22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 TRI ŠTIPENDIJSKE USTANOVE PREKMURSKIH LUTERANOV FRANC ŠEBJANIČ Ce hočemo ob petstoletnici rojstva Martina Luthra opozoriti na izvirno udomljanje nje- goviti idej na slovenskem vzhodu, potem mo- ramo imeti pred očmi dejstvo, da so se klice reformacijskega gibanja le-tu razvijale v dru- gačnih gospodarskih, družbenih in prosvetnih okoliščinah, kot pa je bil to primer na Kra- njskem in v določeni meri tudi na Štajerskem ter okoliških zahodnoogrskih področjih. Prek- murje je bilo v 16. stoletju gospodarsko slabo razvito, brez pomembnejših mestnih naselij in brez lastnega meščanstva. Redka tuja ze- mljiška gospoda se je — z izjemo Bänffyjev v Dolnji Lendavi,^ — počasneje in previdneje opredeljevala za novoversko gibanje, ki je v drugi polovici 16. stoletja preplavilo že dobr- šen del zahodne Ogrske. Prebeg Janža Man- delca na zahodno Ogrsko in njegova nada- ljnja tiskarska ter knjigotrška dejavnost, vključno s posredovanjem Trubarjeve Hišne postile in Dalmatinove Biblije v gornje-pe- trovski župnija, so tlačanskemu slovenskemu živi ju severno od Mure pomenili zazna vnejši impulz pri posredovanju novih verskih nau- kov in spoznanj.2 Tudi kratkotrajna funkcija Nadasdijevega kastelskega pribežališča v Pe- tanjcih ob Muri, ki je sprejemalo pod streho preganjane protestante iz Štajerske, luteran- ske vernike iz Kranjske in Koroške, je bila vzpodbudno znamenje za tlačansko odporni- štvo katolicizmu. S prevzemom dotlejšnjih redkih katoliških župnij od Tišine do Gorenjega Senika in ob trdnejši zaščiti ter občasni podpori fevdalnih oblastnikov, so prvi predikanti v službi re- formacijskega gibanja imeli zagotovljene za- četne gmotne temelje svoje dejavnosti." Glede na to je le izjemoma prihajalo do predikant- skih prošenj po dopolnilni gmotni podpori zemljiške gospode.* Spreobrnitev dotlejšnjih fevdalnih zaščitni- kov in jsitopnjevana protireformacijska 'ak- cija, kronana z vojaško intervencijo in od- vzemom zadnjih cerkva ter hkratno aretacijo ali izgonom predikantov leta 1732,^ sta občut- no načeli materialno podlago protestantskega gibanja v vzhodnoslovenskem prostoru; mimo bogoslužnih možnosti, ki so bile preusmerje- ne v oddaljene artikularne kraje, je zašlo v kritičen položaj tudi izobraževanje mladega rodu. Ce so bila gmotna vprašanja novoverskega gibanja vse do vojaške intervencije še malo upoštevan vplivnosten dejavnik, je v novi si- tuaciji njihov pomen kaj hitro naraščal. Pri- vrženci Luthrovega nauka so dotlejšnji kon- solidaciji svojega ekonomskega položaja —¦ tudi za ceno omenjenega izseljevanja oziro- ma naseljevanja v zemljiško-proizvodno obe- tavnih krajih opustošene Šomodjske — vide- vali lastno in generacijsko perspektivo v du- hovni trdnosti glede izpovedovanja nove vere. Le-ta pa je bila pogojena z razmahom opisme- njevanja ter z njim povezanega izobraževanja. Šolanje v luteranskih središčih zahodne Ogr- ske in na Nemškem je postalo tako ne samo zaželena marveč nenadoma tudi daljnosežna ohranitvena in gmotno zahtevna usmerjenost. Medtem ko so nemški in madžarski plemiči ter meščani v tem obdobju v posameznih šo- larskih središčih in na nemških univerzah že vzpostavili zaznavno število svojih štipendij- skih ustanov za dijake in študente iz področij pod njihovim vplivom," so prekmurski lute- ranski mladinci, ki so se prebili do Soprona, Bratislave ali celo do Prešova, bili prepuščeni zgolj naključnemu razumevanju tujerodnih dobrotnikov. Ohranjene matične knjige in druge listine iz zahodnoogrskih licejev v raz- ličnih obdobjih 18. stoletja najpogosteje iz- kazujejo dijake iz Prekmurja kot alumniste ali pripadnike socialno šibkega sloja. Do iz- gona zadnjih luteranskih pastorjev iz sever- nih prekmurskih krajev zasledimo tudi le red- ke Prekmurce na nemških univerzah. Sodeč po vpisih v ohranjene univerzitetne matične knjige je bil leta 1729 vpisan na wittenber- ško univerzo medicinec Peter Lutarič od Sv. Benedikta, ki je bil deležen Mihaelidisove šti- pendije.'