44& Listek. srčni hvaležnosti poklonil Danilo Fajgelj. Op. 26. Cena 50 kr. Tiskali in založili Blazni-kovi nasledniki v Ljubljani 1887. Na podlagi ugodne kritike, katero je prinesel »Cerk. Glasbenik« iz peresa prvega našega glasbenega strokovnjaka g. Ani. Foersterja, smemo op. 25- in 26. priporočali Slovencem brez strahu, da bi se nam podtikali sebični nameni. Danilo Fajgelj. Angeljček, otrokom učitelj in prijatelj. Izdal Anton Krzic, I. zvezek. Samozaložba. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani 1887, 8, 48 str. Knjiga se dobiva pri g. pisatelji po 12 kr.; kdor jih kupi več skupaj, dobi jih še ceneje. — Vsak, kdor ima z ljudskim šolstvom kaj opravka, pritegne mi gotovo, ako trdim, da imamo Slovenci sila malo knjig, primernih učencem po ljudskih šolah, in da so naše ljudsko-šolske knjižnice na Kranjskem daleč daleč zaostale za tistim stališčem, katero jim odkazujejo šolski zakoni. Znan mi je n. pr. šolski okraj, ki ima 23 javnih šol, a samo na jedni je šolska knjižnica lepo urejena in dobro založena s primernimi knjigami. Krajni šolski sveti nimajo denarja za take »nepotrebne stvari«; niti na »Vrtec« ne naročajo vsi svojih šol; vrhu tega učitelj večkrat ne ve, če je kakšna nova knjiga primerna za šolsko knjižnico, in še večkrat nima kaj kupiti. Tu je pač upravičena želja, da bi se deželno šolsko oblastvo lotilo perečega vprašanja o naših, ljudsko-solskih knjižnicah, da bi sestavilo imenik vseh knjig, ki ugajajo našim šolam, potem pa ukazalo, katere knjige mora imeti vsaka šolska knjižnica. Drugače bode težko stvpr spraviti v pravi tir. — Hvaležni pa smo vsakemu, kdor se usmili naše mladine ter ji oskrbi kaj berila. Tudi g. Kržič nam je s svojim »Angeljčkom« jako dobro došel. llustrovana knjižica obseza dolgo vrsto mičnih povestec in pesemc; resni pouk se vrsti z otročjimi igrami. V obče nam knjiga res ugaja; želeli bi le dveh stvarij : nekoliko menj moralizovanja bi knjigi le koristilo. Otrok iz povesti sam posnemaj moralo; ni mu je treba na glas oznanjati, kakor pod dobro sliko nihče ne bode zapisoval, kaj nam slika upodablja. Potem bi v jezikovnem oziru želeli nekoliko več čistote; kajti g. pisatelj je semtertam v nekaterih oblikah res prekonservativen. Sicer pa kličemo I. zvezku: vivat secjuens! Pripovedke za mladino. Poslovenil J. Marine. »Narodna Tiskarna«. — Založil in izdal M. Gerber v Ljubljani 1887, 8, 68 str. Cena mehko vezani knjigi 16 kr., trdo vezani 24 kr., s pozlačenimi platnicami 32 kr., lepo v platno vezani 45 kr., po pošli 5 kr. več. — Najlepšim biserom nemškega slovstva ves omikani svet prišteva pravljice^ katere sta med nemškim narodom nabrala slavna brata Jakob in Viljem Grimm. Učenjak jih razglablja ter išče v njih bajeslovnega zrnja in jezikovne lepote, a tudi mladina jih prebira z dovzetnim srcem in živo domišljijo. Malo je knjig po šolskih knjižnicah naših in po obiteljskih hišah, ki bi imele toliko vstrajnih in hvaležnih mladih bralcev, kakor Grimmove pravljice. Pravo je tedaj pogodil g. y. Markič, da je iz lepe te zbirke poslovenil dvanajst pravljic, ter tako priredil knjižico, ki izvestno jako dobro dojde šolskim knjižnicam našim, kakor tudi sploh vsi mladini slovenski. Pravljice, katere nam podaje g. Markič, so te: 1. »Žabji kralj ali železni Henrik«, (»Der Froschkonig oder der eiserne Heinrich«). — 2. Marijini (sic!) otrok« (»Marienkind«). —¦ 3. »Kako je sel nekdo po širokem svetu, da bi zvedel, kaj je strah«, (»Marchen von Einem, der auszog das Fiirchten zu lemen«). — 4. ,,Volk in sedem mladih kožic«, (,,Der Wolf und die sieben jungen Geiszlein«). — 5. »Zvesti Ivan«. (»Der trene Johannes«.) —; 6. »Dobra kupčija«, (»Der gute Handel«). ¦—¦ 7. »Dvanajst bratov«, (»Die zwolf Briider«). — 8. »Potepuhi«. (»Das Lumpeugesindel«). — 9. »Bratec in sestrica«, (,,Briiderchen und Schvvesterchen"). — 10. ,,Trije možički v gozdu", (,,Die drei Mannlein im Walde"). — II. ,,Tri pre-dice", („Die diei Spinnerinnen"). — 12. ,Janezek in Jerica", (,,Hansel und Gretel"). — Listek. 