NOVI ROD /v < LETNIK 3. SEPTEMBER-OKTOBER VSEBINA 9. in 10. ZVEZKA: Fr. Ločniškar: ČOLNIČEK.................................. . . Stran 129 Karel Širok: DOLGČAS............................................ „ 130 Vlado Klemenčič: VRABCI . . . :......................... „ 130 Fran Milčinski: JUNAŠTVO: 10. Boriški ban, oglasil se ti je junak. 11. Boriški ban, postavil se ti je junak! 12. Kako sta se vrnila mladi Marijan in teta mu Roža. (Konec). (Z ilustracijami M. Gasparija)............................................ „ 131 Stano Kosovel:.LOV NA MOČERADE.................................. „ 141 F. M. Dostojevski: POVEST SIROTE NELE (Prevedel: Ivan Vouk) „ 145 Ivan Matičič: PTIČJA GNEZDA..................................... „ 152 Fr. Lipah: KDO JE GREŠNIK?...................................... „ 154 I. Pregelj: ČUDAK ............................................. „ 154 Miha Maleš: FRANCE PREŠEREN ................................... „ 155 ZRNCA........................................................... „ 156 KOTIČEK MALIH.................................................. „ 158 Naslovna stran je lesorez M. Maleš a. Ilovi rod izhaja prve dni vsakega šolskega meseca ter stane na leto 10 L; za pol leta 5 L; za četrt leta 2‘50 L; posamezne številke so po 1 L. V inozemstvo 12 L letno. — Odgovorni urednik: Josip Ribičič. — Uredništvo se nahaja v Trstu, ulica Fabio Severo 25. - Uprava: „Novi Rod“, Trieste - San Giovanni, Casella postale. Last in založba »Zveze slovanskih učiteljskih društev" v Trstu. ........................ Tisk tiskarne „Edinosti“ v Trstu. ....................... NOVI ROD LETO III. V TRSTU, September - Oktober 1923. ŠT. 9 in 10. Čolniček. Ziblje sc, ziblje čolniček ob obrežju morja, detece drobno v njem spava, solnce nad njim se smehlja. Veterček, daljni popotnik, bajke šepeče mu, lahno lase razčesava detecu spečemu. Ziblje se, ziblje zibelka, sreče čolniček je lo, čuje nad deletom mati kakor božje oko. Laske nalahno mu gladi, pravi mu bajno povesi o presrečni deželi onkraj življenjskih cesl ... Fr. Ločnishar. © © © © Dolgčas. Dolgčas nas preganja — v vrečo ga denimo, k vodi ga nesimo, kjer se vrba sklanja, stara vrba sred pečin ! Tam posiavimo si mlin. Mlin se bo vrtel, dolgčas nam bo mlel; kadar ga semelje, v vodo ga iztrese, da ga tok odnese. Karel Širok, © © © © Vrabci. Poletni popoldan ves v solncu plamti in zlate poljane sanjajo. Med žitom trop vrabcev vrešči, drug drugemu siti se klanjajo: Oj zdravo, gospodine, zdravo ! Ha, kakor da vsi so župani, vsi sami veljaki izbrani. Nebo se sčemeri. Tiho sneži. Vse stvarstvo težijo pozimske skrbi. Glej, tam na dvorišču: vrabec. Se eden. In še in še repajo, lačni, premrzli. Glej, že jih je trop, a nobeden nc reče: Oj zdravo, gospodine, zdravo! ‘VlaJo Klemenčič. © © © © F R A N M I L Č 1 N S K I : Junaštvo. 10. Boriški ban, oglasil sc ti je junak. Sestre in sina ban še ni bil pogrešal, dovolj mu je druge brige prinašal oni dan. Letela je po širni zemlji vest, kakor leti lahkokrila ptica, in je tisto jutro priletela v beli Borič, v trdni grad: ob kršni meji da se jc našel boriškemu banu bojevnik. Že tretji dan da cestuje junak, skoro bo dospel, z njim se vrača petnajst sužnjev in sijajno ga spremlja spremstvo, vsi so na konjih, tudi sužnji. Bana je že bila grela ponosna misel: vsa širna zemlja nima junaka, da bi so tudi le drznil, da se mu postavi na boj. Ali ga ni zabolela nova vest. Zaplala mu je junaška kri in razveselil se je boja na planem polju, ki se mu sedaj obeta in mu bo prinesel sigurno zmago in nove slave. Klical je in ukazoval, da bodo z bogatim sijajem sprejeti in pogoščeni junak in njegovi spremljevalci, in še je stopil v obokano orožarno, pregledoval je svetlo orožje, ga vihtel in poizkušal, še je stopil v hladne hleve, da si izbere bojevitega konja, da bo pripravljen za jutrišnji boj. Čakal je in je minil dopoldan, čakal je in se je nagibal popoldan. Tedaj se je ob robu ravnine, vrh nizkega brda pokazal nenadni oblak. Oblak se je pomikal po brdu navzdol in ni bil oblak: po prašni cesti je jahala četa, iz prahu se je bliskalo svetlo jeklo. Iz zgornjih lin je gledal ban. Oči so mu spremljale bližajoči se oblak, prsi so se mu širile v junaškem pričakovanju. Gledal je in je dočakal: oblak se je privalil pod beli Borič in zavil skozi mastna vrata. Jahala je četa po mestnih ulicah, šipe so pele v oknih; vjahala je v grad, grmel je most pod konjskimi kopiti; že je stala četa zbrana na grajskem dvorišču, petnajst sužnjev s svojim junakom, tristo mož s sivim glavarjem. Po kamenitih stopnicah je prišetal boriški ban in je stopil pred četo, vse oči so bile uprte vanj. Silen je bil kakor hrast, na prsi mu je padal mogočni brk, njegov pogled je bolel, kogar je zadel, njegov glas, kdor je bil gluh, čutil bi ga bil na koži. In je izpregovoril boriški ban: «Srečno došli, moji sužnji! Pozdravljeni in tudi zahvaljeni, če ste mi našli in pripeljali junaka za dvoboj!* Sužnji so se razmaknili, s črnogrivega svojega dorata je skočil Dura-lagič, mladi junak, stopil je pred boriškega bana, bistro mu je pogledal v oko. «Bog s teboj, boriški ban! Čitali so mi tvoje pismo, prevzel sem pismo, sprejel sem boj. Evo me, kakor si pisal!» i rr.rtTT IIHIMI II l'| HT Boriški ban je molče gledal svojega nasprotnika: slok je kakor jelka, cvetoč kakor pomlad in vendar čvrst kakor dren, lep je dečko! Sko/.i glavo mu je šinila želja, takšen da mu poslane sin. In za hip se je spomnil sina, kje je in ali vidi junaški ta prizor. Še je meril ban mladega junaka. Lep je dečko! Kako neustrašeno mu gledajo oči! Ali za boj z banom bo prelahek . . . Dal mu je roko: «Pozdravljen, mladi junak! Kdo si in kdo je tvoj oče?» «Meho sem Duralagič. Spremlja me glavar in tristo mož od kršne naše meje, želeli so, da bodo priča boju.» «Pozdravljen, Duralagič! Pozdravljeni vsi, ki ste prišli z njim! Dura-lagino ime je dobrega slovesa. Tvoj oče, mladi Duralagič, je bil junak!