^ Dve leti pozneje je ob gmotni pomo- či iste ustanove študiral v Wittenbergu Ma- tjaž (Matija) Temlin, eden članov znane Tem- linove rodbine iz osrednjega dela Prekmurja, po intervencijskem letu pa še Štefan Kučan iz Mihalovcev, bržkone prav tako ob pomoči ene od dobrodelnih institucij v Sopronu ali na sami wittenberski univerzi. Ob naraščajoči protiref ormaci j ski gonji v prvi polovici 18. stoletja je ob gmotni podpori bratislavskih dobrotnikov v tamkajšnjem luteranskem li- ceju končal šolanje Štefan Kuzmič, za njim pa so po isti poti krenili še drugi luteranski mla- dinci iz Prekmurja. Zaradi že utečenega odhajanja vzhodnoslo- venskih luteranskih dijakov v izobraževalne centre zahodne Ogrske in njihovega neposred- nega prenašanja informacij o kritičnem polo- žaju v ožji domovini, je bila le-tu za uka- željne prekmurske mladince vzpostavljena prva posebna štipendijska ustanova. V Šopro- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 23 nu jo je leta 1739 priklicala v življenje Louisa Christina Pilgram, vdova šopronskega predi- kanta nemškega rodu. Ker je bilo v tem ob- dobju že samo nekajkratno odhajanje k bo- goslužju v oddaljeni Nemes Csó podobno kot šolanje v Sopronu ali Bratislavi povezano z znatnimi gmotnimi stroški, so solidarnostna prizadevanja prekmurskega luteranskega živ- Ija tudi na tem torišču postajala vse izrazi- tejša (skupinski prevozi v Nemes Csó, pla- čevanje cerkvenih prispevkov itd.) Samo po sebi umevno je, da so bili pobudniki teh in podobnih akcij v korist istovernih rojakov izobraženci in pomeščanjeni posamezniki, ki so s svojimi poklicnimi dejavnostmi uspeli v večjih tujih mestih. Posestna sestava in proiz- vodna zmogljivost maloštevilnega svobodnja- škega sloja luteranov proti koncu prve polo- vice 18. stoletja — ne glede na sočasno neko- liko poslabšan gospodarski položaj pred tere- zijanskim urbarialnim urejanjem^ — objektiv- no še ni pogojevala izoblikovanja morebitne- ga finančnega dobrodelnika iz vrst sloven- skega življa med Muro in Rabo. Prva znana štipendijska ustanova iz vrst prekmurskih Slovencev je bila priklicana v življenje v znanem luteranskem središču Wi- ttenbergu na Saškem. Štipendijo je 23. aprila 1746 z oporočno listino ustanovil Matjaž Tem- lin, o katerega življeju in delu imamo na raz- polago izredno skope dokumentacijske podat- ke. V spominski publikaciji J. L. Bartolomei- desa o študentih iz Ogrske na wittenberski univerzi je zapisano, da je bil 10. septembra 1731. leta vpisan v matično knjigo wittenber- ške univerze kot krajan železne župani j e in slušatelj medicine (registriran tudi kot štipen- dist), le-tu je naveden tudi datum njegove smrti: 25. maj 1746." Iz spiska slušateljev uni- verze v Halleju za obdobje 1693—1744, ki ga hrani budimpeštanski deželni evangeličanski arhiv, je razvidno, da je bil tu imatrikuliran kot medicinec 9. oktobra 1730, v Hrabowskega rokopisni Gymnasiologiji, ki vsebuje življenje. pisne podatke o akademnskih izobražencih ter učiteljih pa je moč zaslediti njegovo registra- cijo na wittenberski univerzi z dne 10. sep- tembra 1729, prav tako pa tudi zaznambo, da je bil promoviran za zdravnika leta 1735." Na temelju teh podatkov in življenjepisov