področjaVzgojna Vzgoja, september 2017, letnik XIX/3, številka 75 37 Slika Janeza Bernika 29. 1. 04 je značilna podoba umetnikovega odnosa do domovine. Jedro umetnine je z medeno toploto prepojena cerkev na enako obarvani planjavi pod napetim obzorjem zemeljske krožnice, zasajeni s pokopališkimi križi, pod katerimi je ponekod razviden teman pravokotnik groba. Trpka posvečenost domovinske ljubezni Janez Bernik: 29. 1. 04, 2004 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakul tete v Ljubljani. Njegova bibliografi ja obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, predsednik Slovenske matice in častni občan Novega mesta. A takega svetišča ne dojamemo kot običajno cerkev, marveč kot »ves svet«, ki »je velik tem- pelj božji« (A. M. Slomšek), s križi poseljena božja njiva pa ni običajno pokopališče, marveč simbolna podoba zemlje. Njeni grobovi zapolnjujejo celoten zemeljski planet, ker temelji človeško življenje na iz- ročilu prednikov, s simbolnimi križi pa je umetnik ob tem še izrecneje zaznamoval usodo trpeče sloven- ske domovine, ki jo nesrečno določa pred- vsem njena polprete- kla zgodovina, saj prav ta še dandanes razdva- ja Slovence. K svetišču pod vrhom slike se dviga pot, ki se tik pred njim razcepi v dvoje smeri, zato s svojo formo spominja na človeško postavo z razpetima rokama, ki z glavo sega k vhodu v cerkev; taka antropo- morfna oblika se pri Berniku ponavlja tudi na sorodnih slikah s tem motivom in lahko v gledalčevi domišljiji sproži misel na trpe- čega Kristusa, čigar glavo zaznamuje Cer- kev. Sicer pa nas že sa- ma bazilikalna fasada ekspresivno zverižene starodavne cerkve z očesom rozete nad vhodom vabi s poglo- bljenim portalom v globino svojega du- hovnega središča. področjaVzgojna 38 Vzgoja, september 2017, letnik XIX/3, številka 75 Podoba cerkve je postala v Bernikovi ume- tnosti poznega obdobja zelo pogost, že ma- lone arhetipski motiv. Umetnik jo je dojel kot svetišče pod nebom, ki simbolizira ob- močja duha in duhovno domovino – pa naj bo ta povezana z zemljiščem ali stoji sama zase – in tako sporoča, da človeška domo- vina ni le na zemlji. Križi kot Berniku po- sebno ljuba znamenja in hkrati pomenljive likovne forme pa so tako simboli trpljenja kot upanja v odrešitev. Ker so umetnika posebej pritegovale po- menljive besedne igre, je rad ugledal križ celo v telesu posameznega človeka in mu je zato v hrbet zarisal »križ v križu«, križe na svojih slikah in risbah pa je ponekod vri- soval tudi v stilizirane gore, ki so tako po- stale podobne škofovskim pokrivalom; s tem je prizorišča svojih podob označeval za posvečena ali celo sveta. Že glede na to, da naj bi bila domovina človeku svéta, je svojo domovino upodabljal kot sveto de- želo, a je bila sveta zanj še toliko bolj, ker jo je človeško trpljenje posvetilo z mučeni- škimi grobovi. Krajinski obrisi horizontov za njegovimi cerkvami so ponekod tudi to- pografsko označeni kot prepoznavni kraji umetnikove domovine, tako kot na primer domača Šmarna gora, ki jo je na pričujoči sliki mogoče zaslutiti tudi v sklenjenem goratem pasu obzorja, ali Krvavec, ki je sli- karja pritegoval že s pomenljivim imenom in je zato tudi nanj postavil svojo značilno cerkev. Pomensko bogata je tudi Bernikova skriv- nostno žareča zarja nad temino obzorja, ki obliva pogorje in svetišče. V eni svojih pesmi je umetnik spregovoril o vijugah žerjavice nad zlatimi oltarji večera, na so- rodni risbi s cerkvijo in križi na nebu pa je vzdušje motiva z vrisanimi besedami označil kot grozo predvečerne svetlobe. Z dramatičnostjo kozmičnega dogajanja v posvečeni naravi je potenciral duhovno intenziteto slike podobno, kot so prehod v noč kot čas najintenzivnejšega življenjske- ga dogajanja nekoč dojemali že umetniki ekspresionisti ali kot je s svojo »panteistič- no« ožarjenostjo oživljal večerno nebo nad slovensko zemljo slikar Rihard Jako- pič. V prav posebnem razmerju do Jako- piča pa je tudi pogost Bernikov motiv bo- leče zverižene ljubljanske križevniške cerkve, ki jo je Bernik s svojim ustvarjal- nim smislom za »etimologijo« prav tako slikal s pokopališkimi križi. Slovensko pokrajino so v našem slikarstvu zavestno dojeli kot svojo intimno domovi- no že impresionisti, v Bernikovih očeh pa je njena podoba v primerjavi z njimi očitno bolj dramatična in tragična, predvsem pa še bolj zavestno