila o vremenu in o tem neskončnem poletju.

Potem pa sem rekel: ste prejeli kaj novic o sinu? V hipu je otrpnila, izraz na obrazu je bil resen in nežen obenem in preprosto je začela odgovarjati: včeraj je prišlo pismo. Pravi, da je v redu. In potem se je zdelo, kakor da bi rada še nekaj dodala, pa je utihnila. A tudi jaz nisem hotel, da bi se pogovor končal tu, pa nisem vedel, kaj naj ji rečem.

Valček najinega obotavljanja.

Ustalila se je tišina, vendar brez zadrege. To ni bila tišina v zadregi. Bolj kot to je bila zbranost in izraz neke neskončne sramežljivosti. Nisva se razšla v tej tišini, saj sva razumela, da si morava še kaj reči, še kaj deliti drug z drugim. Ko sem dvignil pogled, sem videl, da me opazuje, toda s pogledom, ki ni preiskujoč, temveč motreč. Ja, motrila me je. In v njenih očeh sem videl, da ve vse, ne da bi ji kdo kaj rekel, da je vse uganila, da je razumela vso najino zgodbo. Komajda opazno je bilo, negibnost pogleda, njegov lesk in nekakšen materinski izraz, ki ga pri lastni materi nisem nikoli opazil, in tudi nekakšna stiska oziroma klic na pomoč. Tako. Ona in jaz, stala sva sredi salona, ničesar si nisva rekla in bilo je več od vseh besed.

Ko je šla iz prostora, se je še zadnjikrat obrnila in preprosto rekla: ko vam bo naslednjič pisal, boste tako prijazni in mi to povedali? Privolil sem z rahlim naklonom glave. Tisti hip, ko je odšla, sem zajokal. Kako zagonetno, zajokal sem.

Pomislil sem, da sem ravnokar doživel enega najbolj dostojanstvenih in pretresljivih trenutkov svojega življenja.

Reci mi, Arthur, da mi ne zameriš. Reci mi, da nisem ravnal narobe. Potrebujem to odvezo. Tako sam sem tu, tako zbegan. Ne vem, kaj naj naredim s to samoto, s to zbeganostjo. In ne vem, kaj je dobro in kaj slabo. Reci mi, da nisem ravnal napačno.

Celo Marcel, prijazni, razumevajoči Marcel me svari pred kipenjem srca, da se ves zmeden odtrgam od branja njegovih pisem. Če mi še ti izraziš svoje neodobravanje, na koncu sploh ne bom več vedel, kaj narediti, kako se obnašati.

Čakam tvojih novic, kakor bi jih čakala pomorščakova žena, ki je ostala v pristanišču. Poljubljam te.

V.





Vincent moj,

pred vsem drugim, preden ti odgovorim na pismo, preden ti znova povem, kako te ljubim, bi ti rad pripovedoval o Alexisu Guérandu.

Moram ti povedati o Alexisu Guérandu.

Alexis bi moral čez nekaj dni imeti dvajset let, natančneje 17. avgusta. Rodil se je v Quimperu, sin edinec materi perici in očetu peku iz Finistèra. Alexis je občasno pisal pesmi, iskal je samoto, bil je nekoliko molčeč in zelo se mu je tožilo po domu in starših, občutil je močno nostalgijo po oceanu in svojih. Govoril je malo, varoval se je pogledov, drugih, kakor da bi se jih bal, kakor da bi mu njihova bližina lahko pomenila grožnjo, in najverjetneje sem se zato še toliko raje približal prav njemu in ne komu drugemu.

Saj sem ti rekel: vojna zna ustvariti takšno veličastno bližino in jo prav tako hitro spet vzeti. Tako se nikoli na nikogar resnično ne navežeš, a po drugi strani do nekaterih, kdaj pa kdaj, občutiš takšno naklonjenost, kot je v civilnem življenju zagotovo ne bi občutil globoko. To protislovje je še bolj izrazito, saj ko še posebej potrebujemo prijatelja, se hkrati tudi branimo prevelike navezanosti, saj nikoli ne pozabimo, da se lahko končajo tako zelo brutalno in nenadoma v nepričakovanem dežju drobcev granat.

No, takšne vrste naklonjenost, bi rekel, me je vezala na Alexisa, odkrita in brez iluzij, močna in resnično izjemno negotova, nekaj trdnega in krhkega hkrati. In v svoji slabosti menim, da je bila naklonjenost obojestranska, da je tudi Alexis cenil mojo družbo in je v meni našel nekoga, s komer se je lahko pogovarjal, se mu morebiti zaupal. Veliko sva govorila, v urah grozljivega čakanja med dvema spopadoma, med dvema nalivoma drobcev granat.

Če pomislim nanj, se najprej spomnim njegovega glasu, mirnega in počasnega. Vsaka izgovorjena beseda ima smisel, vsako priznanje je darovanje samega sebe in hkrati samopozaba. Slišim ga pripovedovati o Bretanji, zemlji njegovega otroštva, o vlažnem podnebju, jutranjih meglicah, preprostosti tistega življenja ob očetu in materi, skratka, o sreči. Slišim njegov glas kot šepet v jarku.

Skupaj sva šla tudi v napad. Sredi strahotnega vrveža, v neopisljivi paniki sva z bokom ob boku prispevala k napredovanju naših čet. Kajti, veš, moramo napredovati, naj stane, kar hoče, sovražniku prevzemati ozemlje palec za palcem, doseči bodečo žico, ki je sto metrov pred nami. Moramo iti naprej, poklekniti na zemljo, se ustaviti, nameriti, morda koga ubiti, iti spet naprej, upati, da nismo komu na muhi. In v tem napredovanju vsakokrat izgubimo na desetine mož. Žvižgajoče krogle najdejo na desetine src. Topovi, katerih grom moramo neprestano prenašati, mečejo v zrak, razbrazdan od granat, na desetine grozljivo izmaličenih, pohabljenih in razcefranih teles. Da bi se izmaknili temu masakru, kdaj pa kdaj obtičimo v luknjah, se poskusimo stisniti vanje, čakamo, da bi streli vendarle utihnili. In ko se mir – pa saj ta strahotna tišina ni mir! – ko se mir spet vrne, slišimo šibke glasove ranjenih, ki kličejo mater kakor v nekakšnem nejasnem patetičnem spominu na otroštvo, glasove umirajočih, ki nas rotijo, da jim pomagamo ali da jih pokončamo, slišimo, ne da bi vedeli od kod, molitve sredi ruševin, uroke, ki se dvigujejo z dimom eksplodiranih granat. Potem pride do nas kužni vonj trupel, ki prekrivajo polja, vonj grobišč, pomešan z vonjem po smodniku. In ja, ni dvoma: smrt ima svoj vonj. In če mi bo dano preživeti, ga bom nezmotljivo prepoznal, če ga bom moral še kdaj zavohati. Potem ko se dvignemo iz zasilnih zavetij, zagledamo trupla povsod, trupla v čudnih položajih, kdaj pa kdaj prepletena kakor v ljubezenskem prizoru, povsem neprimernem za ta kraj, zagledamo negibno sliko pokola.

