VlM Babica. ^^^il je ponedeljek po Svečnici. Veselo sva prišla s tovarišem Jankom iz šole. y0§$Ra,vno sva použila svoje nkosilce," ko vstopi listonoša z listom vroci; bilo je Jankovo. Ves vesel pristriže zavitek in jame čitati. — Le nekaj trenotkov je zrl v list; kar se mu zmrači eelo, stisne list v žep in zgine v drugo sobo. Zdajci se začuje jok. Grera za njim. Tii ga zagledam klečečega sredi sobe — ihteeega se, bridko ihtečega. Nisem si ga upal vprašati, kaj mu je. V tem stopi gospodinja in ga vpraša, zakaj se joče. — Ves v solzah dvigne glavo ter jecljaje reče: ,,Ma—ti — je urarla!" —¦ nXatera mati?" vpraša vsa v skrbeh gospodinja. ,,Na—ša — sta—ra, — oh, zakaj — nisem šel o — Božiči — domov?! Še bi jo bil videl? —oh, zdaj pa — nikdar, nikdar več!" — ,,Le potolaži se Janko; saj imaš še jedno mater; ta te tudi tako ljubi, in še bolj," tolaži ga gospodinja. A Janko je ne sliši; znova jame ihteti in jokati se. Gospodinja je šla po opravkih, a jaz sem se vsedel poleg jokajočega. Pola-goma mu je odleglo. Spravil se je po konci, šel za mizo, a še vedno zdihoval. nAli si babico tako zelo ljubil?" vprašam ga. nOj kako je bila dobra!" vzdihne — ,,kaj bodem zaeel o poeitnicah brez nje? — kako me je ljubila!" — Nisem ga hotel dalje nadlegovati. Vstal sem in šel v prvo sobo, češ, bodem vže drugič kaj več govoril ž njim o nepozabljivej mu babici. V četrtek sva bila prosta in sama doma. Vprašam ga torej: MTi, Janko, s čim se ti je pa babica tako prikupila, da je ne moreš pozabiti?" Molčal je nekaj trenotkov; hudo mu je delo, da sem ga spomnil in mu ne-hote skušal ponoviti skelečo rano, ki se niu še ni zacelila. Žalostno nie pogleda a slednjič vender izpregovori: nKo bi ti vedel, koliko mi je dobrega storila, kako je zame skrbela od mladih mojih nog, razumel bi me bolje. Meni, še detetu v zibeli, bila je najskrbnejša va-ruhinja. Vselej, kadar jej je le dopuščal žas, bila je pri meni, pestovala me in —»x 71 >¦•— hranila. Pod njenim skrbnim varstvom sem vzrastel. Naučila me je prvih, naj-potrebnejših molitvic. I)a, skrbela je zame, bolje nego li sama zase, da, še celo smrti me je nekoe rešila. Bilo je to tako-le: Imel sem pet Iet. Igral sem nekega popoludne s svojimi vrstniki za sosedovo hišo tik vode. Postavljali smo hišice iz dešeie. Babica je prala nekoliko korakov od nas brezskrbnih otročičev. Kar ustanem in — ne vera, kako je prišlo — zvrnem se v vodo. Hitro sem bil na sredi. Babica se silno prestraši, videe nie v tolikej nevarnosti! Doseči me ne more. Hitro steče v sosedovo ku-hinjo. — V hipu je zopet pri vodi z grebljo v roci ter me skuša spraviti k bregu. Jaz, začutivši palico, poprimera se je, in — potegnila me je iz vode. — Bil sem rešen, bil je tudi skrajni čas; kajti, če bi bila babica le za par trenotkov pozneje prišla, odplul bi bil mimo visokega vrtnega plotu, ki je zapiral dalnji pot ob bregu. Laliko si torej misliš, da je nikakor ne morem pozabiti. Pae res, tako do-brega srea ne boš našel kmalu. Oe je imela kaj, s čeraur me je mislila razveseliti, vse, vse mi je dala: sadja, kruha, vsega sem dobil pri njej. Sebi je raje pritrgaia, da sem bil le jaz vesel, zadovoljen. Mnogo, mnogo podrobnostij bi ti imel še povedati o njej, a bodi dovolj. Spoznal si jo lahko iz tega kratkega pripovedovanja. A vender, na ¦— preberi še list, ki seni ga prejel od ooeta. To izgovorivši, podii nii list. Eazgrnem ga in čitam: Ljubi Janko! Pravil sem Ti o Bosiči, ko sem te obishal, da je naša babica nekoliko holehna. Upali smo, da se bode opomogla, ali kmalu po tnojem povratku iz Ljubljane se je vlegla. Pljučnica jo je vrgla na posteljo; nič več ni vstala. — V soboto popoludne smo jo pokopali. Bog jej daj večni mir in pokoj! Tebe se je vedno spominala in še zadnji dan, predno je umrla, opom-nila me je: „ Piši Janku in sporoči mu moj pozdrav. Ce se več ne vidiva, izroči niu ti ono šmarno petico, ki sem mu jo obljubila sa spričalo — s ka-terim je bila prav sadovojna. Moli za-njo in spominaj se njenih dobrot! Prisrčno Te posdravlja tvoj slcrbni oče Ivan Ees, dobra je bila ta babiea! Blag jej bodi sporain! t.