Peter Stefanoski RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CENTRU ZA SOCIALNO DELO SPECIFIČNOST POJMA POMOČI V SOCIALNEM DELU Ko Mesec (1990: 147-148) razmišlja o vedi socialnega dela, opozori na težave, ki se vežejo na samo ime vede. Predmet vede socialnega dela so procesi in metode pomoči ter solidarnosti kot aktivni in zavestni integracijski procesi. S socialnim delom navadno mislimo samo poklicno opravljanje tega dela. V razmišljanju, kako poimenovati temeljno vedo o procesih pomoči in solidarnosti nasploh (vključujoč tudi neformalne oblike pomoči v družbi in tudi sam sistem socialnega varstva) pa pre- dlaga ime, ki izvira iz grške besede boetheia (pomoč): boetika. V okviru te vede naj bi ohranili naziv socialno delo za strokovne oblike in metode pomoči. Torej: socialno delo kot praktična strokovna dejavnost boetike. Hitro lahko vidimo, da opredelitev pre- dmeta vede o pomoči poudarja posebnost socialnodelavskega diskurza. Procesi in metode pomoči in solidarnosti so namreč vedno v službi integracijskih procesov, tj., procesov, ki omogočajo socialno vključe- nost posameznika in skupin v širši socialni kontekst. Socialnodelavski diskurz prepo- znamo po umestitvi strokovne pomoči med točki socialne izobčenosti, izključitve, marginalizacije, nezmožnosti vpliva... in socialne vključenosti, integracije, sodelo- vanja, možnosti vpliva... (Stritih 1993:105). Goode (1993: 42-48) opozarja na težav- nost določanja, kdaj je lahko neki pojav pre- poznan kot socialni problem. Z definira- njem socialnega problema kot objektivnega pojava predpostavljamo obstoj konkretne. škodljive in ogrožuječe situacije oz. tovrst- nega ravnanja. Socialni problem je v skladu z objektivnim izhodiščem vsako ravnanje ali stanje, ki povzroča smrt, bolezen, slabša- nje kakovosti življenja v skupnosti ali zmanj- ševanje posameznikove zmožnosti obvlado- vanja življenja. Večja ko je stopnja škodljivo- sti in ogroženosti, pomembnejši je socialni problem. Določeno ravnanje ali stanje bi lahko ugotovili z metodo ocenjevanja objek- tivnih variabel in temu bi sledila primerna reakcija pristojne strokovne službe. Socialni problem pa lahko poskušamo, kot predlaga isti avtor, definirati tudi z vidi- ka subjektivnega doživljanja določenega ravnanja ali stanja. Ravnanje ali stanje opre- delimo kot socialno problemska takrat, ko sta zaznana kot taka, ko ju kot problemska prepoznajo udeleženci v situaciji, ali pa ju kot problemska določijo. Situacija, ki jo opredelimo kot socialni problem, mora biti moteča, nezaželena, in obstajati mora želja po njeni razrešitvi ali enostavnem izginotju iz življenja udeležencev. Socialni problem ne obstaja kot nekaj konkretnega, ampak je proizveden skozi medčloveške odnose. Zato govorimo o konstrukciji socialnega problema. Socialni problem je tisto, kar ljudje kot tako prepoznajo. Če obstaja objektivno škodljiva situacija, ki ni prepo- znana kot socialni problem, potem ne moremo govoriti o socialnem problemu. Obstoj konkretne škodljive situacije ni zadosten pogoj za definiranje socialnega problema, hkrati pa tudi ni nujen pogoj za obstoj socialnega problema. Po subjektivni definiciji ni strokovnjak ali znanstvenik tisti, ki definira socialni problem, ampak je to prizadeti človek. 215 PETER STEFANOSKI To je naslednja razločevalna poteza socialnodelavskega diskurza. Strokovno pomoč dobi človek, ki se je prepoznal kot človek v stiski. V primeru staršev, ki iščeta pomoč zaradi otrokovega drogiranja, sta v stiski prav starša, za otroka pa tega še ne moremo trditi. Pomoč je usmerjena v star- ševsko stisko, ki jo je treba kot tako defi- nirati in otroka povabiti k reševanju stiske staršev. V nadaljnjem postopku se lahko zgodi (je zelo verjetno), da bo lahko tudi otrok opredelil svojo stisko. Vzpostavi se lahko nekakšno soglasje o »družinski« stiski, ki je lahko temelj za nadaljnje skupno reševanje. Objektivna metoda definiranja social- nega problema razpolaga z merljivimi variablami škodljivosti in ogroženosti po- sameznikovega in družbenega življenja. V okviru subjektivne definicije socialnega problema pa so prav tako na voljo variable, ki jih lahko proučujemo kot konkretne po- jave. Goode ipp. cit.: 42-48) jih ob pojavu uživanja drog opredeli z naslednjimi odzivi javnosti. Prvič: uživanje drog povzroča v javnosti zaskrbljenost. To je opazno v zahte- vah, naj država, policija, zdravstvo, sociala, cerkev... kaj storijo. Drugič: kriminalizacija ravnanj, povezanih z uživanjem (nekaterih) drog. Tretjič: javno mnenje ocenjuje uživa- nje drog kot zelo resen nacionalni problem. Četrtič: v javnih občilih je uživanje drog hvaležna tema. Petič: institucionalna obrav- nava uživalcev drog prek policije, zaporov, psihiatrije, sociale, šolskih in vzgojnih pro- gramov, raziskovalnih ustanov in drugih. Torej lahko potrdimo, da je uživanje drog socialni problem. Po metodi objektivne de- finicije socialnega problema proučujemo variabli škodljivosti in ogroženosti, medtem ko konstruktivist v definiciji socialnega pro- blema raziskuje občutja, izjave in dejanja ljudi v situaciji, v kateri se nahajajo. Ravno pri obravnavi drogiranja se je treba zavedati razlik v objektivnem in subjektivnem pogledu na drogiranje. Na hitro in površno si lahko dovolimo trditi, da ni neposredne povezave med objektivno »škodljivostjo« posamezne droge in povzro- čenega razburjenja zaradi uživanja te droge (primerjava števila smrti zaradi posledic kajenja in zaradi posledic uživanja heroina se nam v Sloveniji kaže nekako v razmerju 1000: 1). PRAKTIČNO SOCIALNO DELO KOT RAZISKOVALNI PROJEKT Vsaka strokovna socialnodelavska pomoč je samostojen projekt. Z drugimi podob- nimi projekti ima lahko samo široka skupna izhodišča, nikakor pa ne sme izhajati iz statične tipologizacije socialnih stisk in njim primernih tipskih socialnodelavskih ravnanj. Socialnodelavski diskurz temelji na priznanju enkratnosti vsakega posame- znika. Tipologija uporabnikov socialno- delavskih storitev je lahko smiselna toliko, da logično omeji polje načrtovanja stro- kovne pomoči. Vstopiti kot strokovni delavec v proces pomoči z izdelano teorijo ni v nasprotju z instrumentalno definicijo problema, kot jo je predstavil Luessi (1990: 89-90: [Z]načilnost sistemske metodike socalnega dela je konduktivni moment definicije pro- blema v socialnem delu. Definicija problema [...] je v celoti instrument za ravnanje; zato govorimo o metodičnem principu instru- mentalne definicije problema. »Konduktivna« je, ker povezuje v celoto, če je le mogoče, vse za reševanje problema pomembne osebe [...] glede na skupno dojemanje problema in skupno zamisel/ koncept njegove rešitve. Ko za problem pomembna oseba sprejme definicijo problema, se spremeni v osebo, ki je v rešitvi udeležena; saj ima definicija so- cialnega problema povsem operacionalni pečat; določa delne cilje in opravilne korake v reševanju problema in daje vsakemu udele- žencu naloge ravnanja. Če se socialnemu delavcu posreči resnično instrumentalna, torej operacionalna in konduktivna defini- cija problema, je s tem ustvaril temelj sistem- skega procesa njegovega reševanja, da, s tem je že storil dober del sistemsko operaciona- lizirajočega dela. Teorija je enostavno temelj, ki na podlagi instrumentalne definicije problema omo- goči iskanje možnih rešitev v določeni 216 RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CSD smeri. Teorija mora biti dovolj abstraktna, da lahko z njenim pojmovnim aparatom razumemo in interveniramo v vsej razno- likosti konkretnih socialnih stisk in težavah, in hkrati dovolj konkretna, da v njej naj- demo smernice za ravnanje v problemski situaciji človeka, ki je v stiski »tukaj in zdaj«. V teoriji učenja je reševanje problema posebna faza srečanja z nalogo. V tej fazi uporabimo vse svoje znanje in ga na bolj ali manj sistematičen način preskušamo, da bi rešili problem. Ko se nam to posreči, poskušamo naslednji problem rešiti na enak način. Če se nam posreči, lahko tr- dimo, da smo se naučili reševati določene naloge. V delu z ljudmi v stiski obstaja velika nevarnost, da se naučimo izvajanja pomoči in rutinsko opravljamo svoje poslanstvo. V institucijah, kot je npr. center za socialno delo, je mogoče s takim odnosom do »strank« brez večjih težav dočakati pokoj- nino. Tak tip strokovnega delavca skrbi zlasti zase in za svoj »duševni mir«, za potrebe človeka v stiski pa se ne zanima, če se po naključju ne prekrivajo z njegovim videnjem možne pomoči. S postopki oblikovanja teorije (indu- ktivna teorija) opredeli strokovni delavec širok pojmovni okvir, v katerem bo skupaj z udeleženimi v problemu preverjal možno- sti najoptimalnejših sprememb v odnos- nem sistemu, ki peljejo k zmanjševanju socialne stiske. V postopku definiranja problema, pred- videnega končnega idealnega stanja odno- snega sistema, storjenega prvega koraka in ocene njegove učinkovitosti uporablja so- cialni delavec smernice akcijskega razi- skovanja. Z metodološkim postopkom študije pri- mera pa bo poskušal kot znanstvenik preve- riti veljavnost svojih teoretskih izhodišč, uspešnost in učinkovitost strokovne pomo- či in medsebojno povezanost teorije in učinkovitosti pomoči. Bouwkamp (1995:23-24) predstavi stro- kovna ravnanja na podlagi dvodimenzio- nalne klasifikacije povezanosti-skrbi za druge in avtonomije-skrbi zase. Strokovno ravnanje, ki ga opredeli za najprimernejše in najbolj učinkovito, je tisto, v katerem socialni delavec skrbi zase in hkrati tudi za človeka, ki pri njem išče pomoč. Pristop k človeku v stiski s pozicije »naučenega« strokovnega ravnanja degradira človeka v njegovi enkratnosti. Tudi odnosna in oseb- na stiska je manifestacija njegove osebnosti. Socialni delavci moramo ravno zaradi tega zavzeti strokovno pozicijo, iz katere je razviden instrumentalni pristop k izvajanju pomoči. Enakopravno sodelovanje človeka v stiski pri opredelitvi svojega lastnega problema, njegovega pomena in načinov reševanja je temelj načela instrumentalne definicije problema. Pri delu z ljudmi s socialnimi stiskami in težavami je največkrat zelo težko hitro oce- niti uspešnost strokovnega ravnanja. Social- ne stiske odražajo delovanje odnosnega sistema, ki ni dovolj zadovoljujoče za njegove člane. Sprememba kot del procesa razvoja odnosnega sistema, ki pelje k bolj zadovoljujočemu delovanju, se mora vanj vrasti. V procesu spreminjanja bo odnosni sistem težil k temu, da se čim manj spre- meni. Težava ali morda celo »nemožnost« so- cialnega diskurza je v tem, da nam uspešna pomoč pri prvem, drugem, tretjem... po- dobnem primeru ne daje jamstva za upo- rabo enakih postopkov pomoči naslednje- mu odnosnemu sistemu. Miselne redukcije možnih vzrokov in načinov popravila, ki si jo skozi svojo strokovno kariero pridobiva npr. avtomehanik in jo s pridom uporablja za bolj učinkovito delo, si socialno delo ne more privoščiti. Metodo študije primera lahko uporab- ljamo kot evalvacijsko metodo, s katero ocenimo korektnost in strokovno uteme- ljenost socialno delavskih ravnanj. Težava in hkrati izziv strokovnega socialnega dela leži v poskusu evalvacije uspešnosti pro- cesa dajanja pomoči, ki je vedno znova enkraten, kot so enkratne človeške stiske, ki jih doživlja enkraten in neponovljiv posameznik. Povsem človeško je, da svoje videnje primernosti določene situacije ali odnosa ponujamo kot edino veljavno vsem ostalim. Težko pristanemo na dejstvo, da ima drugi drugačna merila. Zdravorazum- ski pogled ocenjuje uspešnost intervencije socialnega dela glede na to, kako se končno stanje ujema z zdravorazumsko »javno« 217 PETER STEFANOSKI definicijo dobrega, zdravega, poštenega, koristnega... Zato je toliko pomembneje vztrajati pri cilju socialnodelavskega poj- movanja pomoči: transparentnost odnosne situacije, stopnja sodelovanja udeleženih v problemu pri njegovem reševanju in socialna vključenost. POMEN DELOVNE TEORIJE PRI DOLOČANJU CILJA STROKOVNEGA RAVNANJA Prepoznati lastno delovno teorijo o vzroku socialnih stisk je pomembno za ohranjanje svoje strokovne (znanstvene) pozicije v ravnanju z odnosnim sistemom v stiski. V vsaki interakciji prezentiramo svoje videnje sveta. Strokovna interakcija pa se od vsak- danje razlikuje v strokovni namembnosti; v socialnem delu je to pomoč pri socialnem vključevanju članov odnosnega sistema. Brez izdelane in dorečene teorije ne bi vedeli, kaj kot strokovni delavci hočemo. Ljudje v stiski bi bili tisti, ki bi vodili proces »pomoči«, in ker so ga vodili že prej, je velika verjetnost, da se ne bi nič spremenilo. Na tej točki pa se skriva naslednja velika nevarnost. Predmet vede socialnega dela je, kot pravi Mesec (pp. cit: 146): rj univerzalni proces pomoči človeku v stiski na družbeni, interpersonalni