In to sem doživel z Alexisom Guérandom, dvajsetletnim vojakom. To in ogenj objetih noči, sram in strahopetnost umikov, kadar je sovražnik močnejši od nas, in druge reči, ki jih za zdaj ni treba pripovedovati, saj se na koncu vsega naveličaš, tudi pripovedovanja o grozotah, ki sčasoma postanejo grozljivo vsakdanje.

Alexis Guérande je umrl. Alexis Guérande je umrl danes zjutraj, poleg mene. Umrl je, ker ga je v glavo zadela zablodela krogla, ravno v premoru, ravno v trenutku, ko so se spopadi končali in je naša pozornost popustila. Samo krogla, ki mu je priletela v levo sence, nič drugega, zelo natančno, kot drobec čistega diamanta, ki je nenadoma naredil rdečo luknjo na koncu obrvi. Smrt je bila takojšnja. Alexis se ni ničesar zavedel, ničesar ni mogel zaslutiti. Le takoj nato je tanek potoček krvi stekel ob njegovih ustih. Oči so ostale odprte. Zelo svetle oči, zelo lepe, nenadoma prazne, nepremične. To se je zgodilo v le nekaj sekundah: učinek krogle, potoček krvi, nepremičen pogled.

Na bojnem polju se navadiš na smrt, hitro jo prepoznaš. Takoj razumeš, kaj se je zgodilo. To sprejmeš kot usodnost, krivico, ki se je morala zgoditi. Ničesar ne rečeš. Samo malo te boli in se obrneš drugam, greš naprej. Če tega ne zmoreš, če po tem ne moreš iti dalje, si oplel. Videl sem umreti na desetine vojakov. Vedno sem šel naprej.

A vendar, danes zjutraj, ko sem doumel, da je Alexis mrtev, sem prvikrat pomislil, da ne bom mogel dalje, da je bila ta smrt kaplja čez rob, da tega preizkusa ne bom zdržal, da je to presegalo moje moči. Ko sem mu šel z roko čez obraz, da bi mu zaprl oči, sem pomislil, da nisem več zmožen iti dalje. Alexis je imel nežno kožo mladega dvajsetletnega moškega. Zaradi nežne kože tega obraza, čez katerega je šla moja roka, me je imelo, da bi zajokal in vse skupaj opustil. Pomislil sem, da je smrt Alexisa Guéranda zadosten razlog, da bi vse skupaj opustil. Pomislil sem, da je smrt mladega dvajsetletnega moškega s tako nežno kožo zadosten razlog, da neham poskušati preživeti, priti ven iz tega. Pomislil sem, da svet nima več smisla, če umirajo dvajsetletni fantje z nežno kožo.

Tako, to se je ravnokar zgodilo.

Samo to.

Preprosta smrt.

Propad sveta.

Tako lahko bolje razumeš, v kakšnem razpoloženju se je znašel ta, ki ti piše. In ko sem razmišljal o strtih starših, ki jih Alexis pušča za seboj, ko sem razmišljal o skrajni bolečini, njunem žalovanju, uničenem življenju, sem pomislil, da je to nekaj, česar ti jaz ne bi smel podariti. Ne moreš kot edine obljube ponuditi tesnobe, nemočnega čakanja mogoče smrti, nekakšnega vdovstva, ne da bi bila sploh kdaj poročena. Ne moreš dati tako malo upanja.

Ne vem, kaj točno ti je rekel prijatelj Marcel, vendar se strinjam z njim, ko te »svari pred kipenjem srca«. Mislim, da vem, kaj ti hoče povedati s tem, ko te poskuša obvarovati pred morebitnim razočaranjem in žalostjo. Mislim, da bi ga moral poslušati.

Pa še to, to, kar mi pišeš o moji materi in me nikakor ne jezi, saj sem prepričan, da se zdaj zagotovo počuti manj samo, ker se je »pogovarjala« s teboj, to mi lahko samo okrepi željo, da čakajočim prihranim strašno tveganje, da prejmejo slabo novico, ki jih bo pahnila v bol, od katere si ne bodo mogli opomoči ali pa bodo za to potrebovali dolga leta.

Tega ne morem zahtevati od ljudi, ki jih ljubim, ki so mi najbližje. Vajina bol podvoji mojo, razumi to. Tako nas ta neverjetna zgodba, v kateri nam je proti lastni volji dano biti glavni igralec, vse onesreči.

Hočem ti reči, da je vsekakor najbolj pametno, da me pozabiš, da je najbolje, da obrneš svoj pogled v prihodnost, kajti vse življenje imaš še pred seboj, da si najdeš nove ljubezni, ki ti ne bodo povzročale toliko nepotrebnega trpljenja. Da ti to napišem, od mene zahteva nevsakdanjega poguma in obenem priča o brezupu, ki se ga ne da izmeriti, temveč oznanja, da mora zmagati razum, kajti razum še lahko zmaga, preden se nam vsem popolnoma ne zmeša.

Ljubiti nekoga, to tudi pomeni, to predvsem pomeni obvarovati ga pred udarci, ki bi ga smrtno ranili. Biti ljubljen, to pomeni biti zmožen pričakovati od drugega, da se reši, preden bo prepozno, da žrtvuje roko, ki jo je napadla gangrena, da se ta ne bi razširila po vsem telesu in ga premagala.

Ne piši. Če ne pišeš, bom razumel, da se strinjaš z mojim razmišljanjem.

Ljubil te bom do zadnjega diha.

Arthur





Arthur moj,

pišem ti. Takoj ko sem prejel tvoje pismo, ti pišem brez pomisleka. Nočem, da bi si še, pa čeprav samo še trenutek, zamišljal, da se strinjam s tvojim razmišljanjem.

Kar zahtevaš od mene, je nesprejemljivo in čisto preprosto nemogoče.

Ne odločiš se, da boš pozabil nekoga, ki ga ljubiš. Ne moreš, ne zmoreš. Pa tudi če bi si želel – vendar si tega nikakor ne želim –, mi ne bi uspelo.

Skupaj sva. Razumeš? Midva sva skupaj. Nočem novih ljubezni. In pripravljen sem sprejeti vse udarce. Pišem vse kar počez, oprosti. Ampak nujno ti poram povedati, da se motiš, da je življenje močnejše, da je to, kar naju združuje, močnejše, da vojna, to ni nič, da se boš vrnil, da boš živel, da bova živela.

Vse trpljenje bi vzel nase, če bi bilo treba, vse, saj že imam vso srečo.

In hočem, da se vsako minuto, vsako sekundo zavedaš, da sem tu, da sem tu samo in zgolj zate, da ti to pomaga, da se držiš, še sekundo, še minuto dlje, in da to traja vse sekunde, vse minute do konca vojne. Da ti to da tudi dolžnost, da se vrneš.

Mrtev vojak, vsekakor, to je svet, ki propade. In dve telesi, ki se prepletata v toploti rjuh, je svet, ki se znova rodi. Pomisli na ponovna rojstva, na ponovne osvojitve.

