104
Ivo   Trošt: Stari dolg.
kaj škodovalo? — Groza ga je bilo teh mislij in   sklenil  je,  da  mora biti  jutri  —  kakorkoli
—   konec tem zmešnjavam.
Naslednje jutro so poleg mlina sejali pšenico. Ivan je uravnaval ogle in razore. Jerica je pa stopala bolj zaradi lepšega z motiko v roki za njim ter tu in tam zdrobila kakšno grudo prsti. Kar pade Ivanova motika kakor slučajno navskriž njene, on pa reče:
„Stoj! To delo ni zate, varuj se."
„Saj nihče ne mara zame!" — Potok solz ji zalije oči, obrne se strani . . .
„Kdo ti je to povedal:"
„Vsi me gledate kakor usiljenko. Moj Bog, ali nisem prišla poštena v hišo? Sem-li komu v sramoto?" In še huje je ihtela. To je Ivana tako zmehčalo, da bi ji kmalu sam otrl solze.
„Tiho, Jerica! Ne žaluj zastran tega, kar ni res. Nihče   te   ne   sme   žaliti."
—   Prijazno ji je položil roko na ramo, in ona se ni branila; molčala sta pa oba. Sčinkovec na bližnji hruški jima je delal kratek Čas, nekoliko bliže mlina se je oglašala taščica; na vrhu visokega oreha na dvorišču je pa senica nadaljevala svoj jednoliČni ci-ci-be, ci-ci-be, ci-ci-be-e! . . .
„Se manj sem kakor dekla  pri  hiši."
„To ni res ! Ako se za kakšno malenkost ni zgodila tvoja volja, zato še nisi dekla. Če ni drugače, bodi še to po tvojem."
Milo ga je pogledala, obrisala solze in rekla :
„Kako  si dober,   Ivan!
—  Minica mi je tako ljuba, tako pozna vsako mojo željo, mojo misel . . . Kar na
očeh mi pozna, kaj bi rada. -— V malem času se mi je tako priljubila kakor bi mi bila sestra."
Ivan je molčal, a ko bi hotel govoriti, moral bi pritrditi svoji ženki, da misli o Minici prav tako kakor ona.
Takoj po kosilu je zvedel stari Prašnik, da je nekdo drugi pravi gospodar v hiši.   Položil
je žlico na mizo, in niti molitve ni Čakal. Kar na tihem se je prekrižal in vstal od mize. Odložil je delavniško obleko, pokril prazniški klobuk, poiskal zakrivljeno palico med staro šaro   za   vrati   in   rekel, da   se   je odpravil na
Planinska pokrajina po s
božjo pot na Gorenjsko,  in sicer k Mariji Pomagaj  na Brezje.
Nihče mu ni ugovarjal. Ko so odmolili, vstala je Jerica in mu napravila ogel kruha rekoč: „Tukaj-le, oce, imate za kak grižljej na poti. V nekolikih trenutkih bodo kuhane klobase, ali hočete suher"
Ivo   Trošt: Stari dolg.
105
„Rajši suhe, da ne bom čakal."
„Dobro;   pa  prosim  vas,  izmolite  tudi za
me očenaš pred Marijinim oltarjem.  Saj veste,
da sem potrebna pomoči —." „Ne boj se, Jerica; prav rad."
ta po zimi. (Slikal A. A.)
„Še nekaj, oče! Mal darČek vrzite v pusico; tukaj-le je denar. In potem ne zabite, prosim, vsaj nazaj grede oglasiti se na mojem domu. Recite, da jih vsi lepo pozdravljamo ..."
Stari je obljubil in odšel.
Dva dni pozneje je že bila Minica pri Praš-niku.
To novico  je najprej zvedel Viktor Predal — zvedel po drobnem lističu s pošte.  Zvečer je   že šel pozdravit Minico, hotel je tudi zvedeti,  kaj   pomenjajo   neke   besede v  pismu. Mrak je legel na zemljo. Oblačno nebo je v kratkem obetalo dež. Mlinska kolesa so jednakomerno ropotala,   in  voda   je tiho šumljaje odtekala izpod jeza v staro strugo.   Blizu   tam na stezi je   čakala Minica. Groza jo je bilo, ko je premislila, kam je prišla in kaj poreče on, kateremu je zaupala   svoje srce . . .    Kaj bi se  zgodilo, ko  bi  jo  tu zasačil Ivan, ko bi zvedela Jerica?
Nekaj je zašumelo med vrbjem — moške stopinje!
— Bliža se Črna postava . . . Deklica se trese od strahu in razburjenosti kakor šiba na vodi.   On se  je   obrnil
—   — „Minica, tir Nisem mislil, da mi prideš tako daleč nasproti."
„ Hotela sem ti povedati nekaj posebnega, važnega. Tiho, da naju kdo ne sliši!
— Meni se zelo mudi. Torej čuj, Viktor: Zaupala sem tvojim poštenim besedam ; zato bi ne bilo prav, ko bi ti skrivala imenitno tajnost. Rajša trpim sama, kakor da bi bil pozneje z menoj tudi ti nesrečen. — Boljše je, da me zaradi tega takoj pustiš, kakor da bi mi pozneje kaj očital. Jaz sem grozno nesrečna, oh!"
„Zakaj, Minica :a „Zato, ker sem  — rojena."
„ Povej no, Minica! Mnogo sem že prestal na svetu . . . Ne strašim se zate niti smrti. Ako te vsi zavržejo, ti si in ostaneš moja zaročnica. Kdo mi more to braniti? Kdo mi more tebe vzeti:"
„In če ti povem, da imam že po rojstvu znak greha in sramote na sebi, ker sem postranska. — Mati je zastran tega nesrečna do danes, in oče . . . Ali poznaš Prašnikar" Dekle je govorilo jako težko. Viktor pa je zvedel vse.