VALENTIN VODNIK IN F. M. DOSTOJEVSKI V KONDORJU
V Kondorjevi knjižni seriji, ki z današnjimi 120 oziroma 140 številkami že zdaj predstavlja enega pomembnih strokovno vodenih založniških in uredniških podvigov pri nas, sta med zadnjimi zvezki izšla Izbrano delo Valentina Vodnika in Izbor kratke proze F. M. Dostojevskega. Zvezka, ki bosta nedvomno med dijaki, profesorji, pa tudi siceršnjimi poznavalci in ljubitelji zbudila zanimanje, sta uredila Jože Koruza in Aleksander Skaza.
Koruzov izbor iz Vodnikovih pesmi, stro-kovno-poučnih in žurnalistično-pripovednih spisov ter pisem s svojo tehtnostjo pa spričo oddaljenosti zadnjih takšnih izborov (pesništva, ki ga je odbral Gspan 1958, sicer I. Grafenauerjev ter Pregljev in Lahov 1919) najbrže ni ustregel le običajno razprostranjeni vedoželjnosti, marveč tudi šolskim potrebam —Njegovo posebnost predstavlja obsežen izbor proznih spisov razne vrste in vsebine, ne da bi urednik seveda hkrati kako zapostavljal Vodnikovo verzifikacijo. Pesništvo je literarna zgodovina izdatno raziskovala in razlagala že doslej. Koruza pa je iz Vodnika izluščil, razložil in poudaril tudi tiste prvine in plasti, ki ne kažejo Vodnika le kot prvega slovenskega pesnika, temveč tudi kot začetnika slovenske pripovedne proze. Ce pomislimo, da je v Vodnikovih časih po Evropi že zastavil
svoje prve zmagovite korake roman in da gre njegova produkcija takrat že v stotine, se Vodnikovi pripovedni poskusi morda res ne zdijo kdove kako imenitni, saj gre zvečine za kratke poučno-zabavne zgodbice in žurnalistična poročila, je pa po drugi strani tudi res, da pred tem Slovenci samonamen-ske pripovedne proze sploh nismo imeli; da je bilo pred tem vse pripovedno le kot »eksempl« vpleteno med cerkveno prozo ali pa prepuščeno ustnemu sporočanju. Pri Vodniku se poprejšnja cerkvena utilitamost najprej laicizira (npr. v basensko poanto), večkrat pa se zgodbica tudi že enostavno pripovedno izzivi kar sama iz sebe, brez takšnega prepoudarj enega nauka. Ustrezne poskuse je mogoče spet šele prav in pošteno oceniti ob pomisli, koliko let in desetletij je moralo preteči do organskega nadaljevanja in razvoja tako zastavljenih začetkov.
Koruzov komentar je neobičajno podroben in sistematičen, tako da izdatno presega srednješolske potrebe; z nadrobnim opisovanjem geneze različnih podmen pogosto spominja že na uvodne tekstološke komentarje k ZD slovenskih klasikov in obsega kar tretjino knjižice. Začenja se s poglavjem o Vodnikovem življenju (Življenje), nadaljuje z opisom njegovega dela (Delo) in s poglavjem Pesniški razvoj, ki bi se si-
84
cer po svoji vsebini najbrže dalo smotrno strniti s poprejšnjim, sicer pa predstavlja jedro spremne besede. — V njem razlaga pesnikov razvoj kot pot iz Pohlinove klasicistične šole skozi Zoisovo še zmeraj klasicistično intonirano mentorstvo v značilno slovensko, akcentuacijsko metrirano verzi-fikacijo, in hkrati kot pot iz prosvetljenske utilitaristične verzifikacije na robove romantično intonirane, neutilitarne poezije. — Med vrsticami večkrat obzirno in kontekstualno polemizira z nekaterimi znanimi trditvami slovenske literarne zgodovine (npr. s tisto o vplivanju Musenalmanachov na Pisanice). — V poglavju Iz pesniške delavnice poudarja predvsem Vodnikovo nenehno in potrpežljivo popravljanje verzov, pri čemer obširneje navaja Grafenauerjevo razlago enega takšnih popravljavnih postopkov. Ko govori o »drobnih oblikah pripovedne proze«, opozarja na različne strukture, ki so se spontano ustrojile glede na mesto objavljanja in ob drugem razlaga tudi Vodnikovo šegavost kot značajsko in estetsko kvaliteto, ki mu je bila sicer prirojena, ki pa je hkrati ustrezala estetskim idealom 18. stoletja ter se kot eden izmed možnih estetskih vzorcev vzdržuje vse do danes. ¦— Potem omenja še Vodnikove dramatske ambicije ter končno na kratko označi njegov pomen za slovensko literaturo in kulturo ter dodaja pomembnejšo predmetno bibliografijo (9 + 38 enot).
