kit je, čas nedokončanega; kaj je dokončano in dokončno; kako se stvaritev odziva na tiranijo časa ¡11 kako na svoje ponovitve; multipli in serigrafije, montaže in moderne aberacije. - Spet bo pomembno zaslopanr segment 7- izrazito restav-ratorsko-konzervatorskimi problemi. ki bo namenjen materi a lom. re stav branju, rekonstrukcijam in »počutju« spomenika.
Letošnje srečanje je pokazalo, da ,so krovne turne tako iiToko odprte, da ju vselej dovolj prostora za kakovosten umetnost-nozgodovinski prispevek. In nihče, p ni v n ihte ni nI) predavanjih raz misija I o vprašanju {to pa je značilno za slovensko umetnostno zgodovino); ah je osredje prispevka veličastna stvaritev a it ne. Slo je zgolj za kvaliteto ume most nozgodo-vinske misli. In ta je le pri avtorju.
Nataša Golob
Lev Menaie: MARIJA V SLOVENSKI UMETNOSTI. IKONOLOGUA SLOVENSKE MARIJANSKE UMETNOSTI OD ZAČETKOV DO PRVE SVETOVNE VOJNE.
Mohorjeva družba: Celje 1994. 6K6 strani, od tega 373 strani besedila in 309 barvnih ilustracij.
Potem ko sem nekajkrat sem in tja slišala drobce o nastajanju knjige in njenem prelivanju v natisnjeno obliko, ki smo je 7, aprila 1994 na tiskovni konferenci v Narodni galeriji smeli zagledali v dokončni podobi, sem se spomnila na avtorjev tako pogosto upnrahljen pridevnik »brezupno«. Nedvomno ima beseda lahko različne pomene, jasno tudi take, kot jih poznamo iz lastnih izkušenj. Pričujoča monografija je vsekakor sijajen rezultat večletnega raziskovalnega dela: brezupno pa bi hilo menda pričakovati. da bi po pomenu in tehtnosti predstavitve lahko v d ogle dne m času dočakali podobno delo še za kakšno drugo temo.
1'rvi vtis ponavadi izvira iz pogleda na likovno, grafično-oblikovalsko delo; tokrat je ocena razdeljena na dvoje. V so-
seičino temeljnega besedila postavljene opombe (kar je za branje tako prikladno} so se znašle v vertikalnem stolpcu, ne pa pod črto, in so zato terjale ne prav priročno obliko strani: nastal je že kar pozabljeni oblikovalski ekskurz. To je pravilen kvadrat, tako da je ta redko uporabljena oblika idealnega geometrijskega liks si ran delila v razmerja po zlatu m rezu To je pogosto prav lepo koristilo tudi umestitvi ilustrativnega gradiva. k> so kol fotografski posnetki delo mojstra Marjana Smerketa seveda brezhibni. Ob nedvomno upravičenem veselju nad (skoraj brez izjeme) odličnimi fotografijami se seveda porodijo pomisli, zakaj take ravni posnetkov ne moremo pogosteje OZ. vselej užiti. Precej manj osrečujoča pa je odločitev, da so ilustracije umeščene na drugačen tip zrcala, kot ga je dobila besedilo, da jih obrobljajo »okvirji« v peščeni barvi (le zakaj.'), da so pri nekaterih ilustracijah dodani črtni okvirji, ki v histvu nič nu prispevajo k občasni, a tedaj očitni težnji, da bi se izenačila velikostna nesinhronost med dvema ilustracijama na eni strani, in da je prenekateri spomenik izgubil svoj ambient, ko SO ga »izrezali« iz (nepriklad-negu. ne lepega) ozadja, tako da plava na strani brez podlage in brez ozračja, Slednje je neprijetno zlasti pii posnetkih kiparskih stvaritev in stenskih slikarij (npr. portal župnijske* cerkve sv Pankra-cija na Gradu pri Slovenjem Gradcu): nemara bi biki bolje z retušo omilili nezaželeno okolje, kol pa stvaritev i z režat i iz njega.
Ko se bralec ustavi ob realnih okvirih knjige, ki povedo, kakšna je razdelitev vsebine, kako je oblikovana Struktura ikonološke študije, kakšne vire in literatur;) je avtor pritegnil v obravnavo, kako vsebinsko tehtne so opombe (po obsegu in izčrpnosti obravnavanega detajla nekatere mejijo na samostojne članke), je seveda lahko razložen del avtorjeve skep.se. K sreči se zavemo, da se je na kotleti vseli naporov beseda »brezupno« nanašala na avtorjeve dvome, ali bo delo natisnjeno. Največ zaslug, da je monografija pred nami, ima dr, Marjan Smoli k, zato smo mu tudi mi hvaležni.
197
Vsekakoi H bilo pridevnik »brezupno« ujrtjiitneje uporabiti v poyezavi i obsežnostjo teme, ki je zahtevala levji pogum in brezmejna energijo. Vse se pričenja pri podatku, da pričujoča knjiga temelji na kartoteki, ki obsega 3558 enoi (oz. jih je obsegala v Času, ko je avtor delo zaokroževal) in da so v njej dobila mesto zgolj tista del:i, ki so lahko orisala pogostost in razširjenost posameznih mark* janskdi Upov v Sloveniji. S kartoteko je nastal razvid o tipih in pogostosti Mariji nt 11 upodobitev v posameznih stoletjih, nastala pa je (udi rdeča nit o kakovosti stvaritev.
