Osemdesetletnica ustanovitve šole na Vellki Dolinl Spomina vredni pogledi na podeželsko šolo. Državna narodna šola na Veliki Dolini praznuje letos osemdesetletnico svoje ustanovitve. Sicer je njen okoliš na teritoriju zadnje občine na jugovzhodu dravske banovine, ki je daleč od kulturnega centra, na vddez tako nepomembna, a je igrala v razdobju osemdesetih let važno vlogo v kulturnem in gospodarskem, da, tudi v političnem življenju. Če listaš po zemljevidu, takoj opaziš, da ves omenjeni kot, dobri dve uri ob Brežic na dolenjski stranii, komunikacijsko in gospodarsko gravitira proti savski banovini. Nekoč je bila tu prav gotovo važna rimska postaja, kot nam pričajo mnogi napisi na spominskih ploščah v odlično ohranjenem starem zgodovinskem gradu Mokricah, ki je tudi v območju dolinske občine na vzhodnih obronkih Gorjancev. Tod je vodila že stara rimska ceSta iz Emone v Neviodunum, na desnem bregu Save proti Sisciji (Sisak), Cibaleu (Vinkovci), dalje v Sirmium (Sremslka Mitrovica) in v Singidunum (Beograd). Ostanki se še danes poznajo. Dandanes je to v poletni dobi privlačna izletna točka okoličanov in tujcev. Kraji so igrali važno vlogo že v prvih početkih, ko so se tod naseljevali Slovenci. Zgodovinsko utemeljeno je, da so Slovenci posedli tudi južno strani Gorjancev, prav tako, kot je ires, da so se naseljevali tudi na južnovzhodni strani reke Sotle. Jezik prvotnih Slovencev se je pomešal z govorico novo prišlih Hrvatov, ki so se naselili v posavski kotlini. Vsled tega pomešanja je nastalo tako imenovano slovensko-hrvaško ali provinoialno hrvaško narečje, ki je segalo na jugu daleč doli preko Kolpe do Siska in še dalje, a je vplivalo na nekdanjo čisto izgovorjavo tedanjih Slovencev po južnih obronkih slavnih Gorjancev. Še danes se pozna jezikovna mešanica, prevladuje seveda slovenski jezik, znak, da je bila med obema jezikoma borba. Naglas takoj spominja, da je blizu potok Breganica, kjer je bila že od nekdaj meja ..., tudi danes loči dve banovini. V 15. m 16. stoletju so bili ti kraji, to divno polje prizorišče borb in muk kmečkih voditeljev za časa slovenskih in hrvaških kmečkih uporov. Če pogledamo v šolsko kroniko, vidimo, da je že lcta 1855. ustanovil tedanji duhovni pomočnik na Veliki Dolim Martin Rant zasilno šolo v stari cerkovnikovi hiši. S pomočjo mokniškega grofa Gustava Auersperga je bil leta 1856. postavljen temelj dolinski 4oli-enorazrednici. Grof Gustav je bil zadnji potomec stranske mokriške linije po Kranjskem slavnih Auerspergov, ki je imela v posesti mokriško in čateško gospodstvo. Ta graščak je namreč opremil šolo z dvema mizama in dvema ddgima klopema za prvo silo. Tedanje oblasti so odobravale to akcijo, jo podprle, prav tako občina in z razširjenjem stare stavfoe je po*vi prišel na razpisano učitcljsko mesto od oblasti imenovan »šomošter« Franc Cettel. Tako je bila ustanovljena obmejna kulturna postojanka slovenstva v letu Gospodovem 1856., otvorjena pa šele naslednjega leta, ko je bilo prvo vpisovanje znanja željne dolinske mladifie. Značilno je dejstvo, da je bil pokojni grof Gustav Auersperg velik dobrotnik novootvorjene šole, da jc šolske otroke o>b V6aki prilikii ©bdairoval z obleko, knjigami, učili, tablicami in drugimi šolskimi potrebščinami. Po »očitnih skušnjah«, iki so se vr&ile ob koncu vsakega leta pod vodstvom »stroge« izpraševalne komisije, so šli otroci v njegov grad v krasni park na šolarsko veselico, kjer jih je pogostil s pečenko, kruhom in vinom... Ko je bdlo lakoti zadoščeno vsaj za silo, se je grof z njimi igral, telovadil in se vživljal v otrokovo dušo kot njihov sovrstnik. Pevajoč »Glejte, že sonce zahaja«, so odšli otroci proti domu v zavesti, da so doživeli lep dan, vrcden spomina ... Podobnih veselic je bilo več. Grof, dolgoletni predsednik krajevnega šolskega sveta, je tudi večkrat inšpiciral šok> in kot nadzornik vzpodbujal mladino k marljivcmu obiskovanju šole. Da je bil tako darežljiv tar z dušo in telesom »šolmk«, je iskati vzroka v tem, da je bila njegova žena Matilda, rojena pl. Zois, iz znane rodbine slovenskih mecenov; ali pa je hotel vcepiti že v mlade duše duha avstrijske onientiranosti, kakor so to delali neštevilni njegovi vrstniki. Vsekakor je za kulturni razvoj iole na Veliki Dolini redka izjema, in mu je v