49 Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre Three-dimensional documentation of dry-stone architecture of the Kras and Istria regions © Seta Štuhec seta.stuhec@gmail.com Uvod Kamen se kot gradbeni material uporablja že tisočletja. Preden so začeli uporabljati veziva, so kamnite zido- ve, obrambne konstrukcije, bivališča, zatočišča, kultne prostore idr. gradili v suhozidni tehniki in se zanašali na gravitacijo (maso in trenje kamnov), ki je kamne tr- dno držala skupaj. Zaradi svoje stabilnosti so se tovrstne konstrukcije ohranile vse do danes. Predvsem pokrajine bogate s kamnom, kot sta Kras in Istra, so prepredene s sistemi suhozidnih zidov, ki pa niso le priče preteklo- sti, temveč se jih uporablja in gradi še danes. Poleg eno- stavnih zidov, ki so služili zbiranju kamenja, zaščiti pred burjo, zamejitvijo posesti ipd. na tem območju zasledimo tudi iz kamna grajene ostanke prazgodovinskih gradišč in nekropol. Vsaj od začetka 19. stoletja (tako daleč seže živ spomin) do vključno 20. stoletja (verjetneje pa so jih gradili že stoletja prej) na Krasu stojijo pastirske hiške, ki jih v Istri imenujejo kažuni. Ne le zatočišča, tudi kmečki domovi so bili takrat grajeni iz kamna brez veziva. V po- ročilu vodje policije v Trstu A. Pittonija iz leta 1786, kot ga omenja A. Panjek (Panjek 2006), je zapisano, da so skoraj vsi kmečki domovi grajeni v tehniki suhozida. Omenjene kamnite konstrukcije še danes sooblikujejo po- krajino in vplivajo na življenje v njej. Kljub vseprisotno- sti tovrstne arhitekture na tem območju pa vernakularna arhitektura (imenovana tudi ljudska/podeželska/domoro- dna) v arheologiji pri nas še ni bila predmet obsežnejših raziskav. Medtem ko je arheologija vernakularne arhitek- ture v tujini uveljavljena panoga (Alcock 2010; Johnson 2010; Horning A., Hicks 2006; Parker Pearson, Richards Izvleček: Ljudje, ki poseljujejo kraško pokrajino, že od nekdaj s pridom izkoriščajo njene naravne danosti. Iz kamna so v tehniki suhozida gradili gradišča, grobnice, zidove, zatočišča, pregrade ipd. Kot možnost dokumentiranja tovrstne kulturne dediščine smo v članku na primeru bronastodobnega gradišča v Monkodonji pri Rovinju in pastirske hiške iz začetka 20. stoletja na Krasu preizkusili tehniko 3D (tridimenzionalne) digitalizacije na podlagi fotografij. V nadaljevanju smo preverili uporabnost izdelanih 3D modelov za potrebe arheološke analize in interpretacije. Ključne besede: suhozidna arhitektura, Kras, Istra, 3D digitalizacija, fotogrametrija, analiza 3D podatkov 1.02 Pregledni znanstveni članek Abstract: For thousands of years, people inhabiting the Kras and Istria regions have been taking advantage of a readily available natural resource – stone. Using the dry-stone building technique, they erected hillforts, tombs, walls, shelters, barriers and so forth. Today, we strive to document this cultural heritage. The contribution presents a three-dimensional image-based digitization technique of documentation. It is illustrated with two case studies: the Bronze Age hillfort on Monkodonja near Rovinj (Istria, Croatia) and an early 20th century shepherd’s house (hiška in Slovenian) from the Kras (Slovenia). The contribution also assesses the usefulness of the 3D models in an archaeological analysis and interpretation. Keywords: dry-stone architecture, Kras, Istria, 3D digitization, photogrammetry, 3D data analysis 1996), se pri nas s to problematiko ukvarja le nekaj arhi- tektov in etnologov (Juvanec 2004, 2013; Sedej 1988/90; Ledinek Lozej 2006; Zupančič 2003; Fister 1999; Ren- čelj, Lah 2008). Prav tovrstno stavbarstvo na Krasu je z arheološkega vidika zanimivo predvsem zaradi svoje dolgoživosti. Zaradi uničujočega delovanja naravnih de- javnikov in svojevrstnosti obravnavane kulturne dedišči- ne potrebujemo metode in tehnike, ki bodo omogočile čim bolj celostno dokumentacijo in nudile orodja za na- daljnjo arheološko analizo. Kot možnost dokumentiranja bomo v nadaljevanju na konkretnih primerih predstavili 3D (tridimeznionalno) digitalizacijo objektov, izvedeno na podlagi fotografij. Zanimale nas bodo njene prednosti in potencial za sledečo analizo ter interpretacijo stoječe arhitekture. Za potrebe celovitega obravnavanja in razumevanja kompleksnosti problematike raziskovanja kraške suhozi- dne arhitekture bomo v prvem delu sestavka predstavili zgodovino suhozidne gradnje ter njeno trenutno stanje na Krasu in v Istri. V nadaljevanju bo s pomočjo primera prazgodovinskega zidu iz Monkodonje v Istri in pastirske hiške s Krasa predstavljena tehnika izdelave 3D modelov na podlagi fotografij. Slednja bo služila tudi kot prikaz možnosti in potenciala analize 3D modelov za potrebe arheološke interpretacije stoječe arhitekture. Kamen kot gradbeni material Trdnost in trpežnost sta dve izmed pomembnih značilnosti kamna kot gradbenega materiala. Kamnite stavbe so na- mreč človeku všečne že na psihološkem nivoju, saj njiho- Arheo 31, 2014, 49–68 50 ve lastnosti predstavljajo zavetje in dajejo občutek varno- sti (Flynn 2011, 15). Uporaba kamna za gradnjo je torej poklon trajnosti, hkrati pa zagotavlja gradnjo prihodnosti (McRaven 1997, 2). Primer so tlakovane ulice v mestu Bath v Angliji, ki so jih zgradili Rimljani še pred letom 407. Preživele so številne popotnike in prevozna sredstva kot so konji, kočije in celo avtomobili (Flynn 2011, 16). V primerjavi z lesenimi konstrukcijami, so kamnite zgradbe bolje odporne na vodo, mrčes in ogenj. Po drugi strani pa je kamen težek, stežka se ga premika, ob tem pa se ga precej težje kot les tudi obdeluje (McRaven 1997, 3). Prav zato je gradnja iz kamna, predvsem pa gradnja brez uporabe veziva, zahtevna. Za gradnjo suhozidnih konstrukcij, ki bodo lahko kljubovale zobu časa ter na- ravnim in antropogenim vplivom, so potrebni znanje, izkušnje, spretnost, natančnost in potrpežljivost, saj ka- mnita gradnja zahteva svoj čas. Glede na namembnost, kulturne značilnosti in končno obliko zgradbe, obstaja več možnosti zlaganja kamenja, pri čemer vse temeljijo na upoštevanju gravitacije in težišč. Osnova zlaganja ka- mnov v suhozid je prekrivanje, ko zgornji element s svo- jo maso in trenjem veže spodnja dva (Juvanec 2011, 6). Za takšno gradnjo je primernih več vrst kamna, vendar je bil apnenec že od nekdaj eden izmed bolj priljubljenih. Kot eden izmed standardov za kamnita gradbena dela se je obdržal vse do okoli leta 1900, ko se prvič pojavijo be- tonski bloki (McRaven 1999, 4). Vzroke za njegovo pri- ljubljenost gre iskati v značilnostih sedimentih kamnin med katere spada. Te se namreč tvorijo v slojih, zato jih je lažje lomiti in klesati. Kljub tem lastnostim je apnenec dovolj trden in gost, da je primeren za gradnjo (Vivian 1978, 7). Prvi graditelji iz kamna so izkoriščali naravne danosti in uporabili kamen, ki jim je bil na voljo. Pogosto so ga nabirali v okolici in s tem hkrati očistili površine namenjene pašništvu in poljedelstvu. Takšne vzorce zbi- ranja kamna poznamo s Krasa še iz polpretekle zgodo- vine, na ta način pa so nastali tudi sistemi zidov, groblje ali griže in kasneje tudi pastirske hiške. Razmeroma čist zgodnjekredni apnenec so na Krasu za gradnjo gradišč sicer uporabljali že v prazgodovini, kasneje pa za gradnjo tamkajšnjih in okoliških hiš. Ko so nekoliko pozneje na- stali večji kamnolomi (npr. v Nabrežinskem podolju), so kamen po zaslugi dobrih prometnih povezav izvažali tudi na Dunaj in drugam (Kladnik, Rejec Brancelj 1999, 205). Poleg nabiranja kamenja v naravi tudi lomljenje kamna v kamnolomih močno preoblikuje, spreminja in soustvarja pokrajino. Tako je bil npr. hrib na katerem sto- ji Monkodonja (Istra) z lomljenjem kamna preoblikovan tako, da je ustrezal urejanju naselja na vrhu hriba (Hänsel et al. 2007, 84). Ne le s končnimi konstrukcijami, tudi s pobiranjem kamenja ljudje oblikujejo prostor, ki deluje povratno in omogoča ali omejuje človekove dejavnosti nekoč in tudi danes. Kratek pregled uporabe suhozidne gradnje na Krasu in v Istri Kamnita gradnja brez veziva je bila na območju Krasa in Istre prisotna že v prazgodovini (pregled za Kras v Vinazza 2014). Ljudje so izkoriščali naravne danosti in tako od zgodnje bronaste dobe na tem območju gradili gradišča z značilnimi kamnitimi obzidji in zidovi (npr. Monkodonja, Hänsel, Teržan 2000). T. i. kaštelirska kul- tura je bila razširjena v Istri in na Krasu ter je svoj zaton doživela v pozni železni dobi (Teržan 1999, 136), ko so nova naselja začela nastajati v ravnicah v bližini rodo- vitne zemlje (Slapšak 1999, 147). Za kaštelirsko kultu- ro so značilna s suhozidnim obzidjem utrjena naselja na vrhovih gričev in hribov imenovana tudi kaštelirji, ki pa so svojo velikost in obliko prilagajala oblikovanosti tal (npr. Sv. Mihael pri Grižah, Valerija nad Danami pri Di- vači, Kaštelir pri Jelarjih) (Dular 1999, 82). Gradišča so bila razširjena po vsej Evropi, a se obravnavana gradišča od ostalih razlikujejo glede na način gradnje, gradbeni material in predvsem po najdbah (Flego, Rupel 1993, 23). Doslej na slovenskem Krasu še ni bilo sistematično raziskano nobeno izmed gradišč 1 , zato se je pri razisko- vanju omenjene kulture na Krasu potrebno opirati na pre- cej bolj številne raziskave z območja Tržaškega Krasa in Istre (npr. Flego, Rupel 1993; Boltin 1958–59, 1960–61; Buršić Matijašić 2008; Cunja 1992; Čović 1983; Hänsel et al. 1997; Hänsel, Teržan 1999; Sakara Sučević 2012a, 2012b). Na tem mestu velja omeniti britanskega konzu- la Richarda F. Burtona, ki je deloval v Trstu in že leta 1874 objavil zapiske o prazgodovinskih gradiščih v Istri v delu Notes on the Castellieri or Prehistoric Ruins of the Istrian Peninsula (Burton 1874). Izjemnega pomena pa je predvsem delo Carla Marchesettija, ki je že leta 1903 popisal gradišča širšega prostora Istre in Krasa v delu I 1 Večinoma gre za popise gradišč (pregled v Novaković 2001) ali zaščitna izkopavanja, npr. Tomaj (Osmuk 1995; Bratina 2001) in Štanjel (Vinazza 2011; Fabec, Vinazza 2014), Lukovec s prazgodo- vinsko gomilo na hribu Rabotnica (Slapšak 1974a), Škrbina in vrh Lipovnik (Slapšak 1974b), Graček nad Famljami (Novaković, Turk 1991), obrambni stolp na Ostrem Vrhu pri Štanjelu (Teržan, Turk 2005; ista 2006; ista 2014) in drugi. Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 51 Castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia (Marchesetti 1903). Do sedaj je bilo na Tržaškem raziskanih več gradišč (npr. Potok na Jaknah – Terzo ramo del Timavo, Devin (na Ul'ci) – Insediamento di Duino, Gradec pri Slivnem – Castelliere di Visogliano, Sv. Lenart – Castelliere di San Leonardo, Gradec nad Saležem – Castelliere di Sales). Le nekatera izmed njih so dočakala ponovno naselitev po tem, ko so bila s prihodom Rimljanov opuščena (npr. Kontovel – Castelliere di Contovello, Kaštelir nad Ko- rošci – Castelliere di Monte Castellier degli Elleri in Stare Milje – Castelliere di Muggia Vecchia). Nekatera (Kontovel, Stare Milje) so ostala poseljena še v srednjem veku. Danes je na večini mogoče videti le ruševine obzi- dij katerih obseg se je verjetno razlikoval glede na njiho- ve funkcije (Flego, Rupel 1993, 23). Flego namreč meni, da so bila stalno naseljena le večja gradišča, medtem ko so manjša služila kot pribežališča. Tej tezi pritrjuje tudi odkritje nižinskih naselij Na Vrtači – Castelliere di Cero- glie in Gričič (Flego, Rupel 1993, 24). Novejše raziskave pa kažejo, da višinska poselitev v pozni prazgodovini ni izključna vrsta poselitve niti na slovenskem Krasu (Slap- šak 1999) kot dokazuje npr. Sveto pri Komnu (Guštin 2011, 28). Predvsem obmorska naselja so bila že zgodaj pomemb- na za trgovske povezave med Sredozemljem in srednjo Evropo, preko njih pa so v bližino naših krajev prihajali tudi grški vplivi. Za nekatere izmed 240 z materialnimi ostanki potrjenih gradišč Istre (Buršić Matijašić 2008, 485), velja, da lahko prepoznamo grški vpliv v načinu gradnje zidov, nekateri pa pravijo, da so jih morda gradili kar Grki sami (Buršić Matijašić 2008, 516). Naselbine tako kot obrambne konstrukcije niso bile zgrajene naen- krat. Vpliv Sredozemlja in grške kulture v železni dobi je postopoma sprožil razlikovanje med pomembnostjo gra- dišč, kar se odraža v načinu gradnje zidov (Buršić Mati- jašić 2008, 518). V helenističnem obdobju se je po celo- tnem Sredozemlju razširil makedonski način obrambne gradnje. Zidovi, nastali kot odraz grške kolonizacije na Jadranu v 4. in 3. stoletju pr. n. št. so bili tako zgrajeni iz velikih klesanih blokov (npr. Osor (Cres), Krk in Ase- rija (pri Benkovcu v Dalmaciji) (Buršić Matijašić 2008, 511)). Grški vplivi pa niso bili vidni le v gradnji obrambnih zi- dov, temveč kot tholos interpretirajo tudi grobnico z Ma- klavuna (Hänsel, Teržan 1999). Grobnica v Maklavunu naj bi imela s stopničenjem zgrajeno nepravo kupolo, kar raziskovalci sklepajo na podlagi razporeditve, oblike in velikosti porušenih kamnitih blokov, ki ležijo v grobnici in okoli nje (Hänsel, Teržan 1999, 75–78). Tudi gomile, ki jih najdemo povsod po Istri naj bi kazale na poveza- nost istrskega polotoka z istočasnimi sredozemskimi kul- turami, kar sklepajo na podlagi bronastih nožev najdenih v okolici grobov (Mihovilić 2009, 54 povzeto po Buršić Matijašić, Žerić 2013, 71). Poleg grobnic so impresivne prazgodovinske konstruk- cije, ki pokrajino zaznamujejo še danes, obzidja in obrambni zidovi. Marchesetti je zabeležil najvišja obzid- ja v velikosti 6 do 8 metrov, predvideval pa je, da so bila prvotno visoka okoli 10 metrov. Višina in velikost sta bili odvisni od naravnega terena – graditelji so prostor za na- selitev izbirali premišljeno tako, da so bila čim bolj na- ravno zavarovana, zato zidov mnogokrat ni bilo potrebno graditi iz vseh strani, saj je zadoščalo zelo strmo pobočje (Buršić Matijašić 2008, 517). Tako kot gradišča sama tudi obzidja in zidovi niso nastali naenkrat, temveč so jih postopoma dograjevali in spreminjali glede na takratne potrebe. Zahodni vhod na Monkodoniji je dober primer večfaznega grajenja. Način gradnje in položaj pričata o spremembah strateških potreb, nevarnosti ali družbenih sprememb znotraj naselja, ki so nastajale tekom njegove uporabe (Buršić Matijašić 2008, 519). Prav tako so dotič- na obzidja in zidovi gradišč značilni elementi, na podlagi katerih se je oblikovala ideja o času kdaj so gradišča na- stala in o ljudeh, ki so jih gradili. Na več težav kot pri raziskovanju še stoječih obzidij in zidov ter gomil naletimo pri proučevanju bivalnih stavb. Na Tržaškem so na nekaterih gradiščih na notranji strani obzidja ohranjeni prečni zidovi, za katere nekateri menijo, da bi lahko bili podporni zidovi za bivalne police (Flego, Rupel 1993, 24). Bivalni prostori so imeli večinoma iz ka- mna zidane le temelje oz. spodnji del hiše, ki je podpiral si- cer leseno hišo. Poleg kombinirane gradnje zapisi antičnih piscev, kot sta Vitruvij in Strabon poročajo tudi o lesenih hišah, ki so imele stene iz prepleta, premazanega z blatom, ter tudi o hišah, v celoti grajenih iz kamna (povzeto po Buršić Matijašić 2008, 526). Slednje najdemo v Monko- donji, kjer se dve izmed hiš, stisnjenih v nizu, naslanjata na obrambni zid (Hänsel et al. 1997, 83). Marchesetti meni, da so bivalne stavbe na ta način gradili, da so se dodatno zavarovali pred nevarnostjo in vremenskimi nevšečnostmi kot je burja. Podobne naslonjene konstrukcije iz kamna še Arheo 31, 2014, 49–68 52 danes poznamo na Velebitu, kjer jih uporabljajo pastirji. V zidove vgrajeni in pravokotnega tlorisa so tudi nekateri tipi poljskih hiš, ki jih v Istri imenujejo kažuni. Med poznani- mi prazgodovinskimi hišami Istre za enkrat prevladujejo pravokotni tlorisi, pojavljajo pa se tudi krožni in polkrožni (npr. Mažin pri Balu in Sv. Peter – Tondolon pri Čabru- niću). Leta 1906 je A. Gnirs (Gnirs, 1906) pod tumulom v Paraviji (Istra) našel manjši zid krožne oblike, ki ga je raz- lagal kot ostanek stanovanjskega objekta, podobnega da- našnjemu kažunu južne Istre. Prvi, ki je poskušal poiskati povezavo med prazgodovinskimi hišami in kažuni, je bil Battaglia (Battaglia 1926, 42). Nadalje je okrogle zidove, ki so obdajali bronastodobne grobove, razložil kot simbol- no postavljeno hišo za posmrtno življenje. Med arheologi in etnologi že dlje časa obstaja dvom o tem, ali so kažuni nasledniki prazgodovinskih hiš, vendar do danes arheolo- ških raziskav, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo po- trdili to tezo, (še?) ni (Buršić Matijašić 2008, 529–530). Pastirske hiške, podobne kažunom, najdemo tudi pri nas in po vsej Evropi. Služile so kot zaščita za enega ali več ljudi, navadno pastirjev, poljedelcev ter ponekod tudi ka- mnosekov. V njih so lahko shranjevali hrano in orodje. V nekaterih večjih tovrstnih stavbah pa so v njih imeli tudi živali. Starost posameznih pastirskih hišk na Krasu je težko določljiva, prav tako pa do sedaj nobena ni bila arheološko raziskana. Spomin domačinov o gradnji naj- starejših hišk sega v 19. stoletje, povsem verjetno pa je, da so jih gradili že prej. Takšna kamnita zatočišča kot jih poznamo danes so prisotna že vsaj od 15. stoletja dalje (nedvomni dokazi, kjer je v hiško vrezana letnica 1612 pa najdemo v kraju Lassure) (Juvanec 2011, 8). Gradnja hišk, s katero si niso ustvarili le zatočišča, temveč so na kup nabrali tudi kamenje, ki je oviralo učinkovitejše po- ljedelstvo in pašništvo, je trajala vsaj do druge svetovne vojne. Dejavnost zbiranja kamenja je bila precej razširje- na, saj kamenje močno omejuje kmetijski izkoristek po- vršine. Najenostavnejše in najpogosteje je bilo zbiranje kamenja v konstrukcijah, kot so griže in groblje, kjer je zid sklenjen v krog, v sredino pa je nametan kamen. Skle- njen zid je tako preprečeval kamenju, da bi se sčasoma ponovno razlezel na polja in njive. Z odvečnim kamnom naj bi gradili