254
Listek
stranski prav laskavo priznavalo pri občem zboru. Društvo je štelo v minulem letu 225 članov, med njimi tri ustanovnike (gg. dr. Segulo v Novem Mestu, dr. Jerneja Glancnika v Mariboru in Petra Majdiča v Celji). Društvo ima tudi dve podružnici, in sicer kamniško iu savinjsko  (zadnje  vlada še ni potrdila).
Društveno delovanje se je raztezalo največ na Kranjsko in Štajersko. Društveni član g. Kocbek je odkril meseca oktobra leta 1893. v spremstvu vodnika Piskernika nov pot na Rinko, katerega je zelo zanimljivo popisal v posebnem članku v letnem poročilu z naslovom ,,Novi pot na Rinko". Kaj nevarno je bilo zaznamenovanje pota iz Bohinjske Bistrice čez Komuo v Sočo. To jako naporno delo je zvršil občinski tajnik g. Rav-hekar. — Vender pa se je tudi že začelo delovati na Primorskem in Koroškem, dasi še oskromneje. Društvo je zaznamenovalo 97 potov poleg 11 potov po tivolskem gozdu ter popravilo in iz nova napravilo nekatera pota. Svojim članom je priredilo dva društvena večera,  na katerih sta predavala gg. prof.  Borštner o Kamniških planinah in prof.  Rutar
0   poti iz Bohinjske Bistrice čez Komno v Sočo. Izmed štirih društvenih izletov je bil zlasti znamenit binkoštni izlet na Učko in od tam v Hrvaško Primorje. ,,Primorsko planinsko društvo" na Reki je jako gostoljubno in slovesno vzprejelo slovenske turiste in njim na   čast  priredilo  izlet v   Kraljevico in Baker.
Slovensko planinsko društvo je nastopilo drugo leto svojega delovanja. Ustanovila je to društvo idejalna navdušenost za prelepe slovenske planine in Kras. Društvo hoče ohraniti naši domovini kolikor mogoče domači slovenski značaj. Veselo pozdravljamo in gostoljubno vzprejemljemo tujce, ki se hodijo čudit prirodnim krasotam slovenskih dežela. Uverijo pa naj se tudi, da ,,od nekdaj tukaj stanuje moj rod, če v6 kdo za druz'ga, naj reče, odkod". Od občinstva pa pričakuje društvo izdatne gmotne in duševne podpore, da bode kos vzvišeni svoji nalogi. Ustanovnik plača jedenkrat za vselej 30 gld., vsak pravi   član   pa po  3 gld.  na leto.    Razven   tega   doneska mora vsak   pravi član plačati
1   gld vzprejemnine. Vzpodbujaj nas častno priznanje, katero je dobilo društvo od odločilnih stranij, kakor od prof. Frischaufa v Gradci in c. in kr. vojaškega geografskega zavoda na Dunaji.   Pristopajte torej  ,,Slovenskemu planinskemu  društvu" !
n. Glagolitica II. Grškovičev odlomak glagolskog apostola. Izdao i ccijenio prof. V. Jagic'. Sa 4 fototipska snimka (separ. odtisek iz »Starin« XXVI). U Zagrebu 1893, 8°r 129. — Ta razprava je največje važnosti za poznavanje najstarejše dobe gla-golske pismenosti srbohrvaške redakcije, ker je dognala, da se je glagolska pismenost do XIII. stoletja nahajala tudi po Bosni in Hercegovini. Sedaj šele nam je popolnoma jasno, da se strinjajo izklučljivo hrvaški glagolski spomeniki (v Primorji in na otokih) v marsičem s spomeniki novejše bolgarske redakcije. Prej si nismo mogli dovolj pojasniti tega pojava, ker nismo vedeli, da je bila glagolska pismenost v Bosni, Hercegovini in Stari Srbiji vez, katera je spajala hrvaški sever z macedonskim jugom. Vse posebnosti nove redakcije so se razširile iz Bolgarske, neposredno iz Macedonije, šele po bosansko-glagolskih spomenikih tudi med hrvaške. S tem je pa tudi temeljito iztrebljeua vera v neizpremenjeno panonsko lice glagolskih hrvaških spomenikov, zakaj v njih ni najti samo panonske dedščine, t. j. stare redakcije, ampak tudi dovolj nove primesi, katera se je utepla iz bolgarskega juga. Sicer smo že vedeli po Mihanovičevem odlomku, da se je glagolica rabila v stari dobi tudi na srbohrvaškem jugu, toda ta odlomek se je stavil na skrajni jugozapad radi cirilskih istodobnih ali še starejših spomenikov srbohrvaške redakcije, pisanih nekje v starosrbskih in deloma morda celo še zapadnejših krajih srbskega juga. Mihanovičev odlomek tedaj ni nikakor mogel rabiti v dokaz, da se je glagolska   pismenost   razvijala  tudi  po Bosni   in  Hercegovini,  to nam   je  dokazal šele   prof.
