Pravljice Božene Nčmcove.
Prevedel Dr. P.
(Nadaljevanje.)
O Soinčniku, Mesečniku in Veterniku.
Živel je svoje dni kralj, ki je imel sina in tri hčere. Zgodilo se je, da se je odpeljal s kraljico na tri dni iz gradu. Izročil je torej grad in hčere sinu in mu strogo naročil, naj ne počenja nikakih neumnosti, ker je vedel, da rad sestre draži.
Jedva pa je kralj iz gradu odnesel pete, je princ Silomil zaukal in hitel k sestram. Našel jih je na vrtu. „Čujte, dekline," je kričal že od daleč, „zdaj smo sami doma. Tri dni se lahko igramo, kakor se hočemo. Jaz sem kralj in vi me morate ubogati."
„Kdo bi se s teboj igral," so odgovarjale sestre, lepe kraljične kakor rožni cvet. „Ti nas dražiš in jeziš; pusti nas rajši pri miru; mi te ne bomo ubogale."
„Če me ne boste ubogale, ne dobite ne jesti ne piti in dam vas zapreti v vaše sobe, kjer mi ostanete, dokler se ne vrnejo stariši."
„Le počakaj, ti zdražbarf Kaznovale te bomo, da boš pomnil."
Nalomile so vej, natrgale cvetic in jih metale na brata; on je bežal in jih zopet preganjal in tako so se dražili do večera.
»Koliko se človek s temi dekleti najezi!" je rekel mladi kraljevi namestnik, ko je legal na ležišče. Kar se odpre  tiho  okence  in nekdo zašepeče: „Da se ti ne
bo treba jutri s tremi jeziti, daj eno meni."
„0 prav rad; kdo pa si ti ?" je vprašal kraljevič, misleč, da nekdo uganja šale z njim.
Jaz sem kralj solnca in hočem imeti tvojo sestro za kraljico."
„Počakaj torej malo, prinesem jo. Za njo bo velika čast, Če postane tako vplivna kraljica." In tekel je v spalnico najstarejše sestre, vzel jo v naročje, odnesel v svojo sobo in jo porinil skozi okno. Solnčnik, njen ženin, jo je odnesel po zlatem mostu v solnčno palačo.
Zarana je povedal Silomil sestrami, kaj se je z njuno sestro zgodilo. Bilo je krika in groženj, da je prihajalo kraljeviču tesno; ves dan nista izpregovorili z njim, šele zvečer, ko sta odhajaji v svoji sobi, je pritekla starejša sestra k bratu in mu pošepetala na uho: „Ce pride k tebi ponoči zopet ženin, ne odpravljaj ga s praznimi rokami."
„Glejmo!" si je mislil Silomil, „niti bi ne rekel, da bi si sestri tako želeli ženinov; zarana sta delali, kakor bi do smrti ne hoteli z menoj izpregovoriti, zdaj pa še sami prosita."
V svoji sobi ni mogel zaspati, čakajoč novega ženina. O polnoči je potrkal nekdo na okno in Silomil se je takoj oglasil: „Kdo je ?"
„Kralj meseca sem in tvojo sestro želim za soprogo."
»Počakaj, počakaj, takoj grem po njo." In hitet je po sestro, prinesel jo dol in položil na okno. Mesečnik jo je vzel v naročie in jo odnesel po srebrnih oblačkih v mesečno palačo.
Zjutraj je pripovedoval Silomil vse zapuščeni sestri, ki se je jokala in grozila, kaj bo oče rekel. Zvečer pa je  prosila tudi ona, naj ji preskrbi ženina.
Ko je kraljevič legel, je potrkal zopet nekdo močno na okno. ,,Ali prihajaš tudi ti po sestro?" je vprašal takoj kraljevič.
»Prihajam, če mi jo daš."
„Kdo si?" !          „Kralj vetrov."
„No, imel bom poštene svake", si je mislil Silomil in tekel po najmlajšo sestro. Položil jo je za okno, Veternik pa jo je vzel in sedel z njo v sinjeoblačni voz, ki so ga potegnili štirje bujni   konji v zrak.
Ko se je vračal kralj s kraljico s svojega potovanja, je prišel kraljevič sam naproti. Kralj se je čudil, kako da ne prihajajo z njim kraljične, in je vprašal Silomila, kje so.
„Ljubi oče, vse tri sem omožil."
„Kaj praviš ?" so vzkliknili stariši.
„Zares; ena je sedaj kraljica solnca, druga kraljica meseca, tretja pa kraljica vetrov." Kraljevič je vse povedal, kako je bilo.
Ko so slišali starši o veliki sreči svojih hčera, jim je polegel srd na sina, in očitali so mu samo to, zakaj ni počakal na nje.
Kraljeviču pa je bilo kmalu žal, ko ni bilo sester doma. Gnalo ga je za njimi po svetu in prosil je, če bi smel oditi. Z očetovim dovoljenjem je sedel na konja in odrinil v svet.
Jahal je več dni in prijahal na zeleno loko, kjer je ležala množica mrtvih teles. Kaj se je neki tukaj zgodilo? Bila je bitka, ka-li? Jezdi dalje in zagleda za gričem grad. Pri odprtih vratih sedi starček, ki mu pravi: „Gospod, vi jezdite tako pogumno v ta grad; ali ne veste, da vas Čaka Smrt ?"             (Nadaljevanje sledi.)