Na vernih duš dan
Anička in Pepinka ste bile sestri, kakoršnih se malo najde med otroci. Ljubile ste se s pravo otročjo Ijubeznijo; jedne misli in jednega srca sfce bile. Kdor ju je videl, rekel je, da ste dve cvetici, vzraščeni na jednem steblu. Kadar je v zvoniku zazvonilo ,,zdravo Marijo", porzdignile ste obe svoji nežai, nedolžni ročici, ter ste tako lepo molile, da ju je bilo le veselje gledati. Tudi ste rade prepevale kratke pesence in gledale knjižice s podobami, ki so jima jih oče ktipili. Igrače ste imele vedno jednake, ter se niste nikoli kregale ali sprle zaradi njih, kajti njiju sestrina Ijubezen ni poznala nobene nevošlji-vosti. To otročjo Ijubezen in složnost, ki se redko nahajate pri otrocih, hotel je njiju oče poskušati. V ta namčn jima kupi veliko in krasno punčiko. Anička in Pepinka ste očetovo skušnjo dobro prestale. Oskrbovale ste pun-čiko in se igrale ž njo v največje veselje njiju staršev. Prepira med njima ni bilo nikoli. Da bi se vendar časi jedna ali drnga sama igrala s punčiko, dogovorile sta se, da jo bo jeden dan imela ta, drugi dan zopet druga. In tako je tudi bilo. Jeden dan je punčika jedla z Aničko in tudi spala pri njej v njenej posteljici, a dnizega dn6 je bila zopet ravno tako postrežena od Pepinke. Tak6 se je godilo od dne do dnč. Prigodilo se je pa necega dnč, da je Anička hudo zbolela. Njena sestrica Pepinka je vedno sedela pri njenej posteljici in jej punčiko dajala rekoč: nNa, Anička, vzemi punčiko, jaz jo tebi prepustim! Kadar ozdraviš, punčika bodi samo tvoja!" Tudi starši so Bi mnogo prizadejali, da bi Anička zopet ozdravela. Noč iu dan so jej stregli, in tudi po zdravnika so poslali, da bi pomagal bolnej Anički k ]jnbemu zdravju. A bilo je vse zaman. Ljubemu Bogu v nebesih se je zazd<5lo, da je poklical dobro  in  pridno Aničko k sebi v nebesa, da bi se ondu igrala z
njegovimi angelčki v  rajskein veselji.   In Anička je  morala--------umreti!
Smrt, to je pač nekaj strašnega za človeka, kadar mu pobere to, kar mu je najljubšega na tem bornem svetu! — 0 da bi vi otroci znali, kako se je Pepinka jokala po svojej ljubej sestrici. Tudi ofie in mati sta veliko žalosti in britkosti pretrpela po izgubi svoje Ijubeznjive hčerke. — Pepinka je vee-krat očitala punčiki, kako trdosrčna je, ker ne žaluje po umrlej Anicki.
Prišel je dan vernih duš, — dan, ko se vsak spominja svojih preljubih rajncih ter njibove grobove z venci in jeseuskimi cveticami nakituje, kar je gotovo znamenje Ijubezni in spoštoranja do njih. Ta dan je šla tudi Pepinka s svojo punčiko na pokopališče, kjer je v hladnej gomili počivala nje preljuba sestrica Anička.   Šla je,  da porosi nje gotuilo s solzami Jjubezni ter jej po-
kaže, kako Se vedno bije nje srcž ? sladkih čutilih do njo, s katero je delila veselje in žalost v svojih otročjih letih. Ko se je na grobu preljube sestrice britko izjokala, vzela je punčiko v naročje in jej dejala: nPreljuba moja pun-čika, ti si drag spominek moje rajnke Aničke, ti me si tako tesno vezala na njeno srcš, ko je še živela. Ona te je imela tak<5 rada, kakor te imam jaz, ter te gotovo pogreša posebno zdaj, ko moram jaz dom6v k svojim staršem. Ostani toraj ti pri njej, da jej poveš, kako se mi srcž solzi, da nimam več svoje preljube sestre Aničke. Punčika, to se v6, ni se branila in rada je izpolnila Pepinkino željo. Pepinka jo je posadila na Aničkin grob tak6, da je s hrbtom slonela na lesen križec a z glavo je bila pripognena k zemlji, da bi se lože inogla pogovarjati z Aničko, ki je ležala pod hladuo prsteno gomilo. To storivši, ločila se je s težkim srcem od svoje preljube sestrice.
