Ob 40letnici državnega Ijudskošolskega zakona. GoToril dr. Ljudevit Pivko na XXI. glavni skup- ieini nZaveze »vstrijskih jugoslovanskih učiteljskih dru- itev" v Mariboru 16. avgusta 1909. (Konec.) Spomnimo se nekaterih darov, ki nam jih je prinesel državni ljudskošolaki zakon! Predvsem slavimo svoj šolski zakon, ker zahteva osemletni obvezni šolski obisk. Neko- liko lahkokrilih besed srao s tem igraje izrekli, toda kdo ve, ali se zavedamo zado8ti, kake neizmerne važnosti je ta točka. Naš zakou zahteva, da naj obiakuje vaak otrok brez razlike rodu, imetja in spola v nežni dobi od 6. do 14. leta šolo, kjer se mu izobrazi zavest splošne državljanske enakosti in kjer ae vzgojuje na podlagi domače rodovinske vzgoje za poznejše delo v javnoati za družbo, narod in državo. V tej dobi se izogne otrok težjemu delu oa polju, v rokodelski delavnici ali v tvornici, h kateremu že silijo dandanes često zlasti ubožnejši starši in brezvestni ljud.je nežno mladino, češ, da jim otrok vsaj deloma Dadomešča pomanjkujoče delavske moči. Tem otrokom je državni ljudskošolski zakon velik dobrotnik in rešitelj; Ijudaka šola dobiva po modernem socialnem razvoju polagoma zopet tisti pomen, ki ga je imela pri Grkih, kjer je (ffjjoAi/) značila prosto dobo, namenjeno duševnemu delu in telesnemu počitku ter krepčanju. Stranke, ki zahtevajo samo šestletno šolsko obveznost, da bi torej obiskoval otrok šolo le od 6.—12. leta, bi rade pahnile zlasti ubožnega, telesno in duševno še nezrelega otroka v kruti in neusmiljeni življenski boj, rade bi mu naložile trud in težke skrbi, ki tlačijo itak odrasle ljudi prehudo s svojo grozno težo. če dosežejo nasprotniki šole, da se skrajša solska obveznost, potem s e oropa velik del našemladinedvoje lepih brezskrbnih let. A tudi z narodnega stališča se mora strogo obsojati izrabljanje otroških moči za težka poljaka in tvorniška dela. Če vržemo otroka prezgodaj iz šole na delo, potem ne bomo imeli več krepkega tretjega pokoljenja, in narod bi polagoma propadal in hiral. Narodni blagor torej zahteva, da varčimo z otroškimi močmi in da branimo vsaj osemletno šolsko obveznost. Še ene misli ne smemo zamolčati, s ka- tero se trajno pečajo nasprotniki Ijudske izobrazbe in šole. Gospodje, ki se zavzemajo za šestletni šolski pouk, bi radi odščipnili zadnji d?e leti, namreč 13. in 14. leto. Otroku ne privoščijo šole zlasti v tisti dobi, ko že sam samoatojno mnogo misli in presoja in ko je že jako dovzeten za učiteljeve besede. Torej t tistih letih, ki ao vrhunec in cvet Ijudskošolskega vzgoje^alnega dela. Naaprotaikom ljudske izobrazbe se vidi aeveda v tem največja nevaruost, če ostane otrok v dobi od 12. do 14. leta pod vodstvom izobraženega učitelja, navdahnjenega z modernimi svetovnimi nazori, s katerimi bi seznanjal otroka. Zato delujejo s tistimi nizkimi in neodkritirni sredstvi javno in tajno, javno kujskajoč na shodih in tajno šepetajoč neukemu kmetu na uho: BGlej, kmet, tebi je treba otroka doma in na polju. Delavcev nimaš, lastni otrok pa ti pohajkuje po šolskih klopeh, dasirarno je močan dovolj in se je v šestib letih dobro naučil pisati, čitati in računati. S tem znaDJem bo se že prebil v življenju. Eaj mu je treba še dve leti posedati v šoli in se učiti o severnih medvedih, o malajskih otokih in o raznih nepotrebnih rečeh, ki jih naš človek nikdar ne rabi v življenju !