INTERVJU 
.senija .ubkovic 

Zlatko Buric je bil rojen leta 1953 v Osijeku na Hrvaškem. Ko je leta 2022 za vlogo ruskega oligarha Dimitrija v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness, 2022) prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca, je zaslovel na svetov­ni ravni, kar mu je odprlo pot v številne mednarodne produkcije. 
Po duši je kulturni aktivist. Z umetnostjo se je zacel ukvarjati kot clan Kugla glumišta – gledališkega kolektiva, ki je de­loval v sedemdesetih in osemdesetih letih v Zagrebu. Kugla glumište temelji na konceptu francoskega misleca Étienna Souriauja o razliki med teatrom kocke in teatrom krogle, pa tudi na dedišcini nekaterih drugih gledaliških form, kot je predrenesancno gledališce, ki ni nujno osredinjeno na dram-skega junaka – tako ga opredeli sam Buric v prispevku »Kaj je Kugla?« v reviji Gordogan.1 
Prvi film, v katerem je nastopil, je bil Diler (Pusher, 1996)2, prvenec Nicolasa Windinga Refna. Diler, ki tematizira krimi­nalno podzemlje Křbenhavna, je imel še dve nadaljevanji in nekaj predelav, Buric pa je filmsko kariero vzporedno krma­ril med Hrvaško, Dansko in širše ter med drugim posnel fil-me, kot so Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things, 2002, Stephen Frears), Kosec (Kosac, 2014, Zvonimir Juric), Ne glej mi v krožnik (Ne gledaj mi u pijat, 2016, Hana Jušic), Comic sans (2018, Nevio Marasovic) in Křbenhavn ne obstaja (Kř­benhavn findes ikke, 2023, Martin Skovbjerg). S posebnim navdušenjem pa govori o projektu z naslovom Novak, ki ga je režiral Harry Lagoussis in je trenutno v postprodukciji. 
** 
Igralec ste postali relativno pozno. Vaša umetniška pot s Kugla glumištem in podobnimi angažmaji je bila bolj podobna perfor­mansu kot klasicnemu gledališkemu delu. | Kugla ni bilo gleda­lišce. Nismo se dojemali kot igralci, ceprav smo seveda igrali. Vsaj jaz se nisem pocutil kot igralec. Šlo je za totalni teater, bili smo skupina, za katero je bil pomemben družabni moment. Kar smo delali s Kuglo, tudi ni bil performans, ampak je bilo bolj podobno temu, kar Hans-Thies Lehmann kasneje opredeli kot postdram­sko gledališce, ki ne temelji na zgodbi oz. dramskem besedilu, a je vendarle teater – takrat tega izraza še nismo poznali. 
Nismo igrali klasicnih besedil. Sumnicavi smo bili do tako ime­novanega klasicnega gledališca. Gledališce krogle izhaja iz teo­rije o gledališcu kocke, kjer je obcinstvo zunaj kocke in gleda ne­kaj, kar se dogaja v kocki, torej na odru. V gledališcu krogle pa je razmejitev med izvajalci in gledalci zabrisana. Morda najbolj pametno je o tem govoril Darko Suvin, ko je pisal o happenin­gu: v teatru se izvajalec na odru nahaja v enem casu, medtem ko se obcinstvo nahaja v drugem. V happeningu te delitve ni. Izvajalci in obcinstvo obstajajo v istem casu. Zame je bil pojem igralca redukcionisticen, cutil sem, da sem nekaj vec kot to: sa-mega sebe sem dojemal bolj kot umetniškega aktivista. 
Kako ste se potem podali v filmski svet? | Po pravici povedano, nikoli zares nisem imel želje igrati na filmu, ni mi bil prevec bli­zu. Blizu mi je kulturni, celo politicni radikalizem, zato sem cutil distanco do filmske industrije, ki je vendarle komercializirana. 
