Za poduk in kratek čas. Od Tarčina do Konjice. Dan je bil satnokar odprl svo.je ja^no oko — solnce rumeno je zažarilo na modreni obnebji, ko jo udarimo dalje iz Tarčina v hudem mrazu. Mimo ravne vasice Raščeviae jašili in peketali 8mo čez Bitanjo planino po ozkih sneženih in ledenib, hot kaea se zvijajočih stczab, ki so se vedDO više in više sukale okolo Btrmib gor in gričev. Posamezni hribi so bili kakor v srebro vkovani vsled obilega snega, a katerim so bili do vrba ogrnjeni. Ogromne, sivobele skale so se uam zdele, da poganjajo svoje korenine do pekla, svoje glave pa da vzdigajo do neba. Dobro je opazil nekdo izmed tovansev, sodeč: tu so kraji, divji kraji, kakorani morajo biti in so v Sibiriji, v Irlaadiji, ali v Švici. Jaz pa sem tiho dejah ^Led in sneg, zima in mraz, gore in bribi in pečine, bvalite Gospodal" Potovali smo dolgo, da nisnio razun planinskib orlor žive stvari zagledali, ko srečamo v sredi dolgočasnega, samotnega gorovja nekaj vojakov ženistov, ki so popravljali ceste in moste 6ez hudourne potoke in deroče rečice. Po triuinem marša dosli nmo v Bradino, kder smo pneivali kratek ča« pri ondi stanujočih žeuistib v sila ubornib kolibab, na katerib boče več lukenj, ko deskic in smrečja biti. Po sladkem odmoru krenili smo dalje po rebru zmerno se vzdigajočega hriba. Nibče ni motil samotnega mira planinnke tišine; vsa okolica je bila uekako gluba in nema, tiba in mrtva. Le semtertje zaplabutal je raz debele bukre kakien veličesten orel, kterega je splašilo iz zimskega dremanja konjsko hrzanje in močno pokanje ledene ruše pod železnimi kopiti. Zatopljenc v vsakojake misli, katerih 80 uam vzbujali ti prečudoo V8tvarjeni kraji, zdramilo nas je iu z raznimi novicami razveselila tropa ženijaklh častnikov, ki so pribajali iz Kon jice, da pregledajo in presodijo, kde treba potom in stezam poprave, kde treba lesenih bajt za potujoče vojake. Izmed prijazuib gospodov obviselo je moje oko posebno na jedncm moži, ki se mi je tako znan dozdcval — in motil se niscm. Prijatelj! ogovori me takoj mnogoletni sošolec g. J. od Rečice v Savinjski dolini, kaka osoda pa tebe nosi po teh od Boga zapuščenib bregovib! Nič osoda, sežem v besedo, božja previdnost je tebe in mene semkaj pripeljala in naju bode tudi srečno odpeljala nazaj v domačijo ! Ta dragi in mili mi tovarii šolski je res v svojem življenji že menda vec bridkega, ko sladkega okusil. Po dovršeni gimnaziji moral je med vojake na tri ieta; in leta 1878. botel je ravno na graškem vseučilišči profesorske skuinje pričeti, ko mu dojde ncnadoma povelje, da mora v novo Avstrijo odriniti in tamkaj širiti omiko in oliko. Kralj dneva — svitlo solnce je bilo skoro že drugo polovino svojega dne?nega teka dokon- čalo, ko smo pribruli v Konjico. Vojaki ostanejo takraj reke Naieate v mestu, ki leži oa desnem obrežji in se zove navadno Neretva, jaz pa se na ravnost podam čez močen most v drugo mesto — v pravo Konjico h katoliškemu župuiku fra Andriju Šaravauju, katerega biaa zajedno tudi cerkva stoji onkraj mesta na precej strmem griči. Poslopje je novo, ie le nedavno z mnogim trudom in niDOgimi žrtvami postavljeno — a ne še dodelauo. Na piosteni hodniku najdeš siromašen altarček, ki uaj služi z vmazano opravo in siiotiško pripravo kot kapela ali cerkva katoliškim Koujičanom in Neretvičanom. Ljubeznjivi