Vasilij Abajev 1900-2001 Silvo Torkar Le nekaj mesecev potem, ko so najuglednejši moskovski jezikoslovci pripravili veliko svečanost ob stoletnici rojstva Vasilija Abajeva, enega najpomembnejših primerjalnih indoevropskih jezikoslovcev 20. stoletja, patriarha ruske ira-nistike, enciklopedista osetinskega jezika in folklore, seje (18. marca) njegovo življenje utrnilo. Zaradi izjemne osebne skromnosti in nevključevanja v vsakršne klane so o V. Abajevu v medijih, celo v strokovnih, razmeroma malo pisali. Šele ob stoletnici je Ruska akademija znanosti (RAN) izdala knjigo o življenju in delu velikega učenjaka izpod peresa njegovega učenca in rojaka Mahometa Isajeva, opremljeno s predgovorom akademika Olega Trubačova in z bibliografijo del slavljenca.1 V resnici gre za ponatis širši javnosti praktično nedostopnega besedila iz leta 1980, ki je izšlo v skromni knjižici pri založbi Ir2 v Ordžonikidzeju (od leta 1990 spet Vladikavkazu), glavnem mestu Severne Osetije - Alanije. Polmilijonski osetinski narod, potomec nekdaj mogočnih ljudstev Skitov, Sarmatov in Alanov, je znan po dveh osebnostih, ki sta ključni za poznavanje in razumevanje njegove jezikovne in kulturne identitete. Prvi je Kosta Hetagurov, pesnik, utemeljitelj sodobne osetinske literature in vsestranski nacionalni buditelj (1859-1906), drugi je Vasilij Abajev, jezikoslovec in folklorist, avtor impresivnega Istoriko-etimologičeskogo slovarja osetinskogo jazyka v petih debelih knjigah3 in številnih znanstvenih monografij. Vasilij ali tudi Vaso Abajev seje rodil 15. decembra 1900 v visokogorski vasi Kobi ob Vojaški gruzinski cesti. Po končani klasični gimnaziji v Tiflisu (Tbilisi) u) leta 1918 je nekaj let poučeval v rojstni vasi, nato pa je študiral iranistiko na univerzi v Leningradu. Na predlog znamenitega jezikoslovca Nikolaja Marra je tam leta 1928 opravil tudi podiplomski študij. Znanstvene naslove je pridobil brez zagovorov, na podlagi izjemnih dosežkov (leta 1935 in 1962). Pred vojno je delal v Leningradu, med vojno pa po srečnem naključju v Severni in Južni Osetiji. Po zna- 1 Isaev, M.L, Vasilij Ivanovič Abaev, Moskva, »Nauka«, 2000. 2 /rje osetinsko etnično samopoimenovanje. Ime Osetija (dobesedno Oseti) je gruzinsko in je prešlo v vse evropske jezike. Izpeljano je iz etnonima Os in pomeni deželo, kjer Osi živijo (prim, še Rusi - Ruseti). Osetin je rusko poimenovanje za pripadnika obravnavanega naroda, v slovenščini ime ni docela ustaljeno: Osetinec, osetinski, osetinščina, v rabi je tudi Oset, osetski, osetščina (prim, nam najbližjo podobno podaljšavo Dalmati-nec, dalmatinski iz podstave Dalmatia. 3 Abaev, V.l., Istoriko-etimologičeskij slovar' osetinskogo jazyka, T. I (1958), T. II (1970), T. III (1979), T. IV (1989), T. V- Kazalo (1995), Moskva - Leningrad. Silvo Torkar, Vasilij Abajev 1900-2001 nem Stalinovem članku v Voprosih jazykoznanija leta 1950, s katerim je bil končno ^ presekan marristični vozel, so ga najvišje avtoritete v tedanji akademski srenji na ^ čelu z V.V. Vinogradovom obtožile marrizma in čeprav je prepričljivo zavrnil vse M očitke, je že kazalo, da ga bodo zaprli. Kljub temu da ni bil član partije in je zavest-^ no izbral življenje »apolitičnega« znanstvenika, gaje tedaj sam Stalin, kije včasih O pokazal spoštovanje do pogumnih osebnosti, premestil iz Leningrada v Moskvo za cfl namestnika V. V. Vinogradova, direktorja akademijskega Inštituta za jezikoslovje. Tuje v sekciji za iranske jezike delal do upokojitve 1. 1970. O Seznam znanstvenih del V. Abajeva obsega nad 300 enot, od tega trideset ^ monografij. Področja njegovega dela so bila: jezikoslovje (iranistika, teorija jezika, ^ izvor jezika v zgodnjih stadijih, teorija etimoloških in zgodovinskojezikoslovnih ^ raziskav, indoevropsko in kavkaško jezikoslovje), vprašanja folkloristike, literarne vede, mitologije, religije, kulturne zgodovine in etnologije iranskih narodov. N > Njegova prva znanstvena objava je razprava Ob udarenii v osetinskom jazy- *g ke (1924). Poleg številnih dialektoloških razprav sta, kar zadeva raziskave na sin-^ hroni ravni, zelo pomembna njegova Russko-osetinskij slovar' in Osetinsko-russkij ^ slovar' (1950 in 1952) ter Grammatičeskij očerk osetinskogo jazyka (1952). Pogla- vitno mesto v