in individualni ravni in metode pomoči. [...] Posameznik je v žarišču socialnega dela; kako bomo poskr- beli za njegovo stisko, ali bomo delali nepo- sredno z njim, ali posredno z njegovim oko- ljem, je stvar strokovne metode. Ne smemo pa ga spustiti izpred oči. Ta stavka, iztrgana iz konteksta, bi lahko površnega bralca napotila k sprejemanju socialnega delavca kot vsevednega strokov- njaka. Predpostavljata namreč, da obstaja pomoč kot taka in da lahko nekdo poskrbi za stisko, ki jo doživlja njegov bližnji (po- novno opozarjam, da sta stavka iztrgana iz širšega konteksta in da avtor niti po naklju- čju ne razume pomoči in skrbi za stisko na način, s katerim nameravam postaviti pod vprašaj pojem pomoči). Vprašanji, kdo in kdaj potrebuje pomoč in do katere mere lahko odloča o tem, ali jo bo sprejel ali ne, temelji tako na etičnem in moralnem videnju človeka (zdravorazum- ski pogled) kot tudi v »ekspertni« vseved- nosti znanstvenih ved. Vprašanje pomoči, skrbi za drugega in ekspertno ravnanje pri delu z ljudmi, je Dragoš (1995: 32-33) zastavil takole: Skrb [mišljena kot zaskrbljenost, stiska] je pri Heideggru prepoznana kot osrednja katego- rija oziroma temeljni element v strukturi člo- vekove eksistence. Mislim, daje tak poudarek pomemben zlasti za poklice, ki imajo nepo- sredno opraviti z ljudmi, saj je prav razumetje skrbi lahko eden od samoomejitvenih nači- nov tehnične (veščinske) naravnanosti teh poklicov. Če, na primer, pomoč konkretne- mu človeku razumemo kot vprašanje izbire ustreznega tehničnega postopka, tj., ustre- znega pred tem postavljeni diagnozi, potem navadno jemljemo skrb, tesnobo, strah, voljo, željo zgolj kot znak, kot spremljevalno oko- liščino, ki opozarja na nekaj bolj temeljnega, kar naj bi tičalo nekje zadaj in kar je to skrb, strah, tesnobo itn. povzročilo. Seveda eks- pert vidi svojo poklicanost v tem, da išče »ne- kaj nekje zadaj«, tisto zaresno, kar povzroča skrb, tesnobo in kar je nepoklicanim skrito. Ima pripomočke, da to najde, in vselej tudi »najde«. V nasprotju s temi se »humanistični« eksperti, ki uporabljajo »mehkejše« metode, sicer odpovedo poziciji Vsevednega in pre- formulirajo svojo vlogo zgolj v vodiča, ki klientu »le« pomaga, da on sam odkrije »za kaj gre«, da sam formulira ta »zakaj« in se sooči z njim — vendar je tak vodič še vedno Vodič, ker je tisti, ki najbolj ve. V obeh prime- rih so skrb, strah, tesnoba, želja le pokazatelji, zgolj simptomi česa drugega, in obravnava teh stanj še vedno sodi v okvir simptomatike. Heidegger pa opozarja, da gre tu za nekaj več. Skrbi, strahu, tesnobe, želje, volje in podob- nih razpoloženj ne jemlje kot simptome (nečesa), pač pa kot eksistenciale, tj., kot ele- mente človekove eksistencialitete (strukture njegove eksistence). Od teh je skrb temeljni element, kar pomeni izvorni in izhodiščni konstituens mene samega kot tu-biti. Izvajanje pomoči v socialnem delu pomeni priznavanje avtentičnosti občutjem stiske. Šele ko je ta pravica človeku v stiski prizna- 218 RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CSD na, lahko nadaljujemo s tehnikami pomoči (npr.: v skladu z instrumentalno definicijo problema uporabljamo tehnike animiranja, suporta, usmerjanja, pogajanja...). Nevarnost, o kateri sem govoril, se skriva prav v ekspertnem določanju človeške stiske. To je nevarnost, da preslišimo in prezremo avtentično stisko posameznika in njegovih bližnjih. Ekspert se postavlja v položaj, iz katerega ocenjuje ne samo, kaj je lahko stiska in kaj ne, temveč tudi, kaj mora biti stiska (npr.: obravnava uporal> nikov psihiatričnih uslug, uživalcev drog...). In če človek ne razume, da je v stiski, ga bomo pač »stiskali«, dokler ne bo razumel... Bolj ko je določena institucija »totalna«, večji mojstri so njeni eksperti pri iskanju »materiala«, ki bo potreben njihove pomoči. Človek v stiski, ki se bo srečal s takim eks- pertom, nima možnosti predstaviti svoje »avtentične« stiske. Ekspert bo v enem od delčkov njegovega vsakdanjega življenja prepoznal »totalizirajoči« simptom, ki določa njegovo stisko. Ne bo ga motilo, da človek v stiski zavrača njegovo interpre- tacijo. Še več, to bo samo kronski dokaz, da se kot ekspert ne moti. Pomoč pri socialni vključenosti ljudi s posebnimi potrebami, ljudi z »one strani«, pa ne moremo ocenjevati s takimi merili. Merila sicer morajo vsebovati elemente za- konsko veljavnih norm (npr. javnega reda in miru), vprašanje pa je z merili obče mo- rale (npr. promiskuiteta, homoseksualnost, namerna nezaposlenost, potepuštvo, drogi- ranje, čudno oblačenje, sodelovanje v ver- skih sektah...). Discipliniranje in normali- zacija vsekakor nista prednostni nalogi so- cialnega dela. Pomoči človeku, ki je v stiski zaradi transgresije »nepisanih« družbenih pravil, ne moremo zvesti na enostavne postopke normalizacije in discipliniranja. Strokovna socialnodelavska pomoč je v za- gotavljanju razvidnosti (transparentnosti) posameznikovega položaja v družbi in v skladu s razvidnostjo situacije pomoč temu človeku pri zagotavljanju kar največje sto- pnje socialne integracije. Posameznik se bo v skladu z videnjem svojega položaja v družbenem sam odločil, ali bo in koliko bo spremenil svoja ravnanja. Socialno vključenost posameznika razu- mem kot določeno stopnjo gotovosti o tem, na koga se lahko v stiski obrne. Socialno »vključeni« posameznik lahko občuti tudi zelo intenzivno doživete stiske, vendar svo- je bližnje prepoznava kot pomembne ose- be, ki mu lahko pomagajo pri soočanju s stisko in njenem razreševanju. Ima tudi do- volj socialnih, odnosnih »znanj«, da te bliž- nje animira za reševanje lastne oz. odnosne stiske. Socialne stiske so zanj vir bolj ali manj neznosnih občutij, vendar kljub temu ve (ali vsaj sluti), da si lahko v sodelovanju s svojimi bližnjimi pomaga. Del socialnega konteksta, ki ga posame- znik uporablja pri reševanju lastne stiske, so lahko tudi različne institucije — zdravst- veni domovi, policija, sodišče, banke, raz- lične zakonske in družinske posvetovalnice, centri za socialno delo... Ko se človek v stiski, glede na naravo te stiske, smotrno obrača na te institucije z zahtevo, da mu pomagajo, je to samo dokaz več, da je »pri- merno« socialno integriran. Človek pa, ki nima dovolj »odnosnih znanj«, bo od svojih bližnjih in od omenjenih institucij pričako- val nemogoče. Zato