* «Junak je še in te pozdravlja, boriški ban! Da je mlajši, sam bi se ti postavil. Jaz sem mu edinec.» Zopet se je spomnil ban svojega edinca in ušla mu je beseda: «Žal mi je tebe, Duralagič, in očeta Duralage, za glavo ti gre, sinko!» Odgovoril je Duralagič, iz očesa v oko je gledal bana: «Nc žalim svoje mlade glave. Niti ne želim tvoje, sloviti junak! Le na tridescl sužnjev gledam jadnih, da jih rešim iz robstva. Boja se ne bojim. Ako jo božja volja, dal mi bo zmago, ne zaradi mene, nego zaradi sužnjev in pravice.» Beseda o pravici ni ganila bana. Obrnil sc je od junaka, pozval je sluge. «Hej, moji sluge! Da čim bolje postrežete častitim gostom! Vedite jim konje v hladne hleve, dajte konjem vode studenčnice, dajte jim pšenice zlatice! Vedite goste v svetle dvorane, nudite jim sladkega vina, sedem let starega, bele pogače in tolstega ovnovega mesa! Moji dvori vaši dvori!» Potem se je ozrl po sužnjih in jih je ogovoril: «Sužnji moji, še ste moji sužnji do jutrišnjega dne, do jutrišnjega jutra, ko se mu v ravnem LETNIK 3. polju nasproti postavi na junaški dvoboj vaš Duralagič. Do tedaj je vaša pravica ta, da se vrnete v temnico!» Povesili so glave jadni sužnji. Zgenilo se je vseh tristo mož z glavarjem vred, ki so bili semkaj spremili sužnje in junaka. Dvignil pa je ponosno glavo Duralagič in je dejal: «Boriški ban, nismo prišli na veselo gostovanje. S sužnji smo prišli zaradi sužnjev in vsi smo eno. Dokler so oni ti sužnji, mi ti ne moremo biti gostje. Sramota bi nam bila, mi da blagujemo za bogato tvojo mizo, oni, naši bratje, pa da ječe v tvoji temnici.» Tiha se je obrnila četa z dvorišča. Zunaj mesta na zeleni tratini so v tla udarili kopja, so nanja privezali konje, pod svobodnim nebom da prenočijo. Sužnji so tužni sledili za ječarjem po vajenih vežah in stopnicah izpod milega neba v mrzlo temo. Plahi so se zbali, ali jim prinese jutrišnji dan obljubljeno svobodo ali ne. Banu je omrknilo lice. Z ostro besedo je napodil sluge, naj skočijo in pozovejo pobratima Dražiča, da izmeri in pripravi bojišče za junaški dvoboj. Sluge so skočili, da ustrežejo ukazu, sredi pola so srečali Dražiča kapetana, hitel je v grad. Sapa je šla vernemu pobratimu, skrben se mu je oziral pogled na vse strani, ko je stopil v grad in je stopal pred bana. Hitra mu je bila beseda: «Kje ti je sin, boriški ban? Kje ti je sestra?» Začudil se je ban in se je ustrašil, odgovoril je in je hkratu vprašal: «Jaz ne vem, ne vidim ju. Mar nista v gradu? Kaj se je zgodilo?» Pa se je žuril pobratim in je povedal, kaj govori tuja četa in že ve vse mesto: «Tvoja sestra, ponosna devojka, je preoblečena v kmetico pobegnila iz gradu, s seboj je vzela tvojega sina. Neznane ima naklepe. Duralagiča, mladega junaka, je ustavila na potu in ga rotila, naj ne bori boja s teboj!» Ban je poslušal, vročina ga je spreletala in mraznica, krčil je pesti in trepetalo mu je lice. Zakričal je: «Sluge, poiščite mi sina, poiščite mi sestro! Strela vas ubij, ako ju ni v j>radu!» Ves grad so pretekli in preteknili in vse okoli gradu: malega Marijana, devojke Rože niso našli. Ban je zarjul od srdu in bolesti, prestrašeni so se razbežali sluge. 11. Boriški ban, postavil se ti je junak! Vso dolgo, nemirno noč je boriški ban prečul. Na vse strani je bil razposlal sluge in vojake, peš in na konjih, da mu iščejo in slede sinu in sestri; tisoč cekinov je obljubil onemu, ki ju zdrava pripelje, petsto onemu, kateri izve in pove, kje sta, Legel je bil, da se mu odpočije telo za boj in za zmago. Zavedal se je, usodna mu lahko postane noč brez počitka in spanja. Zato je bil legel, zatisnil je oči, toda uho mu je prežalo in srce mu je bilo: ali ni zabobnel most? — ali niso zaječala vrata? Tako mu je v nestrpnem pričakovanju potekala in potekla neskončna noč. Osvanila je zora, napočil je dan — bolj je bil truden nego zvečer, ko je bil legel. Za zgodnjo uro je bil določen dvoboj, čas je bil, da vstane. Boriški ban se je pognal z ležišča, stresel je glavo, da prepodi mračne misli, zavpil je, ves grad je preletel silni njegov glas in so prihiteli zbegani sluge. Sukali so se in podvizali, da so oblekli bana za boj. V baržun so ga oblekli v svilo in krzno, blestela mu je bojna oprava od zlatih in srebrnih našivov in gumbov in spon. Svetilo se mu je dragoceno orožje in ko se mu je svetlega doteknila roka, zasvetile so se mu tudi oči, bolj so mu bile svetle od orožja in pozabil je vse drugo: le misel na boj in na zmago mu je polnila dušo. Na dvorišču ga je čakal bojeviti belec, hrskal je in kopital. Z veselim rezgetom je pozdravil gospodarja, ki se mu je oprl na vrat, stopil v srebrni stremen in mu skočil na hrbet in v sedlo. Pred mestnim zidovjem v ravnem polju je ležalo bojišče. Pobratim Dražič mu je bil izbral prostor in ga razmeril: sedemdeset kopij je bilo dolgo, dvajset in štiri široko. Ograjeno je bilo z živo ograjo: tisoč glav se je gnetlo na okoli, da gleda boj. Ob eni strani je stalo v dolgi vrsti razvrščenih tristo mož, pred njimi sivi glavar; ob drugi strani se je čredila banova vojska, na čelu ji Dražič kapetan, v roki mu je bila zastava. Še se je mlado solnce borilo z lahno jutranjo meglo, po zeleni tratini je lesketala rosa. Mirno in možato je prijahal ban na bojno plan. Sredi bojišča ga je pričakal Duralagič, pozdravila sta se junaka in si segla v roko, pozdravila sta se konja z očmi in nozdrvmi. Ko sta se pozdravila, že sta se ločila junaka. Nagnala sta konja pod seboj, da sta zletela preko zelene plani vsak v svoj kraj. Ban na enem koncu bojišča, Duralagič na drugem sta se obrnila in se ustavila drug nasproti drugemu, vse dolgo bojišče ju je ločilo. Dražič kapetan je pogledal bana, pogledal je Duralagiča, zdajci je zamahnil z zastavo. V dir sta se spustila iskra konja, tedaj je umolknila in otrpnila množica na okoli. Letela sta konj proti konju, junaka pa sta tiščala v rokah pripravljeni kopji. Krčila se jima je razdalja, že sta si bila drug drugemu blizu za lučaj — oba hkratu sta pomerila, oba hkratu vrgla bojni kopji. Zažvižgali sta kopji, leteli sta in prileteli, zavekala je množica na obeh straneh: obema junakoma bi bili kopji prebodli junaški srci — ali konja, vajena boja, sta padla na kolena, sklonila sta se junaka konjema na grivi, čez glavi sta zleteli kopji lahkokrili. Vesel