Ne umri. Ne umri.

Vincent

(Pismo je prispelo na naslov 4. septembra 1916.)





Ljubi moj mali,

končno bom lahko zapustil Illiers in se v naslednjih dneh vrnil v Pariz. Tako bom imel veselje, da vas bom zopet videl in vas bom lahko poslušal pripovedovati o tem, kar se vam dogaja v življenju in morebiti tudi v ljubezni.

Se vam ne zdi, da ti zadnji avgustovski dnevi v sebi nosijo nekaj resnično krutega, kot da bi nam z nevihtami, ki jih vlečejo s seboj, oznanjali grozečo jesen? Včasih imam občutek, da ne bomo nikoli izšli iz te vojne, in slabo vreme, ki nam je dano teh zadnjih nekaj dni, se zdi, da nas hoče opomniti na to. Dobro vem, da vam tega ne bi smel reči, vam, ki upate na skorajšnji konec bojev, ki bi zaznamoval vrnitev vašega ljubljenega, vendar vas tako svarim pred norimi upi, pričakovanji zoper vsakršno zdravo pamet in verjamem, da je moja dolžnost, tako je, čutim, da imam dolžnosti do vas, da vas pripravim na najhujše, da se boste lahko presenečeno radovali dneva, ko se bo zgodilo najboljše.

Verjetno mi boste zamerili črnogledost ali svarjenje. In sploh: kdo pa sem, da se lahko tako pogovarjam z vami? Naj vam na to še enkrat odgovorim: jaz sem tisti, ki je trpel zaradi izgube. Jaz sem tisti, ki bolje kot marsikdo ve, kaj je praznota odsotnosti in praznega pričakovanja. Ne privoščim vam takšnih muk. Ste v tistih najbolj slavljenih letih, ko bi vam morale biti muke prihranjene. Ne smete sprejeti ničesar drugega kot srečo. To lahko celo tudi zahtevate.

Verjemite staremu možu, ki je spregledal in ki vas ima rad kot oče, brat, prijatelj.

Pozdravljam vas, dragi Vincent, in vas močno objemam, v upanju, da vam ta objem ponudi poguma, ki ga potrebujete.

Kmalu na svidenje.

Marcel





»10. četa 77. pehotnega polka.

Komandant.

Gospa Blanche Valès

32, Rue des Plantes

Pariz, 14. okrožje

Verdun, 3. september 1916

Spoštovana gospa,

v skrajni bolečini vam sporočam smrt vašega sina Arthurja Valèsa, vojaka v moji četi. Smrt ga je doletela v junaškem boju za ponovno prevzetje ozemelj, ki se jih je polastil sovražnik.

Rad bi, da veste, da naši vojaki tu in po vsem ozemlju našega naroda bijejo junaške boje za ceno lastnih življenj, da bi Franciji vrnili čast in neokrnjeno ozemlje.

Domovina je in vedno bo neizmerno hvaležna vašemu sinu.

Njegove posmrtne ostanke bodo vojaške oblasti v najkrajšem možnem času poslale na naslov, ki nam ga boste izvolili sporočiti.

Sprejmite, gospa, moje iskreno sožalje, ki ga izrekam v svojem imenu in v imenu francoske vojske.

Komandant Georges Gallois«





Marcel,

mrtev je.

Mrtev je in tudi jaz nisem več živ.

Vincent





Tretja knjiga


IZGUBLJENA TELESA





Mati je tu. Tu je, pokončna stoji pred mano, otrpla v bolečini. Njena otrplost je podobna togosti trupla. Sicer niti za trenutek ne podvomim v čvrsto dostojanstvo te ženske, vendar to ni izraz njenega dostojanstva. Je nepremičnost popolnega trpljenja, položaj človeka, ki se bori, da ne bi umrl, da se ne bi vrgel skozi okno, kar tu in brez odlašanja, in v resnici sploh ne ve, kaj mu brani, da se res ne vrže skozi okno. Že po videzu se ve, kdo je vse izgubil, kdo lahko čaka samo še smrt. Kajti edino, kar odslej lahko še čaka, je smrt. Nič drugega se ne bo več zgodilo. To bo zadnji dogodek. In še to ne bo niti dogodek. Samo formalnost, nekaj očitnega, olajšanje, logičen zaključek. Mati ve, da se bo njena smrt zgodila neopazno.

Mati je tu. V obraz je siva, kakor da bi bila iz voska, kakor da bi vsa svetloba izginila, kakor da bi senca zameglila vse njene poteze, kakor da bi se je polastila tema. Jasno je, da se belina ne bo nikoli več vrnila, da bo imela osirotela mati odslej za zmeraj ta obraz, da se ne bo več spreminjal, da je za vedno zamrznjen v sivini, v nekakšni železni, ledeni snovi. Seveda, če bo živela še nekaj let, bo čas na njenem obrazu zbiral gubice, zarezoval gube, toda to ne bo več sprememba, temveč počasen razvoj, razkroj, skoraj načrtna krepitev senčnega dela.

Mati je tu. V tišini. Še več: mati je tišina sama. Je otopelost. Od nje ne pride nobena beseda, noben zvok. Kakor da ne zmore odpreti ust ali da jih ne sme. In sploh, niti noče ničesar reči, strinja se s to nemostjo, ki se ji je vsilila, sprejema jo kot blagoslov. Kaj pa bi rekla? Ve, da si ob tej tišini nihče ne bo drznil spregovoriti niti besede. Nihče si ne bo drznil načeti pogovora z njo. In v bistvu, kaj pa bi ji rekel?

Mati je tu. Njena prisotnost je skoraj nevzdržna. Človek bi si želel, da te ženske, zavite, zapredene v trpljenje, ne bi bilo tu. Želel bi si, da se mu ne bi bilo treba spopasti z njeno prisotnostjo, s katero se tako ali tako ne more ujeti. Taka prisotnost stre, vse ob njej postane majhno. Vendar v njej ni nobenega očitka, samo ogromna teža uničenega življenja, življenja v ruševinah.

Mati je tu. Odvrneš pogled. Takoj se zdrzneš in odvrneš pogled. Nočeš je niti opaziti. Nočeš tvegati soočenja, nočeš se znajti iz oči v oči z njo. Nerazložljiv, absurden občutek krivde imaš in zelo jasno, rušilno slutnjo nečesa, kar lahko pahne v norost, zaradi česar se lahko vržeš tudi skozi okno. Solze. Ko jo pogledaš, solze. Preplavi te njena bolečina.

To traja zelo dolgo. Da je mati tu. Neskončno, večno, cele minute. Vsaka sekunda se loči od drugih, se lahko šteje zase, se povsem razločno odlomi od prejšnje. Čas, ki odteka, postaja teža. To traja zelo dolgo. Da je mati tu.

Oditi moram iz prostora, kjer je ona, pobegniti moram. Oddaljiti se moram od nje, ki je Arthurju podarila življenje. To je zame preveč. Stik z njo me zopet spomni na popolno čistost moje bolečine, nedotaknjeno gostoto moje žalosti.