bi bilo tako pomem- bno, da bi institucije v okviru svoje »totalno- sti« ustvarile nekaj praznega prostora za človeško srečanje s temi posamezniki in jim pomagale pri definiranju njihovih stisk. Na centrih za socialno delo v Sloveniji se v zadnjem času poglobljeno ukvarjajo prav z uvajanjem tako imenovane prve socialne pomoči, ki, poenostavljeno povedano, po- meni prav definiranje socialne stiske z vidika njene vpetosti v socialni kontekst in prepoznavanja za reševanje stiske pomem- bnih drugih (posameznikov in institucij) v tem kontekstu. IZHODIŠČA ZA SOCIALNODELAVSKO OBRAVNAVO DROGIRANJA Za uspešno strokovno delo z uživalci drog in njihovimi bližnjimi je treba imeti razči- ščena temeljna osebna in strokovna vpraša- nja v zvezi z uživanjem drog. Jasna delovna teorija drogiranja (podvržena vsakodnev- nemu preverjanju ob srečevanjih z uživalci drog in njihovimi bližnjimi), ki jo strokovni delavec uporablja kot smerokaz pri delu z 219 PETER STEFANOSKI uživalcem in njegovimi bližnjimi, naj bi za- dovoljila naslednje pogoje (Peele 1985:72): • upošteva naj farmakološke, izkustve- ne, kulturološke, situacijske in osebnostne komponente drogiranja pri opisovanju »odvisniškega« vedenja; • pojasni, zakaj so nekatere droge bolj »zasvajajoče« v nekaterih okoljih, za dolo- čene posameznike, v določenih življenskih razdobjih...); • pojasni za drogiranje opredeljujočo podobnost občutij, ki je opažena pri vseh ravnanjih, ki jih doživljamo kot kompul- zivna; • pojasni, kako »odvisniško« vedenje preplavi »normalne« oblike življenja Sam bi dodal, da je nujno upoštevati tudi izkazano zmožnost mnogih, da sami prene- hajo jemati droge.' Prikaz razdelane delovne teorije drogi- ranja je lahko tema novega članka. V tem članku pa bi želel poudariti samo nekaj temeljnih razlik med koncepti, povezanimi z drogiranjem, ki so skladni s splošnimi metodičnimi načeli in ravnanji v socialnem delu, in tistimi koncepti, s katerimi si social- ni delavec sam onemogoči učinkovito stro- kovno pomoč ljudem, ki so v stiski zaradi drogiranja. DIAGNOZA Kot prvega od teh ponujam v razmislek koncept diagnoze (gr. iz dia- v zloženkah: pre-, raz-...,^«05/5 spoznanje). Socialno delo mora biti pragmatična de- javnost. Izhajati mora iz optimizacije spre- memb odnosnega sistema. Ukvarja se s položajem »tukaj in zdaj« odnosnega siste- ma, katerega član uživa drogo. V odnosni strukturi in odnosni ekonomiji išče poten- ciale, ki lahko optimalno (nikakor ne ideal- no) razrešijo odnosno stisko, ki je povezana (tudi) z uživanjem drog. Smoter strokov- nega dela tako ni enoznačno opredeljen (abstinenca, na primer, je samo ena od možnosti razrešitve problemske situacije). Končni smoter je opredeljen v diskurzu socialnega dela kot socialna vključenost. Zelo redki so primeri, ko se pri strokov- nem delavcu oglasi uživalec drog in navede kot razlog prihoda težave z uživanjem droge. Navadno navaja težave v zvezi s tis- tim, kar Luessi (po Stritih 1993:116) opre- deli kot temeljne predmete socialnega dela — namestitev, prehrana, uporabni pred- meti, denar, zaposlitev, vzgoja, varstvo in človeški odnosi s soljudmi. Ko stranka navede razlog svojega priho- da, še ni »diagnosticirana«. Ljudje težko sprejemamo konkretnost, ki ni klasificirana v neki abstrakten pojem. Ko pojav, dejanje ali osebo prepoznamo kot določen tip, se obnašamo bolj suvereno in odločno. To ni nič nenavadnega, če vemo, da je proces socializacije in inkulturacije v bistvu učenje socialnih vlog. Pojav, ki ga ne moremo na hitro umestiti v eno od priznanih kategorij, nas vsaj zbega, če že ne prestraši ali odvrne. Da bi to negotovost zmanjšali, poskušamo na vsak način umestiti določen pojav v eno od tipskih oblik. Diagnosticiranje v prvem pogovoru (ali pogosto celo pred njim!) je zelo samovšečno in predvsem nepotrebno ravnanje. Kot pravita De Vries in Bouw- kamp, je diagnoza procesno dejanje in sploh ni treba, da jo postavimo pred začet- kom obravnave. Kot najboljšega od načinov za to, da zvemo, kaj je težava človeka v stiski in njegovih bližnjih, predlagata reševanje prijavnega problema (de Vries, Bouwkamp 1995:160). Miller (v Macdonald, Patterson 1991: 137-138) prepoznava kot eno od velikih ovir pri motiviranju uživalcev drog za spre- membo prav samo dejanje diagnoze. Stro- kovni delavci težimo k temu, da človek v stiski sprejme našo strokovno oznako svo- jega stanja. Pripravljeni smo ga razumeti, mu pomagati, se boriti za njega in z njim, samo če nam prizna, da je zasvojen. Kariki- rana oblika tega razpoznavnega dejanja so predstavljanja pri srečevanju Anonimnih alkoholikov: »Dober dan, jaz sem Peter, sem alkoholik...« Vendar se tam srečujejo ljudje, ki so skozi celo vrsto življenjskih izkušenj ugotovili, da potrebujejo specifično po- moč. Drug drugemu so jo pripravljeni in sposobni dajati ob sprejemanju skupnih izhodišč. Zato ima te vrste avtodiagnoza ugoden »terapevtski« učinek. Tudi vztraja- nje pri postavljeni »diagnozi« v terapevtskih skupnostih ima svoj terapevtski učinek. 220 RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CSD Velika večina ljudi, ki prihajajo v stik s strokovnimi delavci na centrih za socialno delo in so v stiski zaradi dogiranja, ne more z gotovostjo reči, kaj je njihov problem, kaj si želijo na daljši rok in kaj pričakujejo. Vedo samo to, da nekaj ni v redu, da tako ne želijo živeti in da jim morda lahko kdo pomaga. Priznanje človeka v stiski, da je zasvojen, nima nobene praktične teže, če ni to po- sledica razvidnosti dogajanja v njegovem odnosnem sistemu. Znotraj problemskega sistema lahko diagnoza oz. v tem primeru kar stigma (gr. stigma, stigmatos vbod, pega; vtisnjeno ali vžgano znamenje, žig, npr. v antiki na sužnjevem telesu) prepreči nujno sodelovanje vseh pomembnih članov sistema pri instrumentalni definiciji odnos- nega problema in preobrazbi problem- skega sistema v sistem reševanja problema (prim. Luessi, op. cit.: 84). Postavljena diagnoza deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba. Iz izkušenj lahko tudi povem, da nekorektno postavljena diagnoza marsi- komu, ki je v stiski, onemogoči reševanje resnične stiske. Drogiranje kot oblika sim- ptomatskega vedenja (prim. Izkustvena družinska terapija, 1995: 147) oz. nado- mestnega vedenja (prim. de Vries, Bouw- kamp, op. cit: 27-35), lahko uspešno zakrije avtentično odnosno