LAURENCE  OLIVIER: IGRALČEVA IZPOVED
Igralčeva izpoved (Confessions of an actor), ki jo je prevedel urednik zbirke Knjižnica MGL in občudovalec angleške kulture Dušan Tomše, se je pojavila na tržišču v pravzaprav neprimernem času, prav ob začetku hujših poletnih vročin, ko je bila gledališka sezona 1983/84 že končana in so se najštevilnejši latentni bralci in kupci knjige že odpravljali na počitnice. Vsekakor pa bi bilo zelo narobe, če bi to v mnogoterih pogledih zanimivo branje ostalo prezrto in pozabljeno. Pa ne samo zato, ker gre pač za spomine dovolj slavnega igralca, verjetno enega najboljših igralcev XX. stoletja, temveč še bolj zato, ker je ta knjiga nenavadno resnicoljubna in tudi zato toliko bolj zanimiva, čeprav jo bo marsikateri »socialno ogroženi« slovenski gledališki ali sploh kulturni delavec mestoma bral tudi z mešanico zavisti in
(Knjižnica MGL 96, 1984)
1079
1080
Tone Peršak
dvoma. Gre namreč za eno tistih del, ki nas, ki živimo in delamo v tej deželi in v danih razmerah, nehote spravljajo v zadrego in nam zastavljajo kljub možnim ideološkim predsodkom dokaj odločilna vprašanja.
Avtor, ki je verjetno znan filmskim in televizijskim ter gledališkim gledalcem po vsem svetu, v svoji »izpovedi« popisuje dokaj nadrobno tudi svoje zasebno življenje in pri tem omenja kot nekaj samo po sebi razumljivega tudi marsikaj, kar si je pač v življenju lahko privoščil (potovanja po vsem svetu, letovanja v najlepših letoviščih, gala večerje in druge gala prireditve, najeme in nakupe dragih hiš in avtomobilov itd.), čeprav je imel ob vsem tem še vedno občutek, da mu močno primanjkuje denarja. Pogosta sprostitvena potovanja po Franciji, Italiji, Portugalski, mimobežni »skoki« na Cevlon ali v ZDA itd., vse to postaja za slovenskega bralca Olivierovih spominov zgolj še stvar domišljije in neuresničljivih sanj. Pa vendar ne gre pri tem samo za vprašanje kapitalizma, ki pač eliti (izkoriščevalcev) vse to omogoča, večini pa ne, kajti Laurence Olivier je izšel iz večine in vse to (blaginjo, slavo in možnosti) dosegel predvsem s prizadevnim in kvalitetnim delom ob privilegiju, ki pa ni družbenega izvora, namreč ob nedvomno izjemni nadarjenosti. In prav tu se začenja vozlati problem, s katerim se bo najbrž soočil slovenski bralec. Zanj opis te plati Olivierovega resničnega življenja verjetno postaja vedno bolj podoben in enakovreden opisom življenja izmišljenih junakov ta čas pri nas najbolj priljubljene literature, kakršno pišeta npr. J. M. Simmel in H. Konsalik (so se naši preučevalci javnega mnenja že kdaj vprašali, kaj pomeni to, da Slovenci, ki še berejo, berejo predvsem te vrste avtorje?). In vendar je Olivierovo življenje resnično. Je mogoče vse to življenje diskvalificirati s frazo, da gre pač za nepravično delitev dobrin v kapitalistični družbi, in
da je L. Olivier postal kapitalist in tako izkoriščevalec proletariata? Kaj pravzaprav pomeni to, da živimo v deželi, iz katere resnično je videti življenje že kar precej ljudi v nekaterih drugih deželah kot izmišljija pisateljev, skomine zbujajočih romanov. Stimulativno to najbrž ni.
Poleg tega pa je treba odličnemu igralcu in uspešnemu poslovnežu Oli-vieru priznati, da je tudi kot »pisatelj« izpričal dokajsen dar. Tako na primer tudi presenetljivo demokratičnost in strpnost do sicer povsem drugačnih ljudi, kot je bil sam. Za marsikoga, ki je bil navajen zgolj senzacionalističnih člankov o Marilvn Monroe kot malo-umni in v bistvu sintetični seksbombi, bo presenetljivo, kako Olivier opisuje svoje sicer zelo naporno sodelovanje z znano filmsko zvezdo, ko vendarle vidi v njej enakovrednega in, kot naknadno priznava, kvalitetnega, čeprav nadvse težkega sodelavca. Poleg tega je L. Olivier vedel, da bi bila pretirana za-topljenost v strokovno-poetske probleme njegove umetnosti v slogu knjig, kot so Stanislavskega Moje življenje v umetnosti in podobne, zanimiva le za strokovnjake, on pa je želel pisati za občinstvo, in to mu je z ravno pravšnjo kombinacijo privatnega in osebnega z družbeno-refleksivnim in strokovnim v bistvu uspelo, tako da je knjiga zanimiva tako za bralca, ki ga zanima privatno življenje slavnih osebnosti, kot za bralca, ki bi želel izvedeti kaj o angleški družbi XX. stoletja, in tudi za gle-dališčnika, ki ga zanima, kako je veliki igralec delal.
O strokovnih vprašanjih govori poredko, in še to največkrat s kakšno anekdoto. Še največ piše o pet let trajajočem obdobju hudih trem, pri čemer priznava, da so ga v kriznih trenutkih velikokrat nesebično reševali kolegi. Med pogoji za uspešen razvoj in kariero igralca pripisuje največ pomena talentu, ki pa se mora po njegovem mnenju razviti v izurjenost, kar pomeni trajno
1081
urjenje in delo, potem sreči, ki mu ne pomeni le tega, da dobi prave vloge, temveč predvsem to, da najde za te vloge tudi prave, včasih prav preproste transformacijske postopke (npr. način hoje, pravo masko, ton, ki ga izuri do takšne stopnje, da postane naraven itd.) in nazadnje vztrajnost, kar zadeva včasih tudi zelo naporno delo. Že ta površni opis priča, da razume L. Olivier igralsko umetnost v osnovi drugače kot na primer večina slavnih ameriških igralcev, ki so se učili igre v Strasbergo-vem Actors studiu. Olivier izhaja iz postavke o transformaciji v drugo osebnost, pri tem pa se te transformacije loteva — če lahko tako rečemo — od zunaj. Trudi se, da bi našel igrani osebi ustrezen ton in način govora, ustrezen način gibanja in pri tem verjame, da bodo te telesne dejavnosti in spremembe izzvale tudi pravo notranje občutje in s tem psihično transformacijo. Ne
Laurence Ollvler, Izpoved Igralca
zanima ga torej, kako se sam odziva na določen dražljaj ali situacijo (razen kvečjemu primerjalno), temveč želi najprej doseči in vzpostaviti — čeprav zunanjo — prevladujočo značilnost igrane osebe in potem to sprva zelo splošno podobo poglabljanja navznoter, jo dopolnjuje s podrobnostmi itd. Pri tem nikakor ne želi prepričati gledalca, da je to, kar gleda, resnično življenje in ne igra. Prepričan je namreč, da gledalec, ki sedi v dvorani, v bistvu nikoli ne pozabi, da je navzoč pri gledališkem dogodku, zato mu Olivier svoje igre ne prikriva, temveč ravno nasprotno skuša storiti vse, kar zmore, da bo gledalec vse videl in slišal in da mu ne bo treba ugibati, kaj se pravzaprav dogaja na odru. To je značilno tudi za Olivierove filme, zlasti tiste, ki jih je tudi sam re-žiral, predvsem za ekranizacije Shakespearovih besedil.
Tone Peršak