slovenskih luteranskih izobražencev v prvi po- lovici 18. stoletja je moč sklepati, da pripada Matjaž Temlin rodbinski veji prekmurskih Temlinov, katere člani so bili od začetka 17. stoletja nosilci pomembnih gospodarsko- upravnih in šolniško-cerkvenih funkcij v Prekmurju in drugih zahodnogorskih krajih. Vse kaže, da je bil njegov oče ali bližnji so- rodnik pastor Blaž Temlin, doma iz Sobote, Izvirnik madžarske oporoke M. Gomboca starejši brat ali prav tako sorodnik pa Franc Temlin, tudi slušatelj wittenbersk'e univerze in znan prireditelj »Malega katehismusa« iz leta 1715. Po končanih študijah se je udomil v Wittenbergu in si v desetletnem obdobju — bržkone zavoljo samskega stanu — pridobil znatnejše premoženje, katerega del je potem oporočno vključil v svojo štipendijsko usta- novo, pozneje znano kot Temliano. smislu: V uvodnem delu latinsko spisane oporoke Temlin najprej takole razglablja o njenem smislu: »Zdi se mi, da vsekakor ni neprimerno, da tisti, ki so si v življenju prizadevali za red, poskušajo do neke mere ta red ohraniti tudi po smrti; če ga smrtniki že ne morejo spošto- vati, naj jim vendar resno zabičajo in pripo- ročijo ter odločijo, kot temu pravijo, v napisa- ni oporoki, kaj je treba ukreniti glede njiho- vega pohištva, prepuščenega živim, in kdo naj poslej z njim upravlja in kakšni posebni rabi naj se nameni. Ta običaj, ki ga premalo ceni- mo, posnemam tudi sam ...«. Po postumni obdaritvi poveljnika stražarjev Ludwiga Erdmana iz Niemegka in njegovih treh hčera ter prav tako dveh medicinskih profesorjev v svoji oporoki določa tudi nasled- nje: »Gospodje iz Ogrske bodo prejeli 400 tolar- jev za ustanovitev nove štipendije, ki jo bo 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 vestno imela na skrbi Akademija. M. Gottlob Theodor Krokmann, korektor wittenberske šole, bo v to štipendijo vplačal 300 tolarjev, ki sem mu jih nekoč posodil, preostalih 100 tolarjev bodo našli v skrinji.«'' Druga štipendijska ustanova, ki je izrecno namenjena prekmurskemu luteranskemu na- raščaju, je bila po štiridesetih letih vzpostav- ljena z oporoko uglednega rektorja šopronske- ga evang. liceja, Adama Farkaša. Le-ta je bil rojen leta 1730 v Suhem vreju pri Tešanovcih, osnovno in srednjo šolo (z nekaterimi višje- šolskimi predmeti) je z gmotno podporo me- stne luteranske skupnosti končal v Sopronu. Opredeljen za pedagoški poklic je leta 1751 nadaljeval študij na jenski univerzi in se leta 1754 vrnil kot profesor v zavod, ki mu je for- malno zagotovil srednješolsko izobrazbo, de- jansko pa mnogo več od tega — predvsem kar zadeva klasične jezike in filozofijo. Po odstopu znanega protestantskega zgodovino- pisca Janosa Ribynija je leta 1758 bil postav- ljen za rektorja liceja, ki ga je potem vodil celih 28 let, najdelj od vseh dotedanjih re- ktorjev. K razvoju in popularnosti liceja je veliko prispeval v tem obdobju a svojim raz- svetljensko usmerjenim učnim programom ali »Prispevkom k hvalevrednim nasvetom dru- gih za izboljšanje evangeličanske latinske šole v Sopronu«, posebno skrb pa je posvetil tudi šolanju slovenskih dijakov iz rodnega Prek- murja (med katerimi je bil tudi poznejši učitelj in pisatelj »Mrtvecsi peszmi« — Stefan Prva stran oporoke Adama Farkaša Sijarto).'^ S svojo samotarsko skromnostjo in moralno neoporečnostjo je vzpodbudil vse- splošno spoštovanje tako med svojimi učenci kakor tudi med vodilnimi luteraniskimi oseb- nostmi zahodne Ogrske.'