285 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.731Karl VI. 394.4(497.451.1)"1728" Prejeto: 2. 12. 2021 Vanja Kočevar dr., znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: vanja.kocevar@zrc-sazu.si Ljubljana kot prizorišče dedne poklonitve cesarju Karlu VI. leta 1728 Raba javnih prostorov za vladarsko inscenacijo na primeru kranjske prestolnice* IZVLEČEK Razprava obravnava vladarsko inscenacijo cesarja Karla VI. na javnih prostorih Ljubljane ob dedni poklonitvi kranjskih deželnih stanov. V počastitev visokega gosta, ki se je v kranjski prestolnici mudil med 26. in 30. avgustom ter 20. in 22. septembrom 1728, so ljubljanske mestne oblasti postavile več (efemernih) arhitekturnih stvaritev, kot sta slavoloka pred Vicedomskimi vrati in na pročelju rotovža. Medtem ko je bil prvi slavolok, za katerega je cesarjevo marmorno poprsje prispeval Francesco Robba, permanentne narave in je mestna vrata krasil do njihovega rušenja leta 1791, je bil drugi pred mestno hišo zgolj efemeren, čeprav se je nekaj njegovih plastik ohranilo. Za cesarja so kranjski deželni stanovi zgradili tudi bogato okrašeno ladjo tipa »la peota«, s katero je Karel VI. po dedni poklonitvi Ljubljano zapustil in septembra na poti v Gradec vanjo spet priplul. KLJUČNE BESEDE dedna poklonitev, Kranjska, Ljubljana, cesar Karel VI., kranjski deželni stanovi, simbolna komunikacija, simbolna reprezentacija, vladarska inscenacija, Kaiserstil ABSTRACT LJUBLJANA AS A SITE OF PAYING HEREDITARY HOMAGE TO EMPEROR CHARLES VI IN 1728. THE USE OF PUBLIC SPACES FOR THE STAGING OF SOVEREIGN’S POWER IN THE CARNIOLAN CAPITAL The article discusses the staging of sovereign power of Emperor Charles VI in Ljubljana’s public spaces during the act of Hereditary Homage (Erbhuldigung) by the Estates of Carniola. To honour the arrival of the distinguished gu- est, who stayed in the Carniolan capital between 26 and 30 August, and again between 20 and 22 September 1728, * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa »PODOBA – BESEDA – ZNANJE. Življenje idej v prostoru med vzho- dnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800« (P6-0437 (A)) in temeljnega raziskovalnega projekta »Zgodovinski atlas sloven- skih mest« ( J6-9358 (A)), ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Besedilo je z novimi raziskavami razširjen prispevek, ki je bil predstavljen na znanstvenem posvetu Stadt und Zukunft. Europa und sein Südosten im langen 18. Jahrhundert (28. maj 2021) in objavljen kot poglavje v monografski publikaciji – gl. Kočevar, Ljubljana als Schauplatz. Za pomoč pri pripravi razprave se zahvaljujem Lilijani Žnidaršič Golec, Borisu Golcu, Ani Pokrajac Iskra, Janezu Polajnarju, Mateju Hriberšku in Mihi Preinfalku. 286 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 the city authorities erected several (ephemeral) architectural artworks, such as two arches of triumph, one in front of the Vidame Gate and the other on the façade of the Town Hall. Whereas the former arch, for which Francesco Robba contributed a marble bust of the Emperor, was of permanent nature and graced the city gate until its demolition in 1791, the latter arch was an ephemeral artwork in front of the Town Hall, although a few of its sculptures have ne- vertheless been preserved to date. The Estates of Carniola also built a splendidly adorned “peota” boat, aboard which Charles VI left Ljubljana after the Hereditary Homage and then returned in September on his way to Graz. KEY WORDS act of Hereditary Homage (Erbhuldigung), Duchy of Carniola, Ljubljana, Emperor Charles VI, Estates of Carniola, symbolic communication, symbolic representation, staging of sovereign’s power, Kaiserstil. ča prav vprašanju simbolne reprezentacije deželnega kneza ob dedni poklonitvi. Poleg tega je baročni teater deželnoknežjega bli- šča, v kar so se dedne poklonitve prelevile do zgod- njega 18. stoletja, kranjski deželni prestolnici omo- gočil, da je svoje novo baročno lice predstavila še dunajskemu dvoru in širši javnosti. Ljubljana se je namreč po zlomu drugega turškega obleganja Du- naja in premiku bojišč »velike turške vojne« (1683– 1699) proti jugovzhodu razvila v pomembno regio- nalno središče kreditnega poslovanja in veletrgovine. Prav z oživitvijo trgovanja med osvobojeno Ogrsko in habsburškimi posestmi v Italiji, ki je potekalo sko- zi Kranjsko, je v Ljubljani prišlo do akumulacije ka- pitala, ki je omogočila, da se je kranjski »novi Rim« razvil v živahno umetniško središče.6 Viri in literatura Kot najpomembnejši vir je razpravi služila pu- blikacija o dedni poklonitvi Erb-Huldigungs Actus im Herzogthum Crain, ki jo je enajst let po pokloni- tvi (1739) po naročilu deželnih stanov objavil Karel Sajfrid Perizhoffer pl. Perizhoff.7 Opis poklonitve je sicer sekundarni vir,8 vendar je Perizhofferjevo delo oprto na primarno stanovsko gradivo in za nameček vsebuje edicijo 78 dokumentov, ki se navezujejo na 6 Vidmar, Ljubljana kot novi Rim, str. 11–22. 