Listek.
255
Jagič" na podlagi Grškovičevega odlomka, ki so ga našli na Vrbuiku in je sedaj svojina jugoslovanske akademije. Ta odlomek apostola obseza štiri pergamentne liste v mali četverki, pisanih z okroglo glagolico iz konca XII. stoletja. Na robu listov so opombe v bosenski cirilici iz konca XIII. stoletja. To dokazuje, da so rabili to glagolsko knjigo še v tej dobi, tam kjer se je rabila bosenska cirilica, da so tedaj še na konci XIII. stoletja dobro poznavali v Bosni glagolico, dasi jo je že bila izpodrinila cirilica. Ker so omenjene opombe v zvezi z grškim obredom, morala je biti knjiga urejena po tem obredu. In to ni brez pomena za domovino spomenikovo, zakaj iztočni obred ni nikoli sezal do. hrvaškega severa.
Ta odlomek nam tudi pojasnjuje razvitek srbohrvaške redakcije glagolskih spomenikov. V dunajskih listih, kateri so iz iste dobe, razvita je hrvaška redakcija že popolnoma ; v Grškovičevem odlomku pa je najti še nekoliko sledu bolgarske starine, mimo nekaj primerov z '^ tudi še y in v jednem slučaji tudi še črko dzelo. Dobro je opazil prof. Jagič, da ta razlika med severnim in južnim spomenikom iste redakcije ni morda znak večje starosti Grškovičevega odlomka, nego da se je srbohrvaška redakcija radi vpliva sosedne macedonske pismenosti konsolidirala nekoliko pozneje od severne, zai' s"o-/rjV hrvaške\ i m, y v zadnji se je sedaj samostalno razvil in ni prodrl iz juga. Glagolska pismenost v Bosni, Hercegovini, Črni Gori, Stari Srbiji se je tedaj razvijala pod vplivom macedonske, v katero je v tej dobi že v marsičem prodrla nova iztočna redakcija prevoda. V palaeografskem oziru ne stavi prof. Jagič tega odlomka v isto vrsto z najstarejšimi hrv. glagolskimi odlomki v ožjem zmislu, ker je našel, da mu je več skupnega z macedonsko-bolgarsko glagolico nego s severno hrvaško.
Odlomek je tudi zanimljiv za zgodovino staroslovenskega prevoda apostola, zakaj ohranil je, kakor je to dokazal Jagič v svoji podrobni analizi teksta, mnogo starine in se v tem strinja z najstarejšimi teksti te vrste, da, v marsičem jih celo preseza. O popravkih na podlagi latinskega teksta ni v njem sledu. — Natančneje ne morem tukaj razpravljati o koreniti Jagidevi filološki in jezikovni oceni tega spomenika in o vseh pa-laeografskih posebnostih, katere nam je razložil prof. Jagič tako temeljito, kakor le on umeje razpravljati o slovanski palaeografiji;  na  vse to  tukaj  samo opozarjam.
V.  Oblak.
Prinos k Prešernovemu tolmaču. Večkrat se cituje iz „Kersta per Savici" lepa antiteza ,,vname se strašni boj, ne b6j, mesarsko khCnje1'. Toda ni mi znano, ali je kateri PrešeVnovec izteknil, da se takšna antiteza čita že v Schillerjevi ,,Devici orleanski", in sicer v popisu Raoulovem o prvi bitki device orleanske z Angleži (I. dej., Q. nast.j: »Ein Schlachten war's, nicht eine Schlacht zu nennen!« A Schillerjevi tolmači napomi-njajo, da se podobne autiteze nahajajo že v latinskih pisateljih, u. pr. v Liviji 4, 45 (»proelium« in >caedes«), 28, 16 (»pugna« in »trucidatio velut pecorum«); v Kurciji 4, 15 (»Iamque »on pugna, sed caedes erat«); v Tacitu, Hist IV. 33 (»caedes . . . non proelium«).
V.  B.
Gledališke novice. Smetanova ,,Prodana nevesta" se je nedavno uprizorila tudi v Hamburgu in Bremenu ter dosegla velikanski uspeh. — Glinkova opera ,,Ruslan in Ljudmila" se je pela v Peterburgu sedaj že tristokrat. — Fr. Ruth v Pragi je podaril 250.000 gld., da se zgradi drugo češko gledališče za preprosto ljudstvo. —Prva igralka našega gledališča gospa Borštnikova je minuli mesec z odličnim uspehom gostovala v Zagrebu kot ,,Dama s kamelijami" in ,,Nora". — Zagrebški rodoljubi so osnovali društvo prijateljev dramatiške umetnosti, kateremu namen je prav tisti kakor n. pr. ljubljanskemu gledališkemu   društvu.    —   Znani   hrvaški   pisatelj   dr. Marijan   Derenčin   je spisal novo