stisko. Vztrajanje pri obravnavi izključno drogiranja je lahko zato za ljudi v stiski samo izguba časa. Seveda pa je treba videti drogiranje kot vedenje, ki moteče vpliva na proces pomoči. Iz tega zornega kota in z vztrajanjem pri struktu- riranju drogiranja na ta način, da bo stro- kovno delo mogoče, je ne samo mogoče, temveč zelo verjetno, da se bo kmalu pokazal avtentični vzrok odnosne stiske. Drogiranje je lahko del vzroka te stiske, ni pa to nujno. Strah pred nekorektnostjo strokovnega ravnanja, ki temelji v »zdravem razumu« (v posmehljivem pomenu besede) in se ute- meljuje z bojaznijo, da bomo morda kakšne- ga zasvojenca spustili skozi obravnavo, ne da bi mu povedali, kar mu gre, je samo dokaz nekorektne strokovne obravnave. Vsakdo nas lahko prevara, toda če vztra- jamo pri socialnodelavskih metodičnih izhodiščih, ta možnost sploh ne obstaja. V skladu z instrumentalno definicijo proble- ma je mogoče »prevarati« samo sebe (seve- da ob vztrajanju socialnega delavca na strokovnih temeljih in nepopustljivosti pri procesu definiranja problema). Kazen za »prevaro« je vrnitev v »izhodiščno stisko«. In to je s strokovnega vidika naslednji korak v procesu prepoznavanja svojega položaja v odnosnem sistemu. Nevarnost, da bi pacienta s sugestijo zvedli na napačno pot, s tem, ko bi ga »prepričali« o stvareh, ki jih sami verjamemo, on pa jih ne bi hotel sprejeti, je prav gotovo neizmer- no pretirana. Analitik se je moral vesti zelo nekorektno, če se mu je pripetila takšna nesreča; predvsem si lahko očita, da pacientu ni pustil do besede. (Freud 1996: 213). Torej: če smo spregledali, da se kdo drogira, pa vztrajamo pri drugih pomembnih vidi- kih njegovega življenja (npr. šolanju, zaslu- žku, starševstvu...), potem nas bo sam kma- lu opozoril na to, da se mu v določeni točki izvajanja načrtov vedno znova prikrade neko ravnanje, ki jih poruši. In nasprotno: če vidimo, da je njegov problem zlasti v drogiranju, pa tega sam ni (še) zmožen pre- poznati, moramo vztrajati pri instrumental- ni definiciji problema in slej ko prej bo človek v stiski opazil tudi drogiranje kot del svoje stiske. Korektno strokovno socialno delavsko ravnanje bo v obeh primerih pripeljalo človeka v stiski do podobne ugotovitve — drogiranje je tudi del stiske. LAGANJE IN ZANIKANJE Z ljudmi v stiski ni smiselno razglabljati o resničnosti njihovih izjav zaradi resnice same. Resnica kot življenska izkušnja je tako ali tako konstrukt, s katerim si človek postavi okvir, ki osmišlja njegovo ravnanje in doživljanje. Vztrajam, da ljudje v stiski sami raziščejo skladnost svojih izjav s svojo subjektivno resničnostjo, ki je še niso pri- pravljeni podeliti z drugimi. Ne dovolim jim izrekati obljub, ki jih ni mogoče preveriti (npr., ali se bo v prihodnjem tednu drogiral ali ne). Vedno pa se dogovoriva, da se bo poskušal držati dogovorjenega, naslednjič pa se bova pogovarjala o tem, ali mu je to 221 PETER STEFANOSKI uspelo ali ne. Pogovor usmerjam zlasti v razumevanje človekove stiske, resničnost lastnih izjav pozna vsak sam. Izkušnje mi kažejo, da mi v prvih nekaj razgovorih veliko ljudi »laže« — podaja neresnične informacije —, ko pa ugotovijo, da jim to niti ne koristi niti ne škodi najinemu odnosu, nehajo. Ker jim s »tolerantnostjo« zagotav- ljam relativno varen »prostor jaza«, v kate- rem lahko sami raziskujejo svoje odzive na odnosne stiske, se hitro usmerijo v iskanje primernejših ravnanj za odpravo odnosne stiske. Zagotovitev podatkov, ki jih na CSD potrebujemo za strokovno delo in morajo biti v skladu z stvarnim stanjem, pa so stvar različnih evidenc (evidence o stalnem bivališču, zdravniška potrdila itn.) in niso predmet svetovalnih razgovorov. Nihče si ni s podajanjem neresničnih izjav v sveto- valnem procesu pridobil nobene koristi, zato se mi zdi nesmiselno, da bi vložil v ra- ziskovanje resničnosti izjav preveč energije. Jasno je, da na očitno izrečeno neresnico odreagiram. Na tiste drobne laži, ki v bistvu kažejo na stisko človeka in s katerimi po- skuša definirati željeno stanje odnosnega sistema, pa se odzovem s tem, da človeku v stiski ponudim, da še enkrat razišče svoje videnje situacije. Če kdo trdi, da lahko abstinira, kakor dolgo hoče, ga povabim, da se želim naslednjič z njim pogovarjati o občutjih, ki jih bo zaznal pri sebi, če bo v naslednjem tednu kaj spil. Torej ga ne pozivam k abstinenci, ker bova padla v igro, kdo bo koga prepričal (resnica o pitju ne bo več pomembna, pomembno bo, ali me bo prepričal, da ne pije), ampak ga prek raziskovanja njegovih občutij vabim, da prepozna svoja ravnanja. Pozornost tako prenesem iz odnosa med človekom v stiski in menoj v dogajanje znotraj njegovega »izvornega« odnosnega sistema. V skladu s konduktivno definicijo problema torej dovoljujem, da človek v stiski sam poskuša definirati problem in v okviru te definicije že poskuša iskati načine razrešitve. Ljudje hitro uvidijo, da pri definiciji problema, ki izhaja iz neavtentičnih predpostavk, nasto- pijo težave pri njegovem reševanju. Če jim pustim oziroma samo pomagam, da pridejo sami do te ugotovitve, potem hitro prene- hajo prikrivati resnico (vsaj sebi). Kot pravi Fuchtmann (po Stritih 1992: 143), se v primeru neposrednega odpiranja vprašanj o zasvojenosti nujno zapletemo v laži. Sistemi lažnih znakov vodijo oba, člo- veka v stiski in strokovnjaka, v zaprt krog. Iskanje objektivne resnice zaradi resnice same je pri obravnavi človeške stiske nesmi- selno. Subjektivnost doživljanja resničnosti zahteva osebno in odnosno raziskovanje in definiranje resničnosti pri vsakem članu odnosnega sistema. Strokovni delavec, ki pomaga v tem procesu, je, kot zatrjuje Fuchtmannn, upravičen do postavljanja samo »takih zahtev, ki kliente zmerom zno- va vržejo nazaj, da pristane pri samem sebi«. Dokazovati človeku v stiski, da laže, je dejanje, za katerega bi lahko uporabil naslednji Hribarjev zapis: »Ko hočemo laž spraviti s sveta laži, se nam zato beseda spreminja v proti laž. Kajti z besedami, četudi ne želimo in nočemo lagati, resnice ne sestavljamo, marveč jo trgamo narazen« (Hribar 1990: 216-217). Laž je smotrna, ker poskuša človek z izjavo laži ohraniti svojo osebno integriteto. Z njo si poskuša zagotoviti tisti »za jaz varen« prostor, ki mu bo omogočil nadaljnji razmislek. Če zasluti, da je ta varen prostor ogrožen, bo okrepil obrambo