U N I V E R Z I T E T N I Uršula Berlot Pompe Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerza v Ljubljani Ljubljana, 2024 Avtorica: Uršula Berlot Pompe Vizualno gradivo Digitalne risbe: Uršula Berlot Pompe 3D anatomski modeli: Lovrenc Košenina Fotografsko gradivo Fotograf: Tim Topić Asistent fotografa: Jernej Strmšek Moški model: Nejc Babić Ženski model: Patricija Sekelj Recenzenta: Nejc Umek, Bogoslav Kalaš Oblikovanje: Barbara Šušteršič Lektoriranje: Nadja Horvat, Jezikovna zadruga Soglasnik Založila: Založba Univerze v Ljubljani » Zanjo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Umetnikova anatomija je natanko tam, kjer se Zanjo: Alen Ožbolt, dekan ALUO na stičišču znanosti in umetnosti, kjer se kroga Univerze v Ljubljani stikata obe obliki človekovega poznavanja sveta: Prva e-izdaja prepletata brez prekrivanja.« Publikacija je v digitalni obliki odprto dostopna na https://www.aluo.uni-lj.si/raziskovanje/zalozniska-dejavnost/ https://ebooks.uni-lj.si/ Bammes Gottfried, Der nackte Mensch, 1982 DOI: 10.51938/9789612975142 Knjiga je rezultat projekta, ki se financira v okviru dejavnosti Institucionalnega stebra financiranja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter v okviru RSF ukrepa A.II.1 – uvajanje in razvoj odprtih izobraževalnih virov znotraj pedagoškega procesa. To delo je dostopno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). Ljubljana, 2024 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 221388291 ISBN 978-961-297-514-2 (PDF) KAZALO UVOD 9 I. UMETNOST IN ZNANOST V LIKOVNI ANATOMIJI 11 1. OD RITUALA K EMPIRIČNOSTI IN ANALOGIJI 12 2. PREPLET MEDICINE IN UMETNOSTI 14 3. ANATOMSKI ATLASI 18 4. VOŠČENI ANATOMSKI MODELI IN PLASTINATI 24 5. SLIKARSTVO IN ANATOMIJA 27 6. MORFOLOGIJA IN ANATOMIJA GIBANJA V FOTOGRAFIJI 31 7. FLUIDNO IN FRAGMENTIRANO TELO 35 8. TRANSPARENTNO TELO 39 II. STRUKTURA ČLOVEŠKEGA TELESA 43 1. LIKOVNA ANATOMIJA 44 1.1 Analiza telesnih razmerij 44 1.2 Morfologija spolov 46 1.3 Stoječa figura: simetrični in asimetrični položaj 48 1.3.1 Simetrični stoječi položaj 48 1.3.2 Asimetrično ravnotežje 48 1.3.3 Sedeči položaj 49 1.4 Figura v gibanju 50 2. SPLOŠNA ANATOMIJA 52 2.1 Sistemska in topografska anatomija 52 2.2 Anatomske ravnine 52 2.3 Splošna osteologija 54 2.4 Splošna miologija 58 3. OKOSTJE IN MIŠIČJE GLAVE 64 7. OKOSTJE IN MIŠIČJE SPODNJIH OKONČIN 205 3.1 Kosti lobanje 64 7.1 Okostje spodnjih okončin 205 3.1.1 Kosti možganske lobanje 64 7.1.1 Kosti stegna: stegnenica in pogačica 205 3.1.2 Kosti obrazne lobanje 69 7.1.2 Kosti goleni: golenica in mečnica 209 3.2 Mišice glave 75 7.1.3 Kosti noge 210 3.2.1 Mišice lobanjskega svoda 75 7.2 Mišice spodnjih okončin 212 3.2.2 Mišice obraza 77 7.2.1 Mišice kolka 213 3.3 Obrazni izraz in fizionomija 82 7.2.2 Mišice stegna 218 3.4 Analiza razmerij glave, spolne in starostne razlike 90 7.2.3 Mišice goleni 229 3.5 Konstrukcijske risbe glave 93 7.2.4 Mišice noge 232 7.3 Konstrukcijske risbe spodnjih okončin 242 4. ANATOMSKA ZGRADBA VRATU 98 4.1 Grlo, sapnik in žrelo 98 4.2 Mišice vratu 101 ŠTUDENTSKA DELA 246 4.3 Konstrukcijske risbe vratu 108 BIBLIOGRAFIJA IN VIRI 251 5. OKOSTJE IN MIŠIČJE TRUPA 112 5.1 Okostje trupa 112 O AVTORJIH 253 5.1.1 Hrbtenica 112 5.1.2 Prsni koš 124 RECENZIJI 255 5.1.3 Ramenski koščeni obroč 131 5.1.4 Medenični koščeni obroč 140 5.2 Mišice trupa 147 5.2.1 Mišice prsnega koša 148 5.2.2 Mišice trebuha 151 5.2.3 Mišice hrbta 154 5.3 Konstrukcijske risbe trupa 161 6. OKOSTJE IN MIŠIČJE ZGORNJIH OKONČIN 165 6.1 Okostje zgornjih okončin 165 6.1.1 Kost nadlakta: nadlahtnica 165 6.1.2 Kosti podlakta: podlahtnica in koželjnica 166 6.1.3 Kosti roke 170 6.2 Mišice zgornjih okončin 173 6.2.1 Mišice nadlakta 173 6.2.2 Mišice podlakta 182 6.2.3 Mišice roke 197 6.3 Konstrukcijske risbe zgornjih okončin 201 UVOD L ikovna anatomija obravnava notranjo kod vodilo v umik tega predmeta s programov umet-zgradbo, mehaniko in morfologijo člo-niških akademij, vendar pa je naraščajoče ukvarjanje veškega telesa z namenom pridobiva-sodobnih umetnikov z identiteto, kulturnimi konstruk-nja tistega anatomskega znanja, ki je cijami telesa ali virtualnimi reprezentacijami človeš-temeljnega pomena za risanje figure. kega telesa, ki so jih omogočile digitalne tehnologije, Obravnava anatomije v okviru akadem-obudilo tudi zanimanje za likovno anatomijo kot eno iz-skega študija umetnosti združuje dva med področij, ki obravnava pomen telesa v umetnosti. pristopa v razumevanju in upodabljanju človeškega V kontekstu sodobne umetnosti smo priča tudi speci-telesa: po eni strani temelji na medicinskem in znan-fičnemu obratu tradicionalnih vlog modela in umetni-stvenem vpogledu v človeško telo, ki objektivno razla-ka, saj se na mestu modela pogosto znajde prav umet- ga anatomsko zgradbo telesa, obenem pa se ukvarja nikovo lastno telo, ki tako ni zgolj subjekt, ampak tudi tudi z likovno interpretacijo tega anatomskega zna- objekt reprezentacije. nja v umetniškem delu. Likovna interpretacija sporoča, kako je umetnik razumel, vizualiziral in nato subjektiv- Likovna anatomija je disciplina študija umetnosti, ki no obravnaval anatomijo telesa v skladu s koncep- konkretno posega v medicinsko znanost, torej v nara- ti, znanjem in osebnimi vizijami, ki določajo njegovo voslovje, in je v tem pogledu že v osnovi interdiscipli- ustvarjalnost. narna. Povezuje znanost in umetnost ter je kot taka v današnji dobi, ki je naklonjena povezovanju različ- Figura oziroma koncept telesa, ki je osrednji motiv štu- nih področij vedenja, ponovno pridobila aktualnost v dija likovne anatomije, je v zgodovini likovne umetnosti umet niškem izobraževanju in ustvarjanju, ki jo je imela doživela vrsto preobrazb. Zlasti v sodobni umetnosti v zgodovini umetnosti od nekdaj. V tem pogledu je tre- se upodobitve telesa redkeje izrazijo v objektivni, reali- ba izpostaviti tudi odvisnost likovne anatomije od ra- stični ali naturalistični figuri, saj se izražajo predvsem zvoja tehnologij oziroma tehničnih inštrumentov vizu- skozi abstrakcije, subjektivne deformacije, hibridizaci- aliziranja in reproduciranja podob telesa. Zanimiva je je in montaže telesa, ki figuraliko in upodobitve telesa zlasti primerjava med načini ilustriranja in reprezen- usmerijo v nove izrazne umetniške oblike. V drugi po- tiranja zgradbe človeškega telesa v medicini in vzpo- lovici 20. stoletja so s prevladujočimi tokovi abstraktne redno z upodobitvami telesa tako v pretekli kot sodob- in konceptualne umetnosti umetniki pogosto izgubljali ni umetnosti. Že v renesansi so umetniki pogosto tudi zanimanje za klasično anatomsko znanje, kar je pone- sami izvajali anatomska seciranja z namenom spo- znavanja notranje zgradbe telesa, kar so uporabljali pri cinske tehnologije vizualiziranja notranjosti telesa, pod slikanju figur in portretov. Študij anatomije se je zaradi vplivom novih odkritij znanstvenih teorij o delovanju in novih tehnik reprezentiranja telesa spremenil zlasti v ustroju telesa, obenem pa se konceptualno sooča z vr- 18. stoletju, ko so voščeni modeli tako v medicinskem stami vprašanj, ki jih problematika telesa odpira v polju kot umetniškem izobraževanju izpodrinili prakso opa- današnje vizualne kulture, ki vprašanja identitete, od- zovanja neposrednega seciranja trupel v izobraževal- nos duševnega do organskega, duhovnega do teles- ne namene. Z razvojem tehnik mehaničnega reprodu- nega obravnava v prizmi posthumanizma. ciranja in drugih grafičnih tehnik se je razmahnila tudi anatomska ilustracija, izhajati so pričeli nadrobni ana- Pričujoča izdaja anatomskega učbenika za umetnike tomski atlasi, ki niso bili izjemni le po znanstveni, am- se omejuje le na področje anatomije, ki zajema znanja IN pak tudi po umetniški vrednosti. Izum fotografije je v o anatomski strukturi ter morfologiji telesa, kakršna 19. stoletju sprožil nove spremembe v načinih upoda- bodo koristila umetniškemu preučevanju in upodab bljanja notranjosti in zunanjosti telesa, ki je postalo s ljanju telesa. Besedilo z vizualnimi predstavitvami je I. del tehnikami dagerotipije, kronofotografije ali pozneje mi- nastalo z namenom podajanja znanja o tistih anatom- krofotografije čedalje bolj fragmentirano in dekonstru- skih segmentih, ki so za umetniško upodobitev ali in- irano. Prelomen izum v anatomski obravnavi človeš- terpretacijo figure pomembni. Vsebinski poudarek je kega telesa je prineslo odkritje rentgenske fotografije na razumevanju osteoloških in mioloških struktur člo- (1895), ki je omogočila opazovanje notranjega ustroja veškega telesa, konstrukcijski risarski analizi ter mor- in delovanja živega, ne le mrtvega telesa, kot je bilo to fologiji. Vizualno gradivo učbenika združuje digitalne značilno za preteklost. Sodobne medicinske tehnolo- tridimenzionalno modelirane prikaze (Lovrenc Košeni- gije snemanja notranjosti telesa, kot so ultrazvok, en- na), digitalne konstrukcijske risbe (Uršula Berlot Pom- doskopija, magnetna resonanca in tomografija, pred- pe) in fotografije (Tim Topić, Jernej Strmšek). Strokovni stavljajo navdih za vrsto sodobnih umetniških praks, ki in terminološki pregled sta opravila doc. dr. Nejc Umek, V LIKOVNI uporabljajo radiološke tehnologije z namenom provo- dr. med., z Inštituta za anatomijo in prof. Bogoslav Ka- kacije, družbene kritike, zastavljanja vprašanj identite- laš, akad. slikar., profesor anatomije na ALUO v pokoju. te ali eksistencialističnih tem, ki so vezane na spreme- Učbenik o anatomski zgradbi telesa želi študente aka- njen odnos do telesnosti danes. Umetnost, ki nastaja demskega študija umetnosti opremiti z znanjem, ki jim v razmerju do novih spoznanj nevroznanosti, genetike, bo pomagalo pri pravilni risarski upodobitvi figure, in jih biotehnologije, prostetike ali bionike, zrcali vrsto etič- obenem spodbuditi tudi k individualni obravnavi tem, nih in moralnih dilem, ki izhajajo iz sodobnega pojava ki so vezane na koncept telesa v sodobni umetnosti. zameglitve mej med naravnim in umetnim, telesnim (organskim) in tehnološkim, realnim in virtualnim. V razširjenem polju razumevanja telesa v sodobni kul- turi se tudi umetniški študij anatomije danes ne ome- juje le na poznavanje notranje zgradbe telesa, odnosov med njegovimi deli in njihovimi funkcijami v razmerju do likovne upodobitve. Likovna anatomija se razvija v presečišču novih podob, ki jih ponujajo sodobne medi- Evolucija znanja o zgradbi človeškega telesa je bila od stremljenja po tem, kar je večno in trajno tudi v ljudeh. gubljena. Raziskovala sta krvni obtok in odkrila razlike takse telesnih razmerij, ki se začne z zadnjim (distal-nekdaj vezana na kulturni in tehnološki kontekst do- Egipčanska umetnost kaže na kontinuiteto v načinu v delovanju venskega in arterijskega sistema, predla- nim) členkom mezinca, ki predstavlja dolžino stranice ločenega obdobja in raziskovanja anatomije pogosto upodabljanja ljudi v razponu dva tisoč let (2600–330 gala, da so središče intelekta možgani, ne srce, poseb- kvadrata. Z vrtenjem diagonale kvadrata (1 : √2) nas-niso bila povezana zgolj z medicinskim eksperimen- pr. n. št.) z uporabo sistema razmerij in kanonov, ki no pozornost pa sta namenila delovanju čutil, zlasti tane pravokotnik, ki določi dimenzijo naslednjega (me-tom, ampak mnogokrat tudi z umetniškimi ali religio- je bil bližje hieroglifskemu znaku kot živemu člove- organu za vid in raziskavam nevrološkega sistema. Do dialnega) členka, postopek pa se ponavlja za določitev znimi vzgibi. Anatomske podobe so bile po eni strani ku. Temeljil je na stiliziranju in standardni deformaciji renesanse veljata za edina znanstvenika, ki sta izvaja- naslednjega členka, roke, razmerja podlakti, nadlakti odvisne od družbenega konteksta, zlasti etičnih, mo- slikanja trupa v prednjem pogledu in glave ter udov v la seciranja, saj je bila praksa raziskovanja organov in itd. Eden prvih je dosledno uporabljal kontrapost, to-ralnih in sakralnih stališč do telesa, ter po drugi od stranskem pogledu ter uporabi semantične in simbol- notranjosti telesa v času krščanstva močno kritizirana rej položaj prenosa teže na eno nogo in razbremenitev razvoja tehnoloških in znanstvenih odkritij, torej teh- ne perspektive pri določanju velikostne razporeditve in tabuizirana. druge, kar povzroči dinamično in psihološko razgiba-ničnih možnosti vizualizacije in reprezentiranja not- v želji po jasni, hierarhični in religiozni predstavitvi. Iz- nost figure. V helenistični dobi antične Grčije (323–30 ranjosti telesa. Notranjost telesa je bila stoletja skrita delali so stroge metrične in proporcionalne sisteme v V antični Grčiji je znanost anatomije napredovala le s pr. n. št.) se je izdelovanje monumentalnih mitoloških pred pogledom in so jo lahko raziskovali z invazivnim umetniških prikazih, ki niso toliko simulirali ali repre- praksami seciranj živali, zato so se pojavile številne skulptur (Rodoški kolos, upodobitve Titanov) proti kon-vstopom v telo, predorom kože v praksah seciranja zentirali življenja, ampak določali obstoj v onstranstvu. zmotne zamenjave med človeško in živalsko anatomi- cu obdobja opuščalo. Kiparstvo je nadalje upoštevalo mrtvega telesa, ki so bila praviloma tabuizirana. Tako Kljub temu je znano, da je dokončanje umetniškega jo, ki so se obdržale do poznega srednjega veka in celo grški sistem razmerij, figure pa so bile upodobljene v je bilo anatomsko znanje o človeškem telesu v medi- dela spremljal simbolni obred »odpiranja ust«, ki naj bi pozneje. Aristotel je na področju raziskav naravoslovja dinamičnosti kontraposta, aktivnih, nesimetričnih, a cini in umetnosti v zgodnjih kulturah dolgo omejeno vitalno energijo vlil v fizično obliko, da je ta postala po- in anatomije zapisal zgodovino živali, ki je obsegala tudi naravnih položajih v močni psihološki izraznosti (Lao-na opazovanje in reprezentiranje zunanjosti. Upoda- soda božanskega ali človeškega duha. (Comar, 1996: zbirko anatomskih skic, glede človeške anatomije pa je okontova skupina, Miloška Venera). bljanje figure v umetnosti je bilo povezano z znanjem o 19) Izdelovalec podob je na nek način oblikoval življe- predlagal, da si jo predstavljamo glede na podobnost z anatomiji in medicini, vprašanjem življenja in »živosti« nje, sodeloval je v skrivnostnem dejanju stvarjenja. Fi- organi drugih živali, torej po metodi analogije, ne em- V 2. st. je bil ključna avtoriteta na področju anatomije umetnine, obenem pa zgodovina umetnosti razkriva gura telesa torej ni bila ločena od duše, temveč je izra- pirije. V tem obdobju so nastale pomembne filozofske rimski zdravnik Claudius Galen iz Pergama (129–ok. pomen anatomije in praks seciranja tudi v umetnosti, žala prepričanja v zvezi z duhovnostjo, ki so poskušala teorije o pomenu in delovanju telesa, ki so anatomijo 216), ki je nadaljeval Aristotelov pristop k učenju anato-ki je vpeljala raziskovanje mrtvega trupla z namenom preseči dihotomijo med telesnim in duhovnim. bolj povezale s področjem ontologije kot pa religije. mije na osnovi primerjav z živalmi, zlasti opicami, ki so bolj prepričljive upodobitve živega. najbolj podobne človeku, ali primerjav z anatomijo pra- Medicinsko znanje o človeškem telesu je bilo dolgo V klasičnem obdobju antike (5.–4. st. pr. n. št.) so ki- šičev. Njegova obsežna raziskava na področju medici- 1. omejeno na zunanjo pojavnost telesa. Ni znano, da bi parji dajali prednost realnim razmerjem in oblikovali ne in anatomije je predpostavila vrsto zmot, ki so vpli-OD RITUALA K EMPIRIČNOSTI IN ANALOGIJI slaven grški zdravnik Hipokrat (Hippocrates, 4. st. pr. n. koncept idealnega telesa, ki je izhajal iz realnega člo- vala na anatomsko znanost do renesanse. Anatomske V št.) izvajal seciranja ali zapustil razprave o raziskavah veškega telesa. Figure v človeškem merilu so odražale ilustracije so bile diagramske predstavitve kosti, mišic, starih kulturah so odpiranja telesa potekala med notranjega delovanja organov in primerjalne anato- tudi spremembe v razumevanju razmerja med tele- krvožilnega sistema in nevroloških struktur, na osnovi različnimi rituali in obredi, manj zaradi znanstve- mije. Zgodnjih anatomskih zapisov je ohranjenih zelo snim in duhovnim. V skladu z idejo, da je »človek merilo katerih se je razvijala tudi srednjeveška anatomija, ki je nega raziskovanja in pogosteje z religioznimi ali ritu- malo. Prakse seciranj so sicer izvajali že na Kitajskem vseh stvari« (Protagora, 5. st. pr. n. št.), in zahtevo po nadaljevala konvencijo linearnega obrisa telesa in dia-alnimi nameni. V starem Egiptu so bila raziskovanja okoli tisoč let pr. n št., najstarejše znane anatomske enotnosti oblike so lepoto razumeli kot odraz harmo- gramske ploskovite predstavitve anatomskih elemen-telesnega tkiva vezana na prakse mumificiranja, kjer ilustracije na Zahodu pa so nastale v okviru ptolemaj- nije med človeštvom in vesoljem, mikrokozmosom in tov. Arabski prevod Galenovih spisov (sicer zapisanih je bilo odstranjevanje trebušnih organov, možganov in ske medicinske šole v Aleksandriji v 3. st. pr. n. št., kjer makrokozmosom, merjenje pa je bila univerzalna me- v grščini) je vplival tudi na orientalske anatomske pri-balzamiranje mehkih tkiv povezano z idejami o poto- sta delovala anatoma Herofil (Herophilus) in Erasistrat toda, s katero se je upodobljeno telo približalo idealu. ročnike, ki so vsebovali mišične diagrame v živih, kodi-vanju duše in onstranskem življenju, ne pa z razisko- (Erasistratus), ki jima pripisujejo izvajanje praks se- Kipar Poliklet (5. st. pr. n. št.) je zagovarjal kiparski ka- ranih barvah znotraj jasnih obrisov v obliki polčepečih valnimi težnjami po preučevanju organov. Tudi upoda- ciranj in človeških vivisekcij na zapornikih. (Dobson, non na osnovi geometrijskih načel in številčnih razme- (žabam podobnih) figur, ponekod so bili dodani prikazi bljanje teles oziroma figur je zrcalilo globlja prepričanja 1925) Danes veljata za začetnika anatomije in ekspe- rij, estetiko simetrije, jasnosti, ravnotežja in popolnosti posameznih organov, zlasti shematični diagram oči ali o telesnosti v kontekstu splošnih religioznih in kultur- rimentalne metode v empirični medicini, anatomska moškega telesa. Predlagal je kanon idealnih razmerij, nosečih žensk s plodom v maternici. (Ibn Sina - Avi-nih idej; ta so odražala spiritualna, nenaturalistična odkritja pa sta zabeležila v devetih delih, ki so vsa iz- kjer telo zavzema sedem višin glave, in postopek sin- cenna, Medicinski kanon, 1025) V srednjem veku so obstajale tudi prakse barbarskih čutenje smrti, ki ni bila več mišljena le kot negativna Leonardova seciranja so odražala stremljenje k raci- prikazuje moškega v dveh položajih, kjer so iztegnjene javnih uličnih performansov, kjer so na začasno postav- nujnost življenja, ampak kot pogoj za pridobitev objek- onalni lepoti, ki jo je želel prenesti v sliko načrtovano, roke in noge vrisane v krog in kvadrat. Nanaša se na ljenih odrih odpirali telesa umrlih, pri čemer je demon- tivnega znanja. V renesansi torej »mrtvo telo ni bilo več konstrukcijsko in arhitektonsko. Anatomskih skicirk ni Vitruvijeve teze (zapisane v razpravi De Architectura/O strator razlagal posamezne dele in s palico kazal lego grozljiva prikazen ali moralni simbol smrtnosti, ampak ustvarjal zaradi želje po posnemanju ali dokumenti- arhitekturi, 1521), v katerih opiše človeško figuro kot notranjih organov ter razlagal posamezne anatomske zgolj stroj, ki je prenehal delovati.« (ibid.: 71) Po zapi- ranju videnega, ampak zaradi razumevanja in znanja temeljno osnovo idealnih razmerij v arhitekturo, ki oži-dele. Pogosto so kriminalce po eksekuciji tudi javno sih Giorgia Vasarija (1511–74), ki je beležil biografije o zgradbi telesa, ki je podlaga slikarskemu delu. To- vlja antično idejo »človeka kot merila vseh stvari«. Vi-raztelesili, kar je imelo moralistične in hkrati razvedril- pomembnih italijanskih umetnikov svojega časa, je bil vrsten pristop vzpostavlja analogijo med seciranjem truvijev človek predlaga spajanje umetnosti in znanosti ne učinke. (Simblet, 2001: 10–11) V poznem srednjem Antonio Pollaiuolo sredi 15. stoletja eden prvih slikarjev, in analitičnim razmišljanjem, kot meni James Elkins: z idejo temeljne povezave med človekom in naravo ter veku je anatomija pridobivala na vrednosti v okviru ra- ki je realno izvajal seciranja mnogih teles, da bi razumel »Seciranje je še posebej močno orodje: dobesedno je analogijo strukturne podobnosti med mikrokozmičnim zvoja medicine, ponekod je postajala pomemben pred- delovanje mišic in zgradbo človeškega telesa. Njegova medicinska posebnost s svojimi pogoji in tehnikami, ki in makrokozmičnim. Ta ideja je živa tudi v anatomskih met študija medicine.1 Upodobitve okostnjakov so bile grafika Bitka golih mož (ok. 1470) je ključno delo zgo- se razlikujejo od kirurgije; in figurativno lahko predsta- risbah, ki odražajo Leonardovo prepričanje, da je zgrad-konec srednjega veka sicer razširjen umetniški motiv dnje renesanse, ki z natančnim izrisom mišičastih in vlja vsako sistematično analizo, od začasne »preiska- ba človeškega telesa analogna zgradbi vesolja. v obliki »plesa smrti«, vendar s povsem neznanstve- izraznih golih moških teles izraža novo strast do reali- ve« do »najostrejše« kritike. Lahko trdimo, da so slike nim, moralističnim in tudi ironičnim namenom: smrt stične in anatomsko pravilne upodobitve telesa. seciranja najbolj jasni primeri želje po videnju skozi ali Poleg risarskih razlag so pomembni tudi Leonardo-(okostnjak) je metaforično prikazana kot plesni partner v karkoli, pa naj bo to telo ali – z metaforično razširitvi- vi zapiski, nekateri so objavljeni v slovitem Traktatu o živih z namenom ozaveščanja o človeški minljivosti in Prakse seciranja kot del umetniškega raziskovanja so jo – ideja. Sliko razrezanega telesa lahko doživimo tudi slikarstvu (zbrani in objavljeni posthumno2). O pomenu prevrednotenja življenjskih načel v luči tega zavedanja. se nadaljevale tudi v visoki renesansi, saj so izjemne kot dobesedno različico navadne lastnosti gledanja, poznavanja anatomije za slikarja zapiše: »(299) Opo- anatomske risbe Michelangela in Leonarda nastale saj sta želja uma po analizi in želja očesa po prebada- minjam te, slikar, da moraš v gibih, ki jih delajo tvoje 2. na podlagi njunih lastnih seciranj in tako pridobljene- nju in ločevanju sorodni nagnjenji in sta obe utelešeni v figure, razkriti le tiste mišice, ki sodelujejo pri njihovem PREPLET MEDICINE IN UMETNOSTI ga znanja o anatomiji telesa. Oba sta se zavedala, da razrezanem mesu. Seciranje je torej ena najustreznej- gibanju in delovanju; mišica, ki je v določenem primeru U mora dobra slikarska praksa na neki ravni delno opus- ših metafor za izkušnjo intenzivnega, usmerjenega bolj v rabi, naj bo izrazitejša, tista pa, ki sodeluje manj, metnost in znanost v renesansi (15. in 16. st.) so titi slikarstvo in risbo v korist medicinske ilustracije. V mišljenja ali gledanja.« (Elkins, 1999: 126–127) naj bo manj izražena. Mišica, ki ne sodeluje pri ničemer, usmerjale naturalistične težnje, želja po videnju in predgovoru k svoji anatomski razpravi iz leta 1509 je naj bo počasna, ohlapna in prav malo vidna. Zato bi te razumevanju mehanike ter fiziologije telesa pa je spod- Leonardo Da Vinci (1452–1519) zapisal, kaj potrebuje Anatomska znanja je Leonardo povezoval z znanji o rad prepričal, da moraš razumeti anatomijo mišic, kit budila tudi anatomska raziskovanja, zlasti s praksami sodobni anatom: »Seciral sem več kot deset človeških perspektivi, geometriji, hidravliki, mehaniki in statiki. in kosti, brez tega znanja boš le malo naredil. In če boš seciranja. Že v 14. st. so pričeli anatomi sodelovati tudi trupel, kopal sem globoko v vsak ud in odluščil naj- V risbah je upošteval pravila prostorskega perspekti- slikal po modelu, se utegne zgoditi, da tisti, ki ga boš z umetniki, ki so ilustrirali njihova spoznanja, kmalu pa manjše koščke mesa (...) čeprav vas ta tema vznemir- vičnega prikaza, organi in deli telesa niso bili prikazani izbral, ne bo imel dobro izraženih mišic za dejanje, ki so tudi sami umetniki pričeli izvajati seciranja, da bi pri- ja, vas morda odvrne naravni odpor ali, če vas to ne diagramsko in dvodimenzionalno, ampak plastično, ga opravlja. Ne boš imel vselej na voljo ustreznih ak-dobili znanje o telesnih strukturah, ki določajo morfolo- zadrži, potem morda strah pred preživljanjem nočnih strukturno in funkcionalno; prav zaradi zanimanja za tov, prav tako jih ne boš mogel vedno upodobiti. Bolje ške značilnosti opazovanih modelov; raziskovali so te- ur v družbi teh trupel (...) In če vas to ne odvrne, potem gibanje in dinamiko je povezal vzporednice med teles- in koristneje je zate, da podajanje te raznolikosti vadiš lesno notranjost, da bi dobro izrisali zunanjost. »Videti vam morda zmanjka risarske veščine, ki je bistvenega no fiziologijo in strojništvom ali inženirstvom. z risanjem in si jo vtisneš v spomin.« (Da Vinci, Traktat, in vedeti sta bili za renesančnega umetnika sopomenki. pomena za takšno upodobitev; in čeprav znaš dobro 2005: 145–146) Slikarji in kiparji so menili, da je vsako dobro mehansko risati, je možno, da ti bo zmanjkalo znanja o perspektivi Slovita Leonardova risba Razmerja človeškega tele-delujoče telo tudi popolno oblikovano. Funkcionalnost (…) lahko pa ti zmanjka metod za geometrijske demon- sa po Vitruviju (ok. 1490) odraža renesančne ideje o Leonardova anatomska spoznanja so nastala na je postala načelo lepote, znanje pa estetska izkušnja.« stracije ali metod za izračunavanje sil in moči mišic.« skladnosti in urejenosti telesnih razmerij z naravno osnovi več kot tridesetih seciranj trupel (Kemp et al., (Comar, 1999: 71–72) S tem se je spremenilo tudi ob- (Leonardo da Vinci, 1509) geometrijo. Risba, ki je narisana s črnilom na papirju, 2008: 357) različnih starosti in obeh spolov v različnih 1 Okrog leta 1230 je cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik II. Hohenstaufen izdal dekret o obveznem enoletnem študiju anatomije za študente medicine 2 Leonardo je zapustil svoje zvezke učencu in dediču Francescu Melziju, vendar jih ta zaradi obsežnosti in posebnosti avtorjeve pisave (zrcalna pisava) ni uspel na prvi državni univerzi, ki jo je ustanovil v Neaplju (edina tedaj obstoječa univerza, ki je bila v Bologni, je spadala pod papeževo okrilje). Zaradi samovoljnega objaviti. Skrajšano obliko zapiskov v francoščini in italijanščini z naslovom Trattato della pittura je natisnil Raffaelo du Fresne leta 1651. Po odkritju Melzijeve vladanja ga je doletelo papeževo izobčenje. različice v Vatikanski knjižnici je bila razprava v celostni obliki prvič objavljena leta 1817. obdob jih, ustvaril je okrog 750 anatomskih risb. Osre- dobja (Rim, 1513–1516, Francija, 1516–1519) so raz- ljudi in njihovih udov naj bodo urejene tako, da prikazu-dotočal se je na študije okostja in mišičja v statičnem in vidne pomanjkljivosti znanja anatomije, sicer značilne jejo namero njihove duše« (ibid.: 154). V zapiskih tudi dinamičnem položaju. Strukture je sestavljal arhitek- za srednjeveške upodobitve, ki mešajo človeško in ži- priporoča, da smo pozorni na razlike med mladimi in tonsko, pričel je s prikazi osnovne skeletne strukture, valsko anatomijo. V risbi seciranja glavnih vaskularnih starimi ljudmi, med njihovimi telesi, gibi in izražanji ču-na katero je posamezno ali v sklopih napenjal mišična ter urogenitalnih sistemov ženske (1510) na primer stev: »O mišicah (330): Deli telesa v mladosti ne smejo vlakna. Leonardova metoda grajenja telesa od notran- vidimo združitev shematične srednjeveške stilizacije imeti izraženih mišic, saj je to znak priletne moči, mla-josti navzven in v transparentnih, urejenih plasteh se in realistične risbe, značilne za renesančno umetnost. di pa za to nimajo ne starosti ne zrele moči (...) Vedno uporablja še danes. Mišice in kite je ločil na fine nitne Zgornji del torza je narisan kot trdna forma s pravilno bodo bolj vidne mišice tistih okončin, ki izvajajo večji strukture in jasno prikazal mesta njihovega pripenja- lego trebušnih organov, medenica pa prikazuje she- napor. (334): Poznati moraš vse mišice človeka in jih nja na kost. Leonardovo uporabo peresa se pogosto matični in izmišljen obris maternice z dvema žilnima moraš tam, kjer človek ne napreza svojih okončin, le primerja s skalpelom, saj z njim secira, loči in razmeji izrastkoma. Med poznim ustvarjalnim obdobjem (Rim, malo poudariti.« (ibid.: 156–157) ustroj telesnih struktur v risbi, ki jih nato sestavi v jasno 1513–1516) je namenil več pozornosti nevrološkim berljivo anatomsko celoto. Gre za postopke združeva- strukturam in krvožilnemu sistemu, zlasti analizam Leonardove študije embriologije in reproduktivnih orga-nja analitičnega mišljenja in risarske veščine, saj risbe srca. Risbe motivov, kot so žile in živci, odlikuje risarska nov so hkrati natančne in shematične, nekatere ponav-hkrati prikažejo, kako telo deluje, in razložijo strukturna in analitična poenostavitev kompleksnosti disekcije, ljajo takrat splošno razširjena mnenja o homologiji, torej razmerja fizičnega telesa v odnosu do drugih naravnih ustvarjena tako, da v zaporednih anatomskih prikazih vidni in strukturni podobnosti, med moškimi in ženski-pojavov. Anatomsko znanje je obravnaval kot nujen razumemo obliko in delovanje posameznih elementov. mi spolnimi organi. Na risbi Študije reproduktivnega sis-element slikarjeve izobrazbe: »O tem, da mora slikar Za izolacijo in ohranjanje oblike si je med seciranjem tema (1508–09) so prikazane homologije med moškim poznati anatomijo (337): Za dobro upodabljanje udov v pomagal z vbrizgavanjem voska v dele organov in žile, spolnim organom in nožnico z maternico, ki z obliko držah ali kretnjah (...) mora slikar nujno poznati anato- risbe pa bolj kot posnemanje kompleksne strukture materničnega vratu in simetričnim položajem jajčnikov mijo živcev, kosti, mišic in vezi, da bi v različnih gibanjih prikažejo fine, nitne diagrame. Prikaze kroženja krvi, spominja na penis in testise. Vagina, ki deluje kot oblika, vedel, katera kita ali mišica sta vzrok določenega pre- študije srčnih zaklopk je naslonil na analogije med fizi- inverzna penisu, je tudi pogosta tema v zgodovini po- V Leonardovih anatomskih ilustracijah iz prvega ob- (ok. 1511) Leonardo shematizira maternico v semenu Leonardo da Vinci, Plod v maternici , ok. 1511, V študijah obraznih izrazov in mimike je Leonardo po- mikanja.« (ibid.: 158–159) Slika 1 ologijo in fiziko, zlasti hidravliko. znejših anatomskih ilustracij. Na risbi Plod v maternici podobno obliko, v kateri je podoba zvitega sedečega do- risba s peresom in črnilom dobja (Firence, 1472–1482, Milano, 1482–1499) naj- vezal anatomijo s psihologijo. V zapisku iz Traktata je jenčka. Martin Kemp ugotavlja, da je prikaz poln mikro- na papirju, črna kreda, demo poleg skeletnih in muskulatornih študij tudi omenjal mišico jeze in mišico žalosti ter preučeval vpliv kozmičnih in botaničnih vizualnih analogij: »Maternica, 30.5 × 22 cm. izjemne upodobitve čutnih organov, pri čemer je po- delovanja obraznih mišic na izražanje čustev: »O pre- razcepljena kot počena semenska ovojnica, razkriva zvit sebno pozornost namenil študijam očesa. Zgodnja ris- mikanju delov obraza (281): Zaradi notranjih doživljanj fetus, ki ga ritmične krivulje (risarskega) peresa prepri- Leonardove anatomske risbe v tedanjem času niso ba prerezanih lobanj s peresom in tušem iz leta 1489 duha so gibi obraznih delov številni; glavni med njimi čljivo zaokrožijo.« (Kemp, 2000: 20–21) Podobnost med izšle v publicirani izdaji, čeprav je bilo njegovo znanje izkazuje natančnost pri opazovanja in prikazu čelnega so: smeh, jok, kričanje, petje z različno visokimi in niz- to risbo in risbo fetusa v maternici krave kaže na me- o človeškem telesu bistveno naprednejše od takratne sinusa, ki je Leonardovo odkritje. Ilustracije spremljajo kimi glasovi, občudovanje, jeza, radost, otožnost, strah todo primerjalne analogije z živalsko anatomijo. Glede znanosti. Po Leonardovi smrti so njegove ideje in stil zapisi v značilni zrcalno obrnjeni pisavi z levo roko, ki (...) Najprej omenimo smeh in jok, ki sta si zelo blizu po na zapis, ki spremlja risbo, Kemp poudarja, da gre za slikanja širili vajenci iz njegove delavnice. Leonardove razlagajo tudi, kako narisati zapletene disekcije, poe- premikanju ust, lic in pripiranju oči, razlikujeta se le v študijo tega, kar Leonardo »imenuje »velika skrivnost« anatomske risbe z opombami so nadaljnjih tristo let nostaviti motive ali izdelati model. V drugem obdobju gibih obrvi in njihovem presledku (...) o raznolikostih, ki fetusa v materničnih tekočinah, sanjača, čigar misli in ostale precej neznane, prehajale so med generacijami (Firence, 1500–1508) je anatomske prikaze mišičnih jih prevzemajo obraz, roke in celotna postava za vsako telo neizbežno oblikuje intimnost med dvema bitjema umetnikov, vendar je bil njegov vpliv na anatomska raz-sklopov nadgradil z motivi gibanja in risanjem organov od teh razpoloženj, ta pa moraš, slikar, nujno poznati, (...). Za Leonarda »opisna anatomija« ni obstajala, razen iskovanja sodobnikov omejen (A. Dürer, J. Berengario v različnih perspektivičnih pogledih. V določenih ilu- sicer bo tvoja umetnost resnično kazala dvakrat mrtva če opis razširimo tako, da zajame najgloblji občutek o da Carpi). Konec 18. stoletja je zbirko anatomskih risb stracijah tretjega (Milano, 1508–1513) in poznega ob- telesa.« (ibid.: 139) O držah ljudi je zapisal »(322): Drže človeškem življenju v širši perspektivi stvari.« (ibid.: 21) odkril zdravnik, anatom in zbiratelj umetnosti William Hunter (1718–83) v Kraljevi knjižnici na gradu Windsor leti et Musculorum Corporis Humani (Atlas okostja in plasteh od površine v globino. Posamezni organi so pri- se je knjiga naslanjala tudi na delo Charlesa Estienna v Angliji, vendar so ostale dostopne redkim raziskoval- mišičja človeškega telesa), ki je nastal v sodelovanju kazani iz različnih zornih kotov, nekateri so urejeno raz- De dissectione partium corporis humani (Seciranje cem. Presenetljivo je, da je Leonardo zaobšel dve po- med anatomom Bernardom Siegfriedom Albinusom porejeni, kot bi bili na secirni mizi. Posebnost ilustracij človeškega telesa), ki je bila napisana že v 1530. letih, membni pridobitvi svojega časa: razvoj novih grafičnih in umetnikom Janom Wandelaarjem, izdala ga je prav je, da združujejo znanstvene in umetniške vidike, figure objavljena pa šele dve leti po Zgradbi, torej leta 1545, tehnik in izum tiska. Anatomske in druge znanstvene tako Univerza v Leidnu leta 1747. Anatomsko znanje se sprehajajo v panoramskih pokrajinah in delujejo žive, in se je zato izgubila v njeni senci. Vesalius in Estienne risbe ter bistra znanstvena zapažanja je hranil v ne- se je z razširitvijo anatomskih atlasov oddaljilo od se- s čimer je umetnik želel omiliti morbidnost same teme. sta bila kolega študenta medicine na Univerzi v Parizu sistematično urejeni zbirki zvezkov, ki niso bili izdani v cirnih praks in dela z realnim telesnim tkivom, med Naslovna grafika prikazuje študijski postopek secira- (Estienne je predhodno študiral v Padovi) – družila ju tiskani obliki, zato zares ni vplival na razvoj anatomske umetniki pa se je širilo na osnovi kopiranja in preriso- nja, kjer anatom razlaga anatomijo trebuha ženskega je humanistična strast do seciranja in naravoslovnega ilustracije prihodnjega stoletja. Za začetno delo opisne vanja ilustracij, primerjanja s tridimenzionalnimi prika- trupla. Prizor opazujejo radovedni gledalci, odvija pa se raziskovanja (Estienne je napisal tudi knjigo o botaniki anatomije se šteje knjiga anatomskih ilustracij Andre- zi (mavčni in voščeni odlitki, danes 3D-simulacije) in v krožnem, s stebri in štukaturami okrašenem prosto- za otroke, delo o načrtovanju vrtov in enciklopedijo kla-asa Vesaliusa De Humani Corporis Fabrica, ki je bila iz- študijami morfologije po modelu, kar se v praksi na- ru, ki spominja na cerkev. V tem obdobju so seciranja sične literature), skupaj sta nabirala in raziskovala kosti dana štiriindvajset let po Leonardovi smrti. daljuje tudi v sodobnih didaktičnih (akademskih) me- še občasno izvajali v cerkvah, konec 16. st. pa so takim na pokopališču nedolžnih v pariškem predmestju. De- todah. »Celotno področje anatomskih podob, tako za dogodkom namenili posebna anatomska gledališča v lila sta humanistične ideje o vidnem, ki razkriva idejno, 3. umetniške kot medicinske namene, je odvisno od (...) obliki krožnih arhitekturnih konstrukcij, zgrajenih znotraj in v renesančnem duhu slavila »lepoto, red in delova-ANATOMSKI ATLASI prevodov, ponovnih interpretacij in transkripcij podob univerz, s čimer se je seciranje prestavilo v nov kontekst nje« božanskega stvarstva. (ibid.: 19) O ter informacij.« (Petherbridge, 1997: 54) znanstvene in umetniške akademije.4 d sredine 16. stoletja dalje so umetniki v študijah Anatomska ilustracija je doživela razcvet v 17. in 18. st., k telesa uporabljali anatomske atlase, ki so se raz- Prvi sistematično ilustriran anatomski atlas De Huma- Vesaliusovo delo predstavlja veliko prelomnico v zgo- čemur so pripomogle tudi izboljšave grafičnih in tiskar- mahnili z razvojem tehnik mehaničnega reproducira- ni corporis fabrica (O zgradbi človeškega telesa) je leta dovini medicinske literature zaradi izjemnih ilustracij skih tehnik, ki so prispevale k hitremu širjenju znanja. nja, torej tiska in grafičnih tehnik, ter ustrezno knjižno 1543 izdal nizozemski zdravnik Andreas Vesalius, ki velja in natančnosti v podajanju anatomskih podrobnosti, Vplivna je postala nizozemska ilustracija; v okviru ana-distribucijo. Nadrobni anatomski atlasi so bili izjemni za ustanovitelja moderne opisne anatomije.3 Na osnovi utemeljenih na lastni empirični praksi seciranj. Po- tomskih raziskav na Univerzi v Leidnu je konec 17. stole-po znanstveni in tudi umetniški vrednosti. Prvi vpli- seciranja in opazovanja je naročil izdelavo preglednih leg znanstvene natančnosti jih odlikuje tudi posebna tja izšel najprej atlas Anatomia humani corporis (Anato-ven anatomski atlas Andreasa Vesaliusa De Humani grafičnih ilustracij v tehniki lesoreza, ki z znanstveno izraznost, saj delujejo kot »čuteče žrtve težkega po- mija človeškega telesa) v sodelovanju med anatomom Corporis Fabrica (O zgradbi človeškega telesa) je bil natančnostjo prikazujejo anatomske detajle človeškega smrtnega sveta. Te osebnosti odkrito žalujejo zaradi Bidloojem in umetnikom Lairessom, v sredini 18. st. pa izdan v Baslu leta 1543, sledili pa so atlasi nizozem- telesa. Knjiga ima približno 700 strani in 300 grafičnih lastne smrti in zaradi smrti drugih (...) Njihovo otipljivo izjemen anatomski atlas Albinusa in Wandelaarja. ske šole. Konec 17. stoletja je izšla na Univerzi v Leidnu ilustracij, ki so izvedene v nadrobnem realističnem stilu, trpljenje se nas globoko dotakne, daleč onkraj potreb najprej Anatomia humani corporis (Anatomija človeš- pri čemer so prikazane kosti, mišice in drobovje. Avtor- medicinske ponazoritve.« (Rifkin, 2006: 16) Figu- Atlas Anatomia humani corporis (Anatomija človeške-kega telesa, 1685 v latinščini in 1690 v nizozemščini), stvo ilustracij se pripisuje Janu van Calcarju oziroma Ti- ra okostnjaka, ki se naslanja na grobarsko lopato, je ga telesa, 1685 v latinščini in 1690 v nizozemščini), ki je nastala v sodelovanju med anatomom Govaertom zianovi delavnici. Telo je sistematizirano na anatomske postala pozneje priljubljen motiv na slikah angleških delo anatoma Govaerta Bidlooja in umetnika Gerar-Bidloojem in umetnikom Gerardom de Lairessom, v sklope, ki zajemajo prikaze celotnega okostja ali mišič- romantikov kot poosebitev smrtnosti. Rifkin meni, da da de Lairessa5, vsebuje 107 bakrorezov anatomskih sredini 18. stoletja pa je bil najbolj vpliven Tabulae Sce- ja, krvožilni sistem in sistem živčevja v celotni figuri in v 4 Prvo anatomsko gledališče je bilo zgrajeno v Univerzi v Padovi konec 16. st., sledili sta Univerzi v Leidnu in Bologni. Gre za krožno arhitekturno konstrukcijo, ki je bila namenjena posebnim predstavitvenim dogodkom. Seciranja trupel so se v tem času že odvijala redko, udeleževali so se jih izobraženci, študenti, 3 B. A. Rifkin sicer pripiše pionirski status anatomskemu atlasu Commentaria super anatomia Mundini, ki ga je napisal renesančni humanist Jacopo cerkvene in civilne avtoritete. Postavitev anatomije v akademsko okolje priča o tem, da je anatomija postala cenjena veja medicinske znanosti. V anatom- Berengaria da Carpija (1460–1530) leta 1522. Priročnik je obsegal čez tisoč strani anatomskih ilustracij in besedila, ki je nastalo na osnovi njegovih praktičnih skem gledališču so se dogodki vrstili skladno z letnim časom: anatomska seciranja so bila zimska aktivnost, saj so zaradi mraza trupla razpadala počasneje, raziskav, seciranj in kirurgije. Knjiga anatomskih ilustracij je ustvarila oster prelom med srednjeveško preteklostjo in renesančno sodobnostjo. Na osnovi medtem ko so poleti mizo, ki se je sicer nahajala v sredini, odstranili, po krožnih klopeh pa so razporedili naravoslovna – botanična, zoološka in geološka – skic je izdelal lesoreze mrtvih teles, ki so bila animirana v različnih dejanjih in razpoloženjih. Njegova druga knjiga Isagogae breves iz leta 1523 je vsebovala čudesa. Anatomsko gledališče je postalo kabinet čudes (kunstkammer), ki je predhodnik muzeja. grafične ilustracije površinskih mišic, priporočal pa jo je tako kirurgom kot umetnikom za pravilno risanje figur. Obe knjigi obsegata osemindvajset lesorezov 5 Lairesse je študiral pri Rembrandtu, vendar se je kmalu oddaljil od njegovega emotivnega realizma v prid bolj umirjeni klasični estetiki. Njegovo delo kljub na temo okostja, mišic in ožilja, zanimivo pa je njegovo neposredno nanašanje na pomembna umetniška dela tistega časa. Eno izmed trupel zavzema pozo temu združuje nizozemski realizem in francoski idealizem. Nekatere Lairessove ilustracije se zgledujejo po Rembrandtovem delu: ilustracija secirane roke Apolona, ki ga obkroža svetlobni sij, druga posnemajo motive antičnega kiparstva ali renesančne umetnike – kopije slikarskih del ali študij Leonarda, (1690), ki prikazuje izolacijo mišic, kit in kosti iztegnjene podlakti v postopku globinskega seciranja, je kompozicijsko podobna secirani roki trupla v Michelangela in Rafaela. Kljub temu, da so izvedbeno grobe in precej stilizirane, imajo Berengarijeve tehnične ilustracije tudi umetniške lastnosti, zato Rembrandtovi sliki Anatomija Dr. Tulpa (1632). Ilustracija seciranega ženskega trupla, ki je odprto od želodca do prsnega koša, pa se navdihuje neposredno predstavljajo zanimivo presečišče umetnosti in znanosti visoke renesanse. (Rifkin, 2006: 13–14) v delu Anatomija Dr. Joana Deymana (1656). prikazal tudi primerke, ki so razgrnjeni ali pripeti na se- znana potujoča eksotična zoološka kurioziteta tistega brušenimi deli, ki barvo zadržijo, in zglajenimi površi-cirno mizo. Gre za očitna realistična tihožitja, tehnično časa. Albinus ga je vključil, da bi vzbudil začudenje in nami, ki se odtisnejo kot bele. V ilustracijah 18. stoletja in stilno dovršena kot sicer bolj znane slike rož in sad- očaral. Gre za eno izmed zadnjih upodobitev, ki še izra- se je uporabljalo tudi ročno barvanje s prosojnimi barv-ja, ki predstavljajo enega izmed vrhuncev nizozemske žajo renesančno idejo, naj znanost in umetnost pričata nimi nanosi, s katerimi so poudarili volumen ali posa-zlate dobe. James Elkins jim očita nekrofilski učinek, o čudežnosti narave in njenega božanskega stvarjenja, mezne oblike. Izumitelj tri- in štiribarvnega tiska je bil »kot da bi bile produkt patološke fascinacije, ne znan- kar je skladno z Albertijevo mislijo, da »slikarstvo vse- Jacob Christoph Le Blon (1670–1741), ki je prilagodil stvene radovednosti«. (Elkins, 1999: 137) Nasičenost buje božansko moč, ki ne le ustvari prisotnega člove- nedavno odkrito mezotinto za večplastni barvni tisk z z nepotrebnimi detajli in trupla, ki se zdijo odvržena ka, ki je odsoten, ampak tudi povzroči, da se mrtvo zdi zaporednim barvanjem plošče v rumeni, modri in rdeči sredi navadnih tihožitij anatomskih rekvizitov izražajo živo.« (Rifkin, 2006: 54) barvi, s čimer je dosegel razpon različno zasenčenih in pretirano »čutno navezanost na meso« (ibid.: 139). Na- mešanih tonov. Sredi 1730. let se je s to tehniko sezna- vaja tezo Maria Perniole6, ki je dejal, da je »Bidloojevo James Elkins vidi v Vesaliusu in Albinusu paradigma- nil Albinus, ki jo je pričel uporabljati za razlikovanje med delo »eden od vrhuncev baročne erotike«, mnenje, ki tični figuri zahodne zgodovine anatomske ilustracije. arterijami in venami (rdeča in morda barva), barvanje ima lahko dva zelo različna pomena: po eni strani se Vesaliusa lahko vidimo kot protobaročnega, ki daje kože ali izpostavljanje volumna (barvno senčenje) lahko nanaša (...) na splošno erotiko, ki vključuje dru- prednost mehkim, zaobljenim oblikam in lepoti linije v posameznih detajlov. V 19. stoletju je bila izumljena ge ilustracije »male smrti« (...); po drugi strani pa lah- gibanju ter z upodobitvijo »živega« trupla zanika smr- litografija, kjer se je risbo, narejeno z barvnimi oljnimi ko kaže na premik želje po koži na drobovje – nevarno tnost ali minimizira sam odpor do smrti. Albinusove svinčniki na gladkem mokrem kamnu, preneslo na pa-in nedovoljeno privlačnost, specifično za medicinsko ilustracije elegantnih, vitkih in umirjenih figur pa so pir. Litografija je omogočila zelo natančen prikaz detaj-ilustracijo.« (ibid.) protoneoklasicistične (Elkins, 1999: 129–132). »Vse lov v barvah, zato je postala najbolj uporaben in razšir- medicinske ilustracije ohranjajo te paradoksalne last- jen medij za tehnično in medicinsko ilustracijo. V 18. stoletju je bil najbolj vpliven Tabulae Sceleti et nosti, saj je le redko nedvoumno povsem jasno, ali je Musculorum Corporis Humani (Atlas okostja in mišičja telo živo in anestezirano, truplo oz. kadaver ali zgolj Poleg Albinusa je postopek barvne mezotinte razisko- Slika 2 človeškega telesa, 1747) umetnika Jana Wandelaar- shema (...) Vesaliusova nečloveška robustnost zanika val tudi Le Blonov učenec, francoski grafik Jacques Bernard Siegried Albinus, ja in znanstvenika Bernarda Siegfrieda Albinusa, ki je telo s tem, da ga utrdi v skulpturo, in to zanikanje je Fabien Gautier d'Agoty (Marseille, 1717–1785), za iz-Tabulae Sceleti et Musculorum vseboval 12 izjemnih bakrorezov. Figure, ki gradijo ob- še učinkovitejše, ker je njegove umetnike pripeljalo do delavo velikih, večbarvnih anatomskih grafik. Njegova Corporis Humani (Atlas liko telesa na osnovi kostne arhitekture, izražajo estet- »valovitih linij gibanja«, ki so jih pogosto brali kot plod grafična delavnica je bila specializirana za izdelovanje okostja in mišičja človeškega telesa ski imperativ ideala lahkotnega telesa, ki je zamenjal natančnega opazovanja, čeprav le naključno, se ob- anatomskih mezotint, ki so v tehničnem smislu spo-), Tab. IV. Okostnjak z nosorogom, 1747, jedkanica. baročno estetiko obilnih, težkih teles. Okostnjaki se časno ujemajo s telesnimi oblikami. Albinusov napet minjale na barvne učinke oljnega slikarstva, v vse- sprehajajo v realistično izrisanih prostorih z arkada- linearen stil zanika telo tako, da ga oslabi v geometrij- binskem pa so se oddaljile od znanstvene točnosti v ilustracij. Slogovno združuje nizozemski realizem in mi in vrtovih, obkrožajo jih eksotične živali, botanični ski diagram, njegova strategija pa je najbolj prepričljiva, smeri izražanja bolj poetičnih učinkov. D'Agoty si je francoski klasicistični idealizem, predstavlja pa tudi primerki in klasične ruševine. Čeprav so bile ilustracije ko z eksaktnostjo prisili gledalca v lažen občutek, da prizadeval anatomske podobe razbremeniti negativ-pomemben konceptualni premik v zgodovini anatom- izdelane za praktične znanstveno-izobraževalne na- so slike blizu resničnosti. V obeh besedilih je bolečina nih konotacij smrti in strahu in rešitev za to je videl v ske ilustracije. Pri večini ilustracij do tega časa so si mene, so bile podobe presenetljivo poetične in izrazne. prisotna, vendar zamolčana – v enem primeru s kipar- estetiki barvnih učinkov: »Kako lahko iz podobe smrti anatomi in njihovi umetniki prizadevali, da bi prenesli Eleganca in lepota figur sta ustrezali neoklasicističnim stvom, v drugem z geometrijo.« (ibid.: 134) naredimo nekaj prijetnega? Obstaja samo en način, svoja opazovanja s secirne mize na sedeče ali stoje- idealom, alegorične osebnosti in živali, vegetacija, ru- da naredimo anatomijo zanimivo in enostavno, to je, če figure v pokrajini ali zaprtih prostorih, postavljene v ševine in zapuščene grobnice v ozadju pa so osrednji Od renesanse dalje so se izboljševale tudi tehnike da predmete predstavimo v njihovih naravnih barvah.« pozah, ki najbolje razkrivajo njihovo anatomijo. Bidloo elementi romantične vizije. Nenavadna ilustracija bar vnega tiska, ki se je v 16. st. uporabljal v tehniki (d'Agoty v Comar, 1999: platnica) je poleg tradicionalnih figur, ki se sprehajajo v krajini, prikazuje okostnjaka v spremstvu nosoroga, ki je bil večplastnega barvnega lesoreza. Konec 17. stoletja je bila odkrita barvna mezotinta, vrsta bakroreza, ki omo- Grafika iz serije Myologie complètte en couleur et gran- 6 Mario Perniola. 