 O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I A n d r e j U l e V razpravah o zavesti se zadnja let skoraj redno postavlja vprašanje, ali ima zavest kakšno zvezo s temelji fizične stvarnosti, predvsem s kvan- tno fiziko. Znamenita Chalmersova zbirka sestavkov o zavesti in sodob- ni kognitivni znanosti, ki jo Chalmers redno obnavlja in dopolnjuje, vsebuje npr.  novejših sestavkov (dostopnih na internetu) na temo kvantne teorije in zavesti. V primerjavi z drugimi temami, ki jih zajema Chalmersova zbirka, je tema kvantna fizika in zavest ena najobsežnejših. Vprašanja o kvantni fiziki in zavesti gredo najpogosteje v tri smeri: ali je zavest morda kvantnomehanski ali celo kak bolj temeljni, subkvantni pojav, ali morda kvantna fizika (vsaj v kakšni od svojih interpretacij) terja prisotnost zavesti oz. zavestnega opazovalca, in pa, ali imata zavest in kvantna stvarnost morda kak skupen izvor, tako da sta dva vidika iste stvarnosti. K tem vprašanjem se pridružujejo še številna druga, npr. ali vsebujejo človeški možgani kake posebne kvantnomehanske procese, ki so odgovorni za pojav zavesti, ali obstaja kakšna posebna oblika psi- hofizične interakcije med zavestjo in stvarnostjo mikrofizike, ali takšna interakcija morda presega horizont naturalistične razlage, ali lahko po- jasnimo svobodo volje s kvantnim indeterminizmom itd. Odgovori na ta in njim podobna vprašanja se gibljejo v širokem raz- ponu, od navdušenega sprejemanja »kvantne ali subkvantne podlage« človeške zavesti do odločnega zavračanja takšne možnosti, celo izrecnega ironiziranja tovrstnih povezav kot popolnih nesmislov. Zato se vsak, ki skuša pisati o tej tematiki, spušča na tanki led znanstveno še vzdržnih domnev, ki kaj hitro poči in se znajde v morju neobvladljivih spekulacij, kjer za skoraj vsako tezo o navedenih vprašanjih in problematiki sploh, ki jo kdo ima, najdemo prepričane zagovornike in prav tako prepričane nasprotnike, vendar zelo malo prepričljivih argumentov, zato pa toliko več lepo zvenečih prispodob. Najprej pa nekaj besed o tem, zakaj je sploh prišlo do takšnega zani- manja za odnos med zavestjo in kvantnomehanskimi pojavi.  P O L I G R A F I Prvi razlog je najbrž v tem, da pač kvantna fizika predstavlja temeljno fizikalno teorijo. V kolikor sprejemamo domnevo o povsem naravnem izvoru zavesti, potem mora obstajati vsaj načelna možnost kvantnome- hanske razlage zavesti. Drugi razlog vidim v tem, da kvantna mehanika, za razliko od kla- sične mehanike, pa tudi relativnostne teorije, vsaj na videz odstopa od determinizma in vzročne razlage pojavov in dopušča nekatere sestavine, ki se zdijo nekako »spiritualne«, npr. načelni indeterminizem, načelo nedoločljivosti, močno celostna (holistična) narava kvantnomehanskih stanj, neločljivost opazovalca in opaženega (izmerjenega) kvantnega po- java, skrivnostni, trenutni ali vsaj neznansko hitri »preskoki« iz nad vse koherentnih, tj. medsebojno usklajenih sprememb kvantnih objektov v kaotične procese, kvantna prepletenost in alokalnost (spremembe v fizikalnih stanjih objektov, ki izhajajo iz kakega skupnega kvantnega sistema, se dogajajo sočasno, ne glede na prostorsko oddaljenost med objekti ali posegajo celo v prihodnost ali). Tretji razlog vidim v dejstvu, da so celo nekateri najpomembnejši ustvarjalci kvantne fizike, npr. Niels Bohr, Erwin Schrödinger, Werner Heisenberg, Wolfgang Pauli, John v. Neumann in Eugene Wigner ob- časno ugotavljali, da kvantna mehanika po svojem bistvu terja obstoj zave- stnih opazovalcev, da jo torej brez prisotnosti kake zavesti niti ne moremo adekvatno formulirati. Četrti razlog vidim v tem, da kvantna mehanika s svojim neznansko prefinjenim matematičnim aparatom nenehno vzbuja vtis, da je nekako nepopolna, da jo je treba dodatno »tolmačiti«, »interpretirati«, pri tem pa je skorajda neizogibna določena mera antropomorfizma, torej interpre- tacije ob pomoči analogij s človeškega mentalnega sveta. Marsikomu se zdi, da se skrivnostna kvantna mehanika lahko nasloni le na podobno skrivnosten pojav zavesti. Ne kvantne mehanike, ne zavesti nikakor ne moremo zvesti ali vgraditi v »makrofizični« svet, ki ga obvladuje klasična fizika, zato se ponuja domneva, da ena skrivnost lahko »pojasni« drugo, če ne drugače že s tem, ko ugotavljamo kake vzporednice med njima. Najprej bom na kratko zavzel svoje stališče do poglavitnih ali vsaj najbolj znanih kvantnomehanskih modelov zavesti ali modelov odno- sa med zavestjo in kvantno stvarnostjo, potem pa bom predstavil svoj pogled na to temo. Pri tem se bom držal »kvalitativnega« opisa, torej  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I se bom izogibal kvantnomehanskemu formalizmu, čeprav bi bilo to za natančnejšo analizo nujno potrebno. Seveda bodo zato nekatere stvari in pojmi ostali manj jasni, kot bi bilo mogoče, če bi se držali strogega formalnega pristopa k kvantni mehaniki. Konstitutivna vloga opazovalčeve zavesti v kvantnem merjenju Prvi avtor, ki je menil, da je kvantna fizika bistveno povezana s priso- tnostjo zavesti, je bil Alfred Lotka v svoji knjigi o temeljih biologije. Ta je že l. , pred znamenito Schrödingerjevo »valovno« in Heisenbergovo »matrično« (delčno) formulacijo kvantne mehanike, pisal, da moramo razlikovati dve vrsti zavesti: prva ustreza makrofizičnemu svetu in fizikal- nemu determinizmu, ki »vlada« v njem. Lotka ji pravi »deterministična« zavest. Druga je »indeterministična« in ima vpliv na ravni, kjer vlada indeterminizem in »kvantizacije« energije (Lotka, ). Vendar je bila to bolj sugestija kot resen poskus teoretske konceptualizacije odnosa za- vest-kvantna mehanika. Resnejša konceptualizacija te vrste se je pojavila pri nekaterih avtorjih ti. kopenhagenske interpretacije kvantne mehani- ke, ki je dalj časa postala ar nekaka fizikalna ortodoksija, zlasti pri Wer- nerju Heisenbergu in John v. Neumannu. Znano je, da kopenhagenski interpretaciji sprva močno nasprotoval Erwin Schrödinger, vendar jo je kasneje tudi sam sprejel, medtem ko je jo je Einstein vseskozi zavračal (oz. je zavračal kvantnomehanski intederminizem in načelo nedoločno- sti kot znaka še »nepopolne« fizikalne teorije). Po tej interpretaciji je za t. i. kolaps valovne funkcije, tj. za skok iz faze, ko je izoliran od drugih fizikalnih vplivov in mu načeloma ne mo- remo določiti vrednosti ključnih fizikalnih količin (npr. hitrosti, polo- žaja, gibalne količine ali energije mikrodelcev), v fazo, ko mu določimo (vsaj nekatere) vrednosti fizikalnih količin (tj. jih izmerimo s kakim po- skusom ali meritvijo) nujno potreben opazovalec, tj. zavestno bitje, ki opazi, registrira izmerjene vrednosti in te vrednosti prejme kot sestavi- no svojega znanja. V kvantnomehanskem žargonu govorimo o tem, da zavestni opazovalec »zlomi« predhodno simetrijo kvantnomehanskega stanja ali »kolapsira« valovno funkcijo. Heisenberg npr. piše v svoji (sicer pretežno »popularnoznanstveni«) knjigi »Fizika in filozofija«:  P O L I G R A F I »Opazovanje skokovito (diskontinuirano) spremeni verjetnostno funkcijo (tj. valovno funkcijo, op. dodal A. U.); izmed vseh možnih dogodkov izbere tiste, ki se dejansko zgodijo ... prehod od ‘možnega’ k ‘dejanskemu’ se zgodi v dejanju opazovanja. Če želimo opisati, kaj se zgodi na atomski ravni, moramo ugotoviti, da besedo ‘zgodi’ lahko uporabimo le na opazovanje, ne pa na stanje stvari med dvema opazovanjema. Skokovita sprememba v verjetnostni funkciji pa se zgodi z dejanjem registracije, kajti skokovita sprememba našega znanja v trenutku registracije je tisto, kar ima svojo podobo v skokoviti spremembi ver- jetnostne funkcije. ... Seveda pa kvantna fizika ne vsebuje pravih subjektivnih potez, ne uvaja zavesti fizika kot sestavnega dela atomskega dogodka. Vendar začenja z delitvijo sveta v ‘objekt’ in v preostanek sveta in iz dejstva, da vsaj za opis preostanka sveta uporabljamo klasične pojme. Ta delitev je arbitrarna in zgodovinsko neposredna posledica naše znanstvene metode. Uporaba klasič- nih pojmov je končno posledica splošnega človeškega načina mišljenja. Vendar je že neka referenca na nas same in v toliko naš opis ni povsem objektiven.