U ^«Jfc (¡EjJ^1«!! i
T O V A
List m štlt ti
■ —------—-
Izhaja 1. in 15. <lan vsakega mesca, in velja za celo leto v tiskarnici in po pošli 2 ghl. 50 kr., za pol leta 1 gl. ;{0 kr. nov. dn.
Tečaj II.	V LJubljani 15. julija 1862.	liist 14.
Prečastitemu:
c. k. šolskemu svetovavcu in ogledniku realnih in ljudskih šol, v znamnje visokega spoštovanja o njegovem veselem poslavilu
z viteškim križem Frane - Jožefuvega recla.
ožnik razvijal je cvelja obilo, ., Venčal ravnine, gorice in log; n ?^ 'it'° prekrasno se je odgernilo, f j Kazal veseli se raj je okrog.
Naše ledine pa vendar še malo Kinča imele za svojo so vlast. — Rožnik to vidi, ovenča prezalo Tudi v novinah domačih nam rasi.
Tebi na persih, možak prestaviti, Cvetja prikazal se p r a v i je cvet, Sladke čutila jel v serca nam lili, Radostno gleda ga šolski ves svet.
Kličemo tudi zdaj mi Ti vošilo, Naše hvaležno rodi ga serce ; Damo Ti venec, oj sprejmi ga milo! Tvoje so cvetke, ki v njem Ti bliše.
Kako naj se v šoli inoli.
Spisal poleg hervaike šole J. Eržen.
Molitev je dušna lirana; toraj je potrebna odrašenim in otrokom. Učenikova dolžnost je tedaj, da skerbi, da se otroci že zgodaj navadijo reda, čednosti in pobožnosti. Kar zadeva red, je najprej treba, da je učenik sam natančen. Natančnost pa ima svojo podlago v učenikovi zavesti, ki je malim v šoli prednik, da jih uči potrebnih naukov in jih napeljuje na vse dobro in pošteno. Akoravno otroci še pri začetku ne razumejo, kar molijo, je vendar dobro, da se že zgodaj uče moliti. Res bi se moglo reči, da taka molitev lahko postane puhlo in prazno blebetanje, pa kdo bi bil tega kriv? Ali ne učenik, kteri ne spolnuje vestno svojih dolžnost? On naj gleda, da bo naj pred sam pobožno molil in vse pripravne pripomočke rabil, da bi dosegel ta imenitni namen. Poglavitna reč je tedaj, da učenik naj pred molitev, ktero učenci molijo, prav kratko, toda otrokom razumljivo razloži. Pri novincih je to nekoliko težavno. Tuje naj bolje, če učenik učencom po otročje reče, da se hočejo pogovarjati z očetom, kterega sicer ne vidimo, pa nas 011 vse vidi, in nam rad vse daja in stori, česar potrebujemo. Kadar je to storil, potem naj gleda na red, t. j. da otroci zajed-no vstanejo, bukve mirno puste , roke sklenejo in se z očmi obernejo na božjo podobo. Potem je naj bolje, akoreče: Otroci! danas se bote zopet nekaj novega učili; molite za to k Bogu in sv. Duhu, da boste radi in z veseljem potrebni nauk poslušali , razumeli in ohranili. Potlej naj začne odmerjeno molitev, ktera je v temu razredu navadna. Samo na to vižo je mogoče odpraviti vsako raztresenost. Naravno je, da vsi otroci niso enaki. Ta je dober, uni prederzen, tretji nemiren i. t. d. tu se je zares treba bati, da se mehanizem ne vrine. Pa mislim, da to se primeri le nekterikrat in ne vselej. Znabiti da otrok kteri dan v šolo malo raztresen pride, pa v takem slučaji je treba malo skozi perste pogledati; drugače je, če naletiš takega, ki je že v sercu popačen. Tukaj je že močna stvar, in mi bi učeniku svetovali, naj takega otroka vun pokliče, Ijubeznjivo opominja in ga pripravi na pobožno pot, kaj ima storiti, pa tako, da nobenega ne vidi, in naj ž njim moli. — Po nauku ne bo škodvalo malo spomniti, post.: „No otroci! zdaj spravite reči! Bukve, kape in klobuke na klop, in roke
povzdignite! Dajte, da se lepo zahvalimo nebeškemu očetu za prejeti nauk in njegov blagoslov" i. t. d. — Ali novincom: „Vstanite, sklenite roke in bodite mirni, zdaj bomo k Bogu molili." — Tako se bo otrok navadil na pravo molitev, ki bo tudi Bogu ljuba in dopadla učeniku in poslušavcu. Od druge strani pa bo učenik sam s svojim izverstnim izgledom doprinesel k temu, da bo skupna molitev otročja vredena in pobožna. Tu je treba biti živ izgled po podobi odrešenikovi, ker otrok rad posnema. Kar vidi, to stori: ako dobro zapazi, se potrudi, da dobro naredi; ako vidi slabo, pa tudi slabo stori. —• Zavo-Ijo tega učeniki obučevanju keršanskega nauka in svojemu poklicu zelo škodujejo, ako v tej sveti stvari kaj takega dopuščajo, kar je šolskim postavam in pravi bogaboječnosti protiv-nega. So žalibog, kteri se, kadar otroci zajedno molijo, na svojem stolu zvirajo in otroke verdevajo, ali kaj pišejo, in otroci molijo ali vpijejo po svoji volji. So tudi, ki otroke puste moliti, sami pa vun gredo, ali se pa po sobi sprehajajo, in ne da bi roke sklenili! Da taki mladini škodujejo, je oči-vidno. Se pa se nam h koncu potrebno zdi, da opomnimo, da naj se vsaki šoli preskerbi križ, in da se jim koj pri pervem šolskem zbiralu žlahtno pove od odrešenika, kdo da je, kako in zakaj je toliko terpel i. t. d. — Tako je mogoče, da je šolska molitev redna, pobožna in koristna.
