Izvirni znanstveni clanek UDK 316.647.5(497.4+4)"1992/2008" Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc NETOLERANTNOST V SLOVENIJI IN EVROPI: PRIMERJALNA IN LONGITUDINALNA ANALIZA IZVLECEK: V raziskavi smo, izhajajoc iz teorije postmodernizacije, preucili in primerjali netolerantnost Slovencev in Evropejcev do devetih družbenih manjšin. Analizirali smo kvantitativne podatke 44 reprezentativnih nacionalnih vzorcev v okviru Evropske raziskave vrednot in podatke Slovenskega javnega mnenja. Slovenci so v letu 2008 najvišjo netolerantnost – merjeno prek nezaželenosti skupin sosedov – izkazovali do narkomanov, pijancev in Romov. Slednji ostajajo najbolj nezaželena etnokonfesionalna skupina v Sloveniji in Evropi. Vecnivojski regresijski model je pokazal, da izmed preucenih makrospremenljivk višjo netolerantnost na meddržavni ravni napoveduje le nižja družbeno-ekonomska razvitost, na individualni ravni pa izobrazba, dohodek, starost in vernost. Bivariatna analiza na slovenskem vzorcu je dala podobne rezultate. V Sloveniji so v obdobju 1992–2008 ravni netolerantnosti do manjšin z drugacnimi življenjskimi slogi ostale na primerljivi ravni, nekoliko pa se je zmanjšala ksenofobija. KLJUCNE BESEDE: tolerantnost, ksenofobija, družbene manjšine, Romi. Intolerance in Slovenia and Europe: A comparative and longitudinal analysis ABSTRACT: Our study draws on postmodernisation theory to examine and compare the social intolerance of Slovenians and Europeans toward nine minority groups. We analysed 44 representative national samples in European Values Study (2008) and Slovenian Public Opinion data. In 2008 Slovenians were most intolerant of drug addicts, heavy drinkers and the Roma, who remain the least desired ethno-religious group in Slovenia and Europe. A multilevel regression model showed that at the cross- country level higher intolerance was only predicted by lower levels of socioeconomic development and not by other macro variables. Significant predictors at the individual level proved to be education, household income, age and religiosity. In Slovenia during the 1992–2008 period levels of intolerance toward lifestyle minorities remained at a similar level, while xenophobia decreased. KEY WORDS: tolerance, xenophobia, out-groups, minorities, Roma Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc 1 Uvod 1.1 Konceptualizacija orientacij do manjšin Za preucevanje stališc do manjšinskih družbenih skupin so v znanstveni literaturi v uporabi številni termini in koncepti. Avtorji npr. govorijo o predsodkih, ki se jih pojmuje kot iracionalna, neutemeljena, neosnovana, praviloma negativna stališca do posameznih družbenih skupin (Watts 1996) oz. kot negativne ocene (evalvacije) posameznikov in skupin ljudi zaradi njihove pripadnosti doloceni skupini (Küpper in Zick 2010: 13). Tako po svoji prisotnosti kot po sociodinamicnem potencialu so še posebej pomembni etnicni predsodki, to so predsodki do nacionalnih in etnicnih skupin, ki se jih pogosto poimenuje s pojmom ksenofobije (APA 2010); ta izhaja iz stare gršcine in dobesedno pomeni »strah pred tujci« (Wicker 2001). Povedano širše, ksenofobija oznacuje negativna stališca ali strah do posameznikov ali skupin (predvsem etnicnih in verskih), ki so na neki nacin drugacni (dejansko ali imaginarno) od posameznika ali skupine, ki ji posameznik pripada (Hjerm 1998: 341). Gre torej za negativna stališca do »tujcev« oz. »tujega« in »tujerodnega« (Burjanek 2001; Rus in Toš 2005: 247; Wicker 2001; Yakushko 2008: 37). Poleg pojma predsodkov in ksenofobije lahko v literaturi zasledimo tudi izraza netolerantnost in socialna distanca. Številni avtorji govorijo o tolerantnosti, ki je sicer druga (pozitivna) stran stališc do drugacnih, saj jo je mogoce pojmovati kot »nenegativne orientacije do družbenih skupin, v katere posameznik ne spada« (Dunn in dr. 2009: 284). Za razliko od ksenofobije, ki je usmerjena predvsem na etnicne in verske (konfesionalne) manjšine, je netolerantnost pogosto razumljena kot negativna orientacija do skupin »drugacnih« zunaj kriterijev nacionalnosti, etnije in veroizpovedi. V kontekstu preteklih empiricnih raziskav je treba omeniti predvsem raziskovalno delo Ingleharta in sodelavcev, ki negativna stališca do razlicnih družbenih manjšin v okviru svoje Svetovne raziskave vrednot merijo že približno štiri desetletja. V okviru svoje lestvice je Inglehart anketirance povprašal, katere izmed navedenih skupin ne bi želeli imeti za sosede. Takšno vprašanje izvorno izhaja iz raziskovanja socialne distance (Bogardus 1925), ki predstavlja še cetrti pogosti termin pri preucevanju stališc do drugacnih. Natancneje, socialna distanca naj bi oznacevala stopnjo bližine oz. sprejemanja drug(acn)ih posameznikov in skupin (gl. Smrke in Hafner Fink 2008). Ce povzamemo: avtorji preteklih raziskav pogosto uporabljajo enake kazalnike negativnih stališc, zanje pa uporabljajo razlicne termine. Taka terminološka raznolikost je posledica raznolikosti teoreticnih perspektiv kot tudi družboslovnih disciplin. Avtorji pricujocega prispevka smo mnenja, da je v najširšem okviru mogoce govoriti o netolerantnosti. Nadalje menimo, da je negativna stališca do etnokonfesionalnih manjšin smiselno in upraviceno poimenovati ksenofobija, negativna stališca do drugih družbenih skupin, ki se od vecine locijo predvsem po drugacnih življenjskih slogih, pa življenjskostilna netolerantnost. Seveda je treba skozi empiricno analizo ugotoviti, do katere mere je takšno loceno poimenovanje upraviceno (ali torej gre tudi v empiricnem smislu za povezana, a obenem locena koncepta). Ne glede na terminološko raznolikost pa se vendarle zdi bistveno, da imajo pretekle raziskave pomembne skupne tocke, Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza predvsem ko gre za pojasnjevanje opisane raziskovalne problematike – torej ko gre za ugotavljanje dejavnikov negativnih stališc do manjšinskih skupin. 1.2 Dejavniki orientacij na makroravni Eno osrednjih teoreticnih perspektiv pri pojasnjevanju razlik med orientacijami in vedenjem clanov razlicnih družb predstavlja teorija postmodernizacije (Inglehart 1997; Inglehart in Welzel 2007). Inglehart v svojih raziskavah ugotavlja, da državljani, ki so odrašcali v relativni ekonomski varnosti, v vecji meri izkazujejo (post)moderne orientacije (npr. postmaterialisticne, posttradicionalne, tolerantne, demokraticne) – v primerjavi z državljani, ki so odrašcali v razmerah razmeroma nizke družbeno-ekonomske razvitosti ali celo v pomanjkanju. S procesom zamenjave generacij je v preteklih desetletjih prihajalo do narašcanja deleža postmaterialistov, podobne trende pa Inglehart ob podobnih družbeno-ekonomskih razmerah pricakuje tudi v prihodnosti. Inglehart je v knjigi Culture Shift in Advanced Industrial Society (1990) na obsežnejših empiricnih podatkih (od leta 1973 do 1988) ugotavljal, da orientacije državljanov (njihova politicna kultura)1 vplivajo na delovanje demokracij, zamenjava generacij pa povzroci spremembe vrednotnih orientacij v razvitih družbah. V svojih kasnejših delih, ob uporabi širšega longitudinalnega nabora podatkov in kompleksnejših statisticnih analiz, prikazuje podobne rezultate (npr. Inglehart 1997; Inglehart in Welzel 2007). Za osrednji makrodejavnik, ki na primerjalni državni ravni vpliva na orientacije državljanov (v našem primeru negativna stališca do manjšin), se izkazuje predvsem stopnja družbeno-ekonomske razvitosti. Družbeno-ekonomska razvitost države je med drugim lahko (ne)posredni kazalnik ogroženosti in posledicno tekmovalnosti med clani družbe, negativna stališca do »drugacnih« pa v ekonomsko manj razvitih državah v razmerah pomanjkanja in posledicno vecjega boja za redke dobrine postanejo izrazitejša. Ali kot pravita Inglehart in Welzel: ko je preživetje negotovo, lahko kulturna raznolikost predstavlja nevarnost; ko primanjkuje virov za preživetje, se tujce lahko dojema kot dejavnik, ki lahko ogroža preživetje predstavnikov vecine (2007: 54). Vpliv stopenj družbeno-ekonomske razvitosti na ravni negativnih stališc do manjšin potrjujejo številne pretekle raziskave. Semyonov s sodelavci (2008) npr. poroca o višjih povprecnih stopnjah negativnih stališc do tujcev v ekonomsko manj razvitih državah, podobno pa ugotavljajo tudi drugi avtorji (npr. Art in Halman 2006; Burjanek 2001). Iz povedanega lahko za namene naše raziskave izpeljemo nekaj hipotez. Naprej je smiselno pricakovati, da je družbeno-ekonomska razvitost na agregatni ravni statisticno znacilno povezana s stopnjami netolerantnosti. Natancneje, višjo netolerantnost pricakujemo v družbeno-ekonomsko manj razvitih državah. Poleg stopnje družbeno- ekonomske razvitosti (Human Development Index; HDR 2010) bomo analizirali tudi vpliv stopenj ekonomske neenakosti znotraj družb (indeks GINI), saj je smiselno pricakovati, da je v državah z višjimi stopnjami družbeno-ekonomske neenakosti odnos do marginaliziranih skupin v povprecju manj toleranten (gl. npr. Andersen in Fetner 1. S tem pojmom torej ne oznacujemo sicer v javnosti in medijih pogosto uporabljenega pojava »politicnega bontona«. Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc 2008), predvsem z vidika tekmovanja za redkimi ekonomskimi viri, kot tudi s stališca iskanja »grešnih kozlov« za neugodne družbeno-ekonomske razmere. Pricakujemo torej, da so z višjimi ravnmi netolerantnosti stopnje družbeno-ekonomske razvitosti povezane negativno (H1), stopnje neenakosti pa pozitivno (H2). Naslednji osrednji relevantni makrodejavnik netolerantnosti zajema zgodovinski in institucionalni okvir analiziranih držav. Države v vzorcu EVS se ne razlikujejo le po stopnjah družbeno-ekonomske razvitosti in ekonomske neenakosti, temvec tudi po kakovosti oz. delovanju demokraticnih institucij. Iz teorije postmodernizacije (Inglehart in Welzel 2007) namrec izhaja, da komunisticna preteklost še danes vpliva na orientacije državljanov (gl. npr. Klingemann in dr. 2006), mimo in prek dejstva, da postkomunisticne države dosegajo nižje stopnje družbeno-ekonomske razvitosti. In zakaj naj bi komunisticna preteklost imela posledice za orientacije državljanov? Že Almond in Verba sta pojasnjevala, da z demokracijo najbolj skladna politicna kultura (državljanska oz. civilna politicna kultura) nastane kot rezultat stikov modernih in tradicionalnih elementov v daljšem casovnem obdobju, skozi postopne gospodarske in institucionalnopoliticne spremembe. Za stabilne družbe so torej znacilne razmeroma stabilne orientacije njihovih clanov (Almond in Verba 1963). Nasprotno pa nenadne družbene spremembe lahko povzrocijo družbeno dezintegracijo, ki lahko ima negativen vpliv na razvoj demokracije (Almond in Verba 1989: 5; Rose in dr. 1998). Teh nenadnih sprememb so bile deležne prav sedanje postkomunisticne države. Za mnoge avtorje t. i. podložniški elementi politicne kulture (nedemokraticne, avtoritarne, tradicionalne, netolerantne orientacije) predstavljajo nasprotje orientacijam, ki so potrebne za delovanje in obstoj demokraticnih politicnih sistemov (Inglehart 1997; Inglehart in Welzel 2007; Welzel 2007) ter so ovira konsolidaciji novih demokracij (Dalton 2006; Diamond 1999; Linz in Stepan 1996; Plasser in Pribersky 1996). Peffley in Rohrschneider (2003) ugotavljata, da je z ravnmi politicne tolerance pozitivno povezana tudi dolžina obstoja demokraticne ureditve.2 Poleg komunisticne preteklosti (neka država jo ima ali nima) in dolžine trajanja demokracije (število let od transformacije ekonomskega in politicnega sistema oz. od uvedbe demokracije in kapitalisticnega sistema) pa so se za povezane z orientacijami državljanov izkazale 2. Do podobnih spoznanj je prišel tudi Inglehart (1997). Ugotavlja, da indikatorji vrednotnih orientacij v okviru Svetovne raziskave vrednot tvorijo dve dimenziji – tradicionalno-racionalno in preživetveno-samoekspresivno (vrednote samoizražanja; Inglehart 1997; Inglehart in dr. 2006; Inglehart in Welzel 2007) – in da postkomunisticni državljani v primerjalnem oziru dosegajo nizke vrednosti pri t. i. vrednotah samoizražanja, kar vidi predvsem kot posledico komunisticne preteklosti. V tem smislu se je za pomemben dejavnik orientacij izkazala dolžina preteklega komunisticnega režima v posameznih državah: v vecji meri preživetvene (v temelju nedemokraticne) vrednote izkazujejo prebivalci držav s sedmimi desetletji komunisticne preteklosti (postsovjetske države), tistih s štirimi desetletji komunisticne preteklosti (druge evropske postkomunisticne države) pa te vrednote izkazujejo v manjši meri. Inglehart dodaja, da je najprej komunizem, nato pa še razpad politicnega sistema med postkomunisticne državljane vnesel obcutke nepredvidljivosti in negotovosti, zaradi cesar so postkomunisticni prebivalci visoko na preživetvenem vrednotnem polu (oz. nizko na vrednotah samoizražanja). Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza tudi ravni obstojece kakovosti demokracije oz. stopnje demokraticne konsolidacije (gl. Peffley in Rohrschneider 2003; Inglehart in Welzel 2007). Ce povzamemo: za izvedbo celovite analizo netolerantnosti je treba preuciti in primerjati tudi napovedovalno zgoraj obravnavanih treh institucionalnopoliticnih in zgodovinskih makrodejavnikov. Posledicno lahko a) pricakujemo, da bo netolerantnost v povprecju višja v državah z nižjo kakovostjo institucionalne (formalne) demokracije (merjena prek Freedom House vrednosti) oz. da bo kakovost demokracije negativno povezana z netolerantnostjo (Dunn in dr. 2009) tudi ob kontroli preostalih makro- in mikroprediktorjev (H3); b) predvidevamo, da je krajša demokraticna preteklost države (dolžina let trajanja demokracije) pozitivno povezana z netolerantnostjo oz. da bo netolerantnost višja v mlajših demokracijah (H4); c) predvidevamo tudi, da je komunisticna preteklost (ali je država v preteklosti imela komunisticni sistem) pozitivno povezana z ravnmi netolerantnosti (H5) (Inglehart in Welzel 2007; Peffley in Rohrschneider 2003). Kot smo že povedali, dopolnjena modernizacijska teorija pri pojasnjevanju številnih odvisnih spremenljivk poudarja predvsem pomen družbeno-ekonomske razvitosti, vendar je tu treba izpostaviti, da družbeno-ekonomska razvitost poleg zagotavljanja družbeno-ekonomske varnosti deluje tudi predvsem prek drugih relevantnih orientacij državljanov. Povedano drugace, pricakujemo lahko, da v našem primeru na netolerantnost (neodvisno od ostalih spremenljivk) vplivajo tudi druge vrednotne orientacije državljanov. Izmed slednjih je v povezavi z netolerantnostjo kljucna predvsem religioznost. Številne raziskave kažejo, da na individualni ravni bolj religiozni ljudje v poprecju izkazujejo vec predsodkov do deprivilegiranih manjšin (za pregled gl. Mavor in dr. 2011). Smrke in Hafner Fink (2008) iz teh ugotovitev izpeljeta hipotezo tudi na agregatni ravni, ko predvidevata, da bo socialna distanca v državah z višjim deležem religioznih višja kot v državah z nižjimi deleži religioznih. Zanimivo je, da v svoji raziskavi na agregatni ravni nista ugotovila povezanosti med povprecnimi ravnmi religioznosti in ravnmi socialne distance. Povedano drugace, v povprecju bolj religiozne posttranzicijske države niso imele tudi višjih ravni socialne distance do družbenih manjšin. Vendar je treba poudariti, da se naša raziskava od Smrketove in Hafner Finkove razlikuje v dveh tockah: v vzorec držav smo zajeli ustaljene demokracije in postkomunisticne države, medtem kot sta omenjena avtorja pri preucevanju odnosa med religioznostjo in socialno distanco analizirala le postkomunisticne države. Nadalje, njuna analiza je zajela individualno raven in agregatno raven, vendar sta bili analizi loceni, zaradi cesar ni bilo mogoce sklepati o prispevku makro- in mikrospremenljivk k pojasnjevanju netolerantnosti. Sami bomo v okviru naše raziskave uporabili vecnivojsko regresijsko analizo (angl. multilevel regression analysis), kjer bomo v model poleg makrospremenljivk vnesli še mikrospremenljivke. Poleg zgoraj navedenih makrospremenljivk bomo, kot receno, vnesli tudi vrednosti povprecnih ravni religioznosti v analiziranih državah oz. bomo zaradi kodiranja vrednosti v EVS kot neodvisno spremenljivko v razdelku Rezultati obravnavali nereligioznost. Ce sklenemo: pricakujemo lahko, da so tudi ob kontroli ostalih makro- in mikroprediktorjev prebivalci v državah, kjer je delež vernih višji, manj tolerantni (H6). Še preden izpeljemo hipoteze, ki se nanašajo Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc na dejavnike netolerantnosti na mikroravni, si poglejmo izsledke nekaterih preteklih longitudinalnih analiz negativnih stališc do manjšin v Sloveniji. Zanima nas torej, ali je v Sloveniji v zadnjih desetletjih prišlo do sprememb v obsegu predsodkov. 1.3 Longitudinalni trendi netolerantnosti v Sloveniji Omenili smo že, da so netolerantne orientacije v Sloveniji razmeroma razširjene. Pantic je že leta 1967 v eni prvi raziskav na vsejugoslovanskem vzorcu preuceval etnicno distanco v tedanjih republikah. Etnicna distanca je koncept, soroden že omenjeni socialni distanci. Ce slednja pomeni »stopnjo bližine ali sprejemljivosti, ki jo posameznik ali skupina cuti do drug(acn)ega posameznika« (Smrke in Hafner Fink 2008: 287), gre v primeru etnicne distance predvsem za oceno sprejemljivosti pripadnikov drugih etnicnih skupin; v tem smislu mocno sovpada s konceptom ksenofobije. V omenjeni Panticevi raziskavi se je izkazalo, da je bila etnicna distanca do prebivalcev drugih bivših jugoslovanskih republik najvišja v Sloveniji, Makedoniji in na Kosovu, najnižja pa pri Hrvatih in Srbih (Pantic 1967; povz. po Pantic 1991: 99). K visoki ravni etnicne distance v dveh tedanjih republikah in pokrajini je predvidoma prispevala drugacnost jezika kot pomembna sestavina kultura (v vseh treh entitetah z visoko etnicno distanco so se nacionalni jeziki razlikovali od srbohrvaškega). Podobne rezultate glede razmeroma visoke etnicne distance Slovencev je dala tudi raziskava jugoslovanske mladine (Bacevic 1990: 170), ceprav se je v skupino anketirancev, ki so izkazovali visoko stopnjo etnicne distance, uvrstilo nekoliko vec kosovskih Albancev, Makedoncev in Crnogorcev kot Slovencev. Tudi raziskave po razpadu nekdanjih komunisticnih sistemov so pokazale, da so ksenofobne orientacije v Sloveniji precej razširjene (Art in Halman 2006; Burjanek 2001; Kuhar 2006; Listhaug in Ringdal 2006; Rus in Toš 2005; Semyonov 2008). Ceprav so po nekaterih podatkih ksenofobne orientacije od leta 1992 do 1996 v vecini analiziranih postkomunisticnih držav upadle, se ta tendenca ni izrisala v Sloveniji, kjer je npr. »percepcija ogroženosti« etnicne vecine s strani etnicnih manjšin narasla s 14 na 20 % (Haerpfer in Wallace 1998: 188). Zanimivo, da tudi raziskave v nekaterih drugih posttranzicijskih državah, npr. na Madžarskem (Balassa 2003), kažejo, da je od leta 1992 do 2002 delež »ksenofobov« narasel, ceprav je v enakem obdobju padel obseg negativnih predsodkov do Romov. Na longitudinalen upad ksenofobije sicer kažejo tudi nekatere raziskave v zahodnih državah (npr. Ford 2008). V zadnjih dveh desetletjih je v Sloveniji prišlo do pomembnih ekonomskih, politicnih in družbenih sprememb. Številni avtorji se strinjajo, da se je Slovenija v procesu tranzicije in demokraticne konsolidacije izkazala kot ena uspešnejših postkomunisticnih demokracij (gl. npr. Rizman, 2006). Po osamosvojitvi je kljub zacetni gospodarski in družbenopoliticni negotovosti Slovenija v dveh desetletjih napredovala na razlicnih lestvicah gospodarske in družbenopoliticne razvitosti (Human Development Report, ocene Freedom House, Nations in Transit itd.). Skladno s teorijo postmodernizacije je zato mogoce pricakovati (H7), da se je glede na narašcajoce stopnje družbeno-ekonomske razvitosti v zadnjih dveh desetletjih netolerantnost v Sloveniji zmanjšala, kar je sicer zaznati tudi v zahodnih državah (npr. Ford 2008). Natancneje, pricakujemo Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza lahko, da so bile v zacetku 1990-ih v Sloveniji ravni netolerantnosti najvišje, nato pa so do leta 2008 tendencno upadale.3 1.4 Dejavniki netolerantnosti na individualni ravni Zaradi omejenosti s prostorom na tem mestu ni mogoce podrobneje predstaviti sociodemografskih dejavnikov netolerantnosti, vendar smo si v skladu s preteklimi raziskavami (gl. Andersen in Fetner 2008; Art in Halman 2006; Burjanek 2001; Dunn in dr. 2009; Ford 2008; Hadler 2008; Haerpfer 2002; Hafner Fink 2006; Miller in dr. 1998; Peffley in Rohrschneider 2003; Scarbrough 2004; Semyonov 2008; Weakliem 2002) tozadevno zastavili naslednje hipoteze: pricakujemo, da bodo višje stopnje netolerantnosti izkazovali anketiranci, ki so starejši (H8), manj izobraženi (H9a), imajo nižji družinski dohodek (H9b), so iz neurbanih naselij (H9c) in moškega spola (H9d). Iz preteklih raziskav je znano, da so na individualni ravni netolerantne orientacije povezane tudi z ostalimi tradicionalisticnimi, avtoritarnimi, nedemokraticnimi orientacijami, med drugim tudi z religioznostjo (gl. npr. Adorno in dr. 1950; Griffin in dr. 1987; Hall et al., 2010; Küpper in Zick 2010). Gre za zanimiv »paradoks« (Mavor in dr. 2011), saj številne religije v nazorih poudarjajo odnos »bratstva, dobrodelnosti in empatije« (Küpper in Zick 2010: 10) do šibkejših clanov družbe, a so (namesto z manjšo) povezane z vecjo netolerantnostjo. Religioznost in obiskovanje obredov sta se v preteklih raziskavah izkazala za pozitivno povezana ne le z netolerantnostjo (npr. Andersen in Fetner 2008; Dunn in dr. 2009; Katnik 2002), temvec še s številnimi drugimi sorodnimi orientacijami, med drugim s tradicionalizmom (De Koster in van der Waal 2007; Shils 1981; Šram 2007; Ule in Miheljak 1995), tradicionalnim pogledom na spolne vloge (Vasovic 1991: 189) in avtoritarnostjo (Flere in Klanjšek 2009). Religioznost tako tvori enega osrednjih elementov tradicionalne oz. t. i. podložniške (nedemokraticne) politicne kulture (gl. Kirbiš 2011); pricakovati je, da religiozni prebivalci v Evropi in Sloveniji izkazujejo višje stopnje netolerantnosti do manjšin. Ceprav Smrke in Hafner Fink (2008) v že omenjeni raziskavi na agregatni ravni nista ugotovila povezanosti med ravnmi religioznosti in socialno distanco, pa na individualni ravni ugotavljata, da bolj religiozni prebivalci izkazujejo vecjo socialno distanco do etnicnih in družbenih manjšin. V skladu s povedanim zato zastavimo še zadnjo hipotezo (H10): religioznost je na individualni ravni pozitivno povezana z netolerantnostjo. 3. Bernik in Malnarjeva (2002) sta že pokazala, da so bile za Slovenijo v zacetku 1990-ih znacilne razmeroma visoke ravni avtoritarnih orientacij. Po spremembi politicnega, ekonomskega in družbenega sistema so namrec bili ekonomski in družbeni problemi tedaj novonastalih postkomunisticnih demokracij na vrhuncu, posledicno je bila povišana splošna negotovost državljanov v postkomunisticnih družbah, kar je tedaj privedlo do porasta avtoritarnih orientacij. Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc 2 Metoda 2.1 Vzorec Empiricni podatki za naše statisticne analize izhajajo iz najnovejšega vala Evropske raziskave vrednot (European Values Study, EVS) v letu 2008, longitudinalna analiza pa temelji na podatkih raziskav Slovenskega javnega mnenja, ki so bile v obravnavanih letih izvedene v okviru Svetovne raziskave vrednot (World Values Survey, WVS) in EVS. Poleg Slovenije smo v analiziran vzorec vkljucili še skupino razvitih demokracij EU,4 nove postkomunisticne clanice EU5 in države v vzorcu EVS, ki niso v EU.6 V vseh državah gre za reprezentativne nacionalne vzorce. 2.2 Merski instrument 2.2.1 Netolerantnost V dosedanje anketne vprašalnike EVS/WVS/SJM so bili vkljuceni razlicni kazalniki netolerantnosti, eden najpogosteje uporabljenih pa je bilo vprašanje, ki se zastavi vsakemu anketirancu: »Na kartici so navedene razlicne skupine ljudi. Prosim vas, da mi poveste, katere od njih ne bi želeli imeti za soseda. Navedite vse ustrezne.« Ceprav je bilo v anketne vprašalnike preteklih valovih raziskav EVS/WVS/SJM vkljucenih 14 in vec skupin manjšin, za katere so anketiranci navajali svojo (ne)pripravljenost imeti jih za sosede, smo v okviru naše raziskave, kot receno, preucili le devet indikatorjev, ki so se pojavili v vseh raziskavah SJM (Toš 1997, 1999, 2004, 2008)7: 1) Romi, 2) ljudje druge rase, 3) priseljenci/tuji delavci, 4) muslimani, 5) Židje,8 6) sodno kaznovani, 7) pijanci, 8) narkomani in 9) homoseksualci. 4. V skupino držav EU-20 smo vkljucili 17 starih clanic EU (Portugalska, Malta, Ciper, Grcija, Italija, Španija, Francija, Nemcija, Finska, Belgija, Velika Britanija, Danska, Švedska, Avstrija, Nizozemska, Irska in Luksemburg). Poleg navedenih smo v to skupino zajeli še Islandijo, Norveško in Švico, ki sicer niso v EU, a spadajo v skupino družbeno-ekonomsko bolj razvitih evropskih držav. 5. V skupino držav PK EU-10 je bilo uvršcenih devet novih držav clanic EU (Bolgarija, Romunija, Poljska, Latvija, Litva, Madžarska, Slovaška, Estonija in Ceška). Slovenija sicer spada v to skupino postkomunisticnih držav, vendar jo zaradi namena primerjalne analize obravnavamo loceno. 6. Štirinajst držav, ki niso v EU, so pa zajete v vzorec EVS: Albanija, Azerbajdžan, Armenija, Bosna in Hercegovina, Belorusija, Crna gora, Hrvaška, Gruzija, Moldavija, NJR Makedonija, Rusija, Srbija, Turcija in Ukrajina. 7. Podatki o netolerantnosti za Slovenijo za leto 2008, povzeti po Tošu (2008), se minimalno razlikujejo od EVS (2008). Odlocili smo se za izbiro slednjih. 8. Ceprav ima beseda »Žid« slabšalen prizvok in bi bilo ustrezneje uporabljati besedo »Jud«, v clanku uporabljamo izraz, ki je zastavljen v vprašalnikih Slovensko javno mnenje. Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza Izvedli smo eksploratorno faktorsko analizo, ki je pokazala na obstoj dveh dimenzij netolerantnosti9 (ksenofobijo (nepripravljenost imeti za soseda prvih pet zgoraj naštetih skupin ljudi)) in življenjskostilno netolerantnost. Obe lestvici sta se izkazali za sprejemljivo interno konsistentni.10 Poleg obeh dimenzij smo obravnavali tudi celotno lestvico (sestavljeno iz obeh dimenzij) in jo poimenovali netolerantnost.11 2.2.2 Mikroprediktorji V model prediktorjev je bilo na individualni ravni vkljucenih pet sociodemografskih prediktorjev: starost, izobrazba anketiranca, družinski dohodek, bivanje v urbanem okolju in spol.12 Poleg petih sociodemografskih spremenljivk smo skladno z zastavljenimi hipotezami preucili tudi individualno religioznost. V EVS je bilo zastavljeno vprašanje: »Ne glede na to, ali hodite v cerkev ali ne, ali bi zase rekli, da ste …?« (1 = verni, 2 = neverni, 3 = preprican ateist). Glede na izjemno malo število »prepricanih ateistov« v nekaterih izmed držav smo navedeno spremenljivko dihotomizirali, tako da smo združili obe kategoriji nevernih (0 = verni, 1 = neverni/ateisti). 9. Ceprav so nekateri avtorji mnenja, da so dihotomne spremenljivke v kontekstu eksploratorne faktorske analize problematicne, pa drugi ugotavljajo, da faktorska analiza na dihotomnih spremenljivkah da faktorske rešitve, primerljive z ostalimi statisticnimi analizami (gl. npr. Percy in dr. 1978). Za vsak primer smo izvedli tudi inter-item korelacijsko analizo kot tudi popravljeno item-total korelacijsko analizo (gl. npr. Dunn in dr. 2009). Obe analizi sta potrdili upravicenost obravnave netolerantnosti kot dvodimenzionalnega pojava. 10. Cronbachovi alfi sta znašali 0,76 in 0,72. 11. Zanesljivost naše celotne lestvice netolerantnosti (Cronbachov alfa = 0,77) je bila primerljiva s preteklimi raziskavami (lestvica netolerantnosti Dunna in sodelavcev je npr. znašala 0,74). Podobno kot pretekle verzije lestvice netolerantnosti (npr. Hadler 2008) smo sešteli vrednosti odgovorov vsakega anketiranca (število oseb, ki jih je navedel, da jih ne bi imel za soseda), nato pa to delili s številom kazalnikov. Vsakemu anketirancu smo tako izracunali in pripisali vrednost od 0 (anketiranec za nobeno izmed oseb v lestvici ni navedel, da je ne bi imel za soseda) do 1 (anketiranec je za vse skupine ljudi v lestvici navedel, da jih ne bi imel za soseda) (gl. tudi Hadler 2008), nato pa vrednost za lažjo interpretacijo pomnožili s 100. Minimum in maksimum se tako gibljeta med 0 in 100. 