^ Svoje domoljublje pa je najvedneje izkazal s testamentom iz leta 1781, ki je stopil v veljavo po njegovi smrti leta 1786 in s katerim je velik del denarnih prihrankov namenil za izobraževanje svojih mladih sorojakov ter za zagotovitev gmotnih temeljev obnovi prekmurske luteranske skup- nosti. Farkaš v svojih nemških oporočnih določi- lih, ki obsegajo 11 točk, trikrat omenja »ubo- ge slovenske ljudi;< kot uporabnike njegovega volila. V šesti točki izjavlja: »Poleg prej dodeljenega zapuščam popreje omenjeni madžarski evangeličanski cerkvi v Nemes Csóu 100 goldinarjev, ki naj jih le-tej točno in pravilno v gotovini poravna odbornik Janoš Farkaš iz Panovec, k temu je dodati še 300 goldinarjev, torej skupno štiristo goldinar- jev, in sicer s tem posebnim namenom in za- to, da bi predpostavljeni prej omenjene cer- kvene občine, ki bodo najdobrohotneje prev- zeli vestno upravljanje s temi štiristo goldi- narji, z letnimi obrestmi od tega denarja po možnosti priskočili na pomoč in dobro storili tako imenovanim slovenskim mladincem, ki se tam šolajo, prav tako pa tudi ubogim sloven- skim ljudem, ki pripadajo tej isti evangeličan- ski cerkvi. Ce bi pa sčasoma ti tako imenovani slovenski ljudje le dosegli premilostno dovo- ljenje, da bi si vzpostavili, zgradili in prido- bili lastno cerkev in šolo, potem se naj od teh štiristo goldinarjev odšteje tristo goldinar- jev in uporabi za vzpostavitev in zgraditev ali vzdrževanje le-teh«.'* V besedilu 10. točke, s katero je pri šopron- skem cerkvenem konventu vzpostavil štipen- dijsko fondacijo v višini 4000 goldinarjev, pa je po naštetju prednostnih koristnikov svoje- ga najožjega sorodstva takole izrazil posled- njo voljo: »Če le-teh (sorodnikov — op. avt.) ne bi bilo, pa naj (štipendijska sredstva — op. avt.) v zvezi s cerkveno, šolsko in politično oprede- litvijo pošteno služijo ubogim, zapuščenim, tako imenovanim slovenskim ljudem, poseb- no tistim, ki so sposobni in vsestransko vdani evangeličansko-luteranski veri.« Denarno vo- lilno nemescójskim slovenskim šolarjem ka- kor tudi določila glede šopronskega štipendij- skega sklada odsevajo nezadovoljivo gmotno in organizacijsko situacijo prekmurskega lu- teranskega življa pred razglasitvijo toleranč- nega patenta (1782). Kakorkoli pa so bila Far- kaševa oporočna prizadevanja usmerjena na lajšanje težav v zvezi z izobraževalnimi potmi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1933 25 prekmurskih mladincev v tujem okolju, sta dva činitelja vendarle vplivala na njihovo pomanjkljivo uresničevanje. Prvi je vseka- kor skorajšnja uveljavitev tolerančnega pred- pisa, ki je zavoljo vzpostavitve obnovljenih luteranskih šol v Prekmurju'^ prekinil izo- braževanje prekmurskih otrok v artikular- nem Nemes Csóu in rezultiral neznano upo- rabo namenskih sredstev, drugi pa je prav gotovo nedosledno izvajanje štipendijskih določil glede slovenskih kandidatov. Arhiv- ski viri namreč govorijo o tem, da so v poz- nejšem obdobju prekmurski dijaki in študen- tje bili redko deležni farkaševih štipendijskih sredstev. K vzpostavitvi tretje štipendijske ustanove, namenjene mlademu luteranskemu rodu v Prekmurju, je oporočno zagotovil gmotna sredstva Nikolaj Gomboc konec prvega de- setletja 19. veka. Gomboc je bil rojen 11. ok- tobra 1726 v zaselku Polanci pri Krajni, o njegovi izobraževalni poti pa nimamo podat- kov. Obstoji možnost, da je bil leta 1736 šolar v Nemes Csóu, to pa bi bilo moč sklepati iz slovenskega pisma Mihaela Severja, ki je bil takrat učitelj v tem artikularnem kraju. Ob koncu 18. stoletja je opravljal posle velepo- sestniškega upravitelja v Kermendinu, kjer je 13. januarja 1807 tudi umrl.