7 Polec, Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehrenhaimb, Sloven- ska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi413770/ (28. april 2021). 8 Primarni viri za dedno poklonitev Karlu VI. leta 1728 v Arhivu Republike Slovenije: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 350 (fasc. I-179), Deželnozborski spisi 1727– 1730; SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg, šk. 86 (fasc. 50), snopič 18–19; šk. 401–402 (fasc. 276), Landtags- abhandlungen 1727–1732; šk. 869, Registratursprotokoll 23 (1723–1731); šk. 919, Landtagsprotokoll 45; šk. 938, Carnio- liae pragmatica, Pars II. V Nadškofijskem arhivu Ljubljana: NŠAL, ŠAL, šk. 16, Škofijski protokol 33 (Protocollum Officii Episcopalis Labacensis de anno 1727, 1728 et 1729), fol. 196–198, 203. V Avstrijskem državnem arhivu: Ältere Zeremonialakten (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34-6); Zeremonialprotokoll (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14); Konzepte der Zeremonialprotokole (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot-Konzepte 8). Uvod Julius Bernhard von Rohr je v delu Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft der großen Herren, ki je izšlo leto dni po dedni poklonitvi Kranjske Karlu VI., ta obred opredelil z besedami: »Poklonitev je prisežno zagotovilo podložnosti in zvestobe, ki jo podložnik poda svojemu deželnemu gospodu. K njej so zave- zani vsi podložniki, svobodnjaki (Landſaßen) in pre- bivalci [dežele], katerega koli položaja že so, in sicer tako pogosto, kot se dogodi sprememba osebe dežel- nega gospoda.«1 Definiciji gre dodati opažanje mo- dernega zgodovinopisja, da so se dedne poklonitve v zgodnjem novem veku iz preprostih pravnih dejanj razvile v razkošen baročni teater pompoznega rituala, ki je dosegel vrhunec prav s t. i. »Kaiserstilom« v času Karla VI.2 Anekdota celo pravi, da je bil Karel VI. tako pre- dan strogi dvorni etiketi, da naj bi še tik pred smrtjo, 20. oktobra 1740, opazil, da sta ob njegovi smrtni postelji stali le dve namesto štirih sveč, kot je pro- tokol predpisoval za cesarja.3 Četudi je anekdota ne- mara zgolj plod domišljije, saj domnevna cesarjeva opazka o nepravilnosti simbolne reprezentacije ob lastni smrtni postelji v Ceremonialnem protokolu ni zabeležena,4 vendarle nazorno kaže na pomen sim- bolne reprezentacije v obravnavanem času. Ker so bila politična dejanja v predmodernih obdobjih po naravi vselej simbolna dejanja,5 se ta razprava posve- 1 Prosti prevod izvirnika: »Die Huldigung iſt eine eydliche Verſicherung von der Unterthaenigkeit und Treue, welche ein Unterthan ſeinem Landes-Herrn leiſtet, und ſind hierzu alle Unterthanen, Landſaßen und Einwohner, von was fuer Condition ſie auch ſeyn moegen, ſo offt verbunden, als ſich eine Veraenderung mit der Perſon des Landes-Herrn begiebt« (Rohr, Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft, III. Theil, VII. Capitul, § 1, pag. 657–658). Druge definicije dedne pokloni- tve gl. v Leitner, Die Erbhuldigung, str. 98; Mell, Grundriß, str. 143; Vilfan, Rechtsgeschichte, str. 138; Holenstein, Die Huldi- gung, str. 9; Strohmeyer, Svoboda politike, str. 89–90; Maťa, The Care of Thrones, str. 30. 2 Gelder, Eighteenth- and Ninetheenth-Century Corona- tions, str. 10, 14; Vokáčová, The Bohemian Coronation, str. 143–167. 3 Maria Theresia: Österreichs große Herrscherin, str. 13. 4 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 17, fol. 230v–233v. 5 Gelder, Eighteenth- and Nineteenth-Century Coronations, str. 12. 