1989. »Between Clothing and Nudity« V: Fragments for a History of the Human Body, vol. 2, ur. M. Feher et al. New York: Zone, 236–65. goča fine svetlobne gradacije s kontrastom med grobo deur naturelle (Celostna miologija v barvi in naravni ne vzbuja strahu in neprijetnih misli o smrti ali nasilju, vanju anatomske ilustracije, razširjene pa so bile kot prvine. Francoski slikar in grafik Jacques Gamelin temveč takrat še tabuiziran motiv predstavi z estetski- pogosti razstavni elementi na stenah lekarniških in (1738–1803), avtor anatomskega atlasa Nouveau re-mi učinki. Umetnik je delo komentiral (1746) »Za seci- zdravniških prostorov. Kljub temu je njihova vrednost cueil d'ostéologie et de myologie (Nov priročnik osteo-ranje mišic, prikazanih na tej plošči, smo uporabili telo v tehnični izvedbi barvnega tiska in vidikih poetične iz- logije in miologije, 1779), je v jedkanicah raztelešenih ženske, saj so ženske mišice bolj delikatne in zavza- raznosti podob, ki tudi zaradi velikosti odtisov ustvarja- mišičnjakov, okostnjakov in prikazov posameznih kos-mejo manj prostora, s čimer smo lahko figuro razširili; jo precej spektakelske učinke. Goethe je d'Agotya ome- ti ohranil »dialog z mrtvimi«. (Rifkin, 2006: 76) Ilustra-glavo smo pustili, da je prizor bolj ugajal.« (ibid.: 81) nil v sklopu ukvarjanja s teorijo barve, pri čemer ga je cije »živih« okostnjakov, ki zmotijo salonsko družbo, opisal kot »aktivnega, hitrega, prej impulzivnega člove- berejo moralistične nasvete (»Moli, da te ne premaga V grafikah pogosto uporablja komplementarni kon- ka, ki je vsekakor nadarjen, vendar tudi bolj agresiven in skušnjava«) ali predstavljajo alegorijo Časa, so obdani trast med rdečo in zeleno barvo, ki spada med temelj- senzacionalističen.« (Goethe v Rifkin, 2006: 187) s kostmi in drugimi anatomskimi ali simbolnimi ele-na načela barvne harmonije, učinki plastenja barvnega pigmenta pa ustvarijo teksture, ki spominjajo na pod- Konec 18. stoletja se je v anatomski ilustraciji izrazila slikave oljnih slik. Barvna kompozicija izraža baročno težnja po ločitvi znanosti in umetnosti: z izginjanjem estetiko osvetljenih, poudarjenih figur v toplih barvah, krajinskih ozadij, mitskih alegorij in metafor se je uve- ki izstopajo iz temnega ozadja, pogosto v olivno zelenih ljavila ilustracija, ki mrtvo prikazuje le kot mrtvo, brez in rjavih tonih. Figure so izolirane, ozračje je intimno, eksplicitnih moralnih, poetskih in teoloških vsebin. pridušeno in rahlo zadimljeno, kontrast in kompozicija Anatomsko upodabljanje je stremelo k shematičnosti, dajeta anatomskim podobam izraznost, dramatičnost objektivnosti in realizmu, ki je izražalo željo po osvo- in poetičnost. Prikaze celotnega telesa je sestavljal po boditvi znanstvene ilustracije iz domene poetične in delih, da je dobil figure v naravni velikosti, posamezne ekspresivne umetnosti. Ideal realistične natančnosti anatomske dele pa je obravnaval kot tihožitja. V ilustra- je dosegel skoraj popolnost, osupljive podrobnosti so ciji lobanje je združil poglede iz različnih kotov, ležeča bile izrisane z realistično natančnostjo do te mere, da Slika 3 glava je nenavadno nabrekla in naslikana v perspektivi, je bogastvo informacij vodilo do pretirane nasičenosti: Jacques Fabien Gautier prerez vratu je nenavaden, deluje, kot da jo podpirajo »Ta pretirana natančnost poudari motečo nenavadno d'Agoty, L’ange anatomique/ Anatomski angel dva tanka trakova mišice obračalke glave in hrustanci podobo telesa brez kože, namesto da bi izčrpala vse , 1746, mezotinta, 61.2 × 46 cm. sapnika, požiralnik pa je prikazan ločeno in lebdi v des- njegove skrivnosti. Zdravniki so protestirali proti tem nem zgornjem kotu kompozicije. Anatomski elementi nenavadnim, a presenetljivo priljubljenim slikam (...) velikosti, 1746), ki je dobila naziv »anatomski angel«, so podobni sadju v nizozemskih tihožitjih, kompozici- Leta 1801 se je francoski fiziolog Xavier Bichat (1771– prikazuje hrbet ženske figure z odstranjeno kožo in dia- ja je nenavadna in bolj kot znanstveno deluje nadre- 1802), pionir patološke anatomije, v svoji neilustrira-gramsko stiliziranimi mišicami – delno pritrjeni, vendar alistično. Sklop ilustracij se ukvarja s temo poroda in ni Anatomie générale pritožil: »Kaj je smisel vseh teh odkriti široka hrbtna mišica in trapezoidna mišica pla- nosečnosti7, zaradi motivov genitalij pa so mu očitali pretiranih opisnih podrobnosti? ... Ta način opisovanj polata ob strani kot krilo, razkrite so medrebrne miši- prikazovanje preveč poltenih in čutnih podob, ki vzbu- je tuj napredku medicine.« Posledica tega je, da umet-ce in mišica vzravnalka hrbta. Tehnična dovršenost je jajo strasti in domišljijo. nost videnja ne sovpada več z umetnostjo védenja. impresivna, drža figure in miren izraz na lepem obrazu, Razrezano truplo ne razkriva ničesar o živem meha- ki ga vidimo iz profila, ustvarijo estetski učinek mirne- Zaradi anatomskih nepravilnosti grafike niso bile upo- nizmu. Zdravnik umetnika odpusti.« (Comar, 1999: Slika 4 ga vzdušja. Podoba, ki razpira skrito strukturo telesa, Jacques Gamelin, rabne za znanstvenike in niso prispevale k napredo- 80–81) Alegorija časa, Nouveau recueil d'ostéologie et de 7 Konec 18. in v prvi polovici 19. st. je anatomska ilu-Teme nosečnosti in porodništva so bile tradicionalno vključene v anatomske atlase; v 18. st. po natančnosti in pravilnosti izstopajo anatomske ilustracije myologie, 1779, jedkanica, ploda v maternici Jana van Riemsdycka (1750–1788) in Williama Hunterja (1718–1783). stracija v določeni meri še ohranila neznanstvene 35,6 × 25 cm. menti. Določene študije mišic se nanašajo na roman- talnem, dorzalnem, prečnem in stranskem pogledu, nati naravoslovnih muzejev.8 Ena izmed prvih zbirk vo- z likovnimi in estetskimi lastnostmi podobe »transpa-tiziran katolicizem (motiv raztelešenega križanega ter uporabljajo konvencionalen sistem barv. Upodobi- ščenih modelov je nastala med letoma 1771 in 1814 rentnega človeka«. Kristusa) in stilno vpeljujejo klasični romanticizem. tev telesa spominja na »geografski zemljevid, ki nam kot del naravoslovnega in zoološkega muzeja v Firen-Dela vsebujejo več umetniških (estetika, poetika, hu- sicer ne ponuja slikovitih užitkov pokrajine, omogoča cah La Specola z namenom izobraževanja in rešitve Skulpture so nastajale v keroplastični delavnici tega mor, fikcija) kot znanstvenih prvin. pa vsaj učinkovito orientacijo po kraju.« (Comar, 1999: socialnih, političnih in moralnih problemov legalizira- muzeja, kjer so izumili napredne tehnike oblikovanja 81) Publikacija Anatomy Descriptive and Surgical (Opi- nega seciranja.9 Zbirka naj bi zagotovila znanstveno voska. Mišice in kite so kopirali v glinen model, kalup so Študij anatomije je bil obvezen in cenjen predmet sna in kirurška anatomija, 1858), ki sta jo izdala Henry objektivnost v podajanju anatomskega znanja in pred- nato premazali z vodo in milom in vanj vlili toplo meša-praktično na vseh evropskih umetniških akademijah, Gray (1827–1861) in njegov ilustrator Henry Vandyke stavljala naložbo za prihodnost anatomskega učenja. nico voska in barvil. Za različne učinke prosojnosti so referenčna imena z angleškega območja so George Carter (1831–1897), priča o jasni ločitvi umetnosti in Voščeni modeli so ohranili formalno estetiko razširje- vosek razredčili z oljem mrčesa in organsko maščobo, Stubbs (1724–1806), znan po izjemnih študijah ana- znanosti. V opisih in ilustracijah ni nobenih stilističnih nih anatomskih atlasov, figure sta odlikovala nadroben barve so pripravljali iz kitajskih barvil, laka, kovinskega tomije živali, zlasti konjev, William Hunter (1718–1783), ali umetniških distorzij in atlas se je v številnih izdajah realizem in dramatičnost, postavljene so bile v dina- prahu in terpentina, dodajali so jih v vosek ali uporabili ki je poučeval anatomijo na Royal Academy, in Benja- uporabljal predvsem v medicinskem, ne umetniškem mičnih položajih in z izrazi na obrazu, zaradi katerih so za končni barvni premaz. Vsak primerek je bil zgrajen v min Robert Haydon (1786–1846), slikar in pisatelj, ki študiju anatomije tudi v dvajsetem stoletju. delovale nenavadno in tudi nelagodno živo. Anatom- finih plasteh – od močneje obarvanih globljih plasti do je delil ideje z romantičnim krogom umetnikov, kot so ska zbirka, ki je vpeljala standard tovrstnih razstav, je prosojnih površin. Vene, arterije, živci in limfni pretok bili John Keats, Charles Lamb in William Wordsworth. 4. obsegala vitrine s figurami celotnega telesa, steklene so bili narejeni iz vrvic, prepojenih s tekočim voskom, William Hazlitt je v delu On imitation (O posnemanju, VOŠČENI ANATOMSKI MODELI IN mize in police s posameznimi anatomskimi primer- za srebrnkast lesk kit in vezi so uporabili lističe zlata 1816) razmišljal o podobnosti med anatomijo, resnico PLASTINATI ki, na stenah pa so viseli grafični anatomski prikazi. in srebra. in lepoto ter hvalil »lepoto seciranega želodca – ob ka- Anatomija je bila prikazana po sistemskih sklopih – R terem se zavemo številnih mehanizmov telesa. (...) V azvoj anatomskih reprezentacij – ilustracij, grafik od prikaza okostja, vezi in mišičja, notranjih organov, Voščeni modeli so bili anatomsko pravilni in natančni v umetnosti je enako kot v znanosti (…) resnica, narava in tridimenzionalnih modelov – je podpirala ideja, anatomije votline prsnega koša in trebušne votline do podrobnostih, figure celotnega telesa so bile postavlje-in lepota so pravzaprav različna imena za isto stvar.« da se plemenit študij anatomije distancira od neokus- krvožilnega in limfnega sistema, centralnega in peri- ne v živih, dinamičnih pozah, obrazi pa so bili izrazni Anatomija v svoji specifični zvestobi naravi tako zago- ne bližine trupla. Potrebe po anatomskih upodobitvah fernega živčnega sistema, vključno s čutili. Anatomski in patetični, s čimer se je poskušalo omiliti odpor do tovi temelje za merila idealizirane lepote. (Rifkin, 2006: je spodbudila tudi strožja zakonodaja glede izvajanja primerki so ponujali objektivno znanje o zgradbi telesa mrtvega trupla. Posamezni organi so bili predstavljeni 81) Tudi Keats v svoji Ode on a Grecian Urn (Oda o grški seciranj, ki je predvidela tudi visoke kazni. Konec 18. st. žari, 1819) slavi združitev umetnosti in znanosti, zna- je še veljal zakon o eksekuciji kriminalcev in razteleše- čilno tudi za razmerje med umetnostjo in anatomijo, z nju njihovih trupel na javnih prizoriščih. Trupla kriminal- 8 V času razsvetljenstva so bili ogledi tovrstnih anatomskih zbirk priljubljena in poučna popoldanska zabava za meščane večjih evropskih mest. Ure ogleda z idejo »Lepota je resnica, resnica lepota«, ki izraža re- majhno vstopnino so bile ločene za višji in nižji družbeni razred; slednjim je bil dovoljen vstop dopoldan, če so bili oblečeni v čista oblačila, popoldanske ure cev so uporabili za znanstvena seciranja, torej v korist nesančno težnjo po združitvi realnega in idealnega, s pa so bile na razpolago bolj izobraženim obiskovalcem višjega sloja. Ženske so lahko vstopile brez spremstva, ponekod ločeno od moških in ob različnih urah. napredovanja znanosti. V Angliji so na primer leta 1775 Nekateri lastniki muzejev so najemali tudi ženske predavateljice, da so ob primerkih razlagale vsebine s področja zdravstva in ginekologije. Sistem je bil še čimer poveže romantično občutljivost z renesančno anatomu Williamu Hunterju v Royal Academy prinesli zmeraj diskriminatoren, vendar v tem obdobju napreden, saj je vključeval vso zainteresirano širše občinstvo in dvignil splošno stopnjo medicinskega znanja. estetiko. (ibid.) Že v romantičnem obdobju pa se je raz- 9 Pobudo za nastanek muzeja La Specola je sprožil razsvetljeni vladar Peter Leopold II. Habsburško-Lotarinški (1747–1792), sin Marije Terezije in Franca I., ki trupla osmih obešenih tihotapcev in enega je upora-kol med znanostjo, umetnostjo in religijo stopnjeval, pri je bil od leta 1765 dalje toskanski vojvoda, leta 1790 pa je za kratek čas nasledil na prestolu brata Jožefa II. Peter Leopold je bil navdušen študent naravo-bil za izdelavo anatomskega modela mišičnjaka. Toplo slovnih znanosti, verjel je v pomen znanosti za splošni kulturni napredek družbe. Leta 1771 je pričel zbirati obstoječe znanstvene zbirke v deželi in zbirke čemer je emblem tega razhoda predstavljal Franken- telo je bilo odrto, postavljeno v pozo antične skulpture naravoslovnih kuriozitet v lasti družine Medičejcev ter istega leta kupil Palačo Torrigiani ter sosednje hiše v Firencah z namenom predelave stavb za usta-stein novitev muzeja. Organizacijo zbirke je vodil Felice Fontana (1730–1805), profesor logike na Univerzi v Pisi, tudi anatom, fizik, kemik in mednarodno priznan (1818), kjer je Mary Shelly predlagala, da lahko Umirajoči Gal in odlito v mavec; kip se je uporabljal za psiholog. Pod vodstvom Fontane je postal muzej eden najpomembnejših muzejev svojega časa, tudi zaradi bogate knjižnice, ki jo je Fontana dopolnjeval znanost ustvari živo bitje. študij anatomije na tej akademiji. med mnogimi potovanji po Evropi. (Denar za izgradnjo muzeja so dobili tudi s prodajo dediščine družine Mediči, kljub oporoki, v kateri je pisalo, naj ta v celoti pripade mestu Firence.) Že leta 1771 je bila muzeju pridružena keroplastična delavnica za izdelavo predmetov iz voska, tesarska, steklarska, taksidermična Postopoma se je v 19. st. uveljavila sodobna oblika delavnica za preparacijo nagačenih živali in botanični vrt. V kontekstu meteorološke in astronomske zbirke so zgradili tudi astronomski observatorij, po V času razsvetljenstva (18., začetek 19. st.) so voščeni katerem je dobil muzej ime. Ko je Peter Leopold po smrti svojega brata Jožefa II. postal cesar Avstrije, je vladanje na območju Toskane predal sinu Ferdinandu anatomskih atlasov, ki so po naravi tehnične publi- anatomski modeli v medicinskem in umetniškem iz- III., ki ni imel očetove vizije in vladarskih sposobnosti. V tem obdobju (čas Napoleonovega zavojevanja) se zbirka ni razvijala, po njegovi smrti je prevzel oblast kacije, telo pa je bilo predstavljeno v standardiziranih njegov sin Leopold II. (1797–1870), zadnji veliki vojvoda Toskane, ki je ponovno podpiral pomen šolanja in znanosti. Po njegovem padcu so v prostorih muzeja obraževanju povsem izpodrinili prakso neposredne ga ustanovili Inštitut za visoko šolstvo in izpopolnjevanje, ki je leta 1923 postal Univerza v Firencah. Muzej je razpadel na različne oddelke, zbirke in knjižnica so položajih, ki se uporabljajo v opisni geometriji, v fron- opazovanja seciranja trupel, postali so iskani ekspo- bili postopoma premeščeni drugam, prvotna stavba (na ulici Via Romana) zdaj vsebuje le zoološko zbirko in zbirko anatomskih plastik iz voska. po sistemskih sklopih – od celotnega organa do drob- Voščeni modeli so omogočili tako študentom medici- ga organa. Von Hagensova zbirka temelji na sistemu nih, delikatnih delov. Osrednji eksponat je predstavlja- ne kot umetnosti natančno preučevanje anatomije te- donacije, prezervacije in razstavljanja. V okviru takšnih la Anatomska Venera, zapeljiva figura noseče ženske, lesa v okviru univerzitetnega študija, postali pa so tudi razstav so na voljo obrazci za donacijo lastnega tele-namenjena prikazu organov trebušne votline in ploda vir ustvarjalnega navdiha za svobodnejše umetniške sa po smrti v korist izobraževanju in širjenju znanosti. v maternici, ki je delovala presenetljivo erotično. Trebu- interpretacije. Meso in vosek imata močno asociativno Zbirka prikazuje postopke seciranja in plastinate v obli-šni del je bil zgrajen iz premičnih delov in v izobraževal- podobnost, saj delita organskost, voljnost in toplotno ki organov ali celotnih teles ljudi in živali v najrazličnej-nih vodstvih so plasti postopoma odstranili ter razložili neobstojnost. Vosek je primeren material za oblikova- ših položajih – med različnimi športnimi aktivnostmi, globinsko anatomijo. nje ekspresivnih in realističnih figur, obenem pa tudi igranjem glasbe, plesom in podobno. Nekatere skulp- metafora same telesnosti in njene neobstojnosti, kar ture posnemajo znana umetniška dela, prikazujejo na Kopije razstavljenih primerkov so naročali tudi v tu- so v zgodovini prepoznali mnogi umetniki – Auguste primer mišičnjaka v kubističnem ali futurističnem sti-jini. Podobne anatomske zbirke so nastajale v dru- Rodin, Joseph Beuys, danes Urs Fischer in drugi. Da- lu, znamenite akte in umetniške fotografije. gih evropskih mestih, ki so večinoma, vključno z La nes se vosek kot kiparski material pogosto nadomešča Specolo, na ogled še danes. Znana je na primer Wel- z lateksom, umetnimi smolami in plastičnimi materi- V sodobnem medicinskem in akademskem izobraže-come Collection v Londonu, ki ob glavnih anatomskih ali, ki imajo podoben estetski in formalen učinek in de- vanju se uporabljajo virtualni tridimenzionalni digitalni in embrioloških motivih prikazuje tudi patološke ali lujejo provokativno ali ekspresivno v navezavi na eksis- modeli, ki jih lahko poljubno obračamo in sestavljamo, monstruozne primerke, zaradi česar združuje prvine tencialistične teme, smrtnost, identiteto ali spolnost. izvajamo virtualna seciranja in simuliramo kirurške po-resne znanosti in spektakla groze. Prikazovanje pos- sege. ledic nalezljivih bolezni je imelo namen ozaveščanja Anatomske tridimenzionalne modele, ki se upora- javnosti in v primeru spolno nalezljivih bolezni tudi bljajo podobno kot starejše voščene figure za širitev 5. moralistični podton. V zgodovini medicinskih vizuali- anatomskega znanja in njegovo popularizacijo med SLIKARSTVO IN ANATOMIJA zacij obstajajo razlike med področji anatomije, patolo- širokim spektrom občinstva, so danes nadomesti- O gije in kirurgije; medtem ko je bila anatomija razumlje- li plastinati, ki jih je izumil anatom Günther von Ha- d renesanse dalje je pomen anatomije v umetnosti na kot bolj plemenita tradicija povezovanja znanosti in gens (Univerza v Heidelbergu, 1977). Sistem donacije naraščal, slikarji so se zavedali, da brez ustreznega umetnosti, je patologija prikazovala bolezni, ki so bile trupel in prezervacije njihovih tkiv s pomočjo metode znanja o strukturi telesne notranjosti ne morejo ustva-v preteklosti videne tudi kot božja kazen. Anatomija plastinacije spodbuja obsežno produkcijo anatomskih riti realistično prepričljivih podob. V sedemnajstem je opisovala notranjost popolno oblikovanega telesa, primerkov, ki si jih lahko danes ogledamo na medna- sto letju je bilo spoznavanje anatomije obvezen del patologija je raziskovala vzroke bolezenskih stanj, vlo- rodnih potujočih razstavah. Plastinacija je anatomska akademskega izobraževanja, anatomija pa se je po-ga kirurgije pa je bila, da to pozdravi. Skladno s tem prezervacija, ki temelji na zamenjavi vode in maščobe javljala tudi kot poseben motiv na slikah ali grafikah, obstajajo tudi razlike v tradiciji razstavljanja teh ek- v bioloških tkivih z reaktivnim polimerom (silikonska ki so prikazovale seciranja, zdravljenja in druge me-sponatov: patološki primerki so prikazovali bolezen- guma ali poliestrska smola). Odstranitev vode iz tkiva dicinske teme. Nizozemski slikar Rembrandt van Rijn ska stanja, nenormalnosti in degeneracijo ter so bili poteka tako, da se telo ali organ potopi v aceton, ki se (1606–1669) je poleg portretov zdravnikov naslikal po navadi prikazani ločeno od celote telesa. V kirurških s pomočjo vakuma nato odstrani, izpareli aceton pa se tudi nekaj mitskih in verskih tem, vezanih na medicino, predstavitvah je bilo pacientovo telo prikazano kot pa- v fazi impregnacije nadomesti s tekočim gumijastim motive posameznih bolezni ali operacije. V sliki Bet-sivno in obdano z različnimi operacijskimi instrumen- silikonom; v zadnjem koraku – vulkanizaciji – se silikon sabeja (1654) je deformacija dojke verjetno posledica ti. Anatomske vizualizacije so bile pogosto prikazane obdela s katalizatorjem, da se strdi. Plastinat, ki nasta- mastitisa ali žleznega raka. Rak dojke je upodobil na kot umetniške, saj se posredno ukvarjajo z življenjem ne v tem procesu, je plastičen anatomski primerek, ki grafiki Napol oblečena ženska sedi poleg peči (jedkani- Slika 5 in ilustrirajo čudežnost obstoja in naravnih mehaniz- se ne razkraja in spreminja, ohrani pa videz obdelane- ca, suha igla in gravura, 1658).10 Med deli, ki prikazujejo Clemente Susini, keroplastična delavnica muzeja La specola, mov. (Simblet, 2001: 16) Anatomska Venera , 1782, vosek, naravna velikost. 10 Obstajata sicer dve različici tega dela, nastali istega leta, med drugim je razlika v pokrivalu in tudi prikazu dojk, saj na eni ni videti bolezenskega stanja. zdravljenje oči, sta znani slika Tobias operira slepega gonala razmeji skupino opazovalcev, ki so na levi zgor- očeta v prisotnosti angela, 1636 in risba s tušem To- nji strani slike in anatoma, s truplom na desni spodnji bias zdravi slepega očeta (ok. 1640–1645). Tudi na strani. Tu se nahaja še krajša diagonala v smeri odprte Rembrandtovih avtoportretih najdemo veliko znakov anatomske knjige. Kompozicija je uravnotežena, k di- bolezni ali staranja, kot so suhi lasje, podočnjaki, po- namičnosti prispevajo tudi smeri pogledov naslikanih škodba ušesa, starostna degeneracija, posledice ka- oseb. Eden izmed prisotnih vzpostavlja očesni stik z jenja, prezgodnje staranje zaradi alkoholizma. Najpo- gledalcem, druga primerja realen motiv z ilustriranim membnejši deli, povezani z anatomijo, pa sta sliki na prikazom v knjigi, oseba ob anatomu strmi v njegovo platnu Anatomija dr. Tupla (1632) in Ura anatomije dr. dvignjeno levo roko, moški poleg pa se sklanja naprej, Joana Deijmana (1656). da bi videl secirano roko. V primerjavi s sliko Thomasa de Keyzerja Ura anatomije dr. Sebastiana Egbertsza Slika Anatomija dr. Tulpa (olje na plat nu, 162,5 × 216,5 (1619), ki prikazuje podoben motiv, je Rembrandto- cm, 1632) prikazuje skupinski portret in zdravnika dr. va interpretacija bistveno bolj dinamična. Okostje na Tulpa, ki ob truplu razlaga anatomijo podlakti.11 Trup- Keyzerjevi sliki omogoča samo simetrično nizanje lo je telo kriminalca, ki je bil tega dne obešen zaradi oseb, ki delujejo statično, medtem ko je Rembrandtova oborožene tatvine. Razlago anatomije opazuje skupi- slika, v kompozicijskem in izraznem smislu, bistveno na gledalcev – zdravnikov in pomembnih meščanov, bolj razgibana. ki so plačali, da so vključeni v sliko. V portretih so iz- postavljene psihološke karakteristike, izraznost in pre- Premišljena sta tudi razporeditev svetlobe in slikarjevo poznavnost oseb, ki se čudijo nad prizorom; na obraz izjemno obvladovanje tehnike chiaro-scuro. Glavni vir trupla pada senca, metafora umbra mortis. V desnem svetlobe na sliki je svetlo truplo, prisoten je še zuna- spodnjem kotu je odprta ilustrirana knjiga anatomije, nji vir svetlobe na levi strani slike, ki osvetljuje obraze verjetno gre za delo Andreasa Vesaliusa De humani prisotnih in meče njihove sence na bele ovratnike. Pri- corporis fabrica (Tkivo človeškega telesa, 1543). Na marni kontrast je med temno figuro dr. Tulpa in šibkeje sliki ni secirnih instrumentov, manjka tudi preparator, osvetljeno skupino opazovalcev, sekundarni svetlobni ki je bil ob seciranjih navadno prisoten. Upodobitev se- kontrast pa je določen od zgoraj navzdol med temnim cirane roke je pravilna in natančna, anatom je s prije- predelom živih in svetlim negibnim truplom. Pomem- malko privzdignil mišico upogibalko prstov, z levo pa ben svetlobni kontrast je še med črnim klobukom ana- prikazuje funkcijo te mišice. toma in njegovim osvetljenim obrazom. Na sliki se levo zgoraj nahaja tudi Rembrandtov podpis, imena priso- V kompoziciji slike sta pomembni dve diagonali, ki tnih, ki so plačali za upodobitev na skupinskem portre- usmerjata pozornost v želeni smeri. Glavna diagonala tu, so zapisana in berljiva na seznamu, ki ga drži moški povezuje dr. Tulpa s truplom, saj prečka njuna obraza; ob zdravniku. narašča s spodnjega levega dela slike z obraza trupla, ki je prvo mesto pozornosti gledalca, nato naraščanje Zanimanje slikarjev za anatomijo se je nadaljevalo v diagonale usmeri pozornost na zdravnikov obraz. Dia- neoklasicizmu, kjer so figure pogosto podrejali ideali- Slika 6 11 Nicolaes Tulp (1593–1674) je bil nizozemski zdravnik, kirurg, anatom in politik, ki je leta 1654 postal tudi župan Amsterdama. Odbor za kirurgijo v Rembrandt van Rijn, Anatomija dr. Tulpa, 1632, Amsterdamu, član katerega je bil tudi dr. Tulp kot uradni mestni anatom, je dovolil le eno javno seciranje letno, telo pa je moralo pripadati usmrčenemu olje na platnu, 162,5 × 216,5 cm. kriminalcu. Razlaganja anatomije ob seciranem truplu so bili v 17. st. javni dogodki, za katere se je plačalo vstopnino. ziranju, ki je kljub na videz realističnemu prikazu vodilo občutenje smrti in v želji, da bi doživel občutja umiranja lastnostim slike, za ekspresivne učinke je zabrisoval rednosti, sledil je njihovim telesom v gibanju, privlačila v deformacije razmerij – podaljšanje vratu, zmehčanje in trpljenja, preselil umetniški atelje v bližino pariške detajle, linearne obrobe in zanemarjal akademska ga je bližina nevarnosti. O njegovi strasti do anatomi-kostnih in sklepnih predelov na primer na sliki J. A. D. bolnišnice. Posvetil se je študijam bolnih in umirajočih pravila skladne kompozicije. Bil je zvest učenec Géri- je živali priča anekdota o tem, kako je ob novici, da je Ingresa Kopalka (La Grande Bagneuse, 1808). Ana- ljudi, z bolnišničnim osebjem se je dogovoril, da so mu caulta, kar se je neposredno odrazilo na sliki Dantejeva v živalskem vrtu (oktobra 1828) poginil lev, Delacroix tomski atlasi so vplivali tudi na romantične umetnike prinesli trupla in amputirane dele telesa, ki jih je upo- ladja (olje na platnu, 189 cm × 246 cm, 1822) v izbiri prihitel in skupaj s prijateljem umetnikom A.-L. Baryem v zgodnjem 19. stoletju, barvno paleto Eugèna Dela- rabil za pripravljalne študije. V mrtvašničnem vzdušju morbidnega motiva in načinu slikanja. Medtem ko je leva raztelesil in seciral. Še toplo telo živali brez kože sta croixa se povezuje z žametnim koloritom barvnih me- smradu in razpadajočih trupel je izdelal serijo manjših dajal Géricault prednost kiparsko izklesanim telesom, postavila v različne poze žive živali, ki preži na plen ali zotint Gautierja D’Agotya, Théodore Géricault pa je v slik na platnu, ki predstavljajo tihožitja odsekanih udov sta Delacroixa privlačila upodobitev gibanja in prikaz počiva, in ustvarila zbirko anatomskih skic (Deux étu-študijah trupel za sliko Splav meduze (1818–19) upo- v različnih položajih in pogledih, na katerih lahko razlo- polnih, mehkeje oblikovanih volumetričnih figur. Z des d'écorché de lion/Študiji odrtega leva, 1828). rabljal Lairessove risbe za Bidlooja in dobro poznal delo čimo anatomske detajle mišic in kosti. Na slikah odse- anatomskega vidika so zanimivi hrbet veslača (ki pre-zadnjega velikega francoskega anatoma in umetnika kanih glav z giljotino usmrčenih kriminalcev je lovil fizi- važa Danteja in Virgila po podzemni reki Stiks) in telesa Delacroix je za študije večjih slik ponavadi izdelal pred revolucijo, Jacquesa Gamelina. Géricault in Dela- onomijo smrti in bolečine, bledikavo polt, upadlo kožo mrtvecev v t. i. frizu smrti – figur mrtvih ali polmrtvih mnogo hitrih skic, pri čemer ga niso toliko zanimale croix sta se šolala na slikarski šoli Pierra Narcissa Gue- in barvo strjene krvi. Za izdelavo slike Splav meduze je grešnikov, prikazanih v vodi ob robu čolna. Delacroixe- oblikovna natančnost in morfološke podrobnosti, am-rina, kjer sta prejela klasično anatomsko znanje, ki jima figure upodobil po živih modelih, pozirali so mu prijate- va strast do upodabljanja trpečih ali umirajočih ljudi je pak bolj psihološki izraz in učinki vzdušja. Pogosto si je pomagalo pri realistični in plastični upodobitvi figur. lji, med drugimi Delacroix, ki je bil tudi njegov učenec in prisotna tudi v drugih delih s tematiko smrti; na sliki je pomagal s fotografijo in v ta namen je sodeloval s Romantična slikarja sta se odmaknila od preudarjenih, je poziral v položaju mladeniča, ki z glavo v vodi visi na Poboj na Hiosu (1824) ali Grčija na razvalinah Miso- fotografom Eugènom Durieujem. Menil je, da lahko s jasnih kompozicij ter mitoloških in zgodovinskih tem desni strani splava. Figure so anatomsko izklesane in longija (1826) sta upodobljena zgodovinska dogod- fotografijo odkrije določene podrobnosti resničnosti, ki klasičnega idealizma akademske tradicije (Jacques- morfološko pravilne, na njih opazimo skeletno konsti- ka takratnih turških napadov Grčije. Tudi slovita slika jih sicer ne bi videl; tudi takrat, ko je risal ali slikal na Louis David) in dajala prednost realizmu, naravi, moč- tucijo in posamezne mišične sklope, naslikane z reali- Svoboda vodi ljudstvo (olje na platnu, 260 cm × 325 podlagi fotografije, je prepustil veliko prostora domišljiji nim barvnim kontrastom, izrazni risbi, dinamični kom- stično natančnostjo na plastičen, volumetričen način. cm, 1830) prikazuje realen dogodek revolucije v Fran- in spontanim ustvarjalnim idejam. poziciji in psihologiji konkretnih ljudi. Ker so bili deloma Obrazi figur so izrazni in pretresljivi, izražajo trpljenje, ciji leta 1830. Ženska v sredini – alegorična podoba sodobniki, so se med njimi porajala navzkrižja, klasi- bolečino, žalost in obup. svobode – je prikazana hkrati elegantna in robustna, 6. cisti so romantike obtoževali nenatančnosti in divjosti, predstavnica ljudstva; naslikana je bolj abstraktno kot MORFOLOGIJA IN ANATOMIJA GIBANJA V romantiki pa so – obratno – slikarstvo klasicistov videli Realizem in upodabljanje notranjega, psihološkega do- figure, ki jo obdajajo. Z anatomskega vidika je zanimi- FOTOGRAFIJI kot mrtvo in hladno. gajanja ljudi so značilni tudi za Géricaultove portrete, za va podoba mladega moškega v levem spodnjem kotu P katere je pogosto izbiral duševno bolne ljudi. Obiskoval kompozicije, ki leži s privzdignjenimi golimi nogami in omembne spremembe v upodabljanju notranjosti Théodore Géricault (1791–1824) je na sliki Splav medu- je norišnico, v kateri je delal njegov prijatelj, in portre- na pol obuto nogavico, ki spominja na mladeniča iz in zunanjosti telesa je prinesel izum fotografije12, ze (olje na platnu, 490 × 716 cm, 1818–19) prikazal rea- tiral neuravnovešene, manične posameznike (Ženska, Géricaultove slike Splav meduze. Tudi tu lahko obču- ki se je od začetne dagerotipije v tridesetih letih pro-len dogodek brodoloma ladje Meduza, ki ga je na splavu zasvojena z igrami na srečo (1822), Portret zavistne dujemo natančnost pri upodobitvi skeletnih in mišič- ti koncu 19. stoletja in v 20. stoletju razvila v različne preživela le peščica ljudi, njihova pričevanja o dogajanju starke (1819–20), Portret kleptomana (1822)). Naslikal nih struktur spodnjih okončin ter napetost in drama- nove tehnike, kot so bile kronofotografija, mikrofoto-na splavu (trpljenje, umiranje in celo kanibalizem) pa so in ilustriral je tudi izjemne študije anatomije živali, zlasti tičnost položajev posameznih teles. grafija, rentgenska in endoskopska fotografija. Foto-pretresla takratno salonsko družbo. Soočenje s temno konjev, saj je bil tudi sam strasten jahač; prav padec s grafske tehnike se je vključevalo tudi v postopke izriso-in živalsko platjo človeške narave, ki izbruhne na plan konja je bil tudi razlog njegove prezgodnje smrti (32 let). Delacroixa so privlačili živalski motivi, zato je pogosto vanja anatomskih atlasov, saj so si ilustratorji pomagali v eksistenčno kriznih trenutkih, je pritegnilo roman- obiskoval pariški živalski vrt, kjer je risal divje živali. Živali s primerjanjem fotografiranega primerka in risbo, ki je tično občutljivega umetnika, ki se je teme umiranja in Slikarstvo Eugèna Delacroixa (1798–1863) je zaveza- so mu predstavljale emblem divjosti, narave in nepos- izpostavila detajle in pripomogla k preglednosti. trpljenja lotil nadvse resno: obsežna priprava je obse- no dramatičnosti, barvitosti in izraznosti, kljub videzu gala seciranje, izdelovanje anatomskih risb in izdelavo hitre izdelave pa so dela načrtovana, premišljena in 12 Prvo obstojno fotografijo je leta 1827 ustvaril Joseph Nicéphore Niépce. Tehnika je dosegla izboljšavo proti koncu tridesetih, ko je metoda dagerotipije uvedla tridimenzionalnih miniaturnih modelov iz voska na le- fotografiranje na posrebreno kovinsko ploščo (Louis Daguerre, 1839) in skoraj sočasno tehniko talbotipije (kalotipije), ki je razvila fotografsko reprodukcijo osnovana na izjemnem znanju anatomije, morfologi- na papirju (William Henry Fox Talbot, 1841). Leta 1842 je sir John Frederick William Herschel odkril cianotipijo. Dagerotipija je bila draga in zato nedosegljiva senem splavu za postavitev kompozicije. Vživljal se je v je in perspektive. Prednost je dajal vzdušju in izraznim večini umetnikov in šele uporaba steklenega negativa (1851) je omogočila širšo uporabo fotografije za komercialno ali umetniško produkcijo. Na področju znanosti in moderne medicine se je stop- roka. V anatomski ilustraciji so se pojavili atlasi, ki so fotografijo, pri čemer je fotograf bolj izvrševalec, pa je bila sicer odlična kopija videza, notranjega bistva poja-njevala težnja po natančnosti in objektivnosti, kar je poleg ročnih risb vključevali fotografije, nastale med pri aktu transakcija obrnjena, saj fotograf sproži dogo- va, ki se odrazi v tej zunanjosti, pa ni zmogla interpre-spodbudilo nove metode raziskovanja in tehnološke seciranjem trupel. Problem teh fotografij je bil v neja- dek, telo pa je razosebljeno, postane objekt. Akt v ume- tirati. Številni umetniki so torej umetniškost fotografije inovacije, ki so zagotavljale nadzorovan znanstveni ek- snosti zaradi pretirane gostote podrobnosti, medtem tniški fotografiji (podobno kot pri medicinski, policijski zavračali, nekateri – kot na primer Eugène Delacroix speriment, preverjanje hipotez in nedvoumna dejstva. ko je ročna ilustracija dobro izločila in poudarila posa- ali antropološki fotografiji) je podoba, ki je ustvarjena in Edgar Degas – pa so jo navdušeno uporabljali. De-Fotografija, ki je predstavljala enega najpomembnejših mezne strukture. Anatomski atlasi so zato vsebovali za preučevanje drugega. (Rouillé, 1986: 73–75). Težava lacroix je menil, da fotografija ne le posnema, ampak tehničnih izumov 19. stoletja, je bila hitro vpeljana kot ročne ilustracije, ki so jih spremljale fotografije, in tak se je pojavila tudi na strani modelov, ki so različno do- tudi popravlja napake gledanja in odkriva nova dejstva, tehnično orodje v empiričnih raziskavah na mnogih sistem je povečal jasnost podanega znanja. S fotogra- jemali poziranje za fotografiranje ali umetniški akt (sli- podrobnosti in trenutke, ki jih sicer ne bi videli. V sode-področjih znanosti in medicine, kot so patološka ana- fijo so si pomagali tudi ilustratorji, pri čemer se je uve- karski, kiparski). Motila jih je fotografska realističnost lovanju s prijateljem, fotografom Eugènom Durieujem, tomija (Nadar - Gaspard-Félix Tournachon, L. Haase & ljavil ustaljen postopek, ki je vključeval fotografiranje: in prepoznavnost namesto idealizirane podobe, ki jo je sta posnela mnoge študije aktov in portretov, ki jih je Co.), nevrološka anatomija in psihiatrija (Jean-Martin najprej so anatomske primerke fotografirali iz različnih omogočala umetniška interpretacija, problematična je uporabil pri risanju ali slikanju figurativnih kompozicij. Charcot, Hugh Welch Diamond, Guillaume-Benjamin zornih kotov, nato so obrise objekta prenesli na proso- bila tudi možnost reproduciranja podob in prenosa slik Medtem ko so bile te fotografije zelo natančne v osve-Duchenne), frenologija in kranioskopija (Franz Josef jen papir, s čimer so zagotovili pravilnost oblik, položa- v erotične ali pornografske kontekste. tlitvi in kompoziciji, pa je bila Delacroixjeva interpre-Gall), fiziologija, histologija, fizionomija in anatomija ja in relativnih razmerij različnih struktur. Ilustrator je tacija veliko bolj svobodna in nenatančna, saj je dajal obraznega izraza ali študije anatomije gibanja (Éti- nato prenesel risbo na ustreznejši papir in ob opazova- Fotografija dolgo časa ni bila priznana kot samostoj- prednost romantični izraznosti, občutju in vzdušju. enne-Jules Marey, Albert Londe, Paul Richer, Eadwe- nju originalnega seciranega elementa izdelal volume- na umetniška zvrst, v umetnosti je nastopala bolj kot Tudi Edgar Degas je bil navdušen in izvrsten fotograf, ard Muybridge). trično risbo, v kateri so bile izpostavljene pomembne orodje, s katerim so lahko analizirali učinke svetlobe na ki mu je fotografski medij omogočal študije figure v preučevane značilnosti. oblike, skrajšave zaradi postavitve figure v prostoru ali gibanju ali v posebnih osvetlitvah. Njegova slikarska Medicinske fotografije so postale uporabno orodje za telesno morfologijo. V 19. st. so bili razširjeni posebni dela so včasih podobna trenutni (snap-shot) fotogra-neosebno reproduciranje realnosti. Prednost fotografi- Tako kot se je fotografijo jemalo bolj kot orodje za vi- fotografski priročniki za umetniške študije aktov v ob- fiji, torej nenačrtovanemu hitremu zajetju trenutka, kar je je bila v zmožnosti beleženja izmuzljivih, kratkotraj- zualiziranje, ki je pomagalo ustvariti kakovostno izve- liki tiskanih katalogov fotografij aktov, ki so jih umetni- ga je pripeljalo do eksperimentov s kadriranjem, ukvar-nih, prikritih in nezaznavnih vidikov resničnosti, nare- dene ročne ilustracije v znanosti in medicini, se je tudi ki uporabljali kot pomoč pri likovnih študijah razmerij, janjem z iluzijo gibanja, svetlobnimi ekrani in drugimi dila je vidno to, kar je sicer lahko nevidno. Obenem so v umetnosti fotografija najprej uveljavila kot posredni anatomije, fiziologije in morfologije. Bili so cenejši od parametri vizualne izkušnje. medicinske fotografije prispevale k bolj fragmentirani pripomoček za študij aktov in portretov, ne pa kot sa- najemanja modelov, njihova prednost pa je bila tudi v viziji telesa, kjer so bili deli telesa raziskani v vseh po- mostojna umetniška zvrst. Fotografija je omogočila tem, da so omogočili časovno neomejeno izvedbo. Pri Konec 19. stoletja se je fotografijo uporabljalo v večini drobnostih, celota pa je izgubila svoj pomen: »Vse po- umetnikom zvesto kopiranje narave in ljudi, odlikovali nekaterih fotografijah so bili akti postavljeni v nevtra- empiričnih znanstvenih disciplin. V bolnišnici la Pitié-gosteje so slike telesa predstavljale fragmente. Delčki sta jo delikatnost in realizem, zato so jo cenili zlasti z len prostor, pomembna je bila osvetlitev modela. Dru- -Salpêtrière v Parizu je deloval fotografski atelje Alberta človeškega mesa so bili objektivirani, preštevni, kodi- vidika posnemanja podrobnosti. Po odkritju fotografi- god so kompozicije vključevale dekorativne elemente, Londa, ki je najprej sodeloval z nevrologom in zdravni-rani, racionalizirani in so tako obstajali ločeno od celo- je, torej tehnologije za natančno posnemanje narave, draperije, tepihe in druge predmete, položaj telesa pa kom patološke anatomije Jean-Martinom Charcotom, te, ki so ji pripadali.« (Teslow v Ewing, 1994: 35) so bile tradicionalne umetniške zvrsti razbremenjene je pogosto posnemal tradicionalne poze figur v znanih nato z njegovim asistentom Paulom Richerjem, ki je v naloge mimezisa realnosti; razvoj eksperimentalnih in umetniških delih preteklosti. Včasih se je prostor razši- tej bolnišnici od leta 1882 vodil laboratorij za nevrolo- Te težnje so se uveljavile tudi na področju anatom- abstraktnih teženj moderne umetnosti se pogosto po- ril z uporabo ogledal, ki so omogočila sočasne poglede ške raziskave, bil pa je tudi profesor anatomije na pa-skih reprezentacij, ki so v 19. stoletju povsem opustile vezuje s tem tehničnim izumom. na telo iz različnih zornih kotov. riški umetniški akademiji École des Beaux-Arts. Albert razvedrilne, poetične ali umetniške vidike in stremele Londe je beležil raziskave histerije in epilepsije in razvil predvsem k uporabnosti. Anatomska ilustracija, ki je Fotografija je uvedla tudi nove pristope v slikanju aktov Mnogi umetniki se nasprotovali uporabi fotografije v kronofotografsko metodo, da je posnel portrete paci-želela ostati verodostojno izobraževalno orodje, si je in figur, v umetniškem kontekstu je spremenila pou- umetniške namene, saj je veljalo, da je kakovost ume- entov z živčnimi motnjami. Fotografije, ki so bile po-prizadevala doseči najvišjo stopnjo natančnosti in reši- darke v razumevanju razmerja med umetnikom in mo- tniškega dela odvisna od vrste dejavnikov, med drugim snete s fotografskim aparatom z dvanajstimi lečami, tev se je kazala v uporabi fotografskega posnetka, torej delom. Medtem ko je v žanru portreta specifično telo od tehnične veščine, risarskega znanja, analitičnega so ujele sekvence gibanja, ki je bilo prehitro, da bi ga tehnike reproduciranja, ki jo ustvari stroj, ne človeška (oseba) slikano kot subjekt oz. oseba, ki je spodbudila opazovanja in individualne interpretacije. Fotografija je registriralo človeško oko. Paul Richer je v sodelovanju se je izrazil, »znanosti akta«. Richer je najprej fotogra- nem prostoru, tako da je kamera posnela le odsevne fije so fluidni vizualni zapisi energije, ki ne prikazujejo firal z Londom, nadaljeval pa je sam, izdelal je albume detajle. Kronofotografsko metodo sta v tem obdobju zaporedne, shematične faze gibanja, ampak mehko, fotografij različno oblikovanih moških in ženskih teles razvijala tudi Thomas Eakins, ki je bil najprej Muybrid- neprekinjeno dematerializacijo predmetov v prostoru. za merjenje in preučevanje, ki so se uporabljali tudi v gov asistent, njegova znamenita fotografija prikazuje (Pisalni stroj, 1911; Čelist, 1913) umetniških študijah za risanje ali modeliranje. Sinte- skok moškega (1885), pozneje pa tudi Harold Edgerton zo teh opazovanj je strnil v izdaji Nouvelle anatomie (Igralec golfa/Golf Swing, 1938). 7. artistique du corps humain (6 volumes), 1906–1929, FLUIDNO IN FRAGMENTIRANO TELO ki vsebuje tudi posebno raziskavo ženske anatomije Kronofotografija je prispevala k estetiki fragmenta, V (Morphologie: la femme, 1920). Zapustil je na tisoče značilni za 20. st., ki je izražala znanstveno težnjo po umetnosti 20. stoletja, zlasti po drugi svetovni voj-fotografij, risb, odlitkov in različnih zapiskov in bil član »seciranju« oblik v drobne, tanke enote in elementar- ni, so se umetniki odmaknili od telesnih reprezen-dveh akademij (École nationale supérieure des Beaux- ne delce. Vplivala je na mnoge avantgardne umetnike tacij k abstraktni in konceptualni umetnosti, zato se Arts v Parizu, Académie Nationale de Médecine). Leta od Marcela Duchampa (Akt, ki se spušča po stopnicah, je izgubljalo tudi zanimanje za anatomijo. V moderni 1922 ga je na obeh položajih nasledil nevrolog Henry 1912) do futurističnih del Giacoma Balle (Dinamizem umetnosti je telo le redko upodobljeno v objektivni ali Meige, ki ni zapustil obsežne umetniške ali znanstvene psa na vrvici, 1912; Hitrost avtomobila, 1913) in foto- realistični figuri, saj je pogosto podvrženo subjektiv-zapuščine. grafskih del Antona Giulia Bragaglia (1890–1960), ki je nim deformacijam, montažam, konstrukcijam in ab- skladno s futurističnimi idejami želel upodobiti giba- strahiranju, ki figuram dodajo novo izraznost. V avant- Raziskave anatomije in fizionomije gibanja sta izvajala nje, dinamiko in energijo. Fotografija je bila zanj idealna gardni umetnosti je telo geometrizirano, abstrahirano tudi Eadweard Muybridge na Univerzi v Pensilvaniji in združitev znanosti in umetnosti in želel je preseči dolo- (kubizem, konstruktivizem), deformirano ali fragmen-Étienne-Jules Marey na Station Physiologique v Pari- čeno paradoksalnost fotografije, ki je – namesto da bi tirano (ekspresionizem, dadaizem). Pojavijo se analo-zu. Muybridgevi izčrpni deli Animal locomotion (1887) izrazila – zamrznila življenje v gibanju in kot takšna ni gije telesa s strojem (mašinizem) v okviru futurizma (G. in The human figure in motion (1901) sta izvirni raz- ustrezala futurističnim idejam univerzalnega dinamiz- Balla) ali šole Bauhaus (O. Schlemmer) ter psihološke iskavi morfologije teles v različnih položajih, med de- ma. Bragaglia je razvil estetiko fotodinamizma in sku- projekcije, ki telo preoblikujejo v smeri čustvene izraz-janji in gibanjem. Étienne-Jules Marey, fiziolog in kro- paj z bratom Arturom Bragaglio sta leta 1911 pričela s nosti v nadrealizmu (H. Bellmer), ekspresionizmu in fa- Slika 7 nofotograf, je v delih Études de physiologie artistique fotografiranjem oseb pred črnim ozadjem, ki so pona- uvizmu (H. Matisse, A. Derain). Po vojni se je v moderni Étienne-Jules Marey, faites au moyen de la chronophotographie (1893), Le zarjale neprekinjeno gibanje. Tehnika fotodinamizma in sodobni umetnosti ob različnih smereh abstraktne Človek, ki hodi, 1890–91, kronofotografija, Mouvement (1894), La Machine animale. Locomotion je vključevala močno osvetljevanje in dolge ekspozicije in nefigurativne umetnosti razvijala tudi figuralika, 22.7 × 31.5 cm. terrestre et aérienne (1873–1874) raziskoval tudi pri- za snemanje hitrih položajev v gibanju, ki je bilo prika- zlasti v popartu, hiperrealizmu in ekspresionistično marne vzroke gibanja živih bitij, ki so drugačni od giba- zano kot enoten, nedeljiv pojav namesto kot snema- ali konceptualno usmerjenih sodobnejših delih (W. de z Londom izdal pomembno delo Umetniška anatomi- nja neživih teles, čeprav je gibanje enako ne glede na nje sekvenc statičnih poz. V tem pogledu se je pristop Kooning, F. Bacon, L. Freud, G. Richter, B. Nauman, L. ja: opis zunanjih oblik človeškega telesa v mirovanju svoj izvor. Kronofotografije je prvič posnel z eno samo razlikoval od bolj znanstvenega dela Mareya ali Mu- Bourgeois, C. Sherman, T. Oursler, J. Saville, M. Dumas, in glavnih gibih (Anatomie artistique : description des kamero, bolj ga je zanimala fiziologija kot pa morfologi- ybridgea, katerih dela so bila bolj diagramska, saj sta s K. Smith, M. Cattelan, J. De Andrea idr.). Od šestdese-formes extérieures du corps humain au repos et dans ja. Zaupal je merilnim instrumentom, da bodo bolje kot fotografijo poskušala zajeti stalen in dinamičen pretok tih let dalje je naraščajoče ukvarjanje umetnikov s kul-les principaux mouvements (avec 110 planches ren- pa oko in roka, točno izmerili amplitudo, moč, trajanje, gibanja. Brata Bragaglia sta dala prednost osebnemu turnimi konstrukcijami telesa in identiteto v gibanjih, fermant plus de 300 figures dessinées), 1890), ki je regularnost in obliko gibajočega telesa. Zanimalo ga je izrazu pred znanstvenostjo, nista želela rekonstruirati kot so body art, performativna umetnost, feministična vsebovalo serije fotografij človeškega telesa v različnih dekodiranje »jezika narave«, torej najprej vidnost, nato gibanja, ampak zajeti gibanje, ki izrazi »občutek ali spo- ali konceptualna umetnost (Fluxus, V. Export, Y. Ono, položajih z namenom morfoloških študij (morfologi- berljivost in razumevanje vidnih pojavov. Znan je po min, ki utripa v naši zavesti.