Sodišče ignorira politično ospredje dejanj LETO XXIX — Številka 47 24. novembra 1977 Cena 4.— šil. (4 din) poštnina plačana v gotovini P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Okrajno sodišče Velikovec je zaprlo oči pred vsakomur otipljivimi političnimi aspekti procesa proti dvema slovenskima aktivistoma: 29-letni kmet Jože Miiller in 22-letni študent Mirko Perč sta po mnenju sodišča storila čisto navadno kaznjivo dejanje, s tem da sta skušala lani kratko pred sklenitvijo protimanjšinskih zakonov v parlamentu napisati na zid kolodvora v Sinči vasi parole proti preštevanju. Akoravno sta obtoženca bila doslej nekaznovana in akoravno je ležalo na dlani, da nista ravnala iz gole sle po opustošenju in da bi to dejanje izostalo, če bi bile politične prilike za koroške Slovence prijaznejše, akoravno sta obtoženca dejala, da sta pri nameravani akciji (ki jo je žan-darmerija preprečila pred morebitno izvršitvijo) sledila le klicu NSKS in ZSO pozivata na POHOD PO DVOJEZIČNI KOROŠKI svoje vesti, sodišče teh argumentov ni upoštevalo ter sodilo le o izoliranem dejanju samem, ne da bi upoštevala njegove okoliščine. Jože Miiller je dobil 20 dnevnih ta-rifov kazni po 100.— šilingov, Mirko Perč pa 30 dnevnih tarifov po 100.— šilingov; v slučaju, da ne bi plačala, pa 10 oziroma 15 dni zapora. Nenavaden, za koroške razmere pa značilen, je bil okvir procesa: kljub temu, da oba obtoženca stanujeta v sodnem okraju Pliberk, v katerem je slovenščina tudi po sedanji protimanjšinski zakonodaji ..dovoljena", se nista smela zagovarjati v materinščini; tudi dejanje, zaradi katerega sta se morala zagovarjati, nista morda zagrešila v VValdviertlu, kjer manjšina ne živi avtohtono, ne: svoje paro'e sta hotela napisati na kolodvorsko poslopje v Sinči vasi, kjer sicer stanuje precejšen odstotek Slovencev, vendar za oblast še kljub temu ni dovolj dvojezičen. Bog nas varuj, slovenska beseda pred okrajnim sodiščem plebiscitnega mesta Velikovec! Odvetnik dr. Zvvitter je opozoril na to okoliščino in dejal, da državna pogodba zagotavlja uradno slovenščino v okrajih s slovenskim in mešanim prebivalstvom, vsakdo ve, da je Velikovški okraj jezikovno mešan. Državna pogodba končno ne zagotavlja dvojezičnosti kraju dejanja oziroma zločina, temveč prebivalstvu dvojezičnega ozemlja. Na ta argument državni tožilec dr. Pleschiutschnig ni bil pripravljen in je, preden bi podal k temu stališče, predlagal, naj za kratko prekinejo postopek. (Državni tožilec je odvisen od vlade in je moral vprašati predstojna mesta; poleg tega državni tožilec le redko nastopa pri postopkih pred okrajnim sodiščem. Navadno zadostuje okrajni tožilec. Tudi to dejstvo kaže, kakšno važnost polaga vlada na kriminalizacijo koroških Slovencev). Odgovor predstojnih mest je bil negativen. Sodnik dr. Georg VVagner se je temu priključil. Že prej obtoženca nista zinila nemške besede in je Mirko Perč v imenu obeh podal kratko izjavo v slovenščini, v kateri je dejal, da sta ravnala po svoji vesti in da predlagata postopek v slovenščini. Odslej nista več reagirala na nobeno vprašanje v nemščini in ostala nema ves proces. Sodišče je zavrnilo vse predloge branilcev dr. Grilca in dr. Zvvittra. Predvsem sta s'ovenska odvetnika hotela dokazati, da sedanja zakonodaja Slovencem škoduje. Dejanje obtožencev bi vsakega poštenjaka, vsakogar, ki je „ povezan s pravno zaščitenimi vrednotami" do tega, da bi storil tako dejanje. Vsi Slovenci čutijo z obtoženci in ni dvoma, da so Slovenci povezani s pravno zaščitenimi vrednotami. Kot priče za ta izvajanja je dr. Grilc predlagal dr. Kreiskega, dr. Klausa, dr. Vei-terja, dr. Inzka, dr. Apovnika, dr. Tischlerja, dir. dr. Vospernika, Simo in druge. Sodnik je to odklonil. Sledila sta dva brilantna pledoa-jeja obeh branilcev, ki sta nakazala dejanje v vsej njegovi razsežnosti, motivih in okoliščinah. Zaman. Več o političnih procesih v na-s'ednji številki NT. ® Knjigo ,,'Osterreich und seine Slowenen“ bosta avtorja dr. Stuhl-pfarrer in dr. Haas predstavila dne 8. decembra 1977, ob 19.30 v galeriji Hildebrand. Od Pliberka do Brda v nedeljo, 4. decembra 1977 H Za človekove pravice, za člen 7 Proti zakonu o narodnih skupnostih Q Proti zoževanju demokratičnih pravic v Avstriji ® Proti psihičnemu terorju Proti političnim procesom Za enakopravno gospodarsko pospeševanje južne Koroške Pohod bo z osebnimi avtomobili ob vsakem vremenu. Zbirališča in čas odhoda: Pliberk, pred Posojilnico, ob 7,30, Borovlje, na Glavnem trgu, ob 9,45, Celovec, neasfaltiran parkirni prostor ob glavnem kolodvoru, ob 9,30, Loče, pri Pušniku, ob 11,30. Zaključna prireditev na Brdu/Šmohor Informacije: pri krajevnih organizacijah in po tel.: 0 42 22 - 72 5 65, 32 5 50, 84 9 24. mmmM Na sliki od leve: sodnik dr. VVagner, odvetnika dr. Zvvitter in dr. Grilc, obtoženca Mirko Perč in Jože Miiller, državni tožilec Pleschiutschnig in okrajni tožilec Turk. Bližnji vzhod: izbruhne mir? Pred letom dni bi vsakega političnega komentatorja, ki bi prerokoval za letos Sadatovo romanje v Jeruzalem, zaprli v norišnico. Da je prišlo do srečanja med egiptovskim predsednikom ter njegovim izraelskim kolegom in odtistih-mal „dobrim prijateljem" Beginom, spada med tiste vidne spontane akcije, ki se porajajo v položajih politične stagnacije in se taki premiki z mrtve točke ne dajo prerokovati. Dajo pa slutiti o neizmerno potrpežljivi vlogi tihih posrednikov — tokrat ameriških in romunskih diplomatov, da pripravijo pot takemu srečanju. Ne Sadat in ne Begin nista politična samomorilca, da bi zgolj iz navdušenja predlagala in sprejela to srečanje. Nočemo komentirati spektakularnosti in evforije tega obiska: ves svet je to z napetostjo zasledoval po televizijskem zaslonu. Kakšni bodo dejanski rezultati te vožnje, danes še ne moremo doumeti. Oba predsednika sta pred knesetom, izraelskim parlamentom, dala precej pobud in diskusijskih namigov, o katerih sta se tudi med štirimi očmi mogla pogovarjati. Ne spektakularnim hitrim korakom je veljala prva skrb, akoravno Sadat takšne rezultate krvavo potrebuje, temveč kontinuiteti, nadaljevanju dialoga. Predvsem pa: vojne ne sme več biti. Sadata so v Izraelu sprejeli z globokim navdušenjem, ki ga more narekovati desetletno stremljenje prebivalstva po miru. Tudi Sadat ima za sabo več zaveznikov in simpatij svojega ljudstva, kot je bilo to morda videti ob dramatični konfrontaciji. Prezgodaj pa je vsekakor predlog, naj bi Sadatu podelili Nobelovo nagrado za mir. Glej Kissinger, glej Vietnam. Kongres jugoslovanskih pravnikov v Skopju V glavnem mestu Makedonije, Skopju, je bil ob koncu tedna tretji kongres jugoslovanskih pravnikov. Začetka tridnevnega kongresa, na katerem se je zbralo 1500 pravnikov iz vseh republik in pokrajin, so se udeležili tudi dr. Anton Vratuša in Marijan Brecelj in drugi ugledni družbeni in politični delavci. Edvard Kardelj, član predsedstva SFRJ, je poudaril, da tokratni kongres pravnikov poteka v zelo pomembnem obdobju socialističnega samoupravnega razvoja. Zaradi tega je to srečanje priložnost za izmenjavo mnenj najuglednejših pravnih teoretikov in pravnikov, ki delajo v praksi. Ko je govoril o nadaljnji izgradnji političnega sistema, je tudi opozoril, da to zahteva tudi izgradnjo celovitega pravnega sistema, ki ne bo prilagojen samo odnosom v združenem delu in delegatskem sistemu, temveč bo tudi njun dejanski in kar najbolj celoviti odraz. Med osvetlitvijo nalog jugoslovanskih pravnikov pa je Edvard Kardelj ocenil, da jugoslovanska družba, tako kot doslej, od njih pričakuje, da bodo z vso odgovornostjo sodelovali tudi pri izdelavi potrebnih državnih in samoupravnih normativnih aktov. Prav tako pa pri teoretičnem opredeljevanju jugoslovanskega pravnega sistema v eni razvojnih faz socializma, ko se državno in samoupravno pravo medsebojno prepletata. Na kongresu, ki ga je odprl predsednik zveze združenj pravnikov Jugoslavije dr. Darko Cernej, so podelili listino Josipu Brozu Titu. Kiro Gligorov, predsednik skupščine SFRJ, ki je v glavnem referatu spregovoril o aktualnih vprašanjih vloge prava, pravne znanosti in pravnikov pri uresničevanju družbenoekonomskega in političnega sistema na temelju ustave in zakona o združenem delu, pa je podelil tudi medaljo za zasluge z rdečo zvezdo. Z ukazom predsednika Tita je to visoko odlikovanje dobil časopis „Arhiv za družbene in pravne znanosti". V obširnem referatu je Kiro Gligorov dejal, da morajo biti temeljni pravni inštituti izvirni. Slonijo naj na novih družbenih odnosih in ne na modifikaciji starih. Za jugoslovanski pravni razvoj je bistveno, da opredelimo pravne kategorije in inštitute, ki bodo uzakonjevali, razvijali in ščitili neodtujljive pravice