>« V štirih točkah svoje madžarsko spisane oporoke je konkretiziral štipendijsko pomoč slovenskim luteranskim šolarjem in dijakom. Splošno določilo druge točke se glasi: »Miklošu Gombocu, vnuku mojega pokoj- nega brata Janoša Gomboca, ki je v pl. šomo- djski županiji, v kraju, imenovanem Babony, bil vaški notar, naj se da 4.600 forintov, tako da bi se iz obresti od le-tega denarja v višini 230 forintov vsako leto dalo temu mojemu so- rodniku Miklošu za oblačilo 30 forintov ... če pa bi (moji sorodniki — op. avt.) vsi izumrli in bi od njih ne ostal nihče, potem se naj obresti od celotega kapitala 4.600 forintov letno proporcionalno porazdelijo slovenskim luteranskim dijakom augsburške veroizpovedi iz slovenskega okrožja spodaj označene pl. železne županije.« V tretji točki podrobneje določa naslednje: »Za štiri dijake v kermendinski (cerkveni občini — op. avt.) augsburške konfesije se do- loči entisoč štiristoštirideset forintov tj. 1440 forintov, iz katerega denarja se naj pripada- joče letne obresti v višini 72 forintov dajo šti- rim dobrim učencem-slovenskim otrokom v tamkajšnji luteranski šoli«. V ostalih točkah svoje oporoke pa je nave- del naslednje: »(Četrtič) Za štiri slovenske mladince, ki se učijo v šopronski šoli aug. veroizpovedi naj se Prepis Temlinove oporoke določi 1920 forintov, pripadajoče letne obresti v višini 96 forintov pa se naj enakomerno po- razdelijo navedenim štirim dobrim učencem in slovenskim mladincem. (Petič) Trezno ži- večim dijakom, ki se učijo v bratislavski šoli aug. v. naj se določi 2400 forintov, iz tega denarja izvirajoče letne obresti 120 forintov pa ise naj dodelijo za štipendije štirim Sloven- cem«. V eni sklepnih točk je — iz nepojasnjenih razlogov — z izjemo »otrok dobrih učiteljev in trezno živečih šolnikov« izločil iz štipendij, ske udeležbe izseljene Slovence in sinove prekmurskih predikantov. Iz zapisnikov področnih luteranskih cer- kvenih zborov v železni županiji je moč za- ključiti, da so se upravljalci Gombocovega štipendijskega sklada te omejitve resda dr- žali.'' Glede na lokacijsko poreklo in konkretna določila štipenditorjev je za vse tri dobrodelne ustanove značilno, da so iz neposrednega upravljanja s štipendijskimi sredstvi prek- 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 murski luteranski dejavniki bili formalno iz- ločeni. V primeru Temlinove ustanove je moč domnevati, da so bili njeni uporabniki zgolj trije prekmurski Slovenci (Jurij Lepoša, R. Mikloš Temlin in bržkone Blaž Berke), kajti . od sredine 18. stoletja se je univerzitetno izo- braževanje prekmurskih luteranskih študen- tov v glavnem preusmerilo na jensko univer- zo. O uresničevanju določil Farkaševe fonda- cije, ki je obsegala za prekmurski luteranski živelj dve pomembni komponenti — dodelje- vanje posamičnih štipendij in neposredno gmotno pomoč obnovljenim ali novovzpostav- Ijenim cerkvenim občinam — ne obstajajo pregledni in zanesljivi podatki. Na temelju šopronskih konventnih in drugih cerkveno- zborskih zapisnikov je za več desetletno ča- sovno obdobje moč ugotoviti dodelitev štipen- dij redkim prekmurskim dijakom oziroma študentom (F. X. Berke, Karel Kučan itd.), medtem ko je dodelitev kakršnihkoli sredstev prekmurskim cerkvenim občinam povsem izostala. Vzpostavitev temeljnega izobraževa- nja v domačem okolju po letu 1784 kakor tu- di osredotočenje srednješolskega šolanja na Šopron sta dejansko blokirala izvajanje 3. in 4. točke Gombocove oporoke in je zategadelj v naslednjih desetletjih moč registrirati zgolj štipendiranje slovenskih dijakov v Sopronu. Ustanovitev štipendijskih skladov, ki so po oporočni volji treh prekmurskih Slovencev bi- li več ali manj namenjeni gmotni podpori pri izobraževanju sorojakov iz Prekmurja, ima kljub uresničevalnim kršenjem in nedosled- nostim glede razlage posamičnih določil, ven- darle dvojni pomen: 1. Pomeščanjena peščica prekmurskih luteranov, ki so kljub protirefor- macijskemu pritisku stalno krepili svoj gmot- ni položaj, je z materilizirano solidarnostjo —¦ in skupaj s slovaškimi dobrodelniki — le pri- spevala pozitiven delež k razsvetljensko us- merjenim tokovom izobraževanja in nacional- nega osveščenja panonskih Slovencev v 18. in deloma tudi v 19. stoletju. 