šum je šel po četah na desni in na levi. Junaka pa sta v diru jahala naprej in do kraja, v diru se obrnila, v sredi sta se zopet srečala. Zazijali sta jima goli sablji. Ostra je sablja boriškega bana, kamor bi zadela junaka, prekasna bi mu bila obveza. Ali je imel Duralagič hitro oko, spretno roko, prestregel je udarec. Udarila je sablja ob sabljo, jeklo se je zagrizlo v jeklo, zazvenelo je in zahreščalo, obe sta se prelomili sablji. Zavekala in zavriskala je množica hkratu. V diru sta nesla konja vsak svojega junaka naprej in na okoli, še tretjič sta se srečala. Udarila sta z buzdovanom, silni so padali udarci, še silneje so se odbijali, grmelo je kakor izpod neba. Obema sta se odlomila težka buzdovana ob trdnih držajih. Ban je izpustil držaj iz rok, s krepko nogo je krenil bojevitega svojega belca Duralagiču za hrbet, da ga odvzad sklene z rokama in vrže iz sedla. Toda Duralagič se je bil obrnil uren kakor blisk in s prsmi ob prsih sta se objela junaka, v sovražnem objemu oba se s konja zavalila na tla. Konja sta zdirjala lahka brez gospodarjev po širokem bojišču. Hrup je šel po četah na desni in levi. Tisoč oči na desni, tisoč oči na levi je gledalo in se mučilo, ali ni več ločilo, kako se na tleh na zeleni tratini borita junaka. Bila sta junaka drug drugega vredna, ban težji in krepkejši, Duralagič gibčnejši |in hitrejši. Napenjala sta vse svoje sile, grabila sta se za pleči, segala si v obupni borbi za vrat, da drug drugemu vzameta moč in mu prisilita glavo k tlom. Ali roka se je upirala roki, telo se je upiralo telesu, v živem kolobarju sta se sukala ban in Duralagič, zdaj je bil ta na vrhu, zdaj ta. Obema pa je že pohajala sapa, oba sta tiščala pene. Zopet sta se prevalila v sreči opoteči in je prišel Duralagič pod bana. Pa se mu je nesrečniku podvila roka pod život, da mu ni več služila. Zdaj je bila na banovi strani premoč. Zastonj se je zvijal Duralagič pod težo hropečega svojega nasprotnika, še se je upiral, ali je čutil, odporna sila mu pojema. Tik nad seboj je gledal razvneto lice banovo, tolikšno je bilo, da je zakrivalo vse nebo, gledal je krvave njegove oči, zdeli sta se mu veliki kakor mlinska kamena, palil ga je vroči dih iz penastih banovih ust. V banovih pesteh je bilo njegovo življenje. Pa je za tren odlašal ban. Ko sse mu je pogled srečal s pogledom mladega Duralagiča, nehote mu je stopil v spomin lastni sin — v čegavih je sedaj rokah? In še mu je tisti tren šinila skozi glavo čudna misel: ali je bilo treba te krute borbe na življenje in smrt? — Baš tisti tren je odločil boj. Ban je pomignil konjiku pred snjik, glas mu je klical boriškega bana, nemir je zavrvel po gledajoči množici. Ustavil se je konjik pred Draži-čem kapetanom, razločile so se besede, ki jih je klical: «Kje je boriški ban? Vesti mu nosim od sina in sestre!« Boriški ban se je zdrznil, odnehala mu je sila. Duralagič je videl, da je banu obledelo lice, čutil je, da mu popušča pest, že se js s skrajnjim naporom svojega života pognal izpod bana, že je zasukal iznenadenega bana, da je padel na lice, in legel mu je na hrbet in vrat. Ban se ni mogel premekniti. Boj je bil odločen. Teško sta sopla oba junaka. Pa se je tiho oglasil ban: «Duralagič, brat mi po Bogu, tvoja je moja glava, lahko si jo vzameš. Toda sina imam edinca, zaradi sina mi pusti glavo, za glavo zahtevaj odkupnino, kolikor-šno hočeš!« Duralagič se ni obotavljal in je odgovoril: «Trideset sužnjev je prostih. Enemu pa si odločil, boriški ban, da mu zapade glava, Mihajlu. Še njemu daš prostost, druge ne zahtevam odkupnine,* «Po tvoji naj bode volji, Mihajlo je prost!» je rekel ban. Tedaj je rahlo zdrsnil Duralagič z banovega hrbta na tla in je čakal, da je prvi vstal ban. Za njim šele se je dvignil Duralagič. Pa ko sta oba bila na nogah in sta si stala nasproti, se je Duralagič globoko priklonil banu in je dejal: «Boriški ban, silnejši si od mene! Moje življenje je bilo v tvojih rokah. Premagal te nisem jaz, premagal te je konjik s pismom od sina.» Premagani ban je osupel gledal zmagalca, da se mu klanja, osupel je poslušal njegove besede. Pa mu je Duralagičeva plemenitost prema- gala še dušo in je objel mladega junaka in ga poljubil na obe lici in mu dejal: «Bodi mi brat!» Četa na desni in četa na levi sta radostni vzkliknili, ko sta videli, kako se poljubujeta enakovredna junaka. Še je stal konjik s pismom pred Dražičem kapetanom, bil je glasnik, poslan po kumu Vrčiču. Dražič kapetan mu je z roko kazal bana. Ban je pomignil konjiku pred se. Gledal ga je, ni ga poznal, odkod bi bil in čegav. Jemal mu je pismi iz rok, hkratu ga je vpraševal: «Ali sta zdrava?» «Zdrava», je ,potrdil konjik. Ban je bral pismi in se je prepadel: sin v rokah najhujših banovih sovražnikov! — Spomnil se je Mihajlovih gorjupih očitkov, koliko gorja da je ban s svojo četo prizadel narodu onkraj Kolpe in kako je groza spojena z njegovim imenom. O, služila jim bo ugodna prilika in se bodo maščevali! Zadrl se je na konjika: «Ukradli ste mi ju, sina in sestro, nebogljena in brez brambe!» Odgovoril je konjik: «Prišla sta sama! In da veš, boriški ban: da nista prišla sama — na potu je že bila oborožena naša četa, da ti ponori udere v grad.» Divje je pogledal ban konjika in zaškripal z zobmi. Obrnil se je k Duralagiču. «Če si mi bral, voli si drugo odkupnino, a pusti mi Mihajla! Mihajlo nai mi jamči za sina, ki so ga dobili v svojo oblast njegovi ljudje!» Duralagič je zmajal z glavo. «Ne, brate, beseda velja! Kar si rekel, ne prereci! Mihajlo je prost! — Toda je prazen tvoj strah. Ne boj sc za sina! Tvoje bojevito junaštvo nc pozna naroda in njegovega srca. Zanašaj sc na mojo besedo, brate! Mihajlo jc dobil prostost iz moje roke, v moje rok e mi vrne tvojega sina in tvojo sestro. Z njim grem na njegovo domovanje onkraj Kolpe.» Vdal se jc ban in se umiril. V nove obleke je ukazal obleči trideset sužnjev, dal jim je brašnja na pot in vsakemu kupo vina za slovo, na dnu vsake kupe jc bilo dvajset zlatih cekinov. Prijazno je pogostil četo od kršne meje in sivega ji glavarja. Mihajla pa ni maral pred svoje oči, odšel je brez