KATJA PAVLIČ ŠKERJANC SEPTUAGENARIA 221
Maja Lihtenvalner 
AGRICOLA, AGRICOLAE           N
Čeprav je bila profesorica Pavlič ena od učiteljev, ki so imeli odločilen 
vpliv name v gimnaziji, se iz svojih prvih poljanskih dni sredi osem-
desetih let prejšnjega stoletja spominjam predvsem strogih obrazov in 
dostojanstvene, avtoritarne drže stare garde učiteljev, ki so v nas dijakih 
zbujali strahospoštovanje, včasih pa tudi samo gol strah. Profesorica 
Pavlič je bila s svojo mladostjo, sproščenostjo in strastjo do znanja, 
ki je dobesedno bruhala iz nje, njihovo popolno nasprotje. Bila je ena 
redkih, če ne edina, ki so v času, ko medpredmetno povezovanje kot 
koncept še ni obstajalo, lahkotno, tako da se dijaki tega praktično 
nismo zavedali, v svoje razlage vpletala teme in dognanja z drugih 
predmetnih področij. Duhamorno memoriranje latinskih besed, 
sklanjatev, spregatev in neskončnih pravil je znala spremeniti v pravi 
spektakel; nikoli ni sedela za katedrom, in kadar ni poskakovala pred 
tablo, se je usedla na klop v prvi vrsti in ‒ bingljaje z nogami in krileč 
z rokami ‒ razlagala, v katerih angleških besedah lahko prepoznamo 
koren tega ali onega latinskega izraza, katere civilizacijske standarde 
dolgujemo starim Rimljanom ali Grkom, ali pa je naredila ekskurz v 
sociologijo ali politiko in nas s svojo zagnanostjo bezala iz najstniškega 
pišmevuhovstva. Še vedno se nasmehnem, ko se spomnim, kako je 
po ogledu kultnega filma Društvo mrtvih pesnikov – preden je mi-
mogrede vsebinsko in motivno razčlenila to filmsko umetnino – na 
vsesplošno veselje v razredu posnemala angleško latinščino iz prizora, 
s katerim se film začne. Agricola, agricolae, agricolae, agricolam … Iz 
filmskega prizora z monotonim recitiranjem latinske sklanjatve, ki naj 
bi simboliziral rigidnost in odtujenost šolskega sistema, je naredila 
predstavo s povsem nasprotnim sporočilom: učenje je vir neskončne 
zabave, čudenja in navdiha.
Maja Lihtenvalner je urednica pri založbi Mladinska knjiga.