« Na nek način sta izrazila A. Mendieta, M. Abramović, Beth B), ponovno obudilo ja je Goethejev neologizem iz leta 1822). Richer je po kronofotografijah »paličastih figur«, ki so nastale tako, idejo relativnostne teorije, da hitrost predmetov sproži zanimanje za telo in njegovo anatomijo. Koncepcije večletnem učenju anatomije na École des Beaux Arts da so modeli nosili črna oblačila s pripetimi svetlimi in njihovo dematerializacijo in nevidnost, da vidnost to- telesa so se spreminjale v sklopu globalnih družbenih leta 1908 prekinil s tradicijo seciranj in se posvetil, kot odsevnimi kovinskimi trakovi ali gumbi v neosvetlje- rej zamenja transparentnost. Fotodinamične fotogra- sprememb, pod vplivom psihoanalize, novih medicin-skih tehnologij in znanstvenih teorij. Postmodernizem inženiringa, biotehnologije, kontaminacije, hibridiza- lastnosti, ki nastanejo zaradi sprevračanja domačega je spodkopal teorije resnice in realnosti; fragmentira- cije in metamorfoze, ki jih omogočajo eksperimenti v v tuje, infantilnega v erotično, učinkov pretiravanja in ni, recipročni odnosi med pojavi so zamenjali klasični robotiki, protetiki in bioniki. grotesknosti, so značilne tudi za instalacije plišastih model, ki je temeljil na harmoniji. V novih posthuma- igrač Mika Kellya. Kelly je kuriral pomembno razstavo nističnih teorijah telesnosti se telo pojavi kot fluidno, Fragmentirano telo in lutke kot umetniški motiv vna- The Uncanny (Arnhem, 1993, Dunaj, 2004), ki je po-fragmentirano, fraktalno, delno in krhko. šajo čudno nelagodnost v dojemanje telesa, ki jo opi- udarila ponovno zanimanje za figuraliko v kiparstvu še Freudov pojem das unheimliche (Das unheimliche, konec osemdesetih, po dolgi odsotnosti figure v mo- V sodobni umetnosti se pojavljajo različne obravnave 1919), v angleščini izraz the uncanny. Pojem izraža dernizmu. telesa, ki so vezane na tematiziranja določenih odno- nelagoden, čuden in hkrati vznemirljiv občutek, ki se sov med anatomijo, kulturnimi konstrukcijami telesa in pojavi v situacijah obrata iz domačega v tuje, ob opa- Anatomija se v delih sodobnih umetnikov pojavlja tudi likovnimi interpretacijami.13 Umetnost, ki na svoj način zovanju objektov ali teles, ob katerih smo negotovi ali v motivih fragmentiranih teles in prikazov organov, ki problematizira stanje zamegljenih mej med naravnim so živa ali mrtva, ter ob figurah dvojnikov.14 Figurativ- sporočajo eksistencialistične, poetične in filozofske in umetnim, telesnim in tehnološkim, pogosto uporab- na dela, kjer sicer tiho, negibno telo deluje kot živo, hi- vsebine. Chen Zhenova Kristalna pokrajina notranjo-lja medicinske tehnologije vizualizacije notranjosti te- perrealistične skulpture iz umetnih materialov, lutke, sti telesa (2000), ki prikazuje steklene skulpture, po-lesa z namenom kritičnega preizpraševanja širitve mej igrače, ki reprezentirajo življenje, vendar so izpraznje- dobne telesnim organom, na prav tako stekleni mizi, zaznavnega s pomočjo tehnološkega. Določene ume- ne vitalnosti, lahko delujejo groteskno, vznemirljivo in je nastala v letu, ko je umetnik umrl zaradi levkemije tniške prakse se ukvarjajo z mejami, ki jih vzpostavljajo hkrati anksiozno, so nastajala že v času nadrealizma: in predstavlja poetično refleksijo na temo minljivosti družbene konvencije, pretresajo pojme rasnih in spol- mehanične razstavljive lutke Hansa Bellmerja s krog- in krhkosti življenja. Telesna notranjost je razgrnjena nih diskriminatornih politik ali vprašanja identitete in lastimi sklepi in absurdnimi združitvami udov delujejo kot motiv raziskovanja na secirni mizi, ob katerem se transgresije telesnih tabujev v sodobni vizualni kulturi. kot erotični anagrami, medtem ko Salvador Dali prika- lahko zamislimo tudi o razlikah med bolj mehanskim Prav umetniška preokupacija z identiteto, značilna za zuje figure v različnih stanjih preobrazb, v procesih raz- stališčem zahodne medicine in holističnim razumeva-prakse sodobnih umetnikov, pomeni ponovno vrnitev padanja, trohnenja ali taljenja. Sodobnejše fotografije njem telesa na vzhodu. Valeria Abendroth v instalaciji k motivu telesa. Vendar se v odnosu med modelom in Cindy Sherman (Untitled 261, 1992) razkrivajo iluzor- Laboratorium Suggerere (2023) ustvari fiktiven medi-umetnikom pogosto odvija obrat klasičnih pozicij med nost plastične lutke kot predmeta poželenja. Lutkam cinski laboratorij – na pomičnih mizah so poleg zobo-subjektom – umetnikom in objektom – človeškim tele- podobne figure Louise Bourgeois delujejo kot oguljene tehničnih in medicinskih rekvizitov razstavljeni telesni som, saj v sodobni umetnosti prav umetnikovo lastno igrače, ki namesto občutka domačnosti in prijetnosti organi, kosti, zobje, žile in organom podobne tvorbe iz tane sam umetnik umetniško delo (performans, Slika 8 body va s figuro lastnega dvojnika v avtoportretu, kjer na-ni s pomočjo 3D-tiska, ki zabrišejo razlike med ume-Damien Hirst, telo pogosto zavzema mesto objekta (modela) in pos- izražajo ranljivost in eroticizem. Charles Ray se poigra- plastike, silikona in drugih umetnih materialov, izdela-art The Virgin ). Drug pomemben tok sodobne umetnosti, vezane mesto njega nastopa lutka ( NO , 1992), z dodajanjem tnim in naravnim ter vabijo k anatomskemu razisko- Mother, 2005–6, barvan bron, na problematiko telesa, razmišlja o položaju telesa v hiperrealističnega odlitka lastnih genitalij izložbeni lut- vanju. Ilustracije na stenah posnemajo znanstveno višina 10 m. Yorkshire odnosu do narave in tehnologije ter raziskuje rob člo- ki (Male Mannequin, 1990) ali v figurah, kjer z drobnimi natančnost izvedbe medicinske ilustracije, prikazujejo Sculpture International. veškega stanja, situacije, kjer postane telo monstru- alteracijami velikosti teles ustvari ambivalentnost in pa anatomske hibridizacije, ki podobe organov presta-ozno ali se raztaplja in izginja. Tovrstna umetnost po- razcepljenost zaradi neujemanja med tem, kar vidimo vijo v domeno fikcije. lobanja, posuta z diamanti (For the Love of God, 2007), gosto odseva strahove in anksioznost glede genskega in kar pričakujemo (Family Romance, 1993). Dvoumne okostnjak na razpelu (Ressurection, 1998–2003), V delih Damiena Hirsta se sicer na neznanstven, povečani anatomski modeli z razkrito anatomijo tre- 13 V devetdesetih letih se je zvrstilo več odmevnih razstav sodobne umetnosti, ki so predstavljale različne interpretacije telesa, pogosto v povezavi z medicino umetniški način pojavlja ves formalno estetski reper- bušnih organov in provokativnimi naslovi (The Virgin in tehnologijo, na provokativen in spektakularen način: Sensation, Royal Academy of Art, London, 1997; Psycho: Art and Anatomy, Anne Faggionato Gallery, toar anatomije – prerezana trupla živali v formaldehi- Mother, 2005, New York, 2006, London; Hymn, 1996) London, 2000; Spectacular Bodies, Hayward Gallery, London, 2000–01; Vile Bodies: Photography and the Crisis of Looking, UK, ZDA, 1998–99; The Uncanny, du (The Physical Impossibility of Death in the Mind of povezujejo anatomijo z religijo, erotiko, smrtnostjo ali Arnhem (Sonsbeek 93), 1993, Dunaj, 2004. 14 Beri: Dolar, Mladen. 1994. Strah hodi po Evropi. Das Unheimliche. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Someone Living, 1991; Away from the Flock, 1994), ekonomijo na provokativen in spektakularen način. V delih, kjer uporablja muhe, metulje, lobanje in gnijoče libidinalnih impulzih in potrošništvu sodobne družbe. mišice štiriglave stegenske iztezalke (The Third Hand, 8. meso, vpeljuje motiv vanitas, s katerim sodobna dela Deformirana in monstruozna telesa so poseben motiv 1980–1998). Sodobni diskurzi, ki spremljajo kiberne- TRANSPARENTNO TELO 15 poveže s tradicijo moralistično usmerjenih anatom- figuralne sodobne umetnosti. Ukvarjajo se z mejami tiko, protetiko in posthumanizem s predpostavko, da R skih atlasov (Jacques Gamelin, Frederik Ruysch) ali družbenih konvencij, raziskujejo liminalne oblike člo- evolucija ne bo prešla v umetno, ampak bolj v biolo- adikalno spremembo v anatomski obravnavi not-nizozemskih tihožitij, ki izražajo memento mori. veškega stanja in v prizmi znanstveno tehnološkega ško fazo, si umetniki zamišljajo kiborge in humanoidne ranjosti človeškega telesa je prineslo odkritje ren- razvoja izražajo strahove pred nepredvidljivimi muta- robote (Lee Bul, Kiborg W5, 1999) ali nova organsko- tgenskih žarkov leta 1895, torej klasične rentgenske Tudi telesa na fotografijah Joela Petra Witkina so ek- cijami, psihološkimi ali telesnimi izrojenostmi, ki bi na- -tehnološka telesa. Patricia Piccinini prepleta področ- fotografije, ki je omogočila neposredno slikanje in pre-spresivna in provokativna, s Hirstovim delom ga zbli- stale z biogenetskimi manipulacijami bioloških snovi. ja anatomije, umetnosti in tehnologije z ustvarjanjem učevanje notranjosti živega telesa, namesto mrtvega žuje motivika anatomskih upodobitev lobanj, fetusov, John Isaacs ustvarja visceralne, napihnjene, hiperrea- fiktivnih, še neobstoječih, genetsko ustvarjenih bitij trupla. Odkritje Wilhelma Conrada Röntgena je tako kot okostnjakov, ki pa jim doda religiozno ikonografijo listične skulpture (Bad Miracle, 2002; The Unseen Stru- ter v posthumanistični težnji preseganja antropocen- fotografija spodbudilo naslanjanje zdravnikov na vizu-in fetišistične predmete. Za modele izbira družbeno cture, 2003), ki razmišljajo o robu človeškega stanja in trizma predlaga nove oblike čutečega in empatičnega alni čut za razliko od pretekle medicine, ki je bila uteme-marginalizirane ljudi – pohabljene, pritlikavce, trans- zrcalijo umetnikove dvome o možnosti tehnološkega sobivanja z novimi, še neznanimi živimi bitji, ki bi jih ljena na dotiku. Izboljšano tehniko snemanja notranjih seksualce, hermafrodite ali celo trupla in amputirane napredka, saj lahko znanstvena logika hitro ustvari lahko ustvarili s pomočjo znanosti – kloniranjem, hibri- telesnih struktur predstavlja endoskopska fotografija, dele. Privlačijo ga ekstremna eksistenčna stanja, ta- svet iracionalnega. Fragmentirane in krhke skulpture dizacijo in transgenetiko – v prihodnosti. V instalacijah odkrita 1960, ki je danes običajna in razširjena tehnika buizirane, deviantne in prepovedane teme, ki jih izraža Davida Altmejda delujejo organsko, živo in v procesu pogosto sopostavlja figure otrok in izmišljeno ustvar- v medicinski diagnostiki. Sodobno medicino in anato-v morbidnih in obscenih prizorih. Delo The Kiss/Poljub nenehne preobrazbe. Z združevanjem nenavadnih jene živalsko-človeške hibride, ki v domačem, toplem mijo so revolucionalizirali zlasti nefotografski načini (1982) posnema istoimenski kip Le Baiser (1940–45) materialov, kot so krzno, minerali, zrcala, in naključno okolju spodbujajo empatijo in sprejemanje enakovred- vizualizacij, kot so tomografija, magnetna resonanca Constantina Brancusija, vendar na nadrealističen in izbranih predmetov, kot so perilo, ponarejen nakit ali nega sobivanja z vsemi umetno ali naravno ustvarjeni- in ultrazvok, razvoj digitalnih novih medijev pa je omo-šokanten način. Na fotografiji vidimo eno samo obdu- plastično cvetje, ustvarja nenavadne anatomske hibri- mi živimi bitji (The Long Awaited, 2008; Young Family, gočil tudi natančne virtualne, tridimenzionalne anima-cirano glavo, prerezano na dve polovici, postavljeni v de med človekom-kristalom-živaljo, živim-neživim, or- 2002). cije človeškega telesa (digitalna trupla), ki so uporabne položaj poljubljanja. Poljub, ki je sicer prijeten in nežen ganskim-anorganskim. Figure delujejo živo in animira- tako za medicinska študijska prakticiranja disekcij in motiv, postane hkrati tudi odbijajoč in kljub bizarnosti no, oblike v procesu nenehne preobrazbe med smrtjo, Podobe telesa se v sodobni umetnosti pojavljajo z na- kirurških posegov kot tudi za umetniške študije. Tomo-na nek način poetično estetski, saj v kompoziciji in ob- propadom in rastjo, regeneracijo ter življenjem (The menom soočenja s smrtnostjo, minljivostjo in širšimi grafija in magnetna resonanca sta v anatomijo vpeljali delavi fotografij (praskanje, luknjanje) ter premišljenih Settler, 2005; Les noix, 2014). Metamorfozne poetične družbeno-etičnimi problemi. Manipulacije (lastnega) manjkajočo tretjo dimenzijo. svetlobnih učinkih ustvari specifično neposrednost, ki mitologije, ki predlagajo nove oblike živalsko-človeških telesa, genskega in biološkega materiala ali rekonte-spodbuja k soočenju in sprejemanju smrtnosti ter dru- anatomij, ustvarjata Kiki Smith (Mermaide, 2000) in kstualizacija znanstvenih in medicinskih podob v polju Reprezentiranje notranjosti telesa v umetnosti se je gačnosti. Mathew Barney (Cremaster Cycle, 1994–2002). umetnosti spodbujajo interdisciplinarne raziskovalne od nekdaj povezovalo tako z estetskimi in družbenimi pristope, ki z vključevanjem »neumetniških« vsebin in kanoni kot tudi s tehničnimi možnostmi vizualizacije Estetika groze, grotesknega in morbidnega je prisotna Tehnološke in protetične nadgradnje človeka si za- metodologij širijo meje umetnosti na področja znano- notranjosti telesa v določeni kulturi. Videnje in repre-v mnogih delih bratov Jaka in Dinosa Chapmana, ki sta mišlja Stelarc, ki verjame, da je biološko telo glede na sti, politike, sociologije, etike in feminističnega aktiviz- zentiranje telesa je usmerjala ideja transparentnega z ustvarjanjem monstruoznih hibridnih teles izzivala spremembe okolja, ki jih povzročamo v dobi antropo- ma. Obenem lahko zavedanje razlik med umetnostjo telesa, želja »videti skozi«, ki jo je od renesanse dalje norme in pričakovanja. Figurativna skulptura Zygotic cena, zastarelo, prihodnost človeka pa vidi v spremen- in znanostjo spodbudi tudi ustvarjalen dialog med nji- spremljala tudi želja po nadzoru, manipulaciji in spre-Acceleration (1995) prikazuje stvor, sestavljen iz otro- ljivi anatomiji, torej telesu, ki se s pomočjo različnih ma, ki širi znanje in ponuja nove kognitivno-zaznavne minjanju telesa. Ta želja se je okrepila zlasti z vznikom ških brezspolnih teles z genitalijami na obrazu, ki delu- protetičnih vsadkov in s tehnološkimi podaljški evolu- izkušnje. moderne medicine in odkritjem rentgenskih žarkov, ko je kot posledica strašljive genetske mutacije. Podobna cijsko prilagaja okoljskim in družbenim spremembam. je postalo možno opazovati notranji ustroj in delovanje pohabljena telesa se pojavijo tudi v delu Tragic Anato- V ta namen si je med drugim na podlaket vsadil tretje mies (1996), ki s primarnimi učinki šokiranja in zgrože- uho, ki je z mikrofonom »slišalo« in oddajalo informaci- nosti postavijo gledalca v neudoben položaj, ki spod- 15 Poglavje deloma povzema članka: Berlot, Uršula. 2015. Transparentno telo: umetnost, medicina in tehnologija. Zbornik 8. kulturološkega simpozija: Telo in je na svetovni splet ( Ear on Arm , 2004–2012). Izdelal si tehnologija. Ljubljana: Kult.co, društvo kulturologov; Berlot Pompe, Uršula. 2016. Nevroumetnost, nevroestetika in vprašanje zavesti. ČKZ, let. XLIV/265, buja h kritičnemu razmisleku o problemih, vrednotah, je tudi umetno roko, ki se je odzivala na dražljaje gibov str. 39–52. Ljubljana: Inštitut Časopis za kritiko znanosti. ski predigri (Lick, 2001) ter razpirajo dimenzijo, ki je intimnega potovanja skozi njeno črevo, ki ga spremlja ampak postane sam umetniški material, ki učinkovito sicer v domeni dotika. Posnetki notranjosti teles med zvočno ozadje njenega srčnega utripa in drugih tele- odpravi nasprotje med telesom in umom. erotičnim dejanjem – poljubom ali felacijo – kažejo ne- snih zvokov. Vrtinec nas popelje do točke zavedanja kaj, česar ne vidimo, razkrivajo notranjo dinamiko te- telesa, ki izgublja vsakršno identiteto, do stopnje, ki ne- Umetnica Marta de Menezes je v seriji Funkcionalni les med dejanji, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Še gira spolne, rasne ali družbene razlike. Telo, razbreme- portreti (Functional Portraits, 2002) uporabila serijo bolj pa razkrijejo, da tudi v tej razširjeni vidnosti nekaj njeno simbolnega, mitskega ali osebnega, deluje kot magnetnoresonančnih posnetkov, ki prikazujejo mož-po gledu uide; ob njih se zavemo, da tehnologija sicer tuje, neznano telo, reducirano na golo biološko danost. gansko aktivnost med razmišljanjem ali risanjem. Med lahko razpre mehaniko telesnih funkcij in posname Umetnica Valie Export je izvedla performans Glas kot njimi najdemo »portret« umetnostnega zgodovinarja intimno delovanje spolnih organov, a kljub sofisticira- performans, dejanje in telo (The voice as performan- Martina Kempa, ki opazuje in analizira renesančno sli-nim tehnikam znanost vendarle ne more odkriti inti- ce, act and body, 2007) z endoskopom, ki je bil pritrjen ko. Posnetek prikazuje povečan krvni obtok v predelih mnega delovanja naših poželenj, skrivnosti ljubezni ali v njenem grlu, s katerim je snemala gibanje glasilk in možganov, ki so aktivni med kontemplacijo, in tako spolnosti (Wajcman, 2006). Kritična dimenzija teh del krčenje mišic v požiralniku ter ustni votlini med govor- odkriva bolj nedostopne pojave, ki so povezani z mož-je v kritiki fantazme o transparentnem telesu tako v jenjem oz. branjem. Endoskopski posnetek je bil proji- ganskimi funkcijami. Tako umetnica reinterpretira žanr medicini kot umetnosti. Radiološki posnetki pokažejo ciran in pomnožen na več zaslonih v ozadju stola, na portreta, ki je medij in ne zajame le površinskih zna-predvsem, da nečesa ne vidimo; Delvoye nam predoči katerem je sedela. Gledalec, ki je med opazovanjem čilnosti, ampak razkrije notranjo, duševno aktivnost erotizem, ki je izven domene vizualnega in problemati- umetnice in poslušanjem besedila opazoval tudi fizični subjekta. Prek raziskovanja portreta kot enega izmed zira vprašanje vidnega in nevidnega, pri čemer postavi izvor govora, torej gibanje njenih glasilk, se je zavedel temeljnih umetniških žanrov s pomočjo medicinske prav dimenzijo nevidnega v jedro umetniške izkušnje. sofisticiranosti tako biološke podlage govora kot same tehnologije aktivira vprašanja subjektivnosti, identifi- jezikovne kompleksnosti jezikovnega posredovanja. kacije in samozavedanja. Marilène Oliver je v delu Family Portrait (2002) izde- lala skulpture štirih družinskih članov v naravni veli- Nevroumetnost z uporabo neinvazivnih radioloških Suzanne Anker v seriji del MRI Butterfly Suite (2008) kosti z uporabo MRI-tehnologije. Prečne prereze ma- tehnik snemanja delovanja in strukture možganov uporablja magnetnoresonančne posnetke možganov, Slika 9 živega telesa. Prilastitev novih medicinskih tehnologij gnetnoresonančnih posnetkov je natisnila na akrilne (funkcionalna magnetna resonanca, pozitronska emi- ki jih preoblikuje s slikami kril metuljev; tako vzporeja Marilène Oliver. Family v umetniške namene temelji na različnih motivih. Av- plošče in jih zložila drugo na drugo ter tako ustvarila sijska tomografija, traktografija) odpira vprašanja vi- genetske vzorce v naravi in nevrološko fiziologijo. Z Portrait, 2003, sitotisk z toportret Meret Oppenheim z naslovom Rentgenski tridimenzionalne strukture v naravni velikosti. Podobe dnega in nevidnega v umetnosti, pomen kognicije, raziskovanjem podobnosti in virtualne simetrije struk- prozoren akril, 4 skulpture, bronastim črnilom na 3 mm posnetek skeleta (X-Ray of a Skeleton, 1964) prikazuje teles so hkrati realistične – vsebujejo realne posnetke čustev, misli ter zavesti. Nevroznanost se v tem kon- tur v različnih bioloških domenah (struktur kromoso-vsaka 192 × 70 × 50 cm. rentgenski posnetek umetnice, okrašene z nakitom, ki notranjosti telesa posamezne osebe in abstrahirane, v tekstu uveljavi tudi kot nova oblika znanosti o umetno- mov, metuljev in možganov) ustvarja »dialog znakov« na posnetku deluje neprosojno kot kosti, hkrati pa so transparentnem mediju so podvržene učinkom svet- sti (nevroestetika), ki lahko razloži vprašanja o estet- (Wilson, 2010: 71). V projektu Metulj v možganih (The njene fizionomske poteze obraza in oblika rok, ki jih lobe in prostorskemu kontekstu. Delo ponuja poetično skem in zaznavnem izkustvu na mikrobiološki ravni. Butterfly in the Brain, 2002) uporabi 3D-obliko Ror-določajo koža, mišice in maščoba, dematerializirane in refleksijo o odtujitvi, ki jo ustvarjajo nove tehnologije do Nevroumetnost, ki vključuje nevroznanstvene tehnike schachovih testov, možganskih posnetkov in slik me-podobne eteričnim sencam. Podoba okostja, ki se zdi fizičnega telesa. raziskovanja zaznave in uporabo medicinskih teh- tuljevih krilc za raziskovanje podobnosti in razlik med ujeta sredi živahnega pogovora, se humorno umešča nologij snemanja možganov, vzpostavlja nove oblike virtualno simetričnimi biološkimi strukturami, ki vse-v evropsko tradicijo vanitas, ki z morbidno ikonografijo Uporaba endoskopske fotografije v umetnosti se po- preseganja dihotomije med telesom in umom. Ume- bujejo preslikavo po navpični osi. Suzanne Anker meni, lobanj, cvetja in nakita opozarja na minljivost življenja gosto navezuje na tabuizirane teme, vezane na te- tniki, ki raziskujejo čutne in vizualne vidike imaginarija da gledalec med opazovanjem teh struktur ustvarja in telesnega ter hkrati apelira na širši razmislek o (ne) lesnost danes. Mona Hatoum se v instalaciji Tuje telo možganov, stimulirajo tudi gledalčeva razmišljanja o asociacije in nove pomene: vidi kosti, morska bitja, te-vrednosti posvetnih in materialnih vrednot. (Corps Étranger, 1994) vrača k figurativni reprezenta- delovanju možganov in zavesti ter raziskujejo spre- lesne dele ipd., ki so neke vrste surogati domišljije in ciji notranjosti, ki meji na slikarsko abstrakcijo. Projek- membe v zaznavanju telesa, ki je tehnološko in kultur- odpirajo dialog med telesnim in duševnim, saj se v tem Povsem brez moralizma pa je serija rentgenskih po- cija videa, ki je projiciran na tla v zaprtem ovalnem pro- no posredovano. V tem primeru telo ne nastopa le kot psihološkem testu razpreta in utelesita samo mišlje-snetkov Wima Delvoyea, ki prikazujejo par v ljubezen- storu, prikazuje endoskopski posnetek (kolonoskopijo) medij raziskovanja nevrobioloških pogojev umetnosti, nje in čustvovanje. Podobno je Annie Cattrell v delu Čut (Sense, 2001– zije o nadzoru nad tehnološko razkritim telesom. Ide- 03) preoblikovala informacije, pridobljene s pomočjo ja »transparentnega telesa«, ki je od renesanse dalje funkcionalne magnetne resonance, v 3D-skulpture. predstavljala imperativ tako v zahodni medicini kot v Posnetke možganov (FMRI, ki pokaže območja pre- umetnosti, pa v določenih oblikah umetnosti izposta- krvavitve možganov) med čutnim izkušanjem vseh vi predvsem tisto, kar v sodobni razkritosti telesa os- petih čutov (vid, dotik, sluh, okus, vonj) je preobliko- taja skrito. Tovrstne umetnosti usmerjajo k subtilnim vala v plastične modele in tako izpostavila odnos med dimenzijam resničnosti, ki jih ne moremo videti ali duševnimi funkcijami in anatomijo možganov, saj posneti s tehnologijo, ampak so lahko le občutene in skulpture prikazujejo območja možganov, ki so po- doživete. Analiza umetniških praks, ki uporabljajo ra- vezana z vsakim od čutov. Tudi delo Ugodje–bolečina diološke tehnike snemanja telesa v sodobni umetno- (Pleasure–Pain, 2010–2012), ki je nastalo v sodelova- sti, pokaže, kako se tehnološka sodobnost z dosledno nju med umetnico in nevroznanstvenikom, raziskuje realizacijo ideala transparentnega telesa izteče v svoj strukturalne povezave med posameznimi predeli mo- lasten paradoks: iskanje transparentnega telesa v žganskega debla in izkušnjo, v tem primeru ugodja in umetnosti ali medicini je pravzaprav fantazma, ki po- bolečine, s pomočjo magnetne resonance. V ozadju kaže predvsem to, da nečesa ne vidimo, da pravzaprav lahko razpoznamo renesančno idejo o konstruktivnem vedno obstaja tudi nekaj, kar pogledu uide in ostane v II. del zbliževanju umetnosti in znanosti: umetnost je lahko domeni občutka ali izkušnje. Umetnost pogosto razpi- racionalno zasnovana, znanost pa napreduje, ko je od- ra to liminalno dimenzijo vmesnosti in ustvarja vidno, prta za vplive umetnosti. ki razkrije nevidno. Nevroznanstvene tehnologije je uporabila tudi umetni- ca performansa Marina Abramović v umetniškem in znanstvenem delu Eksperiment: Merjenje magičnos- ti skupinskega strmenja (Experiment: Measuring the Magic of Mutual Gaze, 2011–). Ponovno je uprizorila interaktivni performans Umetnik je prisoten (The Artist is present, MoMA 2010), tako da je snemala duševno aktivnost med dejanjem vzajemnega gledanja; s po- močjo naprave za snemanje možganskih valov, ele- ktroencefalograma (EEG), je razkrila možgansko ak- tivnost, torej notranjo izkušnjo doživljanja v realnem času. Projekt raziskuje oblike človeške povezanosti in prenos energije z neverbalno komunikacijo; umetnica pravi, da gre za družbeni eksperiment, ki raziskuje člo- veška čustva in zavest. Uporaba medicinskih diagnostičnih tehnik v kontekstu umetnosti nas sooča s problemom hipermediatizira- nosti telesnih podob in obenem razkriva prikrite fanta- L 1. mami mehkih delov telesa. To ne velja le za strukturne znega modela. Osnovni telesni modul predstavlja višina 1/3 H LIKOVNA ANATOMIJA procese figure kot celote, ampak tudi za funkcionalne«. glave modela (H), ki je razdalja od vrha lobanje do brade, C (ibid.) Analitična metoda opazovanja temelji na pozna-nadaljnje razdelitve delov figure pa primerjamo z modu-H F ikovna anatomija je področje vednosti, ki znanje o vanju splošne anatomije telesa, razumevanju mehanike G lom, opazujemo torej, ali so manjši ali večji od osnovnega 1/2 H zgradbi in delovanju človeškega telesa interpretira in psihologije človeka ter povezovanju oblike in funkcije. modula. Višina glave je torej partikularna, vzamemo jo za v likovni praksi. Umetniku predstavlja eno izmed orodij, mersko enoto oziroma modul za določanje drugih raz-s katerimi doseže stopnjo poznavanja in razumevanja Risanje figure zahteva razumevanje telesa kot celote, ki merij in obenem za presojanje, koliko se posamezni mo-morfološko pomembnih notranjih telesnih struktur, in jo sestavlja kompleksen sistem posameznih delov. Hi- del ujema s kanoni razmerij. Mere, ki so manjše od višine hkrati spretnost, s katero anatomsko znanje pretvo- H erarhija oblik odraža umetnikovo/umetničino razume- glave, izrazimo v obliki njenih ulomkov: frontalno gledano ri v umetniško interpretacijo figure. V interdisciplinar- vanje empiričnih dejstev, sposobnost miselne vizuali- je višina vratu 1/3 H, višina gležnja prav tako 1/3 H, dol-nem prepletu znanosti in umetnosti se likovna anato- zacije ter ustvarjalne interpretacije. Namen poznavanja žina stopala (lateralni pogled) ustreza H + 1/6 H. Osnov-mija oplaja z medicinskimi znanji o ustroju človeškega likovne anatomije torej ni le seznanjenje z anatomski- ne mere torej primerjamo z modulom glave, obenem pa telesa, ta znanja pa uporabi v likovni praksi umetniške mi detajli telesnih struktur, ampak predvsem izostritev posamezne mere primerjamo tudi medsebojno. interpretacije figure. Takšno preoblikovanje anatomije sposobnosti videnja prostorskih, volumetričnih in mor- v umetnosti povezuje videnje z razumevanjem in ra- foloških značilnosti opazovanega telesa. Ko določimo višinska razmerja, pričnemo z ugotav- zumevanje z likovnostjo, kjer se videnje »transparen- ljanjem širin vodoravnih osi telesa. Tako je na primer tnega telesa« prelije v umetniško formo. Poznavanje Obliko v prostoru razumemo, ko določimo njene glavne pri ženskem telesu najširša os, ki poteka v širini bokov, anatomskih in figurativno predmetnih dejstev umetni- točke, linije in ploskve. Strukturo telesa razumemo skozi pogosto dvojne dolžine višine lobanje (2 C). Širina ra-ku ne zagotavlja zbirke »receptov« uspešnega ustvar- razmerja med notranjostjo in zunanjostjo, volumetrič- men je pri moškem pogosto 2 H. janja; umetniška realizacija je subjektivna interpretaci- ne značilnosti pa prikažemo s pomočjo pomožnih linij, ja objektivnih znanj, ki zrcali konceptualne, čustvene in mrežnih ponazoritev in navideznih presekov. Gre za pra- Osnovna razmerja modularne sheme telesa predsta-čutne dimenzije specifične umetniške kognicije. kso vizualnega seciranja, ki z risarskimi orodji razišče vljajo: H modul glave, F obraz H – 1/6 H, C lobanja 2/3 in pojasni telesne strukture z namenom rekonstrukci- H, G prsni koš H + 1/3 H, lopatica F, komolec 1/3 F, dlan Johannes Bammes poudarja, da »moramo figuro zgra- je in gradnje prostorske oblike telesa. Osnova analize je 1/2 F, širina hrbtenice na bazi 1/3 C, širina med pred-diti iz globine, če želimo več kot le spreten, a lahkoten poznavanje razmerij med posameznimi deli telesa ter njima zgornjima trnoma medenice F + 1/3 H, širina rezultat«. (Bammes, 2004: 8) To pomeni, da figurativ- vzpostavitve modularne sheme razmerij med deli in ce- ko lena 1/2 F, dolžina prsnice, razdalja med prsnima na likovna realizacija temelji na razumevanju osnovne loto. Vizualizacija figure v prostoru z uporabo točk, linij in bradavicama, širina obeh stopal (frontalni pogled) pa skeletne strukture ter prevodu nevidnega človeškega drugih geometrijskih elementov upošteva osteološke in ustrezajo višini glave (H). ogrodja v abstraktno konstrukcijsko osnovo figure. Na- miološke (muskulaturne) značilnosti v povezavi s funk- petost posameznih mišic posreduje informacijo o de- cijo, plastične (volumetrične) lastnosti telesa pa postavi Shematizacijo človeškega telesa lahko izvedemo tudi s lovanju in aktivnosti modela, skeletne in muskulaturne v interakcijo s prostorskim kontekstom. pomočjo vrisovanja osnovnih geometrijskih oblik – kro- značilnosti pa določajo morfologijo figure. Konstrukcij- ga, kvadrata in pravokotnika, kar so uporabljali mnogi ske risbe predstavljajo destilacijo oblike, ki posreduje 1.1 umetniki v preteklosti (Dürer, Leonardo, Schlemmer). informacije o funkcionalnih in plastičnih lastnostih te- ANALIZA TELESNIH RAZMERIJ Za pravilno konstrukcijo figure si pomagamo tudi z ori- lesa. V tem pogledu lahko govorimo o arhitekturnem entacijskimi ravninami, s katerimi imaginarno razdeli-P razumevanju telesa, kjer se zavedamo »strukturnega oznavanje razmerij med deli in celoto ter sorazmerij mo telo na presek frontalne (čelne) ravnine, medialne medsebojnega delovanja med nosilnimi in podprtimi med posameznimi deli telesa je modularno, pri če- (sredinske) ravnine, ki deli telo na levo in desno stran, oblikami, med relativno stalnimi okvirnimi oblikami, ki mer ne gre za vnaprej določen merski kanon, ampak me- ter transverzalne (prečne) vodoravne ravnine, ki preč-zagotavljajo stabilnost, in spremenljivimi, visečimi for- todo, ki izhaja iz razmerij telesnih elementov posame- kajo telo pravokotno na čelno in medialno ravnino. 1.2. MORFOLOGIJA SPOLOV K onstitucijske značilnosti telesa se lahko nanašajo na anatomsko zgradbo posameznika, ki jo določa-jo genetske (velikost, teža, močna ali šibka muskula- tura ipd.) in psihološke značilnosti (značaj, ki se odra- ža v drži, gestikulaciji, fizionomiji). Poleg individualnih obstajajo tudi splošne kategorizacije in tipologije preu- čevanj, med katere spada temeljno poznavanje spolno tipičnih morfologij odraslih ljudi – moškega in ženske. Primerjalna analiza med moško in žensko morfologi- jo, ki jo določajo sekundarne spolne značilnosti (spolni dimorfizem), osvetli razlike med spoloma: skeletna in mišična osnova moškega telesa sta močnejši, prsni koš je širok, medtem ko je medenica ozka. Dolžina moškega trupa je pogosto krajša od dolžine spodnje okončine, glava je večja in bolj oglata od ženske, teme je izrazitejše, naklon čela položnejši. Obrazni del je bolj oglat, loka nad očmi ter kot med vejama in telesom spodnje čeljustnice izraziti, pomembna značilnost je tudi poraščenost spodnjega dela obraza (brada, brki). Nasprotno je ženska anatomija skladnejša, trup je po navadi daljši od spodnjih okončin, ramenski predel s prsnim košem ožji, medenica pa široka. Muskulatura je pri ženskah šibkeje razvita, medtem ko je maščobno tkivo na predelih dojk, zadnjice in notranjih sten stegna izrazitejše. Oblika obraznega dela lobanje je zaokrože- na, čelo strmo, prehod čela v temenski predel glave je ostrejši kot pri moškem, ličnica pogosto izstopajoča, obraz ni poraščen. Tipološke posebnosti spolov so sicer posplošene, pri risanju posameznih modelov pa nam služijo kot izho- dišče iskanja primerjav. Opažanje razlik in podobnosti v anatomiji specifičnega modela glede na splošne zna- čilnosti spolov je pomembno orodje pri risanju figure. 1.3 ka loka prsnega koša (hrustančni podaljšek ali žlička sa in razbremeni drugo. V psihološkem smislu kontra- STOJEČA FIGURA: SIMETRIČNI IN ASIMETRIČNI na prsnici), točka prvega ledvenega vretenca, križnica, post izraža sprostitev in umirjenost. Uravnotežen kon-POLOŽAJ točka stika stegneničnih kondilov med koleni ter toč- trapost porazdeli obremenitev telesa na stojno stran, Z ka notranjega roba stopal. Na osnovi določanja hori- kar pomeni, da se težišče telesa premakne nad sredi- a pravilno interpretacijo figure je pomembna spo- zontalnih linij, ki povezujejo simetrične strukture leve no podplata oporne noge. Sproščena noga nosi samo sobnost natančnega določanja razmerij telesnih in desne strani, ustvarimo sistem volumetričnih oblik svojo težo. Pri razbremenitvi teže ene od nog (spodnjih delov, razumevanja ravnovesja in napetosti med masa- skeletnih in mišičnih elementov. okončin) vso težo prevzame težišče stojne noge, spro- mi. Vizualizacijo modularnih skeletnih elementov nad- ščena noga se postavi v kompenzacijski nagnjen polo- grajuje volumetrična postavitev mišičnih oblik, odločil- 1.3.2 žaj. Ob tem se medenica nagne bočno, tako da ostane no pa postane poudarjanje ključnih povezovalnih točk Asimetrično ravnotežje sredinska os poravnana s težiščem na obremenjenem med skeletno in miološko strukturo. Anatomska risba stopalu. Medenica se premakne približno za polovico temelji na transparentnem pogledu, ki na osnovi zna- Asimetrično ravnotežje nastane, ko prenesemo težo širine podplata, zato se oporna (stojna) noga nagne v nja vizualizira sicer nevidne podkožne strukture, to pa telesa na eno nogo. V umetniškem diskurzu govorimo naklon, veliki obrtec stegnenice pa postane morfolo-dopolnjuje natančna empirična pozornost in zapažanje o kontrapostu, ki nastane zaradi potrebe po sprostitvi ško izstopajoč. Spremembe se pojavijo tudi v zgornjem p1 p morfoloških, na zunanjosti telesa opaznih posebnosti. in se pojavi, ko ena noga prevzame težo celotnega tele- delu telesa: prsni koš, ramenski obroč in linija bradavic Videnje zunanje miološke strukture in razumevanje se nagnejo v smer, ki je nasprotna naklonu medenice. 1 notranje skeletne konstrukcije sta osnova figurativne Zaradi ohranjanja ravnotežja se hrbtenica med me- risbe stoječih, sedečih ali gibajočih stanj telesa. denico in ramenskim obročem ukrivi v obliki črke C. 1/4 Os glave se poravna v navpični položaj ali v smeri, ki 1.3.1 je nasprotna usmerjenosti prsnega koša, kar omogoči 2 Simetrični stoječi položaj krivina vratnih vretenc. Tako se težišče glave postavi v središčno linijo, pri čemer se ponovno vzpostavi ravno- Simetrični stoječi položaj predstavlja osnovno ravno- vesje telesa. Višina telesa se zaradi različnih naklonov vesje človeškega telesa. Risarska rekonstrukcija te- v asimetričnem ravnotežju nekoliko zniža. 1/4 P' P lesa v stoječem položaju temelji na vizualizaciji glav- 3 nih referenčnih ravnin: sredinske frontalne (čelne) Asimetrično ravnotežje nastane tudi ob dvigovanju in S in medialne osi ter določitvi točk stopal, ki nosijo vso prenosu bremena; takrat se težišče telesa obremeni s telesno težo. Sredinska os razdeli telo na dve zrcalni težo tovora. Obe teži se združita v skupnem središču 4 polovici, povezuje središče glave s točko notranje stra- mase, kar spremeni držo, ki je odvisna od velikosti zu-1/4 ni stopal. Glede na kot opazovanja se tridimenzional-nanje obremenitve in razdalje, na kateri jo prenaša telo. na shema telesnih ravnin perspektivično deformira, Težje je breme in dlje ko ga nosimo, bolj se moramo na- ključne simetrične točke in ravnine pa se prilagodijo gibati nazaj, da ohranjamo težišče na točki podplatov. perspektivični mrežni konstrukciji. Znotraj imaginarne našega telesa. Ob tem se težišče premakne iz mede- tridimenzionalne sheme se razbere skeletne in mišič- 1.3.3 ničnega predela navzgor v bližino devetega prsnega ne volumne ter strukture, ki pomagajo pri oblikovanju 1/4 Sedeči položaj vretenca, odvisno od nagiba pri sedenju. Gravitacij- plastične oblike telesa, ki ga razumemo kot večplastno ska linija težišča pade med oba črevnična trna me- modularno organizirano celoto. V simetričnem stoje- V sedečem položaju se zgodijo proporcionalne, sta- denice, obe zadnjični mišici pa prevzameta glavno čem položaju so ključne orientacijske točke, ki jih po- tične in anatomsko-funkcionalne spremembe. Višina obremenitev. Anatomske funkcionalne spremembe veže glavna sredinska os: težišče glave, sredinska toč- se zmanjša za dolžino stegna, torej za četrtino višine so povezane z držo medenice in hrbtenice, glede na vzravnan, sprednji ali zadnji položaj se- ša vtis hitrosti in izraža obotavljanje, pokončni položaj denja pa se spreminja lega hrbtenice. pa nakazuje hitro hojo. Medtem ko v vzravnanem položaju po- končno držo omogočajo krivine hrbteni- Medtem ko zagotavljanje ravnotežja v stoječem polo- ce, se pri sedenju hrbtenica bolj zravna. žaju temelji na fiksaciji sklepov z mišicami in kitami, se Anatomske razlike se pojavijo tudi pri s prehodom položaja v korak (gibanje) aktivirajo dina- spremembah načina sedenja, saj ločimo mične mišične sile, ki uravnavajo nestabilnost ravno- vzravnan (srednji), sprednji in zadnji po- vesja. V koraku se težišče telesa premakne naprej, pa- ložaj. Pri pokončnem sedečem položaju, dec pa prepreči nihaj druge noge in prenos teže nanjo. ki ni sproščujoč, številne mišice fiksirajo Med hojo ali tekom se izmenjuje obremenjenost obeh držo in omogočajo uravnoteženje drže, spodnjih okončin, zgornji del telesa pa se z nihanjem saj se teža zgornjega dela telesa prene- rok in nagibom trupa temu prilagaja. Tek se od koraka se na križnico, posledično pa je prsni del razlikuje po tem, da se obe nogi nikoli ne dotakneta tal hrbtenice raztegnjen. Napetost popus- hkrati, ampak obstaja trenutek prostega lebdenja med ti v sprednjem položaju sedenja, ko se odrivom (odrivni moment) ene noge in pristankom nagnemo naprej in opremo s komolci na (oporni moment) druge, s čimer se vzpostavi skoku stegno. Težišče se premakne iz trebuha podobno gibanje. Pričetek hitrega teka v štartni pozi- v konstrukcijski trikotnik med roko, steg- ciji omogoči upogib sklepov nog in vretenc hrbtenice, nom in zgornjim delom telesa. V primeru ki se ob odrivu nenadoma raztegne in povzroči, da telo naslona nazaj se težišče premakne na odskoči naprej. obe sednici. Če se naslonimo na roki, se prsni koš spusti, ramenski koščeni obroč Tudi med različnimi opravili gre za gibanja z namenom izstopi navzgor, hrbet pa postane ponov- aktivnega delovanja v okolju. Pri dvigovanju in nagiba- no zaobljen. nju naprej se sklepi nog in hrbtenica mišično utrdijo, da podprejo delo rok. Ramenski sklepi se poravnajo v 1.4 navpično linijo nad prijemalno točko rok. S postopnim FIGURA V GIBANJU raztezanjem noge med dvigom se težišče premakne M pred stopala, hrbtenica se počasi zravna, ramena in ed hojo ali tekom se ravnovesje teže telesa v mi- prijemalna točka rok se nahajajo pred težiščem telesa rovanju poruši, saj se s korakom težišče telesa v stoječem položaju. Dvig olajša premik noge v izpadni premakne naprej čez pregibni rob oziroma sprednji del korak, druga noga pa omogoči odriv; težišče se pri tem narta. Telo prične padati naprej, ravnotežje pa ujame z nahaja približno v višini skočnega sklepa sprednje noge. nagibom nazaj in premikom noge v korak, kar ustvari Pri držanju bremena se zadnjica in noga premakneta ritmično ponavljanje telesnih gibov med hojo ali te- nazaj, da kompenzirata obremenitev. Med spuščanjem kom. Iz položaja nog, ki izmenično prenašajo težo, in se teža uravnoteži s premikom zadnjice nazaj, težišče nagiba ter oblike zgornjega dela telesa, ki išče stabil- se tako premakne v predel trebuha. Vlečenje ali poti- nost, razberemo tako dinamična kot psihološka stanja skanje bremena povzroči spremembo naklona telesa, o naporu, naglici ali oklevanju. Nagib naprej izraža nag- korak omogoči premik težišča telesa naprej ali nazaj ter lico in poudari videz gibanja, nagnjenost nazaj zmanj- izmenično obremenitev in razbremenitev nog. 2. – anatomija zgornjega uda (membrum superius); membnejša prečna ravnina, v določanju lege telesnih SPLOŠNA ANATOMIJA – anatomija spodnjega uda (membrum inferius). organov pa je najpomembnejša prečna ravnina, ki v Orientacijske ravnine a ravnini popka razpolovi telo na zgornji in spodnji del a Sagitalna ravnina 2.1 2.2 telesa. Glede na to ravnino uporabljamo izraza superi-= medialna SISTEMSKA IN TOPOGRAFSKA ANATOMIJA ANATOMSKE RAVNINE or – zgornji in inferior – spodnji. b (sredinska) ravnina: medialis/lateralis S dexter/sinister trokovno izrazoslovje (nomenklatura), ki se upo- Pri zgornjih in spodnjih udih uporabljamo še druge iz- b Čelna ravnina rablja v anatomiji, izhaja iz grškega in latinskega P ri opisovanju anatomskih struktur si pomagamo z navideznimi anatomskimi ravninami. Osnovne raze: proksimalno, kar leži bližje trupu, in distalno, kar = frontalna ravnina: jezika, določeno pa je z mednarodno konvencijo Ter- anatomske ravnine so tri in leže druga na drugo pra- je bolj oddaljeno od trupa. Na zgornjem udu razlikuje- anterior/posterior vokotno. Glede na človeško telo potekata vzdolžno minologia Anatomica, ki je bila nazadnje posodoblje- mo koželjnično (radialno) lego na strani koželjnice in na leta 2019.1 Ta določa tudi pravilen anatomski po- c Prečna ravnina čelna in sredinska ( mediana ) ravnina, pravokotno na podlahtnično (ulnarno) lego na strani podlahtnice. Na ložaj opisovanja telesnih struktur, ki je stoječi položaj, = transverzalna ravnina: njiju pa prečna ravnina. spodnjem udu poznamo golenično (tibialno) lego na superior/inferioir pri čemer so obraz in dlani obrnjeni naprej. strani golenice in mečnično (fibularno) lego na strani 1. Sagitalne ravnine mečnice. Glede na površino telesa uporabljamo izraza Sistemska anatomija deli anatomijo po sistemih ozi- – Mediana (sredinska) ravnina poteka navpično po povrhnji (superficialis) in globoki (profundus). Kar leži roma skupinah organov, ki imajo podobno funkcijo. sredini skozi hrbtenico in razdeli telo na desno in znotraj neke votline ali organa, je notranje (internus), Celotno telo sestavlja 11 organskih sistemov: levo polovico. Glede na sredinsko ravnino pri opiso- kar leži zunaj, pa je zunanje (externus). 1. Mišično-skeletni sistem – kosti, sklepi, mišice vanju lege organov ali struktur uporabljamo izraze 2. Prebavila desni in levi oziroma dexter in sinister. c 3. Dihala – Paramediane (obsredinske) ravnine potekajo vzpo- 4. Sečila redno s sredinsko ravnino in jih je nešteto. Glede na 5. Spolovila paramediane ravnine pri opisovanju uporabljamo Orientacijske 6. ravnine glave a Endokrine žleze izraza medialno ( medialis ), kar pomeni tisto, kar je 7. Srčnožilni sistem bližje sredini, in lateralno (lateralis), kar pomeni tis- 8. b Limfatični sistem to, kar leži bolj ob strani. 9. Živčni sistem 10.Čutila 11. Koža in kožni adneksi, kot so lasje, nohti in kožne 2. Čelne (frontalne, koronarne) ravnine žleze2 Okončine: Čelne ravnine potekajo vzporedno s čelom in pravo- proksimalno/distalno Topografska anatomija pa obravnava anatomijo po kotno na mediano ravnino. Telo razdelijo na sprednji in c Zgornje okončine: zadnji del. Glede na to ravnino uporabljamo izraza an-radialna/ulnarna lega de lih oziroma področjih: terior , kar leži spredaj, in posterior , kar leži zadaj. Struk-– anatomija glave (caput); tura leži anteriorno ali posteriorno glede na drugo. Spodnje okončine: – tibialna/fibularna lega anatomija vratu ( collum ); – anatomija trupa (truncus); 3. Prečne (transverzalne) ravnine 1 Prečne ravnine prerežejo telo počez, vodoravno vzpo- povrhnji (superficialis)/globoki a Sagitalna ravnina (profundus) http://www.anato.cl/cccccAV1/TERMINOLOGIA_ANATOMICA_INTERNA- redno s tlemi in jih je nešteto. Prečne ravnine telo raz- b Koronarna ravnina notranje (internus)/zunanje CIONAL.pdf delijo na zaporedne odseke. V prostorskem križu, ki c Transverzalna ravnina (externus) 2 Slovenski medicinski slovar: ga človek projicira v prostor, je očesna ravnina najpo- https://www.termania.net/?searchIn=Linked&ld=95 2.3 jena iz mineralne – anorganske snovi (mineralne soli, ločimo kompaktno kostnino, ki se nahaja na površini SPLOŠNA OSTEOLOGIJA predvsem kalcij, fosfor in magnezij) in 33 odstotkih iz v diafizah, ter rahlo oz. spongiozno kostnino (spongio- Zgradba dolge kosti Č organske snovi (beljakovine (kolagen) in mukopolisa- za), ki se nahaja v epifizah dolgih kosti. V sredini diafize loveško okostje šteje ob rojstvu približno 300 kos- haridi); te se spremenijo v želatino ali lepilo, če kosti je votlina – medularni kanal, ki je izpolnjen s kostnim ti, z leti pa se nekatere kosti zrastejo, zato ima člo- skuhamo oziroma vremo. Če organsko snov odstrani- mozgom. Ob rojstvu je kostni mozeg rdeč in krvotvo- vek v odrasli dobi približno 200 kosti. Najdaljša kost je mo z žganjem, bo preostala mineralna snov ohranila ren, pozneje se ta v dolgih kosteh spremeni v rumeni stegnenica, najmanjše kosti so slušne kosti.3 sklepni svojo obliko, a če se je dotaknemo, se bo spremenila v kostni mozeg, ki je predvsem iz maščobnega tkiva. hrustanec prah. In obratno: če mineralno snov raztopimo z upo- mehka kost Človeško okostje, ki je sestavljeno iz kosti in sklepov, rabo topljivih kislin, bo preostala organska snov prav Kostnino obdaja še dobro prekrvljena in oživčena ve- kompaktna kost proksimalna ustvarja trdno podporo in daje telesu obliko. Poleg tega epifiza sklepni hrustanec tako ohranila obliko, vendar bo postala izrazito prožna: zivna membrana, ki kost pokriva od zunaj in znotraj. varuje mehka tkiva in omogoča gibanje. Okostje omo- dolgo kost, kot je denimo stegnenica, lahko po tovrstni Imenujemo jo pokostnica oziroma periost (perioste- epifizna mehka kost goča naslednje funkcije: obdelavi poljubno upogibamo. um) in endost (endosteum). Pokostnica vsebuje mno- linija – periosteum endosteum Gibanje: na kosteh, ki omogočajo premikanje, so pri- go čutilnih živcev in čutilnih telesc. Zunanja plast peri- kompaktna rasle skeletne mišice; sila, ki nastane pri krčenju in Videz in oblika kosti osta ima mnogo prožnih vlaken in žil, v notranji plasti kost raztezanju mišic, se prenese na kost in slednja se medularni Vse kosti so ukrivljene in valujoče z namenom pove-endosta pa so osteoblasti. Pokostnica je pomembna kanal – premakne. čanja površinskega predela za pripenjanje mišic; dolge za rast in razvoj ter celjenje kosti. rumeni kostni diafiza Podpora in varovanje: okostje podpira mehka tkiva. kosti so poleg tega cilindrične, da so močnejše. Povr-mozeg Kosti lobanje varujejo notranje organe. šine kosti so lahko grobe, grebenaste ali gladke, same Hrustanec je vezno tkivo, zgrajeno preženo iz kolage- kompaktna kost – Tvorjenje krvnih celic: v kosteh nastajajo rdeče in kosti pa so votle. Živa kost je vlažna, rožnato bele barve, na, prožnih vlaken in proteoglikanov. Poznamo tri tipe periosteum bele krvne celice ter krvne ploščice. Rdeči kostni vanjo vstopajo krvne žile in živci skozi majhne odprtine hrustančevine: vezivna hrustančevina gradi sramnico, perforirna mozeg je krvotvorni organ, saj v njem po rojstvu na- vlakna ( nutrituvni foramni ). Kosti (z izjemo hrustančnih povr-meniske in medvretenčne ploščice; prožen hrustanec stanejo krvne celice. šin sklepov) obdaja dobro ožiljena membrana, imeno- daje obliko uhljem in gradi poklopec; hialini hrustanec, arterije – Shramba mineralov: v kostnini se shranjujejo tudi vana pokostnica (periosteum), ki je gibljiva in prožna. ki je najbolj razširjen, pa pokriva sklepne površine kosti, mno gi minerali, ki so življenjskega pomena za telo oblikuje prstane sapnika, bronhe pljuč, zunanji del nosu distalna (kalcij, magnezij in fosfor). epifiza Po obliki razlikujemo: in daje obliko sprednjemu delu prsnega koša. »Hialin« – ploščate kosti, ki oklepajo neko votlino (lobanjske izhaja iz grške besede za steklo, saj ima znotraj telesa Kostnina je tkivo, sestavljeno iz celic in medcelični- kosti, črevnica, prsnica, lopatica); prosojen lesk. ne, ki je razmeroma dobro prekrvavljeno. Kost je eden – kratke kosti, ki gradijo podporne stebre in oboke najmočnejših znanih materialov. Kostnina nastaja pri (nartnice in zapestnice); Vezi (ligamenti) so ključne strukturne komponente približno 37 stopinjah in vendar le malo sodobnih ume- – dolge kosti, ki delujejo kot vzvodi (nadlahtnica, sklepov, ki zagotavljajo stabilnost, čvrstost in določa-tnih materialov, ki jih ustvarjamo pri ekstremno viso- stegnenica); jo njihov obseg gibanja. Sestavljene so iz vzporednih kih temperaturah, presega njihovo trdnost. Značilnost – nepravilno oblikovane kosti (vretenca). snopov kolagenskih vlaken, ki vezem zagotavljajo na- kosti je, da so hkrati trdne in prožne: prenesejo lahko tezno čvrstost. dvakrat večji pritisk sile kot granit ali štirikrat močnej- Zgradba dolge kosti še sile krčenja in raztezanja kot beton. To je posledica Dolge kosti imajo v sredini deblo (diafiza) in na vsa- Delitev skeleta edinstvene sestave kostnine, ki je v 66 odstotkih zgra- kem koncu po en okrajek (epifiza). V mladosti se med V osnovi človeško telo razdelimo na osni – aksialni ske- epifizo in diafizo nahaja rastni hrustanec, ki omogoča let, ki obsega skelet glave in trupa (lobanja, hrbtenica, 3 rast kosti v dolžino. Po končani rasti rastni hrustanec rebra, prsnica), ter privesni – apendikularni skelet, ki ob-Kobe, Valentina. 