Ampak po drugi strani mi je bil film vedno pomemben. Bil mi je všec. Pogledal sem ogromno filmov. Moje formativno, mla­dostniško obdobje je bilo v 60. letih, ko je bil vpliv filma veliko mocnejši, kot je danes. Film je bil oblika dostopne množicne kulture: kinodvoran je bilo veliko in vstopnice so bile poceni. Ni obstajala delitev na umetniški in komercialni film. Kar je bilo v kinu, se je gledalo. V kinu Papuk v Osijeku so vsi gledali vse. Moji sosedi in vsi iz delavskega razreda smo brez zadržkov denimo gledali Godarda. V nekem drugem kinu v Osijeku sem gledal Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968) v 70-mm formatu – projektor je ravno prišel! Spremljali smo tudi vso jugoslovansko produkcijo. Gledali smo na primer Makavejeva in vsaj jaz težko govorim o kakršnikoli cenzuri, ki naj bi tedaj obstajala, saj sem imel priložnost v kinu gledati tudi Žilnikova Zgodnja dela (Rani radovi, 1969). 
Ko sem prišel študirat v Zagreb, sem zacel obiskovati študent-ski center, ki je bil zelo živahen kraj; v njem je bila galerija in tam zacetki konceptualne umetnosti. Imeli so tudi sobico z imenom Multimedijski center, kjer so predvajali najrazlicnejše underground filme, videe, Warholove filme ... To je danes težko razumeti. Bilo je naravnost sijajno. 
Kljucna pri vstopu v film pa je bila Danska. Tja nisem odšel z neko veliko odlocitvijo, da se bom preselil, tako se je pac zgo­dilo. Težko je reci, kdaj sem prišel ali odšel, saj sem se konec 
80. in 90. let veckrat vracal v Zagreb in spet nazaj na Dansko. Naucil sem se zahtevnega jezika in spoznal ljudi, sklenil pri­jateljstva in zacel delati. S filmom sem se zacel ukvarjati leta 
1 Buric, Zlatko. »Što je kugla?«. V: Gordogan, št. 1, 1979, str. 78–104. 
2 Restavrirana razlicica Dilerja bo letos, na 
81. Beneškem festivalu, doživela posebno projekcijo v programu filmskih klasik. 

1995 – po nakljucju, ko sem spoznal Nicolasa Windinga Ref-na, ki je bil takrat še zelo mlad, imel je 24 ali 25 let. Izhajal je iz kontrakulture, ki ima korenine v rocku, punku ... Na najinem prvem srecanju sva se sporekla ... in potem mi je ponudil vlogo v Dilerju. Imel sem sreco, da je bil moj prvi film res dober in obenem pozitivna izkušnja, vredna ponovitve. 
Delo na filmu ima pridih kolektivizma in internacionalizma – zdi se, da vas ta dva vidika pritegneta? | Prav te dni veliko razmišljam o tem! Tudi v teatru, kot sem ga ustvarjal, je nekaj takšne potepuške, vagabundske romantike. To ti je všec ali ne. In meni je, rad potujem, ne maram biti na enem mestu. V zad­njem letu sem bil morda dva meseca doma. Vseskozi sem na cesti in živim svoje otroške cirkuške sanje. Prideš nekam, spoz­naš nove ljudi, delaš, zbližaš se za nekaj tednov, potem pa adijo, drug projekt, drugi ljudje ... V sebi imam nomadski impulz, to obožujem. Hkrati drži, da mora biti kolektiv dober. Verjamem, da filmov sploh ne moreš snemati, ce na snemanju ni prisoten nekakšen poseben duh ali rahlo privzdignjeno razpoloženje. 