287 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 obravnavani dogodek.9 Kot pomembna sta se izka- zala tudi Ceremonialni protokol št. 14,10 ki ga hrani dunajski Haus-, Hof- und Staatsarchiv, ter potopis celotnega dednopoklonitvenega potovanja Karla VI. Erb-Huldigungs-Actus in Inner-Oesterreich, id est Steuer, Cärnthen, Crain, Görtz, Triest und Fiume wie solcher Anno 1728 Ihro Röm. Kays. ... May. ... Carolo Sexto ... praestiret und abgelegt worden, ki ga je po letu 1735 prispeval dvorni knjigovodja Johann Adam von Heintz.11 Poleg tega gre izpostaviti še Kratko poro- čilo ali opis privrženosti, ki jo je 26. avgusta 1728 ob prihodu njegovega cesarskega in kraljevega katoliškega veličanstva itd. itd. Karla šestega v Ljubljano v vojvo- dini Kranjski najponižneje izkazal mestni magistrat omenjenega mesta Ljubljane,12 objavljeno 15. septem- bra 1728 v prilogi k 74. številki časopisa Wienerisches Diarium.13 Sama dedna poklonitev vojvodine Kranjske Karlu VI. še ni bila deležna večje pozornosti zgodovino- pisja. Franz Xaveri Legat (1839),14 August Dimitz (1876)15 in Josip Mal (1917)16 so prispevali povzetke Perizhofferjevega opisa, nekaj prostora sta ji v svojih delih namenila tudi Josip Gruden17 in Vladislav Fa- bjančič.18 Sicer pa je v zgodovinopisju več zanimanja kot sama poklonitev vzbudilo cesarjevo potovanje skozi notranjeavstrijske dežele, o čemer so pisali: Si- mon Rutar,19 Anton Koblar,20 Walter Šmid,21 Karl Pirc,22 Daniela Hahn,23 Eva Holz24 in Stefan Sei- 9 Gl. Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 71–208. 10 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14. 11 Razprava se opira na izvod, ki ga hrani Avstrijski državni arhiv (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101), dva eksemplarja Heintzevega potopisa sta na voljo tudi v Avstrijski nacionalni biblioteki (ÖNB Sammlung von Handschriften und alten Drucken, Cod. Ser. n. 2704, 2705). 12 Prosti prevod naslova Kurtzer Bericht / oder Beſchreibung / der bey den 26ſten Auguſti des 1728ſten Jahres nacher Laybach im Hertzogtum Crain beſchehener Ankunft Seiner Kaiſerl. und Königl. Catholischen Majestaet etc. etc. CARL des Sechſten durch den Stadt=Magiſtrat ernannter Stadt Laybach allerunterthä- nigst bezeigten Devotion (Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 13 Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]. O prihodu Karla VI. v Ljubljano je poročal tudi graški časnik Posttäglich-Grätzerisch-Außfliegenden Mercurius – gl. Golob, Mediale Reflexionen, str. 16. 14 Legat, Erbhuldigung in Krain, str. 61–62, 65–66, 69–70. 15 Dimitz, Geschichte Krains, IV. Theil, str. 150–151 (op. 1). 16 Mal, Poklonitev cesarju Karlu VI., str. 1–3. Josip Mal je svoj članek, ki je bil objavljen v časopisu Slovenec 30. januarja 1917, napisal ob zadnji dedni poklonitvi, ki jo je deputaci- ja vojvodine Kranjske podala zadnjemu avstrijskemu cesarju Karlu I. na Dunaju. 17 Gruden, Zgodovina, str. 934–938. 18 Fabjančič, Ljubljanski sodniki, 4. zvezek, str. 123. 19 Rutar, Zur Schiffahrt auf der Laibach, str. 70–71. Simon Ru- tar pri opisu plovbe Karla VI. po Ljubljanici kot vir navaja »Illyrisches Blatt 1833, p. 75« (non vidi). 20 Koblar, Cesta čez Ljubelj, str. 222–226. 21 Šmid, Der Loibelpass. 22 Pirc, Podružnica Sv. Ane (Nadaljevanje). 23 Hahn, Zwei Besuche im österreichischen Litorale. 24 Holz, Die Habsburger in Krain, str. 32–37. tschek.25 Latinske napise na spomenikih v čast ce- sarjevemu obisku so raziskovali Anton Jellouschek,26 Anton Koblar27 in Julijana Visočnik.28 Sicer se je v zadnjem desetletju ponovno poja- vil tudi interes zgodovinopisja za dedne poklonitve, poleg že omenjenih Daniele Hahn in Stefana Sei- tschka29 so študije na tem področju prispevali: Su- sanne Gmoser,30 Petr Maťa,31 Klaas Van Gelder,32 Thomas Cambrelin, Miloš Řezník33 in avtor te raz- prave.34 Umetnostnozgodovinskim vidikom razvoja Kranjske v poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju pa so se v zadnjem času posvečali zlasti Luka Vidmar,35 Matej Klemenčič36 in Ana Pokrajac Iskra.37 Inscena- cijo dedne poklonitve leta 1728 je namreč treba po- staviti tudi v umetnostnozgodovinski kontekst. Kranjska dedna poklonitev Karlu VI. in vladarska reprezentacija (1728) Karel VI. je dedne poklonitve notranjeavstrijskih dednih dežel sprejel šele slabih sedemnajst let po kronanju za cesarja, kar po mnenju Stefana Seitschka kaže na upadajoči pomen tovrstnih umestitvenih ri- tualov.38 Zavlačevanje pa lahko kaže tudi na upadanje politične moči deželnih stanov Štajerske, Koroške in Kranjske. Karlov oče, cesar Leopold I., je namreč no- tranjeavstrijske dedne poklonitve sprejel leta 1660, le tri leta po prevzemu oblasti. Predhodnik Karla VI., njegov starejši brat Jožef I., pa kot prvi habsburški deželni knez notranjeavstrijskih dednih poklonitev ni sprejel niti osebno niti po komisarjih, čemur bi vendarle lahko botrovali tudi kratkost njegove vlada- vine in španska nasledstvena vojna.39 Dejstvu, da je bilo cesarjevo dednopoklonitveno potovanje v notranjeavstrijske dežele naposled po- trebno, je botrovalo več razlogov, med katerimi sta bila najpomembnejša skrb dvora, da bi lahko dolo- čeni notranjeavstrijski fevdi (Lehensvergaben) prešli v dedno last, saj je od zadnjih dednih poklonitev mi- 25 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728. 