tudi zidove, ki se razprostirajo po vseh obravnavanih kraških območjih. Tovrstni zidovi naj bi med drugim služili tudi kot meje med zemljišči, zaščito pred burjo in za usmerjanje drobnice med pašo (Panjek 2006, 49ss). Tovrstni zidovi so najpogostejša oblika su- hogradnje, sicer pa so na suho še donedavna gradili zato- čišča, še v 18. stoletju pa tudi kmečke domove in deloma tudi hleve (Panjek 2006, 21). Danes so suhozidni zidovi deloma še vedno v uporabi, vendar so zaradi preusmeritev gospodarskih dejavnosti precej izgubili na pomenu, kot so ga imeli nekoč. Danes si ljudje v suhozidu večinoma urejajo vrtove, na katerih lahko na Krasu zasledimo tudi okrasne pastirske hiške. Skrb za kulturno dediščino Kras in Istro je od prazgodovine pa do danes močno za- znamovalo izkoriščanje njihovih naravnih danosti (pred- vsem obilice kamna). Bronasto in železnodobna kašte- lirska kultura s svojimi značilnimi in pogosto od daleč prepoznavnimi utrdbenimi ruševinskimi grobljami še danes soustvarja kulturno krajino. Prazgodovinska gradi- šča združujejo geografske značilnosti, gradbene podvige in znanje naših prednikov. Na prazgodovinska gradišča se vežejo tudi kasnejše, srednjeveške romarske cerkve in bogato ustno izročilo (Guštin 2011, 31). Prav tako pre- bivalce Krasa veže ustno izročilo s pastirskimi hiškami, kjer med drugim vsako straži poseben kamen, imenovan stražič, ki ga postavijo nad vhod na streho. Ni dvoma, da je suhozidna dediščina še vedno vpeta v življenje teh krajev. Kot takšno jo je potrebno zavarovati, saj ji kljub njeni pomembnosti za poznavanje in razumevanje kul- turne dediščine teh krajev grozi nevarnost uničenja. Kamen je sicer zelo trpežen gradbeni material, a zaradi nenehne izpostavljenosti ostrim klimatskim vplivom, ki- slemu dežju, eroziji in burji, ni večen. Apnenec, ki pre- vladuje na omenjenih najdiščih, naj bi takšnim razmeram kljuboval „le“ 10000 let (Vivian 1978, 11). Večji problem je erozija, ki ogroža predvsem zidove na pobočjih. Mno- gi zidovi se zaradi stalnega razraščanja vegetacije tudi izgubijo. V Istri, npr. na Monkodonji, je nekatere dele že močno prerasla makija, hiške na pogozdenem Krasu je zelo težko najti, mah, korenine in drevesa pa pogosto destabilizirajo postavljene stavbe. Bolj kot naravni dejavniki, grožnjo tovrstni kulturni de- diščini predstavljajo ljudje. Kamne z gradišč so pogosto odnašali, za gradnjo novih stavb in zidov. Že v času novo- veške kolonizacije Istre v 16. in 17. stoletju so kamenje iz Nezakcija uporabili za gradnjo naselja Valtura in Muntić (Buršić Matijašić 2008, 517). Prav tako so odnašali kame- nje z Monkodonje, da bi pridobili nov prostor in kamenje porabili drugje. Podobno se je godilo gradiščem na slo- Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 53 venskih tleh. Kamenje s Tabora pri Vrabčah je bilo pora- bljeno pri gradnji nove ceste na Vrheh (Osmuk 1977), v bližini Martinišča (severno od Svetega) so našli ostanke okoli 1200 metrov dolgega obzidja, ki je bilo uničeno za- radi kmetijskih dejavnosti (Petru 1975). Več pretresov je doživel tudi Graček nad Famljami v Vremski dolini, ki so ga v 60. letih uporabljali kot kamnolom, v 80. so čezenj speljali telefonsko povezavo, pešpoti in gozdne poti, še danes pa občasno na njem kurijo kresove. Pretresljivo je, da sekundarno rabo kamna s starejših hiš vernakularne ar- hitekture (s pridobljenim dovoljenjem lastnikov območja) priporočajo tudi številni (sicer tuji) priročniki za gradnjo suhega zidu (Flynn 2011; Gallagher et al. 2008; McRaven 1999). V tem se kaže odnos ter predvsem nepoznavanje in nezavedanje vrednosti tovrstne kulturne dediščine. Ne le namenska preuporaba gradbenega materiala, tudi prva in druga svetovna vojna sta pustili posledice. Tako so bile uničene gomile na Tržaškem. Ostanki so danes vidni le na območju Kokoši (Velika Groblja) in na vrhu Medvedjaka, medtem ko so druge (Griža pri Proseku, Vrh Grmade, okolica Njivic) poznane le iz literature (Fle- go, Rupel 1993, 24). Verjetno je mogoče razlog za takšno ravnanje pripisati predvsem nepoznavanju pomena tovrstne kulturne dedi- ščine. Kulturni delavci in ostali zainteresirani bi se mora- li truditi z ozaveščanjem o obstoju, pomembnosti in po- menu tovrstne kulturne dediščine. Korak v to smer je bilo narejeno pri projektih kot so Kras-Carso, KRAS 2011, reVITAS in Living Landscape, v Istri pa so na Monko- donji in v Mušegu uredili arheološki park. Med obiskom slednjih v letu 2014 pa smo opazili, da so informativne table že močno zbledele, tako da se jih večinoma ne da prebrati. Na internetu o samem najdišču in arheološkem parku prav tako ne najdemo veliko informacij, zato ni čudno, da so na vzpetino Monkodonje tistega sončnega dne na vrhuncu sezone prišli le dva belgijska para in ni- zozemska družina z nezainteresiranimi otroci. Omenjen primer priča o tem, da je na področju seznanjanja javno- sti še precej prostora za izboljšave. Ker propadanja ne moremo zaustaviti v celoti, je pomembno, da sedanje sta- nje dokumentiramo čim bolj celostno, da bomo znanje in poznavanje lahko prenesli na naslednje generacije. 3D dokumentiranje Dokumentacije stoječe arhitekture se vsaka stroka loteva samostojno. Arhitekti, etnologi in arheologi jo dokumen- tirajo z mislijo na tisto, kar jih zanima oz. kar je primarni cilj njihovih raziskav. Namen arheološke dokumentacije je čim bolj izčrpno, sistematično in natančno opisati vse materialne, nematerialne in druge vidike arheološkega zapisa ter pogoje, pod katerimi smo ga opazovali, da bi lahko čim bolj točno in natančno izvedli arheološko in- terpretacijo. Čeprav so načini dokumentiranja material- nih objektov v arheologiji številni in raznovrstni, pa je vsem bolj ali manj skupen namn čim natančnejša doku- mentacija glavnih skupin lastnosti: - geometrija objektov in prostorski podatki (lega, razte- zanje v prostoru), - struktura objektov (materialna zgradba oz. sestava), - podrobnosti na objektih (npr. okras), - (fizične) zveze z drugimi objekti. Poleg naštetih so predmet dokumentiranja lahko še šte- vilne druge lastnosti, za katere se predpostavlja, da bodo prispevale k čim bolj celoviti interpretaciji. Za čim bolj celovito dokumentiranje trenutnega stanja moramo uporabiti tehniko, ki bi kar najbolj objektivno zajela kar največ lastnosti obravnavanega objekta. Kot doslej najučinkovitejši način za tovrstne dokumentacije se kaže postopek digitalnega zajema podatkov v treh di- menzijah. Na ta način ustvarimo tridimenzionalni (3D) model, sestavljen iz povezane množice točk z x, y in z koordinatami. Izdelavo takšnih 3D modelov omogočata dve tehniki, in sicer: aktivno skeniranje, ki koordinate točk izračuna s pomočjo laserskih impulzov ter pasivna tehnika, s katero 3D model pridobimo iz zbira prekriva- jočih se fotografij. Kljub napredku v tehnologiji in po- sledičnemu znižanju cen, je lasersko skeniranje še vedno cenovno težje dostopno. Poleg tega je celotno opremo včasih težko prinesti na vzpetine gradišč ali globoko v gozd. Cenovno veliko bolj ugodna in zaradi razvoja teh- nologije tudi uporabniku prijazna možnost (tehnika ne zahteva poglobljenega znanja o znanstvenem ozadju) je izdelava 3D modelov iz zbira prekrivajočih se fotografij. Z izdelavo 3D modelov iz zbira prekrivajočih se foto- grafij se ukvarjata dve znanstveni vedi; fotogrametrija in računalniški vid, zaradi razvoja digitalnega zapisa pa sta postala mogoča združevanje in prenos algoritmov in konceptov med obema vedama. Na ta način lahko danes Arheo 31, 2014, 49–68 54 računalniški programi prepoznajo, povežejo in preobli- kujejo značilnosti slike v tridimenzionalne elemente v objektnem prostoru (Cooper, M. A. R., Robson 2001). Za izračun 3D koordinat iz zbira fotografij program potre- buje natančne podatke o zunanji (položaj in usmeritev fotoaparata) in notranji (notranja geometrija fotoaparata v času osvetlitve; goriščna razdalja, distorzija objektiva …) usmeritvi fotoaparata. Prednost programskih orodij, ki temeljijo na konceptih računalniškega vida, predsta- vlja avtomatičen izračun omenjenih parametrov (algo- ritem, ki omogoča takšen izračun, se imenuje oblika iz gibanja, angl. Structure from Motion, SfM). Na ta način fotoaparata ni potrebno predhodno kalibrirati, kar močno olajša in pospeši delo na terenu in naknadno obdelavo (Hartley, Zisserman 2008). SfM algoritem temelji na pri- merjavi določenih pojavov in posebnosti, ki so značilni za določeno sliko. Vsako takšno točko posebej program opiše tako, da lahko na podlagi zapisa poišče ujemajo- če se točke na preostalih slikah. Na ta način program določi relativno projekcijsko geometrijo, ki jo določajo zunanji in notranji parametri fotoaparata in izdela redek oblak točk (Verhoeven et al. 2012). Za nadaljnji izračun gostejšega oblaka točk večina programov uporablja algo- ritem Multi-View Stereo (MVS), ki opravlja primerjave za vsak piksel posebej. Gost oblak točk je