slovesa. Spremljal ga je Duralič — naj za božjo voljo hiti, mu jc bil naročil ban. 12. Kako sta se vrnila mladi Marijan in leta mu Roža. Odšli so gostje in sužnji, zagospodarila je po gradu plaha tišina in še je ukazal ban, nikogar naj ne puste predenj, dokler se mu ne vrne sin. Sam je ostal v gradu in vendar ni bil sam, druščino so mu delale misli, druščino neprijazno. Takšno mu je bilo teklo do tedaj življenje, le okoli junaštva da se mu je sukalo dejanje in nehanje. V samem bojevitem junaštvu pa se mu je bilo udušilo srce in trd in krut je postal mož. En edini blagi cvet se mu je bil ohranil v prsih — ljubil je svojega edinca. V sinu mu je bila vtelešena ona lepša preteklost, ko mu je še živela žena, v sinu je gledal prijaznejšo bodočnost. Toda je bil junak — še ta čut je rad skrival, zdel se mu je nemožat. Zdaj, ko mu je grozila nevarnost, da izgubi edinega potomca in mu ugasne staroslavni rod, zdaj ni več zatiral in zatajeval svoje ljubezni, hrepenenje po sinu ga je obvladalo, z neodoljivo silo in skrb zanj in bojazen. Tih in samoten je bil grad in v samotnem premišljanju so se banu oglašali pekoči dvomi in bridki očitki. Preudarjal je Duralagiča in ga vzporejal sebi. Žrtvoval se je bil mladi junak in tvegal glavo za prostost neznanih tujih mož. A ko je zmagal v boju, ponižal se je in se odrekel slavi zmagalca, zmagalca nad boriškim banom, nad prvim junakom v zemlji! Junaštvo mu je imelo cilj plemenit in nesebičen — rešitev jadnih sužnjev. Preko tega cilja mu ni merilo junaštvo, ali ta cilj je bil vreden junaške glave. Vsa drugačna so bila junaštva banova, za slavo so šla in za plenom. Zdelo se mu je: poleg Duralagičevega junaštva je bilo vse junaštvo njegovo le varava senca in prazen dim. Grenek mu je bil spomin na besede pobratima Dražiča in sestre Rože, ki sta bila tajila njegovo junaštvo, tajila ga po pravici. Prerekel mi je bil junaštvo tudi Mihajlo! Srd ga je popadel ob tem imenu. Pa ga je hkratu obšla groza — če bi sc bilo primerilo in bi bil v junaški svoji ihti vzel Mihajlu glavo, a sin in sestra sta bila v rokah Mihajlovih ljudi kot poroka! Ncvolja se mu je vzbudila zoper sestro — zaupal ji je bil kakor nikomur drugemu, pa mu je odpeljala sina edinca! Toda se je spomnil besed Vrči-čevega sela: da mu ni bila sina odpeljala sestra, udarila bi bila Vrčičeva četa ponoči in nenadoma v grad in bi bila s silo in krvjo dosegla to pa tudi lahko več in hujše, nego je storila sestra! Srdil se je ban in se mu je srd obračal zoper lastno osebo, ban se je srdil na bana. Stresel je glavo, da se otrese neprijaznih misli. Prijaznejši je bil spomin na sužnje, kako veseli so bili svoje prostosti, kako so obdarovani prisrčno se zahvaljevali — pozabljenje, odpuščene so bile muke, ki so jih bili prestajali v ječi! S kakim rajskim veseljem bodo sprejeti doma! In česa se bodo v pogovoru s svojci rajši spominjali — ali banovega junaštva ali banove dobrote? Mar je dobrota vendarle več nego junaštvo? Take so sc mu družile misli v samotnem gradu. Počasi so mu lekle ure, brez konca se je vlekel dan, še daljša je bila noč. V hladni dvorani je sedel ban in računal ure in preudarjal daljo od one strani Kolpe do belega Boriča in trdnega v njem gradu. Ako je šlo po sreči in so hiteli, že bi bili lahko tukaj! Kake so se jim uprle ovire? Kaj, če so prekasno dospeli onkraj Kolpe? Sto zleh možnosti mu je vstajalo pred očmi, mu je begalo dušo. Stopil je k oknu in se zopet vrnil v stol. Ne, se je tolažil, sinka imajo s seboj in sestro, ne morejo tako poditi, kakor bi podili konjiki vojniki! V duhu je spremljal sina in sestro vso pot iz sela onkraj Kolpe ali so se prepeljali z brodom, ali so s konji preplavali reko in potem naprej od Kolpe skoz temni širni gozd, čez bregove, čez ravnino... Tako ju je spremljal pa so se mu zaprle trudne roke. Ni vedel, koliko časa je dremal, nenadoma se je zdramil in zatrepetalo mu je srce, zunaj so drveli koraki, vršeli so vzkliki, v dvorano so prihiteli sluge, smejala so se jim lica in so si brisali solze, vsi so se kosali, kdo bo prej povedal veliko novico, pa so bili vsi vkupe komaj kos besedam: «Marijan! Marijan! Devojka Roža!» Hotel je ban vstati in stopit naproti, noge so mu odrekle; obsedel je v stolu in gledal v odprta vrata. Po veiži se je bližal šum in govorica, vmes se mu je zdelo, da loči sveži glas svojega sina. Že se je prikazal v vratih mladi Marijan. Toda se je ustavil in s plahim pogledom gledal očeta. Za njim so pristopili možje korenjaki z resnimi lici, kape so sneli z glave. Boriškega bana, neustrašenega junaka, je premagalo lastno srce; ga-njenje mu je zadrgnilo vrat, da ni glasu ni dal od sebe. Le roki je razprostrl proti edincu, tedaj je mladega Marijana zapustila bojazen, z veselim vzklikom je zletel v očetovo naročje. Pritiskal jc oče dečkovo glavico na svoja usta in svoje prsi in jo močil z nemimi solzami. Na lahno se je izvil mladi Marijan iz očetovega objema. «Nikar se ne jokaj! Daj, da ti pokažem, da vidiš, kaj vse sem dobil in jc moje!» Stekel je k možem, ki so stali pri vratih, in se je vrnil s sabljo v rokah, daljša je bila kakor dečko, svetila se je kakor blesk, z dragocenimi kameni je bila okovana. «Kum Vrčič mi jo je dal! Na božjem grobu v Jeruzalemu je bila ta sablja in čudežne so ji moči!» Pri vratih se je oglasil kum Vrčič in je dejal: «Dvesto let nam je branila hišo in rod in zaklel sem se bil, da mi je živemu ne iztrga sovražnik iz rok. Tvoj sin je bil naš gost, rad sem mu jo dal, ne zaradi junaštva, za ljubezen mu bodi in prijateljstvo!» Sinko je položil sabljo očetu preko kolen in sc je obrnil in radosten skočil k možem pri vratih in se zopet vrnil k očetu, v eni roki je nesel do lamo, ki jo je bil Maljkovičevemu očetu podaril sam svetli car, v drugi roki je nesel čelenko Nikoličeve znake njegovega junaštva v krvavih bojih. In Maljkovič in Nikolič sta pozdravila bana in sta dejala, da ljubita dečka in sta mu dala darove, da se jih bo spominjal v ljubezni in da bodo živeli v miru in bratstvu. Borički ban se je dvignil s stola. Do dna duše so ga pretresle žrtve in besede mož in je čutil, kako majhno in