župnik, mož lepe in krepke postave, mož hladue glave, pa toplega srca, odkazai nii je prav prostorno, čedno sobo, v kterej je moral sluga Pero takoj zakuriti, da si zagrejeru život. Tudi dobra južina je stala kmalu na mizi, da utolaži nemali glad, kar se je tim laglje zgodilo, ker je prijazni domačin jedi vedno solil s segavim, zaniruljivim piipovedovanjem. Ko se dovoljno okrepina, službene pote- pri vojaakem poveljništvu dovršitn iu si vse za daljne potovanje prigotovim iu zagotovim, stopim po mestu, da si ga ogledam od enega konca do drugega. Konjica v širjeru pomenu leži ob desrjem in levem obrežji reke Narente (Orontins starih Rimljanov). Obe 8trani veže kamenat most, sloueč na 10 stebt ih, katerega je bojda ukazal dalmatinski kralj Hvalimir postaviti. Mesto šteje do 8000 prebivalcev, najvise mubamedanov, ki imajo 6 zidanih džamij; od katerih najlepaa in boljša je bila svoje dni krščanska cerkva, posvečena sv. Janezu apostolu. Cetkva pravoslavnih ali nezedinjenib kristijanov je majbna in revna, kakor gori omenjena katoliška. Hiše so skoro vse zidane, kamenate, po čemur se Hercegovina značajuo loči od Bosne. Neretva zamreč deli ti dve deželici. Kdor prestopi most z desne ua levo stran, zapusti Bosno in stoji na krševiti Hercegoviui. Mesto obdajajo okolo na okrog visoki, strmi, ne obraščeni hribi, tako da ni neresničen pregovor, ki se glasi: kder začuejo skale, tam začue Hercegovina. Na bližaji gori Preslici nabajajo se ae razvaline moČnega grada slavnih bosanskib kraljev. Z otožniiu srcem se spouiinja narod nearečnega časa, v katereni je bila ta tvrdojava od turake vojske zi ušena v piah in pepel; dežela pa oropaua svojega bogastva. Tako n. pr. poje neki bosanski pesnik v žalostinki, ki sem jo Cital y ,,Krvavi knjigi ili 8pomeniku na 4051etno propast bosanskega kraljestva v Zagrebu 1. 1869U : ,,Bosuo, Bo8uo, domovina rnila! Kamo tvoji bieli sainostani ? Kamo li ti cerkve, žertvenici ? 0 njib sanio stari sporuen kaže, Da su žrtva postali bjesnila. Kamo njive, kamo vinogradi, Kamo polja, kamo perivoji, Eamo dvori in palače fijajue, Kamo puti, katno staze pravne? Ništa nemaš, sve ti je propalo, Sve pustošno u tebi postalo, Jer se legu medjedi i vuci, A još gori od njih — strašni turci." Končuje pak ta bosanski Jeremija svojo — žalosti kipečo popevko: pBože, bože! nitko uz nas nema, Samo za te pomočnika znamo! Daj milo8tiv, gruši ruku syqju, Svomu puku digni težku muku; Da te mogne slobodno slaviti, Tvoju slavu v pjesme pjevati!" Zgodovinarji pišejo, da je kralj Tonsa Ostojič (1443—1460), ain in naslednik kralja Tvrtka II., katerega sestra Katarina je bila otnožena z mogočnim Ulrikom celjskim grofom, sklical 1. 1446 sijajen zbor v Konjico, na katerem so bili izdani ostri zakoni proti Bogomilom, tudi Patareoom ali Manibejcem zvanim, nadalje proti nepokornim plemičem in glavašem kot nasprotnikom kraljevske časti. Vse naredbe pa ho neki več škodile, ko koristile. Z glavo jegovega na8lednika Stjepana Tomiča padla je 1. 1463 tudi slavua kialjevina bosanska. Smešnica 8. nVi ste toženi, da ste iz ječe vtrgali," reče sodnik pred seboj stoječemu tatu. ,,Zakaj ste to storili?" ,,Be8 vaspoberi, vam clovek ne more nikdar po volji storiti," odvrne tat, ,,ako vtrgani noter v sbrambe, ni dobro, ako pa vtrgam iz ječe vun, vam zopet ni prav.u J. D.