nato povezan v mnogokotniško mrežo (angl. mesh) oz. 3D model (Ro- bertson, Cipolla 2009). Ker primerjava izračunov temelji na značilnostih teksture na sliki, vsi predmeti in objekti niso primerni za tovrstno 3D digitalizacijo. Npr. enobarv- ni predmeti in objekti z enolično teksturo onemogoča- jo primerjave, svetleči predmeti (kovinski, stekleni) pa odsevajo svetlobo, ki se venomer spreminja. Najboljši rezultat lahko torej dosežemo pri predmetih z visokimi kontrasti (Fellner et al. 2011) in tudi s pravilno posnetimi fotografijami. Še do nedavnega je veljalo, da morajo biti fotografije za najnatančnejši izračun zunanjih parame- trov posnete vsakokrat iz druge lokacije. V najnovejših objavah pa poleg standardnega fotografiranja (t. j. kot 90 stopinj v vodoravni in navpični smeri na predmet iz različnih položajev) priporočajo tudi konvergentno fo- tografiranje. To pomeni, da je priporočljivo posneti več slik z istega položaja, da dosežemo učinek panoramske fotografije (Wenzel et al. 2013; Nocerino et al. 2014). Posnete fotografije se morajo prekrivati v vsaj 60 %, vendar 80 % prekrivanje navadno prinese boljše rezul- tate. Ker lahko na ta način rekonstruiramo le tiste dele predmeta, ki so vidni na vsaj treh slikah, je pomembno, da jih posnamemo iz čim več možnih položajev. Obstaja več internetnih storitev ter prosto dostopnih in plačljivih programov, ki omogočajo izdelavo 3D modelov iz slik. Za potrebe takšnega dokumentiranja se v arheologiji v zadnjem času najpogosteje uporablja PhotoScan ruskega podjetja Agisoft (De Reu et al. 2014; Al-Ruzouq 2012; Plets et al. 2012; Dell'Unto 2014), ki smo ga uporabili tudi na primeru Monkodonje in pastirske hiške s Krasa (Agisoft PhotoScan Professional Edition, verzija 1. 0. 4. built 1847). Postopek 3D digitalizacije suhozidnih struk- tur na podlagi fotografij predstavlja svojevrsten izziv tudi zaradi senc, ki jih povzroča neobdelano in manj pravilno zloženo kamenje. Od primerljive programske opreme, sence povzročajo najmanj preglavic programu Photo- Scan (Gini et al. 2013), kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj smo se odločili uporabiti prav ta program. Namen 3D modelov ni le očem prijazna predstavitev objekta, temveč lahko služi tudi kot orodje za nadaljnjo analizo, saj omogoča različne meritve, izračune, izde- lavo presekov itd. Na tem mestu velja omeniti, da teh- nika izdelave 3D modela na podlagi fotografij ustvarja svoj objektni prostor. To pomeni, da je potrebno velikost objekta vnesti ročno, kar program nato ekstrapolira na celoten 3D model. Druga in priporočljiva možnost je, da objekt, kadar je le mogoče, georeferenciramo z vnaša- njem znanih koordinat, ki smo jih posneli z GPS napravo oz. totalno postajo na terenu. Monkodonja (Istra, Hrvaška) Monkodonja je primer prazgodovinskega gradišča. Na- haja se približno 5 km vzhodno od Rovinja, na griču z razgledom na morje. Je ovalne oblike in meri približno 300 x 200 metrov, v svojem največjem obsegu pa naj bi predstavljala dom okoli 1000 ljudem. Monkodonja je bila dobro organizirano, zaprto naselje, ki je bilo sesta- vljeno iz najmanj treh delov. Slednji naj bi določali tudi družbeno razslojenost; najvišje, na t. i. akropoli, naj bi bili prostori vodilnega družbenega sloja, na najnižji terasi pa so živeli navadni prebivalci, kmetje in pastirji (Hänsel et al. 2007, 82–84). Na Monkodonji so prisotni tako enojni zidovi kot tudi zidovi z zunanjim in notranjim licem z nasutim manjšim kamenjem na sredini. Kamniti bloki na zunanjih licih so bili klesani v pravilne kvadre, širina zidov pa se giblje od 1,5 m do več metrov (Buršić Matijašić 2008, 515). Kot primer 3D digitaliziranja smo dokumentirali na slednji Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 55 način zgrajen zid, ki obkroža akropolo in je v obliki pol pravokotnika s približno 90 metrov dolgima stranicama (Hänsel et al. 2007, 84) (slika 1). 3D model je bil narejen na podlagi 1251 fotografij. Pro- gram PhotoScan omogoča avtomatično prepoznavo kon- trolnih točk na fotografijah, ki smo jih namestili na in ob zid. Te kontrolne točke služijo za natančnejši izračun notranjih in zunanjih orientacijskih parametrov fotoapa- rata (slika 2). Poleg tega smo izmerili razdalje med njimi, ki smo jih nato vnesli v program in na ta način omogo- čili absolutne meritve na 3D modelu. Totalna postaja ali GPS naprava nam namreč nista bili na voljo, zato ima 3D model pomanjkljivost, da nima natančnih podatkov o na- klonu oz. o zemeljskem položaju. Kljub temu je možno s pomočjo 3D modela opraviti meritve in druge izračune (npr. volumen), si ogledati arhitekturo z različnih zornih kotov ter avtomatsko izrisati preseke (slika 3). V prime- ru izdelanega modela zidu akropole to pomeni 332,5 m 3 (slika 4). Na podlagi podatka o volumnu lahko izraču- namo maso kamenja, ki znaša 821,275 ton. Pri izračunu smo upoštevali zrak (ocenjeno na 5 % celotnega volu- mna) ter gostoto apnenca, ki znaša približno 2,6 kg/dm 3 . Slika 2. Položaj slik in 3D model zidu v Monkodonji. Figure 2. Camera positions and 3D model of the wall on Monkodonja. Slika 1. 3D model zidu v Monkodonji brez in s teksturo. Figure 1. 3D model of a wall on Monkodonja with and without texture. Arheo 31, 2014, 49–68 56 Pastirska hiška (Kras, Slovenija) Pastirske hiške so enoprostorna zavetja pred dežjem in burjo, ki so zgrajena iz neobdelanih kamnov v tehniki stopničenja in z vhodno odprtino večinoma obrnjeno na jug ali zahod (Belingar 2011). Današnji Kras je posut s tovrstnimi gradnjami, ki večinoma datirajo od začetka 19. stoletja do druge svetovne vojne (v uporabi so bile vsaj do 70. let prejšnjega stoletja), verjetno pa so jih v teh kra- jih gradili že prej. Kamne so po plasteh zlagali tako, da težišče zgornjega kamna ne preide skrajne točke težišča spodnjih kamnov skupaj. Da kamen ne bi izpadal, stene niso vertikalne in se lahko zravnajo šele pri vratu. Samo stopničenje ne omogoča gradnje večjih prostorov, zato so te konstrukcije navadno sestavljene iz (vsaj) dveh plasti. Druga plast ima nalogo obtežitve tako, da je s spodnjo, konstrukcijsko plastjo možno izdelati večje previse (Juva- nec 2005, 27). Pri takšni gradnji so med seboj primerljive le notranje, nosilne plasti, obtežba oz. zunanji plašč pa se lahko razlikujejo glede na kulturne in praktične potrebe graditelja (npr. z namenom odvajanja vode s hiške). Slika 4. Izračun volumna 3D modela zidu na Monkodonji. Figure 4. V olume calculation of the Monkodonja wall. Slika 3. Presek 3D modela zidu na Monkodonji. Figure 3. Cross section of the Monkodonja wall. Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 57 Za dokumentacijo smo si izbrali eno izmed hišk, ki se nahaja med Divačo in Lokvami (ledinsko ime Terglovca, lastniško ime Ruščeva hiška). Postopek dokumentiranja je bil podoben zgornjemu, le da je bil v tem primeru poseben poudarek na zajemu fotografij tudi znotraj hiške. V ta na- men je bilo posnetih več fotografij ob vhodu, znotraj same hiške pa smo uporabili LED luč tako, da uporaba bliska- vice, ki bi povzročila močne sence na fotografijah, ni bila potrebna. Skupno je bilo posnetih 196 fotografij. Medtem ko arhitekturne ostaline na Monkodonji stojijo na lahko dostopnem in neporaščenem vrhu griča, se pastirske hiše skrivajo v gozdovih Krasa. Poraščenost otežuje zajem slik, zato smo se dokumentiranja lotili pozimi, ko listje odpade z dreves. Kot se je izkazalo, tudi zimski čas ni najprimer- nejši za fotografiranje, saj je sonce takrat nizko na nebu in zato vedno znova sveti v objektiv, kar zmanjšuje kvaliteto slik in s tem možnosti za natančno izdelavo 3D modela. Najugodnejši letni čas zajema fotografij na prostem je torej zgodnja pomlad, ko je sonce spet višje na nebu, poganjki pa še dovolj majhni, da ne motijo postopka fotografiranja. V kolikor nam ne uspe ujeti oblačnega, a ne deževnega dne, drugo možnost predstavlja uporaba terestričnega 3D laserskega skenerja, ki pa je navadno precej dražja rešitev in zato tudi težje izvedljiva. V primeru kraških pastirskih hišk je problematičen tudi dostop do njih z večjo količi- no težke opreme, saj je Kras zaraščen z nizko in srednje visoko vegetacijo, hiške pa so pogosto postavljene precej globoko v gozdu, stran od glavnih poti in se je zato do njih treba podati peš. Kljub težavam, ki jih je povzročilo zimsko sonce, nam je uspelo izdelati natančen 3D model hiške (slika 5). Slike smo prvotno posneli v neobdelanem (*.raw) formatu in jih ob postopku razvijanja v *.tiff format nekoliko obde- lali ter omilili omenjeni sij na fotografijah, preostalo pa nato v programu Photoscan zamaskirali, tako da teh delov fotografije program pri izdelavi 3D modela ni upošteval. Tako kot v zgornjem primeru izdelani 3D model kar najbolj celovito dokumentira obravnavano strukturo in hkrati omogoča izračune in izrise, ki lahko služijo pri na- daljnjih raziskavah (slika 6). Slika 6. Avtomatski izris in presek 3D modela hiške. Figure 6. Automatic outline and a cross-section of the house’s 3D representation. Slika 5. 