Poljanska dolina 
Poljanska dolina, lepa in mila 
si zame za zmeraj najbolj! 
Tam zibala me je mati predraga 
in tamkaj je rodni moj dom. 
Krog tebe planine venec so zvile 
od Loke do daljnih Žirov. 
Ponosno nad njimi Blegoš kraljuje, 
očak vseh poljanskih vrhov. 
Ob cesti v dolino Sora se vije, 
njeni valovi se v soncu blešče. 
Žene pohlevna žage in mline, 
včasih besneča poplavlja pa vse. 
Po hribih in v dolini domačije, 
cerkve in bele vasice stoje. 
Okrog njih so vrtovi, polja, njive, 
za njimi gozdovi mogočni šume. 
Zvečer se j>esem vesela razlega, 
fantje so zbrani, na vasi pojo. 
Vsa dekleta na oknih slonijo, 
ob njih pa nageljni rdeči cveto. 
Dolina neznana, zdaj si poznana 
postala dalje in dalje okrog. 
Hotaveljski marmor, bogastvo urana 
sta v širni svet odprla ti pot. 
Poljanska dolina, ti podarila 
nam in zanamcem si velike može! 
Tavčar, Subici, Ažbe v svet ponesli 
so tvoje dotlej neznano ime. 
Prelepa dolina, draga in mila 
si mnogim, toda meni najbolj! 
Ne zabim te, ker vedno ljubila 
bom tvoje gore, doline, svoj dom! 
(Spisala Ančka Sumenjak) 
299