ničevo in zaničevano je vse njegovo junaštvo, kako visoko stoji nad njegovim junaštvom prisrčnost teh priprostih mož. Neznana moč ga je silila, da bi padel na kolena in prosil ves svet, naj mu prizanese njegovo ošabnost in krutost. Pa je stopil iz vrste mož čvrst mladenič in se je smehljal, ko jc nudil boriškemu banu svojo desnico: «Boriški ban, Konjevič sem, Mihajlov po- bratim! Pisal si, da se ti hoče moje desnice. Kaj bi ti hasnila mrtva desnica? Evo to živo! Ako hočeš, zanašaj se nanjo kadar ti bo treba prijateljske pomoči!» Ban je zgrabil ponudeno desnico in je poljubil junaškega mladeniča in še je stopil h kumu Vrčiču, k Maljkoviču in k Nikoliču in se poljubil z njimi. In je dejal: «Odpustite mi zaradi Boga! Bil sem vaš sovražnik — vi pa ste se mi izkazali prijatelje in brate. Kako vam plačam vašo dobroto? Recite in vzemite vse, kar je moje, je vaše!» Kum Vrčič je odgovoril: «Hvala ti, boriški ban, za prijazno besedo! Spominjaj se je, kajti smo prišli kakor prošnjiki!» Razmaknila se je vrsta mož in pred bana je stopil Duralagič junak. Vedro so mu sijale oči, ob roki je vodil sivolaso ženo v prelepi sel jaški obleki. «Glej, ban in pobratim, častito lice ostarele majke Mihajlove!» Poklonil se ji je ban in ji je segel v velo roko. In še je govoril Duralagič: «Glej, ban, Mihajla, najmlajši mi je pobratim, a ne najslabši, glej, ban, svojo sestro, ponosno devojko! Prišli smo, boriški ban, da te prosimo roke tvoje sestre za pobratima Mihajla, da mu bo žena in gospodinja pod njegovim krovom, ob njegovem ognjišču.* Ban se je zavzel in je molčal. Pa je skočil mladi Marijan k preljubi teti in k Mihajlu, Mihajlo ga je vzel v naročje in Marijan se mu je oklenil vratu. Pogledal je ban nežnega edinca, ozrl se je po vernih licih mož od one strani Kolpe, srečalo se mu je oko z resnim očesom sestre, ki je toliko let njegovemu sinku bila mati, še je pogledal Mihajla, ki se mu je z bledega lica brala, sedemetna ječa, in je dejal: «Tako bodi v znak bratstva in miru!» In je poljubil ban tudi Mihajla med zveste oči in preljubo sestro in Mihajlo in sestra sta mu poljubila roko. OPOMBA. Tej povesli se opira snov deloma na srbohrvalske narodne pesmi. @ © © © STANO KOSOVEL: Lov na močerade. Krkone sem na slikah in v naravi rad opazoval, močerada pa še nisem videl. Pač; iztaknil sem nekje njegovo zaprašeno podobo. Zato me je mikalo tega pupka videti živega, z golim, črnožametnim truplom in og-njenooranžnimi marogami, ki so napegane po njem. Daleč na koncu vasi je stalo samotno poslopje, v davni preteklosti grad. Poslopje je bilo visoko obzidano. Mene je dolgo zanimalo, kaj se skriva za tistimi visokimi zidovi. Poletje je sušilo razpokano zemljo brez sočutja in usmiljenja. Knjige so me nadolgočasile; saj so bile počitnice posvečene odmoru. Sklenil sem zato, da se izmuznem kamorkoli. In koliko veselje me je prevzelo, ko mi je pohajajoči tovariš iz šolske klopi naznanil, da je prav za visokimi zidovi v nekdanjem gradu izsledil močerade. Sveže poletno jutro se je vzbočilo nad vasjo. Solnce se še ni upiralo v hrbte in ni sijalo na obraze z divjo vročino. Izmaknil sem doma stekleno vazo, v katero sem hotel shraniti močerada. S tovarišem sva se sestala pred hišo, odkoder sva brez odlaganja odšla pred grad. Zid sva na najpripravnejšem mestu preskočila, vazo pa sva spravila na drugo stran z motvozom, katerega sva omotala vazi okolu grla. Tako sva prišla na prostorno dvorišče. Od tal so se dvigali kvišku trikotni skladi deska. Za kažipota mi je bil tovariš. Stopicala sva skozi skladovnice tramov, ki so še dišali po svežem lesu. Končno je tovariš od-pahnil majhna vrata skozi lopo; in stopila sva na vrt. Divje, brez reda je poganjalo rastlinstvo iz zanemarjene zemlje. — Ali so tukaj močeradi? — sem vprašal tovariša z gladko vdanostjo. — Kajpada, tukaj so! Kmalu jih boš gledal na lastne oči. Približala sva se obzidanemu nabiralniku za vodo. Žlebnati jarki so r,c stekli vanj. Bili so polni peska, neizčiščeni že od kdovekdaj. — Tukaj so močeradi? — Kje pa nego tukaj! — Ali si jih videl? — Videl, seveda sem jih videl! Postavi vazo na tla! — Pa če naju kdo zaloti? — Če naju kdo zaloti...? — Kaj bo če naju kdo zaloti? — Kaj bo...? Nič na bo! Saj ne kradeva. — A če naju kdo zaloti in pove doma? — Ah kaj bo pravil!... A vendar... Če bi kdo prišel, smukni brž koder sva prišla, skoči čez zid, kakor si storil sedaj, pa bo prav! Tovariš si je privihal hlače nad kolena in rokave do komolcev. — Kaj pa misliš počenjati? — sem vprašal. — I kaj! Vodo bom plal! — Vodo? — Vodo! — Čemu pa? — Da dobiva močerade! — Kaj ne gre drugače? — Bogme, noče! — In prijel je za ušesa majhen škaf, ki je stal v jarku poleg bazena. Pripravil se je k delu. Plal je vodo, toda izplati je ni mogel. Jaz pa sem čepel v travi s prekrižanimi rokami in sem gledal vanj, ki se je mučil, da bi kaj dosegel. Naposled se tovariš skloni in privleče iz vode z zmagoslavnim izrazom na obrazu majhno živalico z oranžnimi marogami. — 0 močerad! — sem vzkliknil in pristopil ves zadivljen k njemu. — Ali je to močerad? — Kaj pa nego močerad! Mari je žaba? — Bes te —! Ali je zaba, pravim? — Ne, žaba ni! — sem odgovoril. — Žaba je... zelena. — Primakni posodo! Brž! Iskal sem vaze. — Ali čuješ?! Tovariš se je vgriznil v ustnico, izpustil žival, in močerad je kakor blisk izginil v razmršeni travi. — Bes te plentaj. Ali ti nisem dejal? Ali ti nisem dejal? — je tovariš rohnel name. .Jaz sem prav ponižno vprašal: LETNIK 3 — Kje pa je močerad? — Le teci za njim! Zakaj zdaj čaka nate; meni je ušel. — Ušel? Saj uloviš drugega! — Ne; to prepuščam tebi. Jeznega obraza je tovariš skočil iz vode. Krčil je dlan, in je na vprašanje, ali ga je močerad vgriznil, srepo molčal. Tisti čas pa stopi izza grmovja meni neznan gospod. Prestrašena planeva s tovarišem kvišku. Tovariš je bil urnejši od mane; zavihtel se je na zid, skočil z njega na cesto, mene pa je prepustil samemu sebi. Toda napor podvoji sile; in predno sem utegnil pomisliti kako pridem čez zid, sem že bil na časti. Na močerada sem pozabil kakor bi trenil. Lomil pa me je strah, kaj bo iz tega in v