Vendar je nenadoma, nerazložljivo ona tista, ki me zadrži. Nenadoma ona prelomi tišino. Reče: ostanite, prosim vas. Točno to. Besede, ki jih izgovori, so: ostanite, prosim vas. To izreče z raztelešenim, turobnim glasom brez življenja. Nedvomno si ne more pomagati, da ne bi imela takšnega glasu. Ne zmore govoriti drugače, kakor da zraven poskuša zadušiti ihtenje. Zastaviti mora glas, da ne bi jokala ali da vsaj ne bi izdala svojih čustev. In zato njen glas postane avtoritaren, eden tistih, ki ne trpijo ugovorov. Postane glas, ki vzbuja strah in spoštovanje, čeprav bi moral odnos, ki je med nama, k ponižnosti in disciplini uklanjati njo, ki je moja guvernanta. Njen glas se me dotakne in zdi se mi, da v njem zaslutim barvo Arthurjevega glasu. Glas z onkraj groba.

Zato otrpnem. Se odpovem begu. Razumem, da z njim ne bi pridobil ničesar in da je prišel trenutek, da se soočim s tem, čemur sem se hotel izogniti, ne da bi se tega v resnici zavedal. Obrnem se k njej. Ničesar ne reče, ne misli se opravičiti za grobost svojega tona in nenavadno zahtevo. Najin odnos se je spremenil. S tem, da se ne opraviči, mi sporoča prav to, da najin odnos ni več odnos med služabnico in njenim gospodarjem. Vem, da ima prav.

Reče: vam, vam bom povedala. In potem ne bom nikoli več spregovorila. Ne bom rekla več niti besede.

Ali razumete, da moram spregovoriti, enkrat povedati vse, končno povedati vse in potem molčati za vedno? Da je to moja dolžnost. Potem bo vsega konec.

Razumete, da se tega ne da zadržati zase, a da sem kljub temu dolga leta počela prav to? Imam skrivnost, ki se bo morebiti zdela smešno majhna, a meni se zdi neznosna. Ta neznosnost me je prisilila k molku. Toda danes jo moram izkričati.

Razumete, da me tre obžalovanje, ker nisem ničesar povedala svojemu sinu, ki me je moledoval, da spregovorim, in da moram vsaj zdaj povedati, kaj sem skrivala vsa ta leta, če ne želim znoreti od obžalovanja?

Razumete, da ste odslej edini, ki mu lahko povem, zadnji? Ste poslednja vez z mojim sinom, ste edina možna priča tej zgodbi. In veliko bolj ste v srcu te skrivnosti, kot bi si to sploh mogli misliti.

Razumete, da vas prosim, da vsaj malo izbrišete mojo krivdo, da dovolite, da trpljenje zmanjša mojo napako?

Ne odgovorim. Njena vprašanja ne potrebujejo odgovorov.

Reče: mlad moški šestnajstih let ste, ne bi smeli razumeti, a vendarle vem, da razumete vse.

Ste tisti, ki ga ne bi smela imeti rada, ste prav tisti, ki se mu ne bi smela zaupati, a je ravno nasprotno.

Arthur še ni bil star petnajst let, ko sem razumela, da je izgubljen za ljubezen do ženske, vendar me to ni pobilo, to odkritje sem sprejela kot nekaj, proti čemur se nima nobenega smisla boriti. Nisem razmišljala. Niti nisem na to gledala popustljivo ali dobrohotno. Zgodilo se je, to je vse. Nikoli nisva govorila o tem. In oba sva vedela, da drugi ve. To nikoli ni bilo niti breme niti predmet pogovora. Le gotovost, spokojna in tiha.

Mislim, da sem vedela, da se je zaljubil v vas, še preden je to vedel sam. Mati ugane takšne stvari. Opazovati zna sinove poglede, njegovo obnašanje, spremembe v pogledih in obnašanju. Arthur ni bil več isti, odkar vas je prvič videl. In o vas mi je govoril več kot o komer koli. Po vaših novicah me je spraševal v pismih. So znamenja, ki ne varajo. Čeprav so nezaznavna, jih mati prestreza. Bolje sem poznala svojega sina kot samo sebe. In vi, vi niste ničesar videli.

Poslušam govoriti njegovo mater. To me povsem pre vzame. Prvič slišim uporabo preteklika in to, da slišim o Arthurju govoriti v pretekliku, me zadane močneje, kot bi sploh mogel povedati. Slišim zgodbo, ki jo pripoveduje, ne da bi kaj vprašal. Slišim razkrito zgodbo, jaz, ki ničesar ne vem o tem, kar je bilo pred menoj. Slišim materino priznanje sinove ljubezni in le malo manjka, da ne omedlim. Slišim jo reči: bolje sem poznala svojega sina kot samo sebe in začutim, kaj pomeni svoje življenje posvetiti drugemu. Ničesar ne rečem.

Reče: pogosto sem vas opazovala, ne da bi se vi tega zavedali. Dolgo časa se mi je zdelo, da ste zelo mladi, premladi. To je bilo tisto, kar me je motilo, veliko bolj kot recimo drugačno družbeno okolje. Zelo kmalu sem razumela, da bo moj sin preprosto moral izživeti svojo zgodbo z vami, da se ji ne bo odrekel. Mislila sem: morebiti kasneje. Zgodilo se je veliko prej, kot sem upala. Ni znal čakati. Ali pa ni mogel.

Vaša nedolžnost, preprostost, pokončnost, lahkotnost vaših šestnajstih let, vaša lepota. Na tihem sem si morala priznati, da je nedvomno dobro izbral. Pa ne mislite, da sem popustljiva mati. Čisto preprosto, želela sem si sreče za svojega otroka.

Med njegovim zadnjim obiskom mu ni bilo treba nič govoriti. Od prvega trenutka dalje sem vedela, da se je odločil, da se vam bo razkril, da ga pri tem nič ne bo moglo ustaviti. Odločen je bil in resen. Vedel je, kaj počne, kaj hoče. Bil je srečen.

In prvo noč, ko sem videla, da se ni vrnil, sem vedela, kaj se je zgodilo. Ne bi vam smela povedati, toda jokala sem. Jokala sem, kajti kar naenkrat je bilo res, je bilo tu. Pokazala se je njegova drugačnost in prvikrat nisem mogla, da se za to ne bi menila. Vendar je prihajalo od daleč. Mislila sem, da sem se bila že privadila. Toda vedeti, da je sinovo telo prepleteno s telesom drugega fanta, je za mater nekaj nepredstavljivega. Ja, točno to je: nekaj nepredstavljivega.

Pomislim, koliko poguma je treba, da takole govori o mrtvem sinu, koliko se mora premagati, da sploh zmore kaj takega, in na to skoraj nečloveško moč, da brez najmanjše sledi očitka govori o nagnjenju, ki je sama ne bi izbrala za svojega sina. Pomislim, da moja mama ne bi bila zmožna storiti tega, kar zdaj počne ta ženska pred mojimi očmi, da tega mogoče sploh nobena ženska ne bi bila zmožna. Oziroma, nobena mati. In ne vem najbolj točno, ali mi to, kar se dogaja, vzbuja občudovanje ali nelagodje.