2015. Anatomija 1, skripta za študente medicine. Del 1: kosti, sklepi, mišice. Ljubljana: Medicinska fakulteta. zakosteni v metafizo. V vzdolžnem preseku kosti raz- sega ramenski in medenični obroč, zgornji in spodnji ud. Okostje človeškega telesa (skeletum corporis humani) Okostje človeškega telesa delimo na: Osni skelet: Okostje trupa ( skeletum corporis humani ) – kosti lobanje ( ossa cranii ): kosti obraznega in lobanj-skelet glave in trupa (lobanja, hrbtenica in Hrbtenica kosti lobanje skega dela; prsni koš) 33-34 vretenc ( ossa cranii ) – kosti trupa ( ossa trunci ); – Privesni skelet: kosti zgornjih okončin ( ossa extremitatum superio- Ramenski koščeni obroč ramenski in ključnica in lopatica rum ); medenični obroč, – kosti spodnjih okončin (ossa extremitatum inferio- zgornji in spodnji ud rum Prsni koš ).4 rebra in prsnica kosti trupa (ossa trunci) a. Kosti glave delimo na možganski del (ossa cranii ce- rebralis) in obrazni del (ossa crani visceralis). kosti zgornjih okončin Kosti možganskega dela so: (ossa extremitatum superiorum) – čelnica (os frontale); – sitka (os ethmoideum); – temenica (os parietale); – zagozdnica (os sphenoideum); Medenični koščeni obroč – zatilnica (os occipitale); kolčnica (črevnica, sednica, – sramnica) in križnica senčnica ( os temporale ). Kosti obraznega dela so: – zgornja čeljustnica (maxilla); – spodnja čeljustnica (mandibula); kosti spodnjih okončin – spodnja nosna školjčnica (concha nasalis inferior); (ossa extremitatum – nosnica (os nasale); Hrbtenica je zgrajena iz 33–34 vretenc (vertebrae), ki lahtnica), kosti v podlaktu (podlahtnica in koželjnica) inferiorum) – nebnica (os palatinum); jih delimo na: ter kosti v roki (manus) (zapestnice, dlančnice in prst- – solznica (os lacrimale); – 7 vratnih vretenc (vertebrae cervicales); nice) oziroma: – ličnica (os zygomaticum); – 12 prsnih vretenc (vertebrae thoracicae); – ključnica (clavicula); – ralo (vomer); – 5 ledvenih vretenc (vertebrae lumbales); – lopatica (scapula); – podjezična kost (os hyoideum). – 5 križničnih vretenc (vertebrae sacrales) – križnica – nadlahtnica (humerus); (os sacrum); – podlahtnica (ulna); b. Kosti trupa sestavljata hrbtenica (columna verteb- – 4–5 trtičnih vretenc (vertebrae coccygeae) – trtica – koželjnica (radius); ralis) in prsni koš (thorax). (os coccygis). – zapestne kosti (ossa carpi); Po obliki razlikujemo: – dlančnice (ossa metacarpi); – ploščate kosti Prsni koš (thorax): rebra (costae) in prsnica (sternum). – prstnice (ossa digitorum manus). – kratke kosti 4 Nomenklatura: imena anatomskih značilnosti so v slovenjeni latinščini – dolge kosti oziroma v slovenskem jeziku, v oklepaju je latinski izraz, ki je zapisan v – nepravilno oblikovane kosti c. Kosti zgornjega uda sestavljajo kosti ramenskega d. Kosti spodnjega uda sestavljajo kosti medenične-poševnem načinu. Ponekod je dodan še sekundarni slovenski izraz, ki je obroča (ključnica in lopatica), kost v nadlaktu (nad-tudi v uporabi. ga obroča (kolčnica in križnica), kost v stegnu (ste- gne nica), kosti v goleni (golenica in mečnica) ter kosti Ko živčna pobuda preneha, se mišica sprosti in posta- Mišični sistem stopala (pes) (nartnice, stopalnice in prstnice) oziro- ne ohlapnejša. Za skrčenje mišica potrebuje energijo, Zgradba mišice Delovanje mišic ma: ki nastaja zlasti pri presnovi ogljikovih hidratov (gluko- – kolčnica (os coxae), sestavljena iz črevnice (os ilii); ze) v mišici. Mišičje je glavni porabnik energije v telesu – sednice (os ischii) in sramnice - dimeljnice (os pu- in za mišično delo porabimo večino zaužite hrane. Pri bis); mišičnem delu se sprošča tudi mnogo toplote, ki greje – stegnenica (os femoris); telo. Odvečno toploto telo oddaja v okolico, zlasti sko- epimizij – pogačica (patella); zi kožo. kita m. vlakno – golenica ( tibia ); – mečnica (fibula); Mišice lahko imenujemo po obliki (dvoglave, triglave, – endomizij perimizij nartnice ( ossa tarsi ); trikotne, štirikotne, krožne ...), po mestu, kjer se naha- epimizij – stopalnice (ossa metatarsi); jajo (obrazne, vratne, ramenske, kolčne ...), ali po njiho- endomizij – (med vlakni) krvna prstnice ( ossa digitorum pedis ). vem delovanju (upogibalke, obračalke, dvigalke ...). žila 2.4 Po obliki so mišice kratke, dolge, vretenaste ali plošča- SPLOŠNA MIOLOGIJA te. Mišice trupa so na primer ploščate, v okončinah pa S so vretenaste. Vretenaste mišice, kakršne se nahajajo keletno mišičje sestavlja približno 600 mišic. Mi- na primer v udih, so zgrajene iz glave (caput), trebuha lesnega dela. Krčenje omogočajo nitaste beljakovine, šica je organ, ki s krčenjem omogoča gibanje te- (venter) in repa, ki se konča s kito (tendo). Ločimo še m. vlakno kost večpernate in enopernate mišice, kjer mišično vlakno (celica) iz katerih so mišice zgrajene. Mišica se napne ali skrči, prehaja v kito z ene strani, in dvopernate, kjer ta preha- perimizij iztegne se v pasivno stanje. Mišice potekajo prek skle- ja v kito z obeh strani. Kožna mišica je tista, pri kate- vezivna krvna endomizij pov in premikajo kosti. Poleg krčenja mišice proizvaja- ovojnica žila ri vlakna potezajo kožo. Mišica zapiralka ima vlakna, ki (obdana s jo tudi toploto, so shramba beljakovin ter tvorijo različ- obkrožajo okroglo odprtino, medtem ko vlakna pri kro- perimizijem) ne snovi, ki delujejo endokrino, parakrino in avtorkino žni (orbikularni) mišici obkrožajo eliptično odprtino. (miokini). Zgradba mišice Vsaka skeletna mišica ima svoj izvor in prirastišče. Iz- Gradbena enota skeletne mišice je mišična celica oz. vor je po navadi nepremična točka in pri mišicah udov mišično vlakno (najdaljše meri 30 cm). Mišica nastane leži proksimalno, medtem ko je prirastišče premična tako, da se več mišičnih vlaken, ki jih obdaja rahlo ve- točka in leži distalno; včasih je tudi obratno, tako da je zivo (endomizij), združi v primarni snop. Primarni sno- gibljiv izvor in miruje prirastišče. Pri mišicah lahko zato pi se združijo v sekundarne, ki jih ovija ovojnica (peri- govorimo tudi o fiksni in mobilni točki. mizij). Sekundarni snopi se združijo v mišico, ki jo ovija rahlo vezivo (epimizij). Posamične mišice ali mišične Delovanje mišic skupine obdajajo čvrste vezivne ovojnice (mišične fa- Delitev mišic: Vsaka mišica premika tisti sklep, prek katerega pote- scije). – po obliki (dvoglave, triglave, trikotne, štirikotne, krožne...) ka z ene kosti na drugo. Mišica opravlja delo tako, da se – po mestu, kjer se nahajajo (obrazne, vratne, ramenske, kolčne...) – po delovanju (upogibalke, obračalke, dvigalke...) na živčno pobudo skrči in skrajša, pri čemer se tudi za- Glavni tipi mišičnine: skeletna mišičnina, srčna mišič- debeli in postane trša ter bolj napeta kot v mirovanju. nina in gladka mišičnina: – Prečno progaste skeletne mišice se krčijo po člove- sceralnega) in stenskega (parietalnega) lista. Visceral- kovi volji. Skeletne mišice so iz mišičnih vlaken, ki so ni list, ki neposredno obdaja kito, prehaja v parietalni Ahilova tetiva z vezivom povezana v manjše in večje snope. Krče- štiriglava list prek podvojnika ( mesotenon ), po katerem dobi kita stegenska m. nje mišic omogočajo beljakovine v mišičnih vlaknih, žile in živce. Med obema listoma se nahaja sklepna te- ki so nanizana zaporedno, kar ustvarja mikroskopski kočina (synovia), ki zagotavlja drsnost kite. D/krožna m. videz progavosti. Vsako mišico obdaja vezivna ovoj- kita ustna krožna m. stegenske m. štiriglave nica, ki se na koncu mišice nadaljuje v kito (tendo) Ligament je vlaknato vezivno tkivo, ki pripenja kost na ali aponevrozo. Kite imajo obliko trakov ali vrvi, apo- kost. Drži strukture (kosti) skupaj ter ojača in stabilizi- A/ploščata nevroze pa so ploščate. Kite in aponevroze pripenja- ra sklepe. E/večpernata velika pektoralna m. deltoidna m. jo mišice na kosti. pogačica – Srčna mišica je zgrajena iz mišičnih celic, ki se na Sinovialne burze oz. mešički (bursae synoviales) so B/dvoglava koncu nekoliko razvejijo. Nitasta beljakovinska vla- blazinice, ki ležijo na mestih, kjer mišice ali kite drsijo dvoglava nadlaktna m. kna, odgovorna za krčenje, so razporejena vzdolž prek trdne podlage. Zgrajene so kot sinovialni list skle- celice v vzporednih snopih, vendar ne tako pravilno pne ovojnice. Burze blažijo trenje pri drsenju kite ali mi- kot pri skeletni prečno progasti mišici. Progavost je šice prek kosti. ligament kljub temu vidna. pogačice – Gladke mišice so sestavni del drugih organov in tkiv (žilna stena, črevesna stena itd.) in se krčijo neodvi- sno od človekove volje. So vretenaste oblike. Nitaste beljakovine, ki omogočajo krčenje, pa so omejene na posamezne odseke med ploščami, na katere se pritrjujejo, zato ne ustvarjajo videza progavosti. Nji- Kita Ligament hovo krčenje je počasnejše kot pri prečno progastih veže mišico na kost veže kost na kost C/dolga ali vretenasta m. F/dvopernata mišicah, vendar so gladke mišice veliko varčnejše in krojaška m. prema stegenska m. pri delu porabljajo manj energije. Pomožni aparat mišice Kita (tendo) je vlaknato vezivno tkivo, ki pripenja miši- co na pokostnico kosti, zgrajena pa je pretežno iz kola- skeletna mišica genskih vlaken. Kita lahko povezuje mišice tudi z dru- gimi strukturami, kot je na primer očesno zrklo. Kita skelepna služi premikanju kosti oziroma določene strukture. ovojnica Kita ploščate oblike se imenuje aponevroza. Redke so G/enopernata vmesne kite, ki delijo mišico v odseke (m. rectus ab- dolga iztezalka prstov dominis). Kitna ovojnica je drsni kanal z dvojno steno, v katerem drsi mišična kita. Ima zunanjo vezivno plast in notra- njo sinovialno plast, ki je sestavljena iz notranjega (vi- Risarska rekonstrukcija skeleta in mišične volumetrike 3. 1. Zatilnica (os occipitale) je neparna kost. Z lusko Šivi sega v lobanjski svod in zapira možgansko votlino OKOSTJE IN MIŠIČJE GLAVE Kosti možganske lobanje 1. zatilnica (os occipitale) 4. senčnica (os temporale) (sutura) (cranium cerebrale) 2. temenica (os parietale) 5. zagozdnica (os sphenoideum) od zadaj (navpični del), z bazilarnim delom in dvema 3. čelnica ( os frontale ) 6. sitka ( os ethmoideum ) 3.1 stranskima deloma pa sestavlja lobanjsko bazo, ki de- b KOSTI LOBANJE (ossa cranii) loma zapira možgansko votlino od spodaj (vodoravni a del). K osti glave delimo na možgansko (cranium cereb- rale 2 ) ter obrazno lobanjo ( cranium faciale ). V vodoravnem delu je lobanjska baza, ki jo sestavljata f e stranski del in bazilarni del. Stranski del (pars lateralis) 3 d c Možgansko okostje, ki ima obliko jajca z daljšim pre-je parni del, ki od strani obkroža veliko zatilno odprtino merom v sagitalni smeri, sestavljajo ploščate kosti, ki (foramen occipitale magnum), skozi katero so možga- g 6 varujejo možgane. Kosti se med seboj stikajo v šivih 5 4 1 ni povezani s hrbtenjačo. Na obeh straneh te odprtine (sutura). sta sklepna odrastka ali kondila (condylus occipitalis), izboklini, ki se prilegata sklepni ponvici (fovea articula- Šivi: ris) prvega vretenca hrbtenice (nosača). a. koronarni šiv; b. sagitalni šiv; Bazilarni del (pars bazilaris) je sprednji neparni del c. lambdoidni šiv; kosti. Na notranji strani ima široko pobočje – klivus d. temenično-senčnični šiv; (clivus), ki se spredaj nadaljuje v zagozdnico, zadaj e. zagozdnično-temenični šiv; pa sega do velike zatilnične odprtine. Za klivusom leži f. zagozdnično-čelnični šiv; možgansko deblo. Na spodnji strani bazilarnega dela c g. zagozdnično-senčnični šiv. je grčica, pod katero je žrelo. Sagitalni in transverzalni prerez 3.1.1 Navpični del zatilnice imenujemo luska zatilnice (squ- Kosti možganske lobanje (cranium cerebrale): ama occipitalis). Ta je trikotne oblike (podobna grški b črki lambda) in se v lambdoidnem šivu (sutura lamb- 1. zatilnica (os occipitale); doides) sklepa z obema temenicama. Po sredi luske v 2. temenica (os parietale); transverzalni smeri poteka polkrožna vzboklina, zgor- 3. čelnica (os frontale); nja zatilna črta (linea nuchae superior), ki je narastišče 4. senčnica (os temporale); vratnih mišic. Sredi te črte je izboklina – zunanja za- a 6 5. zagozdnica ( os sphenoideum ); tilna izboklina ( protuberantia occipitalis externa ). Pod 6. sitka (os ethmoideum). zgornjo je še spodnja zatilna črta. Povprek poteka na sredi zatilni greben. Na notranji strani luske, ki je kon- kavna, je izboklina v obliki križa. Med kraki križa so štiri vdolbine – v spodnjih dveh ležijo mali možgani, v zgor- njih dveh pa zatilna režnja velikih možganov. 2. Temenica (os parietale) je parna kost, ki tvori svod možganske lobanje – zgornji in stranski del. Izstopa- Luska: Najbolj izstopna dela na čelnični luskini sta par- Zatilnica ni čelni izboklini (tuber frontale), ki sta posebej poudar- Čelnica (os occipitale) (os frontale) jeni pri odraslih moških. Nižje ležita oba orbitalna loka 1. stranski del (arcus superciliaris), ki prehajata v robova očnic (mar- 1. luska 7 6 2. zatilna odprtina go orbitalis ). Na obeh robovih očnic je čelnična odpr-2. čelni izboklini 3. sklepna odrastka, ki se 3. orbitalna loka 8 tina ( foramen frontale ). Loka se nadaljujeta v lični od-prilegata sklepni ponvici 4. lični odrastek rastek čelnice ( nosača (1. vretence) 9 processus zygomaticus ossis frontalis ), 5. nosni del 4. bazilarni del in klivus 6. vdolbina glabela kjer se združita z ličnico (nastane lični mostiček ali lok). 5. grčica (pritrditev žrela) 7. nastavek za nosni kosti Pomembni vidni značilnosti luske sta še senčna črta, 6. luska 8. očnični del 10 7. zgornja zatilna črta ki se nadaljuje s temenice – nanjo se narašča senč-9. senčna črta (narastišče vratnih mišic) 10. frontalni sinus na mišica, in poglobitev na mestu frontalnega sinusa 8. zunanja zatilna izboklina med obrvema (za glabelo). 9. spodnja zatilna črta 10. zatilni greben 1 2 Nosni del je sprednji, sredinski del čelnice, ki leži nad nosno votlino in ima vdolbino glabelo. Gradi svod nosne 3 3 votline ter nastavek za nosni kosti obraznega dela. Tu 4 se čelnica združi z nosno kostjo. Očnični (orbitalni) del 5 gradi strešje – zgornji notranji del stene očnic. 2 1 2 Čelnica se stika s številnimi kostmi možganskega in joča značilnost je na mestu, kjer se pri zarodku zače- obraznega dela lobanje. Luska se stika s temenicama ( 4 9 os parietale Temenica 10 nja okostenitev in ki se imenuje temenska grča ( tu-prek koronarnega šiva, ob strani pa z zagozdnico z za- ) ber parietale); bolj razvita je pri ženskah in otrocih. Na gozdnično-čelničnim šivom. Nosni in orbitalni del se 1. temenska grča obeh straneh je izbokla senčna črta (linea temporalis) stikata z nosnico, zgornjo čeljustnico, solznico, sitko in 3 6 3 2. zgornja senčna črta (izhodišče senčne m.) 5 – spodnja in zgornja senčna črta, od koder izhaja senč- zagozdnico. 8 3. spodnja senčna črta na mišica. 4. sagitalni šiv 1 5 4 5. koronarni šiv 4. Senčnica ( os temporale ) je parna kost. Obe oklepata 7 6. lambdoidni šiv 2 Med seboj sta temenični kosti združeni v sagitalnem stranski steni možganske lobanje, s svojima spodnji-7. senčnično-temenični šiv šivu ( sutura sagittalis ). Spredaj se vežeta v koronarnem ma deloma pa segata do baze lobanje, to je do njene 7 šivu (sutura coronaria) s čelnico, na straneh s senčni- spodnje skrite podlage. Senčnica ima kot vse druge 3 6 cama v senčnično-temeničnem šivu (sutura tem poro- ploščate kosti glave lusko, ki je del lobanjskega svoda spredaj združi z istoimenskim ličnim odrastkom lič-parietalis), zadaj z zatilnico v lambdoidnem šivu. ter dva dela, s katerima sestavlja del lobanjskega dna: nice v lični mostiček ali lok. Pod ličnim podaljškom in skalnico z bradavičarjem in bobnični del. pred zunanjim sluhovodom je vdolbina, ki je sklepna 3. Čelnica (os frontale). Pri dojenčku je parna, potem ponvica za glavico spodnje čeljustnice. Tudi pred to skupaj zrasla neparna kost, ki zapira možgansko vot- Zgornji del senčnice, ki sega do temenice, je luska vdolbino je sklepna površina. Obe sklepni ploskvi sta lino od spredaj in delno zgoraj (luska čelnice). Deloma senčnice (squama temporalis). Nad sluhovodom po- pokriti s sklepnim hrustancem. sega tudi v obrazni del lobanje, saj tvori zgornji del oč- teka po sredini vodoravna izbokla senčnična črta, kjer nic. Zgrajena je iz čelne luske, nosnega dela in očnič- izvira temporalna mišica; ta se razvije v močno pou- Skalnica (pars petrosum) je medialni del senčnice in v nega (orbitalnega) dela. darjen lični odrastek (processus zygomaticus), ki se celoti leži v lobanjski bazi. Skalnici sta najtrši kosti ter Sitko sestavljajo štiri ploščice: vodoravna ploščica ali Senčnica sito je luknjičasta in izpolnjuje vrzel med orbitalnima Zagozdnica (os temporale) deloma čelnice ter sestavlja svod nosne votline in (os sphenoideum) 2. senčnična črta koščen petelinji greben (crista galli). Navpično sre- 1. slonilo ali zadnja stena 1 3. skalnica dinska ploščica je največja in gradi sprednji ter zgornji 4. 1. del lobanjskega dna. Iz sredine sita se navzgor dviga luska Od zadaj: bradavičar (narastišče m. Telo ima tri parne odrastke: del koščenega nosnega pretina. Dve očnični stranski obračalke glave) 2. mala krilca 5. koščeni del vnanjega 2 ploščici gradita medialno steno očnice. 3. velika krilca sluhovoda 4. par krilatih odrastkov 6. bobnični del 7. lični odrastek (spredaj se Ploščice obdajajo koščeni labirint, sestavljen iz števil- S- spodnji nosni del 8. dve sklepni površini: sedlom in hipofizno kotanjo 7 8a 2 3 a. mandibularna vdolbina 6 no votlino zgornja nosna školjčnica ( concha nasalis 8b ( fossa mandibularis ) superior ) in srednja nosna školjčnica ( concha nasalis 1 (sklepna ponvica za glavi- 4 ličnice v lični lok) 5 3 Z- zgornji del s turškim Z nosno votlino. Z medialne stene labirinta segata v nos-združi z ličnim odrastkom nih votlinic, ki so med seboj povezane in se odpirajo v co spodnje čeljustnice) media), ki sestavljata del stranske nosne votline. Pod 9. b. tuberculum articulare zgornjo školjčnico je zgornji nosni hodnik (meatus nasi S (sklepna površina) 9 superior ), pod srednjo školjčnico pa leži srednji nosni stiloidni odrastek 4 hodnik ( meatus nasi medius ). 3.1.2 zunanjega sluhovoda ( 1 meatus acusticus externus ). -temeničnem šivu in zagozdnično-senčničnem šivu. ( cranium faciale ali viscerale ): Sitka 1. petelinji greben na ( oklepata dele notranjega ušesa, z drugim delom pa se stika v zagozdnično-čelničnem šivu, zagozdnično- Kosti obrazne lobanje V skalnici sta slušni in ravnotežni organ ter bobnična os ethmoideum) vodoravni ploščici sito (1a) Ker omejuje tudi stranske stene očnic in gradi svod 2. navpična sredinska votlina. Na spodnjem koncu senčnice (skalnice) sta dva nosne votline, jo opisujemo tudi pri obraznem delu lo- 1. ličnica ( os zygomaticum ); ploščica (gradi nosni pretin) 1a odrastka: pod sluhovodom je tenak in koničast stiloidni banje. 2. zgornja čeljustnica ( maxiIla ); 3. dve očnični stranski ploščici odrastek ( 4. koščeni labirint - sitkin processus styloides ) oziroma šiljasti odras- 3. nosnica ( os nasale ); tek, ki je izvor več mišic. Drug odrastek je mastoidni od- Iz centralnega dela zagozdnice – telesa – izhajajo tri- 4. spodnja čeljustnica ( 4 sinus mandibula ); 5. zgornja nosna školjčnica rastek ali bradavičar (processus mastoides), na katere- je parni odrastki. Spodnji del telesa zagozdnice sega 5. podjezičnica (os hyoides); 6. srednja nosna školjčnica ga je naraščena mišica obračalka glave. Bradavičar je v nosni del žrela. Zgornji del telesa zagozdnice sega v 6. zobje. pnevmatizirana (votla) kost, njegove celice se odpirajo 3 3 notranjost lobanjske votline in je podoben turškemu 5 v bobnično votlino. Bobnični del je najmanjši del senč- sedlu. Najgloblje mesto turškega sedla je hipofizna ko- Poleg naštetih se v notranjosti obraznega dela na-nice in omejuje koščeni del zunanjega sluhovoda. tanja, v kateri leži hipofiza. Sprednja stena sedla preha- hajajo še drobne kosti, ki spadajo med kosti obrazne ja v prečni žleb, v katerem se križata vidna živca. 6 lobanje. Te so: solznica ( os lacrimale ) in tri majhne 5. Zagozdnica (os sphenoideum) je neparna kost, ki kosti, ki gradijo nosno votlino, vendar od zunaj niso vi- je centralno zagozdena med druge lobanjske kos- 6. Sitka (os ethmoideum) je neparna kost, ki leži med dne: spodnja nosna školjčnica (concha nasalis inferi-ti. Sestavlja predvsem del lobanjskega dna, delno pa čelnico in zagozdnico. Deloma jo štejemo k možgan- or), nebnica (os palatinum) in ralo (vomer). Nebnica sega tudi v lobanjski svod. Na obeh straneh lobanje se skemu delu, predvsem pa k obraznemu, saj gradi večji je parna kost iz dveh plošč: navpična plošča gradi del nad ličnim odrastkom prikaže kot vrinek med senčni- del nosne votline in medialni steni očnic. stranske nosne votline, vodoravna plošča pa sestavlja 2 co, temenico in čelnico. S sosednjimi kostmi lobanje zadnji del dna nosne votline. Ralo je neparna kost, ki 2. Zgornja čeljustnica (maxilla) je parna kost, ki ima Kosti obrazne lobanje telo in štiri odrastke. Telo ima štiri mejne površine: no- Zgornja čeljustnica (cranium faciale ali viscerale) (maxilla) sna površina je ravna in navpična ter gleda proti nosni 1. ličnica ( votlini; na tej ploskvi je velika odprtina v zgornječelju-os zygomaticum ) 2. zgornja čeljustnica (maxiIla) stnično votlino, ki se imenuje maksilarni sinus (sinus 5 4. spodnja čeljustnica (mandibula) 4 6 2 3 3. nosnica (os nasale) maxilaris) in izpolnjuje vso notranjost telesa. Očnična 5. podjezičnica (os hyoides) površina sestavlja dno očnice. Lična površina je spre- 6. zobje 1 dnja površina, na njej je pod očesom podočnična odpr- 3 1 tina, ki se nadaljuje v kanal, ki vodi v očnico. Na zadnji 8 2 ploskvi telesa je izboklina (tuber maxillae). 7 6 Iz telesa izhajajo štirje odrastki, ki vežejo zgornjo če- ljustnico na sosednje kosti in prenašajo nanje pritiske 4 zgornjih zob. Zgoraj je čelni odrastek (processus fron- talis), ki sega do čelnice in se stika z nosno kostjo. Na Telo: Odrastki: strani je lični odrastek (processus zygomaticus), ki se 1. nosna površina in maksilarni sinus 5. čelni odrastek 5 2. očnična površina 6. lični odrastek stika z ličnico. Spodaj je zobni odrastek ( processus al- 3. lična površina in stranski lični odrastek 7. zobni odrastek veolaris) v katerem so jamice zobnice (alveolae), v ka- 4. podočnična odprtina in kanal 8. nebni odrastek tere so vsajene korenine zgornjih zob. Nebni odrastek (processus palatinus) sestavlja večji del trdega neba in gradi zadnji in spodnji del koščenega nosnega pretina, dna nosne votline. Ličnica spodnja nosna školjčnica pa je priraščena na medial- Nosnica (os zygomaticum) (os nasalis) 1 no steno zgornje čeljustnice in sestavlja del stranske 3. Nosnica ( os nasalis ) je parna podolgovata tanka 1 nosne votline. kost, ki oblikuje hrbet nosu nad nosno odprtino. Oklepa zgornji del koščenega vhoda v nosno votlino. Zgoraj se 1. Ličnica (os zygomaticum) je parna kost štirikotne stika s čelnico, ob obeh straneh z zgornjo čeljustnico, oblike, ki tvori koščeni most med obraznim in mož- medialno pa se stika z nosnico druge strani. ganskim delom lobanje. Stika se s senčnico, čelni- 4 co in zgornjo čeljustnico. Navpični čelni odrastek se 4. Spodnja čeljustnica (mandibula) je največja kost 2 s šivom sklepa z odrastkom čelnice, njen zgornji vo- obraznega dela lobanje in edina premična kost glave. 5 6 doravno ležeči krak, lični odrastek, pa se stika z ličnim Prvotno je bila iz dveh polovic, ki pa sta pozneje zakos- 3 2 odrastkom senčnice in tvori z njim lični most ali lok ( ar-teneli v medialni bradni zrasli. Razlikujemo podkvi po- cus zygomaticus); hkrati se ličnica s svojima spodnji- dobno telo spodnje čeljusti (corpus mandibulae) in dve 1. čelni odrastek (stik s čelnico) ma krakoma stika z zgornjo čeljustnico in tako tvori del navpični veji (ramus mandibulae), ki tvorita s telesom 2. senčnični odrastek (stik s senčnico) 3 ličnega okostja. Zgornji rob omejuje tudi spodnji in zu- kot spodnje čeljustnice (angulus mandibulae). 3. zgornječeljustnični rob (stik z maksilo) nanji del očnice. Ta spominja na štiristrano piramido iz 4. rob očnice 1. čelnični rob tankih ploščatih kosti. Na orbitalni strani telesa ličnice 5. zigomatikofacialna odprtina Na sredi telesa spodnje čeljustnice je trikotna izbokli-2. maksilarni rob 6. ličnična luknjica je še zigomatikofacialna odprtina (foramen zygomati- na brade (protuberantia mentalis), stranska vogala pa 3. medialni stik obeh nosnic cofaciale), namenjena vstopu oziroma izhodu živcev. sta bradni grčici (tuberculum mentale) na vsaki stra- ni. Tudi ta kost se zgoraj konča v alveolarnem odrastku Spodnja čeljustnica (mandibula) (processus alveolaris). V isti navpičnici kot sta nad- in in podjezičnica (os hyoides) podočnična odprtina, ležita na telesu spodnje čelju- stnice simetrično tudi dve bradni odprtini (foramen mentale), ki se nadaljujeta oziroma odpirata v mandi- bularni kanal. Obe veji spodnje čeljustnice na zgornjem koncu razdvoji zareza ( Vidnost kostnih struktur lobanje incisura mandibulae ). Tanjši na površini telesa: sprednji koničasti oz. koronoidni odrastek služi za pri- rastišče senčne mišice (processus coronoideus). De- belejši zadnji sklepni kondilarni odrastek se s sklepno čelnica glavico (processus condylaris) prilega sklepni jamici čelna izboklina na senčnici, torej možganskem delu lobanje. orbitalni lok senčnica 5. Podjezičnica (os hyoides) je neparna kost, ki leži pod spodnjo čeljustjo in je vpeta v vratne mišice v predelu korenina nosu vratu. Ima telo in dva para rogov, dva majhna roga in zunanja zatilna izboklina Podjezičnica lični mostiček dva velika roga. hrbet nosu 6. Zobje (ed. dens) zunanji sluhovod V zobnicah obeh čeljustnic so razvrščeni zobje. Vseh sklep med senčnico in spodnjo čeljustnico Telo: je pri odraslem človeku 32, v vsaki čeljustni polovici po bradavičar na zatilnici 1. trikotna izboklina brade osem, in sicer šteto od spredaj: dva sekalca, en podoč- veja spodnje čeljustnice 3 4 2. bradni grčici nik, dva ličnika, trije kočniki. Otrokovo »mlečno zobov-1 3. alveolarni rob je« šteje 20 zob, po pet v vsaki čeljustni polovici, in si- kot spodnje čeljustnice 2 2 4. bradna odprtina cer: dva sekalca, en podočnik in dva kočnika. Prve zobe 7 dobi otrok s šestimi meseci. Okoli 7. leta začne mlečno telo spodnje čeljustnice zobovje spodrivati stalno zobovje. Kot prvi stalni zob se Veja: 6 5 prikaže prvi levi kočnik, nazadnje (po 18. letu) pa se pri- kaže zadnji kočnik, imenovan modrostni zob. Krona je 5. mesečasti izrez del zoba, ki gleda iz zobnice. Zob ima eno ali več kore- 6. kondilarni odrastek (sprednji) 7. kondilarni odrastek (zadnji) nin, ki so skrite v zobnicah. Zobje so iz zobovine (den- tin), krona je prekrita s sklenino, najtršo snovjo našega telesa, korenina pa je s cementom pričvrščena v zob- nico. V sredi zoba je zobna votlina, v njej pa zobna pul- pa (pulpa). 3.2 MIŠICE GLAVE (mm. capitis) Mišice glave išice glave delimo na dve skupini: mišice lobanj-M 1. skega svoda (mm. epicranii) in mišice obraza čelna mišica 2. zatilna mišica (mm. faciales). 3. senčna mišica 4. obušesna mišica 3.2.1 6. mišica nosu Mišice lobanjskega svoda 5. mišica nosnega hrbta 1(mm. epicranii): 7. žvekalka 8. očesna krožna mišica So mišice, ki na mestih, kjer lobanja ni prekrita z epi- 9. gubalka obrvi 10. ustna krožna mišica kranialno aponevrozo (galea aponeurotica) – lobanjsko 5 11. trobilka 9 vezivno ploščo, ščitijo lobanjo in nategujejo kožo. Te so: 12. dvigalka zgornje ustnice in nosu 3 13. dvigalka zgornje ustnice 16. 14. mala lična mišica 1. Čelna mišica (m. frontalis) 15. velika lična mišica Kožna mišica, ki parno prekriva obe polovici čela kot šti-smejalna mišica rioglata mesnata rutica. 17. povešalka ustnega kota 4 8 18. povešalka spodnje ustnice 2 6 IZVOR: koža in vezno tkivo obrvi. 19. bradna mišica PRIRASTIŠČE: sprednji rob epikranialne aponevroze (ve-12 15 14 13 7 10 16 11 18 17 19 PRIRASTIŠČE: koža nad obema obrvema. Čelna mišica Zatilna mišica FUNKCIJA: vleče medialni del obrvi navzdol in dela preč- Žvekalka (m. frontalis) (m. occipitalis) (m. masseter) ne gube na nosnem korenu. 4. Obušesna mišica (m. auricularis superior, anterior, posterior) Zgornja, spodnja in stranska obušesna mišica so pri človeku zakrnele. Služijo pritezanju in premikanju uhlja. 3.2.2 MIŠICE OBRAZA (mm. faciales) Obušesna mišica (m. auricularis superior, Delimo jih po funkciji, in sicer na žvekalke oz. žvečne anterior, posterior ) mišice in mimične oziroma izrazne mišice. ŽVEČNE MIŠICE (mm. masticatorii) Štirje pari žvečnih mišic premikajo spodnjo čeljustnico: 1. Žvekalka (m. masseter) oziroma masetrna mišica izhaja iz ličnega mostička in se pripne na vogal spo- zivne plošče). dnje čeljustnice, ki jo dviga. Mišica nosnega hrbta FUNKCIJA: guba čelo in dviga obrvi. Senčna mišica (m. procerus ali m. depre ssor (m. temporalis) 2. Senčna mišica ( m. temporalis ) je pahljačasta širo- glabelae) 2. Zatilna mišica (m. occipitalis) ka mišica na obeh sencah, navzdol se zoži in preide v Ta kožna mišica se nam kaže kot nadaljevanje prepre- kito, ki poteka pod ličnim mostičkom do spodnje če- ge glave na zatilnici. ljustnice. IZVOR: zgornja zatilna črta in del senčnice. IZVOR: senčna črta temenice in senčnice. PRIRASTIŠČE: zadajšnji konec epikranialne aponevroze. PRIRASTIŠČE: sprednji koronoidni odrastek spodnje če- FUNKCIJA: napenja epikranialno aponevrozo in prek nje ljustnice. kožo na čelu. FUNKCIJA: spodnjo čeljust dviga navzgor in nazaj. Obe lobanjski mišici, ki ju povezuje lobanjska vezivna 3, 4. Medialna in lateralna pterigoidna mišica (m. pte- plošča sta čvrsto zraščeni s kožo in sestavljata skalp. rygoideus medialis et lateralis) Izhajata iz zagozdnice. Lateralna mišica se nato pri- 3. Mišica nosnega hrbta (m. procerus ali m. depre ssor penja na sklepno vezivno ploščico čeljustnega sklepa, glabelae) medialna pa pod glavico spodnje čeljustnice na notra- Kožna mišica zelo različnih velikosti, ki leži med obe- njo ploskev vogala spodnje čeljustnice. ma obrvema. FUNKCIJA: mišici potezata spodnjo čeljust navzgor in IZVOR: nosna kost. naprej. MIMIČNE MIŠICE (mm. cutanei) Največ mišic pripada okrožju ust: Očesna krožna mišica Majhne in ploščate kožne mišice, ki se končajo v spo- Mišica nosu (m. orbicularis oculi) (m. nasalis) dnjih plasteh kože. Ne premikajo torej koščenih delov, 4. Ustna krožna mišica ( m. orbicularis oris ) ampak kožo. Z njimi človek premika usta, nosnice in oči Zapira ustno votlino in pokriva alveolarni rob zgornje in ter izraža svoja čustva na obrazu. Razvrščamo jih gle- spodnje čeljustnice. de na nahajališča na obrazu, torej na mišice očesnega, IZVOR: alveolarni rob obeh čeljustnic. nosnega in ustnega predela. PRIRASTIŠČE: konča se v obeh ustnicah. FUNKCIJA: z notranjimi vlakni stiska in zapira ustnice, z Očesne mišice: zunanjimi pa jih potiska naprej in okroglo odpira. 1. Očesna krožna mišica (m. orbicularis oculi) 5. Trobilka (m. buccinator) Krožna mišica, ki zapolnjuje očesno votlino od zgornje- Kožna mišica, ležeča pod obema ličnicama. Tvori mes- Ustna krožna mišica ga roba do ličnice. Na njej ločimo notranji del, ki tvori (m. orbicularis oris) nati del lic ter zapira ustno votlino. veke (pars palpebralis), in zunanji del (pars orbitalis), IZVOR: alveolarni rob obeh čeljustnic ob zadnjih kočni- ki ga pod kožo opazimo kot rahlo izbočen predel nad kih ter raphe pterygomandibularis. ličnico. PRIRASTIŠČE: koža ob kotu ustnic. IZVOR: robovi očnice. FUNKCIJA: pomaga pri žvečenju in iztiska zrak iz ust. PRIRASTIŠČE: konča se v očesni reži obeh vek (medialni ligament vek). 6. Dvigalki ustnice in nosu (m. nasolabialis, levator la- FUNKCIJA: notranji del zapira veke, zunanji pa guba kožo bii superis) na čelu ter stiska solzni mešiček. Kožni mišici. Bliže nosu leži notranja (medialis), dlje pa Gubalka obrvi stranska (lateralis). Trobilka (m. corrugator glabelae) (m. buccinator) ( 2. Gubalka obrvi m. corrugator glabelae ) Notranja (nosnoustnična m. oz. dvigalka zgornje ustni- Mišica pod kožo obeh obrvi. ce in nosu): IZVOR: na čelnici in koži nad obrvmi. IZVOR: na čelnem odrastku zgornje čeljustnice. PRIRASTIŠČE: na koži pod obrvmi. PRIRASTIŠČE: koža zgornje ustnice in nosno krilo. FUNKCIJA: potegne obrvi skupaj, napravi navpično gubo Zunanja (dvigalka zgornje ustnice): od nosnega korena navzgor. IZVOR: na ličnici ob podočesni luknjici. PRIRASTIŠČE: skupaj z notranjo na koži zgornje ustnice. V okrožju nosu je: FUNKCIJA OBEH: dvigata gornjo ustnico in nosno krilo. 3. Mišica nosu (m. nasalis) 7. Mala lična mišica (m. zygomaticus minor) Dvigalki ustnice in nosu ( m. nasolabialis, levator labii Majhna kožna mišica, ležeča poprek (transverzalno) na Ozka kožna mišica, ki skupaj z veliko lično mišico ter superis ) spodnjem koncu nosu. Na nosnem hrbtu se obe polo- trobilko zapira ustno votlino (vsi te mišice nimajo). vici združita z ozko kito. IZVOR: prednji del lične kosti. IZVOR: zgornja čeljustnica ob nosni kosti. PRIRASTIŠČE: koža zgornje ustnice. PRIRASTIŠČE: na nosnem hrbtu in z nekaj vlakni na FUNKCIJA: vleče gornjo ustnico navzgor in nazaj. nosnem krilu. FUNKCIJA: širi in oži nosno votlino (pri vohanju). 8. Velika lična mišica (m. zygomaticus maior) IZVOR: ključnica in zgornji del prsnega koša. Mala in velika lična mišica Močnejša od prejšnje, leži lateralno od nje. PRIRASTIŠČE: koža brade, spodnje ustnice in lic. Povešalka ustnega kota (m. zygomaticus minor in (m. depressor anguli oris) IZVOR: na začetku ličnega loka. FUNKCIJA: pomaga priležnim obraznim mišicam. Na m. zygomaticus maior ) PRIRASTIŠČE: koža ob zgornjem kotu ustnic. vratu dela močne prečne gube. FUNKCIJA: dviga kot ustnic navzgor in ga vleče navzven. 11. Povešalka ustnega kota (m. depressor anguli oris) 9. Smejalna mišica (m. risorius) Trikotna kožna mišica. Majhna parna kožna mišica. IZVOR: spodnja čeljustnica ob bradni odebelini. IZVOR: kot posebne vitre vratne kožne mišice (torej je PRIRASTIŠČE: na koži ob ustnem kotu. del vratne kožne mišice). FUNKCIJA: potegne kot ustnic navzdol in zravna gubo, ki PRIRASTIŠČE: hkrati s povešalko ustnega kota ob kotu poteka od nosnega krila proti ustnemu kotu. Smejalna mišica ustnic. Povešalka spodnje ustnice (m. risorius) (m. depressor labii inferioris) ( FUNKCIJA: potegne ustnice navzven (smeh). 12. Povešalka spodnje ustnice m. depressor labii in- ferioris) 10. Vratna kožna mišica (platysma) IZVOR: pod povešalko ustnega kota na vodoravnem Mišica kot tenka mesnata prevleka pokriva spodnjo robu spodnje čeljustnice. čeljust vse do smejalne mišice in povešalke ustnega PRIRASTIŠČE: po vsej dolžini spodnje ustnice. kota, ovija pa tudi spodnji rob čeljusti in stranski del FUNKCIJA: poveša spodnjo ustnico. vratu do ključnice. 13. Bradna mišica (m. mentalis) leži pod povešalko spodnje ustnice. Vratna kožna mišica IZVOR: bradna vdolbina spodnje čeljustnice. Bradna mišica (platysma) (m. mentalis) PRIRASTIŠČE: na koži brade, kjer opazimo bradno vdol- bino. FUNKCIJA: dviga bradno kožo. 3.3 celotno šarenico (iris). Žvekalka spusti spodnjo čelju- Žalost: vključimo malo lično mišico, ki dvigne sredinski OBRAZNI IZRAZ IN FIZIONOMIJA stnico navzdol, krožna ustna mišica pa odpre ali stisne del zgornje ustnice in gubalko obrvi, ki ustvari sredin- ustnice. ske navpične gube med obrvmi, po katerih razpozna- OBRAZNI IZRAZ mo psihološko stisko. Obrazna mimika sporoča o značajskih lastnostih, po- Dvom: dvigne se le ena obrv, medtem ko očesna mi- čutju in čustvih osebe. Raznolikost čustvenih oziroma šica delno pripre drugo oko. Ustna krožna mišica ra- Jeza: obrvi se spustijo navzdol in skupaj, nosnice se psiholoških izrazov na obrazu je skoraj neskončna. Ob hlo odpre usta, žvekalka pa povzroči rahlo povešenje razširijo. Izraz aktivirajo različne mišice: očesna krožna opazovanju obrazne mimike lahko razpoznamo, katere mandibule. mišica, ustna krožna mišica, gubalka obrvi, nosna mi- mišice so odgovorne za izražanje določenega psiholo- šica, dvigalka zgornje ustnice, senčna in žvečna miši- Presenečenje škega stanja. Razočaranje: povešalka obrvi in očesna krožna miši- ca. ca spustita obrvi navzdol in rahlo pripreta oči. Kotički Gnus: je pogosto združen z vonjem. Nosna mišica se ust se povesijo, za kar je odgovorna povešalka ustnega Sproščenost: velika lična mišica in smejalna mišica skrči in ustvari številne prečne gubice na nosu, med- kotička. potegneta kotičke ustnic navzgor. tem ko dvigalka zgornje ustnice potegne zgornjo ustnico navzgor. Ko se vključita še lični mišici, se po- Veselje: glavno delo opravita velika lična in smejalna Rahlo začudenje: čelna mišica dvigne eno obrv, očes-kažejo zgornji zobje. mišica, ki potegneta kotičke ust navzgor in navzven. V na krožna mišica pripre oči, mala in velika lična miši- širokem nasmehu se pokažejo zobje, medtem očesna ca pa dvigneta zgornjo ustnico in kotičke navzgor ter Presenečenje: čelna mišica potegne očesne veke in krožna mišica stisne kožo v kotičkih oči ter ustvari navzven. obrvi navzgor, ustvari prečne gube na čelu in izpostavi smejalne gubice. Dvom Gnus Razočaranje Veselje Sproščenost Jeza Žalost Rahlo začudenje znotraj nje, ki je debelejša in daljša kot spodnja veka. Zgornje trepalnice (razporejene v dve ali tri vrste) so dolge in se zavihajo navzgor, medtem ko so spodnje trepalnice krajše in se zavihajo navzdol, tako da se ne dotikajo zgornjih, ko zamižimo. Beli del očesa je beloč- nica, obarvana šarenica pa nadzoruje odprtino zenice, ki je vidna kot črna luknjica na sredini šarenice. S pro- fila lahko vidimo roženico kot transparentno oblogo, ki prekriva sprednji del očesa. Očesni predel je na zgornjem koncu omejen z obrvmi, ki se bočijo naprej in tvorijo »strešico« nad očmi. Na not- ranji strani očesnega predela je pod koncem obrvi pog- lobitev oziroma vdolbinica. Zunanja spodnja očesna površina preide v predel lica. Notranji rob očesnega predela se nadaljuje navzdol v stransko ravnino nosu. Ko se oko odpre, se zgornja veka povleče v očesno vot- lino in oblikuje linijo loka, ki je višja na zunanji strani očesa. Spodnja veka je tanjša in se ne umakne oziro- ma povleče, ko je oko odprto. Lok spodnje veke je krajši FIZIONOMIJA OBRAZA od loka zgornje. Ko zapremo oči, se zgornja veka spusti navzdol in prekrije oko. Veki se srečata v koničastem Čelo se zaključi z linijo lasišča, sencami na straneh, delu na zunanjem delu očesa, v notranjem delu je nosnim mostičkom in obrvmi, ki jih ta povezuje. Čelo združitev bolj zaobljena in kotiček ustvari obliko črke lahko razdelimo na dve ravnini, ki se srečata pod ko- U. Tu se nahaja majhna rožnata snov sluznice. Očesno tom na mestu čelne izbokline. zrklo je spredaj prekrito z zaščitno membrano, ki skrbi za vlago in jo imenujemo veznica. Ko je oko odprto, je Oko je organ za zaznavanje svetlobnih dražljajev, roženica delno prekrita z veko. Krožna oblika očesa je sestavljen iz zrkla, zunanjih zrkelnih mišic, vek in sol- najvidnejša s profila, ko si lahko predstavljamo linijo, ki zil. Leži v očnici (vidna je le sprednja stran), spredaj je pod kotom poveže kotiček obrvi, rob zgornje in rob spo- obdano z vekami, ki se končajo s trepalnicami. Zrklo dnje linije trepalnic. leži za okroglo očesno mišico, obdano z mehko oblogo maščobe v očnici. Šest mišic usmerja gibanje očesa, Nos izhaja neposredno iz nosne kosti. Baza nosu je sedma mišica (levator palpebrae superioris) pa dviguje nagnjena navzdol pod kotom, z dvema odprtinama – zgornjo veko. Če je količina maščobe v očnici zmanj- nosnicama (nares) na vsaki strani sredinske linije. Od- šana zaradi starosti ali podhranjenosti, se celotno prtini nosnic sta nagnjeni navzgor in vstran od sredine, očesno zrklo potopi globlje pod obrv. Nasprotno lahko zato postaneta nosnici vidni s strani. Zunanje stene v določenih pogojih oko tudi izstopi oziroma se izbuli. nosnic tvorita nosni krili – ti sta ločeni od lica in od pre- Solze nastajajo v žlezi solnici, ki leži za zgornjo veko in ostalega dela nosu z ukrivljeno poglobljeno linijo oz. žlebom. Notranja izboklina ali nosna krogla je sesta- nadaljuje nazaj v liniji ličnic, spredaj pod ustnicami je sta odgovorna za sluh in ravnotežje. Na uhlju najde- Temni lasje so močnejši kot svetli, manj lomljivi in zra-vljena iz dveh polovic. Ta oblika variira, včasih gre za vdolbina z linijo. Sence delujejo kot nadaljevanje čela, mo več vijugastih gub različnih konfiguracij. Zgoraj je stejo daljši. Lasje rastejo v izmenjajočih se obdobjih ravni zaključek nosu, včasih vidimo poglobljeno črto, senčna mišica zapolnjuje veliko vdolbino pod ličnim trikotna votlinica, spodaj pa kroglasta izboklina. Nad rasti in počitka ter zrastejo približno 12,5 cm na leto. ki razkriva bolj razločni ravnini. Nosovi se močno raz- mostičkom, zato ta predel deluje zaokroženo. Lice je zunanjim sluhovodom je še ena zaščitna izboklina. Dlake po telesu rastejo mnogo počasneje. Posamezen likujejo, saj jih oblikuje ravna, konveksna ali konkavna pripeto s kožo vek pod očmi, spenja se s sencami, uše- Zaradi odklona uhlja od glave je veliko značilnosti uh- las živi od dve do šest let, odmre in izpade, nadomesti formacija nosnega hrustanca. som, nosom in brado. Izbočen del je lična izboklina, ki lja vidnih tudi od spredaj. Z leti se uhlji debelijo in so pa ga nov lasni izrastek. Trajanje tega cikla določa na- se nahaja na ličnem loku na zunanjem predelu lic pod videti večji. ravno dolžino, do katere posamezni lasje rastejo. Sploš- Usta so zaokrožena z zgornjo in spodnjo ustnico. Obli- očmi. no prepričanje, da lasje in nohti rastejo tudi po smrti, ka ustnic je določena z zobnim lokom zgornjih in spo- Dlake in lasje pokrivajo celotno telo, razen dlani rok, je napačno, saj je navidezna posmrtna rast le učinek dnjih zob (ko starejši ljudje izgubijo zobe, se oblika in Uhelj je mesnat del ovalne oblike, ki obkroža ušesno stopal, prsnih bradavic, ustnic in nekaterih delov ge- dehidracije in upada kože. lega ustnic spremenita). Vrsta zgornjih zob prekrije odprtino. Uhelj je odmaknjen približno 1 cm od lo- nitalij. Lasje rastejo iz majhnih cevastih odprtinic, ki spodnjo vrsto, zato je zgornja ustnica potisnjena nap- banje. Oblikovan je tako, da usmerja zvočne valove v so globoko v koži in se imenujejo folikli. Lasni izrastek rej nad spodnjo. Linija zgornje ustnice je prekinjena z zunanji sluhovod. Ušesa zaznavajo smer zvoka, saj je zgrajen iz notranjega (medulla) in zunanjega dela vdolbino oziroma kanalom, ki poteka od nosnic, baze lahko eno uho sprejme vibracije ločeno in v različni ja- mrtvih celic, ki jih veže protein keratin. Raven las izhaja nosu proti ustnici. Ustnice so rdeče in imajo brazde, ki kosti od drugega. Možgani na podlagi teh drobnih raz- iz okroglega ali cilindričnega tubusa; skodran ima bolj potekajo vertikalno. lik izračunajo smer zvoka. Uhelj je zgrajen iz prožnega ravno in ploščato cev. Barvo lasem dajejo različne koli- hrustanca, ki je prekrit s finimi živčnimi vlakni, krvni- čine melanina, torej črnega ali rjavega pigmenta, ki se Najnižji del glave je brada. Njena zaobljena oblika je mi žilami, maščobo oziroma podkožnim maščevjem, nahaja v mrtvih celicah. Žleze lojnice proizvajajo olje, določena s kostjo in maščobnim tkivom. Brada se prožno membrano in kožo. Notranje in srednje uho imenovano sebum, ki daje lasem in koži mehkobo. 3.4 od moške, obenem pa so ženske poteze mehkejše. Ob- ANALIZA RAZMERIJ GLAVE, SPOLNE IN STAROSTNE raz moškega je širši in robustnejši zlasti zaradi širših in RAZLIKE bolj izstopajočih ličnic. Očesni duplini sta pri ženski bolj P zaobljeni, pri moškem bolj oglati (pravokotni) in manjši. ravila razmerij nam pomagajo razumeti splošno Moška brada je zaobljena v obliki črke U, ženska je ožja konstrukcijo, kompozicijo in relativna razmerja in tanjša z rahlo geometrično konturo. značilnosti obraza. Sistematiziranje pravil splošnih ali idealnih razmerij omogoča postopke primerjav med S profila opazimo čelni izboklini, ki sta pri ženski bolj posameznimi modeli in zapažanje individualnih varia- poravnani z vertikalo, medtem ko se pri moškem ta cij, ki ustvarijo individualnost. linija pod kotom odmika od vertikale proti temenu. Očesna loka na čelnici sta pri moškem bolj izstopajoča Glavo si zamišljamo kot presek dveh oblik, krogle, ki in definirana, pri ženski manj izrazita. Kot spodnje če- povzema obliko lobanje, in ovala, ki predstavlja obraz. ljustnice in ličnica sta pri ženski bolj zaobljena v meh- S frontalnega gledišča lahko obraz razdelimo na tri ob- kejšem obrisu, pri moškem pa sta ta kot in tudi ličnica močja: prva tretjina sega od vrha glave oziroma loba- bolj oglata. nje do obrvi, druga tretjina se konča na bazi nosu, bra- da pa zaključuje spodnjo tretjino obraza. Nadalje lahko Splošne fizionomske značilnosti se razlikujejo zaradi razdelimo območje med nosom in brado na naslednje spolnih razlik: Ženska Moški tretjine. Linija prve tretjine se nahaja na stiku ustnic, – Moška glava je oglata, kosti obrazne lobanje so bolj linija druga tretjine pa na mestu, kjer se začne brada. izrazite, ženska lobanja in obrazne poteze so bolj Širina obraza zavzema približno pet širin očesa, razda- zaobljene in mehkejše. lja med očesoma pa širino enega očesa. Zunanji rob – Žensko čelo je dominantno, nos bolj privihan in nosnic, torej nosnih kril, se v idealnem razmerju porav- konkaven, obraz ožji in bolj koničast proti bradi, obr- na z notranjimi kotički oči. Kotički ustnic se poravnajo vi so mehkeje zaokrožene. z notranjim robom očesne šarenice. – Obrazni del pri moškem je dominanten glede na lo- banjo, naklon nosu je pogosto bolj strm, izrazitejše Ko opazujemo glavo s profila, opazimo, da se uhelj oblike in pogosto konveksen. prične ob sredinski črti med frontalno ravnino obraza in koncem lobanje ter se nahaja med obema linijama Splošne fizionomske značilnosti niso absolutne ali ka- ravni obrvi in baze nosu. Približen položaj lične kosti nonizirane, saj imajo nekateri moški bolj ženske poteze najdemo na presečišču vertikalne linije, ki se prične ob in obratno. zunanjem kotičku očesnih vek in seka kotičke ustnic ter linije, ki teče od vrha uhlja do vrha brade; iz točke Razmerja glave in fizionomije se razlikujejo tudi zaradi presečišča obeh linij povlečemo tretjo linijo do korena starostnih razlik. Gledano s profila je glava odraslega nosu. človeka približno enako visoka kot široka v primerjavi z otroško lobanjo, ki je izrazito bolj podolgovata glede Razmerja glave so odvisna tudi od spolnih in starostnih na višino. Otroška lobanja ima manjšo zgornjo in ožjo razlik. Razlike med moško in žensko lobanjo se kažejo spodnjo čeljustnico, obenem je frontalna izboklina iz- Ženska Moški v razmerjih, saj je ženska lobanja proporcionalno širša stopajoča ter nagnjena naprej, veja spodnje čeljustni- Spolne razlike ce pa je majhna in kratka. Otrok ima nizko spuščena Starostne razlike ušesa, oči so širše, nos je manjši in obrnjen navzgor, nosne odprtine pa se odpirajo naprej. Linija med no- som in licem je nagnjena nazaj, lica so polno zaokro- žena, ustnice majhne, zlasti spodnja ustnica in brada. V zrelem življenjskem obdobju in starosti se pojavijo znaki staranja: koža postane manj prožna, zato se po- javijo trajne gube, največ na predelu okrog oči, na čelu in ob kotičkih ustnic. Vpliv gravitacije povzroči poveše- nost kože, izgublja se mišični tonus. Obrazne linije se povesijo: koža na čelu drsi navzdol in prične izstopa- ti na obrveh, ob očesu se pojavijo gube, pod očesom nabrekne solzni mešiček in podočnjaki ob notranjem robu. Nazalna linija ob nosnicah je izrazitejša, koža na licih pa se nabira ob liniji na čeljustih. Pogosto z leti pridobimo na teži, zaradi česar je obraz polnejši in bolj Ženska Moški Ženska Moški zaokrožen, hkrati pa se podbradna koža povesi. 3.5 KONSTRUKCIJSKE RISBE GLAVE K onstrukcijska analiza glave, ki se osredotoča na volumen, poenostavi možganski del lobanje v jajčasto obliko, volumen obraza pa v prizmatične ele- 1 1 mente. Za preučevanje anatomskih struktur si poma-2 gamo s koncepcijo tridimenzionalnega referenčnega 2 sistema, ki temelji na sagitalnem in koronarnem pre- r seku glave, središčni navpični osi, liniji osi oči, ki se 3 nahaja na polovici višine glave, ter pomožnih prečnih oseh oziroma prostorskih koordinat (a). Na osnovi te tridimenzionalne prostorske sheme si zamislimo pre- 4 sečišče med prizmatično obliko obraznega skeleta in 3 ovalnim možganski delom, ki ga predstavlja poševna 5 ravnina (r), s katero vizualiziramo položaj lobanjskega 5 dna. Ta ravnina je določena s presečno linijo, ki poteka Ženska od glabele med obrvema (1) po liniji roba nadočesnega 4 Moški Ženska Moški loka (2) do nadočesnih izboklin ter nadaljuje proti če- Spolne razlike ljustnično-senčničnemu sklepu (3). Na obraznem delu a Konstrukcijske risbe glave c lobanje so pomembne orientacijske točke kot med je zgoraj zaokrožena z lokom obrvi (orbitalna loka čel- vejo in telesom spodnje čeljustnice (4), vogal bradne nice), na medialni strani z nosno kostjo, spodaj pa jo izbokline (5) in točke, ki določajo posteriorno ravnino ostenjata zgornja čeljustnica in ličnica. Očesno zrklo spodnje čeljustne kosti, zobne loke ter telo mandibule. je prekrito z zgornjo in spodnjo veko. Pozornost je Na osnovi teh orientacijskih točk bistvenih volumnov usmerjena na vidni del zrkla in vertikalni zamik obeh lahko nadaljujemo do natančnejšega izrisa podrobno- vek (e). Tudi usta so tridimenzionalne, ukrivljene obli- sti anatomije lobanje. (b) ke, posebnosti se nahajajo v obliki zgornje ustnice in zarezi, ki jo simetrično deli, ter valujočem poteku lini- Pri risanju lobanje je pomembneje razumeti arhitek- je stika ustnic (f). Uho je nagubana, tanka hrustančna tonsko strukturo osnovnih delov lobanje ter konstruk- snov, prekrita s kožo v obliki zavite spirale, ki spominja cijski in funkcionalni sklop posameznih elementov kot na obliko školjke (g). pa risanje skeletnih podrobnosti. Poznavanje splošnih proporcionalnih razmerij med posameznimi deli glave, merjenje višine, širine in drugih dimenzij posameznih elementov pomaga ustvariti osnovno orientacijsko strukturo, ki jo nadalje prilagajamo posebnostim po- sameznega obraza. Konstrukcijska risba oblike glave prikazuje tloris dna lobanje v perspektivnem pogledu, nad katerim se nahaja svod lobanje, nato srednjo in stransko ravnino okostja obraznega dela lobanje. Os- tale vidne ali nevidne robove in vogale skeletnih ele- mentov se prikaže z mrežo linij in njihovih presečišč, b da razumemo transparentni volumen lobanje; tudi mehke in mišične dele glave opazujemo skozi konve- ksne ravnine in naklone, da dosežemo jasno artikula- cijo oblik (c). Risbo lahko nadgradimo z modeliranjem prostorskega gradienta posameznih ploskev, poudar- janjem izpostavljenih robov in vogalov. Šele ko glavo razumemo strukturno, anatomsko in morfološko, se posvetimo individualni fizionomiji in portretiranju po- samezne osebe; risanje glave namreč ni le portretna upodobitev. Razumevanje oblik obraznih podrobnosti, kot so oblika ust, nosu, oči in ušes, ponazorijo posamezne študije. Na nosu določimo obliko nosnega korena ter prednji greben, stranske površine, nosnice in nosno konico s fasetno oblikovanimi ravninami (d). Očesno zrklo si Konstrukcijske risbe glave b zamislimo kot kroglo, vstavljeno v očesno duplino, ki d Konstrukcijske risbe glave Konstrukcijske risbe glave e f g 4. ANATOMSKA ZGRADBA VRATU Anatomska zgradba vratu V 1. nosač rat ima pomembno funkcijo pri gibanju glave. Gla-2. okretač va stoji na vrhu hrbtenice, ki je obdana z mnogimi 3. sedmo vratno vretence 4. zunanji sluhovod globokimi in povrhnjimi mišicami, ki držijo glavo po-5. lični lok konci in omogočajo njeno gibanje. Široke in močne mi-6. mandibularna zareza šice zapirajo hrbet in obe strani vratu ter obdajajo lok 7. mandibula sedmih vratnih vretenc. Vratne mišice so razvrščene 8. stiloidni odrastek 9. mastoidni odrastek v plasti, nagibajo in obračajo glavo ter dvigajo ramena 10. kot spodnje čeljustnice proti ušesom. 11. podjezičnica 12. ščitasti hrustanec 13. sapnik Poleg krvnih žil, živcev in žlez je vrat je zgrajen iz: 14. ključnica 5 4 – Sedmih vratnih vretenc hrbtenice, ki mu dajejo ske- letno oporo (glejte poglavje o zgradbi hrbtenice). 6 9 – Globokih in povrhnjih mišic ter kit, ki omogočajo 1 8 stabilnost in gibljivost glave. Vrat na sprednji strani 7 10 oblikujejo zelo tanke mišice, ki prekrivajo grlo. Na 2 – dorzalni strani daje obliko vratu povrhnja trapezoi- 11 dna mišica, ki jo prištevamo tudi k mišicam hrbta. 12 Grla s sapnikom in žrela; grlo je dolg pokončen steber hrustancev, vezi in vezivnih membran. Je telesna arhitektura našega govora, požiranja in di- hanja. 