« (Heisenberg, : –). John v. Neumann je v svoji matematični reformulaciji kvantne me- hanike, ki je potem za dlje časa postala standard v raziskavah in v pou- čevanju kvantne mehanike, uvedel strogo delitev med skokovitim, ne- vzročnim in načelno probabilističnim preskokom od stanja kvantnega sistema pred poskusom (meritvijo) v neko dejansko izmerjeno vrednost dane fizikalne količine (proces I) in opazovanju načeloma nedostopnim procesom, ki je potekal v danem kvantnem sistemu pred tem skokom (proces II). To je proces sprememb v strukturi verjetnostnih porazdelitev možnih izidov meritev, ki je zvezen, determinističen in ustreza Schrö- dingerjevi valovni enačbi. Von Neumann je dalje dokazoval, da za izid poskusa in za matema- tično formulacijo poskusa ni prav nič pomembno, kje naredimo rez med »izmerjenim« in »merilnim« sistemom. Lahko ga naredimo med »prvo- tnim« kvantnim objektom in mersko napravo + opazovalcem, kvantnim objektom + mersko napravo in opazovalcem ali celo med kvantnim objektom + mersko napravo + opazovalčevim telesom in njegovim de- jem zavestne registracije rezultata merjenja (v. Neumann, ). Vendar brez deja zavesti, ki izvede opazovanje, ne more priti do preobrazbe iz procesa I v proces II, torej do merjenja kvantnega stanja objekta. Znan je virtualni eksperiment »Schrödingerjeve mačke«, s katerim je skušal Schrödinger na nazoren način prikazati nenavadne implikacije »kopen-  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I hagenskega« tolmačenja kvantne mehanike. Ta eksperiment se izteče v domnevo, da morda tudi o nam domačih, makroskopskih objektih, kot je npr. mačka, zaprta v nepozorno škatlo in priključena na napravo, ki jo lahko usmrti ali ne, odvisno od sevanja radioaktivnega atoma, lahko domnevamo, da so v nekem stanju kvantne nedoločnosti (»superpozi- cije« možnih stanj v valovni funkciji ali »kvantne koherence« stanj), v primeru mačke, stanja mrtve in stanja žive mačke, če so njihova makro- stanja odvisna od kakega nestabilnega kvantnega objekta. Ta nedoloče- nost traja tako dolgo, dokler kak zavesten opazovalec ne pogleda, kako je z njimi (npr. odpre škatlo in pogleda, kako je z mačko) in »zlomi« superpozicijo, valovno funkcijo oz. »zruši« kvantno koherenco, tj. zgodi se ena izmed možnosti. Še dlje kot v. Neumann in Schrödinger sta šla v poudarjanju vlo- ge zavesti v kvantni mehaniki Friz London in Edmond Bauer v nju- nem sestavku o teoriji opazovanja v kvantni mehaniki () ter Eugene Wigner v svojem sestavku o vprašanju odnosa med duhom in telesom (). Po njihovem mnenju šele zavest opazovalca udejanji kvantno merjenje. Wigner si je med drugim zamislil še nekoliko bolj nenavaden miselni poskus, kot je bil Schrödingerjev poskus o mački (eksperiment o Wignerjevem prijatelju), po katerem se zdi, kot da je za vse kolapse valovne funkcije v naravi le ena sama zavest, namreč »moja« aktualna zavest. Od tod bi izhajal nekakšen kvantnomehanski solipsizem. Obstaja seveda možnost, da je ta »ena« zavest neka vesoljna zavest, na ali v kateri z nekim deležem participira tudi moja zavest in podobno participirajo tudi vse druge zavesti, vendar je vesoljna zavest edina aktualna zavest. Moram pa dodati, da je Wigner kasneje za nekaj časa spremenil svo- je mnenje o bistveni vlogi zavesti v kvantnomehanskem merjenju in se približal »objektivističnem« stališču, po katerem za izvedbo merjenja ni bistvena prisotnost zavestnega opazovalca. Kljub temu pa je njegov miselni poskus še danes predmet vnetih razprav, prav tako kot »Schrö- dingerjeva mačka«. Na stara leta je Wigner znova povrnil k svojemu »zgodnjemu« gledanju in začel simpatizirati z indijsko filozofijo vedan- te, tj. o vse-enosti zavesti, po kateri predstavljajo individualne zavesti in jazi le del nekakšne kozmične iluzije, ki se je moramo znebiti, če naj se resnično približamo temu, kar je Stvarno. Podobne simpatije lahko za- sledimo še pri nekaterih vidnih teoretikih kvantne mehanike, npr. pri  P O L I G R A F I Bohru, Schrödingerju, Oppenheimerju idr. Vendar so bile to bolj »ne- obvezne« filozofsko-spiritualne zamisli kot pa sestavni del teoretskega napora teh avtorjev. Tudi Wolfgang Pauli, še en velikan kvantne meha- nike, se je navduševal za precej nenavadne stvari, konkretno za Jungovo teorijo kolektivno nezavednega in nevzročnih povezav med dogodki (t. i. sinhroniciteto). Menil je, da morda pojavi trenutne prostorske in časov- ne usklajenosti med dogodki, ki jo dopušča kvantna mehanika, lahko pojasnijo kolektivno nezavedno in sinhroniciteto. Vsekakor je zanimi- vo, da so te velike glave sodobne fizike iskale »uteho« za svoje filozofske probleme v »vzhodnih« filozofijah in akavzalnih teorijah nezavednega. Heisenbergovo, v. Neumannovo in Wignerjevo smer razmišljanja da- nes dalje razvija Henry Stapp, ki je eden najbolj znanih zagovornikov »kvantne teorije zavesti«. Stapp meni, da so opazovalčevi možgani »vme- snik« med kvantnim objektom, ki je predmet opazovanja in opažanjem kot dejem zavesti pri opazovalcu. Osnovni gradniki kvantne fizike niso mikrodelci, meni Stapp, temveč namerna dejanja ljudi, točneje razisko- valcev kvantnih stanj. Raziskovalci sebi in naravi zastavljajo določena vprašanja, nato skušajo narediti poskus ali meritev, ki bo enoznačno odgovorila na zastavljeno vprašanje. V primer enostavnih vprašanj, sta možna npr. le dva odgovora: »Da« ali »Ne«. Npr. raziskovalec postavi Geigerjev števec blizu radioaktivnega izvora in pričakuje, da števec po določenem času bodisi »klikne« ali ne. To je odgovor na vprašanje »Ali bo Geigerjev števec po določenem času zaznal sevanje ali ne?« (Stapp, : ). Vsako namerno dejanje je odvisno od raziskovalčeve namere in od stanja sistema, ki je cilj dejanja. To lahko ponazorimo s kvantno- mehanskimi matematičnimi formalizmi. V primeru prej omenjene namere, priti do odgovora na preprosto vprašanje, izvedba meritve pomeni neko dejanje, ki da odgovor »da« ali »Ne«. To je očitno primer v. Neumannovega procesa I, medtem ko stanje pred meritvijo ustreza v. Neumannovemu procesu II. Izbiranje vprašanj je svobodno početje glede na kvantno fiziko, po Stappu je izven domene sodobne fizike, čeprav je predpogoj za »delovanje« kvantne fi- zike. Ni nobenih znanih zakonov narave, ki bi vladali nad samimi iz- birami vprašanj, kar pa po Stappu ne izključuje možnosti, da bo kaka prihodnja popolnejša teorija morda znala vzročno razložiti tudi izbiro vprašanj (prav tam: ). Upoštevati pa moramo načelno probabilističen  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I značaj kvantnomehanskih meritev. Načeloma ni mogoče napovedati, kakšen bo odgovor »narave« na zastavljena vprašanja, lahko pa povemo verjetnost za posamezne odgovore, npr. verjetnost, da bo odgovor »Da« ali »Ne«. Ker pa po Stappu valovna funkcija predstavlja naše znanje o siste- mu, ne pa sistema samega po sebi, tudi kolaps valovne funkcije ni nek povsem fizikalni pojav, temveč izraža spremembo znanja v opazovalcu, potem ko opazi rezultat meritve, npr. ko vidi, ali v določenem času Ge- igerjev števec klikne ali ne. V tem trenutku se hipno spremeni stanje znanja v opazovalcu, saj očitno sedaj ve nekaj več kot prej. Zato ni po Stappu nobene skrivnosti v tem, kako lahko opazovalčeva zavest tako radikalno in v hipu spremeni valovno funkcijo iz superpozicije mnogih možnih stanj v statistično vsoto možnih izidov. To lahko »stori« zato, ker ves proces poteka pravzaprav v opazovalčevi zavesti, namreč kot prehod iz stanja »manjšega znanja« v stanje s »povečanim znanjem«. Stapp se sklicuje na Heisenbergove besede: »Pojem objektivne stvarnosti elementarnih delcev tako ni izhlapel v oblak nekoliko temačnega novega pojma stvarnosti, temveč v prozorno jasnost ma- tematike, ki ne predstavlja več delcev, temveč prej naše znanje o njihovem vedenju.« (Heisenberg, , »£e representation of nature in contemporary physics, nav. po Stapp, : ). Toda pojavi se novo vprašanje, kako lahko naše namere vplivajo na vedenje fizičnega sistema, npr. v določen fizikalni poskus ali meritev, ne da bi se podrla vzročna zgradba fizičnega sistema. Človeške namere delujejo na možgane, najprej tako da v hipu in v celotnih možganih kolapsira kvantno valovno funkcijo možganov (ta predstavlja nezavedni proces tipa II v možganih), kar v možganih vzbu- di nek »vzorec dejanja«, ki se širi dalje skozi možgane in živčni sistem posameznika ter eventualno povzroči določeno dejanje (npr. opazoval- čevo namestitev Geigerjevega števca blizu izvora radioaktivnosti), nato pa to dejanje posledično privede do določenih fizičnih rezultatov (npr. do klika v števcu po določenem času). Tako lahko po Stappu pojasni- mo delovanje svobodne volje, oz. predhodnost zavestne namere dejanju (Stapp, , ). Zaradi ti. Zenonovega kvantnega učinka, ki pravi, da hitro si sledeča opazovanja istega kvantnega stanja nekega objekta  P O L I G R A F I nekako »zamrznejo« njegovo stanje pozornost, ki spremlja namerno de- janje, toliko podaljša življenjsko dobo živčnih sestavov, ki predstavljajo vzorec za dejanje, da se lahko sprožijo nekoliko dlje časa trajajoči živčni impulzi v možganih, ki privedejo do izvedbe (ali vsaj začetka izvedbe) nameravanega dejanja. Stapp se v nekaterih svojih sestavkih navezuje na Whiteheadovo pro- cesno ontologijo in meni, da ta lahko nudi ustrezno ontološko podlago kvantni fiziki in v posebnem, ustrezno pojasni ontološko mesto zavesti v naravi (npr. Stapp, , ). Tako Wihteheadova procesna on- tologija kot kvantna fizika se gradita na objektivni potencialnosti, tj. na objektivnih težnjah, da se zgodijo določeni dogodki. Po Whitehea- du stvarnost »tvorijo« ti. aktualne prilike (actual occasions), tj. dogodki (Whitehead, ). Ti se medsebojno povezujejo v medsebojno različna območja prostora-časa, vsako od njih pa vsebuje celote dogodkov, ki so povezani z relacijo vzrok-učinek. Vsak dogodek aktualizira možnosti, ki so predhodno bivale le kot potencialnosti (Whitehead govori o »več- nih možnostih«). Dogodki niso »bitnosti« (beings), temveč »nastajanja« (becomings) oz. procesi. Vsako nastajanje vsebuje svoj »fizični« in svoj »mentalni« pol. Fizični pol je realnost dogodka v prostoru-času, men- talni pol, t. i. prehenzija (preshension) pa nekakšna zaznava prejšnjih do- godkov, ki vzročno pogojujejo nastanku dogodka ter potencialnosti, ki se udejanji v dogodku. Tudi Stapp spekulira o tem, da ima vsak fizični dogodek, celo oz. zlasti dogodek na kvantni ravni, svojo fizično in svo- jo doživljajsko komponento, pri čemer »doživljajsko« ne pomeni nujno zavestno v pomenu človeške zavesti, ki je sposobna zavedanja same sebe, vendar pa je sposobna za nekakšno primitivno postavljanje vprašanj (Stapp v H. Atmanspacher, ). Fizični aspekt kvantnih dogodkov je zajet v valovni funkciji, doživljajski aspekt pa v implicitnem postavljanju vprašanj in v nekakšni pozornosti, ki »odloči«, katera možnost, ki je za- jeta v valovni funkciji, se uresniči kot realni dogodek. Ta aspekt presega tako raven standardne kvantne mehanike kot tudi raven čisto vzročnih odvisnosti med dogodki (Stapp v L. Fagg, : –). Vendar pa Stapp ni jasno predstavil teh svojih »whiteheadovskih« zamisli, zato je bolje njegovo teorijo obravnavati kot še nezaključeno teorijo, ki dobro deluje tedaj, ko opisuje odnos med človeško doživljajsko zavestjo, voljo in mo- žgani, medtem ko bi bilo treba njeno celostno ontologijo še dalje razviti.  