Kakšne so produkcije, ce primerjate regijo nekdanje Jugosla­vije, skandinavske države in druge mednarodne projekte, v ka­terih sodelujete? | Dokaj podobne. Filmski set pogosto primer-jam s cirkusom. Vcasih so to majhni cirkusi, drugic pa ogromni, mednarodni cirkusi. To sem doživel že kot otrok: prihaja cirkus in vsi tecejo na železniško postajo in nato gledajo, kako sloni vle-cejo voz po glavni ulici. Seveda smo šli vedno tudi gledat, kako taborijo na travniku ob Dravi. Ljudje so živeli v hišah na kolesih, ženska, ki je zvecer nastopala kot sirena, je zjutraj povsem nor-malno obešala perilo pred hišo. Zdaj jaz živim na podoben nacin. Cirkusi so bili vedno mednarodni in govoril se je en, cirkuški je­zik. Pravzaprav je super zanimivo, da se cirkuško vzdušje ohranja tudi danes. V ZDA zavestno podpirajo širino, vkljucenost. 
Kaj pa nacin dela? Ena stvar so seveda proracuni, ki jih v na­ših regionalnih produkcijah ne moremo primerjati s skan­dinavskimi, še manj hollywoodskimi, druga stvar pa je sam pristop in nacin dela. Kje so podobnosti in kje razlike? | Vse je odvisno od države. Za Skandinavijo je znacilna horizontalna hierarhicna struktura – tako v družbi kot pri filmu. Hierarhija v praksi mora obstajati, vendar je bistveno blažja. Blaži jo tudi mocna sindikalna zašcita. S filmom res nimam slabih izkušenj, ampak v gledališcu na Hrvaškem je bilo porazno – bliža se na primer premiera in režiser posiljuje s 16-urnimi vajami. Kaj takega na Danskem ni mogoce; v Kraljevem gledališcu ali v alternativni skupini, ko se iztecejo ure po kolektivni pogodbi, recejo, to je to, za danes smo koncali. 
Pogoji za delo so v naši regiji bolj skromni. Na Hrvaškem še nikoli nisem imel prikolice na snemanju. Ampak tudi na Dan-skem jih pravzaprav ni, medtem ko so v ameriških produkcijah obicajne. Najvecja razlika je v vplivu sindikatov in v kolektivnih pogodbah. 2012 (Roland Emmerich, 2009) je bil prvi film, ki sem ga snemal v ZDA. Takoj zatem sem se vclanil v njihov sindi­kat, ki se je takrat imenoval Screen Actors Guild, danes pa SAG­-AFTRA. Zelo sem bil presenecen, da je bilo sindikalno gibanje v Ameriki veliko bolje organizirano kot v Skandinaviji, ki se ved-no ponaša z mocnimi sindikati in družbeno organiziranostjo. Ameriški sindikat je vrhunsko organiziran, izjemno mocni so, nikoli nimaš prevec delovnih ur in vedno imaš dovolj casa za pocitek. Varnost na setu je izjemna, zavarovanje zelo dobro. 
V postprodukciji ali pred distribucijo je trenutno nekaj ve­likih, predvsem hollywoodskih projektov, v katerih igrate. Lahko poveste kaj vec o mednarodni in hollywoodski sce­ni, v katero ste vstopili skozi film Trikotnik žalosti? | Ruben Östlund ima zelo zanimive zamisli o evropskem umetniškem filmu. Preprican je, da gre za posebno formo tako glede produk­cije kot estetike. Trdno stoji za svojimi neodvisnimi produkci­jami; s producentom Erikom Hemmendorffom imata podjetje Plattform Produktion in delata resne stvari za resen denar. Po nagradi, ki jo je za kratki film Rop banke (Händelse vid bank, 2010) prejel v Berlinu, še bolj pa po uspehu filma Kvadrat (The Square, 2017), bi lahko naslednji film posnel z veliko produk­cijsko hišo, vendar je želel ostati pri svoji produkcijski logiki in pod svojimi pogoji. Kasting za Trikotnik žalosti je trajal dve leti. Cesa takšnega do takrat še nisem doživel. Srecevala sva se eno leto, veliko sva se pogovarjala, improvizirala, in vedel sem, da imam opraviti z necim povsem drugacnim kot dotlej. Druže­nje z njim mi je bilo v takšno veselje, da mi na koncu sploh ni bilo pomembno, ali bom vlogo dobil ali ne. 