13 3 4.1 GRLO, SAPNIK IN ŽRELO (larynx, trachea, pharynx) 14 Grlo in sapnik lahko zatipamo na vrhu vratu in tvorita del dihalne poti. Grlo je organ za govor. Leži v srednjem delu vratu in sega od višine 4. do 6. vretenca oziroma Ščitasti hrustanec je najširši del grla. Z vezmi je pripet obdobjih je bila prav zaobljenost in poudarjena odebe-od korenine jezika do sapnika pod njo. Ogrodje grla je na podjezično kost in oblasto obdaja sprednji del grla. ljenost žleze ščitnice obravnavana kot lepša in bolj pri-sestavljeno iz devetih hrustancev (glavni so ščitasti Občutno je širši pri moških kot pri ženskah, izboklino vlačna. hrustanec z adamovim jabolkom, obročasti, piramidas- na ščitastem hrustancu, ki moli navzpred, imenujemo ti in poklopec), ki jih povezujejo številne vezi, membrane adamovo jabolko. Tudi obročasti hrustanec, ki leži pod Glasilka je parna guba z ostrim robom. Poteka od notra-in drobne mišice, obdani pa so s sluznično membrano, njim, je izrazitejši pri moškem, kjer predstavlja manjšo nje strani ščitastega hrustanca do vokalnega odrastka ki se nadaljuje iz spodaj ležečega sapnika. Z zunanje, zatrdlino na sredini vratu. Pri ženskah je žleza ščitnica, piramidastega hrustanca. Osnova glasilk sta vokalna prednje strani so vidne pred grlom ležeče mišice, ki leži- ki pokriva obročasti hrustanec, širša in večja ter daje vez (ligament) in vokalna mišica (m. vocalis). jo inferiorno od podjezičnice; to so infrahioidne mišice. vratu bolj zaobljeno obliko. V določenih zgodovinskih 4.2 MIŠICE VRATU (mm. colli) Mišice vratu (mm. colli) 6 1 Stranska skupina ratne mišice povezujejo glavo s trupom ali pa sredi-no vratu z glavo in trupom. Vratne mišice dajejo ob-V – vratna kožna m. – obračalka glave 2 grlo liko vratu, omogočajo stabilnost in gibanje glave. Delimo – dvigalka reber 3 jih v sprednjo, stransko in hrbtno skupino. 4 Hrbtna skupina 5 – jermenasta m. glave in vratu K STRANSKI SKUPINI vratnih mišic prištevamo: – trapezoidna m. obračalka glave vratno kožno mišico ( platysma ) in obračalko glave ( Srednja skupina sterno cleidomastoideus ), ki ležita povrhnje, mišice sapnik dvigalke reber (mm. scalenus anterior, medius et pos- – infrahiodne m. vratna kožna mišica – suprahiodne m. 7 – prevertebralne m. terior), ki le žijo globoko ob vratni hrbtenici. jermenasta mišica glave 1. Vratna kožna mišica (platysma) je široka kožna mi- dvigalka lopatice šica, ki nateza kožo na vratu. Prištevamo jo tudi k obra- znim mišicam. Kot tanka mesnata prevleka pokriva trapezoidna mišica spodnjo čeljust vse do smejalne mišice in povešalke ustnega kota, ovija pa tudi spodnji rob čeljusti in stran- ski del vratu do ključnice. Grlo Žrelo je vezivno-mišična cev, kjer se križata prebavna IZVOR: ključnica in zgornji del prsnega koša. ( larynx ) in sapnik (trachea) cev in dihalna pot. Pri odraslem meri približno 12 cm PRIRASTIŠČE: koža brade, spodnje ustnice in lic. 1. in poteka od žrelne grčice zatilnice do višine 6. vratne- FUKCIJA: pomaga priležnim obraznim – mimičnim mi-vez med ščitastim šicam. Na vratu ustvarja močne navpične gube. hrustancem in podjezičnico ga vretenca. Prislonjeno je na hrbtenico in preverteb-2. ščitasti hrustanec ralne mišice. Delimo ga na nosni, ustni in grlni del. 3. adamovo jabolko 2. Obračalka glave (m. sternocleidomastoideus) je 4. vez med obročastim in ščitastim hrustancem Nosni del je najvišje ležeči del in je spredaj povezan dol ga dvoglava mišica na obeh straneh vratu. Latinsko Vratna kožna mišica 5. obročasti hrustanec ime je dobila po izvoru in pripenjališču: prsnica (ster- (platysma) z nosno votlino prek sapišč. Navzdol prehaja v ustni 6. hrustanci sapnika del, ki je spredaj prek goltne ožine povezan z ustno num ), ključnica ( clavicula ) in bradavičarjev odrastek 7. obročaste vezi sapnika votlino. Spodaj sega do zgornjega roba poklopca in se senčnice (processus mastoideus), ki je takoj za uše- nadaljuje v grlni del. Ta se začne ob vhodu v grlo in se som. Izvira iz prsnice in ključnice ter se pripenja na konča ob spodnjem robu prstanastega (obročastega) bradavičarja in obrača glavo. hrustanca, kjer se nadaljuje v požiralnik. IZVOR: medialno ležeča glava izvira s kito na ročaju prsnice, lateralna pa na priležnem delu ključnice. PRIRASTIŠČE: obe glavi se združita in se s kratko kito pri- rasteta na bradavičarja. Obračalka glave FUNKCIJA: obe skupaj povzročita izteg glave (nazaj gle-( m. sternocleido- de na vrat) in primik vratu k prsnici (fleksija vratu), torej mastoideus) prikimavanje. Če se skrči le ena, pride do kontralate- Sprednja Srednja Zadnja Dvigalke reber Jermenasta Trapezoidna dvigalka rebra dvigalka rebra dvigalka rebra (mm. scalenus) mišica glave mišica in vratu (m. trapezius) (m. splenius capitis, splenius cervicis) ralnega obračanja glave: leva obrača glavo v desno in PRIRASTIŠČE: trnast odrastek vratnih in prsnih vretenc. obratno (odkimavanje in vrtenje). Osnovna gibanja glave so: FUNKCIJA : upogibanje glave nazaj in obračanje vratu. upogibanje naprej/nazaj, nagibanje na vsako stran in 3. Sprednja in srednja dvigalka rebra (mm. scalenus 2. Trapezoidna mišica (kapucasta m., m. trapezius) je obračanje levo/desno. anterior et medius) dvigata prvo rebro. Prva izvira iz 3. štirikotna ploščata mišica. Usklajeno gibanje vratnih do 6. vratnega vretenca, druga pa iz 2. do 7. vratnega IZVOR: izvira iz zatilnice, 7. vratnega vretenca in vseh 12 mišic omogoča kontinuirano vretenca, obe pa se pripenjata na 1. rebro. prsnih vretenc. gibanje - vrtenje glave. PRIRASTIŠČE: pripenja se na zgornji zunanji del ključnice 4. Zadnja dvigalka rebra (m. scalenus posterior) izvira in greben lopatice. iz 5. do 7. vratnega vretenca in se pripenja na 2. rebro FUNKCIJA: enako kot jermenasta; upogibanje glave ter ga dviguje. naprej in nazaj (kimanje). Zgornja vlakna mišice vle- čejo lopatico superomedialno, omogočajo ekstenzijo jermenasta mišica glave DORZALNO (HRBTNO) SKUPINO vratnih mišic pred- in lateralno fleksijo glave in vratu ter obračanje glave. stavljata: jermenasta mišica glave in vratu ter trape- Srednja in spodnja vlakna vlečejo lopatico medialno in obračalka glave zoidna mišica. inferomedialno (navzdol proti sredini). 1. Jermenasta mišica glave in vratu trapezoidna mišica ( m. splenius capi- tis, splenius cervicis) IZVOR: spodnja zatilnična črta in bradavičarjev odrastek. Za risanje vratu so pomembne na zunanjosti vidne mi- šice, ki so: mišica obračalka glave, globinska jermenasta Sprednja skupina mišica glave in vratu ter površinska trapezoidna mišica, vratnih mišic ki pokriva hrbtni del vratu, zgornji del hrbta in ramena. Te a. Suprahioidne m.: tri mišice tudi omogočajo osnovno gibanje glave, in si- 1. dvotrebušna m. cer: upogibanje glave nazaj, nagibanje na vsako stran in 2. stilohioidna m. 3. milohioidna m. obračanje v levo ali desno. Upogibanje glave naprej omo- 4. geniohioidna m. gočijo supra in infrahioidne mišice ter minimalno prever- b. Infrahioidne m.: tebralne mišice. Usklajeno gibanje teh mišic omogoča 5. sternohioidna m. kontinuirano krožno gibanje oziroma vrtenje glave. Mišica 6. omohioidna m. obračalka glave je odgovorna za obračanje glave v levo in 7. tirohioidna m. 8. sternotiroidna m. desno ter za stranski nagib glave. V gibanju je desna ob- račalka glave tista, ki obrne glavo v levo, in obratno. Hrb- c. Prevertebralne m.: tni mišici – jermenasta mišica in površinska trapezoidna 9. dolga vratna m. 10. dolga mišica glave mišica vratu – nasprotujeta mišici obračalki glave s tem, da glavo potegneta nazaj. Te debele in jermenom podob- ne mišice oblikujejo zadnji del vratu. Vrat je zadaj zaradi povrhnje trapezoidne mišice sploš- čen. Ko glavo nagnemo naprej, izstopi sedmo vretence, ki označuje konec vratu. Ko jo nagnemo nazaj, na spre- dnjem delu vratu izstopi ščitasti hrustanec in ustvari a b izboklino, ki se imenuje adamovo jabolko. Položaj kosti 3 določa položaj mišic in zunanji videz vratu: krivina vra- 2 tnega dela hrbtenice usloči krivino vratu, ovalna oblika 1 5 vratu spredaj pa ustreza zaobljeni obliki 1. rebra. 6 Obe mišici obračalki oklepata okrožje sprednjega vratu, ki ga deli na dva dela podjezična kost. Majhna podjezična oziroma hioidna kost označuje koren jezika in visi oziro- ma je pripeta na stiloidni odrastek na vsaki strani senčne lobanjske kosti. Tu je izvor podjezičnih mišic, usmerjenih b c proti glavi (suprahioidne mišice) in proti trupu (infrahio- idne mišice). 7 SPREDNJO SKUPINO 10 vratnih mišic delimo na: 8 9 – mišice nad podjezičnico (suprahioidne m.); – mišice pod podjezičnico (infrahioidne m.); – mišice pred hrbtenico (prevertebralne). SUPRAHIOIDNO SKUPINO mišic, ki se nahajajo nad PRIRASTIŠČE: spodnji rob podjezičnice. podjezičnico sestavljajo štiri mišice: FUNKCIJA: vleče podjezičnico navzdol. 1. Dvotrebušna mišica (m. digastricus) je mišica z 2. Omohioidna mišica (lopatično-podjezična m., m. dvema trebuhoma. omohyoideus) je dolga tanka mišica, ki je na sredi dol- IZVOR: prvi trebuh (venter posterior) mišice izhaja za žine zožena v kito, ki jo deli na dva trebuščka. zunanja karotidna arterija bradavičarjem, drugi ( venter anterior ) pa na zadnji IZVOR: zgornji rob lopatice. (točka pulza) podjezična kost steni telesa mandibule. PRIRASTIŠČE: na podjezičnici ob strani sternohioidne PRIRASTIŠČE: prvi trebuh, ki prihaja vodoravno pod ob- mišice. račalko in drugi, širši, ki prihaja navpično, se združita v FUNKCIJA: vleče podjezičnico navzdol. adamovo jabolko na ščitastem hrustancu trapezoidna m. kito, ta pa se priraste na zgornji rob podjezičnice. FUNKCIJA: obročasti hrustanec pri fiksirani podjezičnici vleče čeljust 3. Tirohioidna mišica (ščitnično-podjezična m., m. navzdol, pri nefiksirani pa dviga podjezičnico. tyrohyoideus) poteza podjezičnico navzdol. obračalka glave medialna glava 2. Stilohioidna mišica lateralna glava subclavian (ostno-podjezična m., m. stylo- 4. Sternotiroidna mišica (prsno-ščitnična m., m. ster- (podključnična arterija) hyoideus sklep ključnice s prsnico ) je tanka mišica. nothyroideus ) poteza navzdol ščitasti hrustanec. IZVOR: stiloidni odrastek senčnice. PRIRASTIŠČE: stranski del podjezičnice. PREVERTEBRALNO SKUPINO mišic vratu sestavljata FUNKCIJA: vleče podjezičnico navzgor in nazaj. dolga vratna mišica in dolga mišica glave (mm. longus colli in longus capitis), ki ležita pred vratno hrbtenico 3. Milohioidna mišica (čeljustno-podjezična m., m. in začetnim delom prsne hrbtenice. PRIRASTIŠČE: sprednja stran zatilnice pred zatilno odpr- Hrustanci grla so obdani z žlezo ščitnico in površinsko mylohyoideus) leži nad podjezičnico. Je parna mišica, tino (foramen occipitale) ob bradavičarju. podkožno maščobo. obe se medialno združujeta v kitasti vezivni zrasti. 1. Dolga vratna mišica (m. longus colli ali longissmus FUNKCIJA: upogibanje vratu in obračanje glave. IZVOR: spodnji rob spodnje čeljustnice. cervicis) je sestavljena iz sprednjega dela, zgornjega Primerjalna analiza: opazuj fotografije vratu in opiši, PRIRASTIŠČE: podjezična kost. lateralnega dela in spodnjega lateralnega dela. Morfologija vratu: ženski vrat je običajno daljši od mo- kaj se vidi na površini telesa. FUNKCIJA: kot prejšnja dviga podjezičnico ali pa vleče IZVOR: telesa 1., 2. in 3. prsnega vretenca in zadnjih škega zaradi kota, pod katerim se zgornje rebro sreča brado navzdol. treh vratnih vretenc; sprednje grčice obstranskih od- s prsnico. Zgornji del prsnice pri moškem je običajno Tridimenzionalne vizualizacije ponazarjajo potek glo- rastkov 2., 3., 4., 5. vratnega vretenca. na višini drugega prsnega vretenca. Ženska prsnica binskih, vmesnih in površinskih mišic prednje strani 4. Geniohioidna mišica, ki enako kot prejšnji dviga PRIRASTIŠČE: telesa 2., 3., 4., 5. vratnega vretenca; je nižja, zgornji del se nahaja v višini tretjega vratne- vratu: podjezičnico in grlo ter poteza spodnjo čeljustnico sprednja grčica okretača; sprednje grčice obstranskih ga vretenca. Pri moškem in ženski je prednji del vra- – Globinske mišice: pod čeljustjo se nahaja milohioi-navzdol. odrastkov zadnjih treh vratnih vretenc. tu nižji kot na hrbtni strani in se skrajša, ko dvignemo dna mišica (m. mylohioideus), ki dviguje dno ust in FUNKCIJA: obrača vratno hrbtenico v nasprotno stran prsni koš oziroma prsi proti bradi ali ko spustimo brado hioidno (podjezično) kost, ko požiramo. Dvotrebuš- INFRAHIOIDNA SKUPINA mišic poteka od podjezični- (spodnji lateralni del mišice) in na isto stran (zgornji k prsim. S hrbtne strani je ženska zatilnica videti bolj na mišica (m. biventer mandibulae) odpira usta in ce navzdol proti trupu; sestavljajo jo štiri mišice, najvi- lateralni del mišice). zaobljena kot moška in daje večjo višino hrbtnemu potegne čeljust navzdol. Omohioidna (m. omohyo-dnejši sta prvi dve: delu vratu. Močnejše vratne mišice pri moškem, zlas- ideus) potegne čeljust navzdol, pri tem ji pomaga 2. Dolga mišica glave (m. longus capitis ali longissi- ti pod zatilnico in na obeh straneh vratu, dajejo večjo sternohioidna mišica (m. sternohyoideus). 1. Sternohioidna mišica (prsno-podjezična m., m. mus capitis) širino vratu. Hrustanci grla so pri ženski manjši in ne- – Vmesne mišice: vsako stran vratu oblikujejo stebri-sternohyoideus) je ploščata dolga mišica. IZVOR: sprednje grčice obstranskih odrastkov 3., 4., 5., izraziti, medtem ko sta pri moškem ščitasti hrustanec časte mišice, izrazita je obračalka glave (m. ster-IZVOR: dorzalna stran ročaja prsnice in glavica ključnice. 6. vratnega vretenca. z adamovim jabolkom in obročasti hrustanec izrazita. nocleidomastoideus), ki izhaja iz prsnice in ključ- nice na bazi vratu ter se pripenja na bradavičasti njemu podobne ravnine vzdolž vratne hrbtenice omo- Globinske mišice odrastek na glavi za ušesom. gočijo primerjanje razmerja med glavo in zgornjim de- – Površinske mišice: najbolj izstopajoče so: trapezoi- lom telesa. (c) dna mišica, obračalka glave in vratna kožna mišica milohiodna m. (platysma); slednja je najširša ploščata površinska Poleg strukturnih in volumetričnih podrobnosti je ob- podjezična kost mišica telesa. Prekriva sprednji in stranski del vratu lika in drža vratu nosilka psihološkega izraza in gesti- tirohioidna m. ter omogoča, da potegnemo kotičke ust navzdol in kulacijskih funkcij. Morfološko so pomembni tudi na vstran ali iztegnemo kožo na vratu. zunanjosti vidni deli hrustancev sapnika in grla ter vit- sternotiroidna m. ka ali polnejša konstitucija, ki zakrije ali izpostavi ana- 4.3 tomske elemente vratu. Fizionomsko je izrazita tudi KONSTRUKCIJSKE RISBE VRATU površinsko ležeča vratna kožna mišica, katere mišič- S ne vitre močno izstopijo ob naprezanju ali določenih trukturno razumevanje vratu izhaja iz načela po- tipih obraznega izraza. vezovanja prečnega prereza dna vratu spredaj na Vmesna plast mišic mestu ključnice in prvega rebra z vodoravnim delom lobanjskega dna. Obe ovalno zaokroženi prečni ravnini si zamislimo kot premik vzdolž krivine vratnega dela dvotrebušna m. hrbtenice. (a) Vrat je na spodnji strani omejen s prvim stilohioidna m. rebrom, z zgornjim robom prsnice in notranjim de- lom ključnice ter lopatico z akromijem na vrhu ramen. sternohioidna m. Zgornji rob vratu predstavlja linija zatilnice na lobanji, omohioidna m. bradavičasti odrastek na kosti senčnici (nasadišče mišice obračalke glave) ter zadnji in spodnji rob spo- dnje čeljustnice. S hrbtne strani je pomembna funkcija in lega lopatic, saj se nanju pripenjajo nekatere vratne mišice, najvi- dnejša med njimi je trapezoidna mišica, morfološko Površinske mišice pa je pomembna tudi pod njo ležeča jermenasta miši- ca glave in vratu. S prednje in lateralne strani je izsto- vratna kožna m. pajoča mišica vratu obračalka glave, ki izhaja iz roča- ja prsnice in medialne glave ključnice ter se pripenja sternohioidna m. na predel bradavičarja na senčnici. Te močne vratne mišice omogočajo vrtenje glave, stranski nagib, obra- čanje na levo in desno, prikimavanje, odkimavanje ter nagib glave nazaj. Gibanje glave omogočata tudi prvi dve vretenci – nosač prenaša težo lobanjskega dna in omogoča kimanje, okretač pa vrtenje glave in odkima- vanje. (b) Sredinski vzdolžni (sagitalni) prerez vratu in a b c Konstrukcijske risbe vratu 5. plastmi močnih vezi; ločena so s hrustančnimi plošči- Osni skelet cami (medvretenčne ploščice) in speta z vezmi. Hrb-OKOSTJE IN MIŠIČJE TRUPA tenico stabilizirajo nizi močnih vezi, ki jih povezujejo z 5.1 globokimi mišicami hrbta. hrbtenica OKOSTJE TRUPA (ossa trunci) sestavljajo: ramenski koščeni obroč Ko opazujemo hrbtenico z dorzalne strani, vidimo valo- – hrbtenica (columna vertebralis); vanje stranskih izboklin, ki jih ustvarijo stranski prečni prsni koš – prsni koš (thorax); odrastki, pri čemer ti izhajajo po vsej dolžini hrbtenice. – ramenski koščeni obroč (cingulum pectorale); Od širšega okretača (2. vratno vretence) na vrhu hrbte- – medenični koščeni obroč (cingulum pelvicum). nice se spodnji vratni stranski odrastki na vsaki strani vratu širijo proti prsnemu košu. Prvo prsno vretence 5.1.1 je najširše od vseh 12 in od njega se prečni odrastki HRBTENICA (columna vertebralis) prsnih vretenc zaporedno zmanjšujejo navzdol. Led- medenični koščeni obroč veni prečni odrastki so najbolj izpostavljeni in njihova Hrbtenica je nosilni koščeni steber našega telesa, ki širina ustvarja konveksni lok na vsaki strani od zgoraj se imenuje tudi hrbtenični steber, vretenčni steber ali navzdol. Na prečne stranske odrastke se pripenjajo glo- hrbtna kost. Predstavlja vzdolžno in sredinsko os tele- boke mišice, ki dajejo oporo in omogočajo gibanje hrb- sa, ki poteka globoko v sredinski liniji skozi trup. Hrbte- tenice, nad njimi pa so trakovi plasti dolgih mišic. Spi- nica se stika z glavo, prsnim košem in medenico, kjer je nozni ali trnasti odrastki so vidni skozi kožo; tu se vidijo s spodnjim koncem (križnico in trtico) zagozdena med zlasti trnasti odrastki ledvenih vretenc. Sedmo vratno kolčnici. vretence in 1. prsno vretence lahko zatipamo na bazi (nasadišču) vratu. Če je torzo ali trup telesa od spredaj odprt in meh- ki organi odstranjeni, prsni koš in trebuh ustvarita Vretenca so razporejena v pet skupin, delimo jih po dve prazni votlini z mehkimi stenami. Notranja stena funkciji in glede na predel, v katerem se nahajajo: prsnega koša je videti kot notranjost velikega, temno – Sedem vratnih vretenc določa višino vratu; ta so rdečega jajca s svetlimi (rebrnimi) linijami. Notranjost najmanjša in najobčutljivejši segmenti hrbtenice. trebuha je podobno gladka in se zapira na spodnjem – Dvanajst prsnih vretenc ustreza vsakemu paru re- koncu s skledasto oblikovano medenico. Hrbtenica, ki ber prsnega koša; ta zapirajo votlino prsnega koša je na dnu teh dveh votlin, se zdi kot masiven lok ali vrv, od zadaj. ki deli notranjo dolžino trupa v dve globoko izdolbljeni – Pet ledvenih vretenc oblikuje vboklino ali usločenost polovici. Ob hrbtenici se prilega aorta (največja arterija, spodnjega dela hrbta, na katerem vidimo tudi dve ki izhaja iz srca), v bližini se nahajajo pljuča, jetra, led- vzdolžni izboklini, in to zaradi stranskih odrastkov. vice in črevesje. Nosijo celotno težo trupa nad njimi in so najširša gibljiva vretenca hrbtenice. Hrbtenica je sestavljena iz 33–34 vretenc (vertebra), – Pet križnih vretenc je zraslih v enotno kost križnico, od teh je 24 gibljivih (križna in trtična vretenca so zraš- ki je sestavni del hrbtenice in medeničnega košče- čena v dve kosti, v križnico in trtico ter so negibljiva). nega obroča. Vretenca so med seboj povezana z dolgimi gladkimi – Tri do pet trtičnih vretenc je zraslih v kost trtico. Ta se razlikujejo v obliki in številu (po navadi so štiri) od posameznika do posameznika in ne služijo no- benemu strukturalnemu namenu; gre za neke vrste zakrneli rep. hrbtenjača Vretenca oblikujejo hrbtenični kanal, v katerem se na- haja hrbtenjača iz dolgih živčnih vlaken. Hrbtenični sklepni zgornji odrastek kanal je s sprednje in zadnje strani obdan s krožnimi membranami in maščobo. Hrbtenjača je glavni pos- rednik komunikacije med možgani in telesom. 7 vratnih vretenc trnasti odrastek Na vsaki strani med vretenci izhajajo parni stranski od- rastki, ki oblikujejo pot perifernim živcem. Nad hrbte- ničnim kanalom, globoko pod mnogimi kompleksnimi prečni stranski odrastek plastmi mišic leži razporeditev več kot 70 hrbteničnih telo vretenca odrastkov. Nanje (razen sklepnih odrastkov) se pripe- njajo mišice, ki upogibajo, širijo in obračajo celoten trup. medvretenčna ploščica 12 prsnih vretenc Vretenca so si po zgradbi podobna, vsako vretence pa je sestavljeno iz treh delov: 1. sklepni odrastek Telo vretenca ( corpus vertebrae ) je največji sprednji cilindrični oziroma ovalni del kosti s sploščeno zgor- njo in spodnjo površino. To je glavni del vretenca, ki prenaša težo trupa z enega na drugo vretence. Telesa so sploščena in se zmanjšujejo po hrbtenici navzgor. 2. Vretenčni lok (arcus vertebrae) se nahaja za tele- som vretenca (izhaja iz telesa). Vsak vretenčni lok je sestavljen iz štirih delov: na vsaki strani se iz loka 5 ledvenih vretenc izraščata dva tanka pedikla (pediculus), med njima sta dve širši plošči (lamina). Lok in telo skupaj okle- pata vretenčno odprtino. Zaporedno zvezani ustva- zam med vretenci. Na vsako stran loka izraščata dva rijo zaščitni votel hrbtenični kanal (canalis verteb- prečna stranska odrastka in en spinozni oz. trnasti ralis), ki sega od zatilnice do vrha križnice. V kanalu odrastek, ki je usmerjen iz sredine navzven in malo 5 križnih vretenc leži hrbtenjača s svojimi ovojnicami in z možgansko navzdol. Trnasti odrastki so edini deli hrbtenice, ki jih tekočino. Hrbtenjačni živci izhajajo iz hrbteničnega lahko vidimo skozi kožo. Prečni stranski odrastki pri- (vertebralnega) kanala skozi medvretenčne odprti- penjajo močne mišice in vezi ter pomagajo vrteti, ši- 3-5 trtičnih vretenc ne, ki jih omejujejo pedikli sosednjih vretenc. riti in upogibati hrbtenico. Variirajo v obliki, debelini, 3. Iz loka izhaja sedem izrastkov, na katere so prirašče- dolžini in kotu, odvisno od njihovega položaja vzdolž ne vezi in mišice ali pa so namenjeni sklepnim zve- hrbtenice. Poleg naštetih izraščajo iz telesa vreten- ca še štirje sklepni odrastki, dva zgornja in dva spo- dnja (inferior in superior); ta se obračajo navzgor in 7 vratnih vretenc 1. nosač 3 navzven ali navzdol in navznoter, zato da se sklepa- 2. zob okretača 3. okretač jo z naslednjim vretencem. Sklepni odrastki vretenc 4. tretje vratno vretence ustvarjajo majhne sklepe, ki hkrati omogočajo in 5. sedmo vratno vretence omejujejo gibanje hrbtenice. z izstopajočim trnastim odrastkom 5 1 4 1 3 Položaj lobanje je neposredno odvisen od lege vre-4 tenčnega oziroma hrbteničnega stebra. Vratna vre-VRATNA VRETENCA – 7 2 ( vertebrae cervicales ) 1 tenca so nizka, s kratkimi, na koncu razcepljenimi trnastimi odrastki; v svojih stranskih odrastkih imajo 1. hrbtenjača 5 6 2 vena. Sedmo vratno vretence je jasno vidno pod kožo 2. odprtino, skozi katero potekata vertebralna arterija in 3. trnasti odrastek na vratu, zato ga imenujemo izstopajoče vretence medvretenčna ploščica - jedro 4. medvretenčna odprtina (vertebra prominens). (ščiti korenino hrbtenjačnega živca) 5. prečni odrastek 6. vezivna ovojnica medvretenčne ploščice Prvo vratno vretence (atlas) in drugo vratno vretence (aksis) sta edinstveni po strukturi in funkciji. zadnji del 1. nosač ( nima ne telesa ne trnastega odrastka. Stranski del atlas) 2. okretač ( Nosač (atlas) je prvo vretence in nosi glavo. Nosač atlasa ima štiri sklepne ploskve, dve zgornji sklepni axis) 1 3. sedmo vratno vretence ploskvi oziroma jamici (fovea articularis cranialis – su- 4. hrbtenjača 1 perior) za stik z zatilnico. Dvoje konkavnih vdolbin se torej na vrhnji strani nosača prilega dvema konve- 6 5 ksnima sklepnima kondiloma, ki se nahajata na obeh 2 2 7 8 straneh zatilne odprtine na dnu lobanje. Ta sklep služi 3 za premikanje glave naprej in nazaj v smislu kimanja. 9 Poleg dveh zgornjih ima nosač še dve spodnji sklepni ploskvi (fovea articularis inferior) za stik z okretačem. od ostalih (prsnih, ledvenih) vretenc. Nosač ima dva 1. trnasti odrastek loka, sprednjega in zadnjega, na sprednjem se nahaja 2. vretenčni lok Nosač ima dva dolga prečna odrastka, ki segata pod grčica. 5. plošča vretenčnega loka (lamina) ta močno oporo globokim jermenastim mišicam, ki Ime atlas je prvo vretence dobilo po enem od starih 3 6. prečni stranski odrastek obračajo glavo na obe strani. Vsak prečni odrastek je bogov grške mitologije Atlasu, ki ga je Zeus izgnal in 7. zgornji sklepni odrastek 3. vretenčna odprtina 4 lobanjo proti bradavičarju na senčni kosti in daje-4. telo vretenca 8. sklepna površina preluknjan z majhno odprtinico, skozi katero potekajo 4 obsodil na to, da za vedno stoji na robu sveta in podpira 9. pedikel sprednji del vratne krvne žile skozi vrat. Prečne odprtine so zna- nebesa na svojih ramenih. čilne za vsa vratna vretenca in jih pomagajo razločiti Okretač (axis) drugo vratno vretence, na katerem Nosač se obrača nosač. Okretač, ki se nahaja pod atlasom, Prsna vretenca (atlas) (vertebrae toracales) 1 je bolj kompaktno zgrajeno vretence, saj ima telo, iz 1. zadnji nosačev lok katerega poganja zob (dens), in ima tudi pomanjšane 2. odprtina v prečnem odrastku prečne izrastke ter razcepljeni trnasti odrastek. Zob 4. zgornja sklepna ploskev 3 3. prečni odrastek kot izrastek prehaja navzgor skozi sprednji lok atla- 5. spodnja sklepna ploskev (nevidna) 4 2 sa in se nahaja v sklepni vdolbini nosača (na zobu je 6. sprednji nosačev lok sklep na površina za stik z nosačem). Posebna prečna 5 6 vez (ligament) pa ga dodatno pritrjuje ob prednji lok nosača. Združitev nosača in okretača ustvarja močen 5 sklep za obračanje glave nad njim, ki omogoča vrte- Okretač nje, torej fleksijo in ekstenzijo (prikimavanje in odki- (axis) mavanje) glave. 4 2. zob okretača Sedmo vratno vretence ima dolg trn ter ozko stransko 1. telo vretenca 3 3. prečni odrastek z odprtino 6 odprtino, skozi katero poteka samo vertebralna vena. 5. razcepljeni trnasti odrastek 2 4. ploščica vretenčnega loka Vratna vretenca so globoko zakopana v sredino vra-1 6. sklepna ploskev zgornjega sklepnega odrastka tu in niso vidna, z izjemo zadnjega sedmega vreten- ca, katerega dolg trn je viden kot izboklina pod kožo na bazi vratu. Tretje vratno vretence je najmanjše, ima drobno in tanko telo ter oster trnasti odrastek, usmer- jen navzdol. Prvih šest vretenc ima odprtino tudi v prečnem odrastku. Skupaj zložena sestavljajo kanal, 2 7 kjer potekajo arterije in vene, podobno kot središčne luknje vretenc ustvarjajo hrbtenični kanal. Vratna kri- 1 2 1 vina (cervikalna lordoza) je rahlo konkavna (vbočena), 3 3 2 4 gledano od zadaj, in zelo poudarjena, ko je glava na-4 5 gnjena nazaj. 7 5 8 PRSNA VRETENCA – 12 (vertebrae toracales) se sti- 4 3 6 kajo s parnimi rebri in tako tvorijo prsni koš. Prsna vre- cem. Na prečnih odrastkih prsnih vretenc je sklepna 6 tenca imajo ob straneh teles sklepne površine za sklep površina za stik z grčico rebra; ta sklep utrjuje prečni z glavico rebra. Trnasti odrastki prsnih vretenc so dolgi 8 ligament. Prsna vretenca zapirajo in sklepajo votlino 1. nosač in nagnjeni navzdol. Glavica rebra se navadno dotika prsnega koša; krivina prsnih vretenc je konveksna in 2. zob okretača 3. okretač dveh sosednjih teles. Pari reber od 2. do 10. rebra se določa nagib ter orientacijo prsnega koša. Krivina petih 4. odprtina v prečnem odrastku 1. zgornji sklepni odrastek 5. vretenčno telo sklepajo z ustreznim vretencem in z vretencem, ki je ledvenih vretenc je konkavna in ustreza izboklini trebu-5. 7. vratno vretence 2. prečni odrastek s sklepno površino za stik z grčico rebra 6. spodnji sklepni odrastek nad njim: na primer, peto rebro se sklepa s petim in 6. 1. prsno vretence ha na prednjem delu telesa (ledvena lordoza). 3. sklepna površina za sklep z glavico rebra 7. spodnja vretenčna zareza 7. spodnja čeljustnica četrtim prsnim vretencem. Ostala rebra (prvo, enajsto 4. vretenčni lok 8. trnasti odrastek 5 6 in dvanajsto rebro) pa se sklepajo le z enim vreten- Križnica (os sacrum) je v enotno kost zraščenih horizontalno perforirajo kost na sprednji in zadnji strani Ledvena vretenca pet vretenc. Je trikotne oblike in ima bazo obrnjeno križnice. (vertebrae lumbaes) navzgor. Zgoraj je v stiku s petim ledvenim vretencem, 1 na vsaki strani pa ima obsežno sklepno ploskev za stik Trtica (os coccygis) je sestavljena iz treh do petih s kolčnico. Odebeljeni so zlasti skupaj zraščeni stran- vretenc (po navadi štirih), ki se pri odraslem spojijo v ski odrastki. Hrbtenični kanal se na spodnjem koncu eno kost, na kateri ne ločimo več značilnih delov. Trti- odpira kot križnična reža (hiatus sacralis). Presledki ca je gibljivo pritrjena na križnico, po navadi obrnje- med vretenci, skozi katere izstopajo sakralni živci, so na navznoter proti medenici. Je ostanek nerazvitega ohranjeni kot križnične odprtine (foramina sacralia), ki (zakrnelega) repa. Križnica (os sacrum) in trtica (os coccygis) 1 2 8 5 9 6 3 3 1 1. prvo ledveno vretence 4 2. peto ledveno vretence 2 10 7 11 12 2 13 3 13 6 1 6 4 5 1 1. križnična baza 3 2. sklepna ploskev za stik s kolčnico LEDVENA VRETENCA – 5 3. greben križnice ( vertebrae lumbaes ) imajo 4 4. brdo velika telesa in dolge stranske odrastke, ki so ostanki 5. zgornji sklepni odrastek reber. Trnasti odrastki so topi in imajo obliko pravoko- 6. krilo križnice 7. križnične odprtine tne pokončne ploščice. Telo 5. ledvenega vretenca je 1. trnasti odrastek 8. prvo križno vretenco klinaste oblike in ima ožji rob obrnjen navzad. Z bazo 2. vretenčni lok 9. drugo križno vretence križnice oblikuje kot, ki ga imenujemo brdo ( 3. sklepni odrastek 10. tretje križno vretence promon-4. prečni odrastek 11. četrto križno vretence torium ). Brdo je značilno za človeka in je nastalo zaradi 5. vretenčna odprtina 12. peto križno vretence pokončne drže človeškega telesa. 6. telo vretenca 13. trtica ma boči proti nam. Vidno je tudi povečevanje vretenč- Primerjava nih teles od zgoraj navzdol. Telesa vretenc nosijo te- vretenc 3 lesno težo, zato so od vratu navzdol debelejša in širša. 2 Z zadnjega ledvenega vretenca se prek križnice teža 1 1 1 trupa prenese na spodnji okončini, zato se vretenca 4 2 križnice navzdol zmanjšujejo. 4 3 3 2 5 6 6 Kljub načeloma ravni osi hrbtenice se pri ljudeh, ki pi- 4 šejo in pretežno uporabljajo desno roko, oblikuje rahla 5 ukrivljenost hrbtenice proti levi v predelu 3., 4. in 5. vratnega vretenca, ki je nato uravnovešena z zavojem Vratna vretenca proti desni na ledvenem delu. Levičarji imajo stranska Prsna vretenca Ledvena vretenca zavoja v nasprotni smeri. 1. zob okretača 1. zgornji sklepni odrastek 1. telo 3. okretač Morfologija hrbtenice: 2. nosač 2. prečni odrastek 2. medvretenčna ploščica 7 na fotografijah lahko opazuje-3. medvretenčna ploščica 3. zgornji sklepni odrastek 4. tretje vratno vretence 4. telo 4. trnasti odrastek mo izstopanje trnastega odrastka 7. vratnega vreten- 5. razcepljeni trnasti odrastek 5. sklepna površina (za glavico rebra) ca, ko glavo upognemo naprej. Z nagibom prsnega 6. prečni odrastek 6. trnasti odrastek 7. sedmo vratno vretence koša naprej izstopijo trnasti odrastki ledvenih vretenc. Pogled telesa v nagibu oziroma obračanju odkriva di- namično krivino hrbtenice v obliki črke S. To povečuje Krivine hrbtenice: s stranskega kota hrbtenica obli- njeno moč, vzdržljivost in zmožnost, da absorbira sile Krivine hrbtenice kuje štiri različne in valujoče krivine (križno, ledveno, ter pritiske zaradi gibanja. Ko hodimo, tečemo ali ska- prsno in vratno krivino). Te povečujejo moč hrbtenice čemo, se dolžina hrbtenice prilagaja pritiskom. Drobne in omogočajo ravnotežje v vzravnani drži z minimalnim prilagoditve med sklepi in medvretenčnimi ploščicami mišičnim naprezanjem. Če bi bila hrbtenica pri človeku omogočajo telesu ohranjanje ravnotežja v pokončni usločenost vratnih vretenc ravna, bi teža prsnega koša in drobovja pod njim ce- drži z najmanjšim mišičnim naporom. Če bi bila hrb- lotno telo nagnila naprej. Krivine hrbtenice absorbirajo tenica ravna, bi nas teža prsnega koša in trebušnih or- tudi pritiske stopal s tlemi med hojo, tekom ali poska- ganov nagibala naprej. Ob risanju figure je opredelitev izbočenost prsnih vretenc kovanjem. Hrbtenica je pri plodu konkavno upognjena zavojev in bočenja hrbtenice ena od najtežjih nalog. naprej. Značilne krivine se pojavijo po rojstvu. Pri odra- Ker je globoko zakopana znotraj trupa, je njena zaple- slem je hrbtenica v vratnem in ledvenem predelu kon- tena ukrivljenost jasno vidna le od zadaj ali s strani. veksno upognjena naprej (lordoza), v prsnem in križ- Gibljivost med vretenci omogoča upogibanja, ki lahko nem predelu pa nazaj (kifoza). poudarijo hrbtenične zavoje in obračanje trupa, zato je usločenost ledvenih vretenc opazovanje krivin hrbtenice v gibanju odločilno za pra- Ko opazujemo hrbtenični steber frontalno, se zdi po- vilno risarsko konstrukcijo celotnega trupa. izbočenost križnice in trtice polnoma raven, vidna so telesa vretenc in prečni stran- ski odrastki. Zaradi perspektive vidimo sprednja zavoja vratnih in ledvenih vretenc manjša in uravnotežena s krivino prsnega dela ter križnice, ki se približuje oziro- 5.1.2 Prsnica (sternum) je neparna ploščata kost, ki leži v dimo pod kožo kot jamico med obema koncema ključ- PRSNI KOŠ (thorax) sredinski ravnini na sprednji strani prsnega koša. Deli- nice. Ob straneh ima ročaj dve zarezi za ključnico in za Prsni koš (thorax) Skelet prsnega koša varuje srce in pljuča ter organe v mo jo na ročaj, telo in hrustančni podaljšek ali ksifoidni prvo rebro. Na ročaju in telesu prsnice imamo sedem 12 prsnih vretenc odrastek. zarez za sprejem sedmih rebrnih hrustancev. Med ro- 12 parov reber 1 2 zgornjem delu trebušne votline (želodec, jetra in vrani- čajem in telesom je zareza za drugo rebro, na telesu prsnica 3 4 co). Je največja votlina človeškega telesa, oklenjena s Ročaj je s telesom povezan z vezivnim hrustancem. pa je še pet zarez, za tretje do sedmo rebro. Razmak 5 kostmi. Prsni koš sestavlja: 12 prsnih vretenc, 12 pa- Telo in ročaj ne ležita v isti liniji, ampak skupaj tvorita med zarezami se manjša, tako da sta 6. in 7. zareza že prava rov reber in ploščata kost prsnica. kot nekje med 15–20°. Zgornji rob ročaja je vdolbljen in skoraj zliti v eno. rebra se imenuje jugularna zareza ( 6 (1–7) incisura jugularis ), kar vi- Tudi ksifoidni odrastek ni v isti ravnini s prsnico, vča- oblik in velikosti; lahko je zašiljen, štirioglat ali viličasto 7 1. jugularna zareza ročaja 9 2. sih je obrnjen nazaj ali naprej. Je iz hrustanca, različnih sklepna zareza za ključnico razcepljen. Pravimo mu tudi žlička. 3. sklepna zareza za prvo rebro 4. ročaj prsnice Zgornji rob prsnice leži na višini 2. prsnega vretenca, 10 5. kot prsnice neprava 6. telo prsnice spodnji pa na višini 10. prsnega vretenca. Povprečna 7. ksifoidni odrastek ali žlička rebra 8 (8–10) 8. medrebrni prostor dolžina prsnice pri odraslem človeku je okrog 19 cm prosti rebri 9. rebrni hrustanec (ročaj 5 cm, telo 11 cm, ksifoidni odrastek 3 cm). Pri (11, 12) 10. rebrni rob suhih ljudeh je prsnica vidna po vsej dolžini z nastav- ki rebrnih hrustancev vred. Viden je tudi spodnji rob prsnega koša, ki se pri močnem vdihu spremeni v obli- ima zunanjo in notranjo površino; zgornji rob, ki je za- ko navzdol obrnjenega loka. obljen, in spodnji, ki je oster. Na notranji površini, razen pri 1., 11. in 12. rebru, je ob spodnjem robu rebrni žleb Rebra (costae) imajo obliko loka in so zadaj s sklepi (sulcus costae), v katerem potekajo medrebrne žile in pripeta na prsna vretenca, spredaj pa so z rebrnimi živci. hrustanci pritrjena na prsnico. Zadnji del reber je ukri- vljen močneje in oblikuje kot (angulus costae). Rebrni Zadnji del rebra ima glavico (caput), vrat (collum) ter hrustanec je iz hialinega hrustanca in vezivne ovojnice grčico (tuberculum costae). Glavica ima sklepno plo- (perihondrij). Od 12 parov reber je prvih sedem nepos- skev, ki se sklepa (artikulira) z ustreznima sklepnima redno spojenih s prsnico, to so prava rebra. Osmo, 9. jamicama na telesih dveh zaporednih vretenc. Gla- in 10. rebro so neprava rebra in so s svojimi rebrnimi vici sledi vrat, temu pa grčica, ki se stika s prečnim hrustanci pripeta na prsnico posredno prek rebrnega odrastkom vretenca. Oba ta sklepa in sklep na drugi hrustanca 7. rebra. Tako sestavljajo rebrni lok (arcus strani na prsnici omogočajo gibanje reber pri dihanju, costalis). Enajsto in 12. rebro se prosto končata v mi- se pravi za širjenje in oženje prsnega koša. Pri tem se šični steni trebuha in sta plavajoči rebri. spreminjajo prostori med rebri, t. i. medrebrja. Zgradba rebra: rebro izrašča iz rebrnega hrustanca (ki Prvo rebro ima na zgornji površini grčico (tuberculum ni del rebra) in je zgrajeno iz kostnice (kostnine). Ima m. costai), na katero se pripne prednja dvigalka rebra telo (corpus), ki je najdaljši del rebra. Telo je ploščato, (scalenus anterior). Pred grčico je žleb za podključnič- no veno, za njim je žleb za podključnično arterijo in bra- Rebra hialni pletež. (costae) . Morfologija prsnega koša: fotografije prikazujejo izsto- pajoče morfološke značilnosti prsnega koša in trupa. Zgornji del prsnega koša je zakrit s plastmi mišic ra- menskega obroča, pri ženski pa z maščobnim in žlez- nim tkivom dojk na trebušni strani trupa. Ženski model Prikaz 1 ima bolj zaobljeno prsnico. Viden je spodnji rob prsne- tretje rebro ga koša oziroma rebrni lok in lega prsnice, ki ustvari vertikalno vdolbino med glavnimi prsnimi mišicami četrto rebro spredaj. Ta linija se podaljšuje do popka kot mehka ver- 1 tikalna ugreznina med dvema polovicama preme tre- 5 bušne mišice. Ob dorzalni ekstenziji in nagibu telesa Prikaz 2 4 7 nazaj izstopijo rebrni hrustanci nepravih reber (8–10), 2. 1. sklepna ploskev vretenca ki se prek hrustanca sedmega pravega rebra pripenja-6 2 za glavico rebra jo na prsnico. Ob upogibanju naprej izstopita lopatici, 3 sklepna ploskev na zlasti njun medialni rob in spodnji vogal. prečnem odrastku 9 vretenca za grčico rebra 3. kot rebra 8 10 Moški model, ki dviguje zgornja uda, raztegne in splo-4. telo vretenca šči mišice prsnega koša ter ventralnega predela. Ob 5. glavica rebra 6. medvretenčni disk vdihu zraka se povečata prostornina prsnega koša in 7. vrat rebra vidnost spodnjih reber z rebrnimi hrustanci, izstopi 8. telo rebra 9. prsnica rebrni lok. Na trupu sklonjenega moškega se s strani 10. rebrni (hialinski) vidi struktura, ki deluje kot rebra, vendar gre za mišico hrustanec seratus anterior (sprednja nazobčana mišica), ki se ob 1 strani narašča na rebra. Ta mišica prekriva rebra late- ralno in je ne smemo zamenjati za kosti. Vidna je tudi lopatica, ki ob spustu rok zdrsne lateralno ob prsnem Prikaz 3 košu. V upognjenem položaju v obliki fetusa izstopijo 2 5 1. trnasti odrastek vretenca 8 trnasti odrastki vretenc hrbtenice – sedmega vratnega pare razporejenih mišic. Globinske mišice premikajo 2. sklepna ploskev na vretenca in vseh prsnih vretenc. Ob obračanju trupa iz-prečnem odrastku 3 6 hrbtenico, ploščate, široke in tanke mišice obdajajo vretenca za grčico rebra 7 stopijo zavoji reber, opazimo značilen kot posamezne- trebuh, debelejše, bolj mesnate mišice pa dajejo obli- 3. sklepna ploskev vretenca ga rebra, ki določa zaobljenost strukture prsnega koša. ko in moč ter omogočajo gibanje ramen. Torzo vsebu- za glavico rebra 4. telo vretenca je dve votlini, ki sta druga nad drugo. Votlina prsnega 6. 5. telo rebra 4 Torzo se širi od lobanjske baze do zgornjega dela me- koša vsebuje srce in pljuča, v trebušni votlini se naha-vrat rebra deničnih kosti, zajema torej telo brez glave in okončin. 7. glavica rebra jajo prebavni in urinarni organi. Prsni koš in trebuh sta 8. grčica rebra Vključuje okostje hrbtenice, prsnega koša in ramen- ločena s trebušno prepono ali diafragmo, povezuje pa skega koščenega obroča, ki jih obdaja več kot 100 v ju hrbtenica; ta notranja prostornina se odraža na zu- nanji površini torza. Obliko zgornjemu delu torza daje ramenski obroč, ki pokriva rebra ter lopatici, ki obliku- jeta lok čez hrbet. Torzo kot kiparski motiv se je razvil v renesansi, ko so umetniki v zanimanju za antično umetnost ustvarjali kopije ohranjenih fragmentov ozi- roma ostankov klasičnih umetnin, kar se je nadaljevalo tudi v baroku in klasicizmu. V 19. stoletju je postal torzo samostojen kiparski motiv. a b Konstrukcijske risbe prsnega koša prikazujejo pirami- dalno obliko prsnega koša, ki ima geometrijsko gleda- no štiri vertikalne in dve horizontalni ploskvi. Sprednja (anteriorna) ploskev je nagnjena in rahlo izbočena, ses- tavljajo jo prsnica (p), rebrni hrustanci (h) in iz njih izha- jajoča rebra (r). Stranski ploskvi sta konveksno obliko- vani z zavoji reber, ki potekajo od rebrnih kotov. Zadnja (posteriorna) ploskev je vbočena na predelu hrbtenice, od vretenc pa se izboči do rebrnih kotov. Zgornja odpr- tina je eliptična z večjim premerom v sagitalni smeri, s r sprednje strani jo omejujeta ročaj prsnice in prvo rebro, z zadnje strani pa prvo prsno vretence. Spodnja odpr- tina je oblikovana z dvema lokoma, spredaj s spod njim robom rebrnih hrustancev, ki se imenuje rebrni lok (l) in p ksifoidnim odrastkom prsnice, ki določa infrasternalni kot, zadaj z linijo 12. rebra (r12) in ustreznim prsnim vretencem. (a) V tridimenzionalni rekonstrukciji struk- l ture prsnega koša zarišemo presečišče frontalne in h sagitalne ravnine, središče zgornje odprtine, linijo prsnice, potek reber, položaj prsnega dela hrbtenice, rebrni lok ter linijo največje prečne širine prsnega koša. (b) Prsni koš si lahko zamislimo zarezan po frontalni ravnini na dva dela; risba prikazuje anteriorni del (c). Pri risanju prsnega koša v različnih perspektivičnih r12 skrajšavah si pomagamo s poenostavitvijo celote v osnovno piramidalno obliko, ki jo postopoma členimo v detajle. (d) Konstrukcijske risbe prsnega koša Konstrukcijske risbe 5.1.3 prsnega koša RAMENSKI KOŠČENI OBROČ (cingulum pectorale) Ramenski koščeni obroč sestavlja okostje trupa in je skupaj z medeničnim koščenim obročem ter zgornjim in spodnjim udom del privesnega skeleta (prištevamo ga tudi k skeletu zgornjega uda). Kosti ramenskega obroča in roke so prekrite z mišičjem ter kožo trupa. Kosti ramenskega obroča sestavljata dve kosti, spre- daj ključnica in zadaj lopatica. Dve ključnici in dve lo- patici obkrožajo in prekrijejo zgornji del prsnega koša. Na zunanji kot lopatice je pripeta dolga kost nadlahtni- ca. Glava nadlahtnice se torej spaja s sklepno votlino za nadlahtnico na zunanjem zgornjem delu lopatice; glavo nadlahtnice obdajata odrastek lopatice, ime- novan akromij, in korakoidni odrastek lopatice. Skozi kožo lahko zatipljemo: spodnji vogal lopatice (angulus inferior), korakoidni odrastek (processus coracoideus), b c akromij (acromion) na zgornjem robu in notranji rob (margo medialis): ti deli so pogosto vidni tudi skozi kožo. Ključnica (clavicula) Ključnici določata širino ramena. Nahajata se tik pod kožo in ju lahko zatipljemo po vsej dolžini; na obeh ro- bovih, zgornjem in spodnjem, se nanjo pripenjajo mi- šice. Ključnica ima obliko zelo razpotegnjene črke S in poteka od ročaja prsnice do lopatice. Dolžina ključnice je podobna dolžini prsnice. Na ključnici opisujemo telo in dva konca. Medialni (sre- dinski) konec je prsnični, lateralni (stranski) pa lopatič- ni. Prsnični (medialni) konec je zadebeljen in ima skle- pno ploskev za stik z ročajem prsnice. Na lopatičnem (lateralnem) koncu se nahaja sklepna ploskev za sklep z ramenskim odrastkom (akromijem) lopatice. Na spo- dnji strani lopatičnega konca se pripenja močna vez trapezoidne mišice. d Lopatica ima dve ploskvi, tri vogale, tri robove in dva fraspinatno kotanjo (podgrebensko kotanjo, fossa Ključnica odrastka (korakoidni odrastek in akromij). Ti deli daje- infraspinata). Na strani se greben konča z močnim (clavicula) jo izhodišče plastem mišic, ki usmerjajo ramo in roko. ramenskim odrastkom, ki se imenuje akromij (acro- Njena sprednja ploskev se prilega prsnemu košu in mion), na katerem je podolgovata sklepna ploskev za jo imenujemo subskapularna kotanja (podlopatična stik s ključnico. kotanja, fossa subscapularis). Njena zadnja ploskev ima greben (spina scapulae), ki jo razdeli na zgor- Zgornji stranski vogal ima plitvo sklepno ponvico, ki se njo manjšo supraspinatno kotanjo (nadgrebensko imenuje glenoid (cavitas glenoidalis oz. fossa articula- kotanjo, fossa supraspinata) in na spodnjo večjo in- ris), ki se sklepa z glavo nadlahtnice. Ker je ta ponvica Lopatica (scapula) Na spodnjem delu ključnice sta dve grčevini: v prvi (tu- berositas costalis) se ključnica dotika 1. rebra, z drugo Desna ključnica ( zgornji pogled 2 tuberositas coracoidea ) pa korakoidnega odrastka lo-1 patice. Ta povezava s trupom omogoča trdno, hkrati pa gibko oporo ramenskemu obroču in nanj priklepa oba zgornja uda. Ključnica je pripeta na prsnico v drsnem 4 3 sklepu, kjer je vložena tudi vezivna ploščica (discus ar- ticularis spodnji pogled ), z akromijem lopatice pa je speta v drsnem sklepu. Med korakoidnim odrastkom lopatice in ključ- nico je močna ključnično-lopatična vez (lig. coracocla- 4 3 1 6 2 5 viculare ). 7 Lopatica (scapula) je ploščata, tanka kost trikotne ob- 1. medialni (prsnični) del like, ki je odebeljena le na robovih. Nahaja se ob zadnji 2. sklepna ploskev za ročaj prsnice 3. lateralni (lopatični) del steni prsnega koša v višini med 2. in 8. rebrom. Leži med 4. sklepna ploskev za akromij (ramenski odrastek) plastmi mišic, s svojim dnom ali hrbteničnim robom pa 5. trapezoidna črta 6. tuberositas costalis (grčevina za vez s 1. rebrom) je usmerjena proti hrbtenici. Rahlo je prislonjena na zad-7. tuberositas coracoidea (grčevina za vez s korakoidnim njo steno prsnega koša. Gibanje lopatice je polkrožno in odrastkom) drsljivo. dokaj plitva, je ojačana s krožnim vezivnohrustančnim Desna lopatica Akromioklavikularni obročem (labrum). Nad sklepno ponvico štrli naprej anteriorno 2 sklep korakoidni odrastek (processus coracoideus). Medialni 1 11 9 in zgornji rob sta tanka, stranski je zadebeljen in ima 14 7 pod sklepno ponvico grčo. Notranji rob lopatice je ena- 8 ko dolg kot ključnica. 6 Lopatica je zelo gibljiva ploščata kost in je povezana s 12 a skeletom prsnega koša prek ključnice, zato sta v giba- 13 nje ramena vključena še dva sklepa: med lopatico in ključnico (akromioklavikularni sklep) in med ključnico in prsnico (sternoklavikularni sklep). 10 Vizualizacije prikazujejo tri poglede na akromioklavi- posteriorno kularni sklep med desno ključnico in lopatico. Levo (c) 9 je prikazan stranski pogled z odstranjeno nadlahtnico, 2 4 11 3 kjer vidimo velikost in obliko sklepne ponvice. Na sredi- ni (b) je pogled na lopatico od zgoraj, kjer vidimo zdru- 8 7 b žitev akromija in ključnice, korakoidni odrastek pod njo 5 in globino infraspinatne kotanje. Risba na desni (a) pa prikazuje sredinski pogled (od hrbtenice), kjer je nazor- 12 na ukrivljenost lopatice v spodnjem delu in navzgor ter 13 navzven izraščen greben. 10 Morfologija ramenskega koščenega obroča: vidnost vidnost značilnosti okostja ramen, torej ključnice in 2 lopatice na površini telesa, je odvisna od prostornine lateralno 1. korakoidni odrastek mišičnega tkiva, ki ga obdaja, in konstitucije posame-2. akromij 3 1 8 3. greben c znika. Zgornji lateralni kot lopatice s sklepno ponvico 7 4. supraspinatna kotanja (glenoid) za nadlahtnico je zakopan globoko v mišičje 5. infraspinatna kotanja in se ga na zunaj ne vidi, na zgornji strani pa izstopa 6. subskapularna kotanja 7. glenoid - sklepna ponvica ramenski odrastek (akromij), ki sklep prekriva. Izstopa- 13 6 za nadlahtnico joča značilnost lopatice je tudi greben, ki izhaja iz krila 8. lateralni vogal lopatice in se nadaljuje naprej proti akromiju. Pri vitkih 9. medialni vogal 10. spodnji vogal osebah bodo anatomski detajli ramenskega obroča 11. zgornji rob dobro vidni, pri razvitejšem mišičnem tkivu pa opazi- 12. medialni rob 10 13. lateralni rob mo mišične izbokline in vdolbine oziroma sploščitve 14. nadlopatična zareza na mestih mišičnih prirastišč. a Ključnica povezuje lopatico z osnim skeletom; leži tik zoidne mišice ter krivulji obeh ključnic, ki potekata od pod kožo, določa širino ramena in jo lahko zatipljemo ročaja prsnice do akromija lopatice. Na tem mestu se po vsej dolžini. Pri opazovanju oblike in lege ključnice nahaja poglobitev, kje izvira deltoidna mišica, ki pokriva je pomembno videti krivino ključnice. Telo je tanko, za- ramenski sklep. Izraziti sta tudi vdolbini nad in pod obe- obljeno in zgrajeno iz kompaktne kosti, medialni in la- ma ključnicama. teralni konec ključnice pa sta širša, zaobljena in rahlo izbočena. Lateralni (ramenski) konec je sploščen in na Pri ženskem modelu (c), ki se naslanja in prenaša težo rami pogosto ustvari majhno izboklino. Krivine ključni- trupa na zgornja uda, opazimo izstopajoča medialna ro- ce se individualno razlikujejo in spreminjajo glede na te- bova lopatice, na tem mestu ob hrbtenici pa vertikalno lesne aktivnosti; pri prevladujoči uporabi enega uda, na kožno gubo. Izpostavljeni sta liniji lopatičnih grebenov primer pri desničarjih, se lahko pojavi večja ukrivljenost ter poglobitev na mestu akromija. Predela infraspinat- desne ključnice. ne in supraspinatne kotanje na lopatici sta zapolnjena z drobnimi mišicami, ki so v tem položaju napete in izsto- Fotografiji stoječih modelov (a) prikazujeta položaj z pijo. V upognjenem položaju fetusa izstopijo trnasti od- dvignjenim zgornjim udom s hrbtne strani, kjer izstopijo rastki prsnih vretenc hrbtenice ter v celoti vidna trikotna deltoidna mišica, trapezoidna mišica in pod njo ležeča oblika lopatice. Na mestu ramenskega sklepa, kjer se dvigalka lopatice, ki držijo zgornji ud navzgor za glavo. glava nadlahtnice sklepa z lopatico v plitvi sklepni pon- Vidna je sprememba nagiba grebena desne lopatice, ki vici na lateralnem zgornjem vogalu lopatice (glenoid), b pri obračanju drsi ob prsnem košu in se iz vodoravne vidimo okroglino; ta sklep prekriva deltoidna mišica. lege pomakne proti bolj navpični. Pri moškem modelu so vidni robovi široke hrbtne mišice ter nekatere mišice Konstrukcijske risbe ramenskega koščenega obroča lopatičnega okrožja – deloma supraspinatna ter miši- prikazujejo volumetrični prikaz sklepanja obeh ključ- ci teres minor in teres major (obračalki lakta). Opazen nic z lopaticama v razmerju do prsnega koša, pri če- je zgornji rob široke hrbtne mišice (m. latissmus dorsi), mer strukture geometrijsko poenostavimo s pomočjo saj njeni polovici izhajata iz hrbtenice, pripenjata pa se bistvenih strukturnih elementov, ki so spredaj linija na malo grčo nadlahtnice ter oblikujeta rob pazduhe na ključnice, na strani akromij (ramenski odrastek) in za- dorzalni strani. Pri ženskem modelu sta zaradi osvetli- daj greben lopatice. Prostornina ramenskega obroča tve bolje vidna tudi pokončna stebra dolge vzravnalke je prizmatična, z razliko od zaobljene stožčaste oblike hrbta (erector spinae), med njima je poglobitev ledve- prsnega koša. Risanje pričnemo z določitvijo središča nega dela hrbtenice. ovalne zgornje odprtine prsnega koša (0) in horizon- talno linijo, ki jo potegnemo do točke akromija lopatice Pri moškem sedečem modelu (b) opazimo na dorzalni (1). Globino ramenskega obroča določimo z dvema li- strani izstopajoča grebena in spodnja vogala lopatice, nijama: s prvo (anteriorno) povežemo mesto sklepne poglobitve na mestih prirastišč trapezoidne mišice (ob zareze za ključnico na ročaju prsnice (2) in točko skle- grebenu in akromiju lopatice ter določenih vretencih pa med ključnico in akromijem (1), s čimer določimo hrbtenice), izstopijo tudi mišice lopatičnega predela, potek ključnice. Z drugo (posteriorno) linijo povežemo kot so romboidni mišici, infraspinatna mišica in mišici točko rebrnega kota 1. rebra (3) in točko, ki označuje teres minor in major. Pogled na ramenski koščeni obroč globino akromija (4). Na posteriorni strani narišemo c od zgoraj pokaže močno izstopajoči zgornji rob trape- linijo grebena lopatice (g) do medialnega roba lopati- ce (5), ki sovpada z vertikalno ukrivljeno linijo rebrnih kotov (k) na prsnem košu. Tako zarišemo zgornje meje ravnine ramenskega koščenega obroča, vertikalno pa lahko dodamo še dve poševni liniji, ki obe izhajata iz vodoravne linije (v), ki označuje presek prsnega koša na najnižji točki prsnice: anteriorna poševna linija (a) poteka od točke (6), kjer linija rebrnih hrustancev (h) seka vodoravni presek prsnega koša (v) na višini dna 3 prsnice do točke akromija (1), posteriorna linija (p) pa 3 3 0 4 4 1 0 od točke, kjer vodoravnica prsnega koša seka linijo re- brnih kotov (k) do točke akromija. To sta liniji, ki poma- 2 gata določiti pripenjanje mišic prsnega koša s prednje (ventralne) in zadnje (dorzalne) strani. 