V naslovu zapisano Oznako, da delo obravnava Marijine upodobitve v slovenski umetnosti, je avtor v uvodu razložil, da zajema stvaritve, ki jih je mogoče videti na današnjem ozemlju Republike Slovenije, in da v upodobitvah ne išče narodnostnih oznak, posebnih pridihov. Koliko problemov je v nacionalni zavesti sproealo vprašanje, kaj je »domaČe«, posebej slovensko, do katere meje so »naši« tudi listi spomeniki, ki so v nekem trenutku pač prišli med nas, pa vendar niso povsem »naši« in še celo ne »slovenski.i, v.si dobro vemo; to se je izražalo /lasti v trenutkih, ko je bilo prepričanje o lastni identiteti omajano in je vplivalo na značaj humanističnih razprav. Dejansko so m ari j a ns k i motivi v svoji idejni vsebini ohranili nadnaetonaini značaj Ija do Lartgusovega časa in so šele v 19. stoletju oživeli motivi, ki vsebujejo nacionalne elemente ter se oblikujejo v ikonografske motive Slovencev kot »Marijinega naroda«. V tej povezavi so več kot zanimiva (saj opozarjajo na ikonografsko plat ljudske umetnosti, zlasti besedne, pa marijanskih predpodob v sla rejšib, predkrščanskih religioznih plasteh) avtorjeva opozorila na širše kulturnozgodovinske obravnave, ker jih imiet-uostnozgodovinska dela ponavadi kar preskočijo.
Ob poglavju -Mejniki in okoliščine razvoja marijanske umetnosti v Sloveniji« se resnično velja ustaviti. V nekaj besedah povedano: gre za besedilo, ki » enem zamahu oriše razmere v naših kra-
jih, stanje duha, vpliv zgodovinskih dogodkov m cerkvenopoliličnih okoliščin na sprejemanje in spreminjanje Marijinih podob, na literarne stvaritve itd. To poglavje je v bistvu pogled na zgodovino cerkvene umetnosti na Slovenskem, v katerem so dobile prostor, svoj zakaj in zalo vse osebnosti, ki so zaznamovale versko življenje, na Slovenskem od visokega srednjega veka do nedavno minulih ler
To poglavje bi lahko bilo samostojna umelnostnozgpdovinska študija, saj ima značaj zaokrožene razprave, ki je samozadostna spričo podatkov in ocen, Vendar je v resnici ostala le razširjena pod-stat za troje osrednjih poglavij, v katerih je avtor predstavil marijanske upodobitve glede na namen, s katerim so nastale: to so dogmatične Marijine podobe, potlej nabožne in končno še zgodovinske upodobitve. Medlem ko dogma lične upodobitve predstavljajo oz, nadomeščajo nekatere verske resnice in so dobile svojo ključno v togo v ircnutku. ko je bilo potrebno krščanstvo predstaviti, razložiti m uveljaviti, torej v časih kriz, so na-hožni motivi predvsem spodbujali, podpirali vernika v njegovem iskanju neposrednega stika z vero, jasnega odgovora na dilemo. V tretjem poglavju, ki govori o zgodovinskih upodobitvah, so predstavljeni motivi, ki so orisali Marijino življenje in so seveda pre ne kater i apo-kritnega izvora.
Ta tri poglavja so - čl- povemo nekoliko poenostavljeno - v študijo preliti dokumentacijski temelj z že navedenimi 3558 enotami. Nedvomno se poslej pri vprašanju. kateri so npr bratovščin s k i tipi, kakšne so milostne podobe ali kakšna je podoba npr, Kamenjane Matere Božje ali k a ter L- upodobitve pripadajo tiptl »Izbrisan je dolg«, katere- pa lie in zakaj ne, pač ne bomo več obračali po nasvet h kaleremukoli ikonografskemu delu. Monografija Leva Meiiašeja je zgledno podala eel ovit pregled upodobitev v njihovem vseobsegajočem značaju. Da si na koncu knjige, kol poslednje poglavje, je pred nami oris lepo!nega lipa, ki mi ga ¡zražale Marijine upodobitve. Po svoje
198
so it misli prikrito prisotne skozi vso knjigo, tej z prše ne skozi citate raz I ič ni h det. ki pa seveda ne določajo dimenzij recepcije vseobsegajoče Marijine lepote. Ideal, ki ga Marija ponazarja, je v vseh zgodovinskih slogih hkrati pomenil zrcalu n a j čistejše in najpopolnejše telesne lepote, povezane s podobo njenih kre posti: zlitje obojega se je izražalo s slogovno skladnimi dosežki, ki so jih podpirali literarni, teološki teksti in teoretična, lahko bi rekli umetnostna (ali v Službo umetnosti zapisana) besedila, pa seveda želje naročnikov. Marsikaj od tega se zlasti nestrokovnjaku za posamezna stoletja nekoliko izmuzne izpred oči m hvalevredna so taka opozorila, ki povedo kaj več o celoti umetnostnega življenja pri nas kol pa npr. le o prevzemanju umetnosti nazarencev in o naklonjenosti do Bougeraujevega realizma. Prav ta nadgradnja upodobitev z novimi in starimi ideali, ki so zares odločilno oblikovali posebno vzdušje in družbeno okolje za slovenske Marijine podobe, ustvarja v monografiji stalne napetost in dinamiko teksta, ki se - kljub častivrednemu obsegu - prenaglo konča,
Nataša Golob
199