hipu sem se domislil, da sem stekleno vazo pozabil na vrtu. Spreletelo me ja po vsem životu: kaj bo z vazo, kaj bo z menoj? Slutil sem, da mi pridejo doma na sled, kakorkoli; če ne drugače, radi izmak-njene vaze. Vstalo je pred mano vprašanje: kako se bom opravičil pred gospodom, kako doma? * * * Obžalujoč izgubo vaze, sem se ustavil na cesti in stlačil roki v žep. Bal sem se domov in k gospodu po vazo; prevdarjal sem, kaj bi bilo lažje in varnejše. Težko, težko sem se odločil za prvo. Tovariša nisem uzrl nikjer. Nekaj časa sem ga iskal z očmi in ga celo hotel poklicati po imenu. Domislil sem se pa, da bi to oba še bolj izdalo. Prvič bi gospod, ki naju je zalotil na svojem svetu, zvedel za ime anega izmed krivcev. S tem bi lahko obračunal posebej, kar bi mi nakopalo le tovariško mržnjo. In tega nisem hotel. Drugič bi po tej poti odkrili naju dejanje takoj. Želel sam pa, da se dejanje ne raznese po vasi ter ostane lajno vsaj nekaj časa. Sedel sem v hlad pod kostanje. Čutil sem se potrebnega senca, da si pravkar zapečateno dejanje nekoliko razjasnim in skušam najti izhod iz njega. Pretehtal sem še enkrat jutranje ure in pomislil: najprej bom kaznovan zaradi bega. To ja težek položaj: prenašati kazen za prazen nič, potem ko nisem z begom imel nikakršnega zlobnega namena! Ali naj doma vse razodenem in povem? Naj povem tudi, da si nisem upal prositi dovoljenja za odhod radi tega, ker sem znal, da bo treba skočiti čez zid na tuje posestvo, ker je tam nekdo izsledil močerade? Ali naj torej vse priznam in prosim odpuščanja, še predno se Kazen izvrši? Zadrega je bila mučna. A da bi imel pri sebi vsaj tovariša, s katerim bi se lahko pomenil in posvetoval! Toda dobri drug se je izmuznil v sili in izginil kakor mravlja v travi. Prepričan sem bil, da bi mi tovariš ne pomagal iz zagate, tudi ko bi ga prosil za to. Toda kje, kje je sedaj, kam je krenil? Znabiti je šel domov in sedaj že nosi drva in potika ogenj, da preslepi mater, ki je njegov beg opazila le napol. Morda je šel na polje, na travnik, v gozd? In mogoče leči tam bolečino, ki mu jo je zadejal hudobni močerad ... Negotovost me je stiskala med dvoje sten. Dejal sem si, da bi bilo še najbolje, če bi doma vse povedal in razložil po pravici. Toda pred koga naj stopim, da mu razodenem svoj prestopek najprvo? Naj li stopim opoldan od obeda in izjavim: danes ne bom kosil, ker čutim, da sem kosila nevreden? In vaza? Kako naj razodenem, da sem jo odnesel in da je več nisem prinesel domov? ... Za hip se mi je posvetilo v glavi: pa ko bi šel nazaj v grad, prosil gospoda, naj mi da vazo ter se pred njim opravičil za vse kar sem storil? A vrniti se na mesto dogodka, se vendar nisem upal. Misel na povratek za obzidje grada me je navdajala z bojaznijo in strahom. Srdil sem se nase, da me je močerad pripravil v tako zadrego. Tuhtal sem in tuhtal, kako bi se rešil iz zanke, a iztuhtal nisem nič. Končno sem opustil vsako upanje; nasitil sem se premišljevanja in krenil sem proti domu kakor da ni bilo nič posebnega. Do mojega povratka vaze doma sploh niso pogrešili. Ko so me pa jeli izpraševali, kod sem hodil in kaj sem počel, sem se zaplel v nerodno opravičevanje močerada. To me je pokopalo. Razjokal sem se, priznuvši vse; povedal sem tudi, da sem izmaknil vazo, ki je nisem več prinesel nazaj. Kazen za prestopek so domači prepustili gospodu, ki naju je zalotil na svojem. In jaz sem čakal tega bridkega trenotka in sem ga dočakal; gospod je prišel k nam osebno. Prinesel je vazo, govoril dolgo z očetom in materjo in se je naposled obrnil k meni: — Ah, močerada si lovil! No, to pa ni bilo nič tako slabega! A čemu si bežal? Čemu si tako urno utekel? Zasmejal se je gospod in si pogladil mehko brado s suho desnico. Z obraza je zasijala milina. Nikoli prej ga nisem videl, a tisti čas sem ga spoznal. Dolgo sem stal pred njim kakor obtoženec, s pogledom obrnjenim v tla; slednjič mi je blagi gospod sam privzdignil glavo. Gledal mi je v oči in mi položil desnico na ramo. In pred odhodom sc je sklonil do mene, rekoč: — Zdaj pa mi lepo prijateljsko daj roko in poglej mi v oči kakor se spodobi poštenjaku! — Storil sem. Moja roka se je za hip odpočila v njegovi veli desnici, hladni, a voljni in mehki kot svila. Gospod je odhajal in somrak je pil njegovo senco, dokler ni izginil za ovinkom. Oblaki so se kopičili vedno višje in višje, umikali so se proti severu, in večerne gore so utonile v vijoličasti megli. F. M. DOSTOJEVSKI: Povest sirote Nele. Prevedel: I V A N VOUK. Ko sva prispeli, sva dolgo iskali deda, toda nisva ga mogli najti. Mati mi je tedaj povedala, da je bil ded v prejšnjih časih zelo bogat, da je bil Anglež, ne Rus,' toda rodil se je v Rusiji in je nameraval sezidati tovarno, zdaj pa da je zelo reven, ker tedaj ko se je mati omožila brez njegovega dovoljenja, ji je mož pobral ves denar, ki ga je dobila po očetu. To mi je sama pripovedovala. Tudi mi je povedala, da je prišel ded zaradi nje ob vse premoženje, da je popolnoma obubožal in da je strašno jezen nanjo, ona da je vse zakrivila, in da nima razen deda nikogar več na širnem svetu. In ko mi je to pripovedovala, se je jokala ... «Mem ne bo odpustil», mi je govorila, ko smo se napotili semkaj, «ko pa tebe zagleda, te bo morda vzljubil in odpustil tudi meni zaradi tebe.» Mama me je imela zelo rada in med govorom me je vedno poljubo-vala, bala pa se je iti k dedu. Mene je že učila moliti za deda, sama je zanj molila in še mnogo tega mi je pripovedovala, kako je poprej živela z dedom, ko so bili še bogati, in kako zelo jo je imel ded rad, bolj kakor vse druge. Ona mu je igrala na klavir, zvečer mu je brala iz knjig, a ded jo je poljuboval in jo obsipaval z darili. Ko sva prispeli, sva se najprej nastanili v Meščanski ulici; tam je bilo zelo temno in vlažno, in mama je obolela, vendar pa je tedaj še hodila. Jaz sem ji prala perilo, a ona je jokala. Tam je živela še neka starka, kapitanka, pa še neki upokojeni uradnik, ki je prihajal domov vedno pijan in je vsako noč vpil in ropotal. Zelo sem se ga bala. Mama me je vzela k sebi na posteljo ter me objemala, pa se je sama