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I Moram reči, da mi je kar nekaj potez kopenhagenskega modela po- vezave zavest-kvantni svet simpatičnih, predvsem Heisenbergova »mo- dalna« interpretacija kvantne fizike, natančneje valovne funkcije. Mislim pa, da je nekoliko preveč enostavno reči, da valovna funkcija predsta- vlja nekakšne potenciale za aktualizacijo možnih rezultatov meritev oz. opazovanj in se ti potenciali aktualizirajo v meritvi, eksperimentu oz. opazovanju. Dejansko namreč imamo v »procesu« (govorim v navednicah, ker ne gre za pravo dogajanje v prostoru in času, temveč za abstraktno doga- janje v ti. faznem prostoru možnih fizikalnih stanj kvantnega objekta, opisanem s t. i. Hilbertovim vektorskim prostorom), ki »poteka« od postavitve predvidenega kvantnega objekta opazovanja v izhodiščno si- tuacijo do »opravljene meritve« ali do opazovanja kake merilne naprave opraviti nekako s tremi »fazami«: najprej imamo superpozicijo možnih kvantnih stanj objekta, ki jo matematično predstavimo v kompleksni valovni funkciji stanj, ta pa mora ustrezati t. i. Schrödingerjevi valovni enačbi, to je neka linearna parcialna diferencialna enačba drugega reda nad funkcijami v prostoru kompleksnih števil. Bistven element te enačbe je t. i. kvantni Hamiltonski operator (na kratko »Hamiltonjan«), ki se »množi« z vrednostjo valovne funkcije v določenem času. Hamiltonjan predstavlja posplošeno vsoto vseh ener- gij, ki jih ima izbrani kvantni objekt (ali sistem) na začetku »procesa«. Nato dopustimo, da na valovno funkcijo delujejo različni operatorji, ki ustrezajo meritvam, ki jih nameravamo opraviti z danim objektom oz. z danimi objekti. Npr. ustvarimo snop elektronov, ki letijo vsi v isto smer, imajo čim bolj podobno kvantno stanje in morajo leteti skozi dve majceni odprtini na zaslonki, preden zadenejo zaslon, nato pa opazujemo, kje in kdaj opa- zimo svetle točke na zaslonu, ki kažejo, kje in kam so prileteli elektroni. Druga možnost je, da v skladu z Heisenbergovo matrično formula- cijo kvantne mehanike formuliramo t. i. vektor stanja v Hilbertovem prostoru, da na ta vektor »delujejo« različni operatorji, definirani kot matrike kompleksnih vrednosti. Schrödingerjeva formulacija kvantne mehanike bolj ustreza »valovnemu« značaju snovi, medtem kot Heisen- bergova formulacija bolj ustreza »korpuskularnemu« značaju snovi. Po- membno je, da obe matematični formulaciji kvantne mehanike enako  P O L I G R A F I dobro opišeta abstraktno dogajanje s kvantnim objektom, ki poteka v času od postavitve izhodiščnega stanja do pričetka meritve oz. do de- janskega opazovanja nekega rezultata poskusa s tem objektom. Ta ek- vivalenca je matematični izraz za precej manj precizno Bohrovo načelo komplementarnosti, po katerem se kvantni objekti lahko kažejo tako kot valovanja kot delci, vendar ne oboje hkrati. Pomembno pa je, da merjenje ne pomeni neposrednega skoka iz kvan- tne potencialnosti, kot jo izraža npr. valovna funkcija v določeno vre- dnost, temveč pomeni na abstraktni ravni najprej spremembo iz super- pozicije možnih stanj v statistično mešanico vseh možnih izidov merjenja in »nato« izbiro enega od teh izidov kot opaženega rezultata. Kvantna mehanika, kot jo poznamo, natančno obravnava le prvi del tega »pro- cesa«, drugi , tj. »izbiro« ene od vrednosti, pa pušča nepojasnjeno. Ide- ja v. Neumanna, Schrödingerja, Wignerja, Stappa in drugih je bila, da »zapolnijo« ta drugi del z vlogo opazovalca, natančneje z vlogo njegove zavesti. Vendar pa zavest oz. opazovalec nič ne vpliva na »prehod« iz su- perpozicije možnih stanj v statistično vsoto možnih izidov. Res je oboje medsebojno povezano, vendar nikakor ni eno in isto. Tako ne moremo preprosto reči, da kvantna mehanika opisuje prehode iz območja fizi- kalne potencialnosti v fizikalno aktualnost, temveč da opisuje izjemno prefinjeno območje potencialov za potencialnost. Ne zajema namreč ne- posrednih sprememb iz potencialnosti (superpozicije možnih stanj) v aktualne dogodke (izmerjene rezultate), temveč spremembe iz superpo- zicije stanj v t. i. statistično distribucijo možnih izidov meritev. Super- pozicija stanj vsebuje nekakšno celoto ali vsoto teženj (propenzij) za to, da pride do potencialov za možne izide meritev, ne pa kar vsoto poten- cialov za možne izide. Vloga opazovalca oz. zavesti bi bila lahko le v tem, da »izbere« oz. aktualizira enega od možnih izidov meritve, opazovanja ali poskusa, ne pa, da spreminja superpozicijo stanj v statistično vsoto možnih izidov. Morda lahko kdo poreče, da je drugo logično vsebovano v prvem, kaj- ti aktualizacija ene od možnosti implicira, da so te možnosti »poprej« predstavljale neke objektivne možnosti, ki jim ustrezajo določene ver- jetnosti dogodkov. Vendar pa ta implikacija ne pomeni, da je to »delo« opazovalčeve zavesti v deju opazovanja, kot sugerirajo prej navedene »su- bjektivistične« interpretacije kvantne mehanike, pač pa, da vsako opazo-  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I vanje, meritev ali eksperiment predpostavljajo, da opazovalec na podlagi zbranih informacij in predhodnega znanja ve, kaj se lahko zgodi, tj. ve za možne izide meritev in na podlagi tega lahko predpostavi kakšna statistič- na distribucija možnih rezultatov lahko izhaja iz izhodnega kvantnega stanja »opazovanega« objekta. Toda to znanje, vednost in informaci- je niso »delo« zavesti kot doživljaja, temveč zadevajo duha, natančneje objektivnega duha, ki je pravi subjekt znanja. Na te prefinjene distinkcije »subjektivistične« interpretacije kvantne mehanike praviloma ne pomi- slijo, podobno pa velja tudi za večino drugih kvantnih modelov zavesti. Zavest kot del implikatnega reda stvarnosti Kopenhagenski interpretaciji kvantne mehanike nasprotuje cela vr- sta teorij ali bolje, teorijskih osnutkov, kajti le redki so tako dobro izde- lani in praktično uporabni kot kopenhagenska interpretacija. Nekate- re od teh interpretacij vsebujejo tudi lastne koncepte o kvantni naravi ali kvantni podlagi zavesti. Ena najzgodnejših alternativ kopenhagenski interpretaciji je teorija skritih spremenljivk oz. realistična interpretacija valovne funkcije. Čeprav je njen izvor že pri francoskem klasiku kvan- tne fizike, Luis de Broglieju, ki je med drugim odkril splošno valovno naravo mikrodelcev, jo je dejansko razvil angleški fizik David Bohm. De Broglie je predlagal, da valovno funkcijo razumemo kot matematični iz- raz stvarnega »valovanja, ki vodi« mikrodelce po njihovi poti. Ta teorija izhaja iz domneve, da morda kaki globlji, še neznani fizikalni vzroki pov- zročajo slučajno vedenje mikrodelcev, ki ga opišemo z valovno funkcijo oz. Schrödingerjevo valovno enačbo (ali, kar je matematično ekvivalen- tno, s t. i. unitarnimi matričnimi operatorji prehodov po Heisenbergovi matrični formulaciji kvantne mehanike). Ta teorija je naletela na močne kritike in odpore s strani ostalih kvantnih fizikov, tako da je de Brogle za nekaj časa od nje odstopil. Namesto o vodilnem valu Bohm govori o t. i. kvantnem potencia- lu, ki deluje alokalno, tj. na poljubno razdaljo med delci in z razdaljo ne upada. Za razliko od De Broglieja pa kvantnega potenciala nima za materialno strukturo, temveč za specifično kvantnomehansko realnost, ki se adekvatno izraža le na ravni t. i. faznega prostora kvantnega siste- ma, tj. abstraktne matematične strukture, ki predstavlja vsa možna sta-  P O L I G R A F I nja objekta in prehode med njimi. »Možnosti«, ki se skrivajo v valovni funkciji, so za Bohma realnosti kvantnega potenciala, v njem bivajo vse hkrati, a le ena od njih se uresniči v aktualnem fizičnem svetu (o tem gl. Bohm,  in Bohm, Hiley, ). Bohm je v svojih kasnejših delih uvedel pojem implikatnega in ekspli- katnega reda. Implikatni red v lokalnem pomenu je nedeljiva enotnost kvantnega pojava, merilne naprave in znanja opazovalca, ki jo izraža va- lovna funkcija pred kolapsom. Explikatni red ustreza temu, kar opazimo po meritvi (eksperimentu). Implikatni red predstavlja nedeljivo celoto, zgrajeno podobno kot hologram, torej celota, pri čemer vsak element te celote »odseva« v sebi vso celoto, je poseben vidik te celote. V tem smi- slu Bohm govori, da je implikatni red v implicitnem smislu vsebovan v vsakem območju prostora in časa, ali tudi, da je ta red nekako večkratno »uvit« v vse stvari, medtem ko je prostorsko časovni red fizikalnih stvari in dogodkov »razvit« (ekspliciran) navzven. Bohm rad daje primerjavo s televizijskim aparatom. Vidne podobe, ki jih opazimo na ekranu, so eksplikacija časovnega reda elektromagnetnih valov, ki jih je sprejela antena sprejemnika in jih je aparat »razvil« (ekspliciral) v nam opazljive podobe (Bohm, : ). Na ravni implikatnega reda ni razlike med telesom in duhom (zavestjo, umom), ta razlika se pojavi šele na ravni eksplikatnega reda. Kadar se ukvarjamo s kvantno mehaniko, prevladuje implikatni red, kadar se ukvarjamo s klasično mehaniko, pa eksplikatni red. Po Bohmu pravzaprav zavest nekako sovpade z implikatnim redom, oz. zavest posa- meznika nekako