iz dela delavcev kot nosilcev teh pravic. Ob koncu je predsednik skupščine SFRJ opozoril, da pravni sistem v Jugoslaviji ne gradijo v nekem centru, temveč v republikah, pokrajinah in v vsaki temeljni organizaciji. Družba in njeni zakonodajni organi pa morajo težiti k zmanjševanju normativne regula-tive, da bi naredili čim širši prostor pobudam za samoupravno urejanje odnosov povsod tam, kjer je to možno. GOVOR FILIPA VVARASCHA Na kongresu pravnikov je spregovoril na kratko tudi osrednji tajnik koroških Slovencev Filip Wa-rasch, ki je med drugim povedal sledeče: „Ko v kratkih besedah orišem našo situacijo, vam ne morem povedati nič pozitivnega. Obratno: stanje slovenske narodne manjšine se iz leta v leto slabša. Leta 1945 smo Slovenci na Koroškem upali, da bo tudi v naši domovini zaživela prava demokracija. Komaj pa je bila avstrijska državna pogodba podpisana, komaj je zapustil zadnji vojak aliiranih sil republiko Avstrijo, že je nastopil na Koroškem mračnjaški duh, vajeti v roke so vzeli prav isti ljudje, ki so pripravljali pot diktaturi 20 let poprej. Višek vse gonje je bilo brez dvoma zloglasno preštevanje manjšine dne 14. novembra 1976. Toda ponovno se je slovenski narod na Koroškem ob podpori demokratične avstrijske in mednarodne javnosti, predvsem javnosti v SFRJ, zbral in uspešno bojkotiral ugotavljanje manjšine. Zato danes z vso krutostjo izvajajo tako imenovani zakon o narodnostnih skupnostih v Avstriji, zakon, ki zamenja teritorialni princip člena 7 s personalnim principom, zakon, ki dvema tretjinama Slovencev na Koroškem odreka pravico do uporabe manjšinskih pravic in končno zakon, ki v celoti bazira na številčni moči manjšine, ki jo načrtno in nasilno asimilirajo. To so dejstva, spoštovani kolegi pravniki, ki jih je treba osvetliti tudi v luči zaključnih sklepov konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Mnenja sem, da republika Avstrija s svojim ravnanjem napram slovenski in hr-vatski narodni skupnosti v Avstriji ne krši le sedmi princip sklepne listine, ki zavezuje države podpisnice k spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, marveč da krši predvsem deseti princip sklepnega dokumenta v Helsinkih, ki določa, da je treba izvajati mednarodne pogodbe ,bona fide‘. V pozdravnem nagovoru IV. zboru slovenskih pravnikov v Portorožu aprila t. I. sem že povedal, da so povsod na svetu prav pravniki v ključnih pozicijah družbenega dogajanja. Zato sloni na pravnikih tudi toliko več odgovornosti za sočloveka. Kot koroški Slovenec, kot pripadnik narodne skupnosti, ki je obsojena na nacionalno smrt, apeliram na vas, da podpirate naš boj vsak dan, vsak na svojem položaju, kajti koroški Slovenci hočemo živeti kot enakopravni člani družbe. Ne diktat, le dialog bo rešil manjšinsko vprašanje v Avstriji." Njegova izvajanja je potrdil tudi delegat dr. Pindič, svetnik na inštitutu za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu. Dejal je, da se mora nuditi koroški slovenski manjšini polna podpora v njenem boju za obstoj. Prav tako naj se v dokumentu o tem kongresu pravnikov — v zaključni resoluciji, zavzame tudi obširno stališče do manjšin. Kot skrajno negativno zadržanje do manjšin je dr. Pindič omenil tudi zadržanje Bolgarije do Makedonske manjšine, kot dokaz, da se to vprašanje da tudi vzgledno rešiti, je omenil osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo. Predlagal je, naj v krog pravnikov, ki naj bi z novim odborom izdelali resolucijo, vzamejo tudi dva pravnika, ki sta Specializirana na manjšinska vprašanja. Warasch odgovarjal bralcem »Večera' Filip VVarasch, osrednji tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev, ki je bil pred nedavnim oproščen na insceniranem procesu v Salzburgu, je bil zadnjo soboto v mariborskem „Večeru“ gost v redakciji, kjer je odgovarjal na številna zastavljena vprašanja o boleči koroški stvarnosti. Objavljamo odlomke: — So profesorji na Slovenski gimnaziji zavedni? VVarasch: Odgovor je težak, ker se zavednost ne kaže samo v tem, kako nastopaš. Marsikdo je na prvi pogled plašen, pa vendar je zaveden. Ne bi si upal ocenjevati, kdo je zaveden in kdo ne. Koroški Slovenci smo s takim ocenjevanjem povzročili že precej napak. Marsikdaj smo koga ocenili za nezavednega, za nemčurja, in pozneje se je prav zaradi tega resnično ponemčil. — Kako to, da si je Guttler prav vas izbral za „krivca“ in ali vas je osebno poznal? VVarasch: Zakaj sem bil prav jaz tisti, ki so si ga izbrali za grešnega kozla, je težko povedati. Mogoče so vzroki drugi, kot pa mislim sam ... Najverjetneje zato, ker sem bil in še vedno sem trn v peti naših avstrijskih politikov. Vse preveč glasno in jasno povem vse, kar mislim o neizpolnjevanju določil avstrijske državne pogodbe. To je po mojem mnenju eden poglavitnih vzrokov, če bi jim uspel načrt, ki so ga spletli, bi zadali udarec celotni manjšini, ne samo meni osebno. Gotovo so si mislili, če bomo uničili tega, ki je bil v vseh delegacijah koroških Slovencev na Dunaju, v Ljubljani, v Beogradu — pri predsedniku Titu, potem bo manjšina ..mirnejša". — Občani Raven na Koroškem smo še posebej zainteresirani za poglobitev stikov z zamejskimi rojaki. Kako ocenjujete to sodelovanje in kje bi se dalo izboljšati? VVarasch: Ker ste z Raven, vam je gotovo znan primer Pliberškega sejma. S to akcijo sem zelo zadovoljen kajti na pravšnji način ste pokazali našim nasprotnikom, kako se odgovarja na njihovo ravnanje. Sodelovanje med koroškimi Slovenci in Slovenci v matični domovini pa bi seveda veljalo še poglobiti in okrepiti. Zdi se mi, da je ena dobrih poti navezovanje stikov s slovenskimi občinskimi odborniki na Koroškem, z našimi kulturnimi društvi in mladinskimi organizacijami. — Kako je s postavitvijo slovenskega kulturnega doma v Celovcu? VVarasch: Zadeli ste me. Tu moram biti samokritičen, ker sem član odbora kulturnega doma. Moram povedati, da premalo delamo, ker smo prenasičeni z drugimi akcijami in nam kratko malo primanjkuje časa. Položaj s kulturnim domom se razpleta. Dobili smo proces pred ustavnim sodiščem zaradi zemljišča in sedaj bi morali pričeti zidavo. Manjka nam samo gradbeno dovoljenje, kjer bo znova prišlo do zapletov, metali nam bodo polena pod noge. Zato moramo sami pohiteti z lastnim delom, potem pa bi zaprosili jugoslovansko javnost za pomoč v zbiralni akciji. — Kakšno pa je sodelovanje ko- roških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov? VVarasch: Sodelovanje obstaja in se izraža v medsebojnih posvetih obeh vodilnih organizacij oziroma kulturnih društev. Srečujemo se štiri- do petkrat na leto. Izmenjujemo izkušnje, njihova kulturna društva gostujejo pri nas, prav tako naša pri njih. Tesnejšega sodelovanja z enotnim ciljem pa ni. To je najverjetnejše zato, ker se problema obeh manjšin malce razlikujeta. Gradiščanski Hrvati nimajo meje z Jugoslavijo, odrezani so — geografsko — od matičnega zaledja in imajo poleg vsega še razmeroma dober polo- žaj na Gradiščanskem samem. Po vojni so imeli svojega deželnega glavarja, ki jim je ..pridobil" precej javnih služb. Če bi se grobo izrazil, bi lahko rekel, da imajo kaj izgubiti. Prav zaradi tega niso tako vztrajni in prizadevni v boju za manjšinske pravice. — Kako ocenjujete bodočnost koroških Slovencev? VVarasch: Optimist sem, to sem že poudaril. Vendar bo treba upoštevati dva dejavnika, ki sta pereča zaradi tega, ker nam odtujujeta mladino. Najprej bo treba ustanoviti mrežo otroških vrtcev na celotnem dvojezičnem ozemlju. 