vsa tresla, a uradnik za pregrajo je dalje vpil in se prepiral. Nekoč je hotel nabiti kapitanko, a ta je bila priletna starka, ki je hodila ob palici. Mami se je zasmilila in potegnila se je zanjo; uradnik je udaril mamo, jaz pa uradr nika ... Tedaj je mama šla in me v^ela s seboj. To se je zgodilo po dnevu. Nato sva neprestano hodili po ulicah do večera, a mama je hodila in jokala, vodeč me za roko. bila sem zelo utrujena; tisti dan nisva nič zaužili. Mama je ves čas govorila sama s seboj in mi neprestano pravila: «ostani uboga, Nela, in ko umrjem, ne poslušaj nikogar in ničesar. K nobenemu ne hodi; ostani sama, uboga in delaj, a če ne dobiš dela, prosi vbogajme, toda ne hodi k tem ošabnim ljudem.» Bilo je proti večeru, ko sva šli preko široke ulice. Hkratu je mama zaklicala: «Azorka! Azorka!», in velik gol pes je pritekel k mami, zacvilil in skočil k njej, mama pa se je ustrašila, pobledela je in se vrgla na kolena pred visokim starcem, ki je hodil ob palici in gledal v tla. Ta visoki starec je bil moj ded: bil je zelo suh in slabo oblečen. Tako sem prvič videla deda. Tudi ded se je zelo prestrašil ter pobledel, Ko je pa videl, da leži mama na tleh, objemajoč njegove noge, se je iztrgal, sunil mamo, udaril s palico po tlaku in naglo odšel od nas. Azorka je še ostal in neprestano lajal in lizal mamo, nato je stekel k dedu, ga prijel za nogo ter vlekel nazaj, a ded ga je udaril s palico. Azorka je nato zopet prihitel k nama, toda ded ga je poklical in on je stekel za dedom neprestano lajajoč. Mama je ležala na tleh kakor mrtva. Jaz sem neprestano vpila in dvigala mamo. Vstala je, se ozrla okoli sebe in šla za menoj. Vedla sem jo domov. Ljudje so naju dolgo gledali in majali z glavo Ko sva hodili proti domu, mi je mama neprestano govorila: to je tvoj ded, Nela, jaz sem kriva pred njim, zato me Bog sedaj kaznuje; ves ta večer in vse naslednje dni je vedno isto govorila. Govorila pa je, kakor da se tega sama ne zaveda. To noč je obolela, a kapitanka je našla stanovanje v Bubnovi ulici. Tretji dan smo se preselili, tudi kapitanka z nami. Ko smo se preselili, je popolnoma legla in ležala tri tedne, jaz pa sem ji stregla. Denar nam je povsem pošel, pomagala nama je kapitanka in Ivan Aleksandrič, gospodar, izdelovalec krst. Ko je mama vstala s postelje in je pričela hoditi, mi je pripovedovala o Azorku, da so svoj čas nekje ob reki pobalini vlekli Azorka ob vrvi proti vodi, da bi ga utopili, mama pa jim je dala denarja ter ga odkupila. Azorka pa je zbežal. Mama je jokala; ded se je ustrašil in obljubil sto rubljev onemu, ki privede Azorka. Na tretji dan so ga privedli; ded je plačal sto rubljev in od tedaj je vzljubil Azorka. A mama ga je tako rada imela, da ga je jemala celo k sebi na posteljo. Pripovedovala mi je, da je v prejšnjih časih Azorka hodil s komedijanti po ulicah, znal je marsikaj, tudi opico je nosil na sebi, puško je znal sukati in še drugih spretnosti mnogo ... In ko je mama odšla od deda, tedaj si je ded obdržal Azorka ter hodil vedno v njegovem spremstvu, tako da če je mama zagledala Azorka, je takoj uganila, da je tam tudi ded. Ko je začela mama prihajati k sebi, sem zopet srečala deda. Šla sem v prodajalno po kruha: hkratu sem zagledala človeka z Azorko, pogledala sem bolje in prepoznala deda. Umaknila sem se in se stisnila k zidu. Ded me je pogledal, dolgo me je gledal in tako je bil strašen, da sem se ga bala, nato je odšel mimo. Tudi Azorka me je prepoznal in me začel obskakovati ter mi lizati roke. Naglo sem odhitela proti domu, se ozrla za seboj, ded pa je stopil v prodajalno. Tedaj sem pomislila: gotovo izprašuje po meni, in še bolj sem se ustrašila, a ko sem prišla domov, nisem mami nič povedala, da ne bi zopet zbolela. Drugi dan nisem hotela v prodajalno; rekla sem, da me boli glava. Ko sem pa črez dva dni zopet šla, nisem srečala nikogar, vendar pa sem bila zelo v strahu in sem tekla. Naslednjega dne sem zopet naglo šla in komaj sem obrnila za oglom, stoji pred menoj zopet ded z Azorkom. Zbežala sem, obrnila v drugo ulico ter šla v -prodajalno z druge strani; pa tudi sedaj sem zopet trčila naravnost vanj in tako močno sem se prestrašila, da sem obstala in se nisem mogla zganiti z mesta. Ded je stal pred menoj in me zopet dolgo časa gledal, nato me je pogladil po glavici, me prijel za roko ter me vedel s seboj, Azorka pa je šel za nama mahajoč z repom. Tedaj sem videla, da ded ne more hoditi več ravno, ampak se vedno opira na palico, a roke se mu tresejo. Vedel me je h kramarju, ki je sedel na oglu ter prodajal kolače in jabolke. Ded je kupil testenega petelina in ribico, eno sladčico in jabolko, a ko je jemal denar iz usnjenega mošnjička, so se mu roke tako silno tresle, da mu je padla na tla petica, katero sem mu jaz dvignila. Podaril mi je to petico ter mi dal sladčice, pogladil me je po glavici, toda tudi takrat ni izprego-voril niti besedice ter odšel od mene domov. Ko sem prišla domov, sem povedala mami vse o dedu, kako sem se ga spočetka bala in se pred njim skrivala. Spočetka mi ni hotela verjeti, toda potem je bila zelo vesela, ves večer me je izprašvala, poljubovala in jokala. Ko sem ji prav vse povedala, mi je velela, naj se vprihodnje ne strašim več pred dedom, zakaj ni dvoma, da me ima ded rad, ko je sam prišel k meni. Tudi mi je velela, naj se dobrikam dedu in naj z njim govorim. Naslednjega dne pa me je vse jutro pošiljala ven, dasiravno nem ji povedala, da prihaja ded le proti večeru. Sama je šla od daleč za menoj; se skrivala za oglom, istotako drugi dan, toda deda ni bilo, tiste dni pa je deževalo in mama se je močno prehladila, ker je vedno hodila ven z menoj, in zopet je legla. Ded je prišel črez teden in zopet mi je kupil eno ribico in jabolko in tudi takrat ni nič govoril. Ko je pa šel od mene, sem šla skrivaj za njim, kar sem se že poprej sklenila, da bi zvedela, kje stanuje ded, tei-povedala mami. Šla sem po drugi strani ulice, od daleč, da me ne bi ded videl. Stanoval pa je zelo daleč, v Grahovski ulici, tudi v veliki hiši, v četrtem nadstropju. Vse to sem dognala in se vrnila pozno domov. Mama se je