sovpade z implikatnim redom, ki je v ozadju njegovih možganov. V implikatnem redu imamo ti. dejavno in-formacijo, namreč tisto, ki »oblikuje« pojave. Bohm se tu nanaša na dejstvo, da kvantni potencial »deluje« predvsem kot kreator oblik gibanja in materialnih struktur, pa tudi sam potencial je »obličen«, a to obličnost moramo ra- zumeti matematično, namreč kot tisti element valovne funkcije, ki je odgovoren za »obliko« valovanja (tj. za ti. fazo valovanja). Bohm govori o »hologibanju«, tj. celostnih spremembah kvantnega potenciala, ki jih opisuje valovna funkcija. In-formacija, ki je skrita v implikatnem redu, je po Bohmu tudi bi- stvo zavesti. Na bazični ravni fizične stvarnosti, tj. v implikatnem redu, mentalni in snovni procesi sovpadajo med seboj. Različne fizikalne ener-  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I gije, npr. svetloba, zvok itd., stalno eksplicirajo informacijo, ki je priso- tna v implikatnem redu, a vsaka informacija v bistvu zajema ves implika- tni red, oz. vse vesolje, le da ljudje v svoji omejeni zavesti tega ne znamo in ne moremo dojeti. To pa zato, ker se informacija »prevaja« skozi naša čutila, živčni sistem in možgane. Snov našega telesa pa podobno, na svoj način razvija vesoljno infor- macijo. Tako tista informacija, ki jo pridobimo skozi čutila in možgane kot ona, ki jo nosi v sebi snov našega telesa, »vstopa« v zavest. Bohm se tu opira na hologramsko teorijo možganov, kot jo razvija Karl Pribram. Po Pribramu je spomin razpršen po vseh možganih, tako da informacija o določenem objektu ni skrita v kaki celici možganov ali v kakem pre- delu možganov. Hramba spominov je po svoji funkciji podobna holo- gramu. Kadar poslušamo glasbo, zaznavamo implikatni red, ki je zavit v zaporedju zvočnih valov. Vendar je tudi naše zavedanje glasbe (večino- ma) implikatno, docela eksplikatni so le fizikalne lastnosti zvočnih valov. Ko zaslišimo kak zvok, ki sodi v neko glasbo, v naši zavesti odzvanjajo še drugi zvoki, ki smo jih slišali malo prej. To odzvanjanje nedavne minulo- sti prav tako spominja na hologibanje implikatnega reda (Bohm, Hiley, : ). Bohmovo teorijo pri nas dalje razvija Mitja Peruš v svoji teo- riji (sub)kvantnih nevralnih mrež, kjer s pridom uporablja matematične podobnosti med delovanjem nevralnih mrež, hologramov in kvantno fiziko (Peruš, ). Bohmovo teorijo je pri nas filozofsko tematiziral tudi Marko Uršič v svoji knjigi Daljna bližina neba (). Poudarja so- rodnost med Bohmovim pojmovanjem implikatnega in eksplikatnega reda s pojmovanjem »zavitja« (implicatio) in »razvitja« (explicatio) Boga pri Nikolaju Kuzanskem. Uršič ima kritičen pomislek do Bohmove (si- cer ne docela razvite) teze o skupnem izvoru zavesti in kvantne resnič- nosti v implikatnem redu: »Le zakaj bi iskali realnost zavesti nekje globo- ko v implikatnem redu, kjer naj bi se skrivala ‘pod’ vsem tistim že tako neznansko oddaljenim mikrosvetom kvantov, ko pa je njena realnost povsem očitna že tu, v makrosvetu, v tistem kljub vsemu dvomu nepre- klicnem cogito ergo sum?« (Uršič, : ). Uršič odgovarja na to vpra- šanje z domnevo, »da je treba iskati vesoljnega duha v najmanjšem, da bi ga uzrli v največjem – in da bi se nazadnje iz najmanjšega in največjega vrnili k sebi« (prav tam). Prav v tem je po moje velik problem, kajti ni jasno, s kakšnim duhom lahko »počnemo« to raziskavo najmanjšega. Ali  P O L I G R A F I kvantna (ali pa katerakoli) fizika za to zadostuje, ali pa je zgolj prikladna matematično-fizikalna metafora za opredelitev »mesta« zavesti v svetu, ne pa dejanska teorija zavesti? Ali ni potreben neki radikalno drugačen duh, ki bi lahko zedinil »pogled« v najmanjše s »pogledom« v največje? Čeprav Bohm v svoji teoriji ne razdvaja kvantnomehanskih procesov na predmeritveno fazo, ki jo predstavlja superpozicija stanj in meritveno fazo, ki zajema spremembo superpozicije stanj v statistično distribuci- jo možnih izidov ter nato dejansko opažanje enega od možnih izidov, saj ves proces vseskozi poteka le na ravni superpozicije stanj in je vtis o statistični distribucije je le rezultat našega (načelnega) neznanja o delo- vanju kvantnega potenciala oz. implikatnega reda na gibanje merjenega objekta, pa tudi on obravnava zavest precej abstraktno splošno, namreč kot še nepojasnjenega »akterja«, ki s svojo dejavnostjo (in v transčasnem soglasju z delovanjem drugih zavesti) na ravni implikatnega soustvarja vtis eksplikatnega reda (npr. čutne zaznave predmetnega sveta v pro- storu-času). Kaj več niti ne more povedati. A tudi tu imamo podoben problem kot prej, namreč nejasnost glede vloge ali deleža »duha« in do- življajske zavesti. Sporna točka je Bohmov pojem dejavne informacije, ki se zdi, da v sebi nejasno združuje tako element objektivnega duha (znanje, informacije) kot tudi doživljanja (prehod iz implikatnega v ek- splikatni red v dejih zavesti). Mnogoterost svetov in mnogoterost umov Še precej bolj radikalno in nenavadno alternativo kopenhagenske interpretacije predstavljajo tiste, ki jih pogosto pavšalno imenujejo »te- orija mnogih svetov«. Njen poglavitni avtor je Hugh Everett, čeprav se tudi on naslanja ne nekatere predhodnike, npr. na Johna Wheelerja in njegovo zamisel o tem, da naj vse fizikalne pojave v naravi, vključno z merjenjem kvantnih stanj pojasni en sam fizikalni zakon, tj. Schrödin- gerjeva valovna enačba (ali njena matrična ekvivalenca v Heisenbergovi teoriji). Po Everettu valovna enačba nujno zajema tudi opazovalca (eks- perimentatorja) in njegovo zavest. Nikjer ni nobenega preloma, reduk- cije ali kolapsa valovne funkcije, temveč le zvezen in determinističen razvoj, kot ga podaja valovna funkcija. V bistvu obstaja ena sama, to je svetovna valovna funkcija. To, s čemer računajo fiziki, so le njeni delni  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I vidiki in približki (gl. poglavje o teoriji mnogih svetov v Jammer, ). Po Everettovi teoriji vsakemu možnemu stanju opazovanega objekta, ki je zajet v superpozicijo možnih stanj, ustreza v neko »relativno stanje« opazovalčevega uma (zavesti), ki je s stanjem objekta neločljivo poveza- no (obe stanji sta medsebojno kvantno prepleteni). Pri tem se prvotno enotna valovna funkcija, ki opisuje stanje opazovalca, nekako razcepi v različne možnosti opaženih izidov. Vsaka od teh možnosti predstavlja neko stanje zavesti v opazovalčevem umu, ki ustreza temu, da je opazo- valec opazil določen izid. Vsako novo opazovanje spremeni tudi stanje opazovalca, tako da se rezultati opazovanja ohranijo v njegovem spo- minu. Točneje rečeno, dobimo precejšno množico vzporednih spomin- skih tokov, ki ustrezajo vsem možnim različnim rezultatom merjenja/ opazovanja. Tako ni nobenega kolapsa valovne funkcije opaženega objekta, kajti vsaki možnosti opazovanja ustreza nek »opazovalec«, bolje rečeno nek rez skozi mnogoterost opazovalcev, ki je za tega opazovalca realen. Re- zultat poskusa, ki ga npr. sedaj opravljam in zaznam, je zame nedvo- mno realen, a prav tako realni so drugi možni rezultati, pač za druge, njim »ustrezne« opazovalce. Nekateri interpreti Everettove teorije (npr. Bruyce DeWitt, David Deutch) so verjeli, da je Everett menil, da se v vsakem opazovanju kvantnih sistemov celotni svet in ne le opazovalčev um nekako razcepi na množico različnih vzporednih svetov, ki tvorijo neke vrste kvantni multiverzum. Vendar tega na podlagi Everettovih (si- cer dokaj težko umljivih) tekstov ne moremo reči (Chalmers, : ). Ne glede na nenavadnost Everettove teorije, pa je našla vnete zago- vornike pri mnogih resnih zagovornikih kvantne teorije zavesti, npr. pri Davidu Chalmersu (), Michaelu Lockwoodu () ter Davidu Al- bertu in Barryju Loewerju (). Slednja sta podala celo dve različni, po njunem mnenju možni razlagi Everettove teorije. Po prvi zadošča le en opazovalčev um in en svet, vendar pa ima ta opazovalec nekako priroje- no težnjo, da vidi in interpretira svet zgolj v eni luči, tako da dejansko opazi le enega od sicer možnih rezultatov merjenja, druge pa ni zazna, čeprav so možna. Po drugi teoriji je vsak zavestni opazovalec povezan s kontinuum mnogo umi, vsak od njih pa se razvija tako, kot je bilo po- pisano prej v teoriji enega uma. Vsak od teh opazovalčevih umov se raz- vija neodvisno od drugih (svojih) umov, vendar tako, da se medsebojno  P O L I G R A F I ujemajo prepričanja opazovalca o njegovih preteklih mentalnih stanjih in njegove aktualne zaznave. Kadarkoli se zgodi npr. kako merjenje stanj kvantnih objektov, se bodo nekateri izmed možnih opazovalčevih umov povezali s tistimi možnostmi oz. vejami valovne funkcije, ki opišejo nek definitivni rezultat opazovanja. Avtorja domnevata, da fizikalno stanje, v katerem se nahaja sistem opazovalec + opazovani kvantni objekt implicira (vendar ne določa na- tanko), kakšno mentalno stanje (tj. kaj bo opazovalec »videl« in kaj bo »verjel«) bo pri opazovalcu, in tudi obratno ne velja. Lahko rečemo le to, da je opazovalčevo fizično stanje superpozicija mnogih možnih men- talnih stanj, vsakemu od njih pa ustrezajo različna opazovalčeva prepri- čanja o tem, kaj opazi. Vendar je aktualno mentalno stanje opazovalca vedno le eno od možnih (gl. Barrett, : –). Nekoliko različno, pa vendar podobno teorijo več umov je podal Mi- chael Lockwood. Tudi on sprejema zamisel o neskončni množici umov v vsakem opazovalcu kvantnih objektov, oz. kot on pravi, »različnih zor- nih kotov« na fizično stvarnost, od katerih nekateri opažajo določene rezultate, drugi pa drugačne rezultate (razmerje med