tako je tudi bilo, Marn se je sicer mogel tolažiti, »da so Novice, naravne zmage r-a , , , prej popolnoma si sveste, naposled 1,1865, spoznale: Ker pa vemo, da niti Jezičnik niti Novice1 ne bojo razsodile pravde te, prepuščamo to prihodnosti, ki je marsiktero slovstveno pravdo djala »ad acta«.2 S tem priznanjem je Marn moralno zmagal, toda pisava je šla preko njega, Marn sam se ji ni udal,3 sprejel pa jo je Janežič v Glasnik z letom 1866, kar je naznanil že koncem 1, 1865, v Vabilu: »Kar se tiče polglasnega e pred r-om, opuščal se bode v korenikah po želji večine slov. pisateljev vprihodnje tudi v Glasniku« (382),
Tako je na svetu. Pravopis dela večina pisateljev in vsi še bolj upravičeni protesti posameznikov ga ne predrugačijo — to je Janežič v svoji zreli dobi dobro vedel,
Večina slovstvenikov je pisala poslej r brez e tako pri nas kakor pri Hrvatih,4 Ustavljali so se mu le še posamezniki, tako pri nas Stritar do 1, 1880, Stritar se je vedno držal, kakor pravi v Glasniku, 1, 1868, »bolj stare pisave«, »Pišem še vedno : čern kert je prederl terdo perst (pa gosp, vrednik   mi  ne  privošči   nepotrebnega   e   rekoč:
1  Podčrtal jaz.
2  Jezičnik, 1867, V. predgovor.
3  Jezičnik,  1866, IV. 19.
4  S. Žepič, Glas. 1867, 76: Pisava smert ali smart — »ima sedaj skoraj edino le še v hrvaških šolskih knjigah veljavo«,
Čemu ta potrata! populi mi jih torej vse iz ubogih besedi brez usmiljenja kakor stare škrbine iz čeljust !) Zdim se v tej zastaranej pisavi samemu sebi, kakor kak pošten star ljubljanski meščan, urar ali rokovičar v nedeljo pri sv. maši v fran-čiškanskej cerkvi, v skrbno osnaženej suknji ru-javega sukna, z visocim, okornim zavratnikom, kratkimi in tesnimi rokavi in ozkimi zleki za pestjo . , , Tako se je nosil tudi ranjki Nestor slovenskih slovničarjev, nepozabljivi Metelko, pod kterim sem se tudi jaz učil sklanjati: žabo in ribo in raka in druge take postne jedi,«1
Ko je imel Stritar svoj list, ali kakor sam pravi, »lastno hišo«, je staro zapadno pisavo obnovil in se je držal ves čas, dokler je imel Zvon v rokah, to je do 1, 1880. »Samoglasnik,« pravi, »je duša besedi; brez njega je beseda suha veja, mertva stvar . . , »Zvon« ne spada med tiste, ki izpehujejo, kjer morejo, samoglasnik iz besede; rajši ga pritakne, kjer ga zahteva lepoglasje in ga ne brani jezikoslovstvo,2
Stritarjevo mnenje se da opravičiti le z este-tičnega stališča, znanstveno ga je pa slabo branil, kakor kaže njegov zagovor proti nekemu VI, Kr, v Kr,3 Danes piše po nekdanji zapadni rabi le še p, Škrabec,                                                    (Dalje.)
i Glasnik, 1868, 136.
2  Zvon, 1870, 190.
3  Zvon, 1870, 208.
PRAVOSODNA PALAČA V VVASHINGTONU.
(Načrt izvršen po vzorcu rimskega Koloseja.)
-    351    -