26 Jellouschek, Die Lapidar-Denkmäler in Laibach, str. 13–19. 27 Koblar, Cesta čez Ljubelj, str. 222–226. 28 Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 371–391, 605. 29 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728. 30 Gmoser, Die Erbhuldigungen in Österreich unter der Enns; ista, Die steirischen Erbhuldigungen. 31 Maťa, The Care of Thrones. 32 Gelder, Eighteenth- and Nineteenth-Century Coronations; isti, Inaugurations in the Austrian Netherlands. 33 Gl. Gelder (ur.), More Than Mere Spectacle. 34 Kočevar, Dedna poklonitev vojvodine Kranjske nadvojvodu Ferdinandu; isti, Logarjev okrašeni vol; isti, Dedna poklo- nitev Avstrije nad Anižo; isti, Dedna poklonitev vojvodine Kranjske kralju Ferdinandu III. 35 Vidmar, Ljubljana kot novi Rim. 36 Klemenčič, Francesco Robba; isti, Podoba baročne Ljubljane. 37 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave. 38 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 51–68. 39 Gl. Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 60–61. Prim. Sei- ts chek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 50–51. 288 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 nilo že skoraj 68 let, in blagodejni učinki menjave zraka na zdravje cesarice Elizabete Kristine. Dvor si je namreč obetal, da bo sprememba zraka prispevala k cesaričini ponovni zanositvi.40 Med cesarjevim dednopoklonitvenim poto- vanjem, ki je trajalo od 17. junija do 18. oktobra 1728,41 se je pomemben del habsburškega dvora, ki je s spremstvom štel 959 oseb,42 z Dunaja preselil v Gradec. Štajerska prestolnica je nato postala osrednja točka, kjer se je nastanil glavni del dvora, Karel VI. pa se je 16. avgusta43 od tam podal v ostale notranjeav- strijske dežele. Na tej poti ga je spremljal manjši dvor s spremstvom (hoffstaat und comitiva), ki je sodeč po seznamu štel 480 oseb.44 Če k tej številki prištejemo še glasbenike, ki so potovali v lastni režiji,45 lahko sklepamo, da je Karel VI. iz Štajerske odrinil s pribli- žno petstoglavim spremstvom.46 Cesar je iz Gradca preko Maribora odpotoval proti Koroški in v Celovcu 22. avgusta sprejel dedno poklonitev koroških deželnih stanov.47 Dva dni po- zneje je odrinil iz koroške prestolnice in se 25. avgu- sta na konju povzpel na Ljubelj, kjer sta ga pričakala dva obeliska (Spiz=Saülen, Ruhm- und Glori-Saeule, Pyramiden) z latinskimi napisi, ki so visokemu gostu želeli dobrodošlico na Kranjskem.48 Na deželni meji 40 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 130; Seitschek, Herrschaftsantritt, str. 94–103, 98. 41 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 120r, 121v, 228v–229r. Seitschek navaja, da se je cesar na Dunaj vrnil že 12. oktobra 1728 (Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 73). 42 Seštevek je narejen po seznamu General lista aller deren mit beyden regierenden kay: may: und dero älteren durchlauchtigsten erzherzogin Maria Theresia nach Gratz mit zu reysen oder vor- oder nach zu gehen habenden hoffstatts, canzleyen und extra be- ruffenen personen (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34, 22). 43 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 171r, 175v– –176v. O štajerski dedni poklonitvi Karlu VI. gl. Hisch, Die Erbhuldigungen, str. 104–106; Gmoser, Die steirischen Erb- huldigungen, str. 272, 278–279. 44 Seštevek je narejen po (drugem) seznamu General lista der mit ihro kay: may: von Gratz auß in die weitere I: Ö: länder mit zu gehen habender kay: hoffstaat und comitiva (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34, 22). 45 AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA, Ktn. 34, fol. 53r–53v. 46 Po drugi strani Johann Adam von Heintz v svojem sezna- mu Haubtlista deren mit der kay[serlichen] hoffstatt von Grätz auf die weithere erbhuldigungsörther […] mitzugehen persohnen […] navaja le 138 oseb (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 201v–206v). Število spremstva, ki je s cesarjem prispelo v Ljubljano, tako ostaja predmet nadaljnjega raziskovanja. Tre- ba je še opozoriti, da celotno cesarjevo spremstvo ni potovalo istočasno, temveč je del osebja na naslednjo postajo vselej pri- šel pred cesarjem. O dednopoklonitvenem potovanju Karla VI. po notranjeavstrijskih deželah gl. Hahn, Zwei Besuche im österreichischen Litorale, str. 67–84 (transkripcija Ceremonial- nega protokola o Trstu), str. 102–112, (Abbildung 2: Reiserou- te Karl VI.), str. 124; Golob, Mediale Reflexionen, str. 11–17; Holz, Die Habsburger in Krain, str. 31–37; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, (zlasti) str. 73–77. 