njimi je usklajeno s statističnimi napovedmi kvantne mehanike). Vsak od teh umov pa sam za sebe opaža čisto določene rezultate, torej nikakršne superpozici- je raznih stanj, nikakršne interference med njimi. Vendar pa ne spreje- ma domneve o »transcendentalni identiteti umov«, ki naj bi jo po nje- govem mnenju sprejemala Albert in Loever in predstavlja nadčasovno identiteto uma pri določenem opazovalcu. Strogo vzeto po Lockwoodu ne morem govoriti npr. o »mojem umu«, o stanju »tega« uma, o »nje- govem« razvoju ipd., temveč le o doživljanju nekega uma v določenem času. Namesto, da govorimo o enem samem »toku zavesti«, kot govori- mo v običajnem svetu, moramo s stališča Lockwoodove teorije govoriti o neskončni množici vzporedno potekajočih »tokov« zavesti. Namesto o »razvejanju« v vedno nove tokove je bolje govoriti o »diferenciaciji« tokov zavesti v času (Lockwood, : ). Ti tokovi so pravzaprav le abstrakcije iz kvantnomehanske evolucije kozmosa kot celote (tj. ab- strakcija od ene same globalne valovne funkcije kozmosa). Občutki so notranje lastnosti fizičnih stanj možganov in ne le duševni korelati teh stanj. Vsaka koherentna kombinacija občutkov predstavlja kak možni um, opazovalec oz. njegova zavest pa izbira občutke (kvalije), ki jih ima  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I za medsebojno koherentne in ume, vendar pa ne ustvarja občutkov in umov. Domnevo, da se z vsakim rezultatom opazovanja, eksperimenta oz. merjenja kvantnih objektov razcepi um ali svet (ali oboje) na množico vzporednih umov ali svetov imamo lahko za nenavadno ali vsaj miselno izjemno »neekonomično« (pač glede na Ockhamovo zahtevo o tem, da ne smemo pomnoževati bitnosti brez nujne potrebe), vendar je po svo- je komplementarna podobno nenavadni tezi nekaterih »kopenhagen- čanov«, da v vsakem opazovanju, eksperimentu ali merjenju kvantnih objektov zavest opazovalca »izbere« enega od možnih rezultatov kot de- janskega. Bohmova ideja, da različne možnosti poteka dogajanja, ki so zajete v valovni funkciji, obstajajo kot momenti kvantnega potenciala oz. implikatnega reda stvarnosti, ne pa aktualno v svetu ali kot delni svetovi, je s tega vidika nekakšna zlata sredina med obema ekstremoma: »subjektivizmom« nekaterih predstavnikov kopenhagenske interpretaci- je (zlasti pri v. Neumannu in Wignerju) in »objektivizmom« teorij mno- gih svetov. Pomembna pomanjkljivost teorij več svetov (ali več umov) je, da ne dajejo razlage za dejstvo, da se opazovalec čuti umeščenega v določeno »vejo« debla sveta, ki se nenehno cepi na nove veje, vendar pa je povsem nejasno kako nek um »izbere« prav določeno »vejo«, v kateri se čuti doma. Teorije več umov tudi ne upoštevajo, da nabor možnih stanj, ki jih zajema kvantna funkcija, ki izraža naravo določenega kvantnega siste- ma, ni dan a priori ali kot neko objektivno dejstvo narave, temveč je odvisen od vprašanj, ki jih zastavljamo naravi, tj. od naše opredelitve eksperimenta, opazovanja ali meritve, ne pa od tega, kateri od možnih umov je v določenem trenutku nas »dejaven«. Potrebujemo določeno znanje, toda znanje sega preko individualnega uma, točneje, zadeva vse možne ume, ki se lahko ukvarjajo z navedeno opredelitvijo. Popolnoma nejasno ostaja, kako tovrstno znanje obstaja v več umih, kako nastaja in se dalje razvija. Nekoliko drugačni problemi glede ontološkega statusa zavesti ob- stajajo v nekaterih drugih odmevnih teorijah o kvantni naravi zavesti. Tu mislim predvsem na tiste teorije, ki se naslanjajo na domneve, da so možgani vzrok, izvor, podlaga ali materialna podstat zavesti. Ker je teh teorij veliko, bom na kratko navedel le tri: Beckovo in Ecclesovo teori-  P O L I G R A F I jo sinaptičnih povezav, Penrose-Hameroffovo teorijo objektivne ali or- kestrirane redukcije (OR-teorija) ter kvantno teorijo polja možganskih stanj (Umezawa, Vitiello idr). Zavest kot posledica, kot učinek kvantnomehanskih stanj in procesov v možganih a. Beck-Ecclesov model Ena od prvih teorij te vrste je Beck-Ecclesova teorija sinaptičnih rež. Friedrich Beck in John Eccles, dva vodilna nevroznanstvenika novejše- ga časa, sta l.  predstavila teorijo, po kateri povezovanje nevronov v možganih bistveno sloni na kvantnomehanskih zakonitostih. Zato naj bi bila tudi človeška zavest bistveno odvisna od kvantnomehanskih pro- cesov v možganih. Izhajala sta iz znanega dejstva, da tok informacij med nevroni v možganih poteka po kemični ali električni poti skoz ti. sinapse, tj. stike med dvema nevronoma, točneje med koncem živčnega končiča (aksona) enega nevrona ter izrastki drugega nevrona (dendriti). Beck in Eccles sta ob tem domnevala obstoj posebnega kvantnega kolektivnega stanja elektronov v biomolekulah, ki se vedejo kot neke vrste mikrodelec (psevdodelec). Ta psevdodelec ob pomoči znanega kvantnega pojava, tu- nelskega učinka, premaguje klasično gledano nepremostljive ovire (npr. pregloboko »jamo« v električnem potencialu). Tako se vzpostavi transfer ionov in elektronov med biomolekulami v sosednih nevronih. Beckove in Ecclessove teoretične napovedi se dobro ujemajo z empiričnimi ugo- tovitvami o kemičnem poteku prenosa informacij. Ob tem sta avtorja navedla tudi nekaj manj preverljivih spekulativnih zamisli, npr. da zave- stna volja (volicija) vpliva na nevralne procese s tem, da povečuje verje- tnost za prenos informacij. Volicija namreč kolapsira kvantno superpo- zicijo, ki obstaja v biomolekulah medsebojno povezanih nevronov. To pojmovanje predpostavlja nek dualizem med duhom in telesom. Eccles je (skupaj s K. Popperjem) znan zagovornik dualizma. Eccles je v svojih drugih spisih domneval, da so vsi duševni dogodki in doživljaji sestavi elementarnih duševnih dogodkov in doživljajev z različno stopnjo in- tenzivnosti doživljanja. Tem elementarnim doživljajem je Eccles dal ime »psihoni«. Psihoni se na nek enoličen način zvezani s snopi dendritov v  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I nevronih. V dendritih naj bi se vsak hip povezovala velika množica psi- honov, povezanih z milijoni dendritov. Po Ecclesu medsebojna povezava psihonov daje nek določen doživljaj na ravni enotne zavesti posamezni- ka, njihova povezava »navzdol« z dendriti, pa omogoča interakcijo med duhom in telesom (Eccles, ). Ecclesova teorija psihonov skuša precej enostavno premostiti prepad med objektivnim (fizikalno-kemijskim) dogajanjem v nevronih in med njimi in zavestnim doživljanjem, saj je Eccles enostavno predpostavil, da so psihoni obenem neke enostavne zveze med nevroni, ki se kratek čas ohranijo v možganih in elementarni zavestni doživljaji, vendar osnovni problem, namreč kako se v dejavnosti psihonov zgodi preskok iz povsem objektivne dinamike in strukture v možganih v vsaj elementarno doži- vljanje, ki je vedno subjektivno, natančneje vzeto, živi v določeni doži- vljajski perspektivi. Povsem objektivna, tj. fizikalno-kemijska dinamika in struktura je preprosto neka okoliščina brez kakršnekoli perspektive, brez »pogleda«, »stališča« ipd., a zavestno doživljanje je neizogibno per- spektivično. Eccles morda domneva, da volja, kot duhovni element zave- sti, vzpostavi to povezavo in to skozi njeno delovanje na sinaptične vezi med nevroni in tako vzpostavlja nevralne strukture psihonov, interakcija med tako vzpostavljenimi nevroni in voljo pa vzbudi vtis perspektivič- nosti doživljanja, kvalitativne čutne občutke (t. i. kvalije) ipd. Vendar pa tudi volja ni mogoča brez določene perspektive, namreč perspektive akterja, tako da bi se ta rešitev konec koncev zvedla na povsem dualistič- no tezo, da je doživljajska perspektiva nekakšna projekcija perspektive akterja v možgansko nevralno mrežo. Toda to le odlaga vprašanje, kako razložiti sam fenomen perspektivičnosti, bodisi doživljajske bodisi volj- ne. Podobne očitke lahko naslovimo tudi na drugi dve teoriji o zavesti kot učinkih kvantnomehanskih stanj in procesov v možganih. b. Penrosov model Znameniti fizik Roger Penrose, sodelavec Stephena Hawkinga, je razvil teorijo zavesti, ki združuje kvantno fiziko, teorijo relativnosti, te- orijo komputacije, nevrofiziologijo in mikrobiologijo. Kasneje se mu je pridružil tudi skupaj z nevrofiziolog Stewart Hameroff, ki je poglobil in preciziral Penrosove nevroznanstvene domneve (Penrose, , ,  P O L I G R A F I Hameroff, Penrose, ). Omejujem se le na skrčen in shematski pre- gled te teorije. Penrose izhaja iz domneve, da stvarnost sloni na treh »sve- tovih«: svet platonskih matematičnih bitnosti, fizični svet in svet dušev- nosti. Ti svetovi so ločeni med seboj, vendar pa intereagirajo v človeku, oz. v človekovi zavesti in možganih in to skozi kolaps valovne funkcije v možganih, ki naj bi se zgodil v posebnih mikrostrukturah nevronskih celic, imenovanih mikrotubuli. Po Penrosu elementarni deji zavesti niso izračunljivi, tj. ne dajo se prikazati kot učinki še tako zapletenih algorit- mov, temveč jih povzroča težnost, točneje še ne docela pojasnjena kvan- tna narava težnosti v mikrotubulih. Mikrovpliv težnosti v mikrotubulih povzroči ti. orkestrirano (tj. dobro usklajeno) redukcijo (kolaps) valov- ne funkcije kvantnih stanj molekul, ki tvorijo mikrotubule, ta redukci- ja pa je neposredni vzrok zavestnih doživljajev. Zaporedje teh redukcij povzroča v možganih subjektiven vtis o toku doživljajev. Med mikrotu- buli v celici in v več celicah se lahko vzpostavi kvantna koherenca med kvantnimi stanji molekul tubulina, ki lahko traja dlje časa, nekako  milisekund (to je za okolje človekovih možganov, kjer kaotični toplotni