Reče: naslednje dneve je vztrajal v tišini. Hočem reči: ni govoril o tem, kar se je dogajalo med vama. Toda razumela sem, da je srečen. In ta sreča, vznikla takoj po preživetih grozovitostih, vznikla pred grozovitostmi, ki so se še dogajale, ta sreča je bila neomajna.

Reče: nekaj je, kar bi vas rada vprašala, kar sem si obljubila, da vas vprašam. Nekaj zelo osebnega, verjetno bo zvenelo preveč radovedno, vendar mislim, da moram izvedeti odgovor, da moram poznati resnico. Ste ga ljubili, kakor vas je ljubil on? Ste čutili vso to ljubezen, ki vam jo je dajal, in ste nanjo tako tudi odgovorili? Ne bi si želela izvedeti, da bi vam ta zgodba lahko pomenila le ljubezensko avanturo, a vendarle bi razumela, da šestnajstletni otrok, ki ima še vse življenje pred seboj, stvarem pripisuje drugačno vrednost kot enaindvajsetletni moški, ki bo umrl.

Prvikrat bom moral spregovoriti. Prvikrat povedati najino zgodbo. Trepetam. To začutim najprej: trepetanje vsega telesa. Nekaj časa ne morem izreči niti besedice in vidim, da me mati potrpežljivo čaka in da mi s tem izkazuje svoje razumevanje. Končno rečem: nisem bil pripravljen na to. Ničesar nisem pričakoval, ničesar želel, ničesar izzval. Nekega dne mi je bilo vse dano. In kar vam lahko rečem, je to, da sem vse sprejel, brez pomišljanja, brez obotavljanja, kakor da bi bila to najbolj jasna stvar na svetu. Kasneje o tem nisem več razmišljal, ni se mi zdelo potrebno razmišljati. Užil sem trenutek, silo trenutka. Bil sem popolnoma, neomadeževano iskren. Šele ko je odšel, sem temu lahko nadel ime. In to je ime, ki ga uporabljate tudi vi.

Zdi se, da je materi po tem priznanju nekoliko lažje. Grozljiva uteha. Ljubezen, vendarle, bolje kot nič. Raje fant, ki ljubi, kot ženska, ki bi se jo pretvarjal ljubiti. To niti ni tolažba, saj je neutolažljiva. Je le ena muka manj in v grozi, ki je postala njen vsakdan, to šteje.

Vprašam se, ali si predstavlja svojega sina v mojem objemu. Ravno to vprašanje si postavim, mogoče bolno ali neprimerno. Ravno to vprašanje mi šine v misli. Verjetno bi mi bilo izredno ljubo, če bi imela iste spomine kot jaz, če bi ohranila iste podobe, kajti meni se te podobe zdijo tako čiste. In seveda, saj tudi so, čiste. Vendar si ona seveda ne more ničesar predstavljati in verjetno si niti ne želi ničesar predstavljati. Toda, kakor jaz tudi ona pozna svilo njegove kože, moč objema. Vem, da si deliva tudi telo.

Vem, da je Arthur tudi ona. Najprej ona. V utrujeni pšenični barvi materinih las, v jasnini pogleda, v nekaterih naveličanih kretnjah, v nekaterih besedah prepoznam sina. To sinovstvo je tu, pred menoj, resnično, oprijemljivo, strašno oprijemljivo.

Tedaj, ne da bi se jaz tega že zavedal, najine misli, njene in moje, potujejo skupaj, k isti točki. Na očeta misliva. Očeta iščem v tistem delu Arthurjevega izgleda, ki ni materin izgled. In do očeta me hoče privesti, ko mi ima namen razkriti svojo strašno skrivnost.

In prav zares reče: povedati vam moram, da mi je med zadnjim srečanjem, prvikrat, odkar je odrastel, spet začel postavljati vprašanja o svojem očetu. To pove povsem mirno, saj je do tega želela priti že od vsega začetka. Pove kot logičen nasledek tistega, kar mi je povedala prej. Pove, kot bi povedal kdo, ki bi od tega pričakoval odrešitve. Le na obrazu se ji piše osredotočenost, pogled je usmerjen nekam levo od mene, glas ji postane bolj mehaničen, kot da bi se pripravljala oddeklamirati besedilo, ki ga zna na pamet. In seveda, prepričan sem, da je v glavi sto in stokrat obrnila besede, da so zdaj kot od časa zlizan kamen, katerega robovi so zaobljeni, in se zdaj za kamen povsem prilega dlani. Ta kamen, to je vse njeno življenje.

Reče, čeprav nisem ničesar pokazal: vem, kaj mislite. Mislite: tako, pripravljena je, da pove svojo zgodbo, zna jo na pamet, to zgodbo, hotela jo je pozabiti, jo potlačiti, vendar se je morala zelo hitro sprijazniti, da je to nemogoče, zato si jo je naložila na ramena, nastanila jo je v kotičku možganov in se odločila, da je nikoli ne razkrije, da jo zamolči. Toda zamolčati jo, to pomeni še tesneje se zavezati k življenju z njo, to pomeni gledati jo, kako zraste do te mere, da zapolni ves prostor, to pomeni tvegati norost. Ve samo, da mora molčati in tvegati norost. In to sem tudi počela, vse do danes: molčala sem in šla do roba norosti. Zato bi skoraj izgubila sina, no in konec koncev sem ga vseeno izgubila. Vse to se vam verjetno zdi malo nesmiselno, kajne? malo absurdno? Zagotovo pa nerazumljivo. Vendar samo zato, ker ne veste, kaj je sram. Ne veste, kajne da ne? Tega čustva niste nikoli občutili. Ne govorim o bežnem sramu zaradi nečesa, kar ni bilo vse skupaj nič, zaradi kakšne izdajice, zaradi rahlega ponižanja. Temveč o sramu, ki vas potlači, vas stre, tistem, ki vas ovije in se zlije z vami. Kadar pogledam na teh zadnjih dvajset let, je najprej sram, ki je povsod, ki vse zamaže, ki vse prežema. In v trenutku, ko vam priznam resnico, čutim prav ta sram, z vsem telesom, z vsakim vlaknom ga čutim. Sram, ki ne bo nikoli odšel.

Rad bi ji rekel: ničesar mi ne recite. Ni vam treba govoriti. Pravico imate, da molčite še naprej. In sploh imate čisto prav: zakaj govoriti meni? Vendar uganem, da bi bilo odveč, da ni prišla tako daleč, da bi se zdaj ustavila. Torej jo pustim, da nadaljuje. In vznemirjenje in nelagodje puhtita od mene. Telo mi spet drhti. Preko odzivov mojega telesa najbolje razumem, kaj občutim.