Nauk v branji v srednjem in višjem razredu ljudskih šol.
(Dalje.)
Govorili smo dosihmal, kako naj se razumevajo besede in stavki; zdaj pa prevdarimo, kako je ravnati, da bi razumela se cela vaja skup vzeta.
Kdor stavke prav razume, razumel bo tudi celo vajo ravno kakor tisti, ki besede razume, razume tudi stavke. Rekli smo že enkrat, da besed in stavkov ni treba logično izpeljevati in gramatično razkladati, ampak da jih otroci razumejo, če jih v pogovoru pametno zgolj po skušnjah na to napeljujemo. Ravno tako ne moremo tukaj, ko se ima vaja v branji skupno razumeti, od otrok tirjati, da bi mogli spoznati in dokazati, iz
kterih logičnih delov je vaja , kako se (i udje eden z drugim vjemajo (vzrok — nasledek, terditev — zagotovitev, popra-vitev), kako se sleherno ozira na celoto, da bi poglavitno in poddruženo razločili. Takšne vaje presegajo pamet začetnikov, pa tudi malo pripomorejo k rečni zastopnosti, marveč otrokom ' reč primerze. To pa tudi preveč nateguje um, domišljijo in otročje serce v nemar pušča. Učenec ljudske šole se ne more tako nad reč povzdigniti, ampak zgubi se ves v reči. Ne vem, kaj je tukaj bolj škoda, ali otrok ali tvarina, ktera tukaj ni drugega kakor pripraven predmet za takšne vaje. Za bolj zrele učence na višjih učilnicah so takšne vaje zelo koristne, — toda za ljudsko šolo so previsoke.
Ni pa zadosti, da se pri vaji obravnana reč razume, treba je tudi na to paziti, kako se tukaj splošna misel na kakšnem posebnem prigodku poočituje. Naj se že govori od ljubezni do Boga in do bližnjega, od dolžnosti iz te izvirajočih, ali od lepote, kreposti in njenega plačila, ali od nagnjusnosti hudobije in njene kazni, izurjen izobražene pameti bo kmali spoznal splošno resnico, ktera je v podlago tej zgodbi in bo razumel, da je ta le poseben izgled za poočitanje. Ni pa treba, da bi vsaka vaja v berilu le bila za to, da bi se splošna resnica poočitovala, ker ravno to, da so v nekteri vaji nalašč nastavljene, njih vrednost zmanjšuje, da se tako ne primejo. Nektere vaje po berilih so res take , da se manj gleda na njih notranjo vrednost, kakor pa na to, da se po njih kako vodilo za življenje speča. To pa pride od tod, ker se opominjevanju in sploh podučevanju več moči v izobraženje značaja pripisuje, kakor je pa v resnici ima. Zraven pa tudi mislimo, da se mora vse, kar naj bi otroka požlahtnovalo, njemu z besedi» dopovedati. In vendar, kakor nas skušnja uči, se naj bolje otrok prime taka berilna vaja, ktera ne namerja na kako splošno resnico ali kak nauk, ampak ktera pripoveduje, kar je kdo skusil ali vidil, v kteri se kakor v zerkalu vidi, da je ljudi res kaj takega zadelo, pa da so v resnici to čutili. Bravca pa tako berilo zavoljo tega mika, ker se te čutila tudi zbude v njegovem sercu. Se ve, da nahajamo pri takšnem branji tudi resnice, postave naravne in djanjske ali naravne, in se prijemajo našega serca in mišljenja. In ravno kaj takega bomo zopet radi brali; tistega pa, ki ima le kako splošno misel, se bomo pa kmali naveličali. Otroci sami nevedoma naj bolj pričajo , ktero
branje je dobro, ker reč večkrat, pa ravno tako veselo in pazljivo poslušajo, jo premišljujejo ter seji zopet vdajo, in ne vejo, kaj jih tak«» čudno mika in vleče. In kdo bi hotel ter-diti, da se lo ne prime bolje njih serca in volje in močneje ne nagibuje, kakor novo skovani moralni izgledi, kteri se v vsakdanjem življenji v resnici ne morejo pripetiti.
To smo pa v kratkem zavoljo tega omenili, da bomo lo-žeje dobili glavno misel, na ktero se branje opira pri vajah v branji.
V srednjem razredu se moramo poglavitno za to prizadevati, da bodo otroci reč, od ktere bero, razumeli. Mlajši učenec razume le kaj takšnega, kar se mu more poočitati. Ako bo pa reč, od ktere bere, razumel, zbudila se mu bo tudi pamet, domišljija in čut. Poglavitno misel bo potem gotovo bolj zapopadel, kakor če ga po umetno spletenih vprašanjih napeljujemo, da bi jo kratko in dobro povedal.
Vrečidel velja to tudi za višji razred elementarnih šol. Otroci v teh razredih ne premišljujejo radi, pa (udi ne morejo premišljevati abstraktnih reči in jih izrazovati, kar njih dušne moči natezuje, — mora se jim poočitovali. Iladi bodo uče-nika nasledovali, dokler jim kaj takega pravi. Le kdor tako ravni, razjasnil bo s pridom otrokom poglavitno misel.
j Dalje prih.)
Tečno učilo.
K a z a v n i poduk.
Nebo.
S n o v a. Solnce, luna, zvezde.