5 tem bi naredili ve'ik korak naprej, ker bi se otroci, ki bi obiskovali slovenske otroške vrtce, pozneje gotovo šolali na slovenskih šolah oziroma prijavljali bi se k slovenskemu pouku. Drugi problem, ki ga moramo rešiti, pa je najti ustrezno zaposlitev za Slovence. Zato ne bi bilo slabo, če bi se jugoslovanske delovne organizacije povezale z našim, slovenskim kapitalom in s tem odpirale delovna mesta za naše ljudi. — Koliko koroških Slovencev je članov KP Avstrije? VVarasch: Slovencev članov KP Avstrije je zelo malo. Avstrijska KP je bila po vojni med tistimi partijami, ki so slepo sledile ukazom Moskve. V letih 1948/49 je KP izključila iz svojih vrst vse slovenske Korošce. Danes je v članstvu KP le malo koroških Slovencev, predvsem nekaj mladih, zbranih okoli glasila Kladivo. Nekaj časa je kazalo, da nam je avstrijska KP naklonjena, pred kratkim pa se je priključila mnenju uradnih avstrijskih krogov in nas pozvala, naj upoštevamo in priznamo sedmojulijsko zakonodajo. To pa je povsem v nasprotju z našimi stališči, ker menimo, da je to revizija državne pogodbe, ih zato ne moremo priznati zakona, ki negira mednarodno priznan pravni dokument. JZ KOROŠKEGA KMETIJSTVA: Prašičerej« na poti skupnih koristi Minuli petek je na povabilo koroške Kmetijske zbornice prišla na Koroško študijska skupina agrarno-industrijsko-turistič-nega podjetja DOBRINA iz Celja. Namen obiska je bil študij prizadevanj za organizirano prirejo kvalitetnih pujskov, brez katerih ni mogoča oskrba s kvalitetnim svinjskim mesom in izdelki iz njega, študijska skupina si je ogledala kmetije, ki se bavijo s prirejo pujskov v območju pliberškega krožka v spodnji Labotski dolini, proučila je organizacijo vnovčenja teh pujskov in ogledala pitališče, ki te pujske pita. Študijsko skupino pod vodstvom namestnika generalnega direktorja DOBRINE, Franja Lubeja, so v Pliberku pozdravili zbornični svetnik Ignac Domej, poslevodeči predsednik krožka Rajmund Greiner ter dipl. inž. Alois Letiner in inž. Blaž Singer od pristojnega oddelka za tržno gospodarstvo koroške Kmetijske zbornice, V teku ogledov so goste iz Slovenije pozdravili še ekonomski svetnik Franz Holzer kot predsednik odbora za živalsko proizvodno in tržno gospodarstvo zbornice, direktor poslovnega združenja AGROSSERTA Karl Bergmane in predsednik krožka v spodnji Labotski dolini Franz Gonitzer. Gostom iz Slovenije je pri tem obisku šlo predvsem za to, da spoznajo koroško konstrukcijo oskrbe prebivalstva in številnih turistov s svinjskim mesom. V tem pogledu sta Kmetijska zbornica in njen referent inž. Blaž Singer gostom postregla z bogatim gradivom. Iz zadevnih izvajanj povzemamo naslednje: V koroškem gospodarstvu se okroglo 31.000 obratov bavi s kmetijstvom. 70 odstotkov teh obratov sodi v kategorijo do 20 ha skupne površine, torej v kategorijo, ki vrednost svoje rastlinske proizvodnje lahko zveča le po poti govedoreje in prašičereje. 24.000 koroških kmetov prireja prašiče. Proizvodno bazo predstavlja okroglo 23.000 plemenskih svinj. Ti kmetje priredijo letno okoli 268.000 prašičev, v poprečju 11 na kmetijo. Celovito vzeto tja do zadnjih let koroški prašičerejci niso bili v stanju, da zagotovijo oskrbo okroglo 500.000 koroških prebivalcev s kvalitetnim svinjskim mesom. S tem v zvezi je treba še upoštevati, da se s številom turističnih gostov v poletnih mesecih število prehrambenih dni zveča za okroglo 15 milijonov. Da bi na eni strani zadostila povpraševanju za dobrim svinjskim mesom, na drugi strani pa nudila malim ravninskim kmetom in zlasti hribovskim kmetom na zemljišča navezan dodatni zaslužek, se je Kmetijska zbornica po izkušnjah, ki so bile pred tem napravljene v območju Pliberka, v sodelovanju s koroško rajfajznovo zvezo pred leti zavzela za organizacijo prireje prašičev, ki se je medtem uveljavila pod kvalitetnim pojmom Južni pujski". Zibelka Južnih pujskov" je stekla 4. oktobra 1964 v Pliberku v sodelovanju 15 kmetov. Ob zibelki sta poleg Slovenske kmečke zveze stali Kmetijska zbornica in koroška rajfajznova zveza. Začelo se j*e s 37 priznanimi plemenskimi svinjami. 1970 je krožek pri 43 članih imel 206 plemenskih svinj, ki s o dale 3251 pujskov. Konec minulega leta je število članov znašalo 52, ki so pri 574 plemenskih svinjah priredili 10.418 pujskov v vrednosti 7 milijonov šilingov. Pliberški zgled je našel vrsto posnemalcev. Organizacija Južnih pujskov" je konec leta 1976 štel3 14 krožkov s 336 člani. Pri 3044 plemenskih svinjah so le-ti priredil' 48.984 pujskov v vrednosti 34 milijonov šilingov. Merjeno po koroškem obrtnem zakolju prašičev se je njihov delež dvignil na eno tretjino koroških zakoljev prašičev-Število poslovnih partnerjev, ki odkupujejo te pujske, neprestano narašča. Lani je bilo med njimi 76 takih, ki so odkupili več kot 200 pujskov letno. Poslovni partnerji združenja Južni pujski" so se medtem zedinili za uveljavljanje pasemskega križanja na bazi DE svinja X LP merjasec. S tem se bo v prihodnj6 kvaliteta prašičev tega izvora še zboljšala, rejcem pa bo zagotovila boljše izkupičke. Proces križanja se je pričel leta 1975 in bo zaključen tekom 1979. Za nadaljnjo zboljšanje sodelovanja med partner]' združenja Južni pujski" bosta še letos ustanovljeni na eni stran' Zveza rejcev Južnih pujskov", n3 drugi strani pa Koroški krožek P'" tališč prašičev. S tem bo prepotrebno partnerstvo v prireji svinjskega mesa v deželi zajelo prirejo od rejske zvez6 do mesne industrije in njene razdelilne mreže v prid vseh, ki se bavijo s prirejo svinjskega mesa-pa tudi v prid vseh, ki ga kupujej0 in uživajo. k Sodišča kriminalizirajo Slovence 6 Politični procesi se nadaljuje-% jo v polnem teku: v torek je S bila obravnava proti koroškima S Slovencema Jožetu Hffullerju in 5 Mirku Percu, ki sta bila obtože-® na, da sta sodelovala pri na-% pisnih akcijah. Danes pa, ko % dobite večina bralcev NT naš 0 list v roke, je na dunajskem ® kazenskem sodišču razpisana ® ponovna obravnava proti tistim ® pogumnim selskim fantom, ki 6 so 14. novembra odnesli selsko ® volilno skrinjo in s tem v Selah 6 uspešno preprečili protisloven-® sko štetje. Medtem je dospela tudi pisme-razsodba proti Štefanu Petjaku, ^ je, kot znano, 4. oktobra pred salzburškim sodiščem bil obsojen Zaradi stvarne poškodbe na hudo denarno kazen v višini 150 dnevnih tarifov po 110 šilingov, to je skup-n° 16.500 šilingov. V slučaju, da ae bi plačal, pa na 75 dni zapora. p°leg tega naj še poravna stroške Postopka. Njegov odvetnik dr. Matevž Grilc le medtem že najavil priziv. Kot 2nano, so Petjaka obsodili v odsotnosti. Kajti slovenski aktivist se °bravnave ni udeležil, ker ni dobil Poziva v slovenščini na obravnavo. a tudi njegov odvetnik ni bil v Salzburgu. Namesto pa da bi obravnavo preložili in morda le še enkrat in bolj temeljito premislili, ali bi morda le bilo potrebno po-s|ati slovenski poziv na obravna-v°’ so ga obsodili v njegovi odsotnosti. Sodišče je kljub temu bi-0 samo o sebi prepričano, da je ^odro in tolerantno razsodilo. Te-171 u ..mnenju" se je pridružila tudi Večina časopisov. . Sodba, ki je takrat bila ustmeno 'Čečena, je bila medtem tudi spravljena na papir. Zelo zanimiva v Zvezi s tem utemeljitev za to razsodbo. Med drugim je rečeno, da je tre-°a smatrati Štefana Petjaka ne kot udeleženca napisne akcije (Petjak Je bil šofer tistih aktivistov, ki so napisali parole na nekaj napisov er na hišo požarne hrambe v Mi-lavčevem), temveč kot neposredna storilca, ker da je s svojimi Prijate!j i zavestno in namenoma sodeloval pri dejanju. še bolj zanimiv je sledeči od-stayek razsodbe: . "Napisanje političnih parol na Z|Pove in podobno ne predstavlja dopustnega akta demokratične ma-nifestacije ali .objave'; s takim Vstopanjem se nikakor ne sme 2rnanjšati integriteta tuje lastnine. V ostalem se obdolženec ne more sklicevati na silo (opravičljivo silo; kazenski zakonik zagotavlja tistim nedolžnost, ki so zakrivili sicer kaznjivo dejanje le zaradi tega, da bi odvrnili od sebe ali od drugih grozečo nevarnost ali škodo) v smislu § 10, odstavek 1 kazenskega zakonika, ker njemu ali komu drugemu neposredna hujša škoda v času dejanja nikakor ni grozila. Štefana Petjaka je zaradi tega bilo treba obsoditi zaradi težke stvarne poškodbe po paragrafih 125 in 126 kazenskega zakonika." Pri tej formulaciji pade predvsem dvoje v oči: sodišče je razsodilo po svoje, kaj je zanj demokratično in kaj ne. Očitno je za sodišče demokratičen le formalni značaj demokracije, da odloča pri glasovanju večina glasov. Le-teh pa manjšina nikoli ne bo imela in je že dejanje aktivistov bilo potrebno predvsem zaradi tega, ker tisti, ki so imeli in imajo večino glasov, ogrožajo manjšino v svojem obstanku in ji odvzemajo pravice. Sodišče se je nadalje v izbiro formulacije, da to ni bil ..dopusten akt demokratične manife- stacije" izognilo razmišljanju o tem, ali je bil ta akt nasilen ali nenasilen. Po vseh ugotovitvah mednarodno priznanih strokovnjakov gibanj za nenasilno borbo je dejanje slovenskih aktivistov paradni primer nenasilne borbe. Poleg tega je sodišče zatisnilo oči pred političnim ozadjem tega procesa, namreč da je Štefan Petjak sodeloval pri tej akciji le zaradi tega, ker je grozila v tem času (dejanje je bilo 23. junija lani, 14 dni pred sklenitvijo protimanj-šinske sedmojulijske zakonodaje) vsem koroškim Slovencem zaradi teh zakonov huda škoda. Sodišče je ugotovilo nekaj zamegljenega o „ podzavestni malomarnosti", zaradi katere je nastala škoda v znesku 41.267,14 šilingov. Ni pa sodišče pomislilo, da Štefan Petjak, pa tudi vsi drugi aktivisti, teh dejanj niso storili iz golega veselja nad poškodovanjem, temveč ker so hoteli opozoriti na nenasilen način na odvzem in kratenje manjšinskih pravic. Če bi bilo koroško manjšinsko vprašanje v redu rešeno, ne bi bilo teh napisnih akcij. Darujte za žrtve političnih procesov! V nedeljo, 4, decembra, VSI na POHOD PO