»Moje formativno, mladostniško obdobje je bilo v 60. letih, ko je bil vpliv filma veliko mocnejši, kot je danes. Film je bil oblika dostopne množicne kulture: kinodvoran je bilo veliko in vstopnice so bile poceni. Ni obstajala delitev na umetniški in komercialni film. Kar je bilo v kinu, se je gledalo.«–ZB 

ZLATKO BURIC | FOTO PRIMOŽ KOSEC 
Je mogoce trditi, da so filmi, ki ste jih v preteklih mesecih sne­mali v ZDA, posledica Evropske filmske nagrade iz leta 2022? | 
Absolutno. Obstaja neka komunikacija med evropsko in ameri­ško kinematografijo. V teh filmih nimam glavnih vlog; poklicejo te, ker si jih navdušil v drugih filmih. Vedno sem malo presene-cen, kako vedo, kaj pocnem, ampak vedo; spomnijo se Dilerja – ti filmi so bili priljubljeni v Ameriki, sploh na neodvisni sceni. 
O ameriških režiserjih, ki so del tako imenovane filmske indu­strije, imamo velikokrat napacno podobo, saj so to pogosto ljud­je, ki so zrasli ob evropskih neodvisnih ali umetniških filmih in jih tudi dobro poznajo. Zato so veseli, da v njihovih projektih sodelujejo tipi, kot sem jaz. V filmu 2012 sem se znašel s po­mocjo Stephena Frearsa in filma Umazane lepe stvari, ta pa je do mene prišel prek Dilerja in Pawla Pawlikowskega, s katerim sem se nekoc spoprijateljil na festivalu v Motovunu. 
Hocem povedati, da obstaja neka prepletenost med tem, kar imenujemo evropski umetniški film ali neodvisni film in med ve­liko mednarodno oz. hollywoodsko mašinerijo. Ne smemo a pri­ori zavracati Americanov. Njihova logika je drugacna in zavedati se moramo, da nimajo subvencij in podpor. Moramo razumeti, da so njihova izhodišca povsem drugacna. Tudi ce delaš najce­nejši neodvisni film – ce ta propade, izgubiš ogromno denarja. 
Kaj pa vam osebno pomeni nagrada za najboljšega evropske­ga igralca? | Filmov ne delam zaradi nagrad in pohval – nimam takega ega. Imam strast do dela in zadošcenje dobim drugje. Se-veda se zavedam, kako stvari potekajo in kako je filmska produk­cija strukturirana ter da takšna nagrada pomeni, da sem postal veliko bolj viden kot igralec. Lažje se zaposlim in dobil sem rela­tivno veliko ponudb iz ZDA, kar olajša delo, saj so tam honorarji višji. Zaradi ameriških projektov imam vec casa, da grem v druge projekte. Moja izkušnja s Trikotnikom žalosti je bila na splošno odlicna, ne glede na nagrado, Rubena ne morem prehvaliti. Po-leg Refna je zame sodelovanje z njim gotovo najbolj pomembno. 
Kaj je z vašega vidika pri ponujenih vlogah najpomembnej­še – kar vas pritegne, verjetno ni vedno enako? | Ne, ni. Nabor stvari, ki sem jih naredil v zadnjem casu, je zelo pester. Igral sem na primer v Supermanu (James Gunn, 2025) in v filmu Nevesta (Bride, 2025) scenaristke in režiserke Maggie Gyllen­haal, ki ga lahko opredelimo kot umetniški film. 