3D model pastirske hiške z in brez teksture. Figure 5. 3D model of a shepherd's house with and without texture. Arheo 31, 2014, 49–68 58 Uporaba 3D modelov za analizo kraške suhozidne arhitekture Grafična dokumentacija je pogosto najprimernejši na- čin prikaza kompleksnosti arheološkega zapisa in kon- teksta, v katerem je nastal (Campana 2014, 7). Digital- ni 3D modeli niso le vizualni prikazi, slike ali posnetki objektov, temveč so njihove virtualne kopije. Kot takšne omogočajo kar najbolj celovit posnetek trenutnega stanja dokumentiranega objekta, saj 3D tehnologija omogoča zajem tako geometrijskih kot tudi teksturnih podatkov. Vendarle pa 3D modeli niso nadomestki fizičnih objek- tov. Te namreč dojemamo posredno preko računalnika, na ta način pa so možnosti izkustvenega zaznavanja (npr. dotik, voh, občutki) nične. Kljub temu ima takšen način rokovanja z objekti svoje prednosti, saj lahko z njihovo pomočjo močno skrajšamo čas dokumentiranja in opazo- vanja na terenu. Poleg tega lahko objekte večjih velikosti lažje obvladamo in jih opazujemo kot celote, meritve pa opravimo veliko hitreje in natančneje. Še več, program- ska oprema omogoča opravljanje natančnih meritev, iz- računov in izrisov, ki bi jih fizično težko ali celo nemo- goče dosegli. Ker 3D modeli niso statični tako kot risbe in fotografije, si jih lahko ogledamo z različnih kotov ter jim spreminjamo teksturo in kot osvetlitve tako, da z njih lažje razberemo reliefne značilnosti, kot so napisi, okras ter sledovi izdelave in obrabe (npr. Ch'ng et al. 2013), ki jih lahko tudi avtomatično izrišemo (Kolomenkin et al. 2011). Možnosti uporabe 3D modelov je torej veliko, zato bomo v nadaljevanju podrobneje obravnavali apli- kacijo 3D modelov za proučevanje arhitekture s poudar- kom na vernakularni suhozidni arhitekturi. Čeprav je omenjena 3D digitalizacija stavbne dediščine prisotna že več let, njen raziskovalni potencial še ni do- dobra izkoriščen. Poleg analiz fasad (Balzani et al. 2013) in fresk (Siotto, Visintini 2013) so dosedanje raziska- ve same arhitekture na podlagi 3D modelov usmerjene predvsem na stavbno analizo. S pomočjo 3D modelov je možno avtomatsko izrisati načrt obravnavane stavbe (De Luca et al. 2006), raziskovati način gradnje (Oreni et al. 2012) in s tem prepoznavati gradbene faze, uničenja in druge deformacije ter izdelati rekonstrukcijo. V ta namen je bila vzpostavljena digitalna knjižnica, ki vsebuje pa- rametrične objekte, ki temeljijo na značilnostih arhitek- ture od Vitruvija do 18. stoletja. V knjižnico je vključen sistem programske opreme, ki omogoča kartiranje ome- njenih parametričnih objektov na 3D model obravnavane arhitekture (Murphy et al. 2013). Sistem, imenovan BIM (Building Information Modelling), je zastavljen kot inte- gracijsko orodje za oblikovanje, predstavitev, izdelavo in dolgoročno upravljanje grajenega okolja (Fai et al. 2011). S pomočjo knjižnice parametričnih objektov je tako mo- Slika 7. Presek 3D modela hiške. Figure 7. Cross section of the house's 3D model. Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 59 goče virtualno sestaviti celotno stavbo. V primeru obrav- navane kraške suhozidne arhitekture omenjene knjižnice ne moremo uporabiti, saj gre za svojevrsten način gradnje, ki ne vsebuje v knjižnici zbranih arhitekturnih elementov. Poleg tega gre pri kraški suhozidni arhitekturi za verna- kularno arhitekturo, ki je navadno preprostejša, v primeru stilnega oblikovanja pa je ta povečini vnesen na drugačen način in z drugačnim pomenom kot pri monumentalni gra- dnji. Za potrebe stavbne analize ter prepoznavanja načina gradnje in gradbenih faz na podlagi 3D modelov si lahko v tem primeru pomagamo z izračunom volumnov, prese- kov in različnih simulacij. Na ta način dobimo podatke o količini gradbenega materiala ter posledično podatke o količini potrebne delovne sile in času za izgradnjo. Več o načinu gradnje pa izvemo iz naklonov in kotov, pod ka- terimi je bila konstrukcija zgrajena in so vidni v njenem preseku (Restuccia et al. 2012). Na primeru kraške hiške smo tako izdelali presek (slika 7) in izračunali volumen (4,83m 3 ), ki ga zavzemata kamenje (slika 8) in velikost prostora v hiški (1,32 m 3 ). Z upoštevanjem 5 % zraka, ki se nahaja med zloženim kamenjem, in gostote apnenca, ki znaša približno 2,6 kg/dm 3 , to pomeni, da hiško sestavlja kar 11,9301 ton kamenja. Problem, ki se pojavlja pri iz- računu volumna je, da je del takšnih struktur delno zasut zaradi erozije in drugih naravnih procesov oz. pogosto ni znano ali so zidove tudi vkopavali. Deloma lahko volumen virtualno modeliramo (kot smo storili na primeru hiške) in s tem hkrati rekonstruiramo strukturo. Pri tem velja pou- dariti, da gre pri virtualni rekonstrukciji vedno za interpre- tacijo, kar pomeni, da predstavlja le eno (najverjetnejšo) izmed možnosti. Kot že omenjeno, se oblike zunanjih plasti hišk lahko razlikujejo glede na kulturne in praktične potrebe gradi- telja. Na primeru Ruščeve hiške smo tako preverili funk- cionalnost hiške v primeru dežja. Očitno je, da je zgornja plast kamenja postavljena tako, da služi odvodnjavanju (slika 9). Kljub temu lahko opazimo, da nekaj vode ka- plja tudi v notranjost (slika 10). To lahko pripišemo več razlogom, najverjetneje pa jih gre iskati v pomanjkljivo- stih 3D modela. Zaradi načina gradnje (v dveh plasteh) manjkajo 3D podatki o strukturi med plastmi, zato lahko v simulaciji voda prosto steče skozi. Nadalje je potreb- no upoštevati samo izdelavo in obdelavo 3D modela. 3D Slika 8. Izračun volumna (gradbenega materiala) hiške. Figure 8. V olume calculation (for the building material) of the house. Slika 9. Simulacija dežja na 3D modelu s sledmi dežnih kapelj na hiški zadaj. Figure 9. Rainfall simulation by tracing raindrops on the 3D model (back). Arheo 31, 2014, 49–68 Slika 10. Simulacija dežja na 3D modelu s sledmi dežnih kapelj na hiški spredaj. Figure 10. Rainfall simulation by tracing raindrops on the 3D model (front). 60 model je bil izdelan na podlagi prekrivajočih se fotogra- fij. To pomeni, da predelov z enolično teksturo ali prede- lov brez podatka o teksturi program ne more prepoznati in vključiti v 3D model. Tak primer so lahko ostre sence, ki jih povzroči način gradnje, kot je štrleče neobdelano kamenje. Na teh predelih je zato na 3D modelu luknja, ki bi lahko prepuščala vodo. To lahko sicer zapolnimo, a gre v večini primerov za interpretacijo, saj obdelava ne poteka na terenu, kjer bi lahko stanje tudi preverili. Tu se izkaže, da so pri analizi 3D modelov meta- in parapodat- ki (podatki o izdelavi in obdelavi 3D modela) prav tako pomembni kot sam 3D model. Kot standardno orodje za izmenjavo teh podatkov so zato v okviru projekta CA- RARE, ki je potekal pod okriljem Europeane, vzposta- vili računalniško ontologijo CRM dig (D'Andrea, Fernie 2013), ki temelji na modelu CRM (Conceptual Referen- ce Model), ki ga kot ISO standard priporoča komite za dokumentacijo (Committe on Documentation – CIDOC) v okviru mednarodnega muzejskega sveta (International Council of Museum – ICOM) (Doerr 2009; Strubulis et al. 2014). Kljub tovrstnim pomanjkljivostim so računalniške simu- lacije pomembne za razumevanje preteklih okoliščin. Kot pravi G. Lock (Lock 2003, 147–148), je preteklost kom- pleksna in nepreverljiva, zato je njeno proučevanje in pre- izkušanje obravnavanih podatkov pogosto možno le s po- močjo modelov. V najbolj splošnem pomenu je tak model poenostavitev stvarnosti, ki ga za razliko od kompleksne stvarnosti lahko razumemo in z njim upravljamo. Kot pra- vi Lock iz tega sledi, da, če lahko razumemo procese in njihove posledice na modelu, potem lahko poskušamo to razumevanje razširiti na razumevanje splošnejših prete- klih okoliščin, ki nas zanimajo. Virtualne rekonstrukcije so najpogostejši način takšne uporabe 3D modelov (npr. Quatember et al. 2013), vendar so navadno omejene na muzejske predstavitve in druge komunikacije z javnostjo, manj pa se jih uporablja v raziskovalne namene. S pomo- čjo virtualnih svetov pa lahko 3D modele objektov ume- ščamo tudi v virtualni čas njihovega nastanka, rabe in po- rušitve. S pomočjo animacij in simulacij lahko poskušamo poustvariti predstavo o delovanju objekta v prostoru, v ka- terem se nahaja, na katerega oblikovanost vpliva in kateri hkrati vpliva nanj. Na ta način lahko simuliramo biograf- sko zgodbo. Na podlagi osnovnih, prej omenjenih analiz (prepoznavanje znakov obrabe, načina gradnje itd.) lahko sklepamo o namembnosti in kulturnih značilnostih objekta skozi čas ter o možnih vzrokih uničenja (npr. simulacija poplave, zasutje) in drugih deformacijah (npr. Grosman et al. 2013). Za potrebe varovanja tovrstne dediščine je s 3D modeli mogoče spremljati procese, ki so na objekt vplivali po njegovi opustitvi