DVOJEZIČNI KOROŠKI! Betditen Sie hitre die Reditsbelchrung auf d er RUduelte! Aktcnzcidien 16 EVr 1852/77* HJv 131/77 VerMngung einer Ordnungsstrafe fiber einen Zeugen in der Hauptverhandlung In der Strafsache gegen Stefan Y e t j o k wtgen 3.25 ff GtGB bat . Hubert Božic, Landarbeiter, 914-2 Globasnitz, V/akendorf 8 der Vorladuog als Zeuge kcine Folge gclcistct, ohne fur scin Ausbleibcn einen hmrcidiendcn Entsdiuldigungsgrund . vprgebradit zu haben. Es wird dahcr iiber den (jjgfc Genanntc(n) gcmafi § 242 StPO cine Geldstrafe von 500** S r1 L18. NOV. 1977 Landeagerieht Klagenfurt Abt. 9, am 15.U. 1977 Ferdinand l^ubenberper ■fr J\» ..',5T /|:f Nisfč”l Ipr Uto d* 'feriiqunt ~7\ Dva dokumenta dvojezičnosti A sinoi fcppi*. vtu osMkdLčsJUuc dkt^btv^Aru, . /if/ ZuA-tr-'Dv'-oltr Cm OČs • 0\a_oI /Ccui ^ULk-skivu.. Im o&UthJcL i rt Marolt VjAki b<-Iaaa.laUC ^ VutLw*Uvo(. oUu^ IzvJErOičvv. POLDI IN MIRKO, 1. nadaljevanje (SLOUCNcf/J Tokrat objavljamo še dva druga dokumenta: prvič pisemce, ki so ga dobile slovenske priče v procesu proti Štefanu Petjaku, ki se prav tako kot obtoženec niso odzvali pozivu sodišča, da bi nastopili kot priče, ker niso dobili poziva v materinem jeziku. Odgovor sodišča: vsak od njih je dobil denarno kazen v znesku 500 šilingov. Očitno naj bi se v bodoče vsakdo premislil, preden vztraja na svoji pravici do slovenskega jezika. Če sodnik pristane na tem, da velja le nemščina, dobi priča skoraj avtomatično kazen. Čisto v stilu „najboljšega manjšinskega zakona na svetu11. Prav tako v stilu tega zakona potekajo priprave za proces proti tistim koroškim Slovencem, ki so postali 8. avgusta lani žrtve žan-darmerijskega in policijskega terorja v Škocijanu. Akoravno stanuje obtoženec Janko Malle v Slovenjem Plajberku, ki spada pod okoliš okrajnega sodišča Borovlje, kjer je tudi po sedanji nadvse skrčeni zakonodaji dopuščena slovenščina kot dodatni uradni jezik. Pa tudi prebivalci tistega sodnega okoliša niso deležni v vsakem primeru dvojezičnosti. Slovenščine se smejo posluževati le, če se je dejanje, zaradi katerega je nastavljena obravnava, zgodilo v lastnem sodnem okraju ali pa v kakem drugem, kjer je slučajno dopuščena slovenščina. Ker Škocijan ni deležen dvojezičnosti pred sodiščem, je tudi ni deležen kdo drug, ki ima proces zaradi kakega dejanja ali dogodka, ki se je zgodil v škocijanu. Slovensko vlogo, ki jo je na deželno sodišče naslovila odvetniška pisarna dr. Tischler, je sodišče poslalo nazaj s pripombo, naj jo tekom osem dni popravijo. Je bila morda napačna? Ne, bila je le v slovenščini. In kako izgleda popravek? — Ves v nemščini. Torej je dobra le nemščina, ker je pravilna, slovenščina je slaba, ker napačna. Če ne bi šlo za tako preresno stvar, bi morda dodali še upanje, da bo po popravi dobila pisarna Tischler na vlogo, napisano v najlepši nemščini, rimsko enoj-ko — namesto sedanje petice za slovensko vlogo. Pisma foatcev: Izvleček iz pisma, ki smo ga prejeli te dni: .....Damit Sle meine Gesin- nung kennen, mochte ich Ihnen ganz unverblumt sagen, dal3 ich es primar nicht fur meine Aufga-be ansehe, fur die Lebensinteres-sen der slowenischen Volksgruppe in Karnten einzutreten. Ich vvurde d as dann fur meine Pflicht halten, wenn die Karntner Slovvenen noch, wie im 19. Jahrhundert, kulturell unterentwickelt vvaren und somit selbst nicht imstande, fur ihr Le-bensrecht einzutreten. (Dies durf-te bei den Kroaten im Burgen-land viel eher der Fali sein.) Die Slovvenen verfugen heute trotz den Ausgevvanderten von 1920 und dem s'owenischen (und deutschen) AderlaB von 1938 ff. (bzvv. 1945) uber eine Intelligentsia, die sich guantitativ und gualitativ sehen lassen kann. Deren Aufgabe ist vvenigstens in erster Linie die VVahrung der slovvenischen Rech-te. Mein Stan d o rt ist zunachst ge-samtosterreichisch. Ich glaube, da!3 es d as vitale Interesse nicht nur der slavvischen Minderheiten Osterreichs, sondern genau so auch der deutsch sprechenden Mehrheit ist, da3 die in unserer Verfassung, in den von Dsterreich unterzeichneten Menschenrechts-deklarationen und -konventionen und im Staatsvertrag von 1955 in-ternational garantierten Verpflich-tungen eingehalten vverden. Wer nicht mit allen gevvaltlosen Mitteln fur die Wahrung der Menschen-rechte j e d e s Osterreichers ein-tritt, ist mitschuld, wenn der so-ziale Pakt, auf dem unsere Demo-kratie beruht, ein vvertloser Fetzen Papier vvird. Er untergrabt also die Zukunft unseres Vaterlandes. Wer sich in der Heimat fremd fuhlt, vvird immer fur einen Irre-dentismus in dieser oder jener Form anfallig sein. Das war auch in Sudtirol bis vor 10 Jahren ganz deutlich. Kann man jemand zvvin-gen, sich einer Familie zugehorig zu fuhlen? Wie konnte man das? Wir nehmen dich auf, du gehorst zu uns, wenn du dein Wesen ab-legst und vvirst wie wir: Das ist geistiger Zvvang, das schurt die Emporung; das ist vor allem ein geistiges Armutszeugnis. Kontaktkomitees oder Volks-gruppen-Beirate konnten nutzliche Arbeit leisten, insolange man die Teilnehmer nicht an Vorussetzun-gen bindet, die die Losung gevvis-ser Fragen prajudizieren, solange volle Freiheit des VVortes gegeben ist. Aber viel vvichtiger ist es fur eine Volksgruppe, vvenigstens eine Stimme zu haben, einen Vertreter, dessen Stimme zu jeder Zeit landesweite, bundesvveite, in-ternationale Resonanz hat. Diese Resonanz hat nur ein National-rats- oder ein Landtagsabgeord-neter. Auf die VVahl eines von allen Menschen slavvischen Volks-tums und slavvischer Sprache in dsterreich gevvahlten Abgeordne-ten zum Nationalrat zu rechnen, vvare in naherer Zukunft vvohl eine Utopie. Aber die Zahl der Stimmen, die einen slovvenischen Abgeord-neten in den Klagenfurter Landtag bringen, muBte doch aufzubringen sein. Bei der letzten Landtagsvvahl war die Zahl, glaube ich, ja nur vvenig unterschritten. Die baldige VVahl eines solchen Abgeordne-ten ist ein gesamtosterreichisches Interesse. Er vvurde sicher manch-mal niedergeschrien werden. Aber schlieBlich muBte man ihn doch anhoren, und solange Leute ein-ander zuhoren und miteinander reden, ist Hoffnung auf Einigung, auf Frieden ..." Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKU Novice iz Bilčovsa in okolice Včasih nanese, da je iz kakega kraja poročati skoraj samo razveseljive novice, včasih pa se zgodi ravno nasprotno. Tako je zadnje čase tudi z Bilčovsom. Ko so pred kratkim blagoslovili novo pokopališče in mrtvašnico, si verjetno nihče ni mislil, da se bodo v najkrajšem času preselili v večnost kar štirje prebivalci iz Bilčovsa in okolice. Dne 16. novembra smo položili na staro pokopališče Pepija Sting-lerja z Male Gore, 19-letnega mehanika, ki je umrl za levkemijo. V najkrajšem času je shiral zaradi zahrbtne neozdravljive bolezni. Veder, vesel in priden je bil. Ko je sredi letošnjega leta zbolel, si nihče ni mislil, da je bolezen tako huda. Zdravja je iskal tudi na Dunaju, a vsa zdravniška znanost je bila zaman. V nedeljo, 13. novembra, so ga prepeljali še živega z Dunaja na dom, kjer je še isti dan umrl. Za njim žalujejo starši in tri sestre, katerim velja, enako kot vsem drugim sorodnikom, naše iskreno sožalje. Takoj za rajnim Pepijem Sting-lerjem je odšla v večnost v starosti 60 let Marija Schellander, Odam-čeva mama s Potoka. K večnemu počitku smo jo položili na novo pokopališče v nedeljo, 19. novembra. V petek, 17. novembra, je umrla v celovški bolnišnici Pavla Brug-ger, dolga leta ravnateljica bilčov-ske osnovne šole. Doma je bila na Spodnjem Štajerskem, že pred drugo svetovno vojno je prišla na Koroško. V Kajzazah si je postavila pod Tišlarjem svoj dom, kjer so jo tudi našli obnemoglo ob postelji. Takoj so jo prepeljali v celovško bolnišnico, kjer pa je kmalu zatem umrla. Pokopali smo jo v sredo, 23. novembra. Grozno je odjeknila vest, da je SLOVENSKA KMEČKA ZVEZA Gasometergasse 10/1, 9020 Celovec vabi slovenske kmete na strokovno ekskurzijo, ki bo v četrtek, 15. decembra 1977. Ob 6.00 pri avtopodjetju Sienčnik v Dobrli vasi. Od 6.30 zbirališče na neasfal-tiranem parkirnem prostoru pri glavnem kolodvoru v Celovcu. Zadnij rok prijave 13. decembra 1977. Vsakdo se lahko prijavi ali pismeno ali po telefonu. v ponedeljek, 21. novembra, ob pol štirih zjutraj umrl v celovški bolnišnici v starosti 42 let Tomi Lesjak, mladi Jančič iz Pugrada. Bil je zidar, delal je pri celovškem podjetju Malle. V petek, 11. novembra, je vozil iz Celovca s firm-skim kombijem delavce domov. Na Ročici se je hotel v nepreglednem ovinku ogniti neki ženi, ki je tiščala otroški voziček in tresnil v tovornjak firme Leeb iz Kotmare vasi. Vseh sedem delavcev je bilo deloma huje deloma laže ranjenih. Med ponesrečenci je bil tudi Ka- Dne 28. oktobra