učinki sproti razbijajo poskuse kvantne koherence, že cela »večnost«). Precej ostre kritike na račun te teorije so izhajale iz dokazovanja ne- možnosti kakršnekoli »dolgotrajne« kvantne koherence v možganih pri sobni temperaturi, vendar novejše podrobnejše študije kažejo, da je v notranjosti mikrotubulov, ki je dobro toplotno in električno izolirana od celičnega okolja, možna dalj časa trajajoča koherenca (gl. Atmanspa- cher, ). Morda še več kritike je bilo deležno Penrosovo dokazovanje o neizračunljivosti dejev zavesti, posebno matematičnih spoznanj, ki izhaja iz njegovega za mnoge spornega tolmačenja Gödlovih dokazov o nepopolnosti aritmetike. Zato ima Penrose-Hameroffova teorija značaj izzivalne, zanimive, vendar sporne spekulacije. Tudi Penrose ne da razlage za nastanek doživljajske perspektive za- vesti, zdi se, da se niti ne zaveda teže tega problema za vsako teorijo o genezi ali oblikovanju zavesti v možganih. Poleg tega si Penrose precej enostavno predstavlja povezavo med domeno objektivnega duha in indi- vidualno zavestjo, namreč kot sestavino triadične interakcije med tremi »svetovi«: platonskim, duševnim (mentalnim) in fizičnim. Njegova teo- rija zavesti se nanaša v glavnem na interakcijo med duševnim in fizičnim svetom, vendar vsaj tedaj, ko razpravlja o odkrivanju matematičnih re-  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I snic, tj. o interakciji platonskega in duševnega sveta, govori tudi o inte- rakciji platonskega in duševnega sveta. Najmanj pa govori o interakciji platonskega in fizičnega sveta. Penrose predpostavlja, da je platonski svet čiste matematike, fizični svet pa je opisljiv v matematičnem jeziku, oz. da mali del platonskega sveta zajema fizični svet (Penrose, : –). Dalje Penrose predpostavlja, da vsaj del matematičnih spoznanj vsebuje neko dojemanje matematičnih predmenosti, ki je načelno neizračunlji- vo, prav tako naj bi bilo načelno neizračunljiv kolaps valovne funkcije, v posebnem tisti kolaps, ki se dogaja v mikrotubulih v človeških možganih in privede de zavestnega doživljaja. Vendar, kakšen dogodek je npr. kako neizračunljivo matematično dojetje. Ali je to le poseben, morda bolj kompleksen primer neizračunljivega kolapsa valovne funkcije v možga- nih, ali pa poteka morda kje drugje? Če velja prvo, potem se vsaj določe- ni primeri interakcije med platonskim in duševnim svetom prevedejo na interakcije med duševnim in fizičnim svetom, če drugo, kako se lahko zavedamo matematičnega dojetja? Ta vprašanja ostajajo brez odgovora. c. Umezavov oz. Vitiellov model Tretjo pomembna smer teoretiziranja o zavesti kot učinku kvantnih stanj v možganih, predstavljajo teorije možganskih polj, zgrajene po mode- lu kvantne teorije polja, ki je nekakšna relativistična nadgradnja kvantne teorije. Po teh teorijah možganska stanja predstavljajo urejene povezave velikega števila mikrodelcev (tako realnih delcev kot ti. virtualnih delcev, kot jih pozna kvantna teorija polja). Hiroomi Umezawa je l.  skupaj s svojim sodelavcem Luigiem Ricciardiem predstavil bozonsko teorijo možganskih stanj, ki naj bi bila odgovorna za pojav zavestnega doživlja- nja. Dinamično urejena bozonska stanja (tj. stanja fotonov ali mezonov, ki so prisotni v atomih v možganih) naj bi bila osnova koherentne de- javnosti nevronov v raznih skupkih nevronov. Aktiviranje večjih združb nevronov v možganih je nujno potrebno za pojav zavestno prepozna- vanje vsebine, ki je kodirana v določenem možganskem stanju. Takšno aktiviranje sprožajo zunanji dražljaji. Če združba nevronov ni aktivira- na, potem ostaja vsebina stanja nezavedna in nedostopna spominu. Po Umezawi imamo lahko koherentne združbe nevronov kot vakuumska stanja. Aktiviranje nevronov v teh stanjih vodi h kratkotrajnim vzbuje-  P O L I G R A F I nim stanjem, ki omogoča zavestno pomnjenje vsebine, ki je zakodirana v vakuumskem (osnovnem) stanju. Guiseppe Vitiello je dopolnil Umezawino teorijo s tem, da je upo- števal tudi disipacijo (razdvajanje) povezav med nevroni pod termičnim vplivom okolja. Vitiello je opisal, kako interakcija sistema z okoljem privede k podvajanju skupinskih oblik na tiste, ki obstajajo v sistemu samem in one, ki nastanejo v okolju (Vitiello, ). To vodi k neskonč- no mnogo stanj vakuuma, ki so različno kodirana v spominu. Ta stanja ponujajo možnost, da v možganih sočasno obstaja mnogo različnih spo- minskih vsebin, ne da bi prišlo do njihovega prekrivanja. Disipacija vodi k končnemu trajanju vakuumskih stanj. Ta stanja predstavljajo časovno omejeno trajanje spominov. Disipacija poraja v sistemu tudi enolično smer toka časa, interakcija sistema z okoljem naj bi vodila v kvantno prepletenost. Harald Atmanspacher v svojem pregledu kvantnih teorij zavesti ugo- tavlja, da teorije kvantnega polja možganskih stanj praviloma izenaču- jejo ali ne ločujejo mentalnih in možganskih (nevralnih) stanj, kar ob- časno vodi k nejasnim opredelitvam in prehitrim sklepom glede zavesti. Moramo pa vedeti, da možganskih kvantnih stanj ne smemo izenačevati s kakimi »klasičnimi« stanji ali polji, npr. z električnimi ali magnetnimi polji v možganih, s koncentracijami nevrotransmiterjev, z nevroni, glia celicami ipd. Pač pa gre za domnevo, da klasična možganska stanja izra- ščajo iz kvantnih, podobno kot klasični termodinamski opisi delovanja sistemov izhajajo iz kvantnomehanske statistične podobe. Seveda lahko domnevamo, da bomo morda lahko določili območja relativno stabil- nega vedenja (npr. faze in atraktorje v dinamičnih sistemih) in preho- de med njimi. Potemtakem je glavna vloga tega teoretskega modela v določitvi tistih formalnih sestavin, ki omogočajo izpeljavo standardne možganske dejavnosti. Vendar tudi v tem pristopu, podobno kot pri prejšnjih dveh, obstaja odprto vprašanje, kako to, da »kvantnopoljska« možganska stanja oz. njihova medsebojna prepletenost vzbudijo doživljajsko perspektivo, tj. doživljanje realnosti z individualno specifične perspektive in kako se ohranja istovetnost te perspektive (pri istem človeku) skozi daljši čas. Mislim, da kvantna koherenca in kvantna prepletenost ne zadoščata za to. Vitiellova zamisel o sočasnem obstoju mnogih spominskih vtisov,  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I ki trajajo določen čas, potem pa oslabijo, ne zadošča, kajti istovetnost doživljajske perspektive je bolj stabilna kot vsi naši spominski vtisi po- sameznika in kot vse njegove predstave o samem sebi. Spominski vtisi vstopajo v doživljajsko perspektivo, ne pa, da ona izhaja iz njih. Dualni kvantnomehanski modeli zavesti in delne podobnosti med zavestjo in kvantno mehanskimi pojavi Zgodba o kvantnomehanskih modelih zavesti nikakor ni končana. Atmanspacher in drugi avtorji pregledov teh modelov navajajo vsaj še dve struji tovrstnega modeliranja. Prva smer je »dualna«, tj. pojmovanje, da zavest in snov izhajata iz skupnih tal, tako da ne moremo zvesti niti zavesti na snov niti obratno, snov na zavest. Konkretno to pomeni, da kvantna mehanika kot temeljna teorija snovnega dogajanja in zavest kot vrhunec duševnega dogajanja temeljita na nekem skupnem temelju oz. izvoru. Pravzaprav je že Bohmova teorija implikatnega reda prime- rek takšne teorije. Poleg nje najdemo v literaturi še mnoge druge, npr. Paulijevo in Jungovo razmišljanje o skupnih koreninah kvantne fizike in kolektivnega nezavednega ter Primasovo in Atmanspacherjevo reformu- lacijo Paulijeve teorije, pa tudi »panpsihistične« teorije, ki se navezujejo na Whiteheadovo ontologijo »dogodkov« (occurrences), ki vsebujejo tako materialni kot mentalni pol. Pri tem moramo »mentalnost« seveda razumeti širše kot »zavest«. Ne bom se spuščal v prikaz teh teorij, ker bi to preseglo meje tega sestavka, potreboval bi tudi nek uvod v Whitehe- adovo ontologijo, kar prav tako prebija meje tega sestavka. V zadnjih letih se je razvila še ena vrsta kvantnomehanskega teoreti- ziranja o fenomenih zavesti: raziskovanje posebnih fenomenov zavesti ob pomoči kvantnomehanskih modelov. Tu ne gre za redukcijo zavesti na kak vidik kvantno mehanske stvarnosti niti za kvantnomehanski model mo- žganskih stanj in procesov, temveč za izdelavo posebnih razlagovalnih modelov, ki sledijo nekaterim formalnim potezam standardne kvantne mehanike, npr. opisom kvantnih stanj s pomočjo posebnega Hilberto- vega vektorskega prostora, verjetnostni funkciji, kvantni prepletenosti pojavov ipd. Ni nujno, da ti modeli povsem posnemajo standardno kvantno mehaniko, lahko se omejijo le na nekatere pomembne podob- nosti obravnavanih pojavov s kvantno mehaniko. Atmanspacher navaja  P O L I G R A F I pet psiholoških fenomenov, ki kažejo nekatere podobnosti s pojavi kvan- tne mehanike: negotovo odločanje, delovanje semantičnih mrež, dvoj- no stabilna zaznava (npr. opazovanje istega lika na dva različna načina, med katerima ni zveznega prehoda), učenje in psihološki učinki zapo- redja vprašanj v raznih testih. Natančna statistična analiza teh pojavov pokaže določene podobnosti s pojavi kvantne prepletenosti ter kršenje zakonov klasične statistike (npr. kršitev ti. Bellovih neenačb, kar indi- cira neke vrste alokalnost in holistično naravo pojavov. Te pojave lahko preučujemo z računskimi postopki, podobni kvantnomehanskim in na tej podlagi lahko napovemo nove zanimive pojave. Zato ta smer razisko- vanja pomeni tudi empirično, ne le teoretično delo in obeta, da preraste v posebno znanstveno skupnost. Zavest kot polje potencialnosti Temu modelu raziskovanja in konceptualiziranja bi se tudi sam rad pridružil, ker