prostora, se zatekal v nove in nove laži in v končni fazi lahko celo izgubil stik z resničnim dogaja- njem. Laž je poskus, ohraniti kontrolo nad dogajanjem v odnosnem sistemu in hitro- stjo sprememb v tem sistemu. Zanikanje in laganje sta lahko predmeta odnosne refle- ksije, nikakor pa ne predmeta objektivnega ugotavljanje skladnosti izjav z dejanskim stanjem. Kot človek imam pravico, da vedno znova odreagiram na izrečeno laž, kot stro- kovni delavec pa moram laž videti tudi v zgoraj omenjenem kontekstu. Ko človeka v stiski prepričam v neresničnost (lažni- vost) njegovih izjav, prevzamem del odgo- vornosti za njegovo odločitev — to pa je ravno tisto, kar si človek v stiski, nosilec simptoma (simptoma kot življenske izgube, prim. de Vries, Bouwkamp, op. cit: 34), želi. S tem pa si zapre velik del možnosti za dinamično rešitev svoje odnosne stiske. Mnogi praktiki strokovnega dela z uži- valci drog ugotavljajo, da sta zanikanje in 222 RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CSD laganje njihove lastnosti. Ne vedo sicer natančno, ali je laganje posledica drogiranja ali pa je drogiranje posledica njihovega temeljnega odnosa do drugega, ki je lažniv. Pri delu z uživalci zahtevajo odločno kon- frontacijo, vztrajanje pri argumentaciji in zahtevajo, da se razčisti, kaj je resnica. Miller (vMacdonald, Pattterson,op. cit.: 137-138) pa v laganju in zanikanju prepo- zna odnosni vedenjski vzorec, ki ga izzove strokovni delavec. Odnosna situacija, ki jo lahko strokovni delavci s svojimi nemo- gočimi zahtevami — govori resnico in hkrati tisto, kar hočem slišati — tako hitro ustva- rimo, sili človeka v stiski, da se zateče v laž in zanikanje. Samo tako lahko vsaj na zunaj zadovolji naše zahteve. Silimo ga v nemogo- čo izbiro, s čemer dosežemo eno od dveh možnosti. Prva je, da se v položaju nemo- goče izbire zave, da strokovni delavci kljub vsemu nismo »vsemogočni« in se zato lahko umakne, zbeži, se ne vrne več, ne sodeluje, skratka, strokovno delo z njim je pretrgano. Druga možnost, o kateri sanjarijo vsi stro- kovni delavci, ki »zdravijo s karizmo«, pa je, da se v situaciji nemogoče izbire človek v stiski zlomi. Tak človek nato »prostovoljno« razreši to nemogočo situacijo s podelitvijo avtoritete strokovnemu delavcu. V popol- nosti se mu podredi in sledi njegovemu vodenju v boljšo prihodnost. O avtentično- sti reševanja stiske (in tudi same stiske) člo- veka, ki se je obrnil po pomoč, ni več sledu. Opozoriti je treba na razlikovanje med dvema situacijama nemogoče izbire. V prvo zaide uživalec drog zaradi zahtev svojih bližnjih, da jih prizna kot pomembne in avtonomne, z njihovimi zahtevami, življenj- skimi vizijami in željami. Strokovno delo v tej situaciji je usmerjeno prav v usposab- ljanje bližnjih, da izrazijo svoje zahteve, da si izborijo svojo avtonomijo v odnosu z uživalcem drog in mu hkrati omogočajo varen »prostor jaza«, da bo te zahteve pre- poznal kot legitimne, o njih razmislil in se odločil v skladu s svojimi življenjskimi vizijami. Vendar ni mogoče ostati pri istem vzorcu drogiranja in pristati na odnosne spremembe (spremembe v strukturi in hierarhiji, spremembe v možnosti vpliva na dogajanje, spremembe v stopnji vključe- nosti v življenje ostalih...). Kot rečeno, se lahko iz te situacije umakne in poustvari podobno odnosno situacijo z drugimi, ali pa se podredi »avtoriteti« drugega in spre- meni svoj vzorec drogiranja — sam s pomo- čjo svojih bližnjih ali s strokovno pomočjo. Drugo obliko situacije nemogoče izbire pa mu lahko v strokovnem procesu pomoči izdela strokovni delavec na podlagi kvazi strokovnih izhodišč. Že omenjena dilema — govori resnico in hkrati tisto, kar želim slišati — je verjetno nekakšen prototip teh situacij. Zahteva, postavljena kmalu po ugotovitvi, da se človek v stiski drogira, naj priseže, da se ne bo več drogiral, ker to škodi njegovemu zdravju, kvari družinske odnose..., je, blago rečeno, prisiljevanje k laganju. Umik iz procesa strokovne pomoči kot posledica nemogočih zahtev je pri tem načinu strokovnega dela pogost in potrjuje vnaprej oblikovano mnenje, da so uživalci drog neiskreni, da se z njimi ne da delati, da so manipulatorski in podobno. V resnici pa ta pojasnjevanja samo prikrivajo nestro- kovnost pristopa k človeku, ki je v stiski, morda tudi zaradi drogiranja. Če pa se človek v stiski ne umakne in pristane npr. na vključitev v hospitalno zdravljenje, pripi- šemo strokovni delavci ta uspeh sebi — posrečilo se mi je, da sem ga prisilil. Vedno znova pa spregledamo, da se je človek pro- stovoljno podredil naši avtoriteti, v kar ga je prisilila situacija nemogoče izbire v nje- govem odnosnem sistemu. Imeli smo pač srečo, da je bila tista situacija res že tako nemogoča, da se nam je prepustil. Pripisu- jemo si strokovni uspeh, pozabljamo pa, da smo pri celi vrsti uživalcev drog, ki smo jih »pregnali« iz procesa pomoči, zgrešili trenutek, ko bi lahko pomagali njegovemu odnosnemu sistemu, da bi čimhitreje ustva- ril »domačo« situacijo nemogoče izbire. OSEBNOSTNE LASTNOSTI IN INDIVIDUALNA ODGOVORNOST Število knjig in člankov, ki se ukvarjajo z osebnostnimi lastnostmi uživalcev drog, je neznansko veliko. Iz njih je razbrati zlasti metodološke težave pri raziskovanju. Ali so tisti, ki poiščejo pomoč zaradi drogiranja in so tudi pripravljeni sodelovati v raziska- 223 PETER STEFANOSKI vah, reprezentivni za vse, ki se drogirajo? In kako je s predstavniki nas ostalih, ki se ne drogiramo? Goode, Peele, Macdonald in Patterson so v svojih knjigah predstavili obširen pregled svojih raziskav in raziskav drugih avtorjev in njihove rezultate. Skupna točka vseh teh raziskav je prav različnost njihovih rezultatov. To je tudi razumljivo, saj so mnogi raziskovalci poskušali najti neko enotno značilnost pri ljudeh, ki se dro- girajo. To značilnost so iskali na področju patološkega, deviantnega, a-socialnega, skratka, izključujočega. Pozabili pa so, da je drogiranje vpleteno v zahodno civiliza- cijo (za druge kulture tega ne bom trdil, ker jih ne poznam dovolj, domnevam pa, da je tudi pri njih podobno). Kajenje in pitje alkohola sta skoraj iniciacijski ravnanji. Socializacija in inkulturacija se vršita tudi okoli praks drogiranja. Če se ne drogiramo, vsaj govorimo o tem, če ne govorimo, se vsaj bojimo ali pozivamo v boj. Na različne načine poskušamo uskladiti svoje