5 5 a Ramenski obroč je nosilna skeletna osnova za pripe- 2 2 njanje zgornjih udov, katerih položaj vpliva na morfolo- k ško izstopanje elementov lopatice in ključnice. Zgornji h 1 0 1 ud se z glavo nadlahtnice spaja v glenoidu (sklepna p ponvica) lopatice, ki se obrača ob prsnem košu; ob dvi- gu zgornjega uda lahko opazujemo obračanje lopatice zlasti po položaju grebena, ki se iz vodoravne lege pre- 4 4 makne v bolj navpično. k 3 3 6 v v g 5 5 Konstrukcijske risbe ramenskega koščenega obroča Na zunanji strani ima kolčnica globoko sklepno ponvico Medenični koščeni obroč (acetabulum), kjer se stikajo vse tri kosti in predstavlja Kolčnica (cingulum pelvinum): (os coxae) sklepno ploskev za glavo stegnenice. Do pubertete so 6 2 kolčnici (os coxae), vse tri kosti samostojne in spojene med seboj v sklepni 1. sklepna ponev vsaka je zgrajena iz: ponvici s hialinim hrustancem v obliki črke Y. Pod skle- (acetabulum) – črevnice (os ilium); 2. kolčnična lina pno ponvico je velika odprtina - kolčnična lina ( foramen – sramnice (os pubis). obturatum). 3. medenični rob 9 – sednice (os ischii); (foramen obturatum) 5 4 križnica (os sacrum) trtica (os coccygis) Črevnica (os ilium) 7 Črevnica ( os ilium ) je ploščata, lopati podobna kost z 4. sprednja zadnjična črta odebeljenimi robovi, ki ima dve sklepni površini: telo je 10 5. zadnja zadnjična črta zraščeno s sednico in sramnico v sklepni ponvici ( 6. greben ace- 8 7. zgornji sprednji črevnični tabulum), sploščeni del pa ima na medialni strani uhlju trn podobno sklepno ploskev ( 8. spodnji sprednji črevnični facies auricularis ) za sklep trn s križnico. 1 9. zgornji zadnji črevnični trn 15 19 13 10. spodnji zadnji črevnični 17 trn Zgornji rob črevnice se imenuje greben ( crista iliaca ), 11. sklepna ploskev za sklep ki ga lahko v celoti otipamo. Spredaj se greben konča 2 18 s križnico 12 z zgornjim sprednjim črevničnim trnom ( spina iliaca 20 Sednica ( os ischii ) 14 anterior superior ali spina iliaca ventralis ), ki mu nižje 12. sednična veja na sprednjem robu sledi spodnji sprednji črevnični trn 13. sednično telo 16. 10. 1. 5.1.4 oziroma spodnja grča ( 14. sednična grča tuberculum ilicum ), ki je po- 15. sednični trn črevnica MEDENIČNI KOŠČENI OBROČ ( cingulum pelvinum ) membna otipna orientacijska točka na telesu. Zadaj 16. velika sednična zareza 6 2. sramnica sta zgornji zadnji črevnični trn ( spina iliaca posterior 17. mala sednična zareza 3. sednica 10 Medenico ( 4. križnica pelvis ) sestavljajo dve kolčnici (parna kost superior ) in spodnji zadnji črevnični trn ( spina iliaca Sramnica ( os pubis ) 1 5. trtica kolčnica), ki sta spredaj zraščeni v sramnični zrasti posterior inferior ). Greben črevnice je sestavljen iz dveh 9 18. telo sramnice 6. baza križnice 19. zgornja veja sramnice ( symphysis pubica ), in križnica s trtico, ki je vstavlje- ustnic, notranje ( labium internum ) in zunanje ( labium 7. sklep črevnice s križnico 20. spodnja veja sramnice 8. sklepna ponev 6 na kot zagozda med obe kolčnici. Medenica se nahaja externum ), na katero se naraščajo ploščate mišice 7 11 11 21. ovalna sklepna ploskev ( acetabulum ) 7 4 na bazi (spodnjem delu) hrbtenice, oblikovana pa je s trebušne stene. Notranja stena črevnice je konkavna 10 sramnice (sramna zrast) 9. kolčnična lina 3 ( foramen obturatum ) kostmi bokov, torej dveh kolčnic, križnice in trtice. Me- in gladka. Na zadnjem robu sta zgornji in spodnji trn 8 greben črevnice denični obroč je v nasprotju z ramenskim obročem ne- nad globoko zarezo, ki loči črevnico od sednice – to je 12 14 11. zgornji sprednji giben ter prenaša težo trupa na spodnja uda. Beseda polkrožna arkuatna linija ( linea arcuata ). Zunanja stran črevnični trn za medenico ( 12. spodnji sprednji pelvis ) izhaja iz latinske besede za skledo črevnice je konveksna in ima hrapave črte (sprednja in 8 19 15 črevnični trn 5 ter označuje zaobljenost ter globino te strukture. Mede- zadnja zadnjična črta), na katere se naraščajo mišice 13. sednična grča nica podpira spodaj trebuh ter ščiti sečila in spolovila. 14. arkuatna linija na zadnjici (glutealne mišice). 18 (na medeničnem robu) 9 3 15. sramna zrast 17 15 2 21 12 Kolčnica ( os coxae ) je zgrajena iz treh delov: Sednica ( os ischii ) ima tako kot črevnica telo, ki gra- sramni lok 13 20 14 17. sramna grča – črevnice ( os ilium ); di zadnji del sklepne ponvice (acetabuluma). Iz telesa 16 – sednice ( os ischii ); izhaja veja, ki zadaj in spodaj omejuje kolčnično lino – sramnice (os pubis). (foramen obturatum) ter se spodaj zadebeli v sednič- no grčo (tuber ischiadicum). Grči sta tipljivi in na njiju in mala medenica sta ločeni po dolžini medeničnega sedimo. Nad sednično grčo je medialno in zadaj mo- Ženska medenica Moška medenica roba ali medenične črte (linea terminalis), ki ovalno čan sednični trn (spina ischiadica), ki deli zadnji rob poteka od sramne zrasti prek polkrožne arkuatne linije kolčnice v dve zarezi: veliko sednično zarezo (incisura do sklepa med križnico in kolčnico. Velika medenica je ischiadica major) in malo sednično zarezo (incisura nad medeničnim robom in je del trebušne votline ter ischiadica minor). ščiti trebušne organe. Mala medenica je pod medenič- nim robom in oblikuje skledasto votlino, kjer se naha- Sramnica (os pubis) ima telo in dve veji, ki omejujeta jajo medenični organi. kolčnično lino (foramen obturatum). Veji obeh sramnic se stikata v sramni zrasti (symphisys ossium pubis) z Spolne razlike: medenica se pri moškem in ženski vmesno hrustančno-vezivno ovojnico. Kjer se veji sti- razlikuje po velikosti in obliki, saj sramnici oklepata s kata, je na sredinski strani ovalna sklepna ploskev (fa- svojima vejama kot, ki je pri moškem in ženski razli- cies symphysialis). čen. Mala medenica je pomembna kot porodna pot. Njen vhod (apertura pelvis inferior) je omejen s sramno Lateralni pogled na medenico prikazuje združitev zrastjo, spodnjima vejama sramnic, sedničnima gr- kolčnice s križnico in trtico; opazna sta dva ligamen- čama in trtico. Izhod iz male medenice je pri moškem ta: vez med križnico in sedničnim grebenom s trnom ožji kot pri ženski. Sramna zrast ali hrustančno-vezivni ter vez med križnico in sednično grčo. Ločimo veliko sklep obeh sramnic leži pri moškem za penisom, pri (nepravo) medenico in malo (pravo) medenico. Velika ženski pa pod venerinim gričkom. Funkcionalen je le med porodom, ko se razpre, da poveča velikost poro- dnega kanala. Medenica je pri ženski široka, kratka in 1. velika (neprava) medenica naprej zavita cev, medtem ko se moška medenica li- 2. mala (prava) medenica jakasto zoži in je višja. Oblika medenice je eden od se- 3. medenični rob (linea terminalis) kundarnih spolnih znakov. 4. križnica 5. križnično brdo Morfologija medeničnega koščenega obroča: pri- 6. trtica 7. vez med križnico in merjava moške in ženske medenice pokaže morfolo- sedničnim grebenom s ške razlike. Moški boki so ozki in višji, opazno je mesto trnom 1 8. 5 vez med križnico in dimeljske vezi, ki se spušča od sprednjega zgornjega sednično grčo črevničnega trna (na obeh straneh telesa črevnice) do 4 3 sramnega loka za genitalijami. Ženska oblika medeni- ce je širša, bolj okrogla in nižja, oblikovana tako, da nosi težo otroka med nosečnostjo, širina spodnje odprtine 6 2 pa je pomembna pri porodu. Boki so pri ženski po na- 7 vadi prekriti in mehko zaobljeni s plastjo maščobnega 8 tkiva, ki prekriva mišice trebuha, zadnjice in stegen. Pri ženskem in moškem modelu sta vidna zgornja črev- nična trna in črevnični greben. Na dorzalni strani opa- zimo dve točkasti poglobitvi na mestu sklepanja obeh črevnic s križnico. Ob glutealnih mišicah sta lateralno a poglobitvi na mestu kolčnega sklepa s stegnenico. P P Konstrukcijske risbe medeničnega koščenega obro- ča: risanje skledaste oblike medenice pričnemo z vi- 2 zualizacijo osnovnih prostorskih ravnin. Na frontalnem 2 prikazu (a) zarišemo navpično os P in vodoravnico S 1 S med prednjima zgornjima črevničnima trnoma (1) ter označimo njuno presečišče (S). Z vodoravnico poveže- mo tudi zadnja zgornja črevnična trna (2). Na lateralnem prikazu (b) označimo navpičnico, ki po- veže prednji zgornji črevnični trn (1) s točko sramne zrasti na sramnici (3) in linijo, ki poteka pod kotom 45° 3 glede na os P, skozi točko sramne zrasti (3) in prese- čišče (S); ta označuje nagib ravnine eliptične odprti- ne medenice (medenični rob) in tudi nagib križnične baze. Tem trem glavnim orientacijskim ravninam lah- 4 4 ko dodamo še nagnjeno ravnino, ki jo označuje linija med sprednjim zgornjim trnom črevnice, sprednjim spodnjim trnom in bazo sednične grče (4). Naklon li- b nije med bazo sednične grče (4) in zadnjim zgornjim trnom črevnice (2) določi naklon sednične grče po vsej dolžini (5) in hkrati naklon med zadnjim zgornjim (2) in 2 zadnjim spodnjim trnom (7) črevnice. Vodoravnica, ki jo potegnemo skozi sednični trn (6), poteka skozi sre- dino acetabuluma. Ko zarišemo še krivino križnice, do- bimo značilni zavoj medenice v obliki črke S (gledano 7 S 1 2 s strani). Poenostavitev skledaste oblike medenice in vizualizacija opisanih točk, linij ter ravnin nam pomaga pri pravilnem risanju medenice v različnih perspekti- vičnih pogledih. (c) 6 3 5 Konstrukcijske risbe medeničnega koščenega obroča 4 4 2 Mišice trupa (musculi trunci): 1. mišice prsnega koša (mm. thoracis) - mišice ramenskega obroča 1 - dihalne mišice 2. mišice trebuha (mm. abdominis) 3. hrbtne mišice (mm. dorsi) 3 c 5.2 MIŠICE TRUPA (musculi trunci) M išice trupa oblikujejo telo na sprednji (trebušni) in zadnji (hrbtni) strani. Včasih sega njihovo pri-rastišče ali izvor vse do glave, nadlakti ali stegneni- ce. Mišice prednje (ventralne) strani delimo na mišice prsnega koša in mišice trebuha. Na dorzalni strani se nahajajo hrbtne mišice. Mišice ob hrbtenici in mišice sprednje trebušne stene podpirajo hrbtenico, premikajo hrbtenico naprej, nazaj in vstran ter jo obračajo. Poleg tega mišice sprednje trebušne stene ščitijo in vzdržujejo pravilno lego tre- bušnih organov, široke tanke plasti mišic pa utrjujejo trebuh in spajajo prsni koš z medenico. Nekatere miši- ce pomagajo pri gibanju zgornjih udov, to sta na hrbtu Konstrukcijske risbe ležeči dolgi ploščati mišici: široka hrbtna mišica (m. medeničnega koščenega obroča latissimus dorsi) in trapezoidna mišica (m. trapezius), ki ju funkcionalno prištevamo k zgornjemu udu. De- 2. Mala pektoralna mišica (mala prsna mišica, m. pec- Mišice prsnega koša belejše, bolj mesnate mišice oblikujejo in učvrščujejo Velika in mala toralis minor) leži pod veliko pektoralno mišico in je (mm. thoracis) pektoralna mišica ramena. ploščata trikotna mišica. ( m. pectoralis major in IZVOR: minor ) od 2. do 5. rebra. 5.2.1 NARASTIŠČE: korakoidni odrastek lopatice. MIŠICE PRSNEGA KOŠA (mm. thoracis) FUNKCIJA: priteza lopatico, niža ključnico in dviga rebra. Mišice prsnega koša povezujejo zgornji ud s trupom, v 3. Mišica seratus anterior (sprednja nazobčana miši- globljem sloju pa tvorijo steno prsnega koša. Iz prsne- ca, m. serratus anterior) pokriva stranski del prsnega ga koša izvirajo: koša. Ima devet jezikov, od tega je šest skritih za veliko – nekatere mišice ramenskega obroča (ki jih podrob- prsno mišico. neje obravnavamo pri mišicah zgornjega uda). Sem IZVOR: njeni jeziki izhajajo iz prvih devetih reber. spadajo: mišice ramenskega obroča (velika in mala NARASTIŠČE: na medialnem (hrbteničnem) robu lopatice. pektoralna mišica, mišica seratus anterior) ter ne- FUNKCIJA: vleče lopatico navzpred, obrača lopatico, katere mišice sprednje strani vratu; gor nji jeziki jo dvigajo. Pri fiksirani lopatici dviga rebra – dihalne mišice, ki so prsnemu košu lastne mišice in pomaga pri vdihavanju. (zunanje in notranje medrebrne mišice), in trebušna prepona. MIŠICE RAMENSKEGA OBROČA: 1. Velika pektoralna mišica (velika prsna mišica, m. pectoralis major) je štirikotne oblike, ko so roke spuš- čene navzdol; ko roke dvignemo, dobi trikotno obliko. IZVOR: izvira iz medialne polovice ključnice in prsnice do 6. rebrnega hrustanca ter priležnih (iz njih izhajajo- čih) pravih reber. Mišica seratus anterior PRIRASTIŠČE: (m. serratus anterior) s kito se pripenja na greben velike grče nadlahtnice. FUNKCIJA: mišica tvori sprednjo pazdušno gubo ter priteza in vrti nadlaket navznoter; je torej premikalka (abduktor) zgornjega uda, ki ga obrača navznoter. Če je nadlaket fiksirana, dviga rebra in s tem pomaga pri dihanju ter premika ključnico. Ko potegnemo roke naprej, se spredaj pri moškem iz- riše spodnji rob prsne mišice oziroma prsi. Pri ženski je mišica po navadi manj razvita, prekrita je z maščob- nim in žleznim tkivom prsi. DIHALNE MIŠICE: Zunanje in notranje medrebrne mišice Med dihalne mišice štejemo zunanje in notranje med- Mišice trebuha (mm. intercostales externi et interni) (mm. abdominis) rebrne mišice ter trebušno prepono. 1 1. prema trebušna mišica 4. Zunanje in notranje medrebrne mišice (mm. inter- 2. zunanja poševna trebušna costales externi et interni mišica ) 3. notranja poševna trebušna Medrebrne mišice zapolnjujejo prostore med rebri. mišica – 4. prečna trebušna mišica Zunanje potekajo od spodnjega roba zgornjega 1. rebra do zgornjega roba spodnjega 12. rebra od za- 2 c daj naprej. a. bela črta aponevroze – a 3 (linea alba) Notranje pa v obratni smeri, tako da njihovi snopi b. vezivni tulec potekajo križno na snope prejšnje. 4 (rektusova ovijalka) Zunanje medrebrne mišice dvigajo rebra in so vdi- c. prečna medkita halne, notranje pa izdihalne. b 5. Prepona (diaphragma) je glavna dihalna mišica. S svojo lego ločuje prsni koš od trebušne votline. Mišica je ploščata in ima obliko odprtega dežnika, vbočena je proti prsnemu košu. V osrednjem (vezivnem) delu (centrum tendineum) je ta mišica vezivna, od nje po- tekajo mišični snopi periferno in so naraščeni na rebra, zato se poveča prostornina prsnega koša in se pljuča aponevroze ostalih treh mišic. Prepona žličko iz hrustanca na prsnici ter na ledvena vretenca razširijo. IZVOR: izhaja iz hrustancev 5.–7. rebra ter na osti prsnice. (diaphragma) hrbtenice. V vezivnem delu je odprtina za spodnjo veno PRIRASTIŠČE: zgornja veja sramnice med sramnima gr- kavo in desni frenični živec. 5.2.2 čama. MIŠICE TREBUHA (mm. abdominis) FUNKCIJA: pri fiksiranem prsnem košu poteza sprednji Prepona ima tri dele: rebrni, ki je pripet na zadnjih re- del medenice navzgor oziroma vleče prsni koš navzdol; brnih hrustancih, prsnični, ki se pripne na žličko prsni- Mišice sprednje trebušne stene so ploščate in razpo- pri fiksirani medenici vleče prsni koš navzdol in upogi-ce, in ledveni del, ki ima tri krake: medialna kraka leve rejene tako, da se njihovi snopiči križajo v vseh smereh ba hrbtenico. Pritiska na trebušno votlino in daje oporo in desne strani tvorita pentljo v obliki osmice; skozi (potekajo v podolžni, poševni in prečni smeri), s čimer ter zaščito notranjim organom. zgornji del osmice prehajajo požiralnik, klateža in levi dajo čvrsto oporo in zaščito trebušnim organom. Za- frenični živec (n. phrenicus sinister), skozi spodnje- polnjujejo odprtino med prsnim košem in medenico. Zunanji rob te mišice sega do mamilarne linije, to je ga pa aorta in prsni mezgovod (ductus thoracicus). črte, ki si jo zamislimo potegnjeno od prsne bradavice Med intermediarnim in medialnim krakom prestopajo Na vsaki strani trebuha opisujemo po štiri mišice: (mamilla) navzdol in ki poteka prek spodnjega vogala prepono v. azygos oziroma v. hemiazygos ter splanh- velike prsne mišice skoraj navpično navzdol, spodaj pa nični živci. Med intermediarnim in lateralnim krakom 1. Prema trebušna mišica (m. rectus abdominis) zavije močno navzven in konča na prednjem gornjem prestopa prepono simpatični trunkus. Na zgornji po- Poteka od prsnice in spodnjih rebrnih hrustancev trnu črevnice. Ker pa je spodnji rob preme mišice za-vršini prepone ležijo pljuča in srce, pod spodnjo povr- navzdol na sramnico in sramno zrast in je prekinjena obljen v medialni smeri, nastane na tem mestu kitasta šino prepone pa se nahajajo jetra, želodec in vranica. s tremi ali štirimi prečnimi kitastimi vložki. Mišica leži trikotna ploskev – dimeljski trikotnik. Njegova spodnja Pri skrčenju se vbočenje mišice v prsni koš zmanjša, v vezivnem tulcu (rektusova ovijalka), ki ga sestavljajo stranica je dimeljska vez (ligamentum inguinale), ki Prema trebušna mišica Zunanja poševna Notranja poševna (m. rectus abdominis) trebušna mišica trebušna mišica (m. obliquus externus (m. obliquus internus abdominis) abdominis) nakazuje mejo med trebuhom in začetkom stegna. z aponevrozo konča v beli črti (rektusovi ovijalki) vse do Zaradi močnih aponevroznih vlaken je opisana črta vi- sramne zrasti in do konca dimeljskih vezi na grebenu dna kot neizstopajoča vdolbina tudi na koži. Iz enake- črevnice. ga vzroka je vidna tudi bela črta (linea alba) po sredini FUNKCIJA: par mišic upogiba hrbtenico ter vleče prsni trebuha. koš navznoter, ko je medenica fiksna. Vsaka mišica sama upogiba prsni koš na svojo stran. Pomaga tudi Bela črta je belkast vezivni trak, ki poteka od žličke prečni trebušni mišici pri stiskanju trebušne votline. prsnice do sramnične zrasti. Sestavljena je iz apo- nevroz trebušnih mišic. Vitre oziroma vlakna preme 3. Notranja poševna trebušna mišica (m. obliquus in- mišice prekinjajo tri (včasih štiri) prečne medkite (in- ternus abdominis) leži pod zunanjo poševno mišico. tersectiones tendinae), ki kot prečne vdolbine sekajo IZVOR: začne se na zgornjem robu črevnice in dimeljski trebuh čez popek ter v višini 9. in 7. rebra. vezi (ingvinalnem ligamentu). PRIRASTIŠČE: konča se na hrustancih zadnjih štirih reber 2. Zunanja poševna trebušna mišica ter v rektusovi ovijalki. Njeni snopiči potekajo pravoko- ( m. obliquus ex- ternus abdominis) tno na snopiče prejšnje. IZVOR: poteka iz spodnjih osmih reber (5.–12.) med jezi- FUNKCIJA: hrbtenico upogiba in obrača na svojo stran. ki mišice seratus anterior (prednje nazobčane mišice) ter med izhodišči široke hrbtne mišice. 4. Prečna trebušna mišica (m. transverses abdomi- PRIRASTIŠČE: poteka postrani navzdol in medialno ter se nis) leži pod obema poševnima trebušnima mišicama. IZVOR IN PRIRASTIŠČE: poteka s črevničnega grebena in Prečna trebušna mišica zadnjih reber ter se končata v rektusovi ovijalki. Globinske mišice hrbta - vzravnalka trupa (m. transverses abdominis) (m. erector trunci) FUNKCIJA: napenja in stiska trebušno steno. Aponevroza zunanje poševne trebušne mišice je raz- peta med sprednjim zgornjim črevničnim trnom in sramno zrastjo ter tvori dimeljsko vez (ingvinalni li- črevnično–rebrna m. gament) skupaj z notranjo poševno trebušno mišico in stegensko fascijo. Ta vez je vezivni navzgor obrnjen dolga hrbtna m. žleb. Nad tem žlebom leži dimeljski kanal (canalis in- guinalis spinalna m. ), ki ima dve odprtini. Zunanji dimeljski obroček leži medialno in bliže površini telesa, notranji dimeljski obroček leži dva centimetra dorzolateralno in globlje od prvega. Skozi dimeljski kanal poteka pri moškem semensko povesmo, pri ženski pa okrogla vez mater- nice (lig. teres uteri). 5.2.3 MIŠICE HRBTA (mm. dorsi) Delimo jih na globinske in površinske hrbtne mišice. Površinske mišice II. mišice GLOBINSKE MIŠICE hrbta ramenskega opisujemo skupaj kot eno mišico I. mišici za rebra: obroča: vzravnalko trupa (m. erector trunci); ta združuje tri ve- mišica serratus like hrbtne mišice: črevnično–rebrno mišico ( posterior superior dvigalka lopatice m. ilioco- et inferior stalis ), dolgo hrbtno mišico ( m. longissimus ) in spinal- romboidna m. no mišico (m. spinalis). Vsako od teh delimo na odseke glede na to, v katerem delu hrbtenice leži. trapezoidna m. IZVOR: začno se na križnici in črevnici ter potekajo mišica seratus anterior navzgor do vratnega dela hrbtenice oziroma zatilnice. PRIRASTIŠČE: nekatere se končajo na rebrih in stranskih odrastkih vretenc ob zatilnici, nekatere pa potekajo le med posameznimi vretenci. FUNKCIJA: vsi trije mišični sistemi hrbtenico vzravnajo ali nagibajo vstran, deloma pa jo tudi zasučejo okoli navpične osi. POVRŠINSKE MIŠICE delimo v mišice za rebra ter mi- šice za ramenski obroč in zgornji ud: Mišici za rebra sta zadnja zgornja in zadnja spodnja če je trnasti odrastek 7. vratnega vretenca; drugo tako nazobčana mišica (m. serratus posterior superior et polje nastane na trnastih odrastkih zadnjih prsnih vre- Široka hrbtna mišica inferior (m. latissimus dorsi) ). tenc tako, da se mišica ne konča zašiljeno, saj njen topi konec nadaljuje kita; tretja vdolbina pa nastane Obe mišici izvirata iz trnastih odrastkov vretenc in po- na kitastem polju, kjer se mišica nasaja na greben lo- tekata tako, da se zgornja pripenja na 2.–5. rebro in patice. rebra dviga, spodnja pa se pripenja na 8.–12. rebro in poteza rebra navzdol. 2. Široka hrbtna mišica (m. latissimus dorsi) je tanka ploščata hrbtna mišica, ki pokriva ves hrbet od srede Ko govorimo o MIŠIČJU RAMENSKEGA OBROČA je bi- navzdol in navzgor ter sega do nadlakti. Je trikotne ob- stvena zveza med lopatico in prsnim košem. Lopatica like z vrhom (vogalom) proti križnici. Funkcionalno jo je vpeta na prsni koš s ključnico ter nekaj mišicami: štejemo k zgornjemu udu. trapezoidno mišico (m. trapezius), sprednjo nazob- IZVOR: izvira iz trnastih odrastkov zadnjih petih prsnih čano mišico (m. serratus anterior), dvigalko lopatice vretenc, zadnjega rebra, črevničnega grebena ter (m. levator scapulae), rutasto ali rombasto mišico (m. prsnično-ledvene (torakolumbalne) aponevroze. rhomboideus), ki jo gradita dve mišici: velika romba- PRIRASTIŠČE: pripenja se na greben pod malo grčico sta mišica (m. rhomboideus major) in mala rombasta nadlaktnice. mišica (m. rhomboideus minor). Taka vpetost omo- FUNKCIJA: ta mišica priteza prosto viseča lakta k trupu goča lopatici, da se po prsnem košu giblje navzgor in nazaj in proti hrbtenici, dvignjena pa vleče navzdol; navzdol, proti sredini in navzven. Možno je tudi obrača- pritiska lopatice k prsnemu košu in je notranji obrača- nje lopatice, pri čemer os obrata poteka skozi prsni koš lec zgornjega uda; ko je zgornji ud fiksiran, lahko dviga Trapezoidna mišica od spredaj nazaj skozi lopatico. trup in rebra. Tvori tudi zadnjo pazdušno gubo. (m. trapezius) 1. Trapezoidna mišica (kapucasta m., m. trapezius) je Vse druge hrbtne mišice so vidne le deloma, napol so ploščata, na različnih mestih različno debela mišica. skrite pod prvima dvema. Tako opazimo dele dveh mi- IZVOR: izvira iz zatilnice (zatilne črte na lobanji) ter trnov šic med obračalko glave in robom kapucaste mišice sedmih vratnih in 12 prsnih vretenc. na vratu, dele štirih pa v trikotnem prostoru med kapu- PRIRASTIŠČE: pripenja se na lopatični greben in akromij casto in široko hrbtno mišico na lopatici. Prvi dve sta (acromion) ter zunanjo tretjino ključnice. jermenasta mišica glave in vratu (glejte mišice vratu) FUNKCIJA: dviga lopatico in ramenski del ključnice. Gle- in dvigalka lopatice. de na potek jo delimo v zgornji del, ki lopatico dviga in obrača, srednji, ki lopatico premika k hrbtenici, in 3. Dvigalka lopatice (m. levator scapulae) je vretena- spodnji, ki lopatico vleče navzdol in obrača. Z zgornji- ste oblike. mi vlakni proti lobanji obe mišici upogneta glavo proti IZVOR: s štirimi jeziki na stranskih odrastkih 1.–4. vra- hrbtu, vsaka zase pa zasuka glavo na svojo stran. tnega vretenca. PRIRASTIŠČE: gornji kot lopatice. Ta mišica na več predelih prehaja v kitasta polja, ki jih FUNKCIJA: dviga lopatico proti glavi. vidimo tudi na površini kože kot rahle vdolbine: prvo tako polje je na prehodu vratu v hrbet, njegovo središ- 5. Infraspinatna mišica (podgrebenčnica, m. infraspi- Mišice lopatičnega okrožja natus) je trikotne oblike. a b Vizualizacija mišic trupa 1. velika in mala romboidna m. IZVOR: infraspinatna kotanja lopatice. Ventralne mišice (a) PRIRASTIŠČE: 2. infraspinatna m. velika grčica nadlaktnice. 3. supraspinatna m. 1. velika pektoralna m. FUNKCIJA: obrača nadlaket navzven (supinatorično). 4. mišica teres minor 2. m. serratus anterior 5. mišica teres major 3. medrebrne m. 6. subskapularna m. 6. Supraspinatna mišica (nadgrebenčnica, m. supras- 4. zunanja poševna pinatus trebušna m. ) je trikotne oblike: 5. prema trebušna m. IZVOR: supraspinatna kotanja lopatice. 6. prečna trebušna vez PRIRASTIŠČE: poteka pod ramenskim odrastkom – akro- 8 7. aponevroza zunanje FUNKCIJA: 10 pomaga dvigati nadlaktnico. 1 11 Dorzalne mišice (b) 12 mijem in se pritrja na malo grčico nadlaktnice. 9 poševne m. 1 3 7. Mišica teres minor (mala okrogla m., m. teres minor) 2 13 8. trapezoidna m. 14 je podolgovata okrogla mišica. 9. supraspinatna m. 4 2 IZVOR: zunanji rob lopatice. 3 10. infraspinatna m. 11. m. teres minor PRIRASTIŠČE: velika grčica nadlaktnice. 12. m. teres major FUNKCIJA: 5 13. m. seratus posterior obrača nadlaket navzven. 15 6 14. medrebrne m. 5 15. široka hrbtna m. 8. Mišica teres major (velika okrogla m., m. teres major) 4 16. ledvena aponevroza široke IZVOR: hrbtne m. zraven male na zunanjem robu lopatice. PRIRASTIŠČE: mala grčica nadlaktnice. 16 FUNKCIJA: vleče nadlaket nazaj in jo obrača navznoter (pronatorično). 7 Pod lopatico se nahaja še: 9. Subskapularna mišica (podlopatična m., m. subsca- pularis), ki je skrita pod zunanjimi mišicami. V spodnjih slojih hrbta leži še vrsta intrinzičnih hrbtnih mišic, ki so razvrščene predvsem podolžno ali rahlo poševno ob MIŠICE LOPATIČNEGA OKROŽJA se vidijo le deloma: hrbtenici ter skrbijo za njeno upogibanje in prožnost. najbolj izpostavljene so deltoidna mišica na lateralni strani, ki skupaj tvorijo vzravnalko trupa, so vidne kot strani, trapezoidna mišica na dorzalni strani in velika dolga vertikalna mišična snopa na vsaki strani hrbte- 4. Romboidna mišica (m. rhomboideus major in m. Vizualizacija mišičnih struktur na moškem trupu po- pektoralna mišica na ventralni strani trupa. Na spo- nice. Vzravnalka hrbta vzdržuje vzravnan položaj tele-rhomboideus minor). kaže razporeditev površinskih mišic, ki v plasteh prek- dnjem delu trupa sta vidni široka hrbtna mišica (dor- sa in daje obliko spodnjemu ter sredinskemu predelu IZVOR: potekata iz trnov 6. in 7. vratnega vretenca in rivajo trup in učvrstijo povezavo prsnega koša in me- zalno) in prema trebušna mišica (ventralno). hrbta. Prekrivajo jih plasti zadnje zgornje in zadnje 1.–4. prsnega vretenca postrani navzdol proti lopatici. denice. Najočitnejši sta prema trebušna in zunanja spodnje nazobčane mišice, ki dajejo oporo hrbtenici in PRIRASTIŠČE: na medialnem robu lopatice. poševna mišica, skozi katero lahko vidimo rebra, ko se Mišice hrbta so razporejene v večjih plasteh, globin- pomagajo pri dihanju, vendar neposredno niso vidne FUNKCIJA: obe potezata lopatico navzgor in proti sredi- telo raztegne nazaj ali na eno stran. Skelet zgornjega ske mišice so drobne in tanke, površinske pa posta- na površini telesa. Zunanjo obliko dajeta hrbtu zlas-ni. dela trupa je prekrit z debelimi in močnimi mišicami, nejo širše in debelejše. Globinske mišice na dorzalni ti veliki ploščati mišici, ki sta široka hrbtna mišica na spodnjem delu in kapucasta mišica na zgornjem delu mišična snopa vzravnalke hrbta, ki najbolj izstopata hrbta. na ledvenem predelu zaradi močnih stranskih prečnih odrastkov ledvenih vretenc. Spodnji del hrbta prekriva Morfologija trupa: Opazovanje telesne morfologije široka hrbtna mišica, ki tvori zadnjo pazdušno gubo. posreduje informacije o vidnih površinskih plasteh mi- Trapezoidna mišica prekriva vrat in zgornji del hrbta. šic, glede na katere lahko sklepamo tudi o lastnostih, Na lopatičnem predelu zapolnjujejo prostor med tra- razporeditvi in kompleksnosti globinskih plasti mišic pezoidno in široko hrbtno mišico supraspinatna miši- trupa. Mišice nam pomagajo določiti položaj kosti, na ca ter mišici teres minor in teres major. Izstopata obe katere se pripenjajo z vezmi (ligamenti). Fotografije lopatici, zgornji medialni vogal in spodnji vogal lopati- prikazujejo površinske detajle ženskega in moškega ce; greben lopatice je zaradi dviga zgornjih udov delno trupa. Sredinska vertikalna ugreznina na mestu bele obrnjen navzgor. Na spodnjem delu trupa opazimo lini- črte (linea alba) je pri ženskem modelu zmehčana s jo grebena črevnice ter simetrični poglobitvi na mestu površinsko podkožno maščobno oblogo, medtem ko sklepanja križnice in obeh kolčnic. Na predelu zadnjice opazimo pri moškem ostrejšo zarezo, ki poteka nav- opazimo ob glutealnih mišicah simetrični poglobitvi na pično med prsnimi in trebušnimi mišicami. mestu kolčnega sklepa z glavo stegnenice. Pri moškem modelu so ventralno spodaj dobro vidne Na fotografijah ženskega modela z dvignjenima zgor- prema trebušna mišica, ki jo prekinjajo prečne kitaste njima udoma izstopata obe prednji pazdušni gubi, ki ju vezi, mišica seratus anterior (sprednja nazobčana miši- tvori velika pektoralna mišica, ki izvira na prsnem košu ca), zunanja poševna mišica in deloma notranja pošev- in se pripenja na greben velike grče nadlahtnice. Zgor- na mišica. Vidna sta prednji del grebena črevnice in di- nji del prsnega koša prekriva žlezno in maščobno tki- meljska vez, ki poteka poševno od zgornjih trnov črevnice vo dojk, na spodnjem delu pa je viden rebrni lok, ki ga mimo spodnjih trnov črevnice do sramne zrasti. Pri dvigu oblikujejo ksifoidni odrastek prsnice ter rebrni hrustanci zgornjega uda izstopi sprednja pazdušna guba, ki je obli- spodnjih pravih reber, treh nepravih reber, ki se pripe- kovana z vlakni velike pektoralne mišice. Na zgornjem njajo na hrustanec sedmega rebra ter lateralno izbokli- delu trupa so vidne hrustančne vreznine na prsnici, iz no, kjer se konča zgornje prosto rebro. Sredinska veziv- katerih izhajajo rebrni hrustanci prvih sedmih reber, ročaj na bela linija in mišice ventralnega predela niso izrazite, prsnice, na katerega se prislanjata ključnici, ksifoidni od- saj jih prekriva podkožno maščobno tkivo. Širina mede- rastek prsnice, rebrni lok, ki zaokroži spodnji rob prsnega nice je širša, opazimo greben črevnice, mesti zgornjih koša, in velika pektoralna mišica. Ramenski sklep prekri- črevničnih trnov in mesto sramne zrasti na sramnici. va izstopajoča deltoidna mišica. Na lateralni strani trupa opazimo jezike mišice seratus anterior, ki se pripenja na 5.3 spodnja rebra prsnega koša. Pod njo postrani navzdol so KONSTRUKCIJSKE RISBE TRUPA vidna vlakna zunanje poševne trebušne mišice, ki poteka S od spodnjih reber do sredinske trebušne aponevroze, di- keletno osnovo predelu trupa dajejo hrbtenica, meljske vezi in prednjega dela grebena črevnice. kosti prsnega koša ter ramenski in medenični koščeni obroč. (a) Volumen med rebrnimi hrustanci Na dorzalni strani trupa opazimo vertikalno poglobi- na prsnem košu, hrbtenico in medenico, zapolnjuje- tev na liniji hrbtenice, ob njej izstopata na vsaki strani jo tanke trebušne in hrbtne mišice, ki povezujejo prsni Konstrukcijske risbe trupa koš z medenico. Sprednji del prsnega koša prekrivajo prsne mišice in pri ženskah tkivo dojk. (b, c) Obe votlini – votlina prsnega koša in trebušna votlina – sta povezani s hrbtenico, ukrivljeno v dvojni S-obliki. Prednji del prsnega koša sestavljajo prsnica (1) in re- brni hrustanci (2). Spodnji deli rebrnih hrustancev obli- kujejo navzven in navzdol ukrivljeno, rahlo upognjeno 6 5 ploskev, ki nasprotuje usmerjenosti reber. Stranski po- vršini prsnega koša zaokrožita volumen v globino in na- 7 zaj; prsni koš ima obliko zaobljene kupole, sprednji del prsnega koša tvori rebrni lok (3), ki se pričenja ob kon- cu prsnice na žlički (4). Pri risarski konstrukciji prsnega koša si pomagamo z vizualizacijo prečnih prerezov, ki 1 omogočijo razumevanje volumna. Spodnja odprtina prsnega koša, ki jo zapira mišica trebušne prepone, je 2 4 precej širša od zgornje, kjer se ob prvem rebru in ključ- nicah nahaja baza vratu. Ramenski koščeni obroč – ključnici z lopaticami – se stika z aksialnim okostjem 3 trupa na točki prislona ključnic ob ročaj prsnice (5) in prvo rebro. Ključnici se na lateralnem delu prislonita na akromij (6) – ramenski odrastek lopatice, pod njim pa se nahaja bolj ploščata sklepna površina (7) za stik z nadlaktnico. Za pravilno volumetrično razumevanje ramenskega predela je treba razumeti tudi strukturo in mehaniko ramenskega obroča. (d) Nasadišče velike prsne mišice se nahaja na veliki grčici nadlahtnice (vg) in tvori pre- dnjo pazdušno gubo. Zadnjo pazdušno gubo oblikuje široka hrbtna mišica, ki se prav tako pripenja na kost nadlahtnico. Ramenski predel pokriva trapezoidna mi- šica (8), ki se spredaj pripenja na lateralni del ključnic. Ramenski sklep prekriva deltoidna mišica (9), pri giba- nju nadlahtnice sodelujejo mišice lopatičnega okrož- ja. Na prikazu (e) vidimo podlopatično mišico (10), ki zapolnjuje prostor podlopatične kotanje in mišico teres major (11), ki se pripenja na malo grčico nadlahtnice a (mg). b c 6. OKOSTJE IN MIŠIČJE ZGORNJIH OKONČIN 6.1 OKOSTJE ZGORNJIH OKONČIN (ossa extremitatum superiorum) 1. Kosti ramenskega obroča (cingulum pectorale): ključnica in lopatica; funkcionalno ju prištevamo tudi k okostju trupa 2. Kost v nadlaktu (ossa brachii): nadlahtnica (hume- vg rus) 8 3. Kosti v podlaktu (ossa antebrachii): podlahtnica 6 (ulna) in koželjnica (radius) 4. Kosti v roki (ossa manus): zapestne kosti (ossa car- pi), dlančnice (ossa metacarpi) in prsnice (ossa di- 5 7 gitorum manus) 6.1.1 vg KOST NADLAKTA: NADLAHTNICA (humerus) 1 Okostje zgornjih okončin 9 mg Nadlahtnica je edina kost nadlakta. Je dolga kost, nje- I. (ossa extremitatum no telo je skoraj cilindrično, le z nejasno izraženimi superiorum) 2 robovi. Oba konca sta odebeljena in prirejena za skle- 3 panje: zgornji (proksimalni) z ramenskim sklepom, I. kosti ramenskega obroča 10 ( cingulum pectorale ): spodnji (distalni) pa z obema kostema podlakta, kjer 11 II. ključnica ( clavicula ) in tvori komolčni sklep. Anatomski deli nadlahtnice so: lopatica(scapula); proksimalni del z glavo nadlahtnice, vrat nadlahtnice, II. kost nadlakta (ossa brachii): d telo (deblo) ter distalni del. nadlahtnica (humerus); III. kosti podlakta Ramenski sklep je kroglast sklep, saj se polkrožna gla- (ossa antebrachii): III. podlahtnica (ulna) in va nadlahtnice (caput humeri) sklepa s sklepno pon- koželjnica (radius); vico lopatice. Glava se nadaljuje v anatomskem vratu IV. kosti v roki ( (ossa manus): collum anatomicum ) in ta v kirurškem vratu ( collum zapestne kosti (ossa carpi), chirorgicum); oba kot nekakšen vstavek povezujeta dlančnice (ossa metacarpi) poševno glavo in navpično ležeče telo nadlahtnice. in prsnice (ossa digitorum IV. manus) Sledita dva izrastka, velika grčica (tuberculum majus) na zunanji strani in mala grčica (tuberculum minus) na Konstrukcijske risbe trupa e sprednji strani, ki se iztezata v grebena crista tubercu- li majoris in crista tuberculi minoris; med grebenoma Nadlahtnica 1 se nahaja medgrčični žleb (sulcus intertubercularis). Podlahtnica in koželjnica (humerus) (ulna in radius) Na grčicah se priraščajo mišice, po žlebu pa poteka 2 1. ramenski sklep kita dvoglave nadlaktne mišice (m. biceps brachii). Na 2. proksimalni del telesu je na sprednji stranski površini v zgornji tretjini 3. telo deltoidna grčavost (tuberositas deltoidea), ki služi pri- 5. komolčni sklep rastišču deltoidne mišice. 3 4. distalni del Spodnji konec kosti se razširi in splošči. Sklepanju s podlahtnico služi medialno ležeči nadlahtnični valj (trochlea), ki je sestavljen iz dveh valjema podobnih 4 delov. Medialno ležeči valj je večji in nižji. 5 Poleg nadlahtničnega valja je na zunanji strani še gla- vica nadlahtnice (capitulum humeri), ki se sklepa s ko- željnico. Nad trohleo in glavico razločimo dve vdolbini: medialna je nadlahtnična vdolbina oziroma jamica za koronoidni odrastek (fossa coronoidea), lateralna pa je koželjnična jamica (fossa radialis). Razširjeni del nadlaktnice se konča na notranji strani Nadlahtnica anteriorno posteriorno z medialnim podlahtničnim epikondilom (epicondylus (humerus) 4 1 ulnaris), na zunanji strani pa z lateralnim koželjničnim 1. glava 5 2 epikondilom (epicondylus radialis). Na zadnji (dorzalni) 3 1 4 2. anatomski vrat 2 6 strani kosti je nad trohleo oziroma valjem le ena vdol-3. kirurški vrat bina, komolčna jamica ( fossa olecrani ). 4. velika grčica 5. mala grčica 6. medgrčični žleb 6.1.2 8. medialni (podlahtnični) KOSTI PODLAKTA: PODLAHTNICA (ulna) 7 7. deltoidna grčavost 7 epikondil IN KOŽELJNICA (radius) 9. lateralni (koželjnični) nadlahtnice spredaj. Spodaj se zoži in oblikuje majhno nim telesom, ki je zgoraj močno odebeljeno, navzdol epikondil 10. nadlahtnični valj – trohlea Kosti podlakta sta podlahtnica in koželjnica. Ležita zaobljeno glavo blizu zapestja (na strani mezinca), ki pa se zoži; je daljša od koželjnice, postavljena je rahlo 11. komolčna jamica vzporedni druga z drugo in se sklepata v komolcu in je vidna na površini zapestja. Koželjnica je ozka in za- višje in zadaj. 13. jamica za koronoidni zapestju. Podlahtnica leži na notranji (medialni) strani 12. glavica nadlahtnice obljena zgoraj, kjer je zakopana v meso, ter široka in odrastek in se nadaljuje proti mezincu, koželjnica pa je stranska, sploščena spodaj, kjer daje širino zapestju. Koželjnica Njen proksimalen konec (proksimalna epifiza) je de- 14. koželjnična jamica lateralna kost, ki je usmerjena proti palcu. Povezani sta se vrti okrog podlahtnice ter obrača celotno roko. bel, sploščen in oblikuje značilno na zunaj vidno ko-13 14 10 12 9 11 8 s fino medkostno membrano, ki daje dodatno površino stno konico komolca. Ta konica se imenuje komolčni 10 za izvor mišic. Podlahtnica je zadebeljena zgoraj, kjer Podlahtnica (ulna) odrastek ali kavelj (olecranon) in se prilega komolčni oblikuje konico komolca zadaj in se spenja z valjem Podlahtnica je parna, dolga kost s trikotno prizmatič- vdolbini nadlahtnice, ko je okončina iztegnjena ali rav- komolčnem sklepu. Njuno gibanje je omejeno na fle- Podlahtnica (ulna) ksijo in ekstenzijo (naprej in nazaj). Komolčni sklep 2. 5 2. komolčni odrastek zareza za koželjnico na 1 dolžini. Postopoma se zoži ter postane bolj tanko in 1. komolčni odrastek 1. trohlea – nadlaktnični valj (olekranon) Telo podlahtnice je prizmatično (tristransko) po vsej podlahtnice 3. podlahtnici 3. glavica koželjnice 3 cilindrično (valjasto) proti zapestju. Spodnji (distalni) 1 proksimalni koželjnično-4 4. koželjnična grčavost 2 3 podlahtnični sklep 2 konec podlahtnice se konča s podlahtnično glavo ( ca-5. jamica za koronoidni 4. glavica podlahtnice odrastek podlahtnice put ulnae ) in podlahtničnim klinastim odrastkom ( pro- 5. podlahtnični klinasti 6. koželjnična jamica 7 odrastek cessus styloides ulnae ), ki ga lahko otipljemo na roki 5 6. distalni koželjnično- podlahtnica 8 9 pod kožo. Glava podlahtnice na distalnem koncu leži 6 podlahtnični sklep 10 višje od koželjnice, zato se ne sklepa neposredno z za- 2 7. zareza za nadlahtnični valj koželjnica 1 11 8. koronoidni podlahtnični pestnimi kostmi roke; z njimi je povezana le s sklepno odrastek hrustančno ploščico. Ramenski sklep 3 Koželjnica (radius) Koželjnica (radius) je parna, dolga kost. Zgoraj je tanj- 1. glava nadlahtnice 10. 9. ša, spodaj debelejša. Telo ima tri robove. 2. glenoid – sklepna ponvica lopatice glavica koželjnice 3. labrum – vezivni hrustančni obroč vrat koželjnice 4. korakoidni odrastek lopatice 4 11. koželjnična grčavost Glava ali proksimalen konec (zgornja epifiza) koželjnice 5. akromij 12. koželjnični klinasti je majhen, zaobljen in ploščat. Zgoraj se konča z rahlo odrastek 13. podlahtnična zareza na vdolbino, kamor se prilega glavica nadlahtnice. Na me- koželjnici 4 dialni (sredinski) strani se prilega v zarezo za koželjnico 6 stranski klinasti odrastek koželjnice (processus styloi-5 na podlahtnici in se v njej ob vrtenju podlakta (pri pro- des radii) je podobno kot podlahtnični klinasti odrastek naciji in supinaciji) obrača kot kolesce. Obdan je s tra- otipljiv in opazen pod kožo nad zapestjem. 13 kom podobno vezjo. Pod glavico koželjnice se telo zoži 3 1 2 1 12 v ozek vrat, na osnovi katerega se na sprednji strani Sklepi zgornjega uda: ramenski sklep, kjer se stikata 3 5 2 4 1 2 3 nahaja koželjnična grčavost. Ta predstavlja nasadišče sklepna ponvica lopatice (glenoid) in glava nadlahtni-4 dvoglave nadlaktne mišice (biceps brachii), ki upogiba ce, je kroglast in močno gibljiv, saj omogoča upogiba- anteriorno posteriorno in obrača podlaket. nje naprej (antefleksijo), upogibanje nazaj (retrofle- ksijo), primikanje (addukcijo), odmikanje (abdukcijo), Telo koželjnice se prosto obrača okrog podlahtnice po vrtenje okoli vzdolžne osi (rotacijo) in kroženje (kom- na. Sprednja površina kosti oblikuje močno polmese- posteriorno: anteriorno: lateralno: svoji longitudinalni osi. To gibanje omogoča pronacijo dukcijo). Ojačan je z lopatično-nadlahtnično vezjo ( lig. často zarezo (incisura semilunaris), kamor se prilega (obračanje dlani navzdol) in supinacijo (obračanje dlani coracohumerale), ki veže korakoidni odrastek z veliko 1. komolčni odrastek 1. trohlea – nadlaktnični valj 1. komolčni odrastek nadlahtnični valj. Greben zareze se konča v koronoi- navzgor). Telo koželjnice je grčasto oziroma nabrazda- grčo nadlahtnice in vezjo med korakoidnim in ramen- 2. medialni (podlahtnični) 2. glavica nadlahtnice 2. koronoidni odrastek dnem podlahtničnem odrastku ( epikondil 3. medialni (podlahtnični) podlahtnice processus coronoi- no za oprijemališče mišic, ki prehajajo skozi kite v roko. skim odrastkom oz. akromijem ( lig. coracoacromiale ). 3. lateralni (koželjnični) epikondil 3. glavica koželjnice des), ki se prilega v jamico za koronoidni odrastek na Kost postopoma proti zapestju postaja širša in se splo- epikondil 4. koronoidni odrastek nadlahtnici. Ob polmesečni zarezi je še zareza za ko- 4. glavica koželjnice podlahtnice šči proti distalnemu koncu (spodnji epifizi), kjer se skle-Komolčni sklep sestavljajo nadlahtnica, podlahtnica 5. glavica koželjnice željnico ( incisura radialis ), kamor se uleže glava ko-pa z glavico podlahtnice in nekaterimi kostmi zapestja in koželjnica. Sklepne površine so med nadlahtničnim željnice s svojim obodom. Koronoidni odrastek pod- – čolničem in lunico. Koželjnica sama nosi okostje roke. valjem (trohlea) in glavo nadlahtnice, jamica na glavi-lahtnice in nadlaktnični valj se spenjata v čvrstem Spodnja epifiza koželjnice je ploščato razširjena. Njen ci koželjnice in zareza za valj na podlahtnici. Sklep je tečajast, omogoča upogibanje (fleksijo) in iztezanje Obok je povezan in učvrščen z močnim ligamentom ter Zapestni sklep (ekstenzijo). zapira in ščiti kite, krvne vezi in živce, ki se nahajajo na Kosti zapestja 1. koželjnični klinasti odrastek spodnji dlanski strani. Zapestni obok ob straneh ome- (ossa carpi) 2. sklep za čolnič Proksimalni in distalni koželjnično-podlahtnični (ra- jujeta dve izboklini: medialna izboklina, ki jo sestavljata Proksimalna vrsta: 1 2 3 4 5 3. sklep za lunico 6 dioulnarni) sklep sta čepasta. Obe kosti sta speti z grašek in kaveljnica (grašek leži na trikotnici tako, da 1. čolnič 4. podlahtnična zareza na koželjnici 2. lunica močno vezivno opno ( membrana interossea ). Vrtenje sega bolj na palmarno stran in ga lahko otipljemo pod 5. glavica podlahtnice 3. trivogelnica koželjnice okoli podlahtnice (prekrižanje) imenujemo 6. klinasti odrastek podlahtnice kožo), in lateralna izboklina (ki jo sestavljata čolnič in 4. grašek Kosti roke pronacija, prehod kosti v vzporedno lego pa supinacija. velika mnogokotnica). Distalna vrsta: Zapestni sklep med koželjnico in prvo vrsto zapestnih 5. velika mnogokotnica 2 kosti je po mehaniki jajčast, ojačan je z močnimi vezmi Kosti dlani oziroma dlančnice ( ossa metacar pi) se 6. mala mnogokotnica 1 3 7. glavačica in omogoča vse gibe razen obračanja. z bazami sklepajo zapestnih kosti. Prva kost dlani se 8. kaveljnica 5 4 sklepa s palcem, ki je neodvisen in se vrti okrog 90°, da 6 7 8 ( ossa manus ) 6.1.3 se odmika in pritiska proti dlani. Ostale štiri dlančnice koželjnica KOSTI ROKE (ossa manus) se z glavicami sklepajo s ponvicami prstnih členkov. podlahtnica zapestne kosti Kosti roke delimo na kosti zapestja, dlani in prstov. Dlančnic je pet in odgovarjajo petim prstom vsake (ossa carpi) Vsaka roka je sestavljena iz 27 kosti: osem zapestnih roke; po nastanku in videzu so dolge kosti in oblikuje- kosti, pet dlanskih kosti, ki oblikujejo zaobljeno obliko jo konkavno vbočenost dlani. Z zapestnimi kostmi se dlani in baze palca, ter 14 prstnic, ki dajejo gibljivost in sklepajo v nepravilnih sklepih, razen palčeve dlančni- obliko prstom. ce, ki tvori z veliko mnogokotnico sedlast sklep. Imajo dlančnice tas phalangis distalis bazo, ki leži proksimalno, telo in glavo, ki leži distalno; ), kamor se narašča noht. Dolžina ( ossa metacarpi ) roke je uporabna proporcionalna enota. Kosti zapestja ( ossa carpi ) so kratke kosti, skupaj jih je distalne glave se prilegajo v ponvice prstnih členkov. osem in dajejo obliko zapestju. So majhne, nepravilne Dlančnice štejemo od palčne, ki je prva, do mezinčne, in trdno spete z vezmi. Razporejene so v dveh vrstah. ki je peta. Noht je roževinast izrastek na zgornji strani prsta, ki V prvi proksimalni vrsti, ki se sklepa s kostjo koželjni- varuje prstno konico. Nohti izraščajo iz nohtne koreni- prstnice co v podlaktu, si sledijo šteto od koželjnične oziroma Kosti prstov roke (ossa digitorum) sestavlja 14 prstnic. ne, kjer se celice neprestano delijo; novonastale celice ( izdelujejo beljakovino keratin, s katero polnijo citoplaz-ossa digitorum ) od palčeve strani proti mezinčevi strani: čolnič ( os V vsakem od petih prstov so tri prstnice razen v palcu scaphoideum), lunica (os lunatum), trivogelnica (os (polex), kjer sta le dve, proksimalna prstnica in distal- mo. Celice, ki so nasičene s keratinom, nato odmrejo, proksimalne prstnice zato je zgornja belkasta plast nohtov zgrajena iz mrtvih triquetrum ), grašek ( os pisiforme ). V drugi, distalni vrsti na prstnica. Tudi prstnice so dolge kosti, sestavljene iz pa so: velika mnogokotnica ( celic. Nohti so najobčutljivejši na rastnem delu, in če os trapezium ), mala mno-baze, telesa in glave; prstu dajejo obliko in gibljivost. gokotnica ( si poškodujemo nohtno korenino, lahko noht odmre in os trapezoideum ), glavačica ( os capitatum ) Prstnice štejemo kot kosti zapestja s številkami, za- medialne prstnice in kaveljnica (hamatna kost, os hamatum). čenši od palca, po legi pa jih označujemo bližnja oziro- odpade ali pa spremeni obliko rasti. ma proksimalna prstnica, srednja prstnica in distalna distalne prstnice Kosti se med seboj sklepajo v več drsnih, malo giblji- prstnica. Sklepi med prstnicami so členki (phalanx), vih sklepih. Gornja in spodnja nesklepalna površina teh po obliki so tečajasti. Distalni konec prstnice je obli- kosti je dokaj ploščata, pod kožo pa jo težko otipamo, kovan kot glavica, ki se prilega v ponvico naslednje. V ker je vsa prekrita s kitami in vezmi. Zapestne kos- sklepu palčne dlančnice s proksimalno prstnico palca ti oblikujejo kratek in prožen obok (sulcus capri), ki je običajno najdemo drobno sezamoidno koščico. Distal- konkaven proti dlanski (palmarni) strani. na prstnica ima na glavi hrapavo grčavost (tuberosi- 5.2 Mišice nadlakti MIŠICE ZGORNJIH OKONČIN 1. deltoidna mišica (m. deltoideus) 5.2.1 2. dvoglava nadlaktna mišica MIŠICE NADLAKTA (m. biceps brachii) 3. nadlaktna mišica (m. brachialis) Mišice nadlakti opisujemo funkcionalno, glede na skle- 4. nadlaktno-koželjnična mišica pe, ki jih premikajo, kot mišice ramenskega ali komo-( m. brachio-radialis ) lčnega sklepa. Lahko jih delimo tudi po legi na mišice 5. troglava nadlaktna mišica (m. triceps brachii) ramenskega obroča, nadlakta, podlakta in roke. 6. korakobrahialna mišica (m. coracobrachialis) 7. komolčna mišica 1. Deltoidna mišica (m. deltoideus) je kratka široka mi- (m. anconaeus) šica trikotne oblike, podobna grški črki delta. Je mes- nata in pokriva ter sodeluje pri gibanju ramenskega sklepa. Sprednji rob deltoidne mišice oblikuje streho pazdušne votline, ki jo spredaj omejuje velika pektoral- na mišica, zadaj pa široka hrbtna mišica. IZVOR: lateralna tretjina ključnice, akromij (acromion) in greben lopatice. Deltoidna mišica (m. deltoideus) PRIRASTIŠČE: prirašča se na deltoidno grčavost na late- Dvoglava nadlaktna mišica ralni strani nadlahtnice. Nadlaktna mišica (m. biceps brachii) (m. brachialis) FUNKCIJA: dviga in odmika (abducira) zgornji ud oziro- ma nadlaket, sprednji snopi povlečejo nadlaket naprej (anteverzija in notranje obračanje), snopi zadaj pa jo povlečejo nazaj (retroverzija in zunanje obračanje). 