12. Starost je bila merjena z letom rojstva, izobrazba anketiranca prek kazalnika »Navedite zadnjo šolo, ki ste jo koncali, redno ali izredno« (1 = nedokoncana osnovna šola, 8 = specializacija, magisterij, doktorat). Družinski dohodek je bil merjen z vprašanjem »Kolikšen je bil mesecni dohodek vseh clanov vašega gospodinjstva (po odbitju davkov, obveznega socialnega zavarovanja in drugih dajatev) v zadnjem mesecu? Seštejte vse oblike dohodka: osebni dohodek, pokojnina, štipendija, dohodek od dela v obrti, kmetijstvu …«. Uporabili smo državno specificne kategorije mesecnega prihodka (spremenljivka v353m_cs v bazi EVS 2008). Bivanje v urbanem okolju smo merili z vprašanjem o velikosti kraja, v katerem živi anketiranec (1 = manj kot 2000 prebivalcev, 8 = vec kot 500.000 prebivalcev). Moški spol je bil kodiran z vrednostjo 1, ženski pa z 0. Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc 2.2.3 Makroprediktorji V okviru makroprediktorjev netolerantnosti smo stopnje družbeno-ekonomske razvitosti merili z indikatorjem Human Development Indeks. Uporabili smo podatke HDI za leto 2007, povzete po Human Development Report (2009). HDI zajema tri dimenzije družbenega razvoja – zdravje, izobrazbo in življenjski standard. Podatke za indeksu GINI ekonomske neenakosti smo povzeli po HDR (2010), kjer so navedene povprecne vrednosti indeksa GINI med letoma 2000 in 2010.13 Podatke o kakovosti demokracije v posamezni državi smo povzeli po Freedom House (2011), ki je v znanstveni literaturi ena najpogosteje uporabljenih lestvic demokraticnosti. 14 Vrednosti demokratizacije na lestvici Freedom House (dalje FH) odražajo stopnjo, do katere institucije v posameznih državah omogocajo in dopušcajo izvrševanje politicnih pravic ter državljanske svobošcine. FH torej kaže na stopnjo institucionalizacije demokraticnih svobošcin v posamezni državi. Za namene raziskave smo vsaki državi izracunali povprecno stopnjo demokraticnosti v letih 2008, 2009 in 2010 (Freedom House 2011). Zgodovinski okvir oz. trajanje demokracije v letih od zacetka do 2008 smo povzeli po Inglehartu (1997) in podatkih Polity IV (2012). Po slednjih smo povzeli tudi podatke o (ne)komunisticni preteklosti držav (0 = ustaljena demokracija, 1 = postkomunisticna država). Nazadnje smo agregirali deleže vernih/nevernih v vsaki državi, vsem anketirancem znotraj ene države pa smo dodelili enake vrednosti, skladno s postopki, ki jih navajajo Bickel (2007) ter Heck in sod. (2010). 3 Rezultati 3.1 Netolerantnost v letu 2008 Na spodnjem grafikonu najprej prikazujemo netolerantnost Evropejcev do devetih družbenih skupin v letu 2008. Podatke za Slovenijo primerjamo s podatki treh skupin držav, zajetih v EVS. Grafikon spodaj prikazuje odstotke anketirancev, ki so pripadnike posamezne družbene skupine navedli kot tiste, ki jih »ne bi imeli za sosede«. 13. Podatke za Kosovo smo povzeli po HDR Kosovo (2010). 14. Tako FH kot tudi druge pogosto uporabljene lestvice demokraticnosti praviloma izhajajo iz Dahlove konceptualizacije poliarhije (gl. npr. Basar in dr. 2009). Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza Grafikon 1: Odstotek prebivalcev, ki za soseda ne bi imeli pripadnikov navedenih manjšin v letu 2008; Slovenija, države EU, postkomunisticne clanice EU (PK EU) in države ne-EU Slovenija EU PK EU NE-EU 100,0 80,0 60,0 40,0 20,0 0,0 narkomanipijanciRomisodno kaznovanihomoseksualcimuslimaniljudje druge rasepriseljenci, tuji delavciŽidje Življenjsko-stilnanetolerantnostKsenofobija Vir: Evropska raziskava vrednot (2008). Opombe: Oznaka »EU« zajema skupino 20 razvitih evropskih držav (17 izmed teh je v EU), »PK EU« zajema devet pokomunisticnih clanic EU, »NE-EU« pa manj razvite evropske države, ki niso v EU. Lestvica ksenofobije je bila povzeta po Burjaneku (2001), merila pa je nepripravljenost imeti za sosede Rome, ljudi druge rase, priseljence/tuje delavce, muslimane in Žide. Življenjskostilna netolerantnost je bila sestavljena iz izkazane netolerantnosti do štirih neetnicnih in nekonfesionalnih skupin: sodno kaznovanih, pijancev, narkomanov in homoseksualcev. Grafikon 1 kaže netolerantnost Slovencev od najbolj nezaželene (leva stran grafikona) do najmanj nezaželene skupine ljudi (desno). Po podatkih v letu 2008 si za sosede Slovenci v najvecji meri niso želeli narkomanov (48,2 %) in pijancev (46,9 %), sledi pa netolerantnost do Romov (39,1 %), ki so med etnokonfesionalnimi skupinami najbolj nezaželeni ne le v Sloveniji, temvec tudi v vseh ostalih treh skupinah držav. Dodatna analiza vseh držav, zajetih v našo raziskavo, je pokazala, da so Romi najbolj nezaželena etnokonfesionalna skupina v 38 izmed 44 analiziranih držav (ni prikazano). Glede na stopnje družbeno-ekonomske razvitosti ne preseneca, da so do Romov v povprecju Slovenci (39,1 %) bolj netolerantni kot Zahodnoevropejci (33,2 %), vendar manj kot prebivalci postkomunisticnih držav EU (dalje PK EU), kjer v povprecju 48,1 % prebivalcev za soseda ne bi imelo Roma. Nekoliko presenetljivo je, da so do Romov, v primerjavi s postkomunisticnimi državljani EU, bolj tolerantni prebivalci iz držav ne-EU, kjer je delež netolerantnih (40,2 %) podoben slovenskemu vzorcu. Za narkomani, pijanci in Romi si Slovenci za sosede ne želijo sodno kaznovanih, homoseksualcev in muslimanov. Na dnu lestvice so ljudje druge rase, priseljenci/tuji delavci in Židje. Do teh treh manjšin so Slovenci torej najbolj tolerantni. V primerjavi s tremi skupinami držav, zajetimi v analizo, Slovenci v manjši meri izkazujejo negativna stališca do narkomanov, pijancev in sodno kaznovanih, v vecji meri pa do štirih izmed Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc petih etnokonfesionalnih skupin: priseljencev in tujih delavcev, ljudi drugih ras, Židov in muslimanov. To kažeta tudi zadnja dva sklopa stolpcev v Grafikonu 1 (desno). Analiza dveh podlestvic netolerantnosti (ksenofobije in življenjskostilne netolerantnosti) kaže, da so Slovenci do življenjskostilnih manjšin približno enako netolerantni kot Zahodnoevropejci (Slovenci izkazujejo celo nižjo netolerantnost, vendar razlika ni statisticno znacilna), medtem ko so do življenjskostilnih manjšin bolj netolerantni prebivalci iz PK EU, najbolj netolerantni pa so prebivalci držav ne-EU. V primerjavi z življenjskostilno netolerantnostjo pa so ravni ksenofobije (netolerantnost do etnokonfesionalnih sku- pin) v povprecju nižje. Slednje velja tako za Slovenijo kot tudi za vse tri analizirane skupine držav. Rezultati še kažejo, da so Slovenci (M = 30,8) statisticno znacilno bolj ksenofobni od prebivalcev v treh analiziranih skupinah držav: od skupine ne-EU (M = 27,8; p < 0,05), skupine PK EU (M = 26,1; p < 0,001) in skupine držav EU (M = 16,4; p < 0,001).15 Iz zgornjega grafikona ni mogoce sklepati o vplivu makrodejavnikov na ravni netolerantnosti. Ceprav od treh skupin držav zahodnoevropska skupina po vseh analiziranih indikatorjih dosega najnižje stopnje netolerantnosti, pa je zanimivo, da so PK EU v nekaterih primerih v povprecju celo bolj netolerantne kot države ne-EU, kljub temu da slednje dosegajo nižje stopnje demokraticne konsolidacije in družbeno-ekonomske razvitosti. Iz tega sledi, da je potrebna kompleksnejša analiza, ki bi dala vpogled v vpliv makrodejavnikov na stopnje netolerantnosti. Še preden takšno analizo izvedemo, si poglejmo trende gibanja obeh dimenzij netolerantnosti v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih. 3.2 Longitudinalna analiza netolerantnosti v Sloveniji (1992–2008) Na Grafikonu 2 vidimo, da so Slovenci celo obdobje 1992–2008 bolj življenjskostilno netolerantni kot ksenofobni. V prvem merjenju SJM leta 1992 je bil povprecni delež življenjskostilne netolerantnosti orientacij 42,8 %, ksenofobije pa 39,2 %. Vsa nadaljnja merjenja je graf življenjskostilne netolerantnosti nad ksenofobijo. V primerjavi z letom 1992 sta leta 1993 obcutno narasli tako ksenofobija kot življenjskostilna netolerantnost. Po tem obdobju je ksenofobija nekoliko upadla (1994, 1995 in 1999) in se nato do leta 2005 ustalila (v tem obdobju se je gibala med 20 in 30 %), medtem ko je leta 2008 ponovno narasla. Ravni življenjskostilne netolerantnosti pa na drugi strani leta 1994 in 1995 niso doživele upada, so se pa do leta 2005 utrdile med 60 in 70 %. V letu 2008 je pri obeh prišlo do novih sprememb – ksenofobija je z 22 % narasla na 30 %, medtem ko so ravni življenjskostilne netolerantnosti padle s 55,6 % na 40,3 %. Ce primerjamo prvo in zadnjo letnico, vidimo, da so v letu 2008 (v primerjavi z letom 1992) povprecne ravni življenjskostilne netolerantnosti ostale na približno enaki ravni, medtem ko je v tem obdobju ksenofobija upadla z 39 % na 30 %. Ce vemo, da je bila globalna ekonomska kriza leta 2008 šele na zacetku, je pricakovati, da je bila stopnja obeh tipov netolerantnosti v Sloveniji (kot tudi v vecini drugih držav) v letih 2010 in 15. Za pojasnitev vrednosti M glej opombo 11. Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza 2011 nekoliko višja.16 Lahko pa recemo, da rezultati na zgornjem grafikonu naši H7 o upadanju netolerantnosti ne dajejo jasne podpore. Grafikon 2: Ksenofobija in družbena netolerantnost, Slovenija, 1992–2008 Življenjsko-stilna netoleratnost Ksenofobija 80,0 70,0 60,0 50,0 40,0 30,0 20,0 10,0 0,0 42,8 39,2 35,0 51,1 63,4 62,9 67,9 25,8 66,1 64,4 54,9 32,3 29,3 20,8 26,9 25,9 59,1 57,4 22,0 55,6 30,0 40,3 1992 1993 1994 1995 1998 1999 2000 2001 2002 2005 2008 Vir: Toš in dr. (1997, 1999, 2004, 2009). 