KRAŠKA  REKA
Peter   Levec
Strastno liženi bele skale, kjer modri se zimzelen. Ob kleči robate butam, v penah mavričnih cvetem.
Šumno derem, hrupno rušim mir neba in molk dreves. Vzburkana na soncu zadnjič plešem svoj srebrni ples .. • Le še hip — in padem tja, kjer zagrne me podzemlje, kjer pogoltne me tema.
Morda še na dan privrem — neznano kdaj, neznano kje, a morda spodaj izzvenita pesem moja in ime.
Padam v mrak, ko druge reke dan drži v dlaneh kristalnih, vendar vse nas isti konec čaka na obrežjih daljnih! Vse vode bobnijo k morju, noč in dan hite navzdol. Morje kliče! — skoz podzemlje gre pred mano klic njegov.
215