Ko sem prvi dan prišel na snemanje Supermana, sem bil kar zme-den, saj sem dejansko igral v neobstojeci scenografiji, v ogromni dvorani pred modrim ali zelenim ozadjem brez vaj. Prvi dan mi je bilo zelo težko dekodirati, kako naj bi igral, delali smo pod precejšnjim pritiskom. Hitro sem se moral nauciti takšne igre, ki je pravzaprav poudarjena, zelo blizu gledališki. Obicajno v filmu nerad tako igram in mi je bilo najprej precej nenavadno, ampak zdaj lahko recem, da imam tudi to izkušnjo. Pravijo, da mi je dobro uspelo. V Supermanu sicer igram nevarnega dik­tatorja iz izmišljene države. Navdihnili so me politiki iz našega prostora v 90. letih – gledal sem njihove govore iz tedanjega casa, kar je bila grozna izkušnja. Zaradi tega sem na snemanje prišel razkurjen, režiser pa mi je rekel, cudovito, ti si pravi dik­tator. Na žalost sem imel za navdih veliko resnicnih primerov. 

Pri Nevesti me je pritegnilo besedilo, ki mi ga je poslala reži­serka. Nisem imel avdicije, preprosto me je poklicala, mi po­slala scenarij in vprašala, ali bi sodeloval. Prebral sem scenarij, ki se bere kot dobra literatura in me spominja na Williama Burroughsa. Zanimalo me je, kako se bo to prevedlo v filmsko zgodbo. Snemali smo v New Yorku in bilo je zelo prijetno dela-ti, dobro smo se povezali. 
Ena izmed stvari, ki me zagotovo pritegnejo, je sodelovanje z odlicnimi igralci. V filmu Volkova (Wolfs, 2024, Jon Watts) sem igral z Bradom Pittom in Georgeem Clooneyjem; to je podobno priložnosti igrati košarko z vrhunsko ekipo, kar cloveka seveda zanima. Pravkar sem igral v seriji Wonder Man (2025) z Benom Kingsleyjem in res je zanimivo igrati z njim, saj je mojster. Ver­jamem, da se na vsakem snemanju in od vsakega soigralca kaj naucim. Wonder Man ima tudi inteligenten in duhovito napi­san scenarij, Andrew Guest, ki je bil glavni scenarist projekta, je izredno zanimiva oseba in zelo dobro piše. V tej miniseriji igram ekscentricnega evropskega režiserja. Dogaja se v nekem super-junaškem vesolju, a ima pravzaprav vec plasti, prisotni so ele­menti komedije; na eni ravni je zabava, potem pa je veliko meta štosov, ki se nanašajo na družbo, film in filmsko produkcijo. 

Film Křbenhavn ne obstaja je bil prikazan tudi Sloveniji. Za­nimiv je lik oceta, ki ga igrate, njegovo absolutno vztrajanje v iluziji pri iskanju hcerke in sprejemanju oziroma nesprejema­nju njene usode. | V tem filmu je bil najbolj zanimiv scenarij; napisal ga je Eskil Vogt, znani scenarist, ki dela v tandemu z Joachimom Trierjem. Poznal sem ga, nisem pa poznal režiserja (Martin Skovbjerg, op. a.), ki je pravzaprav glasbenik, zelo znan na elektro sceni na Danskem. Besedilo, ki sem ga prejel od Vog­ta, je bilo tako nenavadno napisano, da je bilo že popolnoma razkadrirano in se je zdelo kot film. Vogt je bil ves cas tudi vple-ten v proces nastajanja filma. Ker je veliko besedila, je bilo težko igrati, ceprav mi je bilo všec, kar je napisal. Bila je zapletena naloga, ki sem jo vseeno sprejel z zaupanjem ter na koncu z ve­seljem. Cutil sem, da imam veliko vec svobode pri interpretaciji besedila kot obicajno; ko denimo jokam, tega sploh nisem na-crtoval, besedilo me je na samem snemanju pripeljalo do solz. 
Na splošno mi je najbolj všec struktura snemanja, ki je v enem delu zelo cvrsta, v drugem pa svobodna. Kot recimo improvi­ziranje pri glasbi, ko imaš dolocene iztocnice, sicer pa proste roke. Tako je recimo pri Refnu. Ni mi všec, ko igralci na filmu prevec samozavestno izgovarjajo besedilo ali repliko. Besedila se pogosto celo namerno ne naucim dobro, da potem zveni bolj pristno. Ker ljudje ne izgovarjamo jasno oblikovanih misli, de­lamo premore, se zatikamo, uporabimo napacno besedo ... 
