Listek, Med ogerskimi Slovenci. Maribor dne ll.jurrija 1900. II. Najprej sva v Cankovi obiskala peka D. Moj stari prijatelj! Ljudje so zaporedoma prihajali v njegovo prodajalnico. Največ so kupovali moko in sicer ne samo zaradi binkoštnih praznikov, ampak tudi zaradi tega, ker odhaja v tem času na tisoče mož v Slavonijo na delo. Dasi se nahajajo med ogerskimi Slovenci trdni, bogati kmetje, vendar je med njimi tudi mnogo uboštva, posebno proti izhodu v vinorodnih krajih. In kar je še hujše, doma ne najdejo ti ljudje dovolj zaslužka Zato hodijo spomladi ob času kopi možki in ženske trumoma na Štajarsko v vinograde za kopače. Kako žalostno jih je gledati, kadar jih v nedeljo popoludne gredo cele procesije skozi Radgono. Ti od gladu upadli, bledi obrazi, kako se človeku utisnejo globoko v spomin! Sedaj ko se v Slavoniji začenjajo poletna dela, kakor košnja, žetev, mlatitev, odhajajo možki tje doli, žene pa ostanejo z otroci doma, ter obdelujejo lastno zemljišče. V jeseni se vrnejo potem možje tiazaj s čistim dobičkom okoli 50-60 gld. in s tem živijo vsi skupaj skozi celo zimo. Župnik v Cankovi je Jožef Borovnjak. Zajedno je tudi častni dekan, naslov, ki pri nas tokraj Mure ni v navadi. Prijazni gospod je že precej star, let si nisem zapomnil, pač pa, da bo drugo leto obhajal zlato mašo. A starost se mu ne pozna niti v obrazu, niti v kretanju in gotovo tudi v njegovem dušnopastirskem delovanju ne. Kajti ravnokar je dovršil prezidavanje prej pretesne cerkvice. Stavba nosi nekoliko znakov romanskega sloga. Znotraj je cerkev jako čedna in lepa. Ime sedanjega župnika je v slovenski slovstveni zgodovini dobro znano. Izdal je mnogo nabožnih knjig v ogersko-slovenskem narečju in madžarskem pravopisu. Svoje župljane jako hvali, da so pridni in v verskih rečeh mu udani. Pod okriljem svoje dušnopastirske skrbi ima tudi eno cigansko vas. Toda cigani iste vasi so se že navadili stalnega bivanja, le par družin Se ciganska narava potegne vsako leto na večdnevne in večtedenske izlete v Stajarske gozdove, Ko sva šla iz župnišča, se je solnce začelo krepko opirati v najine hrbte, kakor da bi nama hotelo nagajati in postalo nama je vroče. Midva pa sva solncu prečrtala raftun ter jo potegnila v bližnjo krčmo. To ni bilo proti najinemu programu, kajti kot potuvalca, ki se za vse zanimata, hotela sva se tudi prepričati, kako se kaj ogerski Slovenci izkoriščajo z Noetovo iznajdbo. Kapljica ni bila slaba! Še kralj Matjaš s svojo lepo Alenčico bi jo pil, rekel sem svojemu tovarišu. Ta se mi je sicer nasraejal in ni bil mojega mnenja, a ker tega nisva smatrala načelnim vprašanjem, se nisva skregala, ampak ostala prijatelja. Smoter najinega nadaljnega potovanja je bil Edšidt MatjaS v Gederovcih, katerega sva poznala ravno iz »Slov. Gospodarja« kot širitelja narodne zavednosti med ogerskimi Slovenci. Mahnila sva jo proti Gederovcem po veliki stezi. Dolgočasna pot! Par navadnih vasi, sicer pa sama polja, travniki in pašniki. Pri obdelovanju polja ni videti nobenega napredka, vse se opravlja, kakor so opravljali že očetje in praočetje. Mnogo sveta Se leži neporabljenega. In vendar bi moral dandanes kmet navrtati vsak košček zemlje, da dobi več pridelkov. Vasi so še dokaj snažne, imajo približno isti značaj kakor štajarske murskopoljske vasi, le toliko zidanih hiš ni videti. Vsaka vas ima svoje pokopališče. To je ogerska posebnost, ki jo terjajo postave. Midva sva skraja ugibala, odkod toliko pokopališč. Pa sva jih hitro razdelila, enega katoličanom, drugega luteranom, tretjega sva bila pripravljena dati židom, toda videla sva križ in sedaj sva dobila resne pomisleke. Vprašala sva, in ugibanja je bilo konec. Otroci, ki sva jih srečavala, pozdravljali so naju madžarski. To je sad madžarskih šol. Ko pa sva se začela ž njimi razgovarjati, govorili so slovenski ter naraa rekli, da ne znajo mnogo madžarski. Gotovo je, da madžarizacija ne bo nikdar tako hitro napredovala, kakor germanizaeija. Nemški jezik je slovenskemu mnogo bližji, nego madžarski, ima ž njim več skupnih svojstev, skratka ves jezikovni čut Slovencev je za nemščino bolj sprejemljiv nego za madžarščino. Ogerski Slovenci so prijazni ljudje, zrejo ti zaupljivo v obraz. Odrasli Ijudje so naju pozdravljali lepo v slovenskem jeziku. Ženske so videti bolj slabotne nego na sosednem Štajarskem. Možki imajo v obrazu že arpadski izraz, so suhih Iic, terane, zagorele barve, velikih močnih ličnic. Rasti pa so vitke in prej velike nego majhne. Breguš nisva nikjer videla; ali ni bila ravno sezona za nje, ali pa so se morale že tudi popolnoma umakniti moderno prikrojeni obleki, ostalo nama je prikrito. Tudi pri ženskah nisva opazila narodne noše. Mogoče pa je, da jo nosijo še po nedeljah. Take in enake reči sva opazovala in premišljevala po dolgočasni poti proti Gederovcem. Da bi že bila kmalu pri Edšidtu, bila je moja preiskrena želja! Solnce je sipalo vse svoje žarke na naju, in bilo natna je hudo vroče. Nobenega oblačka ni bilo na nebesnem svodu. Jaz sem sicer po celi poti pridno zažigal ogerske smodke ter delal goste dimne oblačke. A nič ni pomagalo, solnčni žarki so iih hitro in hlastno posrkali v se. Moi prijatelj pa §e tiči tako globoko v srednjeveškem mračnjaštvu, da še se ni povspel do kadenja, do te velevažne pridobitve novega veka. Sicer pa mu tudi ni bilo treba iskati kakih oblačkov, kajti hodil je lahko v moji senci. Saj to menda ni nobena sramota, ako tukaj javno priznam, da ie pogosta sprememba zdravega podnebja zadnja leta jako ugodno uplivala na razvoj mojega telesa. To je dejstvo, ki mi sicer povzroča mnogo neprijetnosti, a ki se ne da utajiti. Ah, kako rad bi bil zopet tako lahek in vitek kakor nekdaj v zorni mladosti! Če bom Sel kedaj zopet na Bled, tedai bom pntegnil na otoku iskreno za isti zvon, ki vse želje izpolni, ter si želel telesne lahkote. Morda se mi vsaj ta želja izpolni! Pa to bom kar pristavil, da take lahkote ne želim, kakor jo ima moj tovariš. Ako bi on živel v Trstu, bi se bdra neprestano igrala ž njira v zraku. Bližala sva se Gederovcem.