2. Štipenditorsko dejanje Temlina, Farkaša in Gomboca je po moralni in družbeno-politični plati imelo tudi afirmativen odmev tako v zibelki luteranstva kakor tudi v večnacionalnih protestantskih krogih zahodne Ogrske. OPOMBE 1. Ladislav Bänffy, veliki župan žalske župa- nije, se je opredelil za protestantizem že sredi 16. stoletja (Payr Sand or, A dunantuli evang. egyhazkeruleit torténete, Sopron 1924, str. 407). — 2. Viisiitatdio Generalis Ecolesiar. Sclavorum in bo- nis Szécsianis et Batthianianis in Comitatu Cast- ri ferrei congtitutarum. Anno 1627. die 10 Julii, kopija, rokopisna zbirka Pokrajinske in študij- ske knjižnice v M. Soboti; Ivan Zellco, Gradivo za zgodovino reformacije v Prekmurju, CZN 1973, str. 106, 120. —3. Franc Sebjanič, Gmotni te- melji prvih prekmurskih protestantskih župnij v XVII. stoletju, Svet ob Muri 1957, str. 155—158. — 4. Med tovrstnimi primeri velja omeniti pro- šnjo predikanta v Martjancih Francu Batthyän. yju za razumevanje glede neporavnanega dolga, ki jo vsebuje pismo Mihaela Suttaka z dne 17. 07. 1625 v budimpeštanskem arhivu knezov Batthyanyjev. — 5. F. Sebjanič, Protestantsko gi- banje panonskih Slovencev, M. Sobota 1977, str. 38—41. — 6. Franc Sebjanič, šolnik in dom^oljub Adam Farkaš, Ljubljana 1982 sitr. 2—3. — 7. Sa- muel Mihaelides (1674—1740), luteranski škof in piisec slovaškega porekla (Zovanyi Jenö, Mag- yarorszagi protestänis egyhäztörteneti lexikon, Budapest 1972, str. 403). — 8. Az urbéres birte- kviszonyok Magyarorszägon Maria Terézia kora- ban /Dunantul/, Budapest 1970, str. 268. — 9. Jo- anniis Ladisl. Bartholomaeides, Memoriee Un. garorum qui in alma condam Universitate Vite- bergen&i a tribus proximo ooncludendis seculis studia in ludis coepta confirmarunt, Pest 1817, str. 232. — 10. Hrabowsky György, Gymnasiolo- gia (Tul a Dunai Augustana Confession levo Evangyelica Superintendentianak Profersoraj, Akademikussai es Oskola Tanitói), 1816, rok. zbirka evang. cerkvene občine v Sopronu. — 11. Testament des Medicinae Doctor Mathias Tem- lin, kopija v rok. zbirki evang. deželnega arhi- va v Budimpešti. — 12. Ludovico Haan, Jena hungarica, Gyulae 1858, str. 67; Franc Sebjanič, Šolnik in domoljub Adam Farkaš, Ljubljana 1982, str. 5—19. — 13. To dejstvo izpričujejo ohranjene verzifikacije v njegovo čast, prav ta- ko pa tudi kronistični zapisi Gy. Hrabowskega in superintendanta Janoša Kissa (v ispominski pu- blikaciji iz leta 1845). — 14. Artikularno cerkev v Nemes Csóu sta sestavljali nemška in madžar- ska verska skupnost. V slednji so imeli prekmur- ki luterani določene avtonomne pravice. — 15. Osnovne šole v novovzpostavljenih cerkvenih občinah v Prekmurju so začele s poukom leta 1784. — 16. Janoš Flisar-Adam Luthar, Prekmur- ja znameniti evang. možje, b. L, str. 50—52; Zu- sammenstellung sämtlicher der Verwaltung des oedenburger evang. Kirchen-Conventes anver- trauten Stiftungen und Fonde, Sopron 1902, str. 49. — 17. Zapisnik občnih zborov puoonske evang. C občine od leta 1843 (A Puczinczi Evang. gyüle. kezetnek Közgyüleseiröl Jegyzokönyve 1843 évtol), str. 12.