videnje smotrnosti bivanja z drogiranjem. Dolo- čena drogiranja prevzemamo kot smiselna in koristna, drugih se izogibamo in jih doje- mamo kot družbeno razkrajajoča. Da bi osmislili ravnanje tistih, ki se drogirajo (ki so drugačni), ustvarjamo mite o njihovi nesprejemljivi različnosti in jih prenašamo naprej. Drogiranje kot oblika transgresije vedenja je postalo institucija, ki se umešča med zasebno in javno. Zasebno (lastno) drogiranje zagovarjamo, nad javnim se zgražamo. Skupen rezultat vseh raziskav je ugoto- vitev, da je človek v svoji enkratnosti in neponovljivosti ne-normalen. Povpreč- nega, normalnega človeka ni. Oblike in načini drogiranja se umeščajo v to njegovo ne-normalnost. Kot socialna bitja pa spreje- mamo definicije normalnosti posameznika na podlagi kriterija vključenosti v socialno skupino. In spet smo na spolzkem terenu. Kako vedeti, do kod je drogiranje socialno integrativno in kdaj postane drogiranje ravnanje, ki mu sledi izobčenje, socialna izključenost, marginalizacija? Priznati si je treba, da je mogoče družbeni pojav drogi- ranja obravnavati vedno samo v konkretni odnosni situaciji. Vedno znova je treba tudi razumeti, da alkoholiki in narkomani ne obstajajo. Obstajajo pa ljudje, ki pijejo in se drogirajo na tak način, da njihove bližnje to moti. Socialnodelavski diskurz ne omejuje strokovne pomoči na ljudi z določeno oseb- nostno strukturo. Predpostavlja pa indivi- dualno odgovornost ljudi v stiski, ki iščejo socialnodelavsko pomoč. Včasih je težko pristati na to, da je uživalec drog odgovoren za svoje vedenje. Njegovi bližnji me veliko- krat prepričujejo, da mu je treba odvzeti opravilno sposobnost in ga zapreti v nori- šnico. Opisi njegovega vedenja kažejo na to, da se obnaša popolnoma »neodgovorno«, ne hodi v šolo ali službo, ne varčuje, spi podnevi, nezdravo je, ne uboga.... Vendar je njegovo vedenje kljub »nezreli« obliki smotrno. Vsak dan je, spi, se zabava, se jezi in trpi, vendar ohranja nadzor nad dogaja- njem okoli sebe. Ljudje v stiski so njegovi bližnji in socialni delavec jih mora kot take obravnavati. K definiranju odnosnega problema je povabljen tudi uživalec. Če se ne pridruži, se odnosni sistem spreminja v skladu s prepoznanim problemom. To pa nikakor ni drogiranje samo po sebi, temveč dejstvo, da za uživalca drog nekdo (tisti dru- gi, ki sodeluje v procesu reševanja socialne stiske) plačuje življenske stroške, da nekdo ne more mirno spati... Ko se uživalčeve bližnje usposobi, da se zmorejo postaviti zase, tedaj se bo uživalec ali umaknil ali pa spremenil svoj način drogiranja in s njim povezano vedenje (lahko bo tudi prenehal). Uživalec se lahko tudi naknadno pridruži skupnemu reševanju socialne stiske in bo skupaj z bližnjimi iskal rešitev za njihovo in svojo stisko. V odločitvi, da bo sodeloval ali da ne bo, da se bo umaknil ali vztrajal, je treba videti njegov način izvrševanja lastnih zamisli. Je popolnoma odgovoren za svoje odločitve, čeprav to ostalim niso všeč^. CENTRI ZA SOCIALNO DELO IN OBRAVNAVA DROGIRANJA V Sloveniji je razmeroma veliko različnih oblik strokovnega dela z uživalci drog. Veliko je različnih preventivnih programov. Z vključitvijo v zdravljenje tudi ni večjih težav. Seveda za tiste, ki to želijo. 224 RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CSD Centri za socialno delo so razporejeni po vsej Sloveniji in jih lahko imamo za stro- kovni in pravno formalni okvir pomoči uživalcem drog in njihovim bližnjim. V nobenem členu pozitivne zakonodaje ni zapisano, da se CSD ne sme ukvarjati s pomočjo uživalcem in njihovim bližnjim. Res pa je, da je kar nekaj CSD po Sloveniji, v katerih se tovrstne pomoči branijo, in sicer zato, ker kratko malo ne verjamejo, da lahko pomagajo. V drogiranju vidijo neki zelo specifičen pojav, za katerega mora biti strokovni delavec dodatno izobražen. Uživalec je temna kreatura, katere nakane so jim nedoumljive. Nikakor ne sprejme njihovega videnja, kaj je zanj najboljše. Ugotavljajo, da je lažniv, manipulantski, neresen, bolan... Res je, da je vsako dodatno znanje, ki ga imamo o drogiranju, koristno in se je zato koristno dodatno izobraževati. Res pa je tudi, da nam metodična načela socialnega dela (prim. Luessi, op. cit.} dajejo dovolj zna- nja in moči, da lahko pomagamo človeku v stiski. Tudi če je v stiski zaradi drogiranja (lastnega ali kakšnega svojega bližnjega). Verjetno ne bo nikoli nobene socialno- delavske institucije, ki bo tako pogosto posejana po Sloveniji, kot so centri za socialno delo. Kakor zdravstvene ambu- lante strežejo reševanju zdravstvenih težav na določenem terenu, tako morajo tudi centri streči reševanju socialnih stisk na svojem terenu. In drogiranje je velikokrat del socialnih stisk. Škoda bi bilo zavreči tako razvejano mrežo strokovnih delavcev, ki bi lahko z majhnim dodatnim izobraževanjem (zlasti v smeri detabuiziranja, demisti- fikacije itn. drogiranja) uspešno pomagali uživalcem drog in njihovim bližnjim. To ne pomeni, da bi poskušali prevzeti vse oblike pomoči, zdravljenja in vzdrževalnih pro- gramov na svoja ramena. Pomeni pa, da bi lahko centri za socialno delo v obravnavi drogiranja zasedli mesto (skoraj) »ne-to- talne« institucije. Človek, ki se drogira, z vstopom v proces pomoči ne bi bil stigma- tiziran, ohranil bi lahko svoj odločujoč položaj v postopkih definiranja stiske in načrtovanja nadaljnje pomoči. Vendar pa je vse to mogoče samo ob doslednem prista- janju na socialnodelavskih izhodiščih. STROKOVNI CILJI PRI DELU NA CSD Z LJUDMI, KATERIH STISKA JE POVEZANA Z DROGIRANJEM Centri za socialno delo morajo biti zavezani »nizkopražnemu«^ pristopu. Instrumental- na definicija problema je tisto strokovno izhodišče, ki od socialnih delavcev to zahteva. Jasno pa je, da ne smemo biti izključujoči do »visokopražnih« oblik po- moči. Zavedati se moramo že omenjenega dejstva, da se samo 2-5% zasvojencev vključi v »visokopražne« programe pomoči (Her- wig-Lepmpp 1992:92). Socialnodelavski pristop k obravnavi stisk teh uživalcev in njihovih bližnjih lahko zagotovi vsaj naslednje: • prepreči se lahko stigmatizacija in z njo povezane težave uživalca (sekundarna preventiva); • zagotovi se lahko, da bo uživalec »dočakal svoje dozoretje« v čimboljši ose- bnostni in odnosni »kondiciji«; • s prevzemanjem odgovornosti za svo- ja dejanja in svoje življenje nasploh se lahko skrajša čas, potreben za »dozoretje«; • uživalec se lahko nauči strukturirati svoje drogiranje, tako da bo kljub drogi- ranju lahko živel »normalno«. SMERNICE ZA PRAKTIČNO DELO NA CSD 1. Socialni delavec mora vztrajati pri instrumentalni definiciji problema. Pozor- nost mora posvetiti njegovemu konduktiv- nemu (za nadaljnji potek dela usmerjeval- nemu) momentu. 