47 O koroški dedni poklonitvi gl. Seitschek, Die Erbhuldigungs- reise 1728. 48 Latinske napise z Ljubelja in s Trojan je v Ljubljani nezna- nokdaj natisnil tiskar J. G. Mayr (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34-13, fol. 9r–12v). Prepise so prispevali tudi Heintz se je od cesarja poslovila koroška stanovska delegaci- ja, sprejel pa ga je kranjski deželni glavar Volf Vajkard grof in gospod Gallenberg. Sledila sta kosilo v Trži- ču in avdienca, v katero je Karel VI. poleg deželnega glavarja sprejel še Adama Sajfrida grofa Auersperga in Franca Sajfrida grofa Thurna-Valsassino.49 Iz Tržiča je cesar pot nadaljeval v Kranj,50 kjer ga je pred mestom pričakal dvajsetčlanski stanovski od- bor (Außſchus),51 mestni sodnik pa mu je izročil ključe mesta.52 Nato je cesar v svoji »retiradi« stanovske od- bornike sprejel v avdienco, pri kateri je imel pozdrav- ni govor nadomestni deželni maršal Anton Jožef grof Auersperg,53 nakar je vladar zbrane stanove pripustil k rokoljubu. Stanovski odbor je v Kranju prisostvoval še cesarjevi večerji in se nato vrnil v Ljubljano. Visoki (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 67v–69v), Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 24–28 in Koblar, Cesta čez Lju- belj, str. 222–226. Transkripcijo s komentarjem je priskrbela Julijana Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 387–390. 49 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 191r–191v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 67v–69v; Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 28. O cesarjevem potovanju iz Gradca do Ljubljane gl. Šmid, Der Loiblpaß, str. 161, 163; Pirc, Podružnica Sv. Ane (Nadaljevanje), str. 1–2; Holz, Die Habsburger in Krain, str. 33; Seitschek, Die Erbhuldigungs- reise 1728, str. 68–70; Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 374–375, 387–390. Julijana Visočnik navaja tudi Richterjev članek Karl VI. auf dem Wege von Loibl nach Laibach 1728 (non vidi) – gl. Visočnik, »Piramida« na Zgor- njem Motniku, str. 374 (op. 13). Zemljevid celotnega dedno- poklonitvenega potovanja Karla VI. po notranjeavstrijskih deželah gl. v Hahn, Zwei Besuche im österreichischen Litorale, str. 124 (Abbildung 2: Reiseroute Karl VI.). 50 Heintz navaja, da sta v Kranju cesarja pozdravila še dva kro- nograma, in sicer se je prvi na mestnih vratih glasil IngreDIere CaroLe VI De tVo aDVentV gratVLatVr (prosti prevod: Vstopil boš, Karel VI., tvojega prihoda se veseli [mesto] (1733(!))), dru- gi na hiši poleg cesarjevega kvartirja pa aDVe[n]IentI CaroLo seXto sIt LaVs, honorqVe seMper (prosti prevod: Prihajajočemu Karlu šestemu bodi hvala in čast vekomaj (1728)) (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 70r). Za nesebično pomoč pri pre- vajanju iz latinščine zahvalo dolgujem Mateju Hriberšku. 51 Odbor so sestavljali: deželni glavar Volf Vajkard grof in go- spod Gallenberg, Henrik knez Auersperg, deželni upravnik in upravitelj Orfej grof Strassoldo, nadomestni deželni mar- šal in poverjenik Anton Jožef grof Auersperg, pičenski škof Jurij Ksaverij Marotti, stiški opat Aleksander baron Engels- haus, feldmaršal Filip Jožef grof Harrach, poverjenik Janez Adam grof Rasp, Baltazar Sajfrid grof in gospod Gallenberg, Volf Herbard grof Lamberg, Volf Sigmund grof in gospod Gallenberg, Adam Sajfrid grof Auersperg, Aleksander grof Auersperg, generalni prejemnik Andrej Danijel grof Barbo- -Waxenstein, Jošt Vajkard grof Barbo-Waxenstein, Franc grof Lamberg, Franc grof Lichtenberg, Franc Karel Hohenwart in deželni vicedom Franc Sajfrid grof Thurn-Valsassina (Periz- hoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 28–29; Gregorič, Cisterci- jani, str. 95–99; gl. tudi Visočnik, »Piramidi« na Zgornjem Motniku, str. 384–386). 52 Pozdravni nagovor kranjskega mestnega sodnika Volfa Niko- laja Adelmana gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, Num 68, str. 185–186 in SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, šk. 8 (fasc. 10, 11), Kranj, Govor mestnega so- dnika 1728. Zahvalo za ta podatek dolgujem Borisu Golcu. 