smo se podali člani moškega pevskega zbora „Franc Leder-Lesičjak“ iz Štebna, mešanega pevskega zbora „Peca“ iz Globasnice in narodno zabavnega ansambla „Fantje iz Podjune", na povabilo občinske konference SZDL Mostar, najprej v Zagreb, odkoder bi morali potem poleteti z letalom v Sarajevo. Toda gosta megla, ki je že ves teden visela nad letališčem, se tudi tega dne ni dvignila, tako da so morali po večurnem čakanju spremeniti prvotni načrt, ter se podati v Sarajevo z avtobusom. Ko so prispeli v Sarajevo, so si tam ogledali najprej razstavo maršala Tita, v okviru njegove 85-let-nice, ter 40-letnice njegovega prihoda na čelo partije. Tam so bili potem gostje sekretarja občinske konference SZDL Sarajevo. Iz Sarajeva so se nato podali v Mostar, kjer so si naslednji dan ogledali spomenik padlih borcev NOV iz Mostarja, ter se jih spomnili z vencem, katerega so jim položili na grobišče. Sledil je ogled mesta, predvsem so se mudili v starem delu mesta z znanim mostom čez Neretvo. Po ogledu mesta jih je sprejel predsednik OK SZDL Mostar in KUD Abraševič. Na teh sprejemih so najprej dobili vpogled v gospodarski in komunalno-politični sestav in razvoj Mostarja, ter nato o delovanju KUD Abraševič, ki se ukvarja s folkloro, zborovskim petjem, glasbo ter številnimi drugimi dejavnostmi. Posebno so občudovali ogromno garderobo narodnih noš, glasbeni pouk, ter nagrade in priznanja, katera so posamezne skupine dobile na tekmovanjih in prireditvah širom po Jugoslaviji. Zvečer so nastopili v prenapolnjenem Domu kulture, skupno s folklorno skupino prej imenovane- rel Ogris, Žalnik iz Pugrada, enako kot Tomi Lesjak vnet prosvetaš. Rajni Tomi Lesjak se je zapisal z dušo in srcem prosvetnemu delu kot igralec, pevec in dolgoletni „Bilkin“ tajnik. K večnemu počitku ga bodo položili danes, 24. novembra popoldne. (Več o rajnem Tomiju Lesjaku bomo objavili v naslednji številki NT). Naj se vsi odpočijejo v božjem miru! Vsem hudo prizadetim družinam in svojcem izrekamo naše iskreno sožalje! ga društva, ter s slovitim mostarskim mladinskim zborom „Mostarske kiše“. Nastop je bil uspešen in gostje upajo, da jim je uspelo, poslušalcem posredovati del Koroške. Na vsak način je uspelo mladinskemu zboru Mostarske kiše posredovati nekaj vtisov iz življenja in trpljenja tamkajšnjega naroda v preteklosti. Predsednik Luka Hudi se je po končani prireditvi zahvalil gostiteljem za povabilo ter gostoljubje, ki so ga bili deležni te dni in izrekel željo, da bi jih mogli pozdraviti tudi v Globasnici. Iz Mostarja so se v nedeljo, 30. oktobra, podali v Split, kjer so si še ogledali svetovno znano Me-štrovičevo galerijo in DioMecijano-vo palačo ter se potem podali na tamkajšnje letališče. Tam je potem povzel še besedo vodja volilne skupnosti Globasnica Alojz Gregorič ter se zahvalil za prisrčno gostoljubje in ponovno izrekel željo, da se zopet srečajo v Globasnici. Nadalje se je zahvalil neumornemu Branku Senici, ki je omogočil to prekrasno potovanje, ter zaključil, da Slovenci na Koroškem potrebujejo stike z matičnim narodom kot roža zemljo, iz katere dobiva nove sile za nadaljnji obstoj in razvoj. Lojze Spacal v „auli slovenili" Kulturno poslanstvo galerije „au-le slovenice" v seznanjanju koroških ljubiteljev umetnosti s slovenskimi likovniki iz matične domovine in zamejstva, se po nedavni razstavi slikarja Gojmira Antona Kosa nadaljuje sedaj z razstavo del akademskega slikarja in grafika, prof. Lojzeta Spacala iz Trsta, ki so jo odprli v torek v tej naši slovenski galeriji v Celovcu. V navzočnosti številnega občinstva je predsednik „Društva aule slovenice" dr. Mirt Z w i 11 e r pozdravil častne goste, med njimi jugoslovanskega generalnega konzula Samca, vicekonzula Miškova, člane sosveta „aule slovenice": prof. Božidarja Jakca, dr. Cevca, prof. Menašeja, go. dr. Melito Ste-letovo-Možino, dalje direktorja Deželne galerije prof. Nevvolleta, prelata Aleša Zechnerja, dir. Pavleta Zablatnika in številne druge vidne osebnosti. Poseben pozdrav je veljal navzočemu umetniku prof. Lojzetu Spacalu za njegovo 70-letnico rojstva, hkrati pa mu je čestital k njegovemu bogatemu likovnemu ustvarjanju, ki je dodal svoj delež k obogatitvi slovenske upodabljajoče umetnosti. Potem ko je prof. Janez Z w i t -ter-Tehovnik govoril o dejanju in nehanju ter bitju in žitju prof. Lojzeta Spacala, so nam predvajali še 13-minutni film o umetnikovem delu in življenju. (Več o likovnem ustvarjanju Lojzeta Spacala v naslednji številki, op. ured.) B. L. MIKLAVŽ PRIHAJA Prireditelj: SPD „Jepa-Baško jezero" v Ločah Kraj: Pušnik v Ločah Čas: nedelja, 4. 12. 1977, ob 19. uri Miklavža, ki bo obdaril otroke, bodo pozdravili: tamburaški zbor iz Loč, otroški pevski zbor, šolarji z recitacijami. Starše z otroki, ter prijatelje našega društva prisrčno vabimo na ta večer! LUTKOVNA SKUPINA »PAVLIHA" SPD „BISERNICA“ V CELOVCU vabi na igro »PAVLIHA IN ZAKLAD" v soboto, 26. novembra 1977, ob 11. uri: ljudska šola Sele-Kot-ob 13.30: pri Tišlarju v Šentjanžu, ob 16. uri: v društveni sobi v Borovljah. Vsi otroci prisrčno vabljeni! Predavanje s skioptičnimi slikami TO SO RADIŠE Prireditelj: SPD na Radišah Kraj: Gostilna Taver na Radišah Čas: sobota, 26. 11. 1977, ob 19.30 Tomaž Ogris bo predvajal barvne slike o življenju in delu na Radišah- MIKLAVŽEVANJE Prireditelj: SPD „Danica“ v Šentvidu v Podjuni Kraj: Šentprimož pri Voglu Čas: nedelja, 4. 12. 1977, ob 14.30 Na sporedu je opereta »MIKLAVŽ PRIHAJA" Izvajali jo bodo domači otroci 'n odrasli. KULTURNA PRIREDITEV Prireditelj: SPD »Vrtača" v Slovenjem Plajberku Kraj: Gostilna Folta v Slovenjem Plajberku Čas: sobota, 26. 11. 1977, ob 20. uri Spored: Predvajanje diapozitivov o Švici — Hanzi VVeiss Literarni večer domačih avtorjev. Odbor FILMSKO PREDAVANJE: »POVEST O DOBRIH LJUDEH" Prireditelj: SPD v Borovljah Kraj: Društvena soba v Dolichgasse Čas: nedelja, 27. 11. 1977, ob 14.30 Film predvaja SPZ iz Celovca- V »AULI SLOVENICI" Razstava prof. Lojzeta Spacala, ki so jo odprli v torek, 22-novembra, ob 19. uri, bo odprta š® do 16. decembra 1977, od ponedeljka do petka med 13.00—17.00- VABILO Poklicna skupnost likovnih umetnikov Koroške bo odprla 29. novembra, ob 19. uri, v veliki galeriji Mestnega doma v Celovcu svoj0 vsakoletno razstavo pod naslovom »KOROŠKI UMETNIKI 77“ Razstava bo odprta do 11. decembra 1977. VABILO na predavanje univ. asist. Hannsa H a a s a »Von der Befreiung zum Staatsvertrag — die Karntner Slovvenen nach dem 2. Weltkrieg“ 1 diskusijo, v soboto, 26. novembri ob 20. uri pri Miklavžu v BilčovsU- VABILO na predavanje univ. prof. Antone P e I i n k e »Chancen der Minderheiten in der Demokratie" z diskusijo, v nedeljo, 27. 11. ob 19-30 v farni dvorani v Šentjakobu v R- STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Oton Župančič Veronika Deseniška Tragedija v dveh delih (petih dejanjih) OB STOLETNICI PESNIKOVEGA ROJSTVA Scena: VLADIMIR RJAVEC Kostumi: MIJA JARC Glasba: MOJMIR SEPE Režija: JOŽE BABIČ ČETRTEK, 8. DECEMBRA 1977, OB 13.30 V MESTNEM GLEDALIŠČU V CELOVCU NA OSREDNJO PRIREDITEV VABI KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU Vstopnice v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih, pri voditeljih Farne mladine, v pisarni Krščanske kulturne zveze v Celovcu, tel.: 0 42 22 / 72 5 65 - 24, ter eno uro pred predstavo pri blagajni. Iz Podjune bo vozilo Sienčnikovo avtopodjetje na predstavo »Veronike Deseniške" po temle voznem redu: 11.40 Pliberk-zadruga, 11.45 Jamnik, 11.50 šmihel-šercer, 12.05 šentlipš pri Rečniku, 12.15 Dobrla vas-Sienčnik in 12.30 Škocijan-farni dom. Potovanje po Bosni in Hercegovini CONSORTIUM MUSICUM LJUBLJANA: Koroška v pesmi Zbor Consortium musicum, ki je pod dirigentom Mirkom CUDERMANOM navdušil že spomladi (7. marca) v Celovcu tako slovensko kot nemško publiko in tudi žel v koroškem časopisju navdušen odmev, je priredil pretekli teden vrsto koncertov pod naslovom Koroška v pesmi. Peli so v Kamniku, Ljubljani, na Visokem in v Gorici venec koroških narodnih v nadvse zahtevnih prireditvah, kot mi je to zagotovil naš prof. Jožko Kovačič. Razveseljivo je bilo, da so vključili v svoj spored tudi ziljsko pesem, ki smo jo pri nas na Koroškem do nastopov šentjakobskega zbora pod Lajkom Mllisavlje-vičem obravnavali bolj po mačehovsko. Koncerta v Ljubljani se je udeležila tudi skupina koroških Slovencev, ki je prinesla zboru in dirigentu pozdrave s Koroške v obliki šopka rož. Aplavz ni in ni hotel ponehati, tako da so morali dodati še šest koroških pesmi. Da bo uvodna beseda v spored dosegla tudi naše rojake na Koroškem, jo posredujemo na tem mestu našim bralcem: ■•S koncertom pesmi o Koroški za-čenja glasbeno društvo Consortium