kroniki posvcčeno mnogo toplih besed. Občina je seveda skrbela za stalnega šolnika s tem, da je lahko pobiral »biro« in od tega je živel. Šele leta 1872. mu je ob&insko predstavništvo nakazalo 400 gld. plače. Moral pa je za to vsoto opravljati tudi posle cerikovnika in organista, kakor kopica njegovih kolegov po tedanjih enorazrednicah na Slovenskem. Mladine je bilo vedno več. Radi prenapolnjenja enoraarednice na Veliki Dolini se je leta 1878. krajevni šolski svet posvetoval, da bi se poleg dolinske šole otvorila še paralelka na pol ure oddaljenih Jesenicah ob Savi. Tako se je tudi zgodilo. K dolinskemu šolskemu okolišu so odslej pripadale hribovske vasi: Velika Dolina, Mala Dolina, Brezje, Perišče, Rajec, Ponikva, Koritno in Gaj; k Jeseniškemu pa vasi v dolini: Jesenice, Obrežie, Nwa vas, Bregana, Sp. Ribnica in Zg. Ribnica. Drugih vasi bronika ne omenja. Prvi učitelj na paralelki na Jesenicah je bil Teodor Valenta. Pri otvoritvi ie spomina vreden odpor staršev šoloobveznih otrok. Neki kmet je ob vpisovanju nagovoril novega gospoda uoitelja. Med dobršnim delom zbra- nih stairšev je bilo slišati šušljanje, da njihovi otroci ne bodo nikoli obiskovali šole na Jesenicah, čcš: zakaj bi za vsakega otroka plačevali 8—9 gld., ko pa zadostuje ena iola na Veliki Dolini? In kronist je zapisal: »... einige schrien sogar, daas sie sich liber einspercn oder in kleine Stiicke hauen lassen, als dass sie ihre Kinder in die Jessenitzer Schulc schicken mochten...« No, to še ni senca incidenta, ki se je dogodil 1. 1920., ko je bil izvršen napad na šolsko vodstvo! (Vendar jc pauralelka životarila 11 let do leta 1889., ko sta se oba šolska okoliša združila v dvorazrednico na Veliki Dolini in leto poznejc v trirazrednico. Šolo so večkrat na leto obiskovali poleg nadzornika tudi mokriški go&podje. Tako čitamo imena: že omenjeni Gustav Auersperg. ki je poklonil še danes ohranjeno »Zlato knjigo«, žena Matilda, njuna hčerka Beatrice, grof Ervin v. Auersperg, grof du - Park iz Francije, baronica Traux v. Cilli, pozneje baroni Gagerni. Kot dobrotnika se omenjata tudi Firanc Hribar, c. kr. nadporočnik iz Jesenic, Franc Dolinar, domači župan in katehet Franc Brulec. Dne 23. januarja 1880. leta -umrlemu grofu Auerspergu je ob smrti posvečeno mnogo lepih besed v slovenskem jeziku. Na slovenskem ozemlju vzgojeni narod si je vtisnil v duše njegovo laskavo dobrikanje, ki je imelo svoj življenjski smoter. Kot gospod, neomejen gospodar v tem kotu, je znal širiti duha avstrijskega imperija. Zato je imelo zavedno in že takrat narodno čuteče učiteljstvo težko delo. V dobi, ko je bil ubogi slovenski vzgojitelj navadno še občinski pisar, pevec v cerkvi in dr., ko je primanjkovalo učiteljev, ko se je jemalo vsaikogar za narodovega vzgojitelja, da je le znal pisati, brati in peti, četudi je prej opravljal bog si ga vedi kakšen poklic — v tej dobi je bilo toliko lažje delo Habsburžanom vdanih agitatorjev. Ti so za svoje privatne koristi poveličevali vsemogočnost avstroogrskih monaThov ... Sicer se sliši, da je bilo ozemlje dolinske občine pod Hrvaško in da so Habsburžanii v 19. stoletju popravili mejo, da so ugodili mokriški liniji Auerspergov, tako. da je to ozemlje prišlo pod Slovenijo. Dejstvo je, da je bival tod slovenski živelj in se boril za ikulturno samobitnost. Tudi v lokalni zgodovini obmejnega kota velja borba idej, vpliv avstrijskega gospodovalnega duha pa se še danes sluti... Narodna samozavest ie prodrla tekom časa v mladi rod, ki je znal ceniti idejo narodne svobode in jo bo znal ceniti tudi v bodoče kljub gospodovalnemu vplivu avstrijsko orientiranih, ki so dali vsej do|bi do ujedinjenja pečat tudi javnemu življenju. Narodna šola, 1. 1920. razširjena v petrazrednico in pred par leti v sedemrazrednico z dvema paralelkama, kot kulturna postojanka ob nekdanji meji, je v polni meri vršila svojo kulturno in vzgojtio misijo ter doprinesla k splošni izobrazbi ljudstva. Kulturno in gospodarsko življenje se je daleč od tovrstnih centrov zelo lepo razvijalo in pokazalo irazveseljiv napredek. Zato se ie tudi politično življenje tega, k jugu gravitiranega ozemlja Tazvijalo v čisto drugo smer. Košček slovenske kulturne skupnosti, ki bo osemdesetletnico svojega žarišča praznoval v letošnjem letu s proslavo. Tooe Trdan.