(J č b a. V neizmernem nebnem prostoru je solnce, luna, brezštevilne zvezde in tudi zemlja, na kteri mi prebivamo. Vse to je vstvaril in vlada vsegamogočni liog. Solnce vidimo vsaki dan vzhajati in zahajati. Solnce nam svetlin nas greje; tedaj nam daje svitlobo in gorkoto. Urez gorkote, pa tudi brez svit-lobe bi ne moglo nič rasti in živeti. Kako žalostno je, če dolgo solnca ne vidimo. Kdo nikoli ne vidi solnca? Kadar koli vidimo rumeno solnce vzhajati in zahajati ali za božjo milost iti, ali kadar koli ga vidimo sijali, povzdignimo svoje serce v
nebesa k vsegamočnemu in modremu stvarniku, ki nam ga da in ohranuje. — Luna ali mesec ravno tako vzhaja in zahaja, kakor solnce. Toda lunina svitloba ni taka kot solnčna. Kdaj luna sveti? Luna pa je tudi po dnevu na nebu, pa se zavoljo solnčne svitlobe ne vidi. Luna se sveti le od solnca, in tedaj tudi nič ne greje. Luna ne sveti vsako noč in tudi ni vedno vsa svitla; včasi se vsa, včasi se je manj ali prav malo sveti. Luna razsvitluje tamne noči. — Zraven lune vidimo po noči še veliko veliko malih lučic na nebu; pravimo jim zvezde. Zvezde so ravno tako neizmerno velike nebne stvari kakor solnce, luna in zemlja; majhne se le zato vidijo, ker so tako daleč od nas. Ako pogledamo po dnevu lepo rumeno solnce in po noči milo luno in drobne migljajoče zvezdice, se nam nekako čudno milo stori, in zdi se nam, da imamo tam gori še drugi dom, kjer je ljubi Bog, naš mili oče, kteri je vstvaril in vlada toliko brezštevilnih in neizmernih nebnih stvari.
Iz zgodovine kerščanske ljudske šole.
(Dalje.)
Oziral se je Otto I. tudi na sever, kjer je kerščanska vera zdihovala pod težkim preganjenjem; vstanovil je škofije ter varoval pastirje in cede. Nosil je krono Karolna Velikega; hotel je tedaj tudi biti varh in branitelj sv. cerkve.
V tej dobi podjarmljeni so bili tudi Slovani stanujoči na vshodni meji Nemčije. Bila je kervava vojska, in ker so se vojskovali tako grozovito in s premaganimi tolikanj neusmiljeno ravnali, vstajali in spuntali so se Slovani toliko in tolikrat. *) Saj se še celo červ vije , kadar ga nabadaš. Kar je neusmiljena vojska zaterla in pokončala, tudi kerščanska vera ni mogla naravnati. Veliko novih škofij množile so od začetka le davšine. Kaj pa so razumeli ti ubogi ljudje od latinskih ali nemških pridig ! Kirie eleison spremenili so v : „Ykru jolša" .. . jelša v gojzdu! Se le pozneje so se na nemškem severju prizadevali, da so kerščanske duhovne v slavjanskem jeziku po-dučevali, da bi potem ajde spreobračali. Kako so ubožčiki zdihovali nad „gospodarjem kristjanov" kakor so gospod Boga
*) Beseda „Slave" in „Sklave" nam to zadosti svedoci.	p;,.
imenovali. Da bi bili njih moč in narodnost še bolje zatirali, pošiljali so med nje naselnike iz Frankovskega in Saksonskega, kteri so gledali na nje kot gospodarji na svoje podložne. Zginil je sčasoma jezik slavjanski popolnoma, — nemški jezik je pa po izreku Vendov in Sorbov po današnjim Saksonskem kraljestvu postal tako blagoglasen, da ga je Nemec za svoj pismeni jezik začel rabiti. Ali ni kar smešno, če se današnji prebivavci po Saksonskem in Braniborškem — potomci Slavja-nov — ponašajo kot jedro nemškega naroda. Siloviti mejni grofi, kteri so bili mejaši Slavjanov od jadranskega morja noter do severne Saksonije, vojskovali so se ž njimi že zavolj dobička ter so svoje meje čedalje bolje razširjali in ker Slovani lenstva niso poznali, vpeljano je bilo s tujo silo. in vendar so znali kmetovati bolje od Nemcov, in Nemčija ni imela takšnega kupčijskega mesta , kakoršno je bilo Volin na izlivu reke na Pomeranskeni. — Te slavjanske dežele postale so sčasoma popolnoma nemške dežele; Koroško, Stajarsko in del Kranjskega postalo je nemško vojvodstvo že pod Ludovikom Nemškim. Res da so si sv. školje in goreči mišijonarji prizadevali zaceliti skeleče rane, ktere je meč vsekal Slavjanu ; Nemec pa je širil s kerščansko vero tudi svoj jezik in svoje šege, da bi bil Slavjana tesneje na se privezal, in takih Slavjanov, kteri so se svojega rodu sramovali ter ga zatirali, se javalne nikdar ni manjkalo.
Že pod Tasilom se je začela v Aguntu (TrinchenJ šola za slavjanske misijonarje. Leta 845. dalo se jih je kerstiti 14 čeških knezov. Proti koncu 9. stoletja stavili so perve kerščanske cerkve na Češkem. Že večje zasluge za razširjenje kerščanske vere pridobil si je s. Vacslav. Kupil je ajdovske otroke ter jih pustil skerbno podučiti, kteri so potem sv. vero goreče razširjali. Perva cerkvena pesem v slavjanskem jeziku bila je milo zdihajoča: „Hospodine pomiluj ny!a „Ihu Xpe pomiluj ny": „Domine miserere nostri, Jesu Christe miserere nostri" . . . Boleslav II. vstanovil je tudi škofijo v Pragi in tako je posker-bel, da se je ljudstvo pametno izrejevalo.
Obernimo se sedaj tudi k Madjarom. Potem ko so bili pod Otonom I. na Ieškem polju hudo tepeni, ostajali so rajše doma ter se poprijeinali mirnejšega življenja. Sarolta, žena vogerskega vojvoda Gajza bila je kristijana, in kar Gajza ni smel izpeljati, izpeljal je toliko slavnejši njegov sin, sv. Ste-
fan, pervi ogerski kralj. Sprejela je ogerska dežela prelep i dar kerščanskc vere, ktera se je od tod razširila tud v Sibinjo. S kerščansko vero širila se je pa omika in izobraženje. Tudi na Poljsko je prišla pod Otonom I. kerščanska vera, in rimsko-nemško cesarstvo je bilo povsod varil kerščanskc vere.