Reče: morali bi si predstavljati mraz v zimi 1894. Grozen mraz, ki se ni in ni končal. Mraz, ki ubija. Tisto zimo sem videla toliko trupel, kolikor jih vidijo vojaki na bojiščih. Prekrila so ulice. Včasih jih po več dni niso utegnili pobrati. Z materjo sva živeli blizu porte des Lilas. V nič kaj lepi zgradbi, ki mi je bil vseeno zelo všeč. Poleg naju je živel nekdanji profesor, ki mi je pomagal odkriti francosko književnost. Zame je porte des Lilas predvsem Jean-Jacques Rousseau, Victor Hugo in poezija Arthurja Rimbauda. V Pariz sva prišli deset let pred tem, po očetovi smrti. Mati naju je preživljala s pospravljanjem in gospodinjsko pomočjo po mestu. In potem je moja mati zbolela. Huda vročica, za katero ni zdravila. Po dveh tednih je umrla. Ni še imela petinštirideset let. Znašla sem se čisto sama. Postavili so me na cesto, ker sem bila premlada in nisem imela denarja, da bi plačala najemnino. Tako, tega se morate zavedati: stara sem bila dvajset let in v tisti ledeni zimi sem živela zunaj. Pa nočem, da bi zdaj jokali nad mojo usodo. To je bilo tako davno in poleg tega je bilo mnogo mladih deklet moje starosti na istem. Revščina, to je nekaj, kar se deli. Je pa tudi nekaj, s čimer se ne hvališ.

Mislim: še je čas, da odidem, da zbežim, da ne poslušam te zgodbe, še je čas, da ji ubežim. Vendar ne zbežim. Ostanem. Ostanem in poslušam nadaljevanje zgodbe. Čutim, da se bo zaradi nje tudi moje življenje obrnilo na glavo.

Reče: ime ji je bilo Gisèle. Lepo ime. Če bi imela hčer, bi jo poimenovala Gisèle. Spominjala je na majhno žival. Imela je otroški obraz z rdečimi pegami. Ni še imela dvajset let. Včasih greš proti ljudem, ne da bi vedel, zakaj, a hkrati veš, da se jim moraš približati, da hočeš govoriti z njimi. Jaz sem se zbližala z Gisèle, medtem ko ona ni ničesar storila za to. Predstavljala sem si jo kot sopotnico v nesreči in, resnično, to je tudi bila. Izpovedali sva si življenji, kot da bi se poznali že leta. Na koncu pa je samo navrgla: jaz pa sem našla način, kako ubežati vsemu temu. Samo svoje telo moraš unovčiti, kajti to je edino, kar nam ostane. Dvajset let kasneje še vedno slišim te besede odmevati v ušesih, slišim jih popolnoma razločno. Takšnih besed se ne pozabi.

Razumem, v katero smer se obrača zgodba. Razumem, kam greva. Šestnajst let imam, črne lase, svetle oči, imenujem se Vincent de L’Étoile in vem, kam me vodi ta ženska štiridesetih let, ki jih kaže šestdeset, guvernanta po poklicu. In kamor gre, ji sledim.

Gledam jo: stara je dvajset let. Gledam jo: je svetlolasa, ima mehko nežno kožo in utrujen izraz, strah jo je. Gledam jo: gre skozi vrata, ki jih Gisèle pred njo pridrži, gre skozi vrata in se potopi v pekel, da bi se tako poskusila izmakniti drugemu peklu. Pomlad se začenja, z gosto aprilsko meglo in ona za seboj pušča drevesa, ki trepetajo v vetru, revno in častno mladost, pa tudi iluzije, in vstopa v narejeno toploto nekdanje meščanske hiše, spremenjene v javno hišo. Pride prodat svoje telo, kajti to je edino, kar ji je ostalo.

Pomislim, koliko poguma je treba, kakšen brezup mora biti to. Kako prepadno je. Zrem v prepad.

In nenadoma se povrne ženska štiridesetih let, ki jih kaže šestdeset. Zapre oči. Govori mi v tišini. Zdaj vidim pezo let in pezo sramote. Vidim izžrt, razdejan obraz, težko telo, neurejene lase, vse mlahavo, izčrpano telo. Vse razumem.

Reče: zelo so bili prijazni do mene, me sprejeli, kot novo podstavnovalko. Ta prijaznost je bila zares odvratna. Mislim, da bi mi bila grobost, surovost ljubša. Takšna prijaznost je bila resnično nasilje.

Pomislim na Victorja Hugoja, ki ga je brala pri starem profesorju. Pomislim na družino Thénardier. Prepričan sem, da je življenje hujše kot književnost.

Reče: spomnim se, da sem ga videla vstopiti. Tako vzhodnjaškega videza je bil, kakor sem bila jaz svetlolasa. Njegov obraz je bil tako ovalen, kakor je bilo moje telo shujšano. Njegov videz je bil tako aristokratski, kakor je bil moj videz malega človeka. Njegova groza je bila tako velika kakor moja. Nisem ga sovražila zaradi tega, kar je bil. Sovražila sem ga zaradi tega, kar je predstavljal. Vendar sem mislila: raje ta kot kateri drugi, raje ta prestrašeni mladenič kakor kakšen star slinar. Mislila sem, da ima gnus različne stopnje. Motila sem se.

Moški, ki mu daš svoje telo za denar, je vedno moški, ki mu daš svoje telo za denar. Nič drugega. Ni si treba zatiskati oči. Lahko iščeš izgovore, vendar jih ni. Lahko poskušaš zmanjšati svojo krivdo, a to je iluzorno. Na koncu ostane samo to, kar si storil, v kar si privolil, kar si bil ponižan storiti. Nič drugega ne šteje. Umazanost, mlačnost, vulgarnost in sram vse preglasijo in zavzamejo ves prostor. Mogoče obstajajo ženske, ki jim uspe sprejeti to stvarnost, živeti s tem, se temu prilagoditi, vendar jaz nisem srečala nobene, niti sama nisem bila ena od njih.

Nekaterim bo seveda uspelo, da ne bodo imeli takšnih moralnih zadržkov. Morebiti imajo prav, kdo ve? Zagotovo pa dobro živijo.

Lahko bi ji rekel: jaz sem eden izmed teh, jaz nimam moralnih zadržkov, ne vem, kaj je to, toda bilo bi neprimerno. Ne razumem, kakšna napaka je bila storjena, čeprav čutim, kaj lahko pomeni občutek krivde po storjeni napaki, vendar ona ne bi razumela, zakaj bi rekel kaj takega. In glej, kljub gotovosti, da jo bom pretresel, se slišim reči: jaz nimam moralnih zadržkov. Besede mi planejo iz ust, ne da bi jih obvladoval. Planejo, čeprav vem, da so nerazumljive in da lahko uničijo zaupanje, ki mi ga izkazuje njegova mati. In resnično, njen pogled name se brutalno spremeni. Njen pogled mi priča o razočaranju, neodobravanju. Njen pogled mi hoče oznaniti, da se je uštela, ko se je odločila, da se bo zaupala meni. Zapre se vase. Moral bi namreč sprejeti, da gre za napako, sicer ves ta spravni proces nima več smisla. Če me ta zgodba ni šokirala, je ne morem razumeti, ne zgodbe, ne sramote, niti tega križevega pota. Slutim, da se bo pogovor tu končal, da se je nekaj prelomilo, porušilo, in da nama tega ne bo uspelo postaviti nazaj. Da bi vseeno poskusil rešiti to edinstveno vez, preden dokončno ne izgine, rečem: Arthur me je zato ljubil. Tudi zato. Zaradi ravnodušnosti do sveta, zaradi zmožnosti, da me nič ne prizadene, kar je ena od najbolj izpopolnjenih oblik svobode. To je to: Arthur me je ljubil zaradi moje svobode. In takoj opazim, da sem z argumentom zadel v črno, da omemba sina, sinove ljubezni do mene v hipu obnovi vez med nama. Nenadoma se spomniva, da je to, kar naju zbližuje, kar naju povezuje, ta umrli med nama. Čutiva prisotnost tega pokojnika med nama. Zopet sva skupaj, ona in jaz. In ona začne sprejemati to, kar sem jaz, in gledati na svoje lastno življenje z drugimi očmi, ne svojimi. Pridobi malo svobode.