2. Dvoglava nadlaktna mišica (dvoglava laktna upogi- balka, m. biceps brachii) leži na sprednji strani nadlakta. IZVOR: z dvema glavama izvira iz lopatice: dolga glava izvira na zgornjem robu sklepne ponvice lopatice (gle- noid); od tod poteka po medgrčnem žlebu nadlaktni- ce in preide v mišičast trebuh, ko pripotuje pod veliko hrbtno mišico. Kratka glava izvira iz korakoidnega od- rastka lopatice. PRIRASTIŠČE: pripenja se na grčavost koželjnice. Sku- pna ploščata kita se ob komolčnem sklepu razcepi na trakasto kito, ki se porazgubi v vezivnih ovojnicah zgor- njega dela podlakta, in na kito, ki se nasadi na grčavost koželjnice. FUNKCIJA: je upogibalka (fleksor) komolčnega sklepa in po moči glavna obračalka podlakta navzven (supinator podlakta). 3. Nadlaktna mišica (laktna upogibalka, m. brachialis) leži pod dvoglavo nadlaktno mišico, je vretenasta, krat- ka in debela mišica. Ko je napeta, jo opazimo ob strani dvoglave nadlaktne mišice (bicepsa). IZVOR: z dvema jezikoma, ki objemata izvor deltoidne mišice, izvira iz sprednje strani nadlahtnice. PRIRASTIŠČE: grčavost na sprednji strani podlahtnice. FUNKCIJA: je fleksor – upogibalka komolčnega sklepa in s tem podlakti. 4. Nadlaktno-koželjnična mišica (m. brachio-radialis) je vretenasta, kratka in debela mišica. Ko je napeta, jo opazimo pod obema stranema bicepsa. IZVOR: izvira iz lateralnega roba nadlahtnice. PRIRASTIŠČE: pripenja se na stiloidni odrastek pod- lahtnice (lateralni rob distalne epifize koželjnice). Nadlaktno- FUNKCIJA: je upogibalka komolčnega sklepa – upogiba koželjnična mišica podlaket. (m. brachio-radialis) 5. Troglava nadlaktna mišica (m. triceps brachii) leži na zadnji (dorzalni) strani nadlakta, ima tri glave: 1. dolga glava izvira pod sklepno ponvico (glenoid) na zunanjem robu lopatice, v zadnji tretjini njen trebušček preide v plosko kito, ki ima prirastišče na komolčnem odrastku (olekranon) podlahtnice; 2. medialna in lateralna glava izvirata iz zgornjega kon- ca nadlahtnice. Pripenjata se na komolčni odrastek podlahtnice (olekranon). FUNKCIJA: je iztezalka (ekstenzor) komolčnega sklepa, izteza podlaket, v manjši meri tudi nadlaket. 6. Korakobrahialna mišica (pazdušna m., m. coraco- Korakobrahialna mišica brachialis) (m. coracobrachialis) IZVOR: korakoidni odrastek lopatice. PRIRASTIŠČE: na grebenu in grčavosti pod malo grčico nadlahtnice. Troglava nadlaktna mišica FUNKCIJA: priteza nadlaket in jo dviga naprej. Komolčna mišica (m. triceps brachii) (m. anconaeus) 7. Komolčna mišica (m. anconaeus) je majhna triko- tna mišica. IZVOR: lateralni epikondil nadlahtnice. PRIRASTIŠČE: zunanja stran komolčnega odrastka (olek- ranon) in priležni del podlahtnice. FUNKCIJA: pomaga iztezati podlaket. Tridimenzionalne vizualizacije prikazujejo površin- ske mišice ramenskega obroča in nadlakti z ventral- ne, dorzalne in lateralne strani. Spredaj izstopata obe glavi dvoglave nadlaktne mišice (biceps brachii), ki izvirata iz zgornjega roba sklepne ponvice lopatice (dolga glava) in korakoidnega odrastka lopatice (krat- ka glava); prikažeta se izpod velike pektoralne mišice (pectoralis major) ter dajeta obliko prednjemu delu nadlakti. (a) Tridimenzionalne vizualizacije površinskih mišic ramenskega obroča in nadlakti a b c 1. deltoidna m. 2. dvoglava nadlaktna m. 10. lateralni epikondil nadlahtnice 3. korakobrahialna m. 11. medialni epikondil nadlahtnice 4. nadlaktna m. 12. komolčni odrastek 5. troglava nadlaktna m. 13. glavica koželjnice 6. sklep med ključnico in akromijem 14. koželjnični klinasti odrastek 7. ključnica 15. podlahtnični klinasti odrastek 8. greben lopatice 16. infraspinatna m. 9. velika grčica nadlahtnice 17. m. teres minor in major a b c 7 9 Stranski pogled razkrije trikotno obliko deltoidne mi-6 (infraspinatus) ter mišici teres minor in major (teres 1 8 šice (deltoideus), ki prekriva ramenski sklep; izvira minor et major). (c) 1 1 16 iz lateralne tretjine ključnice, akromija (acromion) in 3 17 grebena lopatice ter se prirašča na deltoidno grča- Morfologija ramenskega sklepa in nadlakti: morfolo- vost na lateralni strani nadlahtnice. Vidimo obe glavi ške značilnosti, ki izstopijo pri moškem modelu (a), ki 2 dvoglave nadlaktne mišice ( 5biceps brachii) ter stran- napenja dvoglavo nadlaktno mišico s prednje strani, 4 sko in medialno glavo troglave nadlaktne mišice (tri- so vdolbina na mestu sklepa ključnice z ramenskim ceps brachii), med njima se prikaže nadlaktna mišica odrastkom (akromij), izbočenost deltoidne in dvogla- 11 (brachialis). (b) ve nadlaktne mišice, izboklina na mestu medialnega 10 12 (podlahtničnega) epikondila nadlahtnice, baza pazdu-13 Z zadnje strani je na predelu nadlakti po vsej dolžini vi- he in sprednja pazdušna guba, ki jo oblikuje velika pek- dna troglava nadlaktna mišica, izvora na sklepni pon- toralna mišica. Opazimo krivini obeh ključnic in mesto vici (glenoid) lopatice (dolga glava) in zgornjega kon- glave ter velike grčice nadlahtnice, ki jo pokriva deltoi- ca nadlahtnice (medialna in lateralna glava) prekriva dna mišica. Tudi s stranskega pogleda je vidno mesto 14 deltoidna mišica. Izpostavljena je skupna kita, ki ima akromija, opazimo greben lopatice na dorzalni strani in 15 prirastišče na komolčnem odrastku (olekranon) pod-ključnico, ki se sklepa z akromijem na ventralni strani. lahtnice in daje sploščeno obliko nadlakti zadaj. Na lo- Na prednji strani nadlakti opazimo dvoglavo nadlak- patičnem predelu so vidne mišice obračalke – supras- tno mišico (upogibalka), na zadnji strani pa lateralno in pinatna mišica (supraspinatus), infraspinatna mišica dolgo glavo troglave nadlaktne mišice s kito, ki oblikuje sploščenost na spodnji strani nadlakti. Na komolčnem sklepu lahko zatipljemo mesto glave koželjnice, točko lateralnega epikondila nadlahtnice ter komolčni odras- tek podlahtnice (olecranon). Dorzalno vidimo poglobi- tve na mestih izvora trapezoidne mišice na zatilnici in dvanajstih prsnih vretencih ter na njenem prirastišču na grebenu lopatice. Viden je zgornji rob široke hrbtne mišice, ki tvori zadnjo pazdušno gubo, nad njo pa na lopatičnem predelu vidimo spodnji vogal lopatice ter mišici obračalki teres minor in teres major. Močno iz- stopa napeta deltoidna mišica, ki prekriva ramenski sklep ter glavni mišici nadlakti: dvoglavo nadlaktno in troglavo nadlaktno mišico. Oblika in velikost ramen- skih mišic se po moči in prostornini razlikuje od dolgih, tankih, kitastih mišic podlakti, ki prstom dajejo hitrost in spretnost. Pri ženskem modelu (b) je mišična morfologija manj izrazita, skeletne značilnosti izstopijo na predelu ra- a menskega obroča: opazni so ukrivljenost ključnice, sklep medialnega konca ključnice z ročajem prsnice in sklep lateralnega konca z akromijem. Ramenski sklep med lopatico in nadlahtnico zgoraj prekriva deltoidna mišica, pazdušno bazo pa oblikujeta velika pektoralna mišica in široka hrbtna mišica. Brazda na iztegnjeni nadlakti označuje mejo med dvoglavo nadlaktno mi- šico (zgoraj) in troglavo nadlaktno mišico (spodaj). Obe mišici sta vidni tudi iz lateralnega pogleda, na komo- lčnem predelu pa jasno vidimo (tako kot pri moškem) mesto lateralnega epikondila nadlahtnice, ob njem točko glave koželjnice ter nižje komolčni odrastek pod- lahtnice. b 6.2.2 Mišice podlakta m l l m MIŠICE PODLAKTA (mm. antebrachii) Mišice prednje (mm. antebrachii) (volarne) strani I. Mišice prednje (volarne) Obe kosti podlakta, podlahtnica in koželjnica, sta skoraj (flexores) II. strani – m. upogibalke, izvor: nenehno v gibanju, obračata se naprej in nazaj in pre-III. medialni epikondil II. I. mikata roko od zapestja navzdol. Od komolca navzdol nadlahtnice (m) se nahaja več kot 30 tankih, v plasti razvrščenih mišic, Mišice koželjnične (radialne) strani – I. ki nadzorujejo gibanje zapestja in prstov. Mišice in kite, m. upogibalka in iztezalki, ki spremljajo mišice v podlakti in roki, delimo po funk-izvor: nadlahtnica in lateralni epikondil nadlahtnice (l) ciji v tri skupine: III. Mišice zadnje (dorzalne) – Upogibalke (fleksorji) so mišice, ki pokrivajo spre- strani - m. iztezalke, izvor: lateralni epikondil dnjo stran podlakti in prehajajo v dlan. Te obračajo nadlahtnice (l) dlan navznoter (pronatorično) in upogibajo zape- stje, prste in palec. – Mišice iztezalke (ekstenzorji) oblikujejo hrbtno stran podlakti in prehajajo v hrbtišče roke. Te obračajo dlan in povezujejo zapestje, prste ter palec. volarno dorzalno – Mišice koželjnične (radialne) strani imajo mešano funkcijo, ena je upogibalka, dve pa sta iztezalki. Mišice podlakti se nadaljujejo v kite, ki se delijo in op- rijemajo na številne kosti ter dajejo moč in prožnost – prevračalka podlakta zapestnim, dlančnim in prstnim kostem roke. Mišice – koželjnična upogibalka roke in kite podlakti poimenujemo v skladu z njihovim izvo- – podlaktnična upogibalka roke – povrhnja upogibalka prstov rom in prirastiščem na kost, relativno dolžino in funk- – globoka upogibalka prstov cijo, zato so njihova imena pogosto dolga. To se lahko – dolga palčna upogibalka – dolga dlanska mišica zdi zapleteno, vendar je pri pomnjenju in razumeva-– četverokotna (kvadratna) nju gibanja uda to lahko zelo priročno. Tako na primer prevračalka podlaktnična upogibalka zapestja (flexor carpi ulnaris) upogiba zapestje na stran podlaktnice. Dolga koželjnič- na iztezalka (extensor carpi radialis longus) je najdaljša Od vseh mišic podlakti je dolga dlanska mišica (pal- Tako kot mišice nadlakta tudi mišice podlakta delimo od dveh mišic, ki odklonita in iztezata zapestje na stran maris longus) najšibkejša in najmanj pomembna, po- na mišice prednje (volarne), mišice zadnje (dorzal-koželjnice. Kratka upogibalka mezinca upogiba mezi- sebna pa je zato, ker pogosto manjka ali pa je prisotna ne) in mišice koželjnične (radialne) strani. Povečini so nec. Dolga palčna iztezalka (extensor pollicis longus) le v eni podlakti. Ko je prisotna, jo lahko zatipamo v prednje upogibalke, zadnje iztezalke, koželjnične pa izteza palec in je zelo dolga. Dolga dlanska mišica (pal- zapestju kot majhno, vrvici podobno kito, medialno od imajo mešano funkcijo. Pri vseh skupinah leže v več maris longus) je zelo dolga tanka mišica, ki se pripenja veliko debelejše kite koželjnične upogibalke zapestja plasteh. Opisali bomo le tiste, ki so vsaj delno vidne na na podkožno vezivno ploščo v dlani. (flexor carpi radialis). Tudi sicer se nekatere anatomske zunanjosti telesa. variacije pojavljajo skozi celotno telo. Prevračalka podlakta Koželjnična upogibalka roke (m. pronator teres) (m. flexor carpi radialis) MIŠICE PREDNJE (VOLARNE) STRANI so upogibalke (ligamentum transversum). (flexores). PRIRASTIŠČE: pripenja se na bazo 2. in 3. dlančnice. Podlaktnična upogibalka roke Kite Vsem mišicam upogibalkam povrhnje plasti je skupno (m. flexor carpi ulnaris) upogibalk 3 2 1 FUNKCIJA: je fleksor (roko upogiba proti podlaktu) in ra- izhodišče na notranjem (medialnem) epikondilu nad- dialni abduktor zapestnega sklepa, pri čemer močno laktnice, prirastišča pa so zelo različna. Te mišice so: izstopi kita nad zapestjem. 1. Prevračalka podlakta (m. pronator teres) je mes- 3. Podlaktnična upogibalka roke (m. flexor carpi ulna- nata okrogla mišica, zgoraj prekrita z vezivno ovojnico ris) od opisanih mišic najpozneje preide v kito, saj jo (fascio), v katero se vrašča lacterus fibrosus. mišične vitre spremljajo do nasadišča. IZVOR: notranji epikondil nadlahtnice (medialni epikon- IZVOR: izvira iz medialnega epikondila nadlahtnice (de- dil). Od tu poteka poševno proti koželjnici. loma tudi podlahtnice). PRIRASTIŠČE: na srednji zunanji ploskvi koželjnice. PRIRASTIŠČE: pripenja se na grašek, torej na mezinčevo FUNKCIJA: zaobrne koželjnico navznoter (pronatorično). stran dlani. FUNKCIJA: roko upogiba in jo rahlo abducira v smeri 2. Koželjnična upogibalka roke (m. flexor carpi radia- podlahtnice. lis) je dolga vretenasta mišica, vidna po vsej dolžini. 1. kita koželjnične upogibalke roke IZVOR: notranji epikondil (medialni epikondil) nadlahtni-4. in 5. Povrhnja in globoka upogibalka prstov ( m. 2. kita dolge dlanske mišice ce. Od tu poteka do srede podlakti, preide v kito, ki po- flex or digitorum superficialis et profundus) izvirata iz 3. kita podlaktnične upogibalke roke teka proti notranji strani zapestja pod prečno vezjo medialnega epikondila nadlahtnice in se pripenjata na kosti prstnice. Povrhnja in globoka FUNKCIJA: obe mišici upogibata členke štirih prstov, Povrhnja upogibalka prstov upogibalka prstov (m. flexor digitorum razen palčnega. Sta torej fleksorja prstov in posredno ( m. flexor digitorum superficialis ) zapestnega sklepa. superficialis et profundus ) Povrhnja upogibalka prstov (m. flexor digitorum su- perficialis) je povečini skrita pod naštetimi. Šele nad zapestjem opazimo štiri kite, ki potekajo pod prečno vezjo proti štirim prstom. IZVOR: notranji epikondil nadlahtnice, deloma tudi iz podlahtnice in koželjnice. PRIRASTIŠČE: baza srednjih prstnic: ko štiri kite vrhnje mišice dosežejo srednje prstnice, razen palca, napra- vijo razporek in se prirastejo na baze teh prstnic. FUNKCIJA: upogibanje srednjih prstnic 2.–5. prsta. Globoka upogibalka prstov (m. flexor digitorum pro- fundus) leži pod vrhnjo upogibalko prstov. Tudi globoka upogibalka prstov se razcepi na štiri kite, ki se pridru- žijo vrhnjim. IZVOR: medialni epikondil, prednji gornji del podlahtnice in medkostna opna. Globoka upogibalka prstov PRIRASTIŠČE: (m. flexor digitorum baza distalnih prstnic: skozi razporke iz- profundus) stopijo kite globoke upogibalke, ki se prirastejo na baze distalnih prstnic. FUNKCIJA: upogibanje distalnih prstnic 2.–5. prsta. 6. Dolga palčna upogibalka (m. flexor pollicis longus) leži v globljem sloju, skrita pod drugimi mišicami. Nje- na kita se pokaže nad zapestjem. IZVOR: volarna stran koželjnice. PRIRASTIŠČE: distalna prstnica palca. FUNKCIJA: upogiba distalno prstnico palca. 7. Dolga dlanska mišica (m. palmaris longus) je dolga mišica, ki kmalu preide v kito. Ta poteka prek prečne vezi do dlani, zato je od vseh kit v tem delu najvidnejša. IZVOR: notranji epikondil nadlahtnice. PRIRASTIŠČE: njena kita se pahljačasto razširi v dlansko aponevrozo (aponeurosis palmaris). FUNKCIJA: upogiba dlan proti podlaktu. Pronacija in supinacija nadlahtnica 8. Četverokotna (kvadratna) prevračalka (m. pronator quadratus) je ploska štirikotna mišica spodnje plasti. Njene vitre potekajo v prečni smeri. podlahtnica IZVOR: volarna stran podlahtnice. PRIRASTIŠČE: volarna stran koželjnice. koželjnica dolga palčna upogibalka FUNKCIJA: pronira podlaket tako, da se koželjnica za- suče okoli podlahtnice. dolga dlanska mišica MIŠICE KOŽELJNIČNE (RADIALNE) STRANI 1. Nadlaktno-koželjnična mišica (m. brachioradialis) daje roki obliko po vsej svoji dolžini, zlasti na zunanjem robu nadlahtnice. Pokriva zunanji epikondil nadlahtni- ce, kjer oblikuje zunanji rob nadlakti in zunanji rob ko- molčne jamice. IZVOR: na zunanjem robu nadlahtnice med laktno upo- gibalko in notranjo glavo laktne iztezalke. PRIRASTIŠČE: s kito na stiloidnem odrastku koželjnice. FUNKCIJA: upogiba nadlahtnico. Upognjeno koželjnico Mišice koželjnične obrača navznoter (pronatorično) in navzven (supina- (radialne) strani 1 torično). Dolga palčna upogibalka 2. in 3. Dolga in kratka koželjnična iztezalka zapestja 2 3 ( m. flexor pollicis longus ) ( m. extensor carpi radialis longus et brevis ) izvirata iz in dolga dlanska mišica lateralnega epikondila nadlahtnice in se pripenjata na ( m. palmaris longus ) palčevo stran hrbtišča roke. Sta iztezalki (ekstenzorja) in krožni obračalki (radialna abduktorja) zapestnega sklepa. Četverokotna (kvadratna) prevračalka Dolga koželjnična iztezalka zapestja (m. extensor car- (m. pronator quadratus) pi radialis longus) se pridružuje meseni gmoti nadlak- tno-koželjnične mišice. Kmalu preide v kito, ki poteka pod prečno vezjo. IZVOR: 1. Nadlaktno-koželjnična mišica nad zunanjim epikondilom nadlahtnice. 2. Dolga koželjnična iztezalka zapestja PRIRASTIŠČE: baza 2. dlančnice. 3. Kratka koželjnična iztezalka zapestja FUNKCIJA: izteza zapestje, upogiba podlaket, pri izteg- njenem podlaktu deluje supinatorično (obrača dlan Nadlaktno-koželjnična navzven) in pronatorično (obrača dlan navznoter) pri Mišice zadnje mišica (dorzalne) strani lateralni epikondil upognjenem. ( m. brachioradialis ) ( extensores ) Kratka koželjnična iztezalka zapestja (m. extensor carpi radialis brevis) IZVOR: ob prejšnji na zunanjem epikondilu nadlahtnice. iztezalke Niže kot prejšnja preide v kito ter poteka pod prečno vezjo. PRIRASTIŠČE: baza 3. dlančnice. FUNKCIJA: enako kot dolga koželjnična iztezalka zapestja. MIŠICE ZADNJE (DORZALNE) STRANI so povečini iz- tezalke (extensores). Razlikujemo vrhnje in spodnje sloje mišic. 1. Obračalka podlakti (m. supinator) povečuje izbok- lost mesnate gmote ob zunanji strani komolca. IZVOR: zunanji epikondil nadlahtnice in komolčni odra- stek (olekranon). PRIRASTIŠČE: ovija se okoli koželjnice vse do prirastišča Dolga in kratka dolga kratka prevračalke podlakta na srednji zunanji ploskvi koželj- koželjnična iztezalka nice. zapestja (m. extensor carpi FUNKCIJA: obrača podlaket v supinacijo. radialis longus et brevis) Sledeče mišice ležijo v globlji plasti in jih bolj ali manj pokrivajo vrhnje, vselej pa so dobro vidne njihove kite na zapestju ali roki. 2. Iztezalka kazalca (m. extensor indicis) IZVOR: niže kot dolga iztezalka palca na zunanji ploskvi podlahtnice in medkostni opni. PRIRASTIŠČE: pridruži se 2. kiti skupne iztezalke prstov in se nasadi na bazi distalne prstnice kazalca. FUNKCIJA: izteza in aducira kazalec. 3. Kratka iztezalka palca (m. extensor pollicis brevis) tvori skupaj z dolgo palčno iztezalko palca v izstopajoči kiti ob koželjnični strani zapestja. IZVOR: zunanja ploskev podlahtnice (skupaj z dolgo pal- dolge in kratke iztezalke zapestja, toda pod prečno IZVOR: veže se z nadmišično kito na skupno iztezalko Obračalka podlakti č no iztezalko). vezjo. prstov. (m. supinator) PRIRASTIŠČE: baza proksimalne prstnice palca. IZVOR: zunanja ploskev podlahtnice. PRIRASTIŠČE: dva snopa na distalno prstnico mezinca, FUNKCIJA: izteza palec in njegovo proksimalno prstnico. PRIRASTIŠČE: baza palčne dlančnice (I. kost dlani). srednji snop prejšnje mišice pa na srednjo prstnico FUNKCIJA: supinira podlaket, abducira roko in palec. mezinca. 4. Dolga iztezalka palca (m. extensor pollicis longus) FUNKCIJA: izteza mezinec. IZVOR: niže kot kratka iztezalka palca na zunanji ploskvi 6. Podlaktnična iztezalka zapestja (m. extensor carpi podlahtnice in medkostni opni. ulnaris) je vretenasta in prehaja v širšo kito pod prečno 8. Skupna iztezalka prstov (m. extensor digitorum PRIRASTIŠČE: spoji se s kito kratke iztezalke palca, pri- vezjo. communis) ima vretenasto telo, ki v spodnjem delu raste pa se na distalni prstnici palca. IZVOR: spodnji rob zunanjega epikondila nadlahtnice. preide v štiri kite, ki potekajo pod prečno vezjo in se na FUNKCIJA: izteza distalno prstnico palca. PRIRASTIŠČE: baza 5. dlančnice. hrbtu roke pahljačasto razprejo. Pri močno iztegnjenem palcu nastane med tremi kita- FUNKCIJA: izteza zapestje in ga abducira v smeri me- IZVOR: zunanji epikondil nadlahtnice. mi opisanih mišic na koželjnični strani zapestja triko- zinca. PRIRASTIŠČE: distalna prstnica 2.–5. prsta. Ob proksimal- tna vdolbina. nih prstnicah se vsaka kita razcepi na tri snope, od teh 7. Iztezalka mezinca (m. extensor digiti minimi) je le se srednji priraste na bazi srednje prstnice, druga dva pa 5. Dolga odtegovalka palca (m. abductor pollicis lon- droben snop viter prejšnje mišice. Te preidejo v poseb- se zopet združita in prirasteta na bazo distalne prstnice. gus) je v zgornjem delu skrita pod vrhnjimi mišicami, no kito, ki poteka pod prečno vezjo, kjer se razdeli na Snop proti mezincu včasih manjka. V tem primeru ga pod katerimi se prikaže v poševni smeri skupaj z na- dve kiti, ki se pridružita ekstenzornemu aparatu prstov nadomesti iz četrtega snopa izhajajoč enojen snop. slednjo kratko iztezalko palca. Obe se vijeta prek kit (mezinčni vitri skupne iztezalke prstov). FUNKCIJA: izteza prste (razen palca) in zapestje. Iztezalka kazalca Kratka iztezalka palca Dolga iztezalka palca Dolga odtegovalka palca Podlaktnična Iztezalka mezinca (m. extensor indicis) (m. extensor pollicis (m. extensor (m. abductor pollicis iztezalka zapestja (m. extensor digiti minimi) brevis) pollicis longus) longus) (m. extensor carpi ulnaris) podlaktnična iztezalka zapestja skupna iztezalka prstov dolga odtegovalka palca Skupna iztezalka prstov (m. extensor digitorum communis) Ko se opisane mišice skrčijo, se skrajšajo in izriše- trikotno komolčno vdolbino na predelu komolčnega jo tanke napete linije med kostmi, iz katerih izhajajo. sklepa, na lateralni strani izstopa nadlaktno-koželj- Kite iztezalk Skrčene mišice bodo skušale preiti v ravnih linijah nična mišica (m. brachioradialis), proti medialni strani 5 1. kiti skupne iztezalke prstov in iztezalke mezinca med točkami izvora in prirastišča. Na mestih, kjer so 6 pa prevračalka podlakta ( m. pronator teres ). Vidne so 2., 3., 4. kite skupne iztezalke prstov kite povezane z zadebeljenimi trakovi membranskih 5. klinasti odrastek podlahtnice kite koželjnične upogibalke roke ( m. flexor carpi radia-6. klinasti odrastek koželjnice ovojnic, in na mestih povezovanja kosti, sklepov ali so-lis ), dolge dlanske mišice ( m. palmaris longus ) in kita 7. kita dolge palčne iztezalke 8 sednjih mišic je sicer ravna tenzija mišic zaprečena. podlaktnične upogibalke roke ( m. flexor carpi ulnaris ). 8. kita kratke palčne iztezalke 7 1 Več kot dvajset kit poteka skozi zapestje, le nekaj pa Z zadnje strani (dorzalno) so na podlakti vidne kite iz-2 jih postane vidnih takrat, ko se mišice napnejo in pri-tezalk, glava podlahtnice ob zapestju in vdolbina, kjer 3 tisnejo ob kožo. Spete in pritrjene so ob kosti zapestja lahko zatipljemo glavo koželjnice, na nadlakti pa opazi-4 z zadebeljenimi vezivnimi trakovi, ki se imenujejo reti-mo lateralno, dolgo in medialno glavo troglave nadlak-nakli (retinacula). tne mišice (m. triceps brachii). Na predelu roke opazi- mo kite skupne iztezalke prstov, ki se ji na mezinčni Primerjalna analiza anatomskih in morfoloških značil- strani pridruži kita iztezalke mezinca, na palčni strani nosti podlakti pokaže vidnost določenih kosti in mišic pa se nahajata kiti dolge in kratke palčne iztezalke. Na na površini telesa. Površinske mišice volarne, radialne zapestju lateralno opazimo tudi klinasti odrastek ko- in dorzalne strani podlakta oblikujejo razširjeni proksi- željnice (processus styloides radii) in medialno klina- malni del podlakti, ki se postopoma zoži proti zapestju, sti odrastek na glavi podlahtnice (processus styloides ko mišice preidejo v kite. Na sprednji strani opazimo ulnae). 6.2.3 7 MIŠICE ROKE (mm. manus) Hrbet roke (dorsum manus) 1 Mišice roke so majhne in številne, vsak prst ima svoje 3 mišice. Največ mišic ima palec. Na hrbtu roke (dorsum 2 manus) ni posebnih mišic, so le kite, ki potekajo prek njega do prstov, zato ločimo na dlani (palma manus) tri skupine mišic: – mišice palčeve kepe (thenar); – mišice mezinčeve kepe (hypothenar); – mišice sredine dlani. Hrbtišče roke je bolj koščeno in kitasto, pod prevleko 6 5 4 bolj ohlapne kože, dlan pa je bolj mišičasta in ima več maščobe. V prstih ni mišic, le kite na vsaki strani kosti, ki so zvezane z vlaknatimi vezmi v sinovialne ovojni- ce. Členke povezujejo kite, ki se pripenjajo na prstnice. Majhni mesnati trebuščki vsakega prsta so sestavlje- ni iz maščobnega tkiva, nosijo krvne žile in živce ter Primerjalna analiza Dlan (palma manus) 1. trikotna komolčna jamica 2. nadlaktno-koželjnična m. 1. mišice palčeve kepe 3. prevračalka podlakta 2. mišice mezinčeve kepe 3 4. kita koželjnične 3. mišice sredine dlani. upogibalke roke 6. 2 kita podlaktnične 5. kita dolge dlanske mišice 8 upogibalke roke 1 7. dvoglava nadlaktna m. 10 8. troglava nadlaktna m. 9 9. glavica koželjnice 10. komolčni odrastek 11. mišice zadnje (dorzalne) 11 strani - iztezalke 12. glavica podlahtnice 12 pomagajo kitam upogibalkam roke ob stisku in prije- 2. Odtegovalka mezinca (m. abductor digiti quinti) Palčeva kepa manju. IZVOR: grašek in prečna vez. Mišice sredine dlani PRIRASTIŠČE: proksimalna prstnica mezinca. PALČEVO KEPO (thenar) sestavljajo štiri mišice: FUNKCIJA: abducira mezinec. 1. Kratka odtegovalka palca (m. abductor pollicis bre- 3. Kratka upogibalka mezinca (m. flexor digiti quinti vis) brevis); ta mišica včasih manjka. IZVOR: čolnič in prečna vez. IZVOR: kaveljnica in prečna vez. PRIRASTIŠČE: proksimalna prstnica palca. PRIRASTIŠČE: skupaj s kito odtegovalke mezinca na FUNKCIJA: abducira palec. proksimalni prstnici mezinca. FUNKCIJA: upogiba mezinec. 2. Kratka upogibalka palca (m. flexor pollicis brevis) IZVOR: prečna vez. 4. Protivna mišica mezinca (m. opponens digiti quinti) PRIRASTIŠČE: zunanja (radialna) sezamoidna koščica v IZVOR: kaveljnica in prečna vez. sklepu med 1. dlančnico in 1. proksimalno prstnico. PRIRASTIŠČE:5. dlančnica. FUNKCIJA: upogiba proksimalno prstnico palca. FUNKCIJA: potegne mezinec proti dlani in ga oponira palcu. 3. Protivna mišica palca (m. opponens pollicis) leži po- krita s prej naštetimi mišicami. MIŠICE SREDINE DLANI so dveh vrst: lumbrikalne (gli- IZVOR: velika mnogovogelnica in prečna vez. stice) in medkostne mišice. PRIRASTIŠČE: obdano z mnogo bolj finimi medialnimi in lateralnimi ob zunanjem robu 1. dlančnice. Mezinčeva kepa FUNKCIJA: priteza palec k dlani in ga oponira dlani. 1. Lumbrikalne mišice (mm. lumbricales) so dolge, razširjenimi deli kit iztezalk, ki pokrivajo bazo mezinca okroglaste mišice, ki ležijo med štirimi kitami globo- in palca ter se nadaljujejo v dorzalno membrano roke. 4. Pritezalka palca (m. abductor pollicis) je večja, po- ke upogibalke prstov. Izhajajo iz kit in se nasadijo na Na hrbtnem delu roke se aponevroza združi s kito dol-prek dlani potekajoča mišica, ki izpolnjuje prostor med proksimalnih prstnicah 2.–5. prsta, ki jih upogibajo, ge dlanske mišice (palmaris longus), ki poteka iz za-1., 2. in 3. dlančnico. srednje in distalne prstnice pa iztezajo. pestja. Na dlanskem delu se globoka vlakna pomešajo IZVOR: z vlaknatimi kitami upogibalk in s prečnim dlančnim po vsej dolžini 3. dlančnice. PRIRASTIŠČE: notranja (ulnarna) sezamoidna koščica (v 2. Medkostne mišice (mm. interossei) zapolnjujejo ligamentom. Površinska vlakna so pripeta na kožo pr-sklepu med 2. dlančnico in 1. proksimalno prstnico). prostore med dlančnicami. Obstajajo štiri hrbtne (dor- stov in zapestja, medtem ko se medmišični pretini na-FUNKCIJA: daljujejo med mišicami roke in dlančnih kosti. priteza palec. zalne) in tri dlanske (volarne). Skupaj z lumbrikalnimi mišicami upogibajo proksimalne prstnice, srednje in MEZINČEVO KEPO (hypothenar) sestavljajo štiri mišice: distalne pa iztezajo. Primerjalna analiza: opazuj in primerjaj anatomske strukture rok ter opiši, kaj se vidi na površini telesa. 1. Kratka dlanska mišica (m. palmaris brevis) je Mišice dlani so zaprte z zadebeljeno vezivno membra- majhna podkožna mišica. no, ki se imenuje dlanska aponevroza in ščiti ter učvr- IZVOR: aponevroza dlani. ščuje dlan. Obenem tudi privezuje kožo na mišice in PRIRASTIŠČE: koža na notranjem robu roke. kosti spodaj, omogoča čvrstost dlani in dober oprijem FUNKCIJA: vleče kožo mezinčeve kepe v smeri proti pal- predmetov. Dlanska aponevroza je sestavljena iz treh cu. delov. Središče je oblikovano zelo gosto vejasto in je Morfologija roke: na fotografijah lahko vidimo površin- Primerjalna analiza sko izstopanje členkov prstov in kosti zapestja, vidnost določenih kit, predele maščobnega tkiva in krvne žile. Hrbtišče roke je dokaj koščeno in kitasto v primerjavi z dlanjo, ki je zadebeljena s skupinami drobnih mišic in plastmi maščobe. Ko iztegnemo prste, izstopijo kite skupne iztezalke prstov in kite dolge ter kratke palčne iztezalke. Poleg kit na hrbtišču roke izstopajo vene, ki se postopoma, v smeri proti podlakti združijo v daljše in širše žile. Zlasti v vročini in ko je zgornji ud spuščen se vene razširijo in pritisnejo ob kožo. Pritisk v venah nastaja zaradi toka krvi, ki nasprotuje gravitaciji na poti do srca, pri čemer ji pomagajo zaklopke, na zunaj vidne kot majhne izbokline. Skeletni deli, ki so vidni na predelu komolčnega sklepa, so komolčni odrastek podlahtnice, medialni in lateral- ni epikondil nadlahtnice ter glava koželjnice. Na hrbtni strani podlakti oziroma zapestnega sklepa izstopa- ta klinasti odrastek na glavi podlahtnice in lateralno klinasti odrastek koželjnice. Ko stisnemo dlan v pest, izstopijo členki (sklepi) na prstih: glave dlančnic, ki se stikajo z bazami proksimalnih prstnic, oblikujejo prvo vrsto sklepnih izboklin oziroma členkov, distalni konci (glave) proksimalnih prstnic in baze medialnih prstnic nato oblikujejo drugo vrsto sklepnih izboklin. Obenem na dlanski strani zapestja izstopijo kite upogibalk za- pestja in prstov. 6.3 KONSTRUKCIJSKE RISBE ZGORNJIH OKONČIN Poznavanje anatomskih značilnosti skeletnih in mišičnih elementov je temeljnega pomena pri ri-sarskem obvladovanju plastične oblike telesa. Volu-metrično predstavitev zgornjega uda lahko pričnemo s premislekom o poenostavitvi anatomskih elementov v preprostejše geometrijske oblike, ki izhaja iz premi- sleka o razmerjih velikosti, proporcev in primerjav med izstopajočimi morfološkimi značilnostmi. (a) Določi- Konstrukcijske risbe tev širine med lateralnim in medialnim epikondilom zgornjih okončin nadlahtnice (1–2) in višine med komolčnim odrastkom in akromijem lopatice (3) pomaga določiti osnovne d d mere nadlakti in rame za strukturno določitev robov dvoglave nadlaktne mišice (biceps) (b), deltoidne mi- šice (d) in troglave nadlaktne mišice (triceps) (t). Širi- no komolca lahko primerjamo tudi s širino zapestnega t sklepa (4–5), ki jo določa razdalja med stiloidnim od- rastkom koželjnice in glavico podlahtnice. Roko lahko b poenostavimo v predel dlani in palca. Tako že razlo- čimo tri glavne mišične skupine podlakti: površinske mišice sprednjih (anteriornih) upogibalk (a), lateralnih iztezalk (l) in posteriornih površinskih mišic (p). Volumetrični pogled nadgradimo, ko dodamo debelino orisanim mišičnim sklopom (b). Opazimo poudarjeno 2 1 2 2 1 2 prostornino mišic nadlakti, zlasti deltoidne mišice in dvoglave nadlaktne mišice, medtem ko je podlaket raz- širjena in volumetrična zgoraj ob komolčnem predelu, nato pa se postopoma zoži in stanjša proti zapestju. l l a a Tudi širina in debelina dlani in prstov se postopoma stanjšata do konic prstov. Tako razumemo obliko kot volumetrično strukturo, ki jo lahko risarsko predstavi- mo v različnih perspektivičnih skrajšavah, gibih in po- p gledih tudi v svobodnejših risarskih študijah. (c) 4 5 4 5 4 5 4 5 a b 7. noga; izraz noga se v anatomskem smislu nanaša le OKOSTJE IN MIŠIČJE SPODNJIH OKONČIN na distalni predel spodnje okončine od zgornjega skoč- nega sklepa (gležnja) navzdol. Anatomsko delimo spo- 7.1 dnje okončine na kosti in mišice stegna, goleni in noge. OKOSTJE SPODNJIH OKONČIN (ossa extremitatum inferiorum) sestavljajo: 7.1.1 KOSTI STEGNA: STEGNENICA (femur) – kosti medeničnega obroča (cingulum pelvinum): IN POGAČICA (patella) kolčnici in križnica (ki jih prištevamo tudi k okostju trupa); Stegnenica (femur) je edina kost v stegnu: je najdaljša – kosti v stegnu: stegnenica (femur) in pogačica (patella); in najtežja dolga kost v človeškem telesu, njeno votlo – kosti v goleni (crus): golenica (tibia) in mečnica (fi- jedro pa je zapolnjeno s kostnim mozgom. Ima naprej bula); ukrivljeno cilindrično (valjasto) telo in dva sklepna konca – kosti noge (ossa pedis): nartnice (ossa tarsi), stopal- (epifizi), dolg izpostavljen vrat in dva trohantra (ali kostna nice (ossa metatarsi) in prstnice (ossa digitorum izrastka). Proksimalna epifiza ima glavo (caput femoris), pedis). ki je kar 2/3 kroglasta, prilega pa se v sklepno jamico na kolčnici v kroglastem sklepu (acetabulum). Glava ima Podobno kot pri zgornjih tudi spodnje okončine v vsak- na vrhu jamico (fovea capitis femoris), v katero je vpeta danjem jeziku pogosto imenujemo s skupnim imenom vez med stegnenico in acetabulumom; ta vez pri otrocih Okostje spodnjih okončin (ossa extremitatum inferiourm): I. I. kosti medeničnega obroča (cingulum pelvinum): kolčnici in križnica (ki jih prištevamo tudi k okostju trupa) II. II. kosti v stegnu: stegnenica (femur), pogačica (patella) III. kosti v goleni (crus): golenica (tibia) in mečnica (fibula) IV. kosti noge (ossa pedis): nartnice (ossa tarsi) stopalnice (ossa metatarsi) III. in prstnice (ossa digitorum pedis) IV. Konstrukcijske risbe c zgornjih okončin ranji medialni kondil (condylus medialis – tibilais) in z vrhom (apex patellae), obrnjenim navzdol. Sklepna Stegnenica 1 zunanji lateralni kondil (condylus lateralis – fibularis). površina (facies articularis) se nahaja na zadnji strani 3 ( femur ) 5 5 2 Na vsakem kondilu je še manjša zadebelitev epikondil pogačice in pri gibanju drsi po stegnenici. 6 1. jamica na glavi ( epiconylus medialis oziroma epycondilus lateralis ), na 4 2. vrat katera se pripenjajo mišice in vezi. Kondila stojita na in Primerjalna analiza: tridimenzionalna vizualizacija pri- 3. glava 7 se sklepata z zgornjim delom golenice, s čimer obliku- kazuje položaj medeničnega obroča in stegnenice v te- 4. mali trohanter 5. veliki trohanter jeta kolenski sklep. Med kondiloma je jama z imenom lesu s prednje in zadnje strani. Pomembni morfološko 6. greben med trohantroma 8 interkondilarna kotanja (fossa intercondylaris), v ka- vidni elementi na medenici so sprednji in zadnji zgornji 7. linea intertrochanterica tero sta vpeti križni vezi. Na sprednji strani kondilov je črevnični trni ter linija grebena črevnice, ki ga lahko za-8. linea aspera 9. medialna in lateralna sklep na površina, po kateri drsi pogačica. Na spodnji tipamo pod kožo. Na prednji strani je viden sramni lok, suprakondilarna linija strani imata kondila valjasto površino za stik z golenico. kosti sednici pa sta v stoječem položaju z dorzalne stra- 10. interkondilarna kotanja 12. 9 lateralni kondil Obe stegnenici potekata poševno skozi stegna tako, no tkivo. Če prenesemo težo telesa na eno nogo, se bo 13. 11. medialni kondil ni nevidni, saj ju prekrivajo glutealne mišice in maščob- medialni epikondil da postavita kolena v gravitacijsko linijo telesa. Stopnja medenica nagnila, na kolku bo izstopil veliki trohanter 14. lateralni epikondil 15. sklepna površina za naklona je večja v udih manjše ženske in manjša pri stegnenice v obliki trde izbokline, medtem ko opazimo pogačico visokem moškem. na mestu velikega trohantra sproščene noge poglobitev 11 12 na lateralnem predelu zadnjice. Kot poteka stegnenice 12 10 11 14 13 15 anteriorno posteriorno Pogačica (patella) je sezamoidna kost, ki je vložena skozi stegno si vizualiziramo s pomočjo linije, ki poteka v kito štiriglave stegenske mišice. Ima trikotno obliko od velikega trohantra do medialnega kondila stegneni- vsebuje žile za prehrano glave stegnenice in ne sodeluje zadaj ležeči mali trohanter (mali obrtec, trochanter mi- pri mehaniki sklepa; pri odraslih žile ni več. nor), ki leži medialno zadaj; oba sta pomembni nasa- dišči mišic. Odrastka povezuje linea intertrochanterica, Glava stegnenice, ki se prilega v acetabulum, ustvarja grčavost za prirastišče iliofemoralnega ligamenta in okroglast in prožen sklep kolkov. Ta je obdan z moč- notranje stegenske mišice (vastus medialis). 1 2 no fibrozno ovojnico (kapsulo) in podprt z debelimi ter močnimi ligamenti, na katere se opiramo, ko stojimo. Telo stegnenice je gladko vzdolž prednje površine. Pred- Najbolj izstopajoč izmed teh je črevnično-stegnenični stavlja rahlo konveksni lok od enega konca do drugega, ligament, ki omejuje (zadnjo) ekstenzijo kolka nazaj. To brez posebno izstopajočih predelov. Na zadnji strani 3 4 je eden od najmočnejših ligamentov v telesu, dviga pa telesa stegnenice se nahaja grčast usločen greben, ki se iz ustnice acetabuluma in spodnjega črevničnega se imenuje linija aspera, na katero se pripenja večina Pogačica trna. Široka vlakna črevnično-stegneničnega ligamen-mišic stegna. Zgoraj in spodaj se razcepi na dva dela, ( patella ) ta se pripenjajo na sprednjo stran stegnenice v ravni vsaka linija pa potem prehaja na zunanjo stran kosti. liniji med velikim in malim trohantrom. Glavi sledi po- 1.sklepna površina za Na zadnjem delu, sicer cilindrično oblikovanega tele- medialni kondil stegnenice ševno ležeči vrat (collum femoris), ki jo veže na nav- sa stegnenice, ki je rahlo izbokla naprej, razločimo tudi 2.površina za lateralni pično telo stegnenice (corpus femoris). Kot, ki nastaja grčavost (tuberositas glutaea) in rob (crista femoris). kondil stegnenice pri tem, je spolno značilen. Tu ločimo močan odrastek 3.površina za patelarni (pogačični ligament) vstran, veliki trohanter (veliki obrtec, trochanter maior), Distalna epifiza ali spodnji konec telesa se razširi, splo- 4.vrh ki leži na lateralni strani in ga lahko otipamo, ter nižji šči in odebeli, da nastaneta dva zaobljena kondila: not- 1 3 6 Golenica (tibia) 2 5 4 1. medialni kondil 7 11 2. lateralni kondil 3. medkondilarna eminenca 4. golenična grča 5. sklepna površina medialnega kondila 6. sklepna površina lateralnega kondila 8 7. proksimalni tibiofibularni sklep 8. sprednji golenični rob 9. medialni gleženj 10. sklepna površina za nartnice Mečnica (fibula) 11. glavica mečnice 12. lateralni gleženj anteriorno 9 13 13. distalni tibiofibularni sklep 9 12 12 posteriorno 10 ce. Stegnenica je bližje sprednjemu delu stegna, z večjo kondiloma je spredaj golenična grčavost, na katero se mišično prostornino upogibalk zadaj. Kolenski sklep je pripenja kita štiriglave stegenske mišice. oblikovan s kondili stegnenice in golenice ter pogačico, ob straneh je obdan s kitami in podkožno maščobo. Telo golenice je trikotno (prizmatično) in skoraj po vsej dolžini vidno pod kožo na prednji strani. Spodnji konec 7.1.2 oziroma distalna epifiza golenice je ožja od zgornjega KOSTI GOLENI: GOLENICA (tibia) IN MEČNICA (fibula) in se ob medialni strani konča z odrastkom, ki oblikuje notranji gleženj. Na lateralni strani je zareza za meč- Golen (crus) sestavljata dve kosti: golenica (tibia) in nico, spodnja sklepna površina pa se sklepa s kostjo mečnica (fibula). skočnico, ki spada med nartnice. Golenica (tibia) je parna, dolga kost, ki leži medialno. V Mečnica (fibula) je parna, dolga kost, ki leži lateralno. kolenu se sklepa s stegnenico in ima njej odgovarjajo- Je tanjša od golenice, telo pa je trirobno. Proksimalno čo dokaj ravno proksimalno epifizo z dvema jamicama, je zadebeljena v glavico, na kateri je sklepna površina ki odgovarjata kondiloma stegnenice. Kolenski sklep je za sklep z lateralnim kondilom golenice. Spodnji dis- tečajast. Na zgornjem proksimalnem koncu imamo talni konec se na notranji strani nasloni na golenico, dva kondila, lateralnega in medialnega, ki ju deli gre- zunanja (lateralna) zadebelitev pa oblikuje zunanji gle- Primerjalna analiza ben, kjer se naraščata križni vezi. Lateralni kondil ima ženj, ki leži nižje od notranjega. Spodaj se nahaja skle- spodaj ovalno sklepno ploskev za sklep z mečnico. Pod pna površina za stik s skočnico. SKLEPI SPODNJEGA UDA Golenica – proksimalni Kolenski sklep del (glava) Kolenski sklep je največji sklep v telesu in je zveza 3 1. kita štiriglave stegenske m. med kondiloma stegnenice, zgornjo površino goleni-1. medialni kondil 2. pogačica 1 2 1 2. lateralni kondil 2 ce in pogačico. Zaradi neskladnosti sklepnih površin 3. mečnica 3. medkondilarna eminenca 4. golenica sta med stegnenico in golenico vložena dva vezivno-4. golenična grča 4 5 5 5. lateralna pogačična vez hrustančna vložka (meniska). Medialni menisk ima 5. sklepna ponvica za 1 6. medialna pogačična vez 6. linija prirastiča velike mečnico 7. fibularna obstranska vez obliko odprtega C in je manj gibljiv od stranskega. Oba 8. tibialna obstranska vez meniska sta pritrjena na zgornjo sklepno površino go- mečne m. 9. pogačična vez lenice. Sklep učvrščujejo tibialna in fibularna obstran- 2 2 6 ska vez, sprednja in zadnja križna vez ter kita štiriglave stegenske mišice. Sklep lahko upogibamo, iztezamo in 9 7 obračamo, če sta obstranski vezi sproščeni in je delno 8 6 5 7 8 6 5 upognjen. 3 Sklepa med golenico in mečnico: proksimalni sklep 3 je drsni z minimalno gibljivostjo, distalni pa je vezivna 4 anteriorno 4 posteriorno zrast. Kosti sta med seboj povezani z močno medko- stno opno. anteriorno Zgornji skočni sklep: lateralno golenica in mečnica, ki sta dis- Zgornji skočni sklep talno povezani z vezivno zrastjo, sestavljata konkav- 1. golenica no oblikovane klešče, v katerih je zagozden valjček 2. mečnica skočnice. Ta sklep je tečajast s prečno ležečo osjo in 3. petnica močnimi obstranskimi vezmi. V tem sklepu upogiba-4. skočnica 1 2 mo stopalo v smeri podplata (plantarna fleksija) in hrb-5. petno-mečnična vez 6. zadnja tibiofibularna vez tišča (dorzalna fleksija). 7. zadnja talofibularna vez 8. medialna vez 6 Spodnji skočni sklep: je sklep med skočnico, petnico 8 7 in čolničem. Sklep je drsni, omogoča inverzijo (podplat 4 2 5 se obrača navznoter) in everzijo stopala (podplat se 3 obrača navzven). Sklep učvrščujejo številne kratke 7 vezi. 5 7.1.3 KOSTI NOGE (ossa pedis) 3 4 Kosti noge se delijo na nartnice (ossa tarsi), stopalnice (ossa metatarsi) in prstnice (digitus pedis). Nart sestavlja sedem kosti: skočnica je zagozdena imajo telo, proksimalno bazo in distalno glavo, distal- med golenico in mečnico v tečajastem sklepu. Pod njo ne prstnice pa imajo spredaj zgoraj hrapavo površino Mišice spodnjih okončin in nazaj leži petnica ( (mm. extremitatum os calcaneus ), naprej pa se na- oziroma grčavost, kamor je naraščen noht. Prste noge inferiorum ) hajata čolnič ( os naviculare pedis ) in kocka ( os cuboi- razen palca poimenujemo enako kot na roki. Palec na deum), potem pa sledijo v prednji vrsti trije klini (os nogi imenujemo hallux. I. mišice kolka (mm. coxae) I. cuneiforme medialis, intermedius, lateralis II. mišice stegna ). V nartu se (mm. femoris) praviloma nahaja še nekaj drobnih koščic. Sklepi med 7.2 III. mišice goleni (mm. cruris) kostmi narta so nepravilni in le malo gibljivi. IV. mišice noge (mm. pedis) MIŠICE SPODNJIH OKONČIN Stopalo sestavlja pet kosti stopalnic (ossa metatar- ed mišice spodnjih udov (mm. extremitatum infe-M si). Po obliki so dolge kosti in imajo telo ter dve epifi- riorum) štejemo: zi. Proksimalno se nahaja baza, distalno pa glava; s svojimi proksimalnimi konci se nepravilno sklepajo s – mišice kolka (mm. coxae); II. kostmi narta, z glavicami pa s proksimalnimi prstni- – mišice stegna (mm. femoris); cami prstov v kroglastih sklepih, ki omogočajo gibanje – mišice goleni (mm. cruris); prstov. – mišice stopala oziroma noge v ožjem pomenu be- sede (mm. pedis). Prstov je pet, v vsakem prstu so po tri prstnice, razen v palcu, kjer sta le dve. Proksimalne in srednje prstnice Kosti noge III. ( ossa pedis ) 6 I. nartnice (ossa tarsi) medialna vrsta: I. 1. skočnica (talus) 1 2. čolnič (os naviculare pedis) 3.- 5. 3 klini: (os cuneiforme medialis, intermedius, 7 IV. lateralis) 2 a 6. petnica ( 4 os calcaneus lateralna vrsta: 5 ) II. 7. kocka (os cuboideum) 3 b II. stopalnice 1 7.2.1 kolka leži v notranjosti medenice. Opisali bomo le tiste, 2 c 5 ( ossa metatarsi ) MIŠICE KOLKA ( mm. coxae ) ki oblikujejo površino telesa. To so predvsem mišice v a - baza (proksimalno) 7 6 okrožju sedala, ki se nahajajo ob kolčnici in se nasajajo b - telo a b c - glava (distalno) Kosti medenice in stegna obkroža okoli 27 močnih na zgornjem koncu stegnenice. c d III. mišic. Razporejene so v skupine in so posamezne ali III. prstnice (digitus pedis): e med seboj spete z ovoji vezivno membranske ovojni- 1. Velika glutealna mišica (velika sedalka, m. gluteus d - baza (proksimalno) f III. II. I. e - telo ce. Mišice stegna dvigajo celotno težo telesa iz sede-maximus ) je od vseh mišic najdebelejša in tvori mišič-f - glava (distalno) čega v stoječ položaj. Prav tako vzdržujejo pokončno no gmoto na sedalni strani. držo in omogočajo hojo, skakanje ali tek. Večina mišic IZVOR: stranski rob črevnice, križnica in trtica. Mišice kolka Srednja glutealna mišica (mm. coxae) (m. gluteus medius) – velika glutealna m. (gluteus maximus) – srednja glutealna m. (gluteus medius) – mala glutealna m. (gluteus minimus) – piriformna m. (m. piriformis) – notranja obturatorna m. (m. obturator internus) – m. gemeli (mm. gemelli) – zunanja obturatorna m. (m. obturator externus) – štirikotna stegenska mišica (m. quadratus femoris) PRIRASTIŠČE: pokriva veliki trohanter in se nasadi na Velika glutealna mišica grčavosti pod njim ter na stegenski ovojnici. Mala glutealna mišica (gluteus maximus) (gluteus minimus) FUNKCIJA: če je stegnenica fiksirana, vleče medenico k stegnu; če ni, pa vleče stegno proti medenici. Zravnava trup v pokončno držo in zateza stegno v kolčnem sklepu. Velika glutealna mišica nateza stegensko ovojnico ozi- roma iliotibialni trakt (črevnično-golenični trakt, iliotibial tract). To je dolga zadebelitev stegenske ovojnice (fa- scie), spredaj obdana z malo mišico natezalko, ki izhaja iz črevničnega grebena. Stegenska ovojnica deluje kot kita ter pripenja veliko glutealno mišico (gluteus maxi- mus) in natezalko stegenske ovojnice (m. tensor fasciae latae) na stranski kondil golenice. Ta razporeditev izrav- nava zunanjost stegna in daje kolenu stabilnost. 2. Srednja glutealna mišica (srednja sedalka, m. glute- us medius) je trikotne oblike, v zadnjem delu skrita pod veliko glutealno mišico, v prednjem pa jo zastira široka kitasta prevleka – stegenska ovojnica. vretenc skoraj navpično pod dimeljsko vezjo. Mala Črevnično-ledvena mišica led vena mišica (m. psoas minor) je večinoma zakrne- Primerjalna analiza (m. iliopsoas) la mišica (večina ljudi je nima), kjer je prisotna, pa se črevnični greben prirašča na sramno (pubisno) kost. 1. črevnična m. ( m. iliacus ) 2. velika ledvena m. vdolbina zgornjega 3 (m. psoas major) zadnjega črevničnega trna Primerjalna analiza anatomskih in morfoloških značil- 3. mala ledvena m. (m. psoas minor) 2 nosti dorzalne strani kolkov pokaže mišično maso ve- srednja sedalka jamica za velikim like glutealne mišice, ki izhaja iz stranskega roba črev- trohantrom stegnenice velika sedalka nice, križnice in trtice, prekriva okostje medeničnega 1 obroča in zapolnjuje črevnični vdolbini pod grebenom. zadnjična zareza veliki trohanter Križnico prekriva tanka aponevroza široke hrbtne miši- sednična grča ce (m. latissimus dorsi), zaradi katere so skeletne zna- zadnjični pregib čilnosti križnice in črevnice na tem delu vidne. Kolčni sklep stabilizira natezalka stegenske ovojnice (m. ten- sor fasciae latae), ki hitro preide v iliotibialni trak in daje sploščeno obliko lateralni strani stegna. Na spodnjem robu velike glutealne mišice pod zadnjičnim pregibom izhajajo mišice zadnje strani stegna (upogibalke), late- ralno dvoglava stegenska mišica (m. biceps femoris), medialno pa mišici semitendinosus in semimembra- IZVOR: stranski rob črevnice. nosus (m. semitendinous in semimembranosus), ki PRIRASTIŠČE: veliki trohanter. oblikujeta dorzalno stran stegna. FUNKCIJA: abducira stegnenico. Morfologija kolkov: skelet medeničnega koščenega Velika in srednja glutealna mišica (gluteus maximus in obroča je z lateralne in dorzalne strani obdan z moč- gluteus medius) abducirata in rahlo rotirata kolk. Pod nimi glutealnimi mišicami, orientacijske točke kostnih tema mišicama leži skritih več mišic, ki se od črevni- struktur so zlasti mesti vdobin zgornjih zadnjih črev- ce in kolčne line konvergentno usmerjajo k velikemu ničnih trnov, linija črevničnega grebena, izstopajoč trohantru, kamor se prirastejo. To so mala glutealna veliki trohanter stegnenice in poglobitev, vidna za njim mišica (gluteus minimus), piriformna mišica (m. pi- (glejte morfologijo medenice). Zunanjo obliko zadnjici riformis), notranja obturatorna mišica (m. obturator dajejo velika in srednja glutealna mišica ter maščobno internus), mišici gemeli (mm. gemelli), zunanja obtu- tkivo zadnjice, k prostornini pa prispevajo tudi globin- ratorna mišica (m. obturator externus) ter kvadratasta ske mišice kolkov, kot so mala glutealna mišica, pirifor- stegenska mišica (m. quadratus femoris). mna mišica, notranja in zunanja obturatorna mišica, mišici gemeli ter četverokotna stegenska mišica. Kon- Na mali trohanter se prirasteta s skupno kito dve miši- ture zadnjice določata tudi zadnjična zareza in zad- ci: velika ledvena mišica (m. psoas major) in črevnič- njični pregib. S sprednje strani izstopajo kost sramni- na mišica (m. iliacus), skupaj mišica iliopsoas (m. ilio- ca ter prednja zgornja in spodnja črevnična trna, ki so psoas), ki potekata iz črevnice in stranskih odrastkov pomembni izvori nekaterih stegenskih mišic: krojaške Mišice stegna (mm. femoris) Mišica zunanje strani: 1. natezalka stegenske ovojnice (m. tensor fasciae latae) Mišice sprednje strani (iztezalke): 2. krojaška m. (m. sartorius) 3. štiriglava stegenska m. (m. quadriceps femoris) – prema stegenska m. (m. rectus femoris) – notranja stegenska m. (m. vastus medialis) – zunanja stegenska m. (m. vastus lateralis) – srednja stegenska m. (m. vastus intermedius) Mišice notranje strani (primikalke): 4. m. gracilis (sloka m., m. gracilis) 5. velika pritezalka (m. adductor magnus) 6. dolga pritezalka (m. adductor longus) 7. kratka pritezalka (m. adductor brevis) 8. m. pektineus (grebenka, m. pectineus) Mišice zadnje strani (upogibalke): 9. dvoglava stegenska m. (m. biceps femoris) 10. m. semitendinosus (polkitasta m., m. semitendinous) 11. m. semimembranosus (polopnasta m., m. semimembranosus) mišice (sprednji zgornji črevnični trn) in prema stegen- MIŠICA ZUNANJE STRANI je le ena: kolena, kjer se kot kita nasadi na lateralni kondil in gr- ske mišice (sprednji spodnji črevnični trn). Vidna mor- čavosti golenice ter navzgor do črevnice. Imenujemo jo fološka značilnost je tudi linija dimeljske vezi. 1. Natezalka stegenske ovojnice (m. tensor fasciae la- tudi iliotibialni trak. tae), ki leži ob srednji glutealni mišici, je na koži vidna FUNKCIJA: napenja iliotibialni trak, prek njega dviga 7.2.2 kot posebna izboklina. Poteka v poševni smeri nazaj do stegno, vleče golenico navzgor in navzven. MIŠICE STEGNA (mm. femoris) stegenske ovojnice. IZVOR: sprednji gornji trn črevnice. Mišice stegna delimo glede na kraj nahajanja na miši- PRIRASTIŠČE: stegenska ovojnica (črevnično-golenični ce zunanje, sprednje, notranje in zadnje strani. trakt, tractus iliotibialis). Ta se nadaljuje navzdol v smeri MIŠICE SPREDNJE STRANI (iztezalke): Štiriglava stegenska m. 2. Krojaška mišica ( (m. quadriceps femoris) m. sartorius ) je dolga, trakasto ploščata mišica, najdaljša v človeškem telesu; je kot a. prema stegenska m. tanek trak, ki prehaja od sprednjega zgornjega črevnič- (m. rectus femoris) nega trna do medialne površine golenice in kot spona b. notranja stegenska mišica (m. vastus medialis) stiska spodnje mišice. Deli štiriglavo stegensko mišico c. zunanja stegenska mišica od mišic primikalk, upogiba koleno, priteza in obrača (m. vastus lateralis) srednja stegenska mišica d. stegno. ( m. vastus intermedius ) IZVOR: sprednji zgornji trn črevnice. PRIRASTIŠČE: s ploščato kito na zgornjem notranjem d delu golenice. a FUNKCIJA: dviga stegno, upogiba golen, pomaga pri trd- c b ni stoji kolena. 