Slavno ime v zgodovini šol po Laškem pridobil si je tudi papež Silvester II. Kot ubogi samostanec — Gerbert Fleury-ski je popotval iz Francoskega na Spanjolsko. Kerščanske derža-ve so se ravno razprostirale na jug ter so obudile kerščanske vednosti. Mauri so tud visoko čislali vednost in poskušali so se v učenosti s kristjani, in tamkaj se je Gerbert naučil zraven obilno drugih vednost tudi arabskih številk, ktere do tačas zahod še ni poznal; zozuanil je tedaj kristjane po zahodu s to učenostjo. Postal je potem zavoljo svoje učenosti nadškof v Ilaveni, pozneje pa papež; leta 1003. se je pa v boljšo domačijo preselil. Če še enkrat dobo od Karola Velikega pregledamo , vidimo, da je bilo zelo potrebno podučevanje na višjo stopnjo povzdigniti, ker trud slavnih mož, kterih so omenili ni presegal njih časa, ker ljudje so bili tačas zavolj nevgodnih časov dalječ v nevednost zabredli; njih prizadevanje pa je možem krepkim v djanju pot pripravljalo, da so ob uri, ktero je previdnost božja odločila, veselo napredovali.	<n«ij<, P.ih.)
Kratek obris goifbiue |>ovest»ice.
(Dalje.)
Družba učenih, radovoljnih pevcov in godeov, ki jih je Giovanni Bardi, grof Verni o v Florencii okrog sebe zbral, si je izmislila, godbo Gerkov na novo v življenje obuditi. Vsled takega okusa ste prišle na svitlo spevoigri: „Daf-neja" in kmali potem „E v r i d i c e j a", obedve po pesniku Hi nu c i n i-u in po skladateljih Per i-u in Ca c cin i-u. Leta 1600. so obe pervikrat igrali v Florencii. Godba je bila po šegi naših recitativov osnovana z namešanimi kori; orhestra je bila majhina: glasovir, velike citre, viola di gamba, in nekoliko flavt.
Claudio Monteverde, rojen I. 1565. v Kremoni, -j-I. 1649. v Benedkah je povzdignil in pomnožil inštrumentalno
godbo in je znajdel „o u v e r t u r o", ktero je pozneje Lui I y zboljšal.
l)o zdaj se je igralo vedno še očitno na cesti. Pervo gledališče za spevoigre, „St. Casino" imenovano, je bilo sozi-dano leta 1637. v Benedkali. Perva spevoigra, ki se je tukaj predstavljala, je bila „A n d r o me d a", ktero sla zložila pesnik Benedetto Ferrari in skladatelj F r a n c c s c o M a n e 11 i.
Alessandro Scarlatti, vstanovitelj takrat po vsem svetu visoko čislane neapolitanske šole (roj. I. 1650. v Napolu, -j- I. 1725.) je bil izversten pevec in imeniten skladatelj, ki je posebno samospeve na višjo stopnjo povzdignil. Tudi je pisal veliko cerkvenih skladb.
Na Nemškem je zložil Henrik Schiitz v Draždanah pervo spevoigro: „Dafnejo" poleg popred omenjene ftinuci-nijeve, ktero so igrali o svatbi volilnega kneza zaksonskega J o an a Ju rja. Zdaj pa je prilirula tridesetletna vojska, ki jo veselejšc razvitje vseli umetnost dolgo časa zaderževala.
Na Francozko je prinesel spevoigro kardinal Mazarin, kteri je leta 1645. ceh) družbo pevcov iz Laškega v Pariz privabil. Cambert (roj. I. 1628., -J- I. 1677.) je spisal pervo francosko spevoigro: „La Pastorale", ki je bila pervikrat igrana leta 1647. na gradu I s s y. Veliko gledališče v Parizu (Academie royale de musique) je bilo leta 1669. vslanovljeno.
Giovanni Battis ta Lu 11 y, roj. I. 1633. blizo FIo-rencije, je prišel 13 let star s vitezom Guise-oin na Francosko in je bil iz začetka kuharček pri kraljevični „Monlpen-sier"; pa povzdignil se je s svojo bistro glavico in je postal vladar spevoigre, čislan ves svoj vek. Perva njegova spevoigra „Le fêtes de l'Amour et <1 e Bac chu s" je prišla leta 1672. nasvitlo; za njo „Cadmus", „Alceste" i. t. d. Lul-I y je vpeljal nove sapne glasbine orodja, bobne in pavke, je odpravil „kastrate" in poskerbel, da so visoke glasove pele ženske. Leta 1651. je zložil pervi „menuett^, ki ga je L j h-dovik XIV. v Versaill-u plesal s svojo ljubico. »Svoje podložne pevce in godce je silno ojstro imel, in kdor je kaj zgrešil, mu je bilo gorje; po navadi mu je glasbino orodje na berb-tu razbil.
Njegove zasluge pa so (udi priznali kralji in ljudstvo. Bil je med plemenitnike povzdignjen, 1er je umeri 22. marca 1.1687. zapustivši 500,000 frankov premoženja.	cCa,je pri|>-)
P a § ii i k.