53 Govor nadomestnega deželnega maršala Jožefa Antona grofa Auersperga gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, Num 69, str. 186–187. 289 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 gost je pot proti kranjski prestolnici nadaljeval na- slednji dan, 26. avgusta, preko Sorškega polja, kjer so ga počakali postrojeni škofjeloški meščani.54 Ko je posadka z ljubljanskega gradu naposled opazila bližajoči se sprevod, je v pozdrav sprožila tri- deset strelov iz težkih topov. Na Kapucinskem trgu (danes Kongresni trg), pred Vicedomskimi vrati, kjer so mestni očetje cesarju v čast postavili slavolok, je Karla VI. sprejel notranji svet z županom Matijo Kri- stjanom na čelu.55 Župan je imel pozdravni govor56 in cesarju predal mestne ključe.57 Cesar je odgovoril, nakar je sprevod ob spremljavi druge salve vstopil v mesto, krenil po Gosposki ulici proti Novemu trgu in od tam preko (Šuštarskega) mostu proti mestni hiši, kjer je cesarja pričakal drugi slavolok, sloneč na pročelju rotovža.58 Pred stolnico sv. Nikolaja, kjer je cesar izstopil iz kočije, ga je pričakal deželni glavar Volf Vajkard grof Gallenberg skupaj s cerkvenimi in svetnimi stanovi.59 Pred vhodom v cerkev je (novi) ljubljanski knezo- škof Feliks Sigmund grof Schrattenbach60 na čelu stolnega kapitlja in kranjskega klera dal cesarju po- ljubiti pacem61 in ga pokropil z blagoslovljeno vodo (Asperges gegeben).62 Nato se je cesar podal v cerkev k oratoriju, ki je bil postavljen na desni strani glavnega oltarja. Od vrat do stopnic glavnega oltarja je osem starejših članov magistrata nad cesarjem nosilo bal- dahin. Nato je ljubljanski knezoškof na listni strani glavnega oltarja s pomožnimi kleriki ob spremljavi cesarskih glasbenikov in zvonjenja v vseh ljubljan- skih cerkvah odpel Te Deum laudamus. Ob odhodu iz stolnice je odjeknila še tretja salva. Po pobožnosti v cerkvi se je cesar napotil v škofijski dvorec, kjer je bila urejena njegova rezidenca (Reſidenz). Tam je nato ob prisotnosti deželnih stanov obedoval, knezoškof pa je izrekel svoj blagoslov jedi.63 54 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 30. 55 Gl. Fabjančič, Ljubljanski sodniki in župani, 4. zvezek, str. 122–123. 56 Govor ljubljanskega župana Matije Kristjana je objavljen v Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9–10] in Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, Num 70, pag. 187. 57 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 191r–192r. 58 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 31–32; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 70r–70v. 59 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 33. 60 Miklavčič, Schrattenbach baron Heggenberški in Ostroviški, Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/ose- ba/sbi549806/ (29. 4. 2021). 61 Pax – liturgični predmet za pozdrav miru, ploščica miru. Za- hvalo za pomoč pri razjasnitvi tega pojma dolgujem Lilijani Žnidaršič Golec. 62 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 192r–194v. 63 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 192r–194v; Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 33–34; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 70–71r. Franz Xaveri Legat za razliko od naštetih virov navaja, da je bil v stolnici odpet am- brozijanski koral – ambrosianischer Lobgesang (Legat, Erbhul- digung in Krain, str. 62). Časnik Wienerisches Diarium je 15. septembra 1728 o prvem dnevu cesarjevega bivanja v Ljubljani med drugim poročal o slovesni razsvetljavi: »Zvečer je bilo nato razsvetljeno celotno mesto, ki je bilo v čast njegovega najvišjega cesarskega veličanstva malo prej skoraj popolnoma obnovljeno, in sicer zlasti mestna hiša. Takšen blišč so povečale svetilke, izde- lane s pridnostjo, lastno temu namenu.«64 Heintz k temu dodaja, da je bila mestna hiša razsvetljena vse dni cesarjevega obiska, razsvetljavo pa so imele tudi nekatere druge hiše, delno s svetilkami, delno z ba- klami. Hiše v ulicah, skozi katere je potekal cesarjev sprevod, so bile okrašene tudi s tapetami in slikami.65 Naslednji dan, v petek, 27. avgusta, je zasedal po- klonitveni deželni zbor.66 Stanovska deputacija je z dvema kočijama od rezidence do deželne hiše pri- peljala deželnoknežja komisarja Sigmunda Rudolfa grofa Wagensperga in Franca Sajfrida grofa Thurna- -Valsassino ter ju s »kurialno ceremonijo« (Curial- -Ceremonien)67 pospremila v lontovž. V deželni izbi (Land-Stuben), kjer je bil za komisarja postavljen oder z baldahinom, je grof Wagensperg pred zbra- nimi stanovi