Miran Jarc:
Nočna vizija.
štiriindvajseti uri so po stenah in stropu brizgnili refleksi —
goreči jeziki
dirjajocih avtomobilov, mojih razvratnih misli kriki,
ki jih je spremljalo brezmejno drdranje, šumenje,
mojega miselnega induktorja žgoče brnenje . . .
Videl   sem   še,   da  me  je   zalila   noč,
iskajoče oči  so obupno zastrmele.
Moja bolest je zavpila skozi temo
kot dvoje sklenjenih rok
o Bog!
Tedaj sem začul skoz gosto mrakovje vrisk v daljave drvečega vlaka
in sem vztrepetal:
Kaj ni ta grobna tema le predor,
ki skozenj moje duše brzovlak vihra
ob divji godbi: od sten bobni,
iz stroja žari,
zategli žvižgi ko meči lomeči temo
se bliskajo in vriskajo . . .
Pod drvečim kolesjem sika, ječi,
ko da se koles opletajo kače
prežeče v teminah — obupni sni,
a tudi prek njih vihra brzovlak
in vse je divja simfonija,
vse zgrinja se, zginja v gosti mrak.
41
•
642                                      Miran Jarc: Nočna vizija.
A vlak Še besneje prebada temo
iz stroja se misli dimi vijo,
v gorečih oblakih se vlegajo
na  vozove,  zidove  prepregajo,
omotno refleksi begajo
po obokih.
V" divjih skokih
ko ranjen konj se vzganja stroj,
grivo misli mu trga vihar,
ves ovit v dušeč je par;
vzdrhteva ko pod težkimi biči . . .
Vlak drvi, besni, grmi
kot človek, ki se iz duše mu trgajo kriči
ob nočni uri gorja brez dna
na njegovi divni poti tja,
kjer se zemlja preliva v nebo. —
Obloki predora so zablesteli v srebrnini,
prepregli so jih svileni pajčolani
ko božajoča melodija
mehko zveneče mesečine v obupno brnenje, bobnenje koles.
Nad menoj je bilo razpeto mirno brezbrezno nebo
zvezda
pojočih visoke pesmi utelešenih slutenj . . .
zdelo se mi.je, da še pljuska za mano šumenje predora
bežečega v daljave.
/((  ¦ T^si e«WL    *<*f\J^j oJx!j '