tako, da ga 3D digitaliziramo v večjih časovnih razmikih ter opazujemo nastale spremembe. Vsa ta opazovanja, meritve in simulacije odpirajo nova vprašanja, ki se nanašajo tudi na družbeno življenje. Sle- dovi uporabe kažejo na večje obremenitve prostorov ali delov prostora ter s tem stalnice zadrževanja in gibanja lju- di, na podlagi katerih lahko v določenih primerih sklepamo o odnosih med posameznimi akterji. V primeru pastirske hiške to pomeni: koliko ljudi lahko sprejme hiška, kako se pastirji lahko v njej namestijo – si kažejo hrbet, na ka- kšen način lahko komunicirajo med seboj …? S pomočjo presekov in izračuna volumna notranjega prostora hiške, ki znaša 1,32 m 3 , smo v hiško virtualno umestili pastirje (slika 11). Po pričevanju Borisa Čoka je bila dotična hiška zgrajena v začetku 20. stoletja. Kot kažejo raziskave je bil pred stoletjem mlad moški v povprečju za 11 cm nižji kot danes (Hatton, Bray 2010, 405). V času, ko naj bi bila hi- ška zgrajena, je mlajši moški tako v povprečju meril okoli 169 cm. Upoštevajoč omenjene podatke to pomeni, da so v dotični hiški zavetje lahko iskali največ trije pastirji. V kolikor bi v hiški zavetje res iskali trije pastirji, bi bilo v njej zelo tesno, zato je bolj verjetno, da se je vanjo zatekel en sam pastir ali največ dva. V slednjem primeru sta si sicer lahko sedela nasproti, vendar je hiška prenizka in sta morala sedeti v precej skrčenem položaju, ki bi onemogo- čal osebno komunikacijo s pogledom iz oči v oči. Pastir pa se ni oziral le po drugih pastirjih in svojih ovcah, temveč tudi okolici. V mnogih primerih je bila ta drugačna kot je danes. Glede na to, da 3D modeli omogočajo umestitev v okolje, primerljivo času nastanka oz. uporabe, smo v na- šem primeru hiško umestili v virtualno okolje brez gozda, ki to območje prerašča danes (slika 12). Zaradi izsekavanja gozdov je bil Kras v 19. stoletju namreč skoraj popolnoma gol, s pogozdovanjem pa so aktivno začeli prav v začetku 20. stoletja (Kranjc 2005, 141). Gozd se je razširil in da- nes prerasel nekdanje pašnike. O tem, da v času gradnje in uporabe hiške tu ni bilo gozda, priča tudi dejstvo, da je vhod hiške (tako kot velika večina drugih hišk) usmerjen proti jugozahodu in je zato lahko ujel sončne žarke v ve- čjem delu dneva. V primeru, da bi bila zaradi gozda hiška v senci, takšna usmeritev vhoda, glede na okolico ne bi imela pomena. Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 61 3D tehnologija torej ponuja mnoga nova orodja, ki omo- gočajo drugačne načine raziskovanja. Na tem mestu se pridružujemo zaključku S. Campane (Campana 2014, 12) in se nagibamo k iskanju uporabnosti, veljavi in pre- verjanju novih tehnologij ne nujno na podlagi predho- dnih specifičnih arheoloških vprašanj, temveč ob iskanju načinov uporabe iz nasprotne, t. j. splošne perspektive. Na ta način lahko v sodelovanju s 3D inženirji odkriva- mo nove prednosti in možnosti uporabe, ki jih ponujajo 3D tehnologije. Zaključek Razmerje med ljudmi in oblikovanim prostorom je rekur- zivno: ljudje oblikujejo prostor, ki deluje nazaj in omo- goča ali omejuje človekove dejavnosti. Arheološka anali- za kraške vernakularne arhitekture se tako ne osredotoča zgolj na materialne ostanke, temveč jih razumemo pred- vsem kot materialno sled in medij preteklega družbenega življenja ljudi. Ker so bile stavbe vsaj deloma izdelane z mislijo na določeno rabo in so nastale pod različnimi vplivi in pogoji, se razlikujejo glede na obliko, velikost, kompozicijo, teksture, lego, način gradnje, uporabo idr. Na podlagi teh materialnih lastnosti, lahko poskušamo razumeti družbene vzroke, ki so pripeljali do situacije, kot jo vidimo danes. Pri tem si lahko pomagamo s pri- merjavo podobnih struktur tako v sinhroni, kot diahroni dimenziji (Barcelò 2010, 437–438). Suhozidne gradnje so v različnih oblikah na naših in oko- liških tleh prisotne že tisočletja. Najsi so to prazgodovin- ska gradišča, njihova obzidja in grobnice, mejni zidovi, zidovi za usmerjanje in zadrževanje drobnice, groblje in griže nastale kot posledica odstranjevanja kamenja z ro- dovitne zemlje ali zatočišča za pastirje in druga vernaku- larna arhitektura, vsa dajejo pokrajini značilen pečat in jo na ta način sooblikujejo. Ohranjanje takšne arhitekture Slika 12. 3D model hiške umeščen v virtualni prostor. Figure 12. 3D model of the house in a virtual environment. Slika 11. Pastirji v 3D modelu hiške. Figure 11. Shepherds positioned inside the 3D model of the house. Arheo 31, 2014, 49–68 62 in ozaveščanje o njej je zahtevno. Slogovno sorodna gra- dnja skozi dolga obdobja, njena preuporaba in pomanjka- nje arheoloških raziskav pa otežujejo tudi nadaljnje pro- učevanje tega področja. V upanju na izboljšanje stanja kot eno izmed možnosti dokumentiranja in ozaveščanja javnosti predlagamo 3D digitalizacijo, kot je bila pred- stavljena v našem sestavku. Ta lahko služi kot orodje za predstavitev in tudi proučevanje tovrstne arhitekture. Prav 3D digitalizacija omogoča kar najbolj celosten po- snetek trenutnega stanja ostalin in hkrati predstavlja po- tencial za nadaljnje raziskave. Hkrati je treba poudariti, da 3D digitalizacija ne more nadomestiti tradicionalnih tehnik dokumentiranja, temveč jih dopolnjuje, nekatere med njimi pospeši ter odpira nove možnosti proučeva- nja, analize in interpretacije. Trenutno je uporaba 3D modelov omejena predvsem na dokumentarni in predsta- vitveni nivo, medtem ko uporaba za potrebe analize še ni izkoriščena. Razloge gre iskati predvsem v relativno novem pojavu omenjenih tehnik na področju arheologije, njihovem nepoznavanju ter pomanjkanju analitičnih oro- dij. Slednja so večinoma proizvod industrije in namenje- ne obratnemu inženirstvu, zato niso bila delana z mislijo na arheološka vprašanja. Poleg tega so različna orodja, ki bi utegnila zanimati arheologe, razkropljena po različnih plačljivih programskih opremah. Ne le cena, tudi tehnič- no poznavanje programov omejuje delo in raziskovalne možnosti pri izkoriščanju 3D tehnologij, zato je na tem mestu potrebno sodelovanje med arheologi in tehničnimi strokovnjaki. V praksi je pogosto tako, da zaradi pomanj- kanja ustrezne komunikacije arheologi ne vedo, česa je današnja tehnologija zmožna, na katera vprašanja lahko pomaga odgovoriti, medtem ko strokovnjaki s področja 3D tehnologij ne vedo, kaj arheologi potrebujejo. Kljub temu se v zadnjem času pojavljajo objave, v katerih av- torji izkoriščajo 3D digitalizacijo ne le za potrebe doku- mentacije in predstavitve, temveč tudi v raziskovalne namene (npr. Ioannides, Quak 2014; Koehl, Berger 2011; Murphy et al. 2013). Naj za koncu izpostavimo še, da še tako natančne izmere in izračuni, ki jih nudi 3D tehnolo- gija sami po sebi nimajo posebne vrednosti, dokler niso vključeni v širšo arheološko interpretacijo. Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 63 Three-dimensional documentation of the dry-stone architecture of the Kras and Istria regions (Summary) The Kras and Istria regions are rich in stone, a natural resource that has been used as building material for thou- sands of years. The dry-stone building technique has been documented from prehistory onwards, when hillforts and tombs were erected using this technique. In the centuries that followed, dry-stone construction was used to put up all kinds of barriers, shepherd’s shelters and even houses. The extensive use of stone has led to a gradual transfor- mation and creation of a specific landscape on karst ter- rain that, reciprocally, influences human lives and either stimulates or curbs human activities. Because of natural factors and various anthropogenic ac- tivities, this dry-stone cultural heritage has come under threat. It should therefore be documented as exhaustively as possible in order to safeguard its present state and also monitor its decay. To this end, three-dimensional (3D) image-based digitization was tested in two case studies: the Bronze Age hillfort on Monkodonja near Rovinj (Is- tria, Croatia) and an early 20th century shepherd’s house in the Kras (Slovenia). Using hundreds of digital pho- tographs, textured 3D models were created with Agisoft PhotoScan Professional and afterwards processed in var- ious other 3D programmes. Such 3D models are today mostly used for documenta- tion and presentation purposes, whereas their use for a detailed archaeological analysis and interpretation has not yet been fully exploited. In the case of the dry-stone architecture, the value of 3D models is revealed by new investigation possibilities that enable the assessment of dry-stone construction techniques, functional and cul- tural aspects of those constructions and even social inter- actions among their users. Building characteristics and construction phases, amount of building material, build- ing time, as well as functional and cultural preferences of the builders can be extracted