V ir&re^šatn gfreEtaL38 »Ali je to vaša zadnja beseda?« Štefan je šele čez nekaj časa odgovoril. »V zaeetku sem bil v ječi zelo nesrečen. Toda nekako pr?d enim letom se je z menoj nekaj zgodilo, kar me je tako spremenilo, da udano prenašam svojo usodo.« »Kaj je bilo to?« »Spovedal sem se. Po spovedi sem spoznal, da sreča ni odvisna od okoliščin, ker jo v srcu nosimo. Kdor ima mirno vest, je lahko tudi v ječi srečen. Če pa nimamo mirne vesti, tudi v palači ne moremo biti srečni.« »Potem pa ostanite v ječi, meni pa je ljubša palača,« je posmehljivo odvrnila Nina. »Če nočete popraviti krivice, ki ste mi jo storili, bom ostal v ječi!« je z drhtečim glasom odgovoril Štefan. »Priliko sem vam dala za rešitev, toda če je nooete uporabiti, ni moja krivda.« »Nina,« je resno dejal jetnik, »raje bom prenašal svojo usodo, kakor pa da bi imel pekel ob vaši strani.« »Kakor hočete!« je brezčutno rekla Nina. S tem se je razgovor končal. Nina je samozavestno odšla. Štefan je zvečer vse povedal župniku. Njegove besede so zvenele tako bolestno, da se je duhovniku zasmilil. Spočetka niti ni našel pravih besed za tolažbo. Šele čez čas je sočutno prosil jetnika, naj tudi to preizkušnjo udano prenaša. Dopovedoval mu je, da je Nina prav za prav velika reva, ker se ne zaveda, kako krivdo nosi na sebi. Zelo ji je potrebna milost božja, zato naj še bolj goreče moli za njo. Glede Ninine ponudbe, da bi jo Štefan poročil, pa je izjavil, da ni tako nemogoča stvar. Če bi prišlo do zakona, bi se Nina gotovo spreobrnila in to bi bil velik uspeh. »Razmišljajte o tej stvari!« je dejal. »Sami ste priznali, da ste Nino zelo ljubili. Ko boste imeli prostost, boste polagoma pozabili na ta leta in boste srečni. Jaz mislim, da bo Nina dobra žena, če bo imela takega moža kot ste vi.« Štefan se je čudil župnikovim besedam. Dasi ni bil istega mnenja, ni naravnost oporekal, marveč je dejal: »Ce bi dobil prostost in bi se ženil, bi raje poročil gospodično Alojzijo, če bi me hotela vzeti... Ona mi je storila toliko dobrega! Glejte, gospod župnik, ona je žena, ki nikdar ne bi zapustila moža, marveč bi mu pomagala prenašati vsa bremena.« »Da, morda imate prav,« je počasi odgovoril duhovnik. »Toda ...« »Razen tega,« ga je prekinil Štefan, »mislim, da nihče ne bi mirno ležal ob ženi, ki je morilka.« »To je res! Zakon bi bil mogoč seveda le v primeru, če bi se Nina resnično spreobrnila. Sicer pa za sedaj pustiva to stvar! Razmišljajte o njej, Has bo pa že prinesel svoje.« Štefan je resno razmišljal o stvari. Polagoma se ponudba tudi niemu m 7-de'a nemogoča. Zaraislil se je v preteklost. Kaj bi bilo iz njega, če ne bi bil srečal in vzljubil Nine? Najbrž bi bil še sedaj neizobražen tovarniški delavec. Ne bi poznal užitka, ki ga nudijo knjige. Morda bi se dvakrat na teden napil in ob sobotah zvečer bi hodil s tovariši v kake slabe kraje. Morda bi se bil tudi oženil in bi bil družinski oče. Z delom bi toliko zaslužil, da bi družino za silo preživljal. O pravem življenju ne bi imel pojma. A sedaj je človek, ki je pogledal v tajne življenja. Sicer je izgubil svojo prostost, a to ni največja nesreča, posebno, odkar pozna zmisel trpljenja. Ko je tako predel svoje misli, je zaželel, da bi Nina spregledala m se spreobrnila. Potem bi jo spet vzljubil. Dan za dnem je molil zanjo. Upal je, da se bo nekega dne spet oglasila. Za ta obisk se je resno pripravljal. Zaman. Dnevi so se spreminjali v tedne, tedni v mesece, a Nine ni bilo od nikoder. 28. V začetku julija, ko je bilo konec šolskega leta, je Alojzija, ki je med šolskim letomv poučevala na srednji dekliški šoli, naposled našla prost dan, da je mogla obiskati Štefana. Jetnik je na prvi pogled spoznal, da je bila zelo razburjena. Nekam v strahu jo je vprašal: »Alojzija, kaj vam je? Ali se je zgodilo kaj hudoga ?« »Ali ne veste, da je Amerika napovedala vojno Nemeiji?« »Ir. to vas tako razburia?<- »O, če bi bila moški! Peljala bi se čez morje in bi z lastnimi rokami podavila vse Nemce,« je stiskala pesti. »Zakaj? Saj so tudi oni ljudje. In ni mogoče vsega naroda delati odgovornega za to, kar so zagrešili dva, trije ljudje.« »Nemci so sovražniki vsega sveta! Povsod vidijo samo sebe. V svojem napuhu mislijo, da so ustvarjeni za gospodarja sveta. O, ko bi se mogla boriti zoper nje!« Štefan se je smehljal in nekarn poredno vprašal: »Alojzija, če bi jaz slučajno bil zelo vpliven človek in bi vas poslal na belgijsko bojiščs k Rdečemu križu, ali bi šli?« Alojzija je osupnila. Čez čas je počasi odgovorila: »Ne morem zapustiti sestre Benigne. Ne more me pogrešati v šoli in zavodu.« »Tudi jaz tako mislim. In če ne morete iti preko morja, prepustite stvar drugim.« »To je lahko reči. Verujte, da mi to svetovno klanje zelo gre na živce. Ko bi vsaj mogla kako pomagati?« »Enostavna stvar. Kolikor vem, se je v Pikertonu osnoval neki vojaški odbor, ki organizira vsestransko pomoč in vzdržuje zveze z našimi vojaki, ki se borijo na evropskih bojiščih. V tem odboru je gotovo mnogo pisarij. Priglasite se za tipkarico. Med dnevom boste izvrševali svoje poklicno delo, ob večerih pa v rdhorovi pisarni tipkali ko svoj čas pri odvetniku Kellyju.« (Daljc sledi)