zelo prestrašila, ker ni vedela, kje sem bila. Toda ko sem ji vse povedala, se je zelo razveselila in takoj drugi dan je hotela iti k dedu. Drugi dan pa si je premislila, ker se je bala in bala se je cele tri dni; in tako ni šla nikamor. Potem pa je pozvala mene in mi rekla: glej, Nela, jaz sem zdaj bolna in ne morem iti, napisala pa sem pismo tvojemu dedu, pojdi k njemu in izroči mu pismo. In zapomni si, Nela, kako ga bo prebral, kaj poreče, in kaj bo napravil. Ti pa poklekni na kolena, poljubi ga in prosi ga, naj odpusti tvoji mami... In mama je silno jokala, neprestano me je poljubovala, pokrižala me je, da bi bila moja pot srečna, potisnila me je na kolena pred božjo sliko, in dasiravno je bila zelo bolna, me je spremila do vrat, in ko sem se ozrla, je še vedno stala tam in gledala za menoj, kako grem ... Prišla sem k dedu in odprla duri, a duri so bile brez kljuke. Ded je sedel za mizo in jedel kruh s krompirjem, Azorka pa je stal pred njim, ga gledal in mahal z repom. Pri dedu so bila okna nizka, temna, in drugega ni imel kakor eno mizo in en stol. Živel je sam. Stopila sem notri, on pa se je tako prestrašil, da je ves pobledel in se stresel. Tudi jaz sem se ustrašila in nisem nič rekla, stopila sem samo k mizi in položila nanjo pismo. Kakor hitro je ded zagledal pismo, se je tako razjezil, da je skočil pokoncu, prijel palico in zamahnil proti meni, pa me ni udaril, peljal me je le do praga ter me pahnil ven. Nisem še napravila prvih stopnic, ko je zopet odprl duri in vrgel za menoj neodprto pismo. Prišla sem domov ter vse povedala. Tedaj je mamica zopet legla . . . Tri tedne za tem nisem več videla deda do zime. Tedaj je nastala zima in zapadel sneg. Ko sem zopet srečala deda na istem mestu, sem se zelo razveselila, zakaj mama je bila silno žalostna, ker ni več zahajal tja. Ko sem ga zagledala, sem nalašč stekla na drugo stran ulice, da bi videl, da se mu izgubljam. Pa sem se ozrla in videla, da je ded spočetka naglo šel za menoj, potem pa je stekel, da bi me dohitel in začel me je klicati: Nela! Nela! In Azorka je tekel za njim. Meni se je zasmilil in sem se ustavila. Ded je stopil k meni, me vzel za roko in ko je videl, da jočem, se je ustavil, me pogledal, se pripognil ter me poljubil. Tedaj je videl, da so moji črevlji slabi ter me je vprašal, ali nimam drugih. Takoj sem mu povedala, da mama nima sploh denarja in da nam gospodarji dajejo jesti iz usmiljenja. Ded ni nič rekel, peljal me je na trg, mi kupil črevlje ter mi velel, naj jih takoj obujem, nato me je vzel s seboj v Grahovsko ulico, prej pa je stopil še v prodajalno, kupil kolač in dva sladkorčka in ko sva dospela, mi je velel, naj jem kolač, pri tem pa me je gledal in nato mi je dal tudi sladkorčka. Azorka je položil šape na mizo ter prosil kolača; dala sem mu ga in ded se je zasmejal. Potem me je prijel ter posadil poleg sebe, me začel gladiti po glavi in izpraševal, če sem se že kaj učila in kaj znam. Povedala sem mu, kar je vprašal, on pa mi je velel, naj pridem vsak dan ob treh k njemu, da me bo sam učil. Potem mi je rekel, naj se obrnem proč ter naj gledam skozi okno, dokler mi ne reče, naj se spet obrnem k njemu. Stala sem, kakor je velel, toda skrivaj sem se ozrla in sem videla, kako je razparal svojo blazino na spodnjem koncu ter vzel ven štiri rublje. Ko jih je izvlekel, mi jih je prinesel ter rekel: «To dam samo tebi.» Najprej sem vzela, pomislila sem in rekla: «Če samo meni, potem ne vzamem. Ded se je takoj razjezil in mi rekel: «pa vzemi, kakor veš in pojdi.» Odšla sem, ne da bi me bil poljubil. Mami pa je šlo vedno na slabše. K izdelovalcu krst je zahajal neki študent, ta je zdravil mamo ter je predpisal zdravila. Hodila sem pogostoma k dedu; mama je tako hotela. Ded je kupil zgodbe stare zaveze in zemljepisno knjigo ter me začel učiti. Včasih pa mi je pripovedoval, kakšne zemlje so na svetu in kakšni ljudje žive na njem; kakšna so morja, kaj je bilo poprej na svetu in kako nas je Kristus vse odrešil. Zelo rad je videl, da sem ga jaz sama povpraševala; zato sem ga večkrat povpraševala in mi je o vsem pripovedoval, in o Bogu mi je mnogo govoril. Včasih pa se nisva učila, ampak sva se igrala z Azorkom. Azorka me je začel imeti zelo rad in jaz sem se naučila skakati črez palico, a ded se je smejal in me gladil po glavici. Samo da se je ded redkokdaj smejal. Včasih govori mnogo, hkratu pa umolkne in sedi, kakor da je zaspal, oči pa so odprte. Tako sedi do mraka, o mraku pa postaja tako strašen, tako star . . . Včasih pa pridem k njemu, a on sedi na svojem stolu, zamišljen je in nič ne sliši, Azorka pa leži poleg nj^ga. Jaz čakam in čakam, kašljam, ded pa se ne ozre. Tedaj grem. Doma pa mc čaka mama; ona leži, jaz pa ji vse pripovedujem, neprestano, da pride noč, pa še v?dno govorim o dedu in ona vztrajno posluša: kaj je danes delal, kaj mi je pripovedoval, kakšne pravljice mi je pravil in kaj mi je dal za nalogo. Ko pa začnem pripovedovati o Azorku, da sem mu velela skakati črcz palico ter da se je ded smejal, tedaj se začne hkratu tudi ona smejati, in dolgo se smeje včasih in raduje, pa mi reče, naj začnem zopet od začetka pripovedovati, potem pa prične moliti. In pri tem sem vedno pomislila: kako je to, da ljubi mama tako zelo deda, on pa je na ljubi, in ko sem prišla k dedu, sem mu začela nalašč pripovedovati, kako ga mama ljubi. On pa posluša, ves jezen, posluša in ne izusti besedice; tedaj sem ga vprašala, čemu ga mama tako ljubi in vedno po njem povprašuje? Ded se je razsrdil in me pognal za duri; postala sem nekaj časa za durmi, on pa jih je zopet odprl in me poklical nazaj, pa je bil še vedno jezen in je molčal. Ko sva potem začela brati sveto pismo, sem zopet vprašala: čemu je Kristus rekel: ljubite se med seboj in odpuščajte si žalitve, on pa neče odpustiti mami? Tedaj je on skočil na noge in zakričal, da me je mama to naučila, pahnil me je drugič ven ter mi rekel, naj se ne predrznem priti več k njemu. .laz pa sem mu rekla, da bi itak sama ne prišla več k njemu, in stekla sem proč... Ded pa je naslednjega dne menjal stanovanje. — Tri dni že nisem hodila k d