Nekje sem prebrala, da izbirate like, ki so vam podobni, da to-rej skušate lik prilagoditi sebi in ne toliko sebe liku. Je to prin­cip, po katerem delujete? | Najbolj zanimivo mi je, ce najdem lik znotraj dobro strukturirane zgodbe, kjer lahko zacutim, da imam sam neko izkušnjo, ki jo lahko uporabim za gradnjo tega lika. Vcasih sem dovolj pogumen, da nasprotujem prvotnemu režiserjevemu namenu, sploh ce cutim, da lahko ponudim boljšo stvaritev. To sem storil z likom Mila v Dilerju, dodal sem mu vec plasti. Ali v Trikotniku žalosti, kjer si je Ruben sprva zamislil ostrejši konflikt med kapitanom, ki ga igra Woody Harrelson, in Dimitrijem, nato pa sem jaz naredil Dimitrija bolj všecnega ... 
To pride intuitivno. In je zelo odvisno od partnerja: ce v njem najdeš odziv in odgovor, potem gre. V vseh teh dobrih vlogah sem imel sreco, da sem imel super partnerje, na primer Madsa Mikkelsena in Kima Bodnio, ki sta vrhunska igralca, absolutno. 
To je carovnija dobrih filmskih režiserjev, ki imajo intuicijo, da združijo ljudi. Ne gre za spretnost ali vešcino, ampak zacutijo, da se razlicne senzibilnosti ujemajo in da se bo zato nekaj zgodilo. 
Vcasih izberem tudi filme, ki imajo ludisticno kvaliteto, veselje do igre. Ni nujno, da so komedije, gre preprosto za veselje do igre, za to, da ima film v sebi nekaj halucinantnega. 
Imam vtis, da je eden takih film Govorice (Rumors, 2024) Guya Maddina, ki je letos doživel premiero v Cannesu. Na-povedujejo ga kot premaknjeno satiro politike in ponorelega sveta, realnosti, v kateri živimo. | Filma še nisem videl, sem pa slišal, da se je obcinstvo v Cannesu zabavalo, odzivi so bili zelo dobri. V njem igram predsednika Evropske komisije in se poja-vim v finalu filma. Gre za srecanje voditeljev G7, ki se izgubijo in tavajo v gozdu. Film je delno grozljivka, delno družbena sa­tira in norcevanje iz politikov. Vse skupaj je en velik hec in za­nimal me je nacin upodobitve, ki je bil nekoliko surrealisticen. Sicer sem velik oboževalec Guya Maddina – snema nenavadne filme in uspelo si mu je izboriti ustvarjalno svobodo, zato sem vlogo sprejel, takoj ko me je poklical, še preden sem vedel, za kaj gre. Vzel bi vse, kar bi mi ponudil. 
Omenjate veliko filmov, serij. Jih radi tudi gledate? | Nisem filmski frik, nisem kot Refn, ki gleda tri filme na dan. Ko pogle-dam film, potrebujem še nekaj casa, da se moji možgani ohladi­jo. Poleg tega veliko snemam in poskušam igrati s svojo glasbe-no skupino. Toda obožujem platformo MUBI in v Křbenhavnu je dober kino, ki ga obiskujem. 
Kakšni so vaši nacrti za prihodnost? | Trenutno malo poci­vam. Imam veliko ponudb, kar je zelo prijetno, in moram priz­nati, da imam privilegij, da lahko izbiram projekte in besedila, nacrtujem pa tudi nove projekte na neodvisni sceni in v neka­terih manjših filmih. Berem scenarije, saj bi rad našel besedi-lo, ki mi res ustreza. Zdaj se odpravljam v Zagreb, kjer bom de­lal predstavo o mojem krasnem prijatelju Marku Breclju, kar me zelo veseli. Premiera bo v Zagrebu, predstavo pa si želimo pripeljati tudi v Slovenijo.