Priličen poduk. Ne le pamet, temuč tudi veliko več otroško serce krepeati v pravih čednostih je pri vsaki priložnosti učiteljeva sveta dolžnost. — Modri stvarnik je vsaki stvarci dal kako lastnost, ktera človeka nekako spodbuja in podučuje. Posebno lepo lahko učitelj spomladi in poletu otroške serca prepričuje, kako mogočen, moder in ljubeznjiv je neskončni Bog, postavim tako le: Učitelj: Ljubi otroci, ali ste se po zimi kterikrat spominjali, kako je spomladi in poletu? iu kaj ste si mislili?—Otroci: Želeli smo, da bi kmali prišla ljuba pomlad, da bi drevje zelenelo, cvetice cvetele, da bi tergali dišeče vijolice in druge rožice. — U.: Glejte spolnjene so vaše želje! Lahko sprehajate se po polji, po zelenih travnikih in Iogih. Vidim tudi, da nekteri iz med vas že imajo vijolice pri sebi. Povejte, kje pa rastejo vijolice? — O.: Vijolice rastejo po solnčnih mejah, za germovjem in med dračjem. — U.: Tako so skrite! Kaj ne, to so lepe cvetice? O.: Lepe, lepe so, in tako prijetno diše. — U. : Tedaj so vam všeč, in jih radi imate! pa se tako skrivajo! O.: Zato jih imamo še raje, in radi koga ž njimi razveselimo. — U. : Ker so vijolice tako lepe in dišeče cvetice , kaj ne, naj bi se vendar ne skrivale, — temuč očitno naj bi rastle, da bi jih vsaki vitli!! Toda to je drugače. Vijolice so sramožljive in ponižne, in zato so rade na tihem, in se ne šopirojo. Vidite, tudi otrok, kteri je priden in dober, pa zraven ni preglasen, razposajen in ošaben, je pameten in ponižen. Komu je tedaj podoben tak otrok? — O.: Vijolici. — U.: Ako tedaj vijolico vidite, kaj si bote mislili? — O.: Daje ponižna. — U.: lu kaj nam pomaga, če to veste? — O.: Tudi mi bomo ponižni kakor lepa vijolica. — U.: Otrok, ki je priden in dober, zraven pa lepo ponižen, je podoben lepi dišeči vijolici, ktera se vsakemu prikupi. Ponižne otroke ima vsaki rad, pa tudi Bog jih ljubi in za nje lepo skerbi. Zapomniti si te le verstice:
Podoben bod' vijolici V germovji, ki skrivaj tiči. Bod' priden in ponižen rad. To dalo bo ti lepi sad. Ponižne serca Bog zvišuje, Prevzetnost pa le zaraetuje.
J. Dr. VI.
Knjige za šolske darila.
Bliža se konec šolskega leta, in pridni učenci in učenke že težko čakajo preveselega dneva, kadar bodo v soli pri skušnji očitno pohvaljeni in bodo dobili lepe darila kot spominek za njih pridnost in lepo vedenje. — Prav je, da mladost razveselujemo in varno vodimo po žlahtni stezici uje zlatega mladega časa. Tukaj tedaj naznanjamo razun molitevnih knjig še nekaj drugih, ktere so prav primerne naši sedanji mladosti.
u. Za manjše učence in učenke.
Božidar, povest, 33 kr.
Peter in Pavel, povest, 43 kr.
Drobtinice, ali povesti in pesmi z lepimi podobami, 38 kr.;
Darek pridni mladosti, podelil A. Praprotnik. Z nekterimi podobami. Pervi zvezek, 40 kr. ;
Mali sadjorejec, t. j. kratek nauk od sadjoreje za učence na kmetih.
b. Za večje učence iu učenke.
Drobtinice, 15 zvezkov; zadnji velja 1 gl. 40 kr.; prejšni pa so večidel bolj po ceni.
Umno kmetovanje in gospodarstvo, spisal J. Zalokar, 80 kr.;
Domači zdravnik, spisal K. Kobida, 70 kr.;
Sv. Anton pušavnik, spisal A. Pintar, 40 kr.;
Oče naš. Povest za keršansko mladost in keršansko ljudstvo, 60 kr.;
Pesmi cerkvene iu druge, spisal A. Praprotnik, 30 kr. ;
Spisje za slovensko mladino, spisal A. Praprotnik, 31 kr.;
Gospodove pota so čudne, povest.
II a z p i s
pervega darila z-a Vodnikov dan leta 1863.
1. Razpisuje se 60 gold. nov. dn. za najboljšo p o v e-stico (novelo). Predmet te povestiee naj se iz zgodovine slovenske ali slovanske vzame ali vsaj naslanja na njo; notranja osnova in zunanja.oblika njena naj se tako obravna, da je razumljiva vsakemu prostemu bravcu in mikavna še posebno našemu ženskemu spolu. V vsem naj je vodilo take v čistem slovenskem jeziku pisane povestiee to, da izbuja narodno zavest, pa nikakor ne žali poštene slovenske nrave in se ne spušča v politično in versko polemiko.
*) Ta zvezček se ravno natiskuje v g. J. R. Milicovi tiskarnici, in pride kmali kmali na svitlo.
**) Ta mična povest bo prišla ravno kar iz tiskarnice ; prodajal jo bo g. M. Gerber.
2. Obširna naj je povestica ta saj toliko, da znaša 2 */„ do troje tiskanih pol.
Zadnji čas do vseh Svetih letošnjega leta naj se rokopis (Vanko pošlje vredništvu „Novic" s kako prislo-vico (niotto) brez imena pisateljevega. Ime, stan in stanovanje pa naj se priloži v zapečatenem pismu, zaznamovanem z ono prislovico.
4.	Po sodnikih, ki se bojo ob svojem času očitno na znanje dali, za najbolje delo spoznana povestica se bo razglasila v slovesni „besedi" na Vodnikov dan v čitavnici ljubljanski; tam se bo zapečateni listek odperl, ime pisateljevo oklicalo, pisatelju pa darilo podelilo, ako je pričujoč; sicer pa se mu bo poslalo na dom. Ako bi se nobeno delo darila vredno ne spoznalo, se prihrani denar za prihodnji razpis.
5.	Tako postavljena povestica je lastnina Vodnikove Matice, ki jo bo lično natisniti in prodajati dala. Kolikor se skupi čez stroške tiskarne, se poverne v Malico.