tnusicum deseto leto svojega delovala. Vzrokov, zakaj si je za svoj na-stoP izbralo prav koroške pesmi, je Veo. Čeprav gre pri vseh pesmih, ki 80 na sporedu, za bisere slovenske padske oziroma umetne pesmi, niso pri izbiri programa odločilni samo Estetski razlogi. Pomembnejši od njih *e bil položaj današnje Koroške, ne-reš'jivi splet problemov, ki jo duši, in Pa dejstvo, da je ljudska pesem sko-rai edino, kar ji je še ostalo. S kon-cartom koroških pesmi bi radi po svo-*e Pomagali koroškim Slovencem. Ne tistim, ki so pozabili svojo preteklost 'n jim ni mar svojega jezika in običa-Jev’ ampak onim, ki jih boli usoda Koroške, ki še vztrajajo in hočejo vztrajati do konca. Beseda Koroška ima za Slovenca Poseben pomen. Na Koroškem so v s|ovenskem jeziku ustoličevali vojvo-de’ 8 Koroško so povezani začetki slo-Venske državnosti in številna slavna !mena preteklosti. Beseda Koroška pa ;e hkrati tudi sinonim za potujčevanje 'n raznarodovanje. Koroška je dežela nasprotij in razočaranj. Lepota Koroške, .dežele, v kateri Vedn° sije sonce', bi morala vzbujati •judeh le prijateljstvo, strpnost in d°broto. Zal je resnica daleč od tega. Tako daleč, da se včasih ne ve, ali je Koroška sploh že kdaj slišala kaj drugega kakor za strupeno in neizprosno sovraštvo do vsega, kar je ali bi utegnilo biti slovensko. Koroška ni samo lepa dežela. Koroška je tudi žalostna dežela, dežela vnebovpijočih krivic, dežela hladnega in preračunanega potujčevanja. Na njenih pokopališčih počivajo slovenski starši poleg svojih nemških otrok. Nagrobnik za nagrobnikom pripoveduje vedno isto zgodbo: kako so ljudje klonili, kako so jih zlomili, kako so iz Slovencev postali Nemci. Gola dejstva in nič več. Kakor uradne statistike, kakor štetja posebne vrste te na smrt obsojene črede — danes še toliko Slovencev, čez leto že pol manj. Da, Koroška je dežela največjih nesmislov. Tu se človek lahko odloči, da ni tisto, kar v resnici je. Tu lahko vsak otrok slovenskih staršev, tudi če zna samo slovensko, izjavi, da je Nemec in to tudi v resnici postane. Bridka je usoda Koroške. Od časov Karantanije naprej pozna le boj, eno samo počasno umiranje. Slovenec lahko samo izgubi. Kdor se ne vda, ne bo imel miru, dokler ne podleže; kdor pa popusti, se do konca življenja ne bo mogel znebiti občutka, da se je prodal. Materialne dobrine mu ne bodo mogle nadomestiti njegove izgubljene identitete. Kljub temu mnogi zaradi osebnih koristi zavržejo svojo narodnost. Iz občutka krivde se potem borijo zoper tiste, ki se niso potujčili. Njim in sebi bi s tem radi dokazali, Z Župančičevo ..Veroniko Deseniško" je pred sedmimi teti z nepozabnim uspehom gostovalo na koroških odrih Slovensko ljudsko gledališče Colje. Za stoletnico rojstva Otona Župančiča pa jo je naštudiralo Slovensko gledališče v Trstu. Z radovednostjo in hkrati z veselim pričakovanjem zremo 8. decembru naproti, ko bo to gledališče, ki je že nekajkrat dokazalo pri nas svojo visoko kvaliteto, nastopilo z njo v Mestnem gledališču v Celovcu. Zgodovinsko ozadje tragedije je mogočnjaštvo celjskih grofov v 15. stoletju. Tragedija se godi v letu 1422. Prvo dejanje je na De- da niso slabši od drugih in da je asimilacija neizbežna usoda vseh. Veliko ljudi pa tega procesa niti ne doume. Popuščajo zavoljo ljubega miru, ne da bi pomislili, kaj to sploh pomeni. Pravijo, da so si izmislili nacionalne probleme prenapeteži. Ljudem se vendar dobro godi. Vsega imajo na pretek. Ni torej nobenega razloga za pritožbe in vznemirjenje. Mislijo, da lahko stojijo ob strani in da se bo vse samo uredilo. Žal se motijo. Slovenec ne more ostati ob strani, če hoče ostati Slovenec! Še opazijo ne, kdaj so začeli tudi sami verjeti, da je veliko bolj praktično govoriti samo nemško, da je slovenski jezik v bistvu le predsodek. Se opazijo ne, da so že klonili. Se malo in začeli se bodo odkrito priznavati za Nemce ali Vindišarje. Od tod do zagrizenega sovraštva proti Slovencem je potem samo še korak. Kljub vsem neštetim krivicam in zapostavljanjem pa so še vedno ljudje, ki ne klonejo. Sprijaznili so se z usodo preganjanih in na smrt obsojenih. Ne popuščajo, ampak kljubujejo, trdno odločeni, da bodo ostali Slovenci do konca, pa čeprav bi jim prinesla drugačna odločitev najrazličnejše ugodnosti. Molče trpe, ker se nočejo ukloniti močnejšemu, ker verujejo v pravico, ker niso naprodaj. Nikjer ni knjige, ki bi dovolj popisala bolečine in ponižanja koroških Slovencev. Nikjer tudi ni kronike, ki bi beležila vse njihove žrtve. Kljub temu pa te niso povsem utonile v po- senicah, drugo, tretje in četrto v Krškem gradu, peto pa v Gornjem Celju. Prva uprizoritev je bila 1. decembra 1924 v Ljubljani. Eni so jo z navdušenjem sprejeli kot visoko pesem ljubezni, kar dejansko je, drugi so jo kritično razcefrali ter ji očitali razne pomanjkljivosti, zlasti dramaturško šibkost. Odrski strokovnjak Janez Žmavc pravi, da so Župančičevo „Veroni-ko“ že takoj ob rojstvu pospremile na pot v življenje drobnjakarske, zmotne kritične analize in da se Zupančič po tem neuspelem srečanju s prominentno slovensko kritiko nikoli nič ni poskusil z odrskim besedilom. Vendar ga je uprizoritev v Celju dne 17. februarja 1925 tako ogrela, da se je v toplem, iskrenem govoru zahvalil vsem, ki so na tako odličen način pripomogli do lepega uspeha. Dejal je, da je „Veronika“ pisana za one, ki poznajo čustvovanje, ter je obljubil nadaljevanje svoje odrske pesnitve, ki naj bi obsegala zgodovino celjskih grofov tja do Ulrika, poslednjega Celjana. Dejansko pa drži Žmavcova ugotovitev, da je jedka kritika ob krstni predstavi vzela pesniku veselje do nadaljnjih odrskih pesnitev. Škoda! Veronika, tolažba in veselje ovdovelega očeta, se sunkoma iztrga iz svojega naravnega okolja ter zapusti Desenice z vsem dek'iškim koprnenjem po velikem svetu. Njeno edino področje je ljubezen. Čista, slepa, neizkušena ljubezen, ki ne vprašuje, kdo je ljubljeni. A kmalu spozna, da se bo morala zanjo boriti. Iz začetne zamaknjene čutnosti in prevzetosti zraste v novo, pristno, polnokrvno žensko, ki ne misli odstopiti od svojega poslanstva ljubezni in materinstva. Prevzame nase celo krivdo za Jelisavino smrt ter sprejme končno svojo smrt kot pokoro in zasluženo kazen. Friderika srečamo vsega prevzetega od silne, nenadne ljubezni do Veronike. Vanjo se potaplja čedalje bolj, saj najde v njej žabo. Ljudstvo jih je vtisnilo v svojo pesem. S tem jim je dalo neminljivo melodijo, ki zveni iz roda v rod, ki spodbuja, prosi, roti in hrabri. Ne kliče na boj in sovraštvo, ampak opeva drobne življenjske radosti, iskri se v duhovitih primerjavah in veselih šalah, zasanjano in otožno poje o minulih časih. Naslanja se nad lepoto slovenske besede, uživa v njeni mehki govorici in vrača življenju tisto, za kar je bilo v strupeni atmosferi sovraštva prikrajšano — vrača mu lepoto in ljubezen. Koroška ljudska pesem zato ni samo pesem. Koroška ljudska pesem je zgodovina. Tista najlepša oblika zgodovine, ki odpušča vse krivice in pozablja vse, kar je bilo grdega in težkega. Ljudska pesem je brezkončna pripoved ponižanih in razžaljenih, ki so opustili misel na maščevanje, ki v svojih težko preizkušenih srcih ne goje sovraštva, ne čutijo srda, ampak bi radi ohranili za svoje potomce le najlepše in najbolj veselo. In zato je koroška ljudska pesem neločljivo povezana z usodo svojega naroda. Ko bo utihnila, bo z njo za vedno zamrla tudi slovenska beseda. Zatorej pojmo to našo pesem. Pojmo jo s srcem, upanjem in prepričanjem. Bodrimo se z njo. Hrabrimo z njo svoje brate, ki so v stiski in obupujejo. Pojmo jo. da ne bo na slovenskih tleh nikoli utihnila slovenska beseda, da bo Celovec ostal Celovec, Pliberk ostal Pliberk, da bodo vse številne slovenske vasi ohranile slovenska imena in slovenske prebivalce. Pojmo, da se nihče in nikoli ne bo sramoval priznati, da je Slovenec, da bo s Koroškega za vekomaj izginilo sovraštvo, da bo kralj Matjaž lahko mirno spal svoje tisočletno spanje ..." F. K. tisto, kar pogreša v zakonu s Fran-kopanko Je'isavo, ki ga ne more pritegniti nase. V imenu te strastne ljubezni vidi Jelisavino smrt celo kot izpolnitev svojih skrivnih načrtov, da popelje Veroniko kot celjsko grofico na svoj dom. Ob mrtvi Veroniki šele spozna zgrešenost svojih naklepov in dejanj in ga je „brezna v sebi strah". J e I i s a v a bridko trpi pod bremenom nezaželenosti kot Friderikova žena. Z vso resnostjo si želi smrti. To skrivno željo ji še potrdi spoznanje ljubimskega razmerja njenega moža z Veroniko. Tako se zastrupi pravzaprav iz maščevanja nad Friderikovo nezvestobo. Herman je z vso doslednostjo in natančnostjo izklesan lik skrajno samozavestnega graščaka, ki mu je neokrnjenost ogromne