Zopet povzame rdečo nit: bil je mlad moški triindvajsetih let. To sem izvedela šele potem. Na začetku ni rekel skoraj ničesar. Z ošabnostjo je skrival, da mu je strahotno nerodno. Mislila sem, da ni ravno stalna stranka v takšnih hišah, da je bilo to morebiti tudi zanj prvič. Na tihem sem upala na nekakšno solidarnost, razumevanje. Vendar sem se motila: ne da ni bil navajen takšnih hiš, nasprotno, žensk ni bil navajen. To sem najprej čutila zaradi njegove okornosti, nerodnosti, lažne gotovosti, ki se je hitro stopila v skoraj paničen strah, zaradi vtisa, ki ga je dajal, da ni na pravem mestu, da ne ve, zakaj je tam, zaradi njegove želje, da bi ušel. A obenem je bila v tem mladem moškem divja želja ostati, zdržati, priti do konca neke nesmiselne logike, ki so mu jo očitno vsilili drugi. Tako je torej svojo dolžnost izpolnil zavestno in pomilovanja vredno, hitro kakor se stori s tlako, ki jo je treba opraviti. Verjetno mi ni treba pojasnjevati, da sem bila tudi sama na smrt prestrašena in torej prav malo mikavna. Bila sva usmiljenja vreden par. Tega se spomnim: najine bede, neprijetnega počutja. Popoln polom.

Potem je hotel govoriti, ne toliko zato, da bi se opravičeval ali dokazoval svojo nedolžnost, temveč da bi se izpovedal. Zdelo se je, da išče predvsem pozornega poslušalca, nekoga, ki bi sočustvoval, pa tudi nekoga, komur bi lahko izpovedal svojo resnico brez bojazni, da bo ponovno izrečena. Zelo hitro je priznal svojo neizkušenost v telesnih stikih in kako malo ga privlačijo ženske. Omenil je pogosto masturbiranje, kar je poimenoval »moja slaba navada«. Pojasnil je, da mu je oče dal denar, da gre v bordel. Ko sem ga tako poslušala, sem zajokala in ne vem več, ali sem jokala zanj ali zase. Kakor koli, njegov hitri objem in zaupne izpovedi so mi pustili občutek neizbrisnega madeža. Ko je odšel, sem se oblekla, stekla iz sobe in planila na ulico, nikoli več nisem prestopila praga ne tiste javne hiše ne katere koli druge. Moje izkušnje s prostitucijo se končajo tam, toda še dvajset let potem me prav te ure najbolj preganjajo v spanju.

Čeprav zatrjujete, da nimate moralnih zadržkov, mi lahko še vedno z vso pravico izkažete svoj gnus, če je to tisto, kar občutite. Ne bom vam zamerila. Vaš gnus bo še vedno veliko šibkejši od tistega, ki sem ga vsa ta leta vzbujala sama sebi.

Gledam jo, ponižano in dotolčeno. Znova pomislim, koliko poguma je treba, da sprejme nase to, kar ima za nekaj najbolj ponižujočega za žensko. Mislim predvsem, koliko poguma je treba, da se sploh takole izpove. To je samozanikanje, samopozaba. V tem trenutku zaupnost med nama ne more biti večja. Mlad moški in štiridesetletna ženska si ne moreta biti bližja, kot sva si midva v tem trenutku. To, kar se dogaja z nama, je preprosto neverjetno.

Ko bi se zgodba že končala, ko bi bilo tega konec, ko ne bi bilo treba ničesar več slišati, nobenega udarca več prejeti, ampak seveda, skrivnost še vedno ni razkrita. Treba je iti do konca te nočne more.

Reče: šest tednov kasneje sem spoznala, da pričakujem otroka. To reče, kakor bi omenila neki dogodek, ki zadeva koga drugega, ne pa nje, to izreče povsem brez življenja, oddaljeno, skoraj zdravniško. Verjetno je to edini ton, v katerem se da povedati kaj takega, ne da bi te pretresalo ihtenje, verjetno je ta odmik nujen, da se ne skrušiš. Verjetno je tudi ta nepričakovana nezakonska nosečnost popolnoma logična, srhljivo logična posledica tega »popolnega poloma«, je cena, ki jo je treba plačati. Cena, ki jo je treba plačati.

Je lahko otrok cena, ki jo je treba plačati?

Reče: ta moški je njegov oče, brez senčice dvoma. Je edini, ki bi sploh lahko bil njegov oče. Kako bi lahko kaj takega priznali svojemu otroku? Na rojstni list sem dala zapisati: oče neznan.

Arthur se je rodil v Saint-Vallieru, v vasi na jugo-zahodu, od koder je doma moja mati. Pred menoj ni nihče nikoli omenil te škandalozne nosečnosti. Otrok se je rodil v tišini, v gluhi lozi. Ko je shodil, sva se vrnila v Pariz. Stopila sem v službo vašim staršem.

Zagotovo se sprašujete, zakaj sem ohranila otroka. V Saint-Vallieru je živela babica, ki je odpravljala in je bila zelo spretna s pletilkami. Zlahka bi se znebila tega otroka. Brez dvoma bi bilo to celo zaželeno. Toda tega preprosto nisem bila sposobna. So stvari, ki se jih ne da ukazovati. Nisem mogla. Nisem mogla.

Reče: ničesar ne obžalujem. Seveda, potem ne bi bilo dolgih let sramote, ne bi bilo danes tega trpljenja, vendar potem ne bi bilo niti sreče, prečudovitega časa sreče.

Zadnji stavek je zame kot odkritje. Jasno, le v spominu na srečo moreš sprejeti svojo zdajšnjo nesrečo, vsemu navkljub z njo živeti naprej in ne umreti. In v istem hipu se v tišini povrnejo zvonek smeh, telesi, ki se vržeta na posteljo, zarotniški pogledi, počasno ljubljenje, mirna utrujenost, neizrečene obljube, slepeča svetloba zmagoslavnega poletja. Ja: sreča.

Nisva imela časa, da bi bila skupaj nesrečna.