3.3 Vecnivojski model pojasnjevanja netolerantnosti na agregatni ravni v letu 2008 V skladu s priporocili, ki jih navajajo Bickel (2007: xvii) ter Heck in sodelavci (2010: 53), smo najprej centrirali vse neodvisne makro- in mikrospremenljivke na individualni in makroravni. Nato smo v skladu priporocili Hecka in sodelavcev (2010) oblikovali dva regresijska modela: nicelni model brez neodvisnih spremenljivk in Model 1, kamor so bile vnesene vse teoreticno relevantne makro-in mikrospremenljivke. Odvisna spremenljivka je bila celotna lestvica netolerantnost, sestavljena iz devetih kazalnikov (devetih skupin manjšin). Rezultati nicelnega regresijskega modela so pokazali, da povprecna vrednost (intercept) netolerantnosti v okviru vecnivojske analize (na lestvici od 0 do 1) znaša M = 0,363. Na podlagi rezultatov Ocene parametrov kovariance smo izracunali delež variance v netolerantnosti med državami, ki je znašala 0,186. Povedano drugace, vrednost ICC pokaže, da 18,6 % skupne variabilnosti v netolerantnosti leži med državami (gl. Heck in sod. 2010). Rezultati nicelnega17 modela primerjave netolerantnosti med državami brez prediktorjev torej pokažejo, da je vecstopenjska analiza smiselna, saj povprecne vrednosti netolerantnosti med državami statisticno znacilno variirajo (Wald Z = 4,568, p < 0,001). Rezultati so pokazali tudi, da ostaja nepojasnjen statisticno znacilen delež variance v netolerantnosti znotraj držav (Wald Z = 169,982, p < 0,001). Ce povzamemo: rezultati kažejo, da je smiselno preuciti vecnivojski model, ki pojasnjuje variabilnost med povprecji netolerantnosti znotraj držav in med državami. V vecnivojski regresijski model smo dodali relevantne spremenljivke tako na makro- kot tudi na mikroravni, da bi pojasnili variabilnost v netolerantnosti med 16. Za testiranje te hipoteze bo treba pocakati na objavo raziskav SJM iz leta 2010 ali 2011. 17. Nicelni regresijski model je v svojem bistvu primerjava povprecij ANOVA. Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc državami. Predvidevamo torej, da bodo nekatere spremenljivke na državni ravni kot tudi sociodemografske spremenljivke na individualni ravni pojasnile del preostale nepojasnjene variabilnosti v netolerantnosti med državami. Tabela 1: Vecnivojski regresijski model pojasnjevanja netolerantnosti, EVS, 2008, 44 držav. Parameter Ocena Standardna napaka Prostostne stopnje t p Intercept ,371061 ,011343 35,054 32,714 ,000 H1 Družbeno-ekonomska razvitost H2 Ekonomska neenakost H3 Kakovost demokracije H4 Trajanje demokracije H5 Komunisticna preteklost H6 Delež nevernih –1,181392 ,000851 ,000428 –,000201 ,002578 –,025234 ,459767 ,002613 ,013667 ,000811 ,046372 ,065771 35,015 35,118 34,940 35,264 35,238 35,072 –2,570 ,326 ,031 –,248 ,056 –,384 ,015 ,747 ,975 ,806 ,956 ,704 H8 Starost H9a Izobrazba H9b Družinski dohodek H9c Velikost kraja bivanja H9d Moški spol H10 Nevernost ,000445 –,011175 –9,373954E-005 –,003748 ,002773 –,009262 6,797005E-005 ,000966 ,001087 ,000487 ,002287 ,002125 42627,219 42637,780 42639,449 42639,776 42611,468 42606,828 6,541 –11,573 –,086 –7,698 1,213 –4,358 ,000 ,000 ,931 ,000 ,225 ,000 Opombe: Tabela prikazuje ocene fiksnih ucinkov, odvisna spremenljivka je lestvica netolerantnosti (devet spremenljivk). Neodvisne spremenljivke v modelu smo rekodirali tako, da pozitivni koeficient pomeni pozitiven vpliv posamezne spremenljivke na netolerantnost. Zastavljene hipoteze, ki jih je na podlagi rezultatov mogoce potrditi, so v krepkem tisku. Tabela 1 kaže pojasnjevalno moc neodvisnih makro- in mikrospremenljivk. Med makrospremenljivkami vidimo, da je edini statisticno znacilen napovedovalec netolerantnosti le stopnja družbeno-ekonomske razvitosti (HDI). Pricakovano je netolerantnost statisticno znacilno višja v državah z nižjim HDI-jem (. = –1,181392; p < 0,05), kar daje podporo H1. Vsi ostali makrokoeficienti so se izkazali za statisticno neznacilne. Z drugimi besedami, na meddržavne razlike v netolerantnosti ne vplivajo: ekonomska neenakost, aktualne stopnje kakovosti demokracije, število let neprekinjene demokraticne ureditve in komunisticna preteklost. Na podlagi rezultatov H2, H3, H4 in H5 torej ni mogoce potrditi. Pricakovali smo tudi, da so prebivalci v državah z višjim povprecnim deležem vernih (neodvisno oz. ob kontroli ostalih makro- in mikroprediktorjev) bolj netolerantni (H6). Rezultati v zgornji tabeli ne dajejo podpore navedeni hipotezi. Povedano drugace: delež vernih, ob kontroli ostalih spremenljivk, z netolerantnostjo ni povezan. Med mikrospremenljivkami so se za statisticno znacilne napovedovalce netolerantnosti izkazali višja starost (. = 0,000445; p < 0,001), prebivanje na podeželju (. = 0, 003748; p < 0,001) in nižja stopnja izobrazbe (. = 0,011175; p < 0,001). H9a in H9c Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza zato lahko potrdimo. Na drugi strani se nižji družinski dohodek in spol nista izkazala za statisticno znacilna napovedovalca netolerantnosti, kar ne daje podpore H9b in H9d. Tabela 1 še kaže, da je nevernost posameznika ob hkratni kontroli ostalih makro- in mikroprediktorjev statisticno znacilen napovedovalec njegove netolerantnosti (. = –0, 009262; p < 0,01), kar potrjuje H10 – verni prebivalci so v poprecju bolj netolerantni. Na podlagi rezultatov Ocene parametrov kovariance vecnivojskega modela smo ponovno izracunali delež variance v netolerantnosti med državami. V primerjavi z nicelnim modelom (18,6 %) je bilo v vecnivojskem modelu le še 8,98 % skupne variabilnosti v netolerantnosti med državami, vkljucitev prediktorjev v vecnivojski model pa je bistveno zmanjšala varianco komponent na ravni držav (z 0,012 na 0,005). Nazadnje smo izvedli še bivariatno korelacijsko analizo povezanosti sociodemografskih spremenljivk in netolerantnosti v Sloveniji. Rezultati so dali precej podobno sliko kot vecnivojska regresijska analiza: v Sloveniji so v povprecju bolj netolerantni starejši (r = 0,07, p < 0,05), manj izobraženi (r = 0,12; p < 0,001), prebivalci z nižjim družinskim dohodkom (r = 0,10; p < 0,01) in verni (r = 0,07; p < 0,05), medtem ko se spol in kraj bivanja nista izkazala za statisticno znacilna napovedovalca netolerantnosti. 18 Analizirali smo tudi povezanost nevernosti in netolerantnost znotraj vseh 44 držav. Rezultati so pokazali (ni prikazano), da so neverni Evropejci bolj netolerantni le v treh analiziranih državah (Avstrija, Ceška in Švedska), medtem ko so v ostalih 41 državah neverni bodisi bolj tolerantni ali pa med obema skupinama ni statisticno znacilnih razlik. 4 Razprava in sklep V naši raziskavi smo ugotovili, da negativna stališca, preucena v okviru devetih indikatorjev na vzorcu EVS (2008), tvorijo dve dimenziji netolerantnosti: negativna stališca do etnokonfesionalnih skupin oz. ksenofobijo in negativna stališca do skupin ljudi z drugacnimi življenjskimi stili oz. življenjskostilno netolerantnost. V skladu s preteklimi raziskavami tudi rezultati naše raziskave kažejo, da v Sloveniji v letu 2008 Romi ostajajo najbolj nezaželena etnokonfesionalna skupina (dva izmed petih Slovencev za soseda ne želita imeti Roma); od njih so bolj nezaželeni le narkomani in pijanci (obeh manjšin si za soseda ne želi približno polovica Slovencev). Romi so najbolj nezaželena etnokonfesionalna skupina tudi v vseh treh analiziranih skupinah držav oz. v 38 od 44 analiziranih držav. Do Romov imajo Slovenci vec predsodkov kot Zahodnoevropejci, a manj kot prebivalci preostalih dveh skupin držav. V primerjavi s tremi analiziranimi skupinami držav Slovenci izkazujejo bolj ksenofobna stališca do štirih izmed petih etnokonfesionalnih skupin (priseljencev in tujih delavcev, ljudi drugih ras, Židov in muslimanov). Naši rezultati so skladni s preteklim raziskavami – Romi so še zmeraj najmanj zaželena etnicna skupina v Evropi (gl. Burjanek 2001). Zanimivo je, da imajo v primerjavi s tremi analiziranimi skupinami držav Slovenci v povprecju manj predsodkov do življenjskostilnih manjšin; tu Slovenija dosega približno enake 18. Za odnos med netolerantnostjo na eni ter spolom, krajem bivanja in vernostjo na drugi strani smo izracunali hi-kvadrat koeficiente, za ostale pa Pearsonove koeficiente korelacije. Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc povprecne vrednosti kot zahodnoevropske države. V vecji meri so življenjskostilno netolerantni prebivalci iz PK EU, najbolj pa prebivalci držav ne-EU. Slovenci so bolj netolerantni do življenjskostilnih manjšin kot do etnokonfesionalnih manjšin. Vecnivojska analiza je pokazala, da na ravni netolerantnosti vplivajo družbenoekonomska razvitost na makroravni ter starost, izobrazba, kraj bivanja in vernost na mikroravni. Seveda navedenih dejavniki negativnih stališc, ki so do neke mere tudi imanentna, ne pojasnjujejo v celoti. Ugotovljeni statisticno znacilen ucinek družbeno- ekonomske razvitosti daje podporo teoriji postmodernizacije (Inglehart 1997). Za razliko od nekaterih raziskav, kjer so se za statisticno znacilne prediktorje nekaterih odvisnih makrospremenljivk izkazali tudi drugi makroprediktorji (Inglehart in Welzel 2007), v naši analizi ostali makroprediktorji niso dosegli statisticne znacilnosti. Kot kaže, so za netolerantnost najpomembnejše le stopnje družbeno-ekonomske razvitosti. Po drugi strani pa se je v okviru longitudinalne analize izkazalo tudi, da so v obdobju 1992–2008 v Sloveniji ravni življenjskostilne netolerantnosti ostale na približno enaki ravni, je pa nekoliko upadla ksenofobija. Ti rezultati ne dajejo enoznacne podpore H7, ki je glede na družbeno-ekonomski napredek Slovenije v zadnjih dveh desetletjih predvidevala upad netolerantnosti. Longitudinalna analiza torej nakazuje, da v longitudinalni perspektivi na netolerantnost na makroravni vplivajo tudi drugi (neekonomski) kontekstualni dejavniki.19 19. V kontekstu primerjave netolerantnosti Slovenije in preostalih držav izstopa razmeroma visoka raven ksenofobije v Sloveniji, saj je v primerjavi s PK EU in državami ne-EU Slovenija družbeno-ekonomsko bolj razvita. Pretekle raziskave so že pokazale na razmeroma visoke stopnje negativnih stališc do manjšin v Sloveniji; ob tej analizi vidimo, da to velja predvsem za etnokonfesionalne manjšine. Slovenci so nadpovprecno ksenofobni, vendar podpovprecno življenjskostilni netolerantni. Ceprav se na tem mestu nismo poglabljali v vzroke za nadpovprecno visoko ksenofobijo v Sloveniji, je glede na pretekle raziskave vendarle mogoce izpostaviti nekatere potencialno relevantne dejavnike. Najprej ne moremo mimo pomembnega dejavnika, ki utegne vplivati na ravni ksenofobije, tj. percipiran delež tujcev v državi. Percepcija namrec prav tako lahko vpliva na obcutke ogroženosti, spodbudi tekmovanje za dobrinami in posledicno zviša stopnje ksenofobije. Semyonov s sodelavci (2008) je npr. v multivariatnem modelu pojasnjeval stališca do tujcev in ugotavljal, da realni delež tujcev v državi ni statisticno znacilno napovedoval ksenofobnih orientacij, je pa bil znacilen napovedovalec ksenofobije percipirani delež tujcev v državi. Rezultati raziskave Semyonova, kjer je analiziral podatke Evropske družboslovne raziskave ESS za leto 2002, so npr. pokazali, da so Slovenci med 21 analiziranimi državami izkazovali šesto najvišjo stopnjo ksenofobije. Eden kljucnih razlogov za to naj bi bila zmotna (nerealna) percepcija Slovencev glede velikosti deleža populacije »tujcev« v Sloveniji. Razlika med dejanskim deležem tujcev in percepcijo Slovencev je bila celo med najvecjimi v Evropi (prav tam: 13–14). Naši rezultati torej nakazujejo, da utegne visoka stopnja ksenofobije v Sloveniji (glede na razmeroma visoko stopnjo družbeno-ekonomske razvitosti) biti posledica zmotnih/nerealnih percepcij Slovencev glede števila tujcev v Sloveniji in posledicno povecane (nerealne) percepcije ogroženosti. Zato bi veljalo v prihodnje v vecnivojske modele pojasnjevanja etnokonfesionalne netolerantnosti vkljuciti tudi to makrospremenljivko. Sami take analize zaradi odsotnosti tega vprašanja v EVS nismo mogli izvesti. Menimo pa, da naša raziskava kljub temu daje izhodišce za nadaljnje raziskave. Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza Na koncu je treba omeniti še nekatere pomanjkljivosti naše raziskave. V longitudinalnem oziru smo preucili obdobje slabih dveh desetletji; v prihodnje bi bilo treba dodati tudi empiricne podatke iz raziskave SJM v letih 2010 ali 2011, vendar slednji znanstveni javnosti še niso na voljo. Nadalje, primerjavo z drugimi državami EU in ne-EU je smiselno izvesti tudi v longitudinalnem oziru. Zanimivo bi bilo namrec videti, ali je v zadnjem desetletju do podobnih trendov in gibanj prišlo tudi v ostalih evropskih državah (relativna stabilnost življenjskostilne netolerantnosti in upad ksenofobije). Nadalje, v prihodnje je potrebna še širša analiza predsodkov v smislu uporabe širšega nabora indikatorjev netolerantnosti, torej ne le stališc glede nezaželenosti sosedov. Nazadnje naj še omenimo, da bi bilo smiselno analizirati tudi trende predsodkov do žensk kot, zgodovinsko gledano, najvecje skupine deprivilegiranega segmenta prebivalstva (gl. Inglehart in Welzel 2007: 12; Rus in Toš 2005: 249). Zanimivo bi bilo videti, ali je pri Slovencih glede stališc do tradicionalnih spolnih vlog prišlo do sprememb. Nazadnje se lahko še vprašamo, ali je iz rezultatov naše raziskave mogoce vsaj delno napovedati prihodnje trende netolerantnosti v Sloveniji. Po eni strani ni tehtnih razlogov, da bi lahko bili pretirano optimisticni. Ce vemo, da je v letu 2008 nastopila globalna ekonomska, politicna in družbena kriza, ki se v okviru podatkov raziskave EVS 2008 predvidoma še ni bistveno odražala na orientacijah Evropejcev, je pricakovati, da so danes ravni netolerantnosti Slovencev (pa tudi državljanov ostalih evropskih držav) višje (ali najmanj enako visoke) kot v letu 2008. Številni avtorji poudarjajo, da lahko družbeno-ekonomske krize zvišajo porast ksenofobnih, netolerantnih, tradicionalisticnih, nacionalisticnih, avtoritarnih in nedemokraticnih orientacij, še posebej v postjugoslovanskih okoljih (Flere in Molnar 1992; Galic 2000; Pantic 1998; gl. tudi Inglehart 1997). Po drugi strani pa bi glede na ugotovljeni vpliv sociodemografskih spremenljivk na netolerantnost prav tako lahko napovedali pozitiven dolgorocni trend v smislu upada netolerantnosti predvsem zaradi spodbudnega ucinka starosti (mladosti) in izobrazbe, ki netolerantnost zmanjšujeta, kar pomeni, da bi – ob ugodnih družbeno-ekonomskih trendih – z zamenjavo generacij na dolgi rok prišlo do znižanja ravni netolerantnosti (gl. Inglehart in Welzel 2007). Glede na statisticno znacilne dejavnike negativnih stališc do manjšin bi veljalo ukrepe v Evropi usmeriti predvsem na ciljno populacijo starejših, nizko izobraženih in vernih segmentov prebivalcev, predvsem iz ruralnih obmocij. Pri tem bi lahko pozitivno vlogo odigrale tudi cerkvene institucije, ki imajo pogost Nadalje, poleg zmotne percepcije utegnejo na visoko raven ksenofobije pri prebivalcih Slovenije vplivati še drugi kontekstualni dejavniki. Mednje gre prišteti relativno majhnost Slovenije oz. njenega števila prebivalstva (in posledicno vecjo percepcijo ogroženosti Slovenije v globalnem svetu), pretekle vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije ter posledicne migracije beguncev in drugih migrantov iz nekdanjih jugoslovanskih republik, verjetno pa je treba poiskati še druge zgodovinske in kulturne razloge. Prav tako ne gre pozabiti na potencialno relevantnost medijskega diskurza v Sloveniji, kjer so nekaterim etnicnim skupinam (npr. Romom) pripisane izrazito negativne lastnosti in v katerem je uporabljen diskriminatorni govor, o njih pa se v medijih piše kot o »drugacnih od nas« (Erjavec in dr. 2000: 7). Tako bi bilo v prihodnje smiselno preuciti, ali obstaja povezanost med pogostostjo spremljanja medijev razlicnih vsebin (informativne in zabavne vsebine) in netolerantnimi orientacijami. Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc »dostop« do povprecno bolj netolerantno orientiranih državljanov (nizko izobraženih starejših vernikov s podeželja). Verski vodje bi npr. s pozitivnimi zgledi in nagovori pri vernikih lahko spodbujali tolerantnost do manjšin. Na ta nacin bi »tradicionalni in benigni pogled na verska sporocila, ki se osredinjajo na empatijo, bratstvo in dobrodelnost […] ter pojmovanje religije kot zagovornika miroljubnih rešitev globalnih problemov današnjega sveta (npr. družbene disintegracije, zmanjšane solidarnosti, medskupinskega sovraštva in nasilja)« (Küpper in Zick 2010: 7) lahko postal praksa, in ne zgolj teorija. Pomembno je tudi, da bi se prevladujoce verske institucije, tudi v Sloveniji, na primere ksenofobnih govorov mnenjskih voditeljev in družbeno-politicnih veljakov (gl. npr. Kuric in dr. 2010)20 odzvale v zgoraj opisani humanisticni luci. Literatura Amnesty International (2011): Vzporedna življenja. Romom v Sloveniji nista zagotovljeni pravici do ustreznega bivališca in vode. London: Amnesty International Ltd. Dostopno prek http://www.amnesty.si/files/Poro%C4%8Dilo%20Amnesty%20International%20-%20 Vzporedna%20%C5%BEivljenja_0.pdf (27. 3. 2011). Andersen, Robert, in Fetner, Tina (2008): Economic Inequality and Intolerance: Attitudes toward Homosexuality in 35 Democracies American Journal of Political Science, 52 (4): 942–958. APA (2010): American Psychiatric Association. Xenophobia, Immigration, and Mental Health. Approved by the Joint Reference Committee, junij 2010. Dostopno prek: http://www. psych.org/Departments/EDU/Library/APAOfficialDocumentsandRelated/ResourceDocuments/ 201004.aspx (27. 3. 2010). Arts, Wil, in Halman, Loek (2006): Identity: The Case of the European Union. Journal of Civil Society, 2 (3), 179–198. Bacevic, Ljiljana (1990): Nacionalna svest omladine. V S. Mihailovic in dr. (ur.): Deca krize: Omladina Jugoslavije krajem osamdesetih, 147–172. Beograd: Institut društvenih nauka, Centar za politikološka istraživanja i javno mnenje. Balassa, Szilvia (2003): Longitudinal Analysis of Ethnic Prejudice in Hungary, Unpublished MA thesis, Central European University Nationalism Studies Program. Dostopno prek: http://web.ceu.hu/nation/theses/balassa0203.pdf (27. 3. 2011). Bernik, Ivan, in Malnar, Brina (2002): Kulturna revolucija ali pragmaticna prilagoditev?: O nekaterih kulturnih predpostavkah za utrditev demokracije. V N. Toš in I. Bernik (ur.): Demokracija v Sloveniji: prvo desetletje (Dokumenti SJM, 9), 139–162. Ljubljana: FDV, IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij. Bickel, Robert (2007): Multilevel Analysis for Applied Research. It’s Just Regression! New York, London: The Guilford Press. 