posesti celjskih grofov edina ljubezen in ohranitev celjske rodbine pred stanovsko neenako krvjo edina skrb. Temu načelu mora služiti vse, za to načelo mu je sleherno sredstvo prav. Zato se čuti celo ob mrtvi Veroniki ponosnega zmagovalca, saj je njegova trmasta neodjenljivost spet enkrat rešila čast in ime celjskih grofov. LKH Jakob Petelin-Gallus v Ljubljani V petek, 18. novembra, je nastopil celovški pevski zbor Jakob Petelin-Gallus s svojim programom slovenskih narodnih in umetnih pesmi na povabilo kulturne komisije sindikalne organizacije tovarne farmacevtskih in kemičnih izdelkov LEK v slavnostni dvorani tovarne same. Bil je to prvi nastop zbora pod vodstvom novega dirigenta Janeza KAMPUŠA, profesorja na celovškem konzervatoriju. Število pevcev se je znatno povečalo, nekateri so se vrnili k zboru, drugi so novinci. Zato je povsem razumljivo, da je bil zbor še deloma neenoten in „živčen“, kar se je izražalo v tem, da se je na lep aplavz nasmehnila ena sama pevka. Ostali pevci so se, po rožan-sko povedano, „držali" tudi pri nastopih Lenčke KUPPER, Milene PIPP ter Toneja STICKRA v narečjih Podjune, Žile in Roža. Poslušalci so naša narečja zelo dobro razumeli, čeprav nekateri naši „bratje" na Koroškem trdijo, da se koroški Slovenci ne bi mogli pogovoriti z Ljubljančani. Solistični nastopi (Peter HRIBERNIK, Janko ZERZER, Janez KAMPUŠ) so občinstvo močno navdušili, tako da so morali pevci dodati vrsto pesmi. Med poslušalci smo opazili tudi Lajka Milisavljeviča, dirigenta šentjakobskega mešanega pevskega zbora „ROZ“, ki je dan navrh nastopil pri krajevni skupnosti Stadion v ljubljanski občini Bežigrad. F. K. Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji in galerija Hildebrand vabita na literarni večer. Branje bo v sredo, 30. novembra 1977, s pričetkom ob 20. uri v Galeriji Hildebrand, Celovec VViesbadenerstraBe 3. VRNITEV (Rtickkehr) Ta film bodo predvajali 2. decembra 1977, ob 20. uri v galeriji Hildebrand. Uvodne besede: Janko Messner. POVOJNO SLOVENSKO PRIPOVEDNIŠTVO V trinajstih samostojnih esejističnih oddajah, ki so bile v mesecih juliju, avgustu in septembru vsak četrtek zvečer v sporedu slovenskega tržaškega radia „ Radio Trst A“, je Lev Detela predstavil povojno slovensko pripovedništvo. V samostojnih esejističnih oddajah ni le spregovoril o slovenskem pripovedništvu v centralni Sloveniji, temveč tudi o slovenski prozi v Italiji in v zdomstvu. V štirih samostojnih oddajah pa je obširneje spregovoril tudi o pripovedništvu slovenskih koroških pisateljev Valentina P o I a n š k a , Janka Messnerja, Florjana L i -puša in Metoda Turnška. SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „SRCE“ V DOE3RLI VASI KULTURNI TEDEN OB PRILIKI 70-LETNICE DRUŠTVA SPORED: petek, 25. novembra 1977, ob 20.00: PREDAVANJE Z DISKUSIJO. Univ. asistent dr. Hanns Haas, Salzburg: Ven der Befreiung zum Staatsvertrag — die Karntner Slovvenen nach dem Zvveiten VVeltkrieg. Sobota, 26. novembra 1977, ob 15.00: Mladinska igra „PLESOČI OSLIČEK". Igra „Oder Mladje" iz Celovca; režija: Boštjan Vrhovec. Ob 20.00: PREDAVANJE Z DISKUSIJO. Univ. prof. dr. Anton Pelinka, Innsbruck: Chancen der Minderheiten in der Demokratie. Nedelja, 27. novembra 1977, ob 14.30: Slavnostna prireditev ob 70-letnici društva. Nastopajo: govorniki, domači in sosednji pevski zbori ter mladinska folklorna skupina SPD „Srce“. VSE PRIREDITVE SO V KULTURNEM DOMU V DOBRLI VASI. KATHOLISCHE HOCHSCHULJUGEND OSTERREICHS — DUNAJ DNEVI SREČANJA S KOROŠKIMI SLOVENCI 28. NOVEMBRA DO 4. DECEMBRA 1977, EbendorferstraBe 8 Ponedeljek, 28. novembra 1977: 19.30: Otvoritev razstave Valentina Omana 20.30: Filmsko predavanje: „Tujci v domovini" Četrtek, 1. decembra 1977: 19.30: Podijska diskusija, dr. W. Daim, dr. E. VValdstein, prof. dr. R. Vospernik, W. VVoschitz Petek, 2. decembra 1977: 19.30: Koroški večer, nastopa ansambel „Drava“ iz Borovelj, vsak udeleženec bo dobil tudi nekaj pristnega za pod zob Sobota, 3. decembra 1977: 19.30: Literarni večer — Lev Detela in Michael Guttenbrunner Nedelja, 4. decembra 1977: 9.00: Dvojezična maša z rektorjem Jožetom Kopeinigom Tema: „Mir na zemlji vsem ljudem" »Veronika Desetiška" na celovškem odru GRČEJ: MOJE DRUGO POTOVANJE PO NEMČIJI (6. nadaljevanje) Ogled kmetijstva v mestni okolici NAŠ TEDNIK PRED 20. LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20. LETI — NAŠ Slovenščina uradni jezik na Koroškem Vsakdo vzame pri vhodu v cerkev molitvenik iz skupne košare in ga po opravilu spet tjakaj položi. Pri maši je ministrirala namesto fantka lepa deklica z bujnimi lasmi. Duhovnik pri povzdigovanju hostije ne drži pokonci, ampak visi iz precej visoko dvignjene roke navzdol izpod prstov. Hostij za obhajanje vernikov nimajo spravljenih v večjih kelihih, ampak v nekakih plitvih skledicah. Obhajilo deli na eni strani oltarja mašnik, na drugi strani pa stoji ministran-tinja s posodo, iz katere jemljejo verniki hostije sami in se obhajajo. Iz klopi izstopijo vsi v istem redu kot so sedeli, se podajo po hodniku v sredini do oltarja in odidejo po obhajilu na zunanji strani klopi do svojih sedežev. Tako pride vsak natančno na svoje prejšnje mesto in se z nikomur ne sreča. Vsako drenjanje je izključeno. Po maši je bila doma večerja. K dobri jedi so dodali še nekaj domačih pesmi iz stereo-naprave. Poslušali smo plošče pevcev iz Sel, Jakoba Petelina-Gallusa in pa Danice iz Šentvida v Podjuni. Vmes pa si pripovedovali domače novice, ki so jih poznali deloma že iz Našega tednika. Naročeno imajo tudi Našo luč in pa Rodno grudo, mesečnika naših izseljencev. Z zanimanjem sem pregledoval ta dva lista, ki se vsak na svoj način trudita pomagati našim izseljencem in zdomcem pri ohranitvi povezave z rodnim narodom. Drugi dan smo malo dalje poležali, nato pa me je peljal gospod Drenovec na ogled kmetijstva v mestni okolici. Videla sva pred leti zložena zemljišča. Vse meje med njivami so bile v ravni črti. Parcele velike, dolge morda do tristo metrov. Tudi pota med njimi so ravna kot puščica. Vsa cestišča so tudi po polju asfaltirana. Videla sva vsejano pšenico, ki so ji prikrajšali rast slame, zato pa dali še dodatno dušika. Debeli klasje so stali pokonci kot sveče in obetali velik donos. Ječmen je bil že skoraj zrel in je tudi dobro kazal. Nekatere njive so bile posejane s sladkorno peso, ki je imela bujno lepenje. Nikjer ni bilo videti kakega plevela. Rad bi bil zvedel, kako to naredijo, saj je pri nas v Podjuni ravno uničevanje plevela v pesi dalo toliko dela, da so pri- delovanje pese raje opustili kot pa bi jo z najetimi ljudmi ročno okopavali. Škropljenje s strupi na plevel pa v Podjuni ni nič izdalo. Tako smo morali opustiti to imenitno krmo za molzne krave in dojne svinje. Verjetno imajo tam boljša sredstva proti plevelu, da so njive tako čiste. Žal ni bilo nobenega kmeta blizu, da bi mi to objasnil. Začudena sva obstala ob velikanski, morda štiri hektarje veliki njivi, ki je bila posejana z drobnim čebulekom. Ta je bil še tako majhen, da sem dvomil, če bo še letos zaredil toliko, da bi ga bilo mogoče jesti. Potem mi je padlo v glavo, da pridelujejo tukaj luk drobnjak, ki ga je mogoče spomladi kupiti v semenarnah in ga nato posaditi po gredah. Toda prvo debelo čebulo že v začetku poletja. Tudi tukaj ni bilo sledu roč- ON NI KRIV »Kaj, takole kosmat greš z mano v gledališče?« »Saj sem se obril, ko si se ti začela oblačiti.« NE BO DRŽALO »Zapomni si Mihec; dobra vzgoja vedno ostane, zaradi nje nikoli ničesar ne izgubiš.«. Macesen Zrasel si na trdih skalnih tleh, svoje korenine kakor kremplje viješ v rahlo prst v razpokah in čereh, z divjih rož zdravilno roso piješ. Veje razčesali divji so viharji, nad prepad krivili tvoje so telo, da si breznom gledal prav na dno, a zaman čakali nate so grobarji. Sonce te je žgalo v vročih dneh, kot bi izpod tebe vlago pilo, s strelami nebo je vate bilo, a ostal si gospodar na svojih tleh. Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja in grenkosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. J. V. nega dela. Ves plevel so uničili s škropivi. Videla sva tudi tri njive, kjer je bil prvega julija pobran že zgodnji krompir. Ta gre na trg, že isti dan pa vsejejo na njivo prigodno silosno koruzo. To potem v pozni jeseni skupno z zadnjo košnjo s pašnikov ali travnikov stlačijo na velike kupe kar na polju, da se okisa. Pozimi jo vozijo nato molznicam v hleve, kadar je pa bolj toplo, jih naženejo kar h kupom, da se tam po mili volji nažrejo. Peljala sva se k istemu kmetu, ki sva ga obiskala točno pred desetimi leti. Povedala sva, da sva si takrat obrat ogledala, a gospodarja ni bilo doma. Le neka žena nama je pokazala listine od mlečne kontrole, drugače pa je naju prosila, naj si hleve in stroje sama ogledava. (Dalje prihodnjič) »Ni res, mama. Jaz zaradi nje izgubim skoraj vsak dan sedež na avtobusu.