Tudi opombe so podrobne, z obširnostjo pogosto dopolnjujejo poprejšnjo razlago, pritaknjen pa jim je slovarček teže razumljivih besed. Skratka Kondor, ki po tehtnosti, sistematičnosti in strokovnosti sodi med najboljše, kar je doslej v zbirki izšlo.
V 118. zvezku pa je izšel »izbor kratke proze« Fjodora M. Dostojevskega v uredništvu Aleksandra Skaze in v prevodih Vere Brn-čičeve, A. Skaze, Josipa Vidmarja in Janeza Zora. V zanimivi spremni besedi urednik interpretira predvsem umetnikovo pojmovanje realizma in fantastike, njegovo iskanje in odkrivanje fantastičnega bistva resničnosti, človeka v človeku. Pri tem naj bi Dostojevski praviloma koncentriral pripovedno dogajanje v karseda zožena čas in prostor ter vanju stavil maksimalno število pripovedovanih oseb in tem. Takšen postopek izsiljuje napete in izzivalne strukture, v katerih se ovedene strasti in podpovršin-sko v ljudeh nenehno in burno soočajo med seboj. Pojavi socialne in psihološke resničnosti v tem procesu odpadajo kot nezanimivi, v bralčevo zavest pa pronicajo vprašanja večpomenskega, dvosmiselnega in zato komajda določljivega bistva človeka.
Koncentracija tem se seveda v kratkem besedilu uresničuje na eni sami pripovedovani osebi, se pa zato pripovedni pogledi (perspektive) nenehno mnogostransko in ambivalentno zmenjavajo, pri čemer se pripoved naglo bliža grotesknemu kot samo-vsebni protivnosti sveta. Na pojav izrecne-je opozarja del spremne besede, ki skuša nekoliko podrobneje razložiti »filozofsko« (?) novelo Bobek — najbrž nekaj najbolj presenetljivega, kar lahko pride izpod pisateljskega peresa. V njej je kot strukturne plasti mogoče odkriti domala vse bistvene sestavine pripovedne proze Fjodora Mihaj-loviča: njegovo nenehno pripovedno igro med življenjem in smrtjo, značilni moralizem, potem aktualistično, že pol-žurnalistič-no odzivanje na svet itd. — in vse to v tisti fantastični igri vrednot, podob in besed, ko pravazprav ne gre več za vrednote niti podobe niti besede, temveč le še za nekakšen mračen ples benigno-malignih senc, prividov in more o življenju.
— Spremna beseda očitno upošteva obsežno literaturo, ki jo deloma tudi navaja, predvsem nekaj novejših deloma že tudi pri nas znanih razlagalcev literature F. M. Dostojevskega (Bahtin, Grossman, Sklovski, Zweig idr.). Ob tem pa je treba opozoriti, da je marsikatera kombinacija ali namig v Skazovi interpretaciji za dostojevskologe nova; že uvrstitev Kayserjeve monografije o groteski med temeljno literaturo namiguje, kam, v katero smer bistveno teži Ska-zova raziskovalna ambicija.
Tako moremo po strokovno-znanstveni plati ta zvezek Kondorja šteti med komajda kako oporečen: razlagi je dodan še zanimivo pisan, pregleden in jasen življenjepis ter običajne tekstološke opombe. — Delen pomislek se zbuja le glede na namen zbirke. Zdi se namreč, da del razlage po svoji terminologiji in pojmovni oziroma logični aparaturi le zahteva precej višjo raven strokovne izobrazbe, kakor pa jo zmore srednješolec, študent in pogosto celo diplomiran slavist. To velja zlasti za uvodni del razlage, kjer urednik naglo kopiči probleme enega na drugega, ti pa pogosto spregovorijo le v kontekstu; zraven uporablja tehnične termine, ki bi zahtevali izrecno razlago (esha-tologija ali ambivalenca sta najbrže kot termina srednješolcu in študentu vsaj toliko nejasna in potrebna razlage kot npr. grand-pere iz op. k str. 57). Dodatne težave nastajajo tudi zaradi tega, ker spričo posebne pojmovne aparature prihaja do neuvajenih in netradicionalnih logičnih zvez, brez ustrezne literarnozgodovinske tradicije. — In če že na silo iščemo pomanjkljivosti, bi
85 i
dodali še to, da bi bilo med tekstološkimi opombami dobro navesti doslejšnje objave upoštevanih novel v slovenščini.
Sicer pa velja, kar je bilo že izrečeno: informativen zvezek, predstavitev velikega
romanopisca z njegovo manj znano in pogosto manj cenjeno, pa enako zanimivo kratko prozo.
Matjaž Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani
86