3. Štiriglava stegenska mišica (m. quadriceps femo- Natezalka ris) je največja mišica iztezalka kolena. Poleg tega stegenske ovojnice (m. tensor fasciae latae) upogiba tudi kolčni sklep in daje obliko sprednji strani stegna. Sestavljena je iz štirih glav: notranja in zunanja stegenska mišica (vastus lateralis-fibularis in vastus medialis-tibialis) izhajata iz vsake strani linije aspere; srednja stegenska mišica (vastus intermedius) izhaja iz sprednje in stranske površine stegnenice; prema stegenska mišica (rectus femoris) se dviga iz spre- dnjega spodnjega črevničnega grebena. Ti štirje deli se spredaj združijo v eno kito, ki se priraste na pogačico, prečka koleno in se pripenja na vrhu telesa golenice. Štiriglava stegenska mišica (m. quadriceps femoris) je sestavljena iz štirih glav, katerih kite se združijo v skup- no kito, imenovano patelarni ligament oziroma poga- čični trak (v njej je sezamska kost pogačica), na grča- vosti golenice. Imajo skupno funkcijo, ki je upogibanje kolena in iztezanje goleni. To so: Prema stegenska mišica (m. rectus femoris) zavzema Krojaška mišica prednjo stran stegna in se pokaže med natezalko ste- (m. sartorius) genske ovojnice ter krojaško mišico. V smeri kolena se njen trebuh zoži in preide v trakasto kito. IZVOR: s kito na sprednjem spodnjem trnu črevnice. notranjem delu golenice. PRIRASTIŠČE: s skupno kito (patelarni ligament) na gr- FUNKCIJA: priteza stegno in golen, ki jo upogiba in vleče Mišice notranje strani čavosti golenice. (primikalke) navznoter. Pomaga pri trdni stoji kolena. 4. m. gracilis Notranja stegenska mišica (m. vastus medialis) tvori Sledeče štiri mišice zapolnjujejo prostor med mišico (sloka m., m. gracilis) meseno gmoto notranjega dela stegna nad kolenom. 5. velika pritezalka gracilis in štiriglavo stegensko mišico. Ker potekajo (m. adductor magnus) PRIRASTIŠČE: (m. adductor longus) 8 s skupno kito (patelarni ligament) na gr-vse pritezalke. Povečini jih pokrivajo že opisane mišice. 7. IZVOR: zgornji del stegnenice. poševno od sramnice in sednice proti stegnenici, so 6. dolga pritezalka kratka pritezalka 7 čavosti golenice. (m. adductor brevis) 6 5. Velika pritezalka (m. adductor magnus) je velika in 8. m. pektineus Zunanja stegenska mišica (grebenka, m. pectineus) ( m. vastus lateralis ) je zu-debela mišica, ki je le deloma vidna ob mišici gracilis. nanja mesena gmota stegna od velikega trohantra do 5 IZVOR: sramnična veja sednice. kolena. Njeno izbočenost plošči že opisani kitasti črev- PRIRASTIŠČE: po dolžini stegnenice vse do njenega me- nično-golenični trakt, ki leži prek nje. dialnega epikondila. IZVOR: 4 veliki trohanter. FUNKCIJA: priteza stegno. PRIRASTIŠČE: s skupno kito (patelarni ligament) na gr- čavosti golenice. 6. Dolga pritezalka (m. adductor longus) je trikotna ploščata mišica. Srednja stegenska mišica (m. vastus intermedius) leži IZVOR: sramnica (med simfizo in grčo). pod prejšnjimi mišicami ob vsej stegnenici. PRIRASTIŠČE: stegnenica (ob prirastišču velike pritezal- IZVOR: ventralna površina stegnenice. ke, ki pokriva njen zgornji del). MIŠICE ZADNJE STRANI (upogibalke): PRIRASTIŠČE: s skupno kito (patelarni ligament) na gr- FUNKCIJA: priteza stegno. čavosti golenice. 9. Dvoglava stegenska mišica (m. biceps femoris) ob- 7. Kratka pritezalka (m. adductor brevis) leži pod dolgo daja zunanjo zadnjo stran stegna z mesnato gmoto. MIŠICE NOTRANJE STRANI (primikalke): pritezalko. Ima dve glavi. IZVOR: veji sramnic ob simfizi. IZVOR: dolga glava izhaja na grčavosti sednice, kratka Mišice primikalke (adduktorji) ležijo v notranjem delu PRIRASTIŠČE: stegnenica pod prirastiščem dolge prite- glava pa na spodnji polovici grčaste črte stegnenice (li-stegna. Imenujejo se grebenska mišica (m. pectineus) zalke. nea aspera). ter dolga, velika in kratka pritezalka (m. adductor bre- FUNKCIJA: priteza stegno. PRIRASTIŠČE: s skupno kito na glavici mečnice. vis, adductor longus in adductor magnus). Izhajajo iz FUNKCIJA: priteza stegno, vleče in obrača stegno na različnih predelov sramnice in sednice. Pripenjajo se v 8. Mišica pektineus (grebenka, m. pectineus) je v spo- stran ter upogiba golen. liniji, od malega trohantra navzdol (ob liniji asperi) na dnjem delu skrita pod krojaško mišico. medialni epikondil nad kolenom. IZVOR: zgornja veja sramnice. 10. Mišica semitendinosus (polkitasta m., m. semiten- PRIRASTIŠČE: stegnenica pod malim trohantrom. dinosus) je dolga, vitka mišica, ki leži na notranji strani 4. Mišica gracilis (sloka m., m. gracilis) daje zunanjo FUNKCIJA: upogiba in adducira stegno ter ga obrača na- stegna in je vidna po vsej dolžini. obliko vsej notranji strani stegna. Je jermenasta, zgo- v zven. IZVOR: na veji sednice. raj široka, spodaj ozka mišica. PRIRASTIŠČE: ob mišici gracilis na gornjem notranjem IZVOR: spodnja veja sramnice. delu golenice. PRIRASTIŠČE: skupno s kito krojaške mišice na gornjem FUNKCIJA: izteza stegno navzdol in upogiba golen. Mišice zadnje strani m. semitendinosus (upogibalke) (polkitasta m., m. semitendinosus) 9. dvoglava stegenska m. (m. biceps femoris) 10. m. semitendinosus (polkitasta m., m. semitendinosus) 11. m. semimembranosus (polopnasta m., m. semimembranosus) 9 10 11 11. Mišica semimembranosus (polopnasta m., m. se- Dvoglava stegenska m. m. semimembranosus mimembranosus) je ploščata široka mišica. Leži pod (m. biceps femoris) (polopnasta m., mišico semitendinosus. m. semimembranosus) IZVOR: pod grčo sednice. PRIRASTIŠČE: na notranjem kondilu golenice. FUNKCIJA: izteza stegno nazaj in upogiba golen. Tridimenzionalne vizualizacije mišic in kosti stegna prikazujejo prednji, stranski in zadnji pogled na mišice stegna. V anteriornem pogledu (a) vidimo tanko kro- jaško mišico (m. sartorius), ki preči stegno in loči sku- pino mišic primikalk in iztezalk. Izhaja iz sprednjega zgornjega črevničnega trna in se prirašča na medialni površini golenice. Na notranji strani stegna so delno vidne velika in dolga pritezalka stegna ter medialno sloka mišica. Prednji del stegnenice prekriva štirigla- va stegenska mišica (m. quadriceps femoris), ki izteza koleno – vidne so prema, notranja in zunanja stegen- ska mišica, srednja stegenska mišica pa je skrita pod njimi. Lateralno učvrščuje kolčni sklep natezalka ste- njena, tako postanejo vidne prema stegenska mišica genske ovojnice (m. tensor fasciae latae), ki se s kito (m. rectus femoris) in zunanja stegenska mišica (m. (iliotibialni trak) prirašča na grčavosti golenice. vastus fibularis) na prednji strani stegna ter dvoglava stegenska mišica (m. biceps femoris) na zadnji strani Posteriorni pogled (b) prikazuje, kako se zunanja ste- stegna. genska mišica (vastus lateralis) in globinski mišici velika pritezalka (adductor magnus) ter dolga prite- Morfologija stegna: fotografije prikazujejo mišice ste- zalka (adductor longus) pripenjajo na linijo aspero na gna v dinamičnem položaju pri moškem in ženski. stegnenici. Površinsko plast upogibalk tvorijo tri mišice Mišice stegna so močnejše in izrazitejše pri moškem, – dvoglava stegenska mišica, mišica semitendinosus ženska stegna so oblikovana mehkeje in bolj zaoblje- in mišica semimembranosus (m. biceps femoris, m. no zaradi telesne maščobe, skeletni elementi pa so pri semitendineus in m. semimembranaceus), ki prekriva- obeh dobro vidni na kolenskem in kolčnem sklepu (a, jo veliko pritezalko in oblikujejo zadnji del stegna; njiho- b). Pri ženskem modelu (b) se z lateralne strani vidi de- ve kite prehajajo na obeh straneh kolena posteriorno. litev med mišicami iztezalkami, ki prekrivajo prednji del stegna, in upogibalkami zadnje strani stegna, ki se v Medialni pogled (c) na stegno izpostavi dolžino in zavoj mirujočem položaju skupaj s podkožno maščobo rahlo Vizualizacije mišic krojaške mišice (m. sartorius) in izvor ter prirastišče povesijo. Na kolenu opazimo kost pogačico (patella), in kosti stegna a mišic primikalk. Na lateralnem prikazu (d) je natezalka medialni in lateralni kondil stegnenice ter izrazito gole- stegenske ovojnice (m. tensor fasciae latae) odstra- nično grčo. Na medialni strani stegna in kolena opazi- mo potek mišice gracilis, ki se skupaj s krojaško mišico pripenja na gornjem notranjem delu golenice in daje obliko notranji strani stegna. Na lateralni strani pod ko- lenom opazimo izboklino glavice mečnice. Pri moškem modelu na levi fotografiji (c) opazujemo mišice stegna v perspektivistični skrajšavi, na pokrče- ni nogi je opazna delitev mišic primikalk od štiriglave stegenske mišice (quadriceps femoris); nad kolenom a izstopa njen medialni del (vastus medialis), ki tvori mi- šično izboklino notranjega dela stegna nad kolenom. Desna fotografija (d) prikazuje stranski pogled na ste- skupna kita štiriglave stegenske mišice, ki se imenuje gna v gibanju; z medialne strani opazimo linijo, kjer patelarni ligament (pogačični trak), zadaj lateralno na poteka krojaška mišica, ki deli skupino primikalk od kolenskem sklepu pa izstopi kita dvoglave stegenske štiriglave stegenske mišice, lateralni pogled izpostavi mišice, ki se prirašča na glavici mečnice. potek natezalke stegenske ovojnice (m. tensor fasciae latae) oziroma iliotibialnega traku, ki razmeji anterior- no ležečo prema stegensko mišico (m. rectus femoris) b c d in posteriorno dvoglavo stegensko mišico (m. biceps femoris). Sploščitev nad kolenom spredaj oblikuje 7.2.3 MIŠICE GOLENI (mm. cruris) Mišice goleni delimo v mišice prednje, zunanje in zad- nje strani. MIŠICE PREDNJE STRANI GOLENI (iztezalke): Vse tri potekajo po sprednji strani zgornjega skočne- ga sklepa (gležnja) in ga dorzalno flektirajo (iztezajo). Sprednja golenična mišica izvaja tudi inverzijo in ad- dukcijo stopala v spodnjem skočnem sklepu. 1. Sprednja golenična mišica (m. tibialis anterior) Poteka po vsej dolžini golenice in jo prekrije v spodnji tretjini s kito. IZVOR: grčavost na gornjem zunanjem delu goleni. PRIRASTIŠČE: kita poteka pod prečno in križno vezjo ter se nasadi na klinu ter prvi stopalnici. b FUNKCIJA: upogiba nogo proti goleni (dorzalna fleksija oz. ekstenzija) ter dviga notranji rob noge. Mišice goleni (mm. cruris) Mišice sprednje strani (iztezalke): 1. sprednja golenična m. (m. tibialis anterior) 3. 6 dolga iztezalka prstov ( 2. dolga palčna iztezalka (m. extensor hallucis longus) m. extensor digitorum longus) Mišici zunanje strani (fibularna skupina): 4.dolga mečnična m. (m. fibularis longus) 5. 1 kratka mečnična m. ( m. fibularis brevis ) 7 Mišice zadnje strani (upogibalke): 4 Povrhnje: 6. dvoglava mečna m. (m. gastrocnemius) 7. velika mečna m. (m. soleus) 8. podplatna m. (m. plantaris) 3 10. Globoke: 8 5 9. zadnja golenična m. ( m. tibialis posterior ) 2 dolga upogibalka prstov ( m. flexor digitorum longus ) 11. dolga upogibalka palca (m. flexor hallucis longus) c d MIŠICI ZUNANJE STRANI GOLENI (fibularna skupina): Mišice prednje strani Mišice zadnje strani (iztezalke) (upogibalke) ( 4. Dolga mečnična mišica m. fibularis longus ) 1. sprednja golenična mišica Je vidna po vsej dolžini na zunanji strani goleni. Povrhnje: (m. tibialis anterior) 6. dvoglava mečna m. IZVOR: glavica mečnice. 2. dolga palčna iztezalka (m. gastrocnemius) PRIRASTIŠČE: kita poteka za zunanjim gležnjem, zavije (m. extensor hallucis longus) 6 7. velika mečna m. 3. dolga iztezalka prstov pod podplat, ga prečka in se priraste na 1. klinu in 1. 6 (m. soleus) (m. extensor digitorum 8. podplatna m. prvi (palčni) stopalnici. longus ) 1 ( m. plantaris ) 1 FUNKCIJA: dviga zunanji in niža notranji rob stopala 2 (everzija); upogibanje stopala (plantarna fleksija). 7 7 3 5. Kratka mečnična mišica (m. fibularis brevis) 8 8 3 Leži pod dolgo mečnično mišico, preide v kito, ki se združi s kito dolge mečnične mišice, pod zunanjim gle- 2 žnjem pa se razdružita. FUNKCIJA: dviga zunanji rob (everzija) in upogiba stopalo. MIŠICE ZADNJE STRANI GOLENI (upogibalke): Povrhnje: 2. Dolga palčna iztezalka 6. Dvoglava mečna mišica (m. gastrocnemius) ( m. extensor hallucis longus ) mečno mišico. Mišici zunanje strani Leži pod sprednjo golenično mišico in se prikaže s kito Oblikuje zadnjo stran meč. Vsaka od glav, ki se kmalu IZVOR: zunanji kondil stegnenice. (fibularna skupina) izpod prečne in križne vezi. združita, a puščata po sredini ozko navpično brazdo, se PRIRASTIŠČE: notranji rob ahilove tetive. 4. dolga mečnična mišica IZVOR: medkostna membrana in spodnji del mečnice. vboklo konča, obe nato preideta v široko kito – ahilovo FUNKCIJA: pomaga dvoglavi mečni mišici. 5. (m. fibularis longus) tetivo. Trebuh notranje glave sega nižje. PRIRASTIŠČE: baza distalne prstnice nožnega palca. kratka mečnična mišica FUNKCIJA: ( m. fibularis brevis ) izteza palec in sodeluje pri dorzalni fleksiji IZVOR: močnejša notranja glava izhaja iz notranjega (me- Globoke: stopala. dialnega) kondila stegnenice, zunanja pa iz lateralnega. 4 FUNKCIJA: 3. Dolga iztezalka prstov ( m. extensor digitorum longus ) upogiba stopalo in dviga peto. IZVOR: medkostna opna in zgornji del golenice ter meč-4 PRIRASTIŠČE: z ahilovo tetivo na petnici. 9. Zadnja golenična mišica (m. tibialis posterior) Povečini je skrita pod prednjo golenično mišico. nice. IZVOR: grčavost golenice in zgornji del mečnice. 7. Velika mečna mišica (m. soleus) PRIRASTIŠČE: s kito, ki poteka za notranjim gležnjem, se PRIRASTIŠČE: mišica se razcepi na kite, ki se izpod preč- Je vidna le ob straneh dvoglave mečne mišice, pod ka- priraste na čolniču ter srednjem in zunanjem klinu. 5 tero leži. Je ploščata, navzdol se zoži in preide v kito. ne in križne vezi razprostrejo v pet kit. Štiri se prirastejo FUNKCIJA: upogiba stopalo, dviga notranji rob stopala. na distalnih prstnicah vseh prstov (razen palca), peta IZVOR: na zgornjem delu golenice in mečnice. 5 pa se priraste kot mečnična mišica na mezinčni (peti) PRIRASTIŠČE: ahilova tetiva. 10. Dolga upogibalka prstov (m. flexor digitorum longus) stopalnici. FUNKCIJA: upogiba stopalo in dviga peto. IZVOR: zadnja ploskev golenice. FUNKCIJA: izteza prste (razen palca), pomaga pri dor- PRIRASTIŠČE: podobno kot pri roki se kita razcepi na štiri zalni fleksiji stopala. 8. Podplatna mišica (m. plantaris) tetive, ki se prirastejo na distalnih prstnicah štirih prstov Je drobna mišica, ki kot trakec poševno pripenja veliko (razen palca). Globoke Mišice noge (mm. pedis) 9. zadnja golenična m. (m. tibialis posterior) Mišici hrbtne (dorzalne) 10. dolga upogibalka prstov strani (m. flexor digitorum longus) 11. dolga upogibalka palca – kratka iztezalka palca (m. flexor hallucis longus) (m. extensor hallucis brevis) – kratka iztezalka prstov (m. extensor digitorum 9 brevis) 10 Mišice podplata (mm. plantae) 11 – palčna izboklina (eminentia tibialis) – mezinčna izboklina (eminentia fibularis) – srednja izboklina (eminentia medialis) FUNKCIJA: upogibanje stopala in distalnih prstnic prstov. 1. Kratka iztezalka palca (m. extensor hallucis brevis), Mišice palčeve kepe: ki poteka poševno čez hrbet stopala. 11. Dolga upogibalka palca (m. flexor hallucis longus) IZVOR: zgornja zunanja ploskev petnice. 3. Palčna odtezalka (m. abductor hallucis) Je najbolj mesnata mišica globoke plasti goleni. PRIRASTIŠČE: skupaj s kito dolge iztezalke palca na dis- Oblikuje notranji rob podplata. IZVOR: spodnji del mečnice in medkostna membrana. talni prstnici palca. IZVOR: notranja ploskev grče petnice. PRIRASTIŠČE: s kito, ki poteka za notranjim gležnjem, se FUNKCIJA: izteza palec. PRIRASTIŠČE: tibialno ležeča sezamoidna koščica in priraste na distalni prstnici palca. pro ksimalna prstnica palca. 2. Kratka iztezalka prstov (m. extensor digitorum brevis) FUNKCIJA: vleče palec v smeri golenice. 7.2.4 IZVOR: enako kot prejšnja mišica izhaja iz zgornje zuna- MIŠICE NOGE (mm. pedis) nje ploskve petnice. 4. Kratka palčna upogibalka (m. flexor hallucis brevis) PRIRASTIŠČE: njene tri kite se združijo s kitami dolge Leži pod prejšnjo mišico in plantarno aponevrozo (apo- Mišice noge oziroma stopala so majhne in številne, iztezalke prstov in se prirastejo na distalnih prstnicah neurosis plantaris). delimo in poimenujemo jih glede na opravilo, lego in (razen palca in mezinca). IZVOR: medialni klin. obliko. Največ mišic ima palec. Na stopalu se mišice FUNKCIJA: izteza prste in jih dviga v smeri mečnice. PRIRASTIŠČE: razdeli se na dve glavi, notranja (tibialna) nahajajo na hrbtni in podplatni strani. se združi in priraste s kito opisane odtezalke, zunanja MIŠICE PODPLATA (mm. plantae) so razvrščene v (fibularna) pa na fibularno ležeči sezamoidni koščici. MIŠICI HRBTNE (DORZALNE) STRANI dopolnjujeta ne - palčno izboklino (eminentia tibialis), mezinčno izbok- FUNKCIJA: poteza palec v smeri podplata. ka tere dolge mišice, ki potekajo iz goleni. To sta: lino (eminentia fibularis) in srednjo izboklino oziroma kepo (eminentia medialis) podplata. 5. Palčna pritezalka (m. adductor hallucis) gibalke prstov in se priraste na začetku srednje prstni- Leži pod plantarno aponevrozo. Sestavljata jo dve gla- ce (razen palca). Primerjalna analiza vi, poševna ( kolenskega sklepa in goleni caput obliquum ) in prečna ( caput tran-FUNKCIJA: vleče prste (razen palca) v smeri podplata. sversum). medialni kondil stegnenice lateralni kondil stegnenice IZVOR: poševna glava izhaja iz kocke ter 2. in 3. stopalni- 10. Četverokotnica podplata (m. quadratus plantae) ce, prečna glava pa iz 2., 3. in 4. stopalnice. Leži v globlji plasti na sredini podplata. PRIRASTIŠČE: obe glavi skupaj na fibularno ležeči seza- IZVOR: grča petnice. pogačica moidni koščici. (enako kot prejšnja mišica). PRIRASTIŠČE: na kiti dolge upogibalke prstov. lateralni kondil golenice medialni kondil golenice FUNKCIJA: vleče palec proti podplatu. Na stopalu se poleg naštetih mišic nahajajo še: patelarni ligament Mišice mezinčeve kepe: glava mečnice 11. Lumbrikalne mišice (mm. lumbricales), ki so štiri golenična grča 6. Mezinčna odtezalka (m. abductor digiti quinti) obli- in ležijo ob kitah obeh upogibalk prstov. kuje zunanji (fibularni) rob stopala. IZVOR: grča petnice (fibularna stran). 12. Medkostne mišice (mm. interossei), ki ležijo med m. zadnje strani goleni m. prednje strani goleni Prirastišče: grčavost pete stopalnice in proksimalna stopalnicami. Delijo se na tri podplatne (plantares) in prstnica mezinca. štiri hrbtne (dorsales) medkostne mišice. sprednji rob golenice FUNKCIJA: vleče mezinec proti podplatu in v fibularni smeri. medialna površina golenice Primerjalna analiza kolenskega sklepa in goleni na tridimenzionalnih vizualizacijah pokaže anatomske 7. Kratka mezinčna upogibalka (m. flexor digitii quinti značilnosti mišic, vezi in skeletnih struktur, ki so vidne brevis) leži deloma skrita pod prejšnjo. na površini telesa. Opazimo, kako je trikotna kost po- IZVOR: grčavost na peti stopalnici. gačica (patella) vpeta v patelarni ligament (pogačični PRIRASTIŠČE: proksimalna prstnica mezinca. trak), ki predstavlja skupno kito štiriglave stegenske FUNKCIJA: upogiba mezinec proti podplatu. mišice in se prirašča na grčavost golenice. Vidne so obstranske kolenske vezi, ki stabilizirajo kolenski sklep, 8. Mezinčna protivnica (m. opponens digiti quinti) leži potek krojaške mišice (m. sartorius) in mišice gracilis na zunanji strani prejšnje. Izvor in prirastišče sta kot pri na medialni strani stegna, ki se skupaj pripenjata pod prejšnji. Ta mišica vleče mezinec proti podplatu. kolenom na zgornjem notranjem delu golenice. Na la- teralni strani je vidno priraščanje natezalke stegenske medialni gleženj lateralni gleženj Mišice srednje kepe: ovojnice (m. tensor fasciae latae) pod lateralni kondil na grčavosti golenice. Prikazane so mišice prednje 9. Kratka upogibalka prstov (m. flexor digitorum bre- strani goleni, površinska sprednja golenična mišica (m. vis) tibialis anterior), ki poteka od grčavosti na zgornjem kite dolge iztezalke prstov Leži neposredno pod plantarno aponevrozo. Njene štiri zunanjem delu goleni in po vsej dolžini golenice do pri- kita dolge palčne iztezalke kite potekajo proti štirim prstom (razen palca). rastišča na klinu ter prvi stopalnici. Ob njej se laterno IZVOR: grča petnice. nahajata komaj vidna dolga iztezalka prstov (m. exten- PRIRASTIŠČE: nad proksimalnimi prstnicami naredi vsa- sor digitorum longus), ki je povečini skrita pod sprednjo ka kita razporek, skozi katerega izstopi kita dolge upo- golenično mišico, prikaže pa se s štirimi kitami na hrb- tni (dorzalni) strani stopala, in dolga mečnična mišica (m. fibularis longus), ki izvira iz glavice mečnice in je Primerjalna analiza vidna po vsej dolžini na zunanji strani goleni. spodnjih okončin Morfologija goleni z zadnje, prednje in lateralne strani: med hojo se aktivirajo zadnje (posteriorne) mišice go- leni (a), ki omogočijo upogibanje skočnega sklepa (gle- žnja). Napeti sta medialna in lateralna glava dvoglave veliki trohanter stegnenice mečne mišice ( m. gastrocnemius ), ki oblikuje zadnjo stran meč. Trebuh medialne glave sega nižje od late- ralne, med njima je navpična brazda, obe preideta v ši- roko ahilovo tetivo, ki se prirašča na petnici. Ob straneh je vidna pod njo ležeča velika mečna mišica ( krojaška m. m. sole- us), ki se prav tako steka v ahilovo tetivo; obe mišici m. notranje strani stegna (primikalke) štiriglava stegenska m.: upogibata stopalo in dvigata peto. Gleženj je oblikovan prema stegenska m. lateralno z odebeljenim distalnim koncem mečnice, ki notranja stegenska m. sega nižje, medialno pa z odrastkom na distalni epifizi zunanja stegenska m. a b golenice, ki sega višje. Na prednji (anteriorni) strani (b) vidimo prednji rob golenice po vsej dolžini, na medi- alni strani medialno glavo dvoglave mečne mišice in pogačica pod njo viden medialni predel velike mečne mišice, ki glavica mečnice se prikaže tudi lateralno ob sprednji golenični mišici in dolgi iztezalki prstov. Na kolenu izstopa trikotna obli- m. zadnje strani goleni sprednji rob golenice ka pogačice in pod njo golenična grčavost. Na lateralni m. prednje strani goleni strani kolena opazimo izbočeno glavico mečnice. La- teralno (c) opazimo potek obeh mišic zunanje strani goleni (fibularna skupina), to sta dolga mečnična miši- ca (m. fibularis longus) in kratka mečnična mišica (m. fibularis brevis), ki prav tako sodelujeta pri upogibanju stopala. medialni gleženj Primerjalna analiza: lateralni gleženj opazuj in opiši anatomsko zgrad- bo skeleta in mišic spodnjih okončin z anteriorne, post - eriorne in lateralne strani ter primerjaj vidnost posa- meznih mišic na površini telesa. c veliki trohanter stegnenice natezalka stegenske ovojnice dvoglava stegenska m. dvoglava stegenska m. m. semitendinosus zunanja stegenska m. m. semimembranosus prema stegenska m. podkolenska jamica pogačica glavica mečnice dvoglava mečna m. dvoglava mečna m. velika mečna m. velika mečna m. dolga mečnična m. kratka mečnična m. ahilova tetiva lateralni gleženj lateralni gleženj petnica Morfologija spodnjih okončin: izstopajoče strani na značilnosti – prednji rob golenice, na njeni medialni ki postanejo močno izražene na stegenskem predelu mirujočem položaju so opisane mišice še zmeraj vi-sprednji strani stegna (a) so prečna diagonalna pog- strani rob dvoglave mečne in medialni rob velike meč- in predelu meč – nad kolenom izstopita kita dvoglave dne, a manj izrazite, opazujemo lahko tudi asimetrijo lobitev, ki označuje potek krojaške mišice (sartorius), ne mišice, lateralno pa komaj vidna dolga iztezalka pr- stegenske mišice na lateralni strani in kiti mišice se- v kolenskem sklepu med višino lateralnega in medi-ki deli predel mišic primikalk na notranji strani stegna stov ter mišici zunanje strani goleni, ki sta dolga meč- mitendinosus ter mišice semimembranosus (m. bi- alnega kondila stegnenice ter asimetrijo v zgornjem (stegenski trikotnik) in predel štiriglave stegenske mi- nična mišica in kratka mečnična mišica. ceps femoris, m. semitendinosus in m. semimembra- skočnem sklepu med višino medialnega in lateralne-šice na sprednji strani stegna. Vidne so glava prema nosus) na medialni strani. Na mečih sta razločni ga gležnja. stegenske mišice, nižje spuščena glava medialne ste- Posteriorno (b, c) opazimo razlike v izstopajočih zna- nižje ležeča medialna in višje ležeča lateralna glava genske mišice in višje ležeča glava lateralne stegenske čilnostih na spodnjih okončinah telesa v gibanju in dvoglave mečne mišice (m. gastrocnemius) ter njena Medialni in lateralni pogled (d) na spodnje okončine mišice. Na goleni izstopajo zgoraj opisane morfološke mirovanju. Pri hoji sodelujejo zlasti mišice upogibal ke, močna kita ahilova tetiva, ki se pripenja na petnico. V razkrijeta izrazitejše izstopanje anatomskih značilno- sti, ko spremenimo kot gledanja in opazujemo sprednji predel telesa v pol slonečem položaju. Sila težnosti povzroči povešenje sproščenih mišic na dorzalni strani stegen, zato so poglobitve na mejnih predelih med pri- tezalkami in iztezalkami na stegnu (linija krojaške mi- šice) še izrazitejše. Podobno je poudarjena tudi meja med prednjimi in zadnjimi mišicami goleni, izraziteje izstopita tudi mišici stranske skupine – dolga in kratka mečnična mišica. Koščeni elementi kolenskega sklepa izstopijo, vidni postanejo trikotna oblika pogačice po a b c d vsej dolžini, golenična grčavost in medialni ter lateralni 7.3. kondil na proksimalnem koncu golenice. KONSTRUKCIJSKE RISBE SPODNJIH OKONČIN Med gibanjem (e) postanejo kite napetih mišic še iz- konstrukcijski risbi skeletnih in mišičnih struktur V razitejše: na medialni strani kolena opazimo vdolbino, anatomijo posameznih elementov poenostavimo ki označuje prehod krojaške mišice in mišice gracilis tako, da oblike posredujejo informacije o prostornini in v skupno kito, ki se pripenja pod medialni kondil go- funkciji. Pri risanju spodnjih okončin je pomembno ra- lenice, na lateralni strani kolena pa kito dvoglave ste- zumevanje mehanike sklepov – kolčnega, kolenskega, i genske mišice, ki se pripenja na glavici mečnice. Tudi zgornjega in spodnjega skočnega sklepa. Kolčni sklep na predelu goleni izstopita kiti mišic zunanje strani (fi- je posebna oblika kroglastega sklepa, ki omogoča gi- bularna skupina) – kita dolge mečnične mišice, katere p banje v različnih smereh, ostali našteti sklepi pa pove- kita poteka za zunanjim gležnjem, prečka podplat in se zujejo dolge kosti, katerih sklepi so po obliki tečajasti. priraste na prvem klinu in prvi (palčni) stopalnici, ter 1 kita kratke mečnične mišice, ki se najprej združi s kito Pri risanju volumetrične strukture si pomagamo z re- dolge mečnične mišice, pod zunanjim gležnjem pa se ferenčnimi točkami in ploskvami tridimenzionalnih kiti razdružita. oblik, zarisom prečnih presekov in vizualizacijo tran- sparentne prostornine, ki jo lahko nadgradimo s sen- 3 čenjem posameznih ploskev. Razmerja med trdnimi skeletnimi oblikami in mehkimi mišičnimi tkivi anali- ziramo na osnovi prepoznavanja tistih strukturnih ele- mentov okostja, ki se izrazijo na površini telesa, najpo- membnejši pa so: veliki trohanter stegnenice (izstopi u i zlasti v pozi kontraposta), ki nakazuje mesto kolčnega 2 sklepa, kolenski sklep (1), ki ga prekrivajo le patelarni 2 ligament, stranske kolenske vezi in mišične kite, ki pre- hajajo koleno, prednji rob golenice (2), ki je viden po vsej prednji dolžini goleni do gležnja, točka izstopajoče gla- vice mečnice (3) na lateralni strani kolena, medialni in lateralni gleženj (4–5), dorzalni del stopala (6) in členki prstnic na nogi (7). Mišična tkiva združimo v volume- trične sklope, ki temeljijo na legi in funkciji posameznih mišic – upogibalke (u), iztezalke (i), primikalke (p). (a) Razumevanje strukture kolenskega sklepa temelji na 4 5 analizi delovanja mišic pri fleksiji in ekstenziji iz različnih kotov opazovanja. (b) Risanje konstrukcije noge (v ana- 6 e 7 oboka stopala, poznavanju mehanike obeh tečajastih Konstrukcijske risbe tomskem smislu) temelji na razumevanju skeletnega skočnih sklepov in sklepanja prstnih členkov. (c) spodnjih okončin Konstrukcijske risbe spodnjih okončin a b c ŠTUDENTSKA DELA Imenski seznam študentov, avtorjev del, O nastalih pri predmetu snova risanja figure so poznavanje skeletnih značil- Likovna anatomija petem (skrčenem) in sproščenem (mirujočem) stanju nosti telesa, morfološko znanje o oblikah mišic v na- dodiplomskih študijskih programov Slikarstvo in Kiparstvo UL ALUO in anatomsko znanje o njihovem izvoru ter prirastišču. v letih 2018–2024 » vizualizacije, ki v risarskem procesu predhodi študijam prof. Uršule Berlot Pompe. 17 1 Na osnovi teh znanj pridobimo sposobnost mentalne pod mentorstvom Foto: arhiv UL ALUO, 8 po dejansko prisotnem modelu. Risanje po modelu torej avtorji del ni le kopiranje obrisov telesnih oblik, ampak temelji na Bolj ko smo se razumevanju skritih anatomskih struktur in sposobnos- Stran 247: bolj skrivnostna plastično obliko. 2 Pika Basaj 3 Patricija Pirc in eksotična je učili o telesu, ti konstrukcijske poenostavitve forme v volumetrično, 1 Pika Basaj 5 postajala duša.« Risbe študentov prvega letnika slikarstva in kiparstva 4 9 Ana Marija Palir 18 2 5 Mark Šircel ALUO, ki so nastale pri predmetu Likovna anatomija 6 Nina Munich Philippe Comar, (2018–2024), predstavljajo anatomske študije telesa 7 Mark Šircel 8 Dora Dačar po sistemskih sklopih na osnovi preučevanja anatom-9 Ema Kobal The Human Body skih atlasov ali preučevanja morfologije in anatomije po 10 Klara Kracina 14 11 Gala Alica Ostan Ožbolt modelu. Prikazujejo različne stopnje anatomske ana lize, (1999: 69) 12 Ingrid Pokorn od diagramskih predstavitev kosti in mišic do morfolo-13 Januš Suša ških, konstrukcijskih in fizionomskih študij. Primerjave 14 Igor Poliščuk 10 modela in okostnjaka v istem položaju ali študije fiziono- 15 Domen Hitrec 16 Ajda Podgorelec mije, obraznih mišic in lobanjskih kosti na istem modelu 17 Nina Munich predstavljajo vaje v vizualizaciji anatomskih struktur in 18 Hana Zadnikar 6 razumevanju morfologije. Dodane so tudi proste inter- 19 David Kucler 20 Katarina Prislan pretacije anatomije v različnih medijih, ki predstavljajo konceptualizacije razmerja med notranjostjo in zuna- njostjo telesa, abstrahiranja in fragmentiranja obraznih 11 12 značilnosti, telesne mikrostrukture, fiktivne kompozicije 19 telesnih delov, metamorfoze in hi bri dizacije telesa (člo- 3 vek-stroj, človek-žival) z name nom spodbujanja kreativ- 15 ne uporabe anatomskega znanja v likovnem delu. 4 7 13 16 20 Stran 248: 21 Rina Jurjevčič 22 Lana Hasič 23 Dunja Rahovsky Šuligoj 24 Rina Jurjevčič 25 Ema Ajster 26 Gaja Bastarda 46 27 Klara Maček 28 Stela Primc 33 29 Ana Malnar 39 30 Lana Kosovel 31 Nejc Zorenč 21 32 Vesna Markič 25 33 Vladimir Sarić 34 Pika Potočnik 35 Lana Kosovel 41 49 36 Lana Kosovel 37 Maša Črešnik 38 Maruša Pajnič 30 39 Maša Črešnik 40 Lana Kosovel 55 Stran 249: 22 34 41 Kristian Župan 47 50 42 Ambrož Okorn 43 Alioša Potokar 44 Sara Stevanović 45 Luka Aleksander Omahen 46 Eva Marija Kostanjevec 47 Brina Tomažič 42 48 Nina Kuharič 52 56 49 Rok Mlinar 26 50 Nik Horvat 31 35 36 51 Kristian Župan 52 Matic Moškon 53 Lan Mohorič Bonča 54 Eva Žgajnar 55 Kalina Naskovski Perne 56 Rok Mlinar 37 40 43 45 48 53 23 27 24 28 29 32 38 44 51 54 Berlot Pompe, Uršula. 2016. Nevroumetnost, nevroestetika Hribernik, Marjana (ur.). 2008. Anatomski atlas. Ljubljana: Petherbridge, Deanna. 1997. The Quick and the Dead. Artists in vprašanje zavesti. ČKZ, let. XLIV/265, str. 39–52. Lljubljana: Tehniška založba Slovenije. and Anatomy. London: Hayward Gallery Touring Exhibitions. Inštitut Časopis za kritiko znanosti. Kelley, Mike. 2004. The Uncanny. Dunaj: Verlag der Richer, Paul. 1890. Anatomie artistique : description des Beverly, H. R., Coyle, T. 1977. Anatomy Lessons from the Great Buchhandlung Walther König. formes extérieures du corps humain au repos et dans les Masters. New York: Watson-Guptill Publications. principaux mouvements (avec 110 planches renfermant plus Kemp, M., Richter I. A., Wells T. 2008. Leonardo da Vinci - de 300 figures dessinées). Pariz: Librairie Plon. Calais-Germain, Blandine. 2007. Anatomija gibanja. Uvod v Notebooks. Oxford: Oxford University Press. analizo telesnih tehnik. Ljubljana: Zavod Emanat. Rifkin, B. A., Ackerman M. J. 2006. Human Anatomy: From Kemp, Martin. 2006. Leonardo da Vinci. The Marvellous Works the Renaissance to the Digital Age. New York: Harry N. Abrams, Clair, Jean (ur.). 1993. L'âme au corps, arts et sciences of Nature and Man. Oxford: Oxford University Press. Inc. 1793-1993. Pariz: Réunion des Musées Nationaux, Gallimard Electa. Kemp, Martin. 2000. Visualisations. The Nature Book of Art Roberts, K. B., Tomlinson J. D. W. 1992. The Fabric of the and Science. Oxford: Oxford University Press. Body. European Traditions of Anatomical lllustration. Oxford: Comar, Philippe (ur.). 2010. Figures du corps. Une leçon Clarendon Press. d'anatomie à l'école des Beaux-Arts. Pariz: Éditions Kemp, M., Wallace, M. 2000. Spectacular Bodies: the Art and Beaux-arts de Paris. Science of the Human Body from Leonardo to Now. Berkley: Rogers Peck, Stephen. 1982. Atlas of Human Anatomy for the University of California Press. Artist. Oxford: Oxford University Press. Comar, Philippe. 1999. Images of the Body. New York: Harry N. Abrams (1993. Images du corps. Pariz: Gallimard). Kobe, Valentina. 2015. Anatomija 1, skripta za študente Rouillé, André. 1989. La Photographie en France: textes & BIBLIOGRAFIJA IN VIRI medicine. Del 1: kosti, sklepi, mišice. Ljubljana: Medicinska controverses, une anthologie, 1816-1871. Pariz: Macula. Dahmane, Raja. 2005. Ilustrirana anatomija. Ljubljana: fakulteta. Tehniška založba Slovenije. Rouillé, A., Marbot, B. 1986. Le Corps et son image. Pariz: Knight, Bernard. 1980. Discovering the Human Body: How Contrejour. Bammes, Gottfried. 1982. Der nackte Mensch. Hand- und Da Vinci, Leonardo. 2005. Traktat o slikarstvu. Ljubljana: Pioneers of Medicine Solved the Mysteries of Anatomy and Lehrbuch der Anatomie für Künstler. Dresden: VEB Verlag der Studia humanitatis. Physiology. London: Heinemann Press. Sawday, Jonathan. 1996. The Body Emblazoned. Dissection Kunst. and the Human Body in Renaissance Culture. London: Elkins, James. 1999. Pictures of the Body. Pain and Köpf-Maier, Petra (ur.), Wolf-Heidegger. 2006. The Color Atlas Routledge. Bammes, Gottfried. 2002. Die Gestalt des Menschen. Metamorphosis. Stanford: Stanford University Press. of Human Anatomy. New York: Sterling Publishing Co. Lehr- und Handbuch der Künstleranatomie. Leipzig: Seemann Schieder, Fritz. 1957. An Atlas of Anatomy for Artists. Boston: Verlag - Kunst und Gestaltung. Encyclopedia Anatomica, A Complete Collection of Anatomical Kornell M., Cazort M., Roberts K. B. 1996. The Ingenious Dover Publications Inc. Waxes. 1999. Museo di Storia Naturale dell'Universita di Machine of Nature, Four Centuries of Art and Anatomy. Ottawa: Bammes, Gottfried. 1992. Sehen und verstehen : die Firenze, sezione di zoologia La Specola. London: Taschen. National Gallery of Canada. Simblet, Sarah. 2007. Anatomy for the Artist. London: Darling menschlichen Formen in didaktischen Zeichnungen. Kindesley Limited. Ravensburg: Maier. Ewing, William. A. 1994. The Body. Photoworks of the Human Laurenza, Domenico. 2012. Art and Anatomy in Renaissance Form. London: Thames & Hudson. Italy. Images from a Scientific Revolution. New York: Stafford, Barbara Maria. 1993. Body Criticism. Imagining the Bammes, Gottfried. 2017. The complete guide to anatomy Metropolitan Museum of Art. Unseen in Enlightenment Art and Medicine. Boston, for artists & illustrators. Turnbridge Wells: Search Press. Graciano, Andrew. 2019. Visualizing the Body in Art, Anatomy, Cambridge: MIT Press. and Medicine since 1800. Models and Modeling. London, New Lotti, A., Zocchetta, M., Peretti R. 2001. Struttura uomo; Berlot, Uršula. 2013. Likovna anatomija: univerzitetni učbenik York: Routledge. Manuale di anatomia artistica vol. I. Vicenza: Neri Pozza Editore. Tršar, Marjan. 1974. Anatomija za likovnike. Ljubljana: Akade-(elektronski vir), Ljubljana: Raziskovalni inštitut Akademije za mija za likovno umetnost v Ljubljani. likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani. Hale, Robert Beverly. 1964. Drawing Lessons From The Great Marieb, E., Mallat, J., Wilhem, P. B. 2008. Human Anatomy. Masters. New York: Watson-Guptill Publications. San Francisco, Boston: Pearson Benjamin Cummings. Van Dijck, José. 2005. The Transparent Body. A Cultural Berlot, Uršula. 2015. Transparentno telo: umetnost, Analysis of Medical Imaging. Seattle, London: University of medicina in tehnologija. Zbornik 8. kulturološkega simpozija: Hale, R. B, Coyle, T. 1977. Anatomy Lessons from the Great O'Reilly, Sally. 2009. The Body in Contemporary Art. London: Washington Press. Telo in tehnologija. Ljubljana: Kult.co, društvo kulturologov. Masters. New York: Watson-Guptill Publications. Thames & Hudson. Wilson, Stephen. 2002. Information Arts. Intersections of SLIKOVNI VIRI Slika 7 Art, Science, and Technology. Cambridge, London: The MIT Étienne-Jules Marey, Človek, ki hodi, 1890–91, Press. I. kronofotografija, 22.7 × 31.5 cm. Dostopno na: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Marey-_Man_wal- Wilson, Stephen. 2010. Art + Science Now. London: Thames Slika 1 king,_1890–91.jpg (30. 9. 2024) & Hudson. Leonardo da Vinci, Plod v maternici, ok. 1511, risba s peresom in črnilom na papirju, črna kreda, 30,5 × 22 cm, Royal Slika 8 Collection, Združeno kraljestvo. Dostopno na: Damien Hirst, The Virgin Mother, 2005–6, barvan bron, SPLETNI VIRI https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Leonardo_da_Vin- višina 10 m, Yorkshire Sculpture International. Foto: Amanda ci_-_Studies_of_the_foetus_in_the_womb.jpg (30. 9. 2024) Slater. Dostopno na: https://commons.wikimedia.org/wiki/ Terminologia Anatomica. Dostopno na: File:The_Virgin_Mother_(49679565287).jpg (30. 9. 2024) http://www.anato.cl/cccccAV1/TERMINOLOGIA_ANATOMI- Slika 2 CA_INTERNACIONAL.pdf (27. 8. 2024) Bernard Siegried Albinus, Tabulae Sceleti et Musculorum Slika 9 Corporis Humani (Atlas okostja in mišičja človeškega telesa), Marilène Oliver. Family Portrait, 2003, sitotisk z bronastim Slovenski medicinski slovar. Dostopno na: 1747, jedkanica. Dostopno na: črnilom na 3-mm prozoren akril, štiri skulpture, vsaka https://www.termania.net/?searchIn=Linked&ld=95 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Albinus_t04.jpg 192 × 70 × 50 cm. Objavljeno z dovoljenjem avtorice. (27. 8. 2024) (30. 9. 2024) Dostopno na: https://www.marileneoliver.com/portfolio/fa- milyportrait (30. 9. 2024) Dobson, John F. 1925. Herophilus of Alexandria. Proceedings Slika 3 of the Royal Society of Medicine, 18, 19–32. Dostopno na: Jacques Fabien Gautier d'Agoty, Ženski hrbet, 1746, https://journals.sagepub.com/ mezotinta, 61.2 × 46 cm. Dostopno na: II. doi/10.1177/003591572501801704 (20. 9. 2024) https://www.nga.gov/collection/art-object-page.126524. html (30. 9. 2024) Uršula Berlot Pompe, digitalne risbe prirejene po: G. Bammes, Hazlitt, William. 1816. On Imitation V: The Round Table Der nackte Mensch. Hand- und Lehrbuch der Anatomie für (1815-17). Dostopno na: Slika 4 Künstler (1982); G. Bammes, Sehen und verstehen (1992); http://www.blupete.com/Literature/Essays/Hazlitt/Roun- Jacques Gamelin, Alegorija časa, Nouveau recueil d'ostéologie A. Lotti, M. Zocchetta, R. Peretti, Struttura uomo; Manuale di dTable/Imitation.htm (25. 9. 2024) et de myologie, 1779, jedkanica, 35,6 × 25 cm. Dostopno na: anatomia artistica vol. I. (2001), avtorska dela, 2024. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musea_Brugge,_ Wajcman, Gérard. 2006. Intime exposé, intime extorqué. HUB,_2014_GRO1614_III.jpg (30. 9. 2024) Lovrenc Košenina, tridimenzionalni anatomski modeli, The Symptom Online Journal for Lacan.com. Dostopno na: digitalno modeliranje, avtorska dela, 2024. http://www.lacan.com/symptom8_articles/wajcman8.html Slika 5 (20. 9. 2024) Clemente Susini, keroplastična delavnica muzeja La specola, Tim Topić (fotograf), Jernej Strmšek (asistent fotografa), Anatomska Venera, 1782, vosek, naravna velikost. Povzeto Nejc Babić (moški model), Patricija Sekelj (ženski model), po: Museo La Specola Florence. Encyclopaedia Anatomica: avtorska fotografija, 2024. A Selection of Anatomical Wax Models. Köln, London: Taschen, 2001, str. 41. Vir reprodukcij na str. 55 in 59: E. Marieb, J. Mallat, P. Brady-Wilhem, Human Anatomy. Slika 6 San Francisco, Boston: Pearson Benjamin Cummings, 2008: Rembrandt van Rijn, Anatomija dr. Tulpa, 1632, olje na platnu, 129, 240. 162,5 × 216,5 cm. Dostopno na: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Rembrandt_-_The_ Vir vizualizacij lobanje na str. 65 in 70: Anatomy_Lesson_of_Dr_Nicolaes_Tulp.jpg (30. 9. 2024) »Visible Interactive Human - Exploding skull« (https://skfb. ly/6BF7W) by WitmerLab at Ohio University is licensed under CC Attribution-NonCommercial-NoDerivs (http://creati- vecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/). Prof. dr. Uršula Berlot Pompe je vizualna umetnica, Tim Topić (2002) trenutno zaključuje dodiplomski Učbenik Umetnost in znanost v likovni anatomiji umetnostna teoretičarka in profesorica na Akademiji študij oblikovanja vizualnih komunikacij na smeri predstavlja pomemben prispevek k interdisciplinar-za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Grafično oblikovanje na ALUO UL. Deluje v medijih nemu povezovanju umetnosti in znanosti o človeški kjer poučuje predmete s področja teorije in repre- prostorske instalacije, fotografije in grafike. V času anatomiji skozi umetniški objektiv. Združuje znan-zentacije prostora v umetnosti in likovno anatomijo. študija se je udeležil izmenjav na Slovaškem (VŠVU stveno podprto medicinsko razumevanje anatomije Umetniško in raziskovalno se ukvarja s presečišči Bratislava) in v Črni gori (ALU Cetinje). Razstavljal je telesa z umetniško interpretacijo človeške figure, kar umetnosti, znanosti in filozofije. Je avtorica mono- na skupinskih in samostojnih razstavah (DobraVaga, omogoča globlji vpogled v telesna razmerja in mor-grafije o Duchampu (Duchamp in mimesis, 2011) Kino Šiška, Mestna hiša MOL, Slovenski etnografski fološke značilnosti. Avtorica oriše tudi zgodovinsko in člankov s področja teorije umetnosti, ki tematsko muzej). pove zavo med anatomijo in umetnostjo, zlasti obravnavajo vprašanja percepcije in reprezentacije timtopic1@gmail.com prelomno obdobje renesanse, ko so umetniki z disek- prostora v likovni umetnosti, tehnologijo, (nevro) Instagram portfolio: @timotiye cijo sami raziskovali anatomijo telesa, ter sodobne estetiko, koncepte simulacije in mimesisa (Izkustvo pristope, kjer umetniki za raziskovanje in upodobitev digitalnih medijev, nevromedialnost in nevromorfne Jernej Strmšek (1999) je fotograf iz Maribora, notranjih telesnih struktur uporabljajo najnovejše tehnologije, 2024; Umetnost in intuitivno spoznanje: diplomirani oblikovalec vizualnih komunikacij ALUO radiološke slikovne metode. Avtorica učinkovito nevroestetska perspektiva, 2024; Interakcija z digi- UL, kjer študij trenutno nadaljuje na magistrski stopnji prikaže, kako sodobne medicinske tehnologije in talnimi mediji, 2022; Dematerializacija umetnosti in na smeri Fotografija. Udeležil se je študijskih izmenjav digitalizacija omogočajo natančno in ustvarjalno hipermaterialno, 2022; Topologija virtualnosti in v Belgiji (Saint-Luc Liége) in v Romuniji (UAD Cluj). vizualizacijo človeškega telesa v umetnosti. Poleg O AVTORJIH tehnoumetnost, 2021; Kompleksnost in tehnološki Ustvarja v medijih fotografije in prostorske instalacije. tega učbenik bogati teoretične vsebine z izredno RECENZIJI biomorfizem v sodobnem abstraktnem slikarstvu, Razstavljal je na skupinskih in samostojnih razstavah kakovostnimi in številnimi vizualnimi viri, kot so 2020; Prostor in gledalec: utelešena percepcija v (DobraVaga, razstavi Ponjava 3 in 4). digitalne risbe, 3D-modeli in fotografije, kar zagotavlja umetnosti instalacije, 2018; Pictorial Abstractions: jernej.strmsek@gmail.com praktično orodje za študente likovne umetnosti in Visualizing Space in the Eras of Modernism and Instagram portfolio: @strmsek_jernej druge bralce. Učbenik predstavlja pomemben pri- Information, 2018) spevek k razumevanju, kako se telesne strukture ursula.berlotpompe@aluo.uni-lj.si skozi čas in s pomočjo novih tehnologij razkrivajo ter www.ursulaberlot.com interpretirajo v umetniških stvaritvah, in ponuja vir znanja anatomije za študente likovne umetnosti in Mag. Lovrenc Košenina, u.d.i.a, je arhitekt, ilustrator, druge bralce. Učbenik Umetnost in znanost v likovni pedagog in ustvarjalec, ki deluje na področju (ne) anatomiji izkazuje visoko raven strokovnosti v uporabi formalnega izobraževanja, postdigitalne arhitekture znanstvene terminologije in natančnost pri opisovanju in sodobne raziskovalne umetnosti. Magistriral je na anatomskih struktur. Terminologija, ki temelji na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani z nalogo mednarodno sprejetih standardih, kot je Terminologia Postdigitalna arhitektura. Kot asistent je poučeval na Anatomica, omogoča jasen in nedvoumen prenos Fakulteti za arhitekturo, vodil je pedagoške delavnice znanstvenega znanja na področje umetniške prakse. s področja digitalne tehnologije, izdeluje, načrtuje in Avtorica dosledno uporablja pravilne anatomske programira mehatronske naprave za IOT, AI, biologijo izraze tako v slovenskem kot latinskem jeziku, kar in umetnost. prispeva k boljšemu razumevanju. Monografija je tudi lovrenc.kosenina@gmail.com jezikovno ustrezna, saj je besedilo jasno, tekoče in https://www.lovrenc.tech primerno za pedagoški kontekst. Doc. dr. Nejc Umek, dr. med. Univerzitetni učbenik Umetnost in znanost v likovni anatomiji, ki ga je pripravila prof. dr. Uršula Berlot Pompe s sodelavci, je obsežna, celovita, sistematično strukturirana in nazorna predstavitev tvarine likovne anatomije, namenjena študentom likovnih umetnosti, ki bo tudi v pomoč predavateljem umetniških pred- metov. Vsebina učbenika je podana z uvodom, zgodo- vinskim pregledom prepletanja anatomije in umetno- sti ter anatomsko analizo človeškega telesa v sedmih poglavjih, v katerih so obravnavane notranja zgradba, mehanika in morfologija človeškega telesa, kar je pomembno za poglobljeno upodabljanje umetnosti, ki se ne izogiba upodobitvi človeka. V uvodu avtorica razloži pomen poznavanja likovne anatomije, kar je posebej pomembno po dolgem obdobju modernis- tičnih in konstruktivističnih praks, ki so v drugi polovici 20. st. pa vse do sedaj to znanje odklanjale. Vsebina učbenika je obravnavana v večjih anatomskih topografskih sklopih in zajema tako okostje kot mišice ter njihovo pojavnost. Podrobno obravnava tudi fizionomijo in obrazni izraz, razmerja ter spolne in starostne razlike. Besedilo dopolnjujejo pregledne računalniške ilustracije, fotografije moškega in ženskega modela ter konstrukcijske risbe. Učbenik je terminološko ustrezen, saj sledi nomenklaturi, ki se uporablja v sodobnem poučevanju anatomije v okviru medicinskih ved. Napisan je v pregledni in razumljivi obliki ter predstavlja dragocen didaktični priročnik akademskega študija umetnosti. Prof. Bogoslav Kalaš, akad. slikar »