raziskovalnem delu V. Abajeva pa zavzemajo njegove raziskave na **« diahroni ravni, saj je jezik dojemal kot zgodovinski pojav, ki je najtesneje povezan z zgodovino naroda, njegove kulture, filozofskih in verskih nazorov ter vsakdanje-7 ga življenja. Program svojih raziskav je najbolj natančno sformuliral v razpravi Proishoždenie i kul'turnoeprošloe osetinpo dannym jazyka (lingvističeskoe vvede-S nie v istoriju osetinskogo naroda), ki uvaja njegovo prvo veliko, celih 600 strani ^ obsegajočo knjigo Osetinskijjazykifol'klor.4 *_ Večji del svojega življenja je posvetil uresničevanju tega monumentalnega ^ raziskovalnega programa. V. Abajev je dal izjemen prispevek k raziskovanju vprašanja o starodavnih prednikih osetinskega jezika, namreč o bolj oddaljeni skitščini in nekoliko bližji alanščini. Ugotovil in preiskal je kavkaške substratne prvine v osetinščini. V delu Skifo-evropejskie izoglossy5 je V. Abajev prikazal v osetinščini poteze, ki jo zbližujejo s slovanskimi, baltskimi in germanskimi jeziki. Kot jezikoslovec se je posvečal raziskavam vseh ravnin jezika, najbolj pa ga je pritegnila leksika. Največji dosežek njegovega znanstvenega opusa je pač petzvezkovni Zgo-dovinsko-etimološki slovar osetinskega jezika, ki ga je sam pisal celih sedemdeset let in za katerega je izjemoma še pred izidom zadnje knjige prejel leta 1981 najvišje priznanje, Državno nagrado. V slovarje avtor pritegnil gradivo iz 190 jezikov in narečij. Poleg treh temeljnih načel, namreč fonetičnega, morfološkega in semantičnega, je V. Abajev pri pisanju tega dela kot četrti kriterij v veliki meri upošteval tudi 4 Abaev, V. L, Osetinskij jazyk i fol'klor, Leningrad 1949. 5 Abaev, V. L, Skifo-evropejskie izoglossy. Na styke Vostoka i Zapada, Moskva 1965. Zelo podroben kritičen pretres te razprave podaja V. Cvetko Orešnik v svoji knjigi K metodologiji preučevanja baltoslovansko-indoiranskih jezikovnih odnosov, Ljubljana 1998, na str. 66-81. V svoji študiji avtorica razčlenjuje še štiri krajše razprave V. Abaje- 470 va- Silvo Torkar, Vasilij Abajev 1900-2001 »zgodovinski kontekst« oz. realije. Etimolog mora biti po Abajevu bolj kot vsak drug jezikoslovec oborožen s poznavanjem zgodovine, kulture, etnografije, folklo- ^ re, arheologije ipd. Slovarje zato zanimiv tudi za zgodovinarje in etnologe. V njem najdemo prvine petih različnih tipov slovarjev: 1. dvojezičnega (je osetinsko-ru- 2 ski), 2. razlagalnega (dokumentiranje z iztržki iz folklornih in literarnih besedil), 3. šele A. Šegren, avtor znanstvene Osetinske slovnice s priloženim osetinsko-ruskim G in rusko-osetinskim slovarjem.7 Pravi utemeljitelj vede o osetinskem jeziku in kul- ^ turi pa je bil Vsevolod F. Miller, slavist, iranist in kavkazolog, znan po svojih »Ose- ^ tinskih etjudah«8 in še zlasti po Osetinsko-rusko-nemškem slovarju, ki pa je izšel q šele posmrtno.9 ^ V. Abajev je bil tudi odličen raziskovalec severnokavkaškega ljudskega epa ^ o junakih Nartih, ki se je pri Osetincih ohranil v večji meri kot pri sosednjih naro- ^ dih. O njem pravi, da predstavlja poetizirano in fantastično avtobiografijo alanske- rr, ga ljudstva, v kateri se je odsvitala zgodovina njegovega vsakdanjega življenja in ^ pogleda na svet. Veliki francoski raziskovalec indoevropske mitologije in kavkazolog George Dumézil v svojem delu Mit in ep (1968) med drugim poudarja, da pomembnost Osetincev, tega malega severnokavkaškega ljudstva, za vse oblike primerjalnih študij samo narašča. Ko so delovni in življenjski opus V. Abajeva ocenjevali njegovi mlajši kolegi, je bilo o njem med drugim rečeno:10 »Znanstvenike navadno delimo na dva tipa: eni razpletajo zapleteno, drugi po svojih močeh zapletajo preproste stvari. O Abajevu lahko mirno trdimo, daje občutno prispeval k razpletanju klobčiča izjemno zapletenih temeljnih problemov humanističnih znanosti«. 6 Kaloev, B. A., Vengerskie alany (Jasv)- Istoriko-etnografičeskij očerk, Moskva 1996. 7 Šegren, A., Osetinskaja grammatika, Sankt-Peterburg 1844. 8 Miller, Vs., Osetinskie etjudy, I—III, Moskva 1881-1887. 9 Miller, Vs., Osetinsko-russko-nemeckij slovar'. Pod redakciej i s dopolnenijami A.A.Frej-mana, I—III, Moskva 1927-1934. 10 Efimov, V. A., Vasilij Ivanovič Abaev (1900-2001), Voprosy jazykoznanija, 2001, št. 4,