posvečena. Ukoreninjena je bila v umetnikovem dojemanju medvojne in povojne zgodovine, ki v zavesti Sloven- cev zelo živo sega tudi v sodobnost in ustvarjalca, dojemljivega za nepomirljiv boj med dobrim in zlim, nikakor ni mogla pu- stiti neprizadetega, zato ima njegovo domo- vinsko slikarstvo poseben, a prav nič idili- čen pečat. Janez Bernik je bil eminenten pobornik t. i. slovenske pomladi; rojevanje države v moč- no tveganih okoliščinah je označeval z uso- do Slovenske Guernike (tako je naslavljal študije za svoje slike) in se je ob vse bolj eshatološkem dojemanju sveta odzival tudi na duhovne posledice družbenega dogaja- nja. Na svojih risbah je snoval ironične spo- menike revoluciji, med drugim zverižen steber iz emblemov propadlega komuniz- ma ter mrtvaških kosti in lobanj, načrtoval je arhitekturne osnutke za spravno kapelico v Kočevskem rogu z zvonovi na veter, sicer pa je na svojih slikah svete pokrajine s sveti- šči in obrednimi jezeri ponekod dopolnje- val tudi z obeliski, s svojih podstavkov str- mečimi v nebo. Bernik je od sodobnih slovenskih slikarjev najbolj cenil starejše pionirje povojne mo- derne ustvarjalnosti, med njimi Gabrijela Stupico. Kot je v knjigi Duhovna zgodovina Slovencev s svojim celovitim dojemanjem ustvarjalnosti opredelil Janko Kos, so ti umetniki z negacijo »komunistične vere v preurejanje sveta« stali »na ravni sočasne duhovne usode slovenstva«; med mlajšimi slikarji pa je isti premišljevalec tak položaj upravičeno pripisal prav Janezu Berniku, tako zaradi njegovih skrivnostnih znamenj »neke pozabljene, vendar še zmeraj žive du- hovne tradicije, ki presega zmeraj bolj opu- stošeno praznino sodobnega časa«, kot za- radi poznejšega obrata »k dialogu z religioznimi izročili«. Janez Bernik je bil vse od svojega prodora med najvidnejše moderne umetnike naš najbolj slavljen prinašalec najnovejših ume- tnostnih smeri (med njimi t. i. letrizma z vrisanimi nerazberljivimi pismenkami, ki mi jih je pozneje razlagal tudi kot znamenje časa, ko so morali imeti ljudje zavezana usta). Bil je izrazito svetovljanski in v niče- mer domačijski, tako da so mu sprva, tako kot nekdaj impresionistom, očitali celo tuj- stvo. Hkrati pa je bil v človeških globinah vse bolj zavezan duhovnemu izročilu in vse bolj eksplicitno poln trpke domovinske lju- bezni in sklicevanja na otroštvo, ki ga je oži- vljal tudi v svoji poeziji, v kateri obuja spo- mine na materin kruh na mizi ali na vonj kadila in cerkveno zvonjenje. Vprašanja bo- ja med dobrim in zlim je v znamenju sveto- pisemskih metafor dojemal s perspektive celotnega sveta – njegov univerzalni večni romar je človeški slehernik –, ob tem pa je domovino vse bolj doživljal v njeni zgodo- vinski tragiki ter zaznaval, kot je zapisoval na slikah, grobove tudi na nebu in veroval, da je nebo tudi spodaj, torej pod zemljo. Ta- ko je človeški svet očitno dojemal kot nede- ljivo občestvo živih in mrtvih, posuto s kri- ži in prežarjeno s skrivnostno zarjo, kakršna ožarja tudi nemirno obzorje na tej duhovno nadvse vznemirljivi sliki. Taka podoba pa je pri Berniku le ena izmed mnogih sorodnih (a mu je bila posebej ljuba), kajti umetnik je neprestano ustvarjal, kot bi v svoji samoti izrisoval življenjski dnevnik; zato so postali »naslovi« njegovih slik največkrat kar gole datumske označbe. Slika 29. 1. 04 je izraz umetnikovega docela ponotranjenega pogleda, ki osmišlja našo tragično zgodovino z eshatološkim zre- njem, v izhodišču podobno, kot jo je med prvo svetovno vojno osmišljal Ivan Cankar, ki si je dopovedoval, da ni bilo nobeno tr- pljenje zaman, in zastonj čakal na svetlobo nove zarje. Umetniška sugestivnost take podobe temelji na duhovni prepričljivosti likovnega izraza – ekspresivni skrivenčeno- sti oblik, mehko naplastenem »inkarnatu« živo razbrazdanih barvnih nanosov, ze- meljski zamolklosti in onstranski prežarje- nosti kolorita ter pomenski odprtosti nasli- kanih znamenj. Vse to vnaša z umetnikovo pristno duhovno energijo v sliko izrazito mistično razsežnost. V siju njene svetlobe se dviga Bernikovo svetišče nad križi kot iz- razno krčevit, že kar razbolen privid in hkrati kot brezčasen sakralni spomenik, povzdignjen v večplastno oznanilo, ki ga občutljivi umetnik kot puščavniški sveče- nik izgovarja izrazito lapidarno, a sunkovito intenzivno, iz svojih najglobljih čustev in uvidov.