se mi zdi najplodnejši od vseh omenjenih. Rad bi zaključil s svojo domnevo o nekaterih strukturnih podobnostih med doživljajsko zavestjo in kvantnofizikalnimi pojavi, ki pa ne dopuščajo zvajanja zave- sti na kvantno mehanska stanja in procese ali razlage zavesti s kvantno fiziko. Postavil bi naslednje tri temeljne domneve o zavesti kot polju poten- cialnosti in aktualiziranju te potencialnosti: PC: Stanje zavesti človeškega subjekta v določenem času predstavlja polje teženj (propenzij) za to, da se občutja subjekta, ki jih ima v določenem času, uvrstijo v njegovo aktualno sedanjost in pridobijo nek svoj doživljajski pomen. PC: Vsak čas subjektovega budnega življenja obstaja neka celota teženj za aktualiziranje potenciala za pridobivanje novih doživljajev in izkustev (za uvr- ščanje občutij subjekta v njegovo aktualno sedanjost in za osmišljanje občutij). PC: Pozornost subjekta na svoja občutja aktualizira ta potencial. Stabilna in konstantna pozornost na določeno polje izkustva vodi k stalnim »skokom« doživljajske zavesti iz sfere potencialnosti v aktualno izkustveno doživljanje. Moram poudariti, da razlikujem pozornost na sploh ter jo ločim od njenih podvrst: dejavne in pasivne pozornosti. Pozornost na sploh je  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I zame le subjektovo zavedanje občutij kot smiselnih delov njegove aktu- alne oz. utelešene sedanjosti. Dejavna pozornost je pozornost, ki se veže na kak cilj, namero, posebni obseg ali smer pozornosti. Tedaj dejavno »iščemo« določeno vrsto doživetij in se zavedamo njihove prisotnosti v našem trenutnem »tu in sedaj«. Pasivna pozornost je tedaj, kadar smo nekako »zadeti« od prihajajočih doživljajev in občutij, včasih kar težko verjamemo, da so to smiselni doživljaji. Ne vemo namreč dobro, kako jih naj povežemo z drugimi, bolj običajnimi občutji in doživetji v našo aktualno sedanjost. Posebna oblika pasivne pozornosti je npr. tedaj, ko zgolj opazujemo, kar se z nami dogaja, kakšne občutke ali misli ima- mo ob tem in nič ne posegamo v ta tok občutij. Lahko razvijemo »čisto zrenjsko pozornost« (npr. v kaki meditativni praksi, posebno v budizmu ali fenomenološki praksi prvoosebnega raziskovanja lastnega doživlja- nja). Realne oblike pozornosti so običajno mešanica dejavne in pasivne pozornosti z različnimi deleži in modifikacijami le teh. Izhajajoč iz teh treh domnev, ki se vsaj meni zdijo deskriptivno smi- selne, lahko postavimo nekaj podobnosti s klasičnim opisom kvantnih stanj. Navedel bom le nekaj najpomembnejših ali najbolj opaznih: . Kak kvantni sistem lahko merimo tako, da izmerimo nekatere nje- gove fizikalne kvantitete. Možne rezultate meritev običajno predstavi- mo s kompleksnim vektorskim prostorom (t. i. Hilbertovim prostorom) potencialnih in aktualnih stanj sistema. Celota vseh potencialnih stanj predstavlja polje potencialnosti za dani sistem (recimo mu »kvantno polje sistema«. '. Doživljajska zavest subjekta, ki je pozoren (v širšem smislu) na dolo- čeno polje pojavov, lahko opišemo kot celoto potencialnih in aktualnih doživljajev/izkustev. Celota potencialnih doživljajev predstavlja polje potencialnosti (recimo mu »polje zavesti« subjekta«). . Vsako potencialno stanje (kvantnega sistema) lahko formalno pred- stavimo kot nek vektor ψ v večdimenzionalnem in kompleksnem Hil- bertovem prostoru. Ta predstavlja celoto teženj za pridobivanje določe- nega rezultata merjenja v določenem času. '. Vsak potencialni doživljaj (zavestnega človeka) χ predstavlja celoto teženj za uvrščanje tega doživetja v aktualno sedanjost subjekta v dolo- čenem času in za njegovo izkustveno osmišljanje.  P O L I G R A F I . Celoto teženj ψ opišemo kot neke vrste vsoto (superpozicijo) vseh možnih poti za aktualizacijo ustreznega stanja (oz. za pridobitev kakega rezultata merjenja) (natančno matematično predstavitev tega opisa tu opuščam). Kadar kvantni objekt opazujemo tako, da ne posegamo vanj, tedaj se superpozicija kaže kot interferenco različnih valov. '. Celota teženj χ za uvrščanje potencialnega doživetja v aktualno seda- njost subjekta lahko opišemo kot nekakšno vsoto (superpozicijo) vseh možnih poti za aktualizacijo tega doživetja v aktualni sedanjosti subjek- ta in njegovo izkustveno osmišljanje. Kadar subjekt ni pozoren na svoje doživljanje, se mu kaže kot mešanica nejasnih občutij. . Prehod od še neizmerjenega stanja ψ k enemu od možnih rezultatov merjenj je trenutni (ali vsaj zelo nagel) in slučajni skok, ki »kolapsira« superpozicijo vseh možnih stanj v eno od njih. '. Prehod od še ne dojetega potencialnega doživljanja v aktualno zave- stno doživljanje subjekta pod vplivom subjektove pozornosti na dolo- čeno polje izkustva, je trenutni ali zelo nagel skok človeške zavesti od še nejasnih in pomešanih občutij v distinktivno in konkretno doživljanje. . Vedenje kompleksnega kvantnega sistema, ki sestoji iz več kvantnih subsistemov, je več kot le vsota vedenj teh podsistemov, temveč pred- stavlja specifično kvantno prepletenost (quantum entaglement) podsi- stemov, ki je izrecno holistične narave in dopušča trenutne ne-lokal- ne učinke, npr. trenutne in kontrastne spremembe stanj v podsistemih ne glede na razdaljo med njimi. Obstajajo posebne statistične lastnosti prepletenih sistemov, ki kažejo na ne-lokalne in trenutne povezave med njimi (npr. kršitev ti. Bellovih neenačb). '. Obstajajo nekateri pojavi človeške zavesti, ki se zdijo podobni pojavu kvantne prepletenosti, ki jih je navedel npr. Atmanspacher: negotovo odločanje, dvojno stabilna percepcija idr. Nekateri menijo, da je spo- sobnost sočasno in trenutno povezovanje različnih informacij, ki nasta- jajo v prostorsko različnih delih možganov, v enoto, podobno kvantni prepletenosti med različnimi stanji in dogodki v možganih (Mashour, ). Nekateri avtorji se sklicujejo na parapsihološke pojave (telepatija, telekineza) ali na jungovsko sinhroniciteto med dogodki (Pauli, Jung, , Radin, ) kot znake kvantne prepletenosti To so le nekatere izmed možnih podobnosti med doživljajsko zave- stjo in kvantnimi sistemi. Nikakor ne moremo postaviti popolne sime-  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I trije teh podobnosti v vseh glavnih potezah kvantne mehanike, kar kaže, da lahko govorimo le o delni podobnosti med strukturo potencialnosti doživljajske zavesti in strukturo potencialnosti v kvantnomehanskih sis- temih. To dejstvo po mojem mnenju že vnaprej izključuje vsako iskanje popolnih kvantnih modelov zavesti (kljub različnim poskusom njihove- ga oblikovanja, ki jih najdemo v literaturi). Po drugi strani pa so podane analogije vendarle toliko pomembne, da opravičujejo moje domneve PC–. Moja domneva skuša biti tudi neodvisna od posebnih interpre- tacij kvantne mehanike, zožuje se le na njihovo skupno formalno jedro. Na podlagi podanih analogij tudi ne morem skoraj ničesar reči o tem, kako se doživljajska zavest »implementira« v človeških možganih, npr. da gre za kako kvantno teorijo možganskih stanj, čeprav seveda tudi ne izključujem takšne povezave, a jo mora potrditi dodatno empirično raz- iskovanje v nevroznanosti in mikrobiologiji možganov. Navedene analogije (še) ne dopuščajo kakih trdnih domnev o tem, da in kako nam lahko prav podobnost zavesti z značilnostmi kvantnih sistemov lahko pojasnijo nastanek doživljajske perspektive na podlagi fizičnih stanj in procesov v možganih, ki takšne perspektive ne vsebujejo ali jo implicirajo. Zdi se, da tu potrebujemo še en »ontološki« kvantni skok, namreč iz »brez-perspektivičnosti« v kakršnokoli »perspektivič- nost«, a tedaj moramo predpostaviti, da je možnost zavzemanja določene doživljajske perspektive odprta za vse dovolj kompleksne sisteme, npr. za takšne sisteme, ki se odzivajo na procese v svoji okolici, razlikujejo med procesi, ki potekajo v sistemih in procesi zunaj njih in se odzivajo na potencialne, ne le na aktualne spremembe. V tem smislu govorim, da v nam dostopnem kozmosu obstaja »dimenzija doživljajske perspektivič- nosti«, ki je zame enako realna kot prostorsko-časovne dimenzije. Vse te dimenzije nudijo možnost »uvrščanja« realnih bitnosti na določena »me- sta« v kozmosu ter možnost kvantitativnih in kvalitativnih sprememb (fizično gibanje, spremembe v materialni strukturi in dinamiki sistemov, zavzemanje določene doživljajske perspektive). Vendar pa teoretska for- mulacija te moje domneve presega obseg in namen tega sestavka. O njej sem pisal v svoji knjigi Circles of Analysis (), obširnejši sestavek o tej temi pa pišem tudi za knjigo Mind in Nature (Markič, Ule, Uršič), ki izide naslednjo leto.  P O L I G R A F I Strukturne podobnosti med doživljajsko zavestjo in kvantnomehan- skim opisom fizikalnih sistemov še ne govorijo o tem, kakšna je »imple- mentacija« navedenih podobnosti v fizični, tj. podcelični, celični ali nad- celični ravni možganskih procesov. Ta implementacija se lahko vrši na vseh teh ravneh, vendar pa se nam tedaj zastavlja vprašanje »Kako lahko človeški možgani povzročajo, podpirajo ali posnemajo poteze, podobne kvantnomehanskim?