2. Zagotoviti je treba varen prostor jaza, v katerem bodo lahko uživalec in njegovi bližnji raziskovali svoje življenje in stisko, kjer bodo pripravljeni tvegati spremembe in kjer jih bodo poskušali udejaniti v vsak- danjem življenju. 3. Socialni delavec naj se ne obremenjuje s pravilno »diagnozo«, vztraja naj pri instru- mentalni definiciji problema pri razume- vanju reševanja socialne stiske kot procesa (prim. de Vries, Bouwkamp, op. cit: 162). 4. Pragmatično spodbujanje socialne integracije 4.1. Iz kaotičnega, neurejenega, »odvis- 225 PETER STEFANOSKI niškega« načina drogiranja se poskuša v dogovoru z uživalcem doseči strukturirano drogiranje. Namen strukturiranja drogira- nja je v tem, da uživalec drog spozna, da je uživanje lahko pod njegovim nadzorom. Samega sebe lahko ponovno prepozna kot tistega, ki lahko odloča o sebi. Idealni izzid nadzora nad drogiranjem je lahko absti- nenca. 4.1.1. Časovno (npr. samo čez vikend, samo zvečer...). 4.1.2. Prostorsko (npr. samo doma, samo na določenem kraju...). 4.1.3- Glede na drogo (npr. samo meta- don, samo travo, čim varnejše oblike dro- giranja...). 4.1.4. Količina (npr. liter vina namesto dveh...). 4.1.5. Postopnost strukturiranja (ta me- sec vsak drugi dan, potem vsak tretji...). 4.2. Zastavljanje uresničljivih ciljev (npr. pisanje prošenj za sprejem v delovno raz- merje je uresničljiv cilj, zaposlitev pa je lahko v določenem trenutku samo pobožna želja; opravljanje šolskih obveznosti prek izpitov je lahko uresničljivo, redno obisko- vanje šole pa ne...). 4.3- »Osvetljevanje« dogajanja in doživ- ljanja ob uresničevanju zadanih ciljev. 4.4. Funkcionalizacija obstoječe socialne mreže (družine, šole, soseske...) oz. pomoč pri njeni vzpostavitvi (skupine za samopo- moč ali druge interesne skupine...). 4.4.1. Pomembno je, da v socialni mreži najdemo vsaj enega posameznika, ki je pri- pravljen spremeniti svoj odnosni položaj. 4.4.2. Enakopravnost vseh udeleženih v obravnavi. Vsakega sodelujočega v obra- vnavi je treba jemati resno. Razlog za obravnavo še ni razlog, da bi uživalca jemali manj resno kot njegove bližnje (ali narobe). 4.4.3. De-dramatiziranje uživanja drog. Pozornost je treba usmeriti na tisto, kar je motečega v odnosu (npr.: »Uživanje drog ni problem sam po sebi, to, da se ne morem pogovarjati s teboj, ko si pijan, zadet, da ti ne morem zaupati varstvo otroka..., pa je. Ni problem, da mi razlagaš, kako mi dro- giranje škodi, težava je v tem, da me ne slišiš, kaj bi ti rad povedal« 4.5. Vztrajanje pri odgovornosti za svoja dejanja. To pomeni, da je vse, kar se uživalcu lepega zgodi, njegova zasluga, in kar se mu zgodi hudega, prav tako. Če se odloči za »zdravljenje«, je to njegova odločitev in ne le učinkovit »strokovni« pritisk nanj, in če recidivira, je to prav tako njegova odločitev. 5. Socialni delavec mora nujno razpola- gati s čimveč strokovnimi informacijami. 6. Model motivacijskega intervjuja (Miller v Macdonald, Patterson, op. cit: 137- 138) je lahko koristen usmerjevalec med- osebnega dogajanja pri srečevanju z užival- cem in njegovimi bližnjimi. Motivacija v tej metodi ni mišljena kot osebnostna poteza, temveč kot medosebno dogajanje. Model motivacijskega intervjuja poudarja osebno odgovornost in sposobnost spreminjanja. 226 RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CSD ■nuiu. ;n .■ ^i-'.'/.. Literatura R. BouwKAMP, R. (1995), Osrednji pojmi družinskega sistema in odnosov. V: Izkustvena družinska terapija. Ljubljana: Cicero. S. Caplin, Woodward (b. n. L), Drugivatch. Just say no! (Prevod za interno uporabo Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani) S. Dragoš (1995), Kako. Socialno delo 34, 1. S. Freud (1996), Konstrukcije v analizi. Razpol, 9 (JProblemi, 7-8). E. GooDE (1993), Drugs in American Society. ZDA: McGraw-Hill. H. S. Herwig-Lepmpp (1992), Socialno delo, ki akceptira uživanje mamil. Iskanja, 12. T. Hribar (1990), Sveta igra sveta: Umetnost vpostmoderni dobi. Ljubljana: Mladinska knjiga. P. Luessi (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 29, 1'3. D. Macdonald, V. Pattterson 099\},AHandbook o/Drug Training. London, New York: Tavistock/ Routledge. B. Mesec, B. (1990), O specifičnosti metodologije v socialnem delu. Socialno delo 29, 1-3. S. Peele (1985), The Meaning ofAddiction. ZDA: Lexington Books, B. Stritih (1992), Možnosti skupnostnega dela za reševanje problematike uživanja dtog. Zdravstveni vestnik, 61. B. Stritih (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana: VŠSD M. Taradash (1993), Cenaprohibicije drog. Ljubljana: Taxus v. a., Izkustvena družinska terapija (1995), Ljubljana: Quatro d. o. o. de Vries, Bouwkamp R. (1995), Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis. 227 Opombe ' Del Gatto (v Taradash 1993) navaja šuidiji, ki sta ugotovili, da do zasvojenosti prihaja najpogosteje med šestnajstim in tridesetim letom, po tej starosti pa 60-70 odstotkov uporabnikov nekako »dozori« in prostovoljno neha. Caplin in Woodward ugotavljata, da je 70 odstotkov uživalcev drog sposobnih prenehati z uživanjem na lastno pest. ^ Izvajanje individualne volje je lahko omejeno s pravnimi sredstvi, npr. z odvzemom opravilne sposobnosti, »prisilno« hospitalizacijo... Tudi v teh primerih je treba vztrajati pri upoštevanju volje človeka v stiski, če niso v nasprotju z izrečenimi pravosodnimi ukrepi in imamo že s tem omejeno strateško polje. Socialno delo kot pragmatična stroka se vedno giblje v polju tukaj in zdaj, to je, v polju uresničljivega. ' Herwig-Lepmpp, Stover, op. cit.: 80: Visoko prazni programi in nizkopražni programi se razlikujejo po vstopnih pogojih. Za visokopražne programe so značilne jasno definirane zahteve, ki jih strokovni delavci naslavljajo na uživalce drog; najbolj pogosta zahteva je vzdržnost. Nizkopražni pristop pa označujejo izhodiščna nestrukturiranost, strukturiranje »pomoči« v skladu z zamislimi uživalca in konkretna pomoč pri materialni, stanovanjski, zdravstveni stiski...