« POROČENA Mol reče ženi.: »Glej, danes obhajava desetletnico najine poroke.« »Če bi tedaj dobili deset let ro-bije, bi bil danes svoboden.« PLA VALSKA «No mali, ali znaš plavati?« »Znam.« »Kje si se pa naučil?« »V vodi.« DED IN VNUK Vnuk dedu, ki jemlje neko zdravilo, ki je zelo grenko: »Dedek, zakaj pa moraš jemati tako grenke kapljice?« »Zato dragec, ker sem prej jemal preveč sladkih.« NA CARINI »Papirji so bili v redu, toda kako boste dokazali, da je spremljevalka res vaša žena?« »Dragi tovariš, če to ni res in mi dokažete, vam plačam takoj 50.000 šilingov.« NA DOBREM GLASU »Ali poznaš Janeza Luknjo?« »Seveda! Včeraj sem mu posodil pet tisočakov.« »Potem ga ne poznaš.« Minulo soboto ob dvajseti uri zvečer je celovški radio objavil razsodbo Vrhovnega sodišča v Avstriji (Oberster Gerichts-hof), da je poleg nemščine tudi slovenščina uradni jezik na Koroškem. (Glej NT 44, 45/77). V zvezi z nekim stanovanjskim procesom na Gradiščanskem je šla vsa pravna zadeva do Vrhovnega sodišča na Dunaju. To najvišje sodišče na Dunaju je v smislu odstavka 3 člena 7 državne pogodbe odločilo, da je v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim in mešanim prebivalstvom slovenski ali hrvaški jezik dodatno k nemškemu jeziku pripuščen kot uradni jezik in zaradi tega ima obtoženi pravico do neposrednega kontakta s sodiščem v hrvaškem ali slovenskem jeziku brez tolmača. Ta temeljna razsodba Vrhovnega sodišča dokazuje na eni strani, da imamo pri nas v državi vsekakor sodno oblast, ki razlaga določila državne pogodbe nepristransko in brez vsakega krajevnega šovinizma, na drugi strani pa tudi ta razsodba jasno dokazuje, da smo mi od vsega početka pravilno tolmačili besedilo državne pogodbe, o kateri je avstrijski parlament leta 1955 soglasno določil, da je v vseh svojih členih obvezna za vlado in državo. Kancler Raab je to dejstvo še prav izrecno poudaril, ko je dejal, da vsak poslanec, ki glasuje za besedilo državne pogodbe, glasuje za vse njene člene. Glasoval je torej tudi za člen 7 državne pogodbe, ki zadeva nas Slovence na Koroškem in Hrvate na Gradiščanskem. Državna pogodba prav jasno govori o avstrijski državi na eni strani in o narodnih manjšinah Slovencev in Hrvatov. Tretjega faktorja državna pogodba ne pozna in prav zaradi tega nikakor ne bomo pristali na vključitev kakega tret- jega faktorja, pa naj si bo pod to ali drugo „firmo“. Prav gotovo sledi iz razsodbe najvišjega sodišča v Avstriji, da je besedilo državne pogodbe v členu 7 obvezno v celoti, da je tudi v vsej upravi v jezikovno mešanem in slovenskem ozemlju slovenščina obvezni uradni jezik. Okrajno sodišče v Pliberku, v Dobrli vasi, v Železni Kapli, v Celovcu, v Borovljah, v Rožeku, v Beljaku, Podkloštru, v Šmohorju in deželno sodišče v Celovcu so po razsodbi najvišjega sodišča neposredno prizadeti. Isto velja tudi za vsa upravna oblastva v poštev prihajajočega ozemlja. Priznanju slovenščine kot uradnega jezika morajo na zunaj odgovarjati napisi, ki jih državna pogodba tudi predvideva. Kot avstrijski državljani, ki izpolnjujemo vse dolžnosti, katere nam nalaga naša državna ustava z zakoni, seve ne bomo nikdar pozabili na pravice, ki jih nam ista ustava daje. Ves koroški šovinizem nas ne moti, ker je vse to le medel ostanek plesnive preteklosti. Vsa bodočnost pa leži v pravilnem pojmovanju medsebojnih odnosov, v zvestobi do v pogodbah prevzetih dolžnosti, v zaupanju do podpisnikov mednarodnih pogodb. To zaupanje imamo in na to zaupanje gradimo in kakor dokazuje razsodba najvišjega sodišča v naši državi, smemo na tem zaupanju graditi in svoje pravice tudi v bodoče uveljaviti. Nad eno stoletje smo se Slovenci borili za priznanje našega lepega jezika tudi v javnem in upravnem življenju in smo po državni pogodbi to priznanje dosegli. Sedaj je seve naša dolžnost, da se te pravice tudi v polni meri zavedamo in poslužujemo pri vsaki priliki. Skrb dežele in države pa je, da postavi v tem ozemlju uradnike, ki so zmožni obeh deželnih jezikov. NAŠ TEDNIK PRED 20. LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20. LETI — NAŠ cSe znate Smejati? ZVWWVW.VJVVVVVWVWVVWWWAVU%WVWAWWWWWWVWWAVSWVWWAWVWWMW.V-MVM%W.WW.%WA%%WWW.W.-.%W.-.WASV. DR. IVO ŠORLI: 10 VEČNE VEZI POVEST V.\\V.V.V.,.,.V.,.V.V.,.V.V.V.,.W.V.VAV.,.V.V.' Tako sem — posebno še po tem, kar sem čul že v Ljubljani — davi res samo zaradi lepšega potrkal še v tukajšnji bolnišnici. Seveda zaman. Moram pa reči, da so se mi ti ljudje tu zdeli nekoliko manj ,trdi‘. Toda naposled so se mi vendar vsi spremenili v obcestne kažipote na — Rominje, srednje velik trg kakih trideset ali štirideset kilometrov odtod. O tem kraju ti bom več pisal v dveh, treh dneh, ker si ga nameravam že jutri ogledati. Za prvo silo bi namreč poskusil tam. Toda pri tem se nikakor še ne odrečem Mariboru, če se mi posreči v tem prijaznem mestu dobiti vsaj štiri sobe, sploh ne bom dalje iskal." Tu se je Kocjančič kakor utrujen zopet ustavil. Pisal je namreč s čudnim naporom, vsaj z nekakim neugodjem. Ali naposled vse skupaj ni hkrati še najbolj podobno pritožbi proti — novi domovini? In tu je nenadoma začutil, kakor da ga je pred Almo sram ... Ne, Bog ve, da ne zato, ker bi se bil bal, ali je tako še bolj ne oplaši in se bo še teže ločila od „svojih krajev" ... njegova notranja, res prav notranja, srčna zadrega je bila globlja... (Tako, kakor če bi bil prišel k njenim svojcem, pa bi ji moral poročati, da so ga neprijazno sprejeli — k njenim svojcem, ne k svojim, ker tu bi mu graja povzročala manj trpljenja...). Toda, kako to in odkod? Res, ali ni, kakor da jo vsaj nekako podzavestno dolži — ima vsaj za zmožno — nečesa, za kar mu naposled ni dala pravega povoda? ... Razen, no ... razen, da ga je tako čudno nespametno rotila, naj bi ostali tam ... O, moral bi se nemara dati rajši zapirati, vklepati — zavleči med tiste sardinske kožarje, ki imajo nesrečnike celo za prave zločince, ker ne morejo doumeti, da politična krutost muči tudi poštene, nedolžne ljudi! „Eh, vsekakor bo najbolje, če za danes čim prej skon-čam!“ se je zganil z nestrpnostjo človeka, ki doslej ni bil vajen, da se ukvarja s takim premišljevanjem. „Nisem pač razpoložen. In dokler sam ne vem, pri čem sem, je to naposled tudi naravno." Naglo je pripisal: „Pač, še nekaj ti moram omeniti. Hvala Bogu, da sem se še v Pulju pozanimal za Calmovo bivališče po njegovi premestitvi v Italijo, in ti tu prilagam njegov naslov. Ce pišeš, da sta že na dan mojega odhoda dva orožnika vprašala po meni in napravila zelo dolge obraze, ko si jima zatrdila, da sem odpotoval s pravilnim potnim dovoljenjem, je zelo verjetno ali vsaj mogoče, da te bo nadlegoval še kdo. Če bo treba, se sklicuj na tega vrlega moža ali pa mu celo piši! Jaz za svojo osebo se mu še danes malo potožim in ga za vsak primer zaprosim, da te zaščiti." Potem je pristavil še nekaj poslovilnih besed, a ko je zalepil, se je oddahnil, kakor da je opravil zelo neprijetno delo. In vendar mu je bilo srce tako polno toplih čustev do teh dveh sirot tam daleč za gorami... XVII. Drugi dan točno ob desetih je Kocjančič dospel na postajo v Rominju. Presodil je, da mora biti pokrajina poleti res prav ljubka — za zimske čare te vrste še ni imel pravega razumevanja — trg sam pa se mu je zdel tak, kakor so pač vsi večji kraji vsaj po Sloveniji. Ponosna sodna zgradba je kakor slučajno stala na samem. Blizu tam na pravi vili je zagledal ime dr. Strelca. Velik in širok, sploh že na prvi pogled mogočen možak srednjih let ga je naravnost vzhičeno sprejel. „Da, takega človeka potrebujemo! Kar sam Bog nam je vas poslal!" je vzklikal. „Tega starega nemškutarskeg9 pijančka, ki poleg tega še nič ne zna, boste stisnili v enem mesecu." „Dobro, gospod doktor!" je premišljeval Kocjančič' „Kako pa s stanovanjem? Bom našel kaj primernega vsa) tu?“ „Za ordinacijo vam lahko odstopim dve sobi kar jaz-To se pravi: poslopje zadaj na dvorišču bo treba samo nekoliko preurediti in dobimo dva prav čedna, sončna prostora. Sobo vsaj za enkrat dobite pri Holzingerju v hotelu. Na družinsko stanovanje seveda ni misliti." Kocjančič si je v tem lepem zimskem soncu še malo ogledal res prijazno in snažno gnezdo, opoldne pa se sp®1 zglasi pri Strelcu. Veljak ga je sam spremil v hotel m uvedel v precej veliko uradniško samsko družbo. Vsi t' ljudje, vmes tudi nekaj res čednih in živahnih učiteljic, so ga toplo povabili v svoj krog in mu obetali najprijetnejše življenje. Ko se je približala ura odhoda, je Kocjančič sam odhitel proti postaji. y>y .*»Pon *