from volume calculations, automatic cross sections and rainfall simulations. Use- wear traces that can now be visualized in 3D might re- veal construction areas (or parts of them) that were more frequently used, which in turn allows us to derive infor- mation on the habitation of a construction: in which part did the inhabitants stay the longest and how they moved in, out and through the construction. Based on this, one could (in some cases) further speculate about the kinds of social relationships that were established among the people that frequented the construction. Such social in- teractions were not only dependent on the type of con- struction those people lived in, but were also determined by the construction’s position in the wider landscape. The latter can be investigated by inserting the 3D model into its virtual environment. As such, a complete virtual reconstruction is created, in which various simulations and measurements enable a better understanding of post- depositional processes, possible destructions and other deformations that help in retelling the biography of the construction. Image-based 3D models offer new possibilities that en- able novel research approaches and archaeological inter- pretations. However, their potential has not yet been fully exploited given the fact that they are too often considered merely as accurate means to document historical remains or extract simple measurements. This contribution shows the archaeological possibilities of image-based 3D mod- els when they are not seen solely as a documentation or measuring tool, but a true source from which new archae- ological interpretations can be derived. To this end, the information extracted from 3D models has to be included in the overall archaeological interpretation of the past, otherwise even the very accurate measurements and cal- culations have no added value. Arheo 31, 2014, 49–68 64 Literatura / References ALCOCK, N. W. 2010, A bibliography of vernacular ar- chitecture. Aberystwyth. AL-RUZOUQ, R. 2012, Photogrammetry for Archaeo- logical Documentation and Cultural Heritage Conserva- tion. – V/In: D. Carneiro da Silva (ur./ed.), Special Ap- plications of Photogrammetry. – InTech, 97–110; (http:// cdn.intechopen.com/pdfs/36196/InTech-Photogrammet- ry_for_archaeological_documentation_and_cultural_he- ritage_conservation.pdf) BALZANI, M., G. GALV ANI, F. MAIETTI, N. SAN- TOPUOLI 2013, The 3D Morphometric Survey as Effici- ent Tool for Documentation and Restoration in Pompeii. The Research Project of Via dell' Abbondanza. – V/In: H. G. Bock, W. Jäger, M. J. Winckler (ur./ed.), Scientific computing and cultural heritage. Contributions in com- putational humanities. – Contributions in mathematical and computational sciences 3, Heidelberg, New York, 187–193. BARCELÒ, J. A. 2010, Automatic Archaeology: Brid- ging the Gap between Virtual Reality, Artificial Intelli- gence, and Archaeology. – V/In: F. Cameron, S. Ken- derdine (ur./eds.), Theorizing digital cultural heritage. A critical discourse, Cambridge, Mass, 437–455. BATTAGLIA, R. 1926, Ricerche paletnologiche e fol- kloristiche sulla casa istriana primitiva. – Atti e memorie della Societá istriana di archeologia e storia patria 38/2, 33–79. BELINGAR, E. 2011, Uporaba kamna v življenju Kra- ševcev. – AR arhitektura, raziskave 3, 71–78. BOLTIN, E. 1958–1959, Kaštelir nad Kortami. – Varstvo spomenikov 7, 279, 293. BOLTIN, E. 1960–1961, Kaštelir pri Dvorih. – Varstvo spomenikov 8, 195. BRATINA, P. 2001, Tomaj. – Varstvo spomenikov 38, 135–136. BURŠIĆ MATIJAŠIĆ, K. 2008, Gradinska naselja. Gra- dine Istre u vremenu i prostoru. Zagreb. BURŠIĆ MATIJAŠIĆ, K., H. ŽERIĆ 2013, Pogrebni obredi i ukopi na istarskim gradinama u brončano doba. – Tabula 11, 67–92. CAMPANA, S. 2014, 3D modelling in archaeology and cultural heritage. Theory and best practice. – V/In: F. Remondino, S. Campana (ur./eds.), 3D Recording and Modelling in Archaeology and Cultural Heritage. Theo- ry and best practices. – British Archaeological Reports. International Series S2598, 7–12. CH'NG, E., V . GAFFNEY , H. CHAPMAN (ur./eds.) 2013, Visual Heritage in the Digital Age. London. COOPER, M. A. R., S. ROBSON 2001, Theory of close range photogrammetry. – V/In: K. B. Atkinson (ur./ed.), Close range photogrammetry and machine vision (new ed.), Caithness, 9–51. CUNJA, R. 1992, Zgodovinsski oris arheoloških razi- skav na Koprskem. – Annales 2 (92), 67–86. ČOVIĆ, B. 1983, Srednje bronzana doba u Istri. – V/In: A. Benac (ur./ed.), Praistorija Jugoslovenskih zemalja, Bronzano doba IV , Sarajevo, 233–241. D'ANDREA, A., K. FERNIE 2013, CARARE 2.0: a me- tadata schema for 3D Cultural Objects. – V/In: Proce- edings of the 2013 Digital Heritage International Con- gress (DigitalHeritage). Federating the 19th Int'l VSMM, 10th Eurographics GCH, & 2nd UNESCO Memory of the World Conferences, plus special sessions from CAA, Arqueologica 2.0, Space2Place, ICOMOS, ICIP & CIP A, EU projects, et al. International Conference on Virtual Systems and MultiMedia; Eurographics Workshop on Graphics and Cultural Heritage, Marseille, 137–143; (http://download.springer.com/static/pdf/719/ art%253A10.1007%252Fs00799-014-0125-z. pdf?auth66=1415879371_a86e692add517dcece1b2b11b cde912f&ext=.pdf.) DE LUCA, L., P. VERON, M. FLORENZANO 2006 Re- verse engineering of architectural buildings based on a hybrid modeling approach. – Computers & Graphics 30 (2), 160–176. DE REU, J., P. DE SMEDT, D. HERREMANS, M. V AN MEIRVENNE, P. LALOO, W. DE CLERCQ 2014, On introducing an image-based 3D reconstruction method in Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 65 archaeological excavation practice. – Journal of Archae- ological Science 41, 251–262. DELL'UNTO, N. 2014 The Use of 3D models for intra- site investigation in archaeology. – V/In: F. Remondino, S. Campana (ur./eds.), 3D Recording and Modelling in Archaeology and Cultural Heritage. Theory and best practices. – British Archaeological Reports. International Series S2598, Oxford, 151–158. DOERR, M. 2009, Ontologies for Cultural Heritage. – V/ In: S. Staab, R. Studer (ur./eds.), Handbook on ontolo- gies, International handbooks on information systems, Berlin, 463–486. DULAR, J. 1999, Naselja in bivališča. – V/In: B. Avbelj (ur./ed.), Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od nean- dertalcev do Slovanov, Ljubljana, 81–83. FABEC, T., M. VINAZZA 2014, Štanjel. – V/In: B. Teržan, M. Črešnar (ur. /eds.), Absolutno datiranje bro- naste in železne dobe na Slovenskem/Absolute dating of the bronze and iron ages in Slovenia. – Katalogi in monografije 40, 595–602. FAI, S., K. GRAHAM, T. DUCKWORTH, N. WOOD, R. ATTAR 2011, Building information modelling and he- ritage documentation. – V/In: K. Pavelka (ur./ed), XXII- Ird International CIP A Symposium, Praga. FELLNER, D. W., S. HA VEMANN, P. BECKMANN, X. PAN 2011, Practical 3D Reconstruction of Cultural Heritage Artefacts from Photographs – Potentials and Is- sues. – Virtual Archaeology Review 2 (4), 95–103. FISTER, P. 1999, Arhitektura na Krasu. – V/In: M. Cu- liberg, M. Bijuklič (ur./eds), Kras. Pokrajina, življenje, ljudje, Ljubljana, 251–259. FLEGO, S., L. RUPEL 1993, Prazgodovinska gradišča tržaške pokrajine. Trst. FLYNN, B. 2011, The complete guide to building with rocks & stone. Stonework projects and techniques explai- ned simply. Ocala. GALLAGHER, A. R., J. PIAZZA, S. MALONE 2008, Building dry-stack stone walls. Atglen. GINI, R., D. PAGLIARI, D. PASSONI, L. PINTO, G. SONA, P. DOSSO 2013, UA V photogrammetry: block traingulation comparisons. – International Archives of the Photogrammetry, Remote Sensing and Spatial Infor- mation Sciences, V olume XL-1/W2, 157–162. GROSMAN, L., G. SHARON, T. GOLDMAN NEU- MAN, O. SMIKT, U. SMILANSKY 2013, 3D Modeling: New Method for Quantifying Post-depositional Dama- ges. – V/In: H. G. Bock, W. Jäger, M. J. Winckler (ur./ eds.), Scientific computing and cultural heritage. Contri- butions in computational humanities. – Contributions in mathematical and computational sciences 3, Heidelberg, New York, 11–20. GUŠTIN, M. 2011, Gradišča. Odsevi prazgodovinske poselitve. – AR arhitektura, raziskave 3, 27–32. HÄNSEL, B., D. MATOŠEVIĆ, K. MIHOVILIĆ, B. TERŽAN 2007, O socijalnoj arheologiji brončanog utvrđenog naselja i grobova na Monkodonji. – Histria Archaeologica 38–39, 81–122. HÄNSEL, B., K. MIHOVILIĆ, B. TERŽAN, B. 1997, Monkodonja. Utvrđeno protourbano naselje starijeg i srednjeg brončanog doba kod Rovinja u Istri. – Histria Archaeologica 28, 37–107. HÄNSEL, B., B. TERŽAN 1999, Brončanodobna kupo- lasta grobnica mikenskog tipa u Istri. – Histria Archaeo- logica 30, 69–107. HÄNSEL, B., B. TERŽAN 2000, Ein bronzezeitliches Kuppelgrab außerhalb der mykenischen Welt im Norden der Adria. – Praehistorische Zeitschrift 75 (2), 161–183. HARTLEY , R., A. ZISSERMAN 2008, Multiple view