Materi rečem: imela sva samo srečo, nič drugega. To morate vedeti: sreča je zavzela ves prostor. V vročici prvih dni je pogosto tako. Toda to niso bili prvi dnevi. To so bili najini dnevi. Sedem dni z Arthurjem je vse najino skupno življenje, vse življenje v dvoje.

Ne bova se drug ob drugem postarala. To je nekaj drugega in nima nobene zveze s časom.

Joče. Prvikrat joče. Njen jok je nežen, skoraj miren, nekaj očiščujočega. Ne neha me gledati skozi jok. Njene oči, polne solz, so na meni, ne spustijo me. Govorijo mi hvala.

Šele čez nekaj časa spet spregovori, kakor po tihi zbranosti v cerkvi. In potem reče: končati moram svojo zgodbo, priznati vam moram še, česar ne veste, kar vam še manjka. Reče: zdaj sva na točki, kjer se vaša in moja zgodba prepleteta, v enem od teh fantastičnih naključij. Reče: Arthurjevega očeta poznate. Reče: vaš prijatelj, Marcel, je Arthurjev oče.

Udar strele. In v delčku sekunde hudournik podob: mlad moški triindvajsetih let, orientalske polti, ovalnega obraza, aristokratskih navad, mlad moški, ki ne mara žensk in ki gre v bordel, ker ga k temu silijo, osamljen, neutolažljiv mlad moški, onanist. Neverjetni oče, ki ne ve za lastno očetovstvo. Homoseksualni oče, katerega kretnje najdem v kretnjah njegovega sina. Oče, ki ne ve, da je njegov sin mrtev. Prijatelj, ki mi ne odsvetuje ljubezni do fantov, toda ki me svari pred ljubeznijo tega fanta, ki je njegov sin. Pacifist, ki izgublja svoje bližnje v vojni. V delčku sekunde, kakor v hipu pred smrtjo, se vse spet vrne. Udar strele.

Bi mogla lagati?

Materin pogled je še vedno čvrsto na meni, a solze so izginile. Namesto solz ima na obrazu pomirjen in obenem strašen izraz. Šla je do konca svoje izpovedi. Vse je povedala. Se razbremenila. Izpolnila je svojo dolžnost.

Stoji nepremična in izčrpana. Končala je. Ona, ona je končala. Zame se šele začenja.

Odslej sem sam, popolnoma sam. Naj se za hip vse ustavi in naj se občuti prostranost te osamljenosti. Za družbo imam le težo skrivnosti, žalost žalovanja, gotovost, da bo to, kar me čaka, manj dobro od tega, kar se mi je že zgodilo. Njegova odsotnost je kot zevajoča rana, amputacija, nepopolnost, ki jo je nemogoče razrešiti. Ta izguba je največja izguba. Če bi moral primerjati pridobljeno z izgubljenim, bi bilo tisto, kar sem pridobil, nujno manjše od tistega, kar sem izgubil. Zakaj torej igrati? A vendarle, brezbrižnost je nemogoča. Tudi želja po drugem je nepredstavljiva. Izgubljen sem za moške.

Ona, ona je končala. Zame se šele začenja.





Ne bom vam več pisal. To je moje zadnje pismo. Odhajam.

Odhajam, ker je treba oditi, ker je nemogoče storiti kaj drugega, nemogoče se je izmakniti tej gotovosti.

Odhajam, da bi ubežal gluhotni tišini, počasni smrti, strahotni povprečnosti, da bi ubežal tej vojni, ki je vzrok mojega obupa, blatu, da bi ubežal otroštvu, družini, zemlji, vsemu, kar veže, vsemu, kar vleče n azaj.

Odhajam, ker si v tej umazani in deževni jeseni želim poletja. Čiste vode.

Sanjam o Italiji, Afriki, Orientu. Sanjam o pregnanstvu. Sanjam, da bi prečkal gore, našel ravnine, mirna jezera, spokojne dežele. Sanjam, da bi šel do morja in se potem zakopal v presušena ozemlja in neskončne pokrajine. Sanjam, da bi prispel do skrajne točke celine, konca zemlje, do izgubljenosti. Sanjam o nerazumljivih jezikih, zadušljivi vročini, nenavadnih pokrajinah, nevarnih šumih, lepi svetlobi.

Sanjam, da bi ne mislil na nič in bi v praznini iskal nekaj kot mirnost.

Lahko si predstavljam, da so pred mano težave, najprej pa potreba po preživetju, opravljanje najhujših del, da bi obstajal še en dan, občasno blodenje med berači po usmrajenih ulicah neverjetnih mest, razbijanje kamenja in graditev cerkva sredi puščave, tveganje norosti. Nič od tega me ne plaši. Vse to sprejmem. Še več, to iščem. Mislim, da me samo še pomanjkanje in negotovost lahko rešita.

Nič ne morete pri tem, Marcel. Ne morete me zadržati, morda vi še celo manj kot kdo drug.

Svojega mrtvega bom ponesel s seboj.

Ponesel ga bom na svoja potovanja, od koder se, najverjetneje, niti sam ne bom vrnil drugače – kot mrtev.





Kazalo




Prva knjiga DAROVANJE TELES

Druga knjiga TELESNA LOČITEV

Tretja knjiga IZGUBLJENA TELESA





Philippe Besson


se je rodil leta 1967 v francoskem mestu Barbezieux-Saint-Hilaire. Sprva je kot pravnik deloval na področju socialnega prava in to tudi poučeval, nato je zamenjal več vodilnih mest v različnih podjetjih. Začel je pisati šele po desetletni pravniški in poslovni karieri. V odsotnosti moških je njegov prvi roman, v katerem začrta tri pomembne tematike svojega pisanja: mogoča nemogoča ljubezen, pogled ženske, ki pospremi moškega vse do brezna pogubne ljubezni, ter nujnost in pomen književnega ustvarjanja. Roman je v Franciji izšel leta 2001 in zanj je pisatelj prejel nagrado Emmanuela Roblèsa za književni prvenec. Po njegovem drugem romanu, Son frère, je Patrice Chéreau režiral istoimenski film, ki je na berlinskem filmskem festivalu prejel srebrnega medveda. Od takrat se Besson ukvarja samo s pisanjem, poleg scenarijev in literarnih kritik je napisal doslej že 15 romanov. Njegova dela se redno pojavljajo v ožjem izboru za najprestižnejše francoske literarne nagrade, kot so Goncourt, Medicis in Femina. Deluje tudi kot voditelj televizijskih oddaj ter se dejavno udejstvuje v družbenem in političnem življenju.





Philippe Besson

V ODSOTNOSTI MOŠKIH

Prevod

Živa Čebulj

Zbirka GINKO

12. knjiga

Urednica Nadja Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si


Cet ouvrage a bénéficié du soutien des Programmes d’aide à la publication de l’Institut français.

Cet ouvrage, publié dans le cadre du Programme d’aide à la publication Valentin Vodnik, a bénéficié du soutien de l’Institut français de Slovénie.

Izdano s podporo Programa pomoči pri izdaji knjig Valentin Vodnik, ki ga izvaja Francoski inštitut v Sloveniji.


Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2018


Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=296119040

ISBN 978-961-7016-44-4 (epub)