20. Komisar za clovekove pravice Sveta Evrope je v svojem dodatnem porocilu o Sloveniji leta 2006 ugotovil, »da mnogi politiki dajejo ksenofobne izjave /…/ glede Neslovencev« (cit. po Kuric in dr. 2010). Tudi Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti, telo Sveta Evrope, je v svojem tretjem porocilu o Sloveniji iz leta 2007 z obžalovanjem ugotavljala, da je celo slovenska javnost nasedla »rasizmu in ksenofobiji«, kar je bilo spodbujeno s strani politikov in medijev (prav tam). Ceprav so bile te ocene podane predvsem v zvezi z vprašanjem »izbrisanih«, se nestrpnost in ksenofobija lahko posplošujeta in premešcata na druge objekte. Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza Bogardus, Emory S. (1925): Social Distance and Its Origins. Journal of Applied Sociology, 9: 216–226. Burjanek, Aleš (2001): Xenophobia among the Czech Population in the Context of Post-Communist Countries and Western Europe. Czech Sociological Review, 9 (1): 53–67. Dalton, Russell J. (2006): Citizen Politics: Public Opinion and Political Parties in Advanced Industrial Democracies. Washington D.C.: CQ Press. De Koster, Willem, in Van der Waal, Jeroen (2007): Secularisation in the Netherlands. Reassessing Cultural Value Orientations and their Impact on Voting Behaviour. ASSR Working paper 07/01. Dostopno prek: http://www2.fmg.uva.nl/assr/workingpapers/documents /ASSR- WP0701.pdf (5. 3. 2008). Diamond, Larry. (1999): Developing Democracy: Toward Consolidation. Baltimore: Johns Hopkins University Press. Dunn, Kris, Orellana, Orellana, in Singh, Shane (2009): Legislative Diversity and Social Tolerance: How Multiparty Systems Lead to Tolerant Citizens. Journal of Elections, Public Opinion & Parties, 19 (3): 283–312. ECRI (2005): Racism and Xenophobia in the EU Member States: trends, developments and good practice. Annual Report 2005 – 2. del. Budimpešta: Elanders. ECRI (2006): European Monitoring Centre on Racism and Xenophobia. The Annual Report on the Situation regarding Racism and Xenophobia in the Member States of the EU. Budimpešta: Elanders. Erjavec, Karmen, Bašic-Hrvatin, Sandra, in Kelbl Barbara (2000): Mi o Romih. Ljubljana: Mediawatch. Erjavec, Karmen, in Poler Kovacic, Melita (2007): Kriticna diskurzivna analiza novinarskih prispevkov. Ljubljana: FDV. Eurobarometer (1997): Eurobarometer Opinion Poll. Racism and Xenophobia in Europe. Opinion Poll no 47.1. First results presented at the Closing Conference of the European Year Against Racism, Luxembourg, 18. in 19. december 1997. European Social Survey 2008 (2008): Dostopno prek: http://www.europeansocialsurvey.org/ (27. 3. 2011). Eurostat (2011): Dotopno prek http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/ home/ (27. 3. 2011). Evropska raziskava vrednot (2008): European Values Study 2008. Dostopno prek: http://zacat. gesis.org (27. 3. 2011). Evropska raziskava vrednot 2008 [European Values Study 2008] (2008): Dostopno prek: http:// zacat.gesis.org (27. 3. 2011). Flere, Sergej, in Klanjšek, Rudi (2009): Cross-cultural insight into the association between religiousness and authoritarianism. Archiv für Religionspsychologie, 31 (2): 177–190. Flere, Sergej, in Molnar, Aleksandar (1992): Avtoritarizem, etnocentrizem in retradicionalizacija. Družboslovne razprave, 9 (13): 5–14. Ford, Rober (2008): Is racial prejudice declining in Britain? British Journal of Sociology, 59 (4): 609–636. Freedom House (2011): Freedom in the World, Aggregate and Subcategory Scores. Dostopno prek: http://www.freedomhouse.org/sites/default/files/inline_images/FIWAllScoresCountries 1973-2011.xls (15. 1. 2012). Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc Galic, Branka (2000): Politicka kultura »novih demokracija«. Revija za sociologiju, 31 (3/4): 197–209. Griffin, Glenn A., Gorsuch, Richard L., in Davis, Andrea-Lee (1987): A cross-cultural investigation of religious orientation, social norms and prejudice. Journal for the Scientific Study of Religion, 26 (3), 358–365. Hadler, Markus (2007): Individual Tolerance: The contrary effects of the social context. Working Paper, Forum on Contemporary Europe, Stanford University. Dostopno prek: http://iis-db. stanford.edu/pubs/22148/Individual_Tolerance.pdf (15. 1. 2012). Haerpfer, Christian W. (2002): Democracy and Enlargement in Post-Communist Europe: The Democratisation of the General Public in 15 Central and Eastern European Countries, 1991-1998. London: Routledge. Haerpfer, Christian W., in Wallace, Claire (1998): Xenophobic attitudes towards migrants and ethnic minorities in Central and Eastern Europe. Central and Eastern Europe in Transition, 1: 183–214. Hafner Fink, Mitja (2006): Values of the Slovenian Population Slovenian. Local and Collective or Global and Individual? V S. P. Ramet in D. Fink Hafner (ur.): Democratic transition in Slovenia. Value transformation, Education, and Media, 127–147. College Station: Texas A&M University Press. Hall, Deborah L., Matz, David C., in Wood, Wendy (2010): Why Don’t We Practice What We Preach? A Meta-Analytic Review of Religious Racism. Personality and Social Psychology Review, 14 (1) 126–139. HDR (2009): Overcoming barriers: Human mobility and development. New York: United Nations Development Programme (UNDP). HDR (2010): Human Development Report 2010. 20th Anniversary Edition. The Real Wealth of Nations: Pathways to Human Development. New York: United Nations Development Programme (UNDP). HDR (2010): Human Development Report 2010. 20th Anniversary Edition. The Real Wealth of Nations: Pathways to Human Development. New York: United Nations Development Programme (UNDP). HDR Kosovo (2010): Kosovo Human Development Report 2010. New York: United Nations Development Programme (UNDP). Heck, Ronald H., Thomas, Scott L., in Tabata, Lynn N. (2010): Multilevel and longitudinal modeling with IBM SPSS. New York: Routledge. Herek, Gregory M. (2000): Sexual prejudice and gender: Do heterosexuals‘ attitudes toward lesbians and gay men differ? Journal of Social Issues, 56 (2): 251–266. Hjerm, Mikael (1999): National Identities, National Pride and Xenophobia: A Comparison of Four Western Countries. Acta Sociologica, 41 (4): 335–347. Inglehart, Ronald (1997): Modernization and postmodernization: cultural, economic, and political change in 43 societies. Princeton (New Jersey), Chichester: Princeton University Press. Inglehart, Ronald, in Welzel, Christian (2007): Modernization, cultural change, and democracy: the human development sequence. New York: Cambridge University Press. Inglehart, Ronald, Moaddel, Mansoor, in Tessler, Mark (2006): Xenophobia and In-Group Solidarity in Iraq: A Natural Experiment on the Impact of Insecurity. Perspectives on Politics, 4 (3): 495–505. Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza Jagodzinski, Wolfgang, in Dobbelaere, Karel (2004): Religious and Ethical Pluralism. V J. W. van Deth in E. Scarbrough: The Impact of Values: 218–249. Katnik, Amy (2002): Religion, social class, and political tolerance: A cross-national analysis. International Journal of Sociology, 32 (1): 14–38. Kirbiš, Andrej (2011). Politicna kultura postkomunisticnih držav nekdanje Jugoslavije: struktura, dejavniki in posledice: doktorska disertacija. Maribor: Filozofska fakulteta, UM, Oddelek za sociologijo. Klingemann, Hans-Dieter, Fuchs, Dieter, Fuchs, Susanne, in Zielonka, Jan (2006): Introduction: support for democracy and autocracy in Eastern Europe. V H-D. Klingemann, D. Fuchs in J. Zielonka (ur.): Democracy and political culture in Eastern Europe, 1–22. London, New York: Routledge. Kuhar, Roman (2006): Homosexuality as a Litmus Test of Democracy and Post-Modern Value Orientations. V S. P. Ramet in D. Fink Hafner (ur.): Democratic transition in Slovenia. Value transformation, Education, and Media: 233–258. College Station: Texas A&M University Press. Küpper, Beate, in Zick, Andreas (2010): Religion and Prejudice in Europe. New empirical findings. London: Alliance Publishing Trust. Kuric and Others v. Slovenia (2010): Application no 26828/06, Council of Europe: European Court of Human Rights, 13. julij 2010. Dostopno prek: http://www.unhcr.org/refworld/ docid/ 4c3f01312.html (27. 3. 2011). Linz, Juan, in Stepan, Alfred (1996): Problems of Democratic Transition and Consolidation: Southern Europe, South America, and Post-Communist Europe. Baltimore: John Hopkins University Press. Listhaug, Ola, in Ringdal, Kristen (2006): Slovenian Values in a European Context. V S. P. Ramet in D. Fink Hafner (ur.), Democratic transition in Slovenia. Value transformation, Education, and Media: 55–71. College Station: Texas A&M University Press. Mavor, Kenneth I., Louis, Winnifred R., in Laythe, Brian (2011): Religion, Prejudice, and Authoritarianism: Is RWA a Boon or Bane to the Psychology of Religion? Journal for the Scientific Study of Religion, 50 (1): 22–43. Miller, William L., White, Stephen, in Heywood, Paul (1998): Values and Political Change in Postcommunist Europe. Basingstoke: Macmillan. Paczynska, Agnieszka (2005): Inequality, Political Participation, and Democratic Deepening in Poland. East European Politics and Societies, 19 (4): 573–613. Pantic, Dragomir (1991): Nacionalna distanca gradana Jugoslavije. V L. Bacevic in dr. (ur.), Jugoslavija na kriznoj prekretnici: 97–109. Beograd: Institut društvenih nauka, Centar za politikološka istraživanja i javno mnenje. Pantic, Dragomir (ur.) (1998): Fragmenti politicke kulture. Beograd: Institut društvenih nauka, Centar za politološka istraživanja i javno mnenje. Peffley, Mark, in Rohrschneider, Robert (2003): Democratization and Political Tolerance in Seventeen Countries: A Multi-level Model of Democratic Learning. Political Research Quarterly, 56: 243–257. Percy,Larry(1976): An Argument In Support of Ordinary Factor Analysis of Dichotomous Variables. Advances In Consumer Research, 3: 143–149. Plasser, Fritz, in Pribersky, Andreas (ur.) (1996): Political culture in East Central Europe. Aldershot: Avebury. Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc Polity (2012): Polity IV. Dostopno prek: http://www.systemicpeace.org/polity/ polity4.htm (15. 1. 2012). Rizman, Rudi (2006): Uncertain path: democratic transition and consolidation in Slovenia. College Station, [Tex.]: Texas A&M University Press. Rose, Richard, Mishler, William, in Haerpfer, Christian. (1998): Democracy and its alternatives: understanding post-communist societies. Baltimore: The Johns Hopkins University Press. Rus, Veljko, in Toš, Niko (2005): Vrednote Slovencev in Evropejcev: analiza vrednotnih orientacij Slovencev ob koncu stoletja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV, CJMMK. Scarbrough, Elinor (2004): Materialist-Postmaterialist Value Orientations. V J. W. van Deth in E. Scarbrough: The Impact of Values: 123–159. Oxford: Oxford University Press. Semyonov, Moshe, Raijman, Rebeca, in Gorodzeisky, Anastasia (2008): Foreigners Impact on European Societies: Public Views and Perceptions in a Cross-National Comparative Perspective. International Journal of Comparative Sociology, 49 (1): 5–29. Shils, Edward (1981): Tradition. Chicago, IL: University of Chicago Press. Smrke, Marjan, in Hafner Fink, Mitja (2008): (Ne)religioznost in socialna distanca do izbranih družbenih manjšin v postsocialisticni Evropi. Teorija in praksa, 45 (3/4): 285–300. Supek, Rudi (1973): Društvene predrasude: socijalno-psihološka razmatranja. Beograd: Radnicka štampa. Šram, Zlatko (2007): Socijalni konzervativizam i stranacke preferencije: slucaj Srbije. Politicka misao, 44 (4): 117–132. Todosijevic, Bojan, in Enyedi, Zsolt (2002): Authoritarianism vs. Cultural Pressure. Anti-Gypsy Prejudice in Hungary Journal of Russian and East European Psychology, 40 (5): 31–54. Toš, Niko (2008): SJM081 – Slovensko javno mnenje 2008/1: Evropska raziskava vrednot. Opis raziskave. Dostopno prek: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm081/ (27. 3. 2011). Toš, Niko (ur.) (1997): Vrednote v prehodu I. Slovensko javno mnenje 1968–1990. Ljubljana: IDV – CJMMK, 1999. Toš, Niko (ur.) (1999): Vrednote v prehodu II. Slovensko javno mnenje 1990–1998. Ljubljana: IDV – CJMMK, 1999. Toš, Niko (ur.) (2004): Vrednote v prehodu III. Slovensko javno mnenje 1999–2004. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV – CJMMK. Toš, Niko (ur.) (2009): Vrednote v prehodu IV. Slovensko javno mnenje 2004–2009. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV – CJMMK. Ule, Mirjana, in Miheljak, Vlado (1995): Prihodnost mladine. Ljubljana: DZS: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za mladino. Vasovic, Mirjana (1991): Dva pokazatelja vrednosnih opredeljenja gradana. V L. Bacevic in dr. (ur.): Jugoslavija na kriznoj prekretnici: 184–189. Beograd: Institut društvenih nauka, Centar za politikološka istraživanja i javno mnenje. Watts, Meredith (1996): Political xenophobia in the transition from socialism: threat, racism, and ideology among East German youth. Political Psychology, 17 (1): 97–126. Weakliem, David L. (2002): The effects of education on Political opinions: An international study. International Journal of Public Opinion Research, 3 (2): 141–157. Welzel, Christian (2007): Are Levels of Democracy Affected by Mass Attitudes? Testing Attainment and Sustainment Effects on Democracy. International Political Science Review, 28 (4): 397–424. Netolerantnost v Sloveniji in Evropi: primerjalna in longitudinalna analiza Wicker, Hans-Rudolf (2001): Xenophobia. V N. I. Smelser in P. B. Baltes (ur.): Intemational Encyclopaedia of the Social and Behavioral Sciences: 16649–16652. Amsterdam: Elsevier. Yakushko, Oksana (2009): Xenophobia: Understanding the roots and consequences of negative attitudes toward immigrants. The Counseling Psychologist, 37: 36–66. Summary Past studies of intolerance have shown that in cross-national comparative research Slovenes report relatively high degree of prejudices, i.e. negative attitudes towards social minorities. Moreover, in their reports, EU institutions and humanitarian organizations frequently point to the problem of prejudice and discrimination in Slovenia. The purpose of this study was to examine the degree of expressed intolerance (xenophobia and intolerance of lifestyle) of Slovenes and Europeans towards nine minority groups. Our study draws upon theoretical and conceptual insights from postmodernization theory and theory of human development (Inglehart 1997; Inglehart and Welzel 2007). Both theories predict that an important factor influencing cross-national differences in negative attitudes towards minorities are differences in levels of socioeconomic development – a finding empirically confirmed in numerous past research (Burjanek 2001; Art and Halman 2006; Semyonov et al. 2008). Besides this hypothesis, we also tested the predictive power of other relevant macro-factors that proved to have a significant impact on aggregate intolerance levels in past studies: the length democracy, communist legacy, quality of democracy, economic inequality and mean religiosity levels. We analyzed representative samples of 44 countries included in European Values Study (2008) in cross-sectional analysis, and Slovenian Public Opinion Survey data in longitudinal analysis. Intolerance was measured with a frequently used indicator of social tolerance “On this list are various groups of people. Could you please sort out any that you would not like to have as neighbours?” The following minorities were analyzed: Gypsies, people of a different race, immigrants/foreign workers, Muslims, Jews, people with a criminal record, heavy drinkers, drug addicts and homosexuals. We first carried out a comparative analysis of intolerance towards minorities in Slovenia and in three groups of European countries. We then performed a longitudinal analysis of intolerance in Slovenia between 1992 and 2008. Finally, we built a multilevel regression model predicting intolerance at cross-national level, which examined simultaneous predictive power of micro-and macro-factors. Results indicated that in 2008 Slovenes were most intolerant (as measured by refusal of having minority groups for neighbours) toward drug addicts and heavy drinkers, followed by intolerance towards Romas, which remain the least desired ethnic-religious group not only in Slovenia, but also in majority of European countries. Analysis of two subscales of intolerance (social intolerance of ethnic and religious minorities (xenophobia) and intolerance of minorities with unconventional lifestyles) showed that Slovenes’ scores on intolerance of minorities with unconventional lifestyles were comparable to those of Western Europeans. In fact, Slovenes even reported somewhat lower intolerance levels, though the difference was not statistically significant. Respondents from postcommunist EU Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Marina Tavcar Krajnc member states reported higher scores on lifestyle intolerance, with respondents of non-EU countries reporting the highest scores. Compared with the lifestyle intolerance, mean levels of xenophobia were lower in all three country group, as well as in Slovenia. The also results showed that the Slovenes (M = 30.8) are significantly more xenophobic than respondents in all three groups of countries: the non-EU group (M = 27.8, p < .05), postcommunist EU group (M = 26.1, p < .001) and EU group (M = 16.4, p <0.001). Multilevel regression model showed that at the cross-country level higher intolerance was predicted only by lower levels of socioeconomic development, while other macrovariables proved insignificant (economic inequality, continuous years as a democracy, present quality of democracy, communist legacy and average levels of religiosity). When we controlled for macrovariables in the EVS sample, significant predictors of higher intolerance proved to be lower educational levels, lower household income, higher age and religiosity. Bivariate analysis on Slovene sample provided similar results. Lastly, results indicated that in Slovenia during the 1992–2008 period levels of intolerance toward lifestyle minorities have remained at the similar level, while xenophobia has decreased. A the individual level, a central finding was that that individual religiosity increased intolerance in the aggregate model, as well as within majority of individual countries, which gives support to previous research – religious respondents are on average more intolerant (Andersen and Fetner 2008, Evans and Tot 2008, Dunn et al. 2009; Katnik 2002; Zick and Küpper 2010). Implications of the results are discussed. Keywords: intolerance, xenophobia, life-styles, out-groups, minorities, Roma, values. Podatki o avtorjih: asist. dr. Andrej Kirbiš Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor andrej.kirbis@um.si red. prof. dr. Sergej Flere Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor sergej.flere@um.si doc. dr. Marina Tavcar Krajnc Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor marina.tavcar@um.si