ge- ometry in computer vision. Cambridge. HATTON, T. J., B. E. BRAY 2010, Long run trends in the heights of European men, 19th–20th centuries. – Econo- mics and human biology 8 (3), 405–413. HORNING A., D. HICKS 2006, Historical Archaeology and Buildings. – V/In: M. Beaudry, D. Hicks (ur./eds.), Cambridge Companion to Historical Archaeology, Cam- bridge, 273–293. IOANNIDES, M., E. QUAK 2014, 3D Research Chal- lenges in Cultural Heritage. Berlin, Heidelberg. Arheo 31, 2014, 49–68 66 JOHNSON, M. 2010, English houses, 1300-1800. Ver- nacular architecture, social life. Harlow, England, New York. JUV ANEC, B. 2004, Vernakularna arhitektura ali kom- pleksnost preprostosti. – AR arhitektura, raziskave 1, 16–21. JUV ANEC, B. 2005, Kamen na kamen. Ljubljana. JUV ANEC, B. 2011, Kamen, Kras, arhitektura. – AR ar- hitektura, raziskave 3, 5–14. JUV ANEC, B. 2013, Arhitektura Slovenije 5. Vernaku- larna arhitektura, Kraški svet. Ljubljana. KLADNIK, D., I. REJEC BRANCELJ 1999, Družbeno- geografski oris. – V/In: M. Culiberg, M. Bijuklič (ur./eds), Kras. Pokrajina, življenje, ljudje, Ljubljana, 191–216. KOEHL, M., S. BERGER 2011, 3D model supports ar- chaeological knowledge base. – V/In: K. Pavelka (ur./ ed.), XXIIIrd International CIP A Symposium. Praga. KOLOMENKIN, M., I. SHIMSHONI, A. TAL 2011, Prominent Field for Shape Processing and Analysis of Archaeological Artifacts. – International Journal of Computer Vision 94 (1), 89–100. KRANJC, A. 2005, Kratka zgodovina gozda na Krasu. – V/In: A. Mihevc (ur./ed.), Kras. Voda in življenje v ka- mniti pokrajini, Ljubljana, 141–148. LEDINEK LOZEJ, Š. 2006, Raziskave stavbarstva in bi- valne kulture Vipavske doline. Pregled poglavitnih virov in literature pred drugo svetovno vojno. – Traditiones 1 (35), 219–245. LOCK, G. R. 2003, Using computers in archaeology. To- wards virtual pasts. London, New York. McRA VEN, CH. 1997, Stonework. Techniques and pro- jects. Pownal. McRA VEN, CH. 1999, Building stone walls. A Storey country wisdom bulletin A-217, Pownal. MIHOVILIĆ, K., B. TERŽAN, B. HÄNSEL, D. MATO- ŠEVIĆ, C. BECKER 2002, Rovinj i okolica prije Rima/ Rovigno e dintorni prima dei Romani / Rovinj und seine Umgebung vor den Römern. Kiel. MURPHY , M., E. MCGOVERN, S. PA VIA 2013, Histo- ric Building Information Modelling – Adding intelligen- ce to laser and image based surveys of European classical architecture. – ISPRS Journal of Photogrammetry and Remote Sensing 76, 89–102. NOCERINO, E., F. MENNA, F. REMONDINO 2014, Accuracy of typical photogrammetric networks in cul- tural heritage 3D modeling projects. – International Ar- chives of the Photogrammetry and Remote Sensing and Spatial Information Sciences XL-5, 465–472. NOV AKOVIĆ, P., P. TURK 1991, Kamen na kamen pa- lača. Izkopavanja gradišča na Krasu. – Arheo 12, 57–68. NOV AKOVIĆ, P. 2001, Prostorska in pokrajinska arhe- ologija: študija na primeru Krasa. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo (neobjavljeno). ORENI, D., B. CUCA, R. BRUMANA 2012, Three-Di- mensional Virtual Models for Better Comprehension of Architectural Heritage Construction Techniques and Its Maintenance over Time. – V/In: M. Ioannides, D. Fritsch, J. Leissner, R. Davies, F. Remondino, R. Caffo (ur./eds.), Progress in Cultural Heritage Preservation. Proceedings of the 4th International Conference, EuroMed 2012. Eu- romed2012. Lemessos, Cyprus, October 29-November 3, 2012. – Lecture notes in computer science 7616, Berlin, Heidelberg. OSMUK, N. 1977, Tabor pri Vrabčah. – Varstvo spome- nikov 21, 194–195. OSMUK, N. 1995, Tomaj. – Varstvo spomenikov 35, 166. PANJEK, A. 2006, Človek, zemlja, kamen in burja. Zgo- dovina kulturne krajine Krasa (oris od 16. do 20. stole- tja). Koper. PARKER PEARSON, M., C. RICHARDS 1996, Archi- tecture & order. Approaches to social space. London, New York. PA VLIN, P. 1987, Pomjan. – Varstvo spomenikov 29, 250–251. PETRU, P. 1975, Martinišče. V/In: Arheološka najdišča Slovenije, 137. Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre 67 PLETS, G., W. GHEYLE, G., VERHOEVEN, J. DE REU, J. BOURGEOIS, J. VERHEGGE, B. B. STI- CHELBAUT 2012 Three-dimensional recording of ar- chaeological remains in the Altai Mountains. – Antiquity 86 (333), 884–897. QUATEMBER, U., B. THUSWALDNER, R. KALA- SEK, B. BREUCKMANN, C. BATHOW 2013, The Virtual and Physical Reconstruction of the Octagon and Hadrian's Temple in Ephesus. – V/In: H. G. Bock, W. Jäger, M. J. Winckler (ur./eds.), Scientific computing and cultural heritage. Contributions in computational huma- nities. – Contributions in mathematical and computatio- nal sciences 3, Heidelberg, New York, 217–228. RENČELJ, S., L. LAH 2008, Kraška hiša in arhitektura Krasa. Med očarljivostjo in vsakdanom. Koper. RESTUCCIA, F., C. FIANCHINO, M. GALIZIA, C. SANTAGATI 2012, The stone landscape of the Hyblae- an Mountains: the geometry, structure, shape and nature of the muragghio. – V/In: G. Tampone, R. Corazzi, E. Mandelli (ur./eds.), Domes in the world. Congress Proce- edings. Florence, 19.–23. March 2012, Firenze. ROBERTSON, D. P., R. CIPOLLA 2009, Structure from Motion. – V/In: M. Varga (ur./ed.), Practical image pro- cessing and computer vision. New York; (http://mi.eng.cam.ac.uk/~cipolla/publications/ contributionToEditedBook/2008-SFM-chapters.pdf) SAKARA SUČEVIĆ, M. 2012a, Prazgodovinska kera- mika med Miljskim zalivom in Porečjem Mirne. Doktor- ska disertacija. Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper, Koper (neobjavljeno). SAKARA SUČEVIĆ, M. 2012b, Novejša spoznanja o prazgodovinski poselitvi slovenke obale. – V/In: A. Ga- spari, M. Erič (ur./eds.), Potopljena preteklost. Arheo- logija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji: zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012), Radovlji- ca, 91–100. SEDEJ, I. 1988/1990, Stavbarstvo depriviligiranih druž- benih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju. – Slovenski etnograf 33/34, 301–328. SIOTTO, E., D. VISINTINI 2013, 3D Texture Mode- ling of an Important Cycle of Renaissance Frescoes in Italy. – V/In: H. G. Bock, W. Jäger, M. J. Winckler (ur./ eds.), Scientific computing and cultural heritage. Con- tributions in computational humanities. Contributions in mathematical and computational sciences 3, Heidelberg, New York, 229–237. SLAPŠAK, B. 1974a, Lukovec. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 188. SLAPŠAK, B. 1974b, Škrbina. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 191–192. SLAPŠAK, B. 1999, Slovenski Kras v poznejši prazgo- dovini in v rimski dobi. – V/In: M. Culiberg, M. Bijuklič (ur./eds.), Kras. Pokrajina, življenje, ljudje, Ljubljana, 145–164. STRUBULIS, CH., G. FLOURIS, Y . TZITZIKAS, M. DOERR 2014, A case study on propagating and updating provenance information using the CIDOC CRM. – Inter- national Journal on Digital Libraries 15 (1), 27–51. TERŽAN, B. 1999, Oris obdobja kulture žarnih grobišč na Slovenskem. – Arheološki vestnik 50, 97–143. TERŽAN, B., P. TURK 2005, The Iron Age Tower upon Ostri Vrh. – V/In: G. Bandelli, E. Montagnari Kokelj (ur./ eds.), Carlo Marchessetti e i castellieri 1903–2003. Atti del Convegno Internazionale di Studi. Castello di Duino. Trieste, 14.–15. 11. 2003, Trieste, 339–353. TERŽAN, B., P. TURK 2006, Kraški opazovalni in obrambni stolpi iz železne dobe. – Revija Kras 77, 20–23. TERŽAN, B., P. TURK 2014, Ostri vrh pri Štanjelu. – V/ In: B. Teržan, M. Črešnar (ur./eds.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem/Absolute dating of the bronze and iron ages in Slovenia. Katalogi in mo- nografije 40, Ljubljana, 603–610. THORSON, R. M. 2002, Stone by stone. The magnificent history in New England's stone walls. New York. VERHOEVEN, G., M. DONEUS, Ch. BRIESE, F. VER- MEULEN 2012, Mapping by matching: a computer visi- on-based approach to fast and accurate georeferencing of archaeological aerial photographs. – Journal of Archaeo- logical Science 39 (7), 2060–2070. Arheo 31, 2014, 49–68 68 VINAZZA, M. 2011, Prazgodovinski Štanjel na Krasu – izkopavanja 2010. Diplomsko delo. Univerza v Lju- bljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Lju- bljana (neobjavljeno). VINAZZA, M. 2014, Tehnike gradnje suhega zidu v prazgodovini na Krasu. – V/In: D. Kranjc (ur./ed.), Zid na suho: Zbornik strokovnih spisov o kraškem suhem zidu / Murro a secco: raccolta di testi tecnici sui muri a secco del Carso, Škocjan, 47–55. VIVIAN, J. 1978, Building stone walls. Pownal. WENZEL, K., M. ROTHERMEL, D. FRITSCH, N. HAALA 2013, Image acquisition and model selection for multi-view stereo. – 3D Virtual Reconstruction and Visualization of Complex Architectures. 5th ISPRS Inter- national Workshop. Trento, Italy, 25–26 February. 3D- ARCH2013, Trento, 251–258. ZUPANČIČ, D. 2003, Vernakularna arhitektura in eko- nomika gradnje. – AR arhitektura, raziskave 1, 60–63. Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre