"T|ne 14. decembra 1940 je v Beogradu umrl prosvetni " minister, predsednik senata in častni meščan Ljubljane dr. Anton Korošec, politični voditelj Slo vencev. Dne 17. decembra se je vršil ob navzočnosti zastopnika Nj. Vel. kralja, najvišjih predstavnikov državne uprave, vodilnih predstavnikov jugoslovanske in slovenske politike in najvišjih slovenskih kulturnih ustanov ter ogromnih množic iz vse Slovenije njegov pogreb na Navju v Ljubljani, ki je s tem pogrebom postalo resnično častno pokopališče zaslužnih sloven skih mož. Dr. A. Korošec je bil rojen dne 12. maja 1872 v Biserjanih pri Sv. Juriju ob Sčavnici. Po dovršeni gimnaziji je študiral bogoslovje v Mariboru, a pozneje nadaljeval bogoslovske študije in dosegel 1. 1905. dok torat na univerzi v Gradcu. V življenju se je takoj od začetka posvetil politiki in se uveljavil najprej kot organizator in časnikar. L. 1906. je bil izvoljen v du najski državni zbor in ostal poslanec do razpada Av strije. L. 1907. se je ustanovila prva katoliška sloven ska politična organizacija na slovenskem štajerskem. Na njeni listi je bil 1. 1909. izvoljen Korošec tudi za štajerskega deželnega poslanca. V deželnem zboru je vodil kot predsednik Slovenskega kluba od 1. 1910. dalje zaradi Slovencem krivičnega postopanja nemške večine obstrukcijo, ki je skoraj za vedno onemogočila delo štajerskemu deželnemu zboru. Medtem je tudi v dunajskem parlamentu naraščal njegov pomen. Postal je podpredsednik hrvatsko-slo- venske parlamentarne skupine in član avstrijske de legacije na Dunaju in v Budapešti. Ko je dr. šušter- šič odložil predsedstvo hrvatsko-slovenskega kluba, je postal predsednik dr. A. Korošec. L. 1917. je klub sklenil tesnejše sodelovanje s Čehi. L. 1917. je bil Korošec izvoljen za predsednika Ju goslovanskega parlamentarnega kluba in v parla mentu prečital znamenito »Majsko deklaracijo«. Na- ČASTNI MEŠČAN DR. ANTON KOROŠEC 251 slednje leto se je razvilo po Sloveniji živahno dekla- racijsko gibanje z velikimi tabori. Največja teh mani festacij je bila 23. in 24. marca v Ljubljani, ko so mu zastopnice slovenskega ženstva izročile spomenico z 200.000 podpisi. Od tega časa se je začel naravnost triumfalni razvoj po dr. Korošcu vodene politike, on pa je postal njen nesporni voditelj. Ko se je v Zagrebu v začetku oktobra 1918 ustanovil skupen Narodni svet za vse avstro-ogrske Srbe, Hrvate in Slovence, je bil Korošec izvoljen iza njegovega predsednika. Na rodni svet se je izrekel za združitev vseh Srbov, Hrva tov in Slovencev v enotno državo. Na čelu odposlan stva Narodnega sveta je nato odpotoval v ženevo in Pariz in si prizadeval, da zavezniki priznajo Narodni svet v Zagrebu za vlado avstro-ogrskih Jugoslovanov, te za zavezniški narod, jugoslovanske dobrovoljce pa za vojskujočo se stranko. Z noto dne 8. novembra 1918 je N. Pašič kot zastopnik kraljevine Srbije pri znal Narodni svet za zakonito vlado avstro-ogrske sku pine Jugoslovanov. Med Koroščevo akcijo v inozem stvu, ki je zadela na različne ovire in se zavlekla, se je dne 1. decembra 1918 izvršilo v Beogradu zedinje- nje dežel Narodnega sveta s kraljevinama Srbijo in črno goro v enotno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo vencev. V prvi jugoslovanski skupni vladi je dr. Korošec dobil mesto podpredsednika. Odslej je vse do smrti naraščal pomen dr. Korošca v jugoslovanski politiki. Pri volitvah 18. marca 1923 je njegova stranka SLS dobila ogromno večino, s čimer mu je slovenski na rod potrdil že v prevratnih dneh konec vojne priznano voditeljstvo. že prej se je Korošec upiral pretirani centralistični ureditvi jugoslovanske države; zaradi uspešnejše borbe za svoj politični načrt je sedaj na vezal ožje stike s Hrvatsko kmetsko stranko in delom srbskih radikalov in demokratov. V času največje notranjepolitične krize je bil od 27. julija 1928 do 2. jan. 1929 ministrski predsednik. Po proglasitvi sestojanuarske ustave je spočetka sodeloval v vladi, pozneje pa odstopil in se postavil na čelo slovenske opozicionalne politike. Zato je bil obsojen v interna cijo, iz katere se je po 20 mescih vrnil na pogreb tra gično umrlega kralja Aleksandra Zedinitelja in pol leta nato zopet v zelo težavnih časih naše države po stal notranji minister. Pri volitvah 1. 1938. mu je slo venski narod skoraj soglasno izrekel zaupanje in je odslej do smrti veljal za edinega kvalificiranega poli tičnega voditelja Slovencev. Postal je predsednik se nata in nazadnje v juniju 1940 prosvetni minister. Z dr. Korošcem je legla v grob najpomembnejša po litična osebnost v zgodovini Slovencev. Pod njegovim vodstvom je narod dosegel uspehe, na katere je tisoč let čakal. Vemo sicer, da razmere soodločujejo pri razvoju osebnega pomena zgodovinskih osebnosti, pre pričani pa smo prav toliko tudi o tem, da te osebe niso slepa orodja v igri dogajanj, ampak da njih čas nosi tudi njihov pečat. Voditelj je sredstvo, po kate rem se uveljavlja narod, toda kako se uveljavi, je po gosto osebna zasluga voditeljeva. Ne dvomimo, da je pokojni dr. Korošec imel v sebi velik del tiste suge- stivne moči, ki voditelju daje sposobnost in pravico, da krmari po lastnem preudarku in prevzema odgo vornost tudi v položajih, ko ni časa za obotavljanje. Ob njegovi smrti smo čitali dosti označb politika in narodnega voditelja dr. Korošca, a se nam zdi, da je najbolj nepravilna tista med njimi, ki ga je ozna čila kot politika iz načela, zaradi užitka v igri, ki jo tistim, kateri ga obvladujejo, nudi ta poklic. Dr. Ko rošec je namreč tolikokrat z dejanji dokazal, da vest no prisluškuje razpoloženju naroda, čeprav ga je bilo skrajno težko speljati na pot plehke, le v trenutnem blesku žive demagogije, da mu pač ne bo mogoče do kazati brezbrižnosti do narodnih interesov. Zato smo prepričani, da se moti tudi tisti, ki bi hotel ločiti nje govo delo doma od političnega dela v državni prestol nici. Le v soglasju obeh, čeprav bi ta zveza za oko ne bila vselej jasna, si moremo razložiti to, kar je dr. Ko rošec kot politični voditelj naroda dajal takrat, ko so mnogi mislili, da se mu bo jemalo. Najvažnejše in najdokaznejše za njegovo ozko zvezanost z najglob ljimi težnjami naroda je prav, da je kljub dejstvom, ki so kazala, da se mu bo jemalo, svojemu narodu prav z odločbami tistega središča, ki so ga dolžili, da jemlje in s tem ogroža slovensko narodno osebnost, dr. Korošec vedao znova in znova dajal. Dajal pa ni drobtin, ampak s tem dajanjem ustvarjal temelje naši narodni osebnosti, ker je dajal premišljeno in se boril vselej za tisto, kar je največ zaleglo. Najvišje kulturne ustanove slovenskega naroda, katere vse si je priboril šele v jugoslovanski državi, so žalovale za dr. Ko rošcem kakor žalujejo za najboljšimi očeti. Univerza mu je pa prav zadnje leto njegovega življenja izka zala najvišjo čast, katero premore, ko ga je promo- virala za častnega doktorja juridične fakultete. Ljubljana ni pripravila dr. Korošcu samo zadnjega počivališča, bila mu je tudi drugi njegov dom. Tudi ona ga je že poprej priznala za svojega, ko ga je iz brala za svojega poslanca in nazadnje za častnega meščana. O tem, kako ga je cenila, priča najbolje go vor župana dr. J. Adlešiča na žalni seji mestnega sve ta dne 15. decembra 1940, ko je takole govoril: Visoki mestni svet! Dvakrat je bil mestni svet ljubljanski zbran okrog dr. Antona Korošca v tej dvorani. Čudovito lepa je bila tista cvetna sobota, 23. marca 1918, ko je složna Ljubljana vodniku naroda, dr. An tonu Korošcu, izpregla konje in ga pripeljala v mestno hišo kot triumfatorja. V slovenskih srcih je tedaj zmagala ideja majske deklaracije in vsa Ljubljana z vsem narodom mu je tedaj složna prisegla zvestobo ter složno korakala dalje za njim v boje in k zmagi za svobodo. Drugič je pa dr. Anton Korošec prišel lani 20. feb ruarja v to dvorano, da sprejme iz naših rok insignije častnega meščanstva ljubljanskega. Kakor je bil dr. Anton Korošec pri svojem prvem obisku na cvetno soboto 1918 triumfator svojih idej, tako smo ga lani v tej dvorani pozdravljali kot trium fatorja njegovih dejanj. Leta 1918. je bil program vseh Slovencev: majska deklaracija, lani smo pa poudarjali, da je edini pro gram Slovenije — dr. Anton Korošec. Danes smo se pa zbrali v tej dvorani, da se poklo nimo njegovemu velikemu, nesmrtnemu duhu. Neizmerna je žalost ob slovesu, toda še močnejša je naša volja, še globlja je naša zvestoba, da bo še naprej naš edini program — dr. Anton Korošec. 252 Tako razsipno nas je obdaroval z zakladi svoje duše in uma, tako močno nas je privezal s svojo ljubeznijo nase, da njegov duh v naših srcih nikdar ne more umreti, da bo misel nanj vedno vladala in vodila naša dejanja in nehanja. Kakor je resnična pesnikova beseda »V delih svojih živel sam boš večno«, tako trdno se zavedamo, da bo duh dr. Antona Korošca v našem in v srcu vsega slo venskega naroda živel večno. Spominjamo se njegovih tako prisrčnih in toplih be sed, ki jih je povedal nam in vsej Ljubljani v tej dvorani, ko je sprejel častno meščanstvo naše bele Ljubljane. Tako je povedal: »Marsikatere vezi me ve žejo na Ljubljano, že 20 let živim na njenem pome- riju in za njenim obzidjem. Čeravno je moj domicil v lepem obmejnem Mariboru, vendar že 20 let živim med vami, že 20 let sem de facto Ljubljančan in se daj, ko ste me izvolili za častnega meščana, sedaj se lahko imenujem de iure, sedaj lahko rečem: »Civis labacensis sum!