« Ne želim spekulirati o možnih izvorih kvantne ali »kvantnolične« koherence elektrokemijskih procesov v obsežnejših predelih možganov, da bi tako pridobili kvantnolične poteze enotnosti in povezanosti zavesti v enoto intencionalnosti ter v njeno »skoncentri- ranje« okrog osebnega jaza, vendar ne izključujem možnosti za kvantno- lične koherence na različnih ravneh organizacije možganov. Menim, da se implementacija kvantnoličnih vzorcev v procesih člo- veškega telesa in duha dogaja na različnih ravneh biološke in nevrofizi- ološke organizacije človeškega organizma, posebej na različnih ravneh organizacije človekovih možganov. Na vsaki višji ravni organizacije mož- ganov, začenši z bazično (mikro in makrofizično) ravnjo delovanja mož- ganov izgubimo nekatere kvantnolične poteze prejšnjih ravni in pridobi- mo nekatere nove in jasnejše izražene kvantnolične poteze. Doživljajska zavest je po mojem mnenju naravna posledica vseh in ne le višjih (npr. nevronskih ali sinaptičnih) ravni delovanja in organiziranja možganov. V tem smislu doživljajska zavest zame ni le emergentni pojav nevronske možganske mreže, temveč je emergentni pojav vseh ravni delovanja člo- vekovega organskega življenja. Gotovo, lahko obstajajo kake stroge povezave ali vsaj stroge korelacije med enostavnimi doživljaji in določenimi predeli in načini aktiviranja človeških možganov (o tem govorijo številne raziskave, za pregled gl. Mashour, ). V prej navedenih primerih emergence zavesti vidim pomemben primer pojavljanja kompleksih struktur in procesov, ki so »implicitno« prisotni že na bazični ravni fizične stvarnosti, vendar lahko postanejo eksplicitno prisotne na višjih ravneh fizične stvarnosti. Takšni emergentni sistemi, lastnosti in odnosi lahko izhajajo holističnih spre- memb materialnih struktur in materialnih procesov, ne terja nujno kake podpore »od zgoraj«, tj. iz višjih ravni noetične stvarnosti. Vendar pa tudi ne izključujem tovrstnih podpor oz. vplivov.  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I Ni treba, da verjamemo v kako strogo identiteto duševnih procesov, procesov v možganih in kvantnimi procesi, kajti določene primere »ma- kroskopske« realizacije kvantni, oz. kvantnoličnih procesov. Diederik Aerts je npr. predstavil povsem makroskopski »hidrodinamični« model gibanja vode v dveh medsebojno povezanih posodah, polnih vode, ki zanikuje ti. Bellove neenakosti (Aerts, ). To dejstvo kaže na določeno obliko nelokalne korespondence med makroskopskimi fizičnimi objek- ti. Domnevam, da so tudi v možganih podobno možne makrofizične implementacije kvantnolične koherence in kvantnolične prepletenosti, ne da bi to terjalo nujno navezavo na »pravo« kvantno ravnjo delovanja možganov. Videli smo, da po »subjektivistični« interpretaciji kvantne mehanike kolaps valovne funkcije terja obstoj zavestnega opazovalca, ki določi tako značaj merjenja, možne rezultate merjenja (to formalno ustreza določitvi prednostne baze v Hilbertoven prostoru, tj. množice baznih vektorjev, od katerih vsak od njih predstavlja enega od lastnih vektorjev ustrezne- ga »opazovalnega operatorja«) kot tudi s svojo pozornostjo na rezulta- te meritve »zlomi« valovno funkcijo. Po Stappu je opazovalčeva izbira vprašanj dogodek, ki je zunaj (dosedanje) formulacije kvantne mehani- ke (gl. Stapp, : –). Vendar je po kopenhagenski interpretaciji zunaj kvantne mehanike tudi morebitni učinek zavestne pozornosti na valovno funkcijo, natančneje, sprememba iz opazovalčevega »neznanja« glede stanja kvantnega sistema v njegovo »novo znanje« o njem. Ne- znanje je zajeto v valovni funkciji, znanje v rezultatih merjenja. Z eno besedo povedano, tako opazovalčeva zavest, ki prehaja iz znanja v ne- znanje kot samo zastavljanje vprašanj, sta po Stappu zunaj ortodoksne kvantne mehanike. Če nekoliko parafraziram to stališče in ga metaforično prenesem na vlogo doživljajskega subjekta, lahko ugotovim, da tako zavest osebe, ki doživlja prehod(e) iz nepozornosti na svoje doživljaje v pozornost na svoje doživljaje kot tudi njeno usmerjanje pozornosti presegata območje in doseg kvantnoličnih potez doživljajske zavesti. Moja domneva je, da oboje terja posebno obliko zavzemanja doživljajske perspektive, namreč takšno, ki za vsak doživljajski subjekt vsebuje določeno poznavanje nje- gove individualno specifične in »rodovne« doživljajske perspektive, v prime- ru ljudi, poznavanje pomične točke svoje vsakokratne aktualne prezence  P O L I G R A F I (lahko bi dejali, aktualne »tukajšnosti« in »zdajšnosti«) glede na osebno, družbeno in zgodovinsko opredeljivo časovno in prostorsko bližino/od- daljenost stvari in dogodkov, ki jih subjekt doživlja. To pa že ni več le stvar doživljanja oz. zavedanja doživljanja, temveč tudi stvar dosegljive- ga znanja subjekta o tem, kako je z njim v svetu, ki si ga deli z drugimi ljudmi. To znanje je prej subjektova sposobnost za svoje pozicioniranje in za svoje orientiranje v svetu kot njegova propozicionalna vednost o tem, kako je z njim, vendar vsebuje intersubjektivne in transsubjektivne sestavine, npr. dostop do zanesljivih informacij, ki subjektu omogočajo pozicioniranje in orientiranje. Lahko govorimo o nekakšnem objektiv- nem duhu, ki je vsebovan v posameznikovem doživljanju situacij, ki jih deli s soljudmi in v njegovem smiselnem delovanju v teh situacijah. S tem sem se zopet dotaknil kritične točke, na katero smo naleteli že prej v obravnavi kvantnomehanskih modelov zavesti: Za polno razumevanje kvantne mehanike kot tudi doživljajske zavesti potrebujemo določeno znanje, ki sega preko individualnega uma, točneje, sega preko individu- alnega doživljanja, zadeva več umov hkrati in tudi več zgolj »možnih« umov. Lahko pa ugotovim, da noben od predstavljenih kvantnomehan- skih modelov zavesti ne govori o tem, večinoma niti ne vsebuje te pro- blematike (delno se jo dotikata Stapp s konceptom »zastavljanja vpra- šanj« naravi in Penrose z interakcijo med platonskim svetom in ostalima dvema svetovoma). V tem smislu so vsi kvantnomehanski modeli zavesti »prekratki«, manjka jim prav duhovna komponenta. Seveda pa je poj- movno opredeljevanje odnosa (objektivni) duh-zavest nova naloga, ki si jo bom prihranil za kako drugo priložnost. L i t e r a t u r a . Aerts, D. (). »A possible explanation for the probabilities of quantum me- chanics and a macroscopic situation that violates Bell inequalities.« V: P. Mittel- staedt idr. (ur.), Recent Developments in Quantum Logic. Grundlagen der Exacten Naturwissenschaften, vol.. BI, Mannheim: –. . Atmanspacher, H. (). »Clarifications and Specifications. A Conversation with Henry Stapp.« Journal of Consciousness Studies, (): –.  O K V A N T N O M E H A N S K I H M O D E L I H Z A V E S T I . Atmanspacher, H. (). »Quantum Approaches to Consciousness.« V: E. Zalta (ur.), Stanford Encycklopedia of Philosophy, http://plato.stanford.edu/entries/ qt-consciousness/ (posneto . Nov. ). . Barrett, J. A. (). e Quantum Mechanics of Minds and Worlds. Oxford University Press, Oxford. . Bohm, D. (). Wholeness and the Implicate Order. Routledge, London. . Bohm, D., Hiley, B. J. (). e Undivided Universe. An Ontological Inter- pretation of Quantum Mechanics. Routledge, London. . Chalmers, D. J. (). e Conscious Mind. In Search of a Fundamental eory. Oxford University Press, Oxford. . Eccles, J. C. (). How the Self Controls its Brain. Springer, Berlin. . Fagg, L. (). Physics and Whitehead Workshop, August -. Claremont School of £eology, . http://www.ctrprocess.org/publications/ProcessStudies/PSS/PhysicsandWhi- teheadWorkshop.pdf . (posneto, . Nov. ) . Hameroff, S. R., Penrose, R. (). »Conscious events as orchestrated space- time selections.« Journal of Consciousness Studies (), –. . Heisenberg, W. (). Physics and Philosophy. Harper & Row, New York. . Jammer, M. (). e Philosophy of Quantum Mechanics. e Interpretations of Quantum Mechanics in Historical Perspective. A. Wiley, New York. . Lockwood, M. (): Mind, Brain & the Quantum. e Compound ‘I’. Blackwell, Oxford. . London, F., and Bauer, E. (). La théorie de l’observation en mécanique quan- tique. Hermann: Paris. . Lotka, A. J. (). Elements of Mathematical Biology, Dover Publications, New York. . Mashour, G. A. (). ‘£e cognitive binding problem: From Kant to quan- tum neurodynamics.’ NeuroQuantology, : –. . Neumann, J. von (). Die mathematischen Grundlagen der Quantenmecha- nik. Springer, Berlin. . Pauli, W., Jung, C. G. (). Atom and Archetype: e Pauli/Jung Let- ters,-, (ur. C. A. Meier) Princeton University Press, Princeton. . Penrose, R. (). e Emperor’s New Mind. Oxford University Press, Oxford. . Penrose, R. (). Shadows of the Mind. Oxford University Press, Oxford. . Peruš, M. (): Biomreže, mišljenje in zavest. DZS, Ljubljana. . Radin, D. (). Entangled Minds. Pocket Books, New York. . Ricciardi, L. M., Umezawa, H. (). »Brain and physics of many-body pro- blems.« Kybernetik, , –.  P O L I G R A F I . Stapp, H. P. (). »Whiteheadean approach to quantum theory and the ge- neralized Bell’s theorem.« Foundations of Physics, Vol. , I/: –. . Stapp, H. P. (). »Attention, intention, and will in quantum physics.« Jour- nal of Consciousness Studies (/), –. . Stapp, H. P. (). »Whiteheadean quantum ontology.« V: H. P. Stapp, Min- dful Universe. Quantum Mechanics and the Participating Observer. Springer, Berlin, . Stapp, H. P. (). Mind, Matter and Quantum Mechanics. Springer, Berlin. . Ule, A. (). Circles of Analysis. Essays on Logic, mind and Knowledge. LIT, Berlin, Wien. . Uršič, M. (). Daljna bližina neba: človek in kozmos (Štirje časi. Jesen: Tretji čas). CZ, Ljubljana. . Vitiello, G. (). »Dissipation and memory capacity in the quantum brain model.« International Journal of Modern Physics. B: –. . Whitehead, A. N. (). Process and Reality () (popr. izdaja, ur. D. R. Griffin in D. W. Sherburne). Free Press, New York. . Wigner, E.P. (). »Remarks on the mind-body question.« V: E. Wigner, Symmetries and Reflections, Indiana University Press, Bloomington: –.