Upravni odbor za Vodnikove .slovstvene darila: Jan. Bleiweis, Ant. Oerne, And. Einšpieler, Oav. Terstenjak.
iHici!o/ilaga(cty!iiologie)ranuii vasi na Kranjskem^)
CD.ljf.-)
Radovica ; glej prednje. Raka ; glej A r c h.
Rakitna, verlivo od Rakit-e (Bachvveide). Ra/.derto—■ Prevvald (Prebovd, prebostf). Obdvoje je slovensko ime, in pomeni razdert ali prehoden svet, kjer ta vas stoji.
*) Zapominj. Le zavoljo nekterili bravcov, zlasti takih, kteri ciril-skili čerk ne poznajo, hočemo tukaj nekoliko odgovoriti na en sostavek v „Novicah" št. 27 in 28, v kterem nam en g. pisaveo zavoljo naše imenske zlage nevednost in kratkovidnost očita in se celo tega nevrednega izreka pošlim : da znamo več, ko hruške peč. —
V sploh mu zamoremo zaterditi, da zavolj njegovih drugačnih ali nasprotnih misel nismo vzroka najdili, tudi v eni sami reči od naše poprejne mnitve ali zlage odstopiti; kar mu hočemo tudi v posebnosti razkazati , in sicer
</.) kar zlago imena: Omruz (genet. a) zadene, (ktero ime so nemci verlivo zavoljo njegove cnakoličnosti z imenom Ambrož v Ambruz prekerstiti), smo rekli, da se izhaja od besede omrežiti (kor. o ali ob in mreža) zato, ker je ta kraj, kjer vas leži, kakor smo slišali, od vseh strani zunaj ene, z visi svetom opahnjen ali tako rekoč omrežen. Enako omreženje smo vidili tudi sami pri eni hiši na Gorenskcm , kjer se pri Oinružku pravi. Ravno tako srno brali tudi od enega kraja na Štajarskem, Omruže, ktero ime gotovo enak pomen ima , kar tudi nemško ime Friedau (eingefriedete Au) poterdi. I'o tein takem ni dvoma, da je ime Omruz posneto od: omrežiti, in to od mreža. G. pisavec pa pravi nasproti, da ime Omruz „že samo za tega del nikoli ne more biti narejeno iz besede mreža, ker slovanski jezik visocega e, kakoršen je v besedi mreža, nikoli ne spreminja v «." — Pa na to mu zamoremo odgovoriti, da tega določka njegovih knig ne najdemo vterjenega, zakaj več analogij imamo v našem jeziku, kjer se visoki e spreminja v k, post. sopreči, sopre-gati — soprug, sopružnja (Gemahl, Gemahlin); ferfeleti — ferfeluh , žreti —
llav — R o v a , znabiti vas v tesnem voglu ali v p a h u gore ležeča; ali pa vas pričeta v ruvanju (t. j. pripravljanju za siio-žet), kakor po enakem vas pričeta v rotu = Ho v le, Hodne; ali v t r e b i 1 u za snožet — T r e b n o , Treboje ; ali v snožeti — Senožeče; ali tam, kjer je bila košnja ~ Košana? (Kosca?)
(Dalje prili. )
žeruli, požeruh, in več drugih. Kako zamore tedaj g. pisavec kategoriško reči: nikoli? — Že is tega zgleda se kaže, kako malo se je na njegove terditve zanesti. —
Potem ko je g. pisavec iz ravno povedanega vzroka našo zlago zavergel, svojo začne, in nemško ime: Ambrus zlaguje. Zavzeti se je za res, zlasti v očitni cenzuri nad tako nevednostjo ali šalo!! — pa tudi zlaga sama je polna pregreškov in prehitenja, in nainest ene pomote, ktero g. pisavec naši zlagi očita, lii jih zamogli, ko bi se ne bali bravcom truda delati, v njegovi devet, rečemo devet razkazati. In tako zlago on na zadnje v zgled stavi, „kako bi se dala ta beseda pretresati v slovanskem jezikoslovstvu." — Difficile est, non fa-cere versuin! — Glejmo dalje!
6.) Draga tuš. Kar tukaj g. pisavec od Drage pravi, je napak razu-meto; kar pa pravi od tisk in tuš, je pomota. Tisk ni korenina, ampak le t's. Da se pa i zamore spremenjevati v u, bi bil g. pisavec lahko prcvidil, ko bi od mnoge spremenljivosti glasnikov v besedah ravno tiste korenine kaj več vedil. Zavoljo kratkote le en sam zgled: kor. str: sterniti —stran, štrena, šterk, strina, strok, struna.
c.)	Duplje. To besedo hoče g. pisavec izpeljano imeti od „duplo" in sicer zato , ker bi ta korenina neskerčeno ime dala. — Pa mi nismo mislili. da bi bili naši očetje tako kratkovidni bili, da bi bili vasem od votlih dreves, ktere se povsod najdejo, imena dajati hotli. Sicer se pa skerčcnc imena tildi drugod najdejo, post. Tu 1 h in, namest tul — hi n in i; Tomin nainest T u I — mej in, Gramthal; Cermošnice namest Cernoinošnice i. t. d.
d.)	B c r d o. Tukaj smo rekli, da je koreninska beseda bersniti; pa g. pisavec pravi: „Kdor more narediti „brdo" iz korenike „brs", zna več, kot hruške peč." — Pa g. pisavec ne ve, da se s večkrat spreminja v rf ali tudi c in nasproti. Tako postavim še zdaj v nckterili krajih pravijo: gos po s namest gospod; oliaz namest obad (Insekt); brs tedaj dvojno ali trojno koreniko v sebi zapopade : brs, brd in brc: da se tako loči od cnojniši korenike br; od perve pride: bersniti, berst. brusiti, bercati (berdzati); ravno tako tudi berdo, brada, broditi, brod ctc.; od druge pa brati, briti i. t. d. Berdo pride vpovirno od bersniti, zato ker je tnkaj svet tako rekoč vun ali na vzgor bersnen. kakor brada pri človeku.
e.)	Glogovic se od Slovcncov imenuje Blogovic, kar dobro vemo; ali čerka o je tukaj pogoltnjena, kakor v vasi Bloke, kjer je vendar v nemškem imenu o še ostalo namreč Oblak.
f.~)	Mokronovo stoji tako v šematizmu. Mi smo mislili, da je obedvo-je navadno.