Pepinka je mislila, da je sama na pokopališči in da je nib.Se ne vidi. Ali temu ni bilo tak<5. Ne daleč od Aničkinega groba, tak<5j pri vratih, ko se pride na pokopališče, klečalo je na grobu svojih rajncih staršev ubožno dekletce, — sirota brez očeta in matere. Vi otroci pač še ne veste kako britko je biti samemu na svetu — samemu brez očeta in raatere, ter nikogar ne imeti, ki bi skrbel za vas, kadar ste lačni, in bi vas oblekel, kadar vas zebe, nikogar ne imeti, ki bi vam postiljal mehko posteljico in bi vam po-ljuboval nežna lica, predno se vležete k sladkemu počitku. To ved<5 samo 6ni ubogi otročiči, ki v raztrganej obleki, s solzami v očeh, drhtajoč od mraza kleče na vraih duš dan na grobu preljube matere in drazega očeta! Taktf je tudi ubogo dekletce — sirota brez očeta in matere — klečalo na grobu svojih rajncih in molilo za preljube starše. — Vreme je bilo megleao in neprijetno, a na večer je bril mrzel veter, začelo je snežiti in deževati ob 1  enem.   Kmalu se je vlegla čraa tema po vsem pokopališči.
V hiši Pepinkinih staršev je bila ravno večerja na mizi, da stopi ubogo bledo dekletce v bišo s punčiko v naročji. Bila je 6na sirota, ki smo jo ravno poprej videli na pokopališči moliti za svoje rajnke starše. Ko Pepinka ugleda to ubogo dekletce, hilo jej je, kakor bi videla svojo rajnko sestro Aničko s punčiko v uaročji. Tak6j jej teče naproti, ali — videla je, da se vara. To ni bila Anička, nego ubožno dekletce, ki jo tak6-le nagovori: ,,Uto-laži se Pepinka, jaz ti prinesem punčiko nazaj, katero si na pokopališči po-pustila. Zeld grdo vreme je zunaj in škoda bi bilo lepe obleke, ki jo ima tvoja punčika. Sestra Anifika se ti lepo zahvaljuje za tvojo ljubezen, katero si jej pokazala s tem, da si jej položila tako lepo darilo na njen grob. Ali <5na pač ne potrebuje več t?oje punčike, ker ona je zdaj v veselej družbi božjih angelčkov v nebesih. Vedno gleda doli na tebe, govoreč ti, da ubogaj svoje dobre starše ter jim delaj veselje, ker si zdaj ti njib jedina hčerka, njib jedino veselje ia tolažba." — Ko je Pepinka ubozemn dekletcu inalo bolj pogledala v lice, zapazila je v njenih očeh 6no isto prijaznost in lju-beznjivost, kakoržno je imela njena rajnka sestra Anička. Bila jej je po vnanjein licu ze!6 podobna. Zato pa je Pepinka veselo vzkliknila, ko si je siroto Marjetico — tak6 je bilo zapuščenemu dekletcu im^ — natančneje ogledala: 7,Preljuba moja prijateljica! da-si te še ne poznam, vendar si mi ljuba in draga,  ker vem,  da te je moja sestrica Anička meni v tolažbo po-
172
alala. Ljuba in draga si mi pa tudi Se posebno zaM, ker si mojej rajncej sestri tak6 zel6 podobna. Bodi od sih dob moja tovarišica in punčiko hočeve obe imeti, skupaj jo hočeve oskrbovati in se skupaj ž njo igrati."
Vse to so Pepinkini starši videli ia slišali, ter so bili zel6 ganeni. Skle-nili so nbogo siroto pri sebi obdržati in jo mesto umrle Aničke za svojega otroka vzeti. To se je tudi zgodilo. Pepinka in Marjetica ste pozneje sknpaj v žolo hodile ter se ondu prav pridno učilp. To je delalo Pepiakinim staršem innogo veselja in večkrat so dejali: ,,Naša Aaička je gotovo vesela v nebesib, da je njena punčika, ta njeni mali spominek na zemlji, osrečil ubogo Marje-tico, ki nam je ravno tako ljuba, kakor da bi bila naša prava hčerka!"
Josip Vidic