« — častni meščan Ljubljane sem. To je zame velik ponos, da se smem tako imeno vati. To je moja osehna nota in vi ste tej noti dali tudi legalno podlago ... Ponosen sem pa tudi zaradi tega, da sem častni meščan bele Ljubljane, ponosen, ker vem, da je Ljub ljana odkritosrčno nacionalna, ker vem, da bo Ljub ljana, kakršna je bila in kakršna je, taka tudi ostala. Kadar doživi človek kaj velikega, je umevno, da išče besed .. . Tudi jaz iščem izrazov, da bi lahko pribil sedanji moment in da bi lahko skladno temu dogodku to poudaril. Zato mi dovolite, da odkrito, iskreno, globoko ob čuteno in čisto preprosto povem. Sem hladen politik in ne govorim v frazah, ampak preprosto, globoko ob čuteno: Ljubim Ljubljano in jo bom ljubil do konca življenja.« Tako je govoril veliki pokojnik zadnjič v tej dvo rani. Dragi tovariši! Po teh besedah največjega sina matere Slovenije, po besedah častnega meščana mesta Ljubljane, ki je delal zgodovino svojemu narodu in našemu mestu, tudi mi ob njegovem slovesu doživljamo nekaj veli kega in iščemo izrazov, kako bi pribili sedanji mo ment in ga skladno temu pretresljivemu dogodku tudi poudarili. Ali nam ni že sam pravkar povedal, kaj naj storimo in kako naj delamo? Pri isti priliki nam je dal svoj program, ko je dejal: »Dolžnost vsakega slovenskega javnega delavca je, da Ljubljano ljubi. Ljubljana je kulturno in gospo darsko središče. Vsakemu Slovencu mora biti pred očmi to, da dela za Ljubljano. Jaz mislim, da nisem preskromen, če povem, da sem storil, kolikor je bilo v mojih močeh, za Ljubljano, in mislim, da bom tudi v bodoče storil, kar bodo dale prilike, da bomo izgra dili to kulturno in gospodarsko središče naše domo vine. Jaiz vam v tem trenutku to ne samo povem, am pak tudi obljubljam. Obljubo bom tudi izpolnjeval, kakor sem jo tudi do sedaj zmerom. In trudil se bom, da bo postala resnica.« In postala je resnica. Dr. Korošec je napravil Ljub ljano za naše pravo kulturno in duhovno središče in pravo prestolnico slovenskega naroda; on nam je pri dobil univerzo, on je spopolnil vse univerzitetne za vode, on nam je pridobil Akademijo znanosti in umet nosti, on nam je priboril Glasbeno akademijo in mno ge druge najvišje kulturne ustanove. Nekoč je na nekem shodu v Ljubljani dejal: »Dve stvari mi ne puste spati: maša univerza in naši ljudje za mejami.« Sleherni dan je mislil na našo univerzo in ni miroval, dokler je ni spopolnil. Tudi gospodarsko središče je zgradil v Ljubljani, središče vsega zadružnega gibanja slovenskega naro da. Kakor ni kulturne, tako ni tudi gospodarske usta nove, ki ne bi bila imela v njem svojega vnetega in zvestega zaščitnika. Pri sprejemu insignij častnega meščanstva je za pustil nam in vsem slovenskim javnim delavcem naj lepšo oporoko, da ljubi Ljubljano in da dela za Ljub ljano. Danes ga ni več med nami. Jokaj, bela Ljubljana, ob zemeljskih ostankih onega, ki si ga tolikokrat sprejela kot triumfatorja! Tvoj največji dobrotnik in resnični prijatelj je mrtev! Jutri pripeljejo njegove pozemske ostanke v Ljub ljano, da se moremo posloviti od njih, da mu moremo vsaj z rosno vejico blagoslovljene vode in pobožno mislijo vrniti njegovo ljubezen in delo za nas. V trenutku najgloblje žalosti in bridkega slovesa položimo tudi mi slovesno obljubo njemu in njego vemu spominu, da izvršimo njegovo v tej dvorani nam izročeno oporoko: Ljubimo Ljubljano in delajmo za Ljubljano! Nesmrtni njegov duh pa naj bedi nad nami in vodi in usmerja naše delo. Slava našemu vodniku častnemu meščanu dr. Ko rošcu ! Slava njegovemu spominu! 253