</.) Dobre polje. Dobro polje se zamore kakor lastno ime le takemu polju dati, kjer je okolično slabo; ne pa, če je sploh dobro; tedaj ne more veljati za ločivno znamnje.
/i.) Velesevo hoče g. pisavec izpeljano imeti od boga Vcles ali Vo-los (bog v lesu). Ni sicer nemogoče; pa dosedaj še nobenega kraja nismo najdili na Kranjskem, kteri bi bil z imenom kakega ajdovskega boga imenovan.
K zadnjemu na posebno prošnjo g. pisavca, s ktero on odpušenje vseli naših jezikoslovnih pregreh sklepa, še nektere zglede slov. besedi z njegovim razmernikom k tukaj pristavimo, ter požedamo obljubljeno, namreč: ko ter, (ko — zu; ter — cinigend — zucinigend, zudeckend); kleniti, kloniti (k , leniti, lonitizr zuschlicsscn, zulehnen); skubiti (iz, ko, biti — aus dem 7. u , d. i. aus der Einigung se in.) Imenovana videzna korenina tedaj ni „kvr", ainpak le vr in predlog k.	pu.
1 CD 11 © @e
V deržavnem zboru na Dunaju v zbornici poslancov so prišli pretekli mesec marsikteri važni govori o šolskih zadevah na versto. Dr. Brine je popisal stan ljudskih šol po vsem cesarstvu iz mini-sterskih pozvedb. Povedal je, da je na spodnjem in zgornjem Avstri-janskem, na Solnograškem in na Tirolskem za ljudske šole ugodnih otrok skoro ravno toliko, kakor jih hodi v šolo; na Štajarskem pa */s za šolo ugodnih otrok ne hodi v šolo, na Koroškem '/6 ne, na Kranjskem skoro '/2 ne, na Primorskem čez % ne, v Dalmacii 3/4 ne, v Galicii več kot 3/4 ne in v Bukovim celó 9/i<> ne. Na spodnjem Av-strijanskem se šteje e n učitelj za 82 za šolo ugodnih otrok, na zgornjem Avstrijanskem eden za 90, na Solnograškem eden za kakih 60, na Tirolskem in Predarelskem eden za kakih 30, na Štajarskem eden za 116, na Koroškem eden za 80, na Kranjskem eden za 211, na Primorskem eden za 108, v Dalmacii eden za 130, v Galicii eden za 228 in v Bukovim e n učitelj celó za 644 za šolo ugodnih otrok. Poslanec Goriup seje potegoval za zboljšanje učiteljskih dohodkov pri goriški normalni šoli. — Tudi naš verli zagovornik slovenskih pravic g. dr. T o-inan je z gorečo besedo dokazoval, kaj je prava omika za narod, in da se vsa opira na jezik, kteri mora obveljati v šoli, v kancelijah gospo-skinih in sploh v očitnem življenju. — G. Deschmann pa je teinu izverstnemu govoru po svoji privzeti navadi hudo nasprotoval in tudi še druge poslance iz Kranjskega na svojo klop vlekel, kar mu še celó mnogi nemški časopisi niso mogli poterditi. — Bog daj, da bi resnica obveljala in da bi našim šolam in učiteljem kmali zdravile se znotranje in zunanje bolezni!
Iz Maribora. Pred kratkem je zadel učitelje tukajšne okolice žalostni glas, da seje preselil v večnost občno ljubljeni tovarš g E n r i k Vraz, tačas pri sv. Marjeti zraven Pesnice. — Bil je rojen I. 1837? pri sv. Lorencu v slovenskih goricah. Njegov bistri um se je že zgodaj jel razvijati , posebno za muziko. Bil je dijak mariborske gimnazije; pa prečuden nagib, po izgledu svojega očeta, verlega učenika, si je odločil stan učiteljski. Nastopil ga je 17 let star, kot podučitelj v Svičini, kjer je 5 let z veliko izkrenostjo delal za človeški prid. — Jeseni I. 1858. je bil prestavljen za pervega podučitelja v učilnico sV. Jurja na Ščavnici, kjer mu je bilo zavoljo visoke starosti g. nadučitelja šolsko in korsko vodstvo zaupano. — Njegova izverstna ljubezen in umetnost v obojem je bila podlaga, da je z velikim trudom na skorem bila verla šola, prijetno petje in godba v cerkvi. Toda že v drugem letu te njegove službe je zbolel ne-duhi; vendar pred koncom školskega leta se ni dal pripraviti, da bi bil zapustil svoje ljube opravila. Še le jeseni 1. 1861. je šel k svojim staršem , da bi pri zvesti strežbi in verlem vraštvu zopet dosegel svoje zdravje. Previdnost božja pa je vendar obsodila, da, ga vzame staršem in presadi v boljše življenje. — Po dolgi bolezni in večkratnem sprejemanji sv. zakramentov je milo zaspal na dan častitljive-
zveličarjevcga nebohoda, ob 3 popoldan. Bog daj, da bi bil tudi njegovi duši na ta dan večni raj odpert! — Kratko pa zvesto je delal za čast božjo in na korist človeštva. Ljubezni si je povsod obilno pridobival; to nam pričalo je ljudstvo, ki je iz vseh krajev njegovih služb množno priteklo k sprevodu, akoravuo je bilo neprijetno vreme. Bilo je več dijakov, še njegovih tovaršev, tudi nekdanjih učencev in mnogo učiteljev, ki so s žalnim sercom spremili njegovo truplo h pokoju. Zapeli so mu še na gomili prav feverstno slovensko slovo; vsi pa smo čutili , da je rajni veliko prezgodaj odroma). — Bodi mu zemlja lahka, in duša naj vživa večno veselje! — ,/. Dr. Vlastenski.