447 V obče je knjižica pisana prav dobro; samo zaradi besednega reda bi bilo marsikaj pripomniti; gi-ajati je posebno to, da so po nekaterih mestih glagoli preveč nakopičeni in zlasti v odvisnih stavkih na konec postavljeni. — Tudi založnik je knjigo kaj lepo opravil. — Svetovali bi gospodu Markiču, ki ima, kakor se vidi, spretnost za take stvari, da bi nam poslovenil tudi nekoliko prelepih srbskih pripovedek, ali pa na podstavi'narodnih pesmij opisal nekoliko srbskih junakov, kakor je n. pr. Marko Kraljevič. Tako berilo bi posebno ugajalo naši mladini. Ljudmila. Roman. Nemški napisala * .,. *, Poslovenil Janko Leban. Tiskarna V. Dolenca v Trstu 1887, 8, 91 str. Cena 30 kr., po pošti 35 kr. — Povest je pisana v oziru jezikovnem prav dobro in čisto in gotovo dobro dojde vsem prijateljem sentimentalnega berila, zlasti vsem rahločutnim, nekritičnim bralkam. Nam ugaja menj, ker je dejanje prenavadno in nekaj prizorov 11. pr. Radovanova smrt, ni utemeljena (Deus ex machina !). Svetovali bi g. pisatelju, da bi prihodnjič poslovenil kakšno mičnejšo in res-ničnejšo povest. Fran Jeriša. Jedeu najboljših mladih pisateljev slovenskih od leta 1848. do 1S55. bil je Fran Jeriša — Detomil. Sin jako ubožnih staršev je bil porojen dne 3. aprila 1829. leta v Si. Martinu pod Šmarijino Goro"; a ker so se roditelji njegovi pozneje preselili v Smlednik, mislijo mnogi, da je ta vas rojstveni kraj njegov. Gimnazijo je dovršil 1. 1848. v Ljubljani, učil se potem privatno pravoslovju doma, pozneje na Dunaji, a po zvršenih pravoslavnih študijah je prestopil v modioslovje. Toda dne" 2. septembra leta 18155. umrl je za kolero na Dunaji. Jeriša je imel bistro glavo, po vseh šolah je bil odličnjak; a imel je tudi živo čuteče sred; bil je mladenič vzornega vedenja in živahnega, idealističnega mišljenja. Znal in govoril je mnogo modernih jezikov, iz katerih je rad prelagal na slovenščino. A tudi izvirnih stvarij, povestec in pesmij, napisal je več v »Vedeži«, v »Novicah«, v »Sloveniji« in v »Ljubljanskem Časniku« ; nekoliko spisov je po smrti njegovi priobčil »Glasnik«. Le škoda, da je bil Jeriša živa ilustracija Jenkovi pesmi »Trojno gorje"« ; kajti v uboštvu svojem je bil tudi on prisiljen zatajevati »voljo in sred« ter bedakom posojevati »čas, glavo in roke"«. — Na Dunaji se je seznanil z nemškim rojakom, vseučiliškim sošolcem Leopoldom pl. Schulz-Straznickim, ki je pred nekoliko leti umrl c. kr. sekcijski svetovalec v naučnem ministerstvu na Dunaji. Schulzev oče je bil poprej profesor na ljubljanskem liceji, prijatelj Čopov in Preširnov in tako je tudi sin njegov Leopold gojil simpatije do lepe Kranjske in do sinov njenih. Ko je 1. 1855. umrl Jeriša, dal mu je Leopold pl. Schulz - Straznicki na svoje troške postaviti spomenik na pokopališči Sv. Marka na Dunaji (na skupnem grobu št. 45.), kateremu je Jerišev prijatelj /'';-. Cegnar naredil nastopni nadpis: , Tu poHva Franc Jeriša, učenec učiteljstva, rojen 3. malega travna i82g. v FlSdnika na Kranjskem, umrl 2. kimovca 1883. na Dunaji. Zgodaj si se svitla. zvezda uternila, Zgodaj vdova si postala struna mila ! Kako pela na zeleni Savi si! Po okrajnah, kjer slovensko serce bije, V koru pevcev ni več nežne harmonije, Ker Tvoj serčni glas več ne doni! /-> 7 • v . •• , ». J & Ud njegovih prijateljev.«. Leta 1868. je dal pl. Schulz nagrobni križ popraviti. Ker se v kratkem opusti pokopali,-če Sv. Marka na Dunaji in se potem pozabi (ali se je že morebiti pozabil) grob Jerišev, priobčujemo te vrstice, za katere smo posebno hvalo dolžni g. prof. Vilibaldu Zupančiču v Ljubljani. — Jeriševe dnevnike hrani gospodična Lujtea Oblakova na Dunaji.