Ob drugi obletnici znižanja prejemkov Te dni bo izteklo drugo leto od zadnje redukcije prejemkov, ki je tako porazno odjeknila v vseh nameščenskih vrstah, in z ozirom na svoj obseg in posledice, ki so ji morale nujno slediti, ni mogla ostati brez vpliva na ostalo javnost. Že pred znižanjem plač so bili javni nameščenci v nadvse težkem položaju. Njihovi prejemki za kritje življenjskih potreb zdaleka niso zadostovali. Potrebno je bilo pritrgovanje in omejevanje v izdatkih tudi za najnujnejše stvari, štedilo in pritrgovalo se je celo pri hrani. Svojega siromaštva pa javni nameščenec kljub vsem prizadevanjem, da bi očuval vsaj neki navidezni prestiž, ni mogel več prikrivati. Kazalo se je v vsem načinu njegovega življenja in življenja njegove družine, predvsem pa v obleki in na obrazu. Navzlic štednji in krčenju izdatkov pa nameščenska družina vendar še vedno ni mogla ustvariti ravnovesja v svojem proračunu, izdatki so zaradi naraščanja cen od meseca do meseca za večje vsote prekoračevali dohodke. Zato je moral seči nameščenec k poslednjemu sredstvu — k dolgovom. Zadolževal se je za obleko, za bolezen, za šolanje otrok. Zadolževal se je, če se mu je rodil otrok in če mu je umrl družinski član ali bližnji sorodnik. Vsak izreden dogodek v družini je terjal nove izdatke in tiral nameščenca v nove dolgove. Ti so zato trajno naraščali in z grozo navdajali nameščenca, ki ni več videl načina, kako bi saniral svoje družinsko gospodarstvo. V takem položaju so zajele zadnje redukcije državne nameščence, zlasti one v nižjih skupinah, t. j. pretežno večino vseh nameščencev. Vest o novem znižanju je vplivala na nameščence porazno. V samoobrambi so se tedaj zatekli k zasilnim ukrepom. Da prihranijo sebi in svojim družinam vsaj tisto malo, kar še morejo, so začeli popolnoma spontano in nedogovorjeno izstopati iz društev in odpovedovati liste in revije. Od svojih organizacij so zahtevali sklicanje sej in zborovanj, na katerih so bili povsod sprejeti isti sklepi. V javnih komunikejih so prikazovale organizacije obstoječi položaj javnih nameščencev, gospodarsko in kulturno škodo, ki bi nastala zaradi novih redukcij in nujnost ukrepov, ki so jih prisiljeni izvesti nameščenci radi primorane še večje štednje. Še nikdar niso bili nameščenci vseh vrst in položajev med seboj tako edini in življenjsko povezani kot tokrat. Še nikdar pa se niso tako upravičeno obračali za oporo in pomoč na vse gospodarske, socialne, kulturne in druge ustanove in na vso javnost kot takrat. Pretežna večina javnosti je bila brez dvoma nameščencem in njihovim težnjam v oporo. Poedinci, tudi nekateri naši časopisi, pa niso mogli razumeti, da so vsi ukrepi, ki so jih tedaj izvajali nameščenci, zgolj samoobrambnega značaja. Sami v boljših razmerah niso mogli doumeti, da izstopanje nameščencev iz društev in odpovedovanje revij in časopisov ni naperjeno proti društvom in proti slovenski kulturi, da to ni kulturen bojkot, marveč nujnost, ki jo je narekovala nameščencu težka borba za obstoj in zaradi katere je moral krčiti svoje izdatke, pa četudi na škodo svojih kulturnih potreb. Bili so celo nekateri, ki niso mogli uvideti, da končno redukcija prejemkov, četudi najhujša za nameščence same, ne bo mogla ostati brez posledic tudi za ostale sloje, zlasti ne za kmeta, trgovca in obrtnika. Cas je pokazal, da smo javni nameščenci tedaj pravilno sodili. Za nami sta dve težki leti skrajnega utesnjenja, ti dve leti pa sta pokazali tudi tistim, ki so se tedaj veselili našega znižanja plač in hujskajoče prikazali našo borbo za vsakdanji kruh kot ljudskim interesom nasprotno in redu ter miru v državi nevarno akcijo, da smo vsi stanovi danes tako tesno gospodarsko povezani, da ni mogoče, da bi ostala gospodarska kriza enega stanu brez vpliva na gospodarsko življenje drugih stanov. Ti dve leti sta tudi najbolj zaslepljenim našim tedanjim nasprotnikom lahko dokazali, da smo se z delom za izboljšanje našega gospodarskega položaja borili tudi za izboljšanje gospodarskega stanja sploh. Pokazali sta, da prehaja denar, ki ga prejemamo mi za svoje delo od države, takoj v druge roke in daje zaslužek in eksistenco drugim in da je ta zaslužek tem večji in participira na njem tem več stanov, čim dostojnejšo nagrado prejemamo za svoje delo. Ti dve leti sta pokazali dalje, da je ogabna demagoška fraza, da se hrani javni nameščenec na račun ljudskih žuljev. Pokazali sta, da ljudstvo z znižanjem prejemkov javnim nameščencem ne more doseči večjega blagostanja, nasprotno, da nastane neposredno za večjim osiromašenjem nameščenca in kot nujna posledica tega, tudi večje siromaštvo ljudstva. Zadnje znižanje naših prejemkov sta cutila najprej kmet in obrtnik, potem je pri- šel na vrsto trgovec, temu pa so sledili drugi stanovi. Danes ni stanu in ne institucije, kjer bi znižanje naših prejemkov ne kazalo svojih škodljivih posledic. Naravno pa je, da občutimo te posledice najtežje mi nameščenci sami in naše družine. Naš bedni nameščenski položaj, zdravje naših družin, ki pomenijo zdravje doraščajoče in bodoče generacije naroda in splošen padec gospodarske moči vseh slojev naroda, nujno narekujejo zvišanje naših prejemkov. Te pa je treba povišati tako, da bo ustvarjen eksistenčni minimum vsakemu uslužbencu države. Posebno pozornost je treba posvetiti družini in določiti zadosti visoko rodbinsko doklado za ženo in otroka. Opustiti je treba vse razlike, ki so bile ustvarjene v zadnjih letih pri prejemkih državnih nameščencev z ozirom na spol. Zvišanje naših prejemkov je nujno. Nujno pa je tudi, da se izvrši tako, da bo naša eksistenca zasigurana in da se bo moglo naseliti zopet zadovoljstvo v nameščenske vrste in nameščenske družine. To je potrebno za nas, za uspešnost našega dela in zaradi koristi države.