Iz Škofjeloke. 5. t. m. smo k pogrebu spremili g. Franceta Čveka, učitelja pri naši poglavni fantiški šoli, kteri je že 38 let pri nas neprestanjeno učitlaril. Bog naj mu da večno plačilo ! —
Iz Ljubljane. Presvitli cesar so z naj vikšim sklepom 23. dne junija t. I. mnogo slovečemu šolskemu svetovavcu in ogledniku realnih in ljudskih šol na Štajarskem in Koroškem g. dr. P1 r a n c e t u ¡Močniku za njegove obilne zasluge pri šolstvu podelili viteški križ F r a n c - J o ž e f o v e g a reda.
Iz Ljubljane. Da je slovenski narod sploh za petje zelo pripraven in vnet, kaže tudi že tukajšna šolska mladina. Kako zelo ginejo vsakega poslušavca mične pesmice iz nedolžnih sere malih učeneov, posebno če vidi, kako nekteri s povzdignjenimi rokami: „Tebe Marija želim poslaviti" pojejo pri šolski maši ob 10. uri v šen-klavški cerkvi. Tudi učenci iz mestne poglavne šole pri sv. .Jakobu pojejo zdaj vsaki dan ob 10. uri pri šolski maši brez orgel samo slovenske cerkvene pesmi. Tudi petje v naši gimuazii je vse hvale vredno. V pervem letošnjem semestru in tudi še nekaj časa v drugem učil je zastonj slovensko petje tukajšni gimn. suplent g. J. Be-lovič. Zdaj pa so se dijaki nižje gimnazije sami peti vadili pod vodstvom hvalevrednega v godbi in petju dobro izurjenega petošolca g. J. Hribarja; čujejo se sploh domače pesmi, kar kaže, da se učenci že zgodaj zavejo in ljubijo svoj inaterni jezik. Ravno tako, kakor nižji vadijo se sami tudi višji gimnaziasti pod ravnateljstvom izverstnega pevca gosp. Trepava, sedinošolca in tako verlo pojejo, da bi jih z velikim veseljem lačen in žejin celi dan poslušal. Pridnih in domoljubnih dijakov slovenskih nam hvala Bogu ne manjka!
Zdaj pa še nekaj, dragi ^Tovarš", kar pa le Tvoj napredek zadeva. Ze večkrat sein čul semtertje govoriti, da prav ne delaš , ki po vest i c ne donašaš, ktere bi marsikdo zelo rad čital. To pa le taki govore, ki Tvojih zakladov ne poznajo, kterim se vsaka podu-čivna stran dolga zdi kakor pot iz Dunaja v Pariz, kakor takim, kte-
ri bi le vedno radi pri nabasani luli ali pipi se kralkoeasevali. Kdor Tvoje misli in Tvoje dobro scrce pozna , gotovo ne bo terdil, da ne delaš pravo. Znabiti utegne resnica biti, da bi si s povesticami več podpiravcov priobčil, ali Tvoj dozdanji prostor je premajhen za take reči , kterega prav lahko s podučivnimi spisi napolniš. Pač veselo bi bilo, ako bi tudi v svojem tretjem tečaju en korak „naprej" stopil, V ta namen sem se prederznil, Ti nekaj svetovati. Ali bi ne mogel vsaki dosedanji naročnik par krajcarčkov dodati, in s tem denarjem naj bi se potem priloge s posebnim naslovom natiskovale? Kakšno veselje imeli bi potem učcniki, posebno pa otroci po deželi, ako bi jim učenik namesto ;.pohva!nice" bral ali brati dal kaj iz priloge, ktera bi le obsegala mikavne reči. Prevdari to, ljubi „Tovarš", in premislite tudi vi, dragi gg. učitelji, jeli bi to k našemu vspehu veliko ne pripomoglo ! *) Z Bogom!	L. T.
Iz I<|ub]jane. Tukajšni slavni mestni odbor je v seji 3. t, m. za nove službi pri mestni poglavni šoli pri sv. Jakobu izvolil in na-svetoval gospoda: Leop. Belar-ja, učenika na Brezovici in Fr. II a k t e 1 j-a , učenika na Dobrovi,
Prcč. g. g. šolskim prednikom in učiteljem tudi naznanjamo, da smo po želji mnogih gospodov učiteljev za letošnje šolske preskušnje napravili lične slovenske „zaznamke pridnosti in napredka «ičeneo* in učenk". Dobe se v g. Milic-ovi tiskar-nici, bukve za 80 kr. — Pokažite se tedaj mile slovenske šole!
novomeškem okraji), in uč. orgl. in cerkv. služba v Šentmarjeti z 21 2 gl. letne plače je razpisana. Prošnje za njo se ravnajo do si. c. k. finančnega deželnega vodstva v Gradcu (Finanzlandes - Direk-zion tur Steiermark , Karnthen, Krain und das Kiistenland, in se oddajajo pri prcč. Ijublj. konzistoriju do 15. avgusta t. 1.
*) Omenili smo že enkrat, da l)i „Tovarš" prav rad prinašal primerne povestice za mladino, ako bi imel za to le količkaj več prostora. Zatega voljo smo že vlani osnovali knjižnico za mladino z imenom „Darck", za ktero imamo že zopet nabranih nekaj lepih povestic, pesmic i. t. d. Ako bi pa naši č. gg. bravci sploh želeli, da bi za naprej „Tovarš" obširneji s povesticami izhajal, prosimo, da bi nam to blagovoljno naznanili.	Vredii.
Odgovorni vrednik :
Andrej Praprotnik.
Natiskar in založnik : Jož. Rudolf Milic.