- Takšen govor je neukemu očetu kaj pogodu, ker ni zmožen, da bi ocenil koristi šole. Zaradi tega ima protišolska agitacija toliko uspehov. Nasprotniki ljudske šole vedo, da je v njihoTO korist, če preprosto Ijudstvo ne črpa iz svetovnega znanja in napredka, vedo, zakaj iz naših kmetov in delavcev ne smejo poatati moderni Ijudje, k čemur bi jih pripravljala dobra ljudska šola. Isti nasprotniki osemletne šolske obreznosti pa ne povedo ljudstru, da se 8edaj reano premotriva uvedba dveletne vojaške službe do katerih ne bo pripustila vojaška uprara neizobraženih mladeničev, ki so obiskovali ljudsko šolo samo 6 let; ne pojasnijo kmetu, da bi po uvedbi šestletne šolake obvez- nosti imel sicer nezrelega dečka dve leti doma takrat, ko mu ne opravi nobenega pravega dela pošteno, da ga bo pa pozneje, ko bi mu bil sin imenitna delavska moč, moral najbrž pogrešati leto dni več, ker bo mu služil — zaradi pomanjkanja inteligeuce — tri leta vojake namesto dveh. Osemletna šolska dolžnost se je dejanako odpravila že leta 1883. Srobodomiselno zakonovo besedilo se ni strogo izvrševalo, zato pa ae je uvedla takozvaua Bzmerna in razumna praksa", kar pomeni, da so se odsekavali zakonu posamezni napredni principi. Eo se je ustanovil leta 1879. v državnem zboru Bželezni krog praviee", v katerega je stopilo tudi češko plematvo s Staročehi, takrat so se pripravljala tla za protišolsko delo in za boj proti državnemu ljudskošolskemu zakonu. Predlogi princa Liechtensteina in dr. Ebenhocha so zahtevali omejite? šolske obveznosti in učira. Taaffejeva kupčija ,je imela uspeh, ker se je dne 28. aprila 1883 aprejela po hudetn boju s 170 proti 167 takozvana šolaka novela, kije a § 21. odstranila osemletno šolsko dolžnost. S tetn se je storil prvi korak k raznim daljšim olajšavam. Druga važna pridobitev državnega Ijudskošolskega zakoua je bila uvedba realij med učue predmete v ljudski šoli. Pouk v prirodoslovju, zemljepisju, zgodovini in ostalih prostih posvetnih predmetih znači velik napredek v našem ljudskem šolstvu. Reorganizacija učiteljišč in preobrazba učiteljske omike je bila potrebna posledica novega ljudskošolskega zakona. Sedaj so se položili temelji posvetnemu učiteljakemu stanu, ki je čisto moderaa prikazen. Držara je morala skrbeti, da se vzgoji učiteljstvo obširnejšega znanja in obzorja, ker bi drugače Ijudska šola ne mogla uapešno delovati. Eot vzgojevalni zavodi učiteljatva so se razvila učiteljišča v sedanji obliki, ki jim je določil organizacijski statut (1874) obseg učiva. Toda učiteljišč je ustanovila država premalo. Šolska novela je vzela določbo o nadaljevalnih tečajih za učitelje Da vseučiliščih, zato pa je uvedla disciplinarno kazen za učiteljsko izvenšolsko delovanje Eot posledica novega toka po šolski noveli se je izdal leta 1886. novi organizacijski statut za učiteljišča, ki je zuižal minimum učiteljske izobrazbe, kateri se je zahteval izza leta 1874., ker se je vzelo zavodom precej prirodoslovnega učiva, zato pa se je pridalo toliko in toliko ur po-iku cerkvene godbe. Vesela točka šolske uovele so bile n»redbe o meščanskih šolah, ki pa zlasti za SIovence niso imele takrat in še dolgo pozneje nobenega pomena. Ear se js godilo r naslednjib 25 letih šolske novele, je vse Ie njena naravna posledica ali pa z njo v sorodu. Poleg redkib naprednih drobtinic opazujemo v raznovrstnih naredbah od Taaffejevib do Gessmannovih in najnovejših dob dosledno reakcionarno smer r šolstvu. A vkljub vsemu temu ne obupavamo, ker vidimo po 40 letih državnega ljudskošolskega zakona krasen razvoj avstrijskega ljudskega šolstva, ki ga niti šolska norela ni mogla ovirati. Statistika ljudskih šol, šolskih otrok in učiteljstva nam govori o tem nedvomno jasDO. Notranja ureditev šolstva, šolskib stavb in učnih pripomočkov se stalno izpopolnuje. Učiteljstvo si je po veliki večini svesto svojih pedngoških in didaktičnih nalog, kakor nam dokazujejo njegova dela, izjave in sklepi učiteljskih zborovanj in konferenc, Učiteljstvo ima dandanes lepo stanovsko organizacijo in je v grrjotnem in moralDem oziru za najhujšo silo samostojno. Dotod smo dospeli. Eaj nam pa obeta bodočoost? Eaka usoda čaka naše ljudsko šolstvo ? Da se dandanes nekoliko pogrezamo in da se imamo resno bati nasprotoikov šol stva, to dobro čuti vsak prijatelj šole. Na tihem se bojimo cele katastrofe, če bi najmočnejšfi stranke našega državnega zbora segle po državnera ljudskošolskem zakonu. Morda bi ga današuji državni zbor že prevrgel, toda zdi se, da so nasprotniki dobre Ijudske šole precej previdni in nekako zadovoljni z dejanskitn vpliTom na šolstvo, da niti rie raarajo izpreminjati mrtvega zakonskega besedila ter dražiti po nepotrebnem naprednih duhov. Stvar bi ne bila posebno lahka, to čutijo oui in to vedo tisti, ki so pripravljeni braniti vsaj to, kar imamo. Na drugo stran pa se odpira ljudskemu šolstvo že celo drugačea svet. Ce je postala iz šolstva v dosedanjem razvoju iz cerkvene posvetna demokraška državna institucija, še ni zadosti, da bi bili z njo zadovoljni v tej obliki. V vseb kulturnib državab se stremi za poglobitvijo in reformo učiteljske izobrazbe. Sedaj se je že ukoreuinilo prepričauje, da se imajo priznati vseučilišča kot središča znanstvenega in izobraževalnega dela kot najprimernejši zavodi za uči'eljsko izobrazbo. Toda da se ugodi zabtevam, ki jih izrekamo z besedami nakademična izobrazba", je potrebna delitev sedanjib prenapolnjenih filozofskih fakultet na znanstveno-teoretični in na strokovno-tehnični oddelek. V drugem bi se izobraževalo učiteljstvo za raznovrstae šole. Seveda je treba odprariti učiteljišča r sedanji obliki ter zahterati, da dovrši učiteijski kandidat reforrairano srednjo šolo. Značilno je, da nastajajo r Ameriki že posebne šolske fakultete — educational departments. Dokler se ta reforma ne izvede, nam naj za silo zadoščajo za nadaljevalno izobrazbo vseučiliški tečaji v počitnicah, ki se morajo tudi na Slovenskern kmalu ukoreniniti. Eadar se razširi učiteljska izobrazba, takrat se povzdigne tudi kulturni pomen in družabno stališče našega stanu. Dandanes se učiteljero delo ne sme več omejevati na šolsko sobo. Učitelj ima vršiti važno nalogo na polju ljudske izobrazbe. Po uredbi splošne šolske dolžnosti, splošne, enake ia direktne volilne pravice, splošne vojaške dolžaosti in narodne šole se je povzdignila naloga državljanskega življenja in je nastala potreba nadaljevalne izobrazbe odrasli mladini ter ljudske izobrazbe sploh. Eo se je podržavilo Ijudsko šolstvo, takrat še ni bilo na mah zadostno izobraženih pedagoškib strokovnjakov, ki bi bili prevzeli upr vo šolstva. Ear se je vzelo bogoslovcem, 80 Tzeli v roke juristi, ki pa se po naravuem razvoju šolske uprave polagoma odtegujejo in prepuščajo svoje vodilno mesto pedagogom. Vse šolstvo stremi po avtonomiji r okviru države in nasledek bo, da se bo raorala razdružiti v skupnem ministrstvu. V dogledni dobi bomo imeli kot najvišji šolski urad posebno naučno ministrstvo, ki mu bodo stali ob strani kot posvetovalni organi najvišji šolski sveti, ločeni po Darodnosti. Ge hoče biti uprava teh svetov količkaj demokraška, potem se njihovi člani ne sraejo imenovsti, ampak svobodna volitev jib mora posaditi na ta važna mesta. Na Francoskem že imamo podobno institucijo — conseil superieur de 1' instruction publique. Takrat bo tudi konec raznih politiških in strankarskih vplivov na šolstvo, olajšalo se bo breme večnega ukazovanja, regleraentovauja ia šolskega birokratizma. Prosta šola in prosto učiteljstvo bosta prva kulturna činitelja v narodih in državi. Sklenimo! Badi trdimo in deklaroujemo po 40 letih državnega ljudskošolskega zakona, da je ljudska šola nositeljica kulture do najnižjih slojev naroda; radi bvalimo ljudsko šolo, da je obrodila tudi v slovanskih narodib novo življenje; priznajmo tudi in izprevidimo, da je naša bodočnost odrisna od šolske izobrazbe sedanjih in prihodnjib rodor in bodimo ua straži za dobro narodno šolo.