najprej imel govor, nato pa je cesarski tajnik »nadomestnemu« dednemu deželnemu mar- šalu Antonu Jožefu grofu Auerspergu izročil kre- 64 Prosti prevod izvirnika: »Den Abend darauf wurde die gantze Stadt / welche zu Ehren allerhoechſt Seiner Kaiſerl. Majeſeſtaet kurtz zuvor faſt voellig renoviret worden / und zwar ſonderlich das Raht-Haus illuminiret / welchen Pracht die auf die Wieneriſche Manier hierzu eigenes Fleiſſes verfer- tigte Lanternen vergröſſerten« (Wienerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 65 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v–76r. 66 Število udeležencev deželnega zbora nam še ni znano, to bodo nemara pokazale bodoče raziskave sejnih zapisnikov kranjskega deželnega zbora. O potencialnem številu ude- ležencev dedne poklonitve gl. op. 92 in 98. Perizhofferjeva publikacija sicer vsebuje tudi seznam kranjskih deželanov, ki navaja vsaj 14 članov kurije prelatov (število ljubljanskih kanonikov ni navedeno), nato avtor po priimkih navaja 464 članov obeh plemiških kurij ter 12 odposlancev deželnoknež- jih mest, ki so predstavljali četrto kurijo (v deželnem zboru je bilo dejansko zastopanih 11 deželnoknežjih mest, deset od teh so zastopali mestni sodniki, prestolnico Ljubljano pa tudi župan). Potemtakem bi leta 1728 oziroma 1739 nekaj nad 490 oseb imelo pravico udeležiti se kranjskega deželne- ga zbora (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 209–231). Številka se zdi previsoka, če jo primerjamo z drugimi seznami kranjskega plemstva in stanov, nastalimi med 15. in 18. sto- letjem (prim. Nared, Seznami kranjskega plemstva; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 225–283). Za primerjavo navedimo, da se je dedne poklonitve Ferdinandu IV. 25. septembra 1652 v Ljubljani udeležilo »le« 126 članov kranjskih deželnih sta- nov (Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 420–427; Koče- var, Vojvodina Kranjska, str. 242–249). Poleg tega Perizhoffer- jev seznam vsebuje več priimkov družin, ki so do 18. stoletja vsaj na Kranjskem že izumrle, na primer Bohorič (Bohoritſch), Črnomaljski (Tſchernembl), Trubar (Truber) itd. 67 Po Perizhofferjevih navedbah je bila ta »kurijalna ceremoni- ja« enaka kot pri običajnih deželnih zborih, ko so deželno- knežji komisarji deželnim stanovom v deželno hišo prinesli deželnozborsko propozicijo, izstopili pred stopnicami, de- želni maršal pa jim je v spremstvu drugih odličnikov iz vrst deželnih stanov šel nekaj stopnic nasproti (Perizhoffer, Erb- -Huldigungs Actus, str. 35, 38). 290 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 denčno pismo.68 Grof Auersperg je pismo odprl, ga prisotnim prebral ter deželnoknežji strani odgovoril v imenu stanov.69 Komisarja sta nato stanovom iz- ročila cesarsko dednopoklonitveno propozicijo (Erb- Huldigungs-Propoſition), čemur je sledil stanovski odgovor. Nato sta komisarja po enakem protokolu sejo zapustila.70 Stanovi so v deželni izbi počakali svojo deputaci- jo, ki je deželnoknežja komisarja pospremila nazaj do škofijskega dvorca, in po njeni vrnitvi začeli posvet o propoziciji. Naposled je deželni zbor sestavil izja- vo (Erklaerungs-Schrift), v kateri je cesarja prosil, da bi bila dedna poklonitev tako kot v preteklosti tudi tokrat opravljena po starem načinu in navadi (den alten Modum und Gebrauch).71 Stanovi so izvolili de- vetčlanski odbor (Außſchus)72 za cesarsko konferenco (Kayſerl[iche] Conferenz). Deželni glavar, tudi sam član odbora, pa se je popoldne s stanovskimi svetniki posvetoval o tem, katere teme v povezavi z dedno po- klonitvijo in dednimi deželnimi službami naj stanov- ska stran načne na prihajajoči cesarski konferenci.73 V soboto, 28. avgusta, so se člani stanovskega od- bora že zgodaj sestali na posvetu in se ob določeni uri zglasili v bivališču gostitelja cesarske konferen- ce, cesarskega vrhovnega dvornega mojstra Rudolfa Sigmunda grofa Sinzendorfa, ki je bil nastanjen v hiši ljubljanskega generalnega vikarja Janeza Jako- ba Schillinga.74 Konferenca je razpravljala o vsebini deželnozborske izjave prejšnjega dne ter praktičnih vidikih izvedbe poklonitve (Curialia). S stališča sim- bolne komunikacije je najpomembnejša druga točka pisma cesarskega sekretarja, ki je stanovom sporočala, da bi bil cesar zadovoljen, če bi lahko proti odpustitvi telesne prisege (Coerperlicher Jurament) stanovom iz- dal zaščitno pismo (Schadloß-Brief), s katerim bi jim zagotovil spoštovanje njihovih privilegijev.75 68 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 36–37, (transkripcija kredenčnega pisma) Num 71, pag. 188–189. 69 Transkripcija govora deželnega maršala: Perizhoffer, Erb- -Huldigungs Actus, Num 72, pag. 189–190. 70 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 37, AT ÖStA HH- StA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 194v. 71 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 38, (transkripcija de- želnozborske izjave) Num 73, pag. 190–191. 72 Odbor so stanovi izvolili izmed svojih najodličnejših čla- nov, kot poudari Perizhoffer. Sestavljalo ga je devet mož: deželni glavar Volf Vajkard grof in gospod Gallenberg, de- želni upravnik in upravitelj v eni osebi Orfej grof Strassol- do, namestnik dednega deželnega maršala Anton Jožef grof Auersperg, pičenski škof Jurij Ksaverij Marotti (škofoval 1716–1740), stiški opat Aleksander baron Engelshaus (opa- toval 1719–1734), feldmaršal Filip Jožef grof Harrach, Volf Herbard grof Lamberg, generalni prejemnik Andrej Danijel grof Barbo-Waxenstein in Franc Karel pl. Hohenwart (Pe- rizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 29, 38–39, 45; The Hie- rarchy of the Catholic Church, Diocese of Pedena. https://www. catholic-hierarchy.org/diocese/dp508.html (14. 3. 2022); Gregorič, Cistercijani, str. 95–99). 73 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 38. 74 Perizhoffer, Erb Huldigungs Actus, pag. 39–41 (shema konfe- rence, pag. 40). 75 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 39–44. Točka o »tele- Pravica deželnih stanov treh notranjeavstrijskih dežel, da jim ob dedni poklonitvi vsak novi dežel- ni knez najprej s telesno prisego obljubi spoštovanje njihovih svoboščin, je izvirala iz privilegijske listi- ne kralja Rudolfa I. za štajerske ministeriale iz leta 1277.76 Z izstavitvijo dveh privilegijev Albrehta II. za Koroško in Kranjsko leta 1338, ki sta določala, naj se plemstvo teh dveh dežel v zadevah, ki v njunih li- stinah niso urejene, ravna po štajerskem pravu,77 je to vir subsidiarnega prava postalo tudi v sosednjih deže- lah.78 To določilo je pravico do deželnoknežje telesne prisege ob dednih poklonitvah posredno dajalo tudi Korošcem in Kranjcem. Vendar je ta pravica v praksi veljala le, če je bila podprta z realno politično silo stanov, ter je bila zato dober indikator razmerja moči med deželnoknežjo in stanovsko stranjo. Poleg tega (ne)izvajanje tele- sne prisege s stališča simbolne komunikacije kaže na ugled, ki so ga posamezne dežele uživale v očeh dvora. Koroška in Kranjska sta v tem pogledu z de- dno poklonitvijo leta 1660 začeli zaostajati za svojo »večjo sestro« Štajersko. Tako Leopold I. leta 1660 kot Karel VI. leta 1728 sta namreč Štajercem telesno prisego podala, četudi v okrnjeni obliki pred stanov- skim odborom in ne pred vsemi stanovi,79 medtem ko so se morali Korošci in Kranjci zadovoljiti le z zaščitnim pismom.80 sni prisegi« se glasi: »Fuers andere: Waeren ihro Kayserl[iche] Majest[ät] etc. etc. allergnaedigist urbietig / gegen Erlassung deß Coerperlichen Juraments dise treugehorsamste Land- Staende hingegen mit einem Schadloß-Brief zuversehen« (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 41). Gl. tudi AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 194v–195r. 76 Določilo Rudolfove listine o telesni prisegi se glasi: »Ut autem tenor hujus privilegii à futuris dictae terrae Principibus ratus & ſtabiliter teneatur, praeſenti praecipimus ſanctione, ut dum Princeps qui pro tempore fuerit à Miniſterialibus Styriae fi- delitatis exigit Juramentum. Ipſi ad praeſtationem hujuſmodi Sacramenti, minimè conſtringantur, donec Princeps & do- minus corporali ſuo Juramento promittat, ſe praeſens privile- gium in omnibus & ſingulis ſuis articulis ſervaturum« (Mell, Grundriß, str. 145–146 (op. 724)). 77 Določilo Albrechtove listine o subsidiarnosti štajerskega pra- va na Kranjskem: »Ouch wellen wier, daz alle herrn, dienst- leut und ander edel leut ze Chrain in allen andern sachen, die hie nicht verschriben sind, richten nach dem recht als unser herren und edel leut in unserm lande ze Steyr« (Nared, Ob- java in prevod, str. 73–76; SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5793 (1338, september 16., Gradec)). 78 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 200–201; Vilfan, Rechtsgeschi- chte, str. 135–136. 79 Hisch, Die Erbhuldigungen, str. 103, 105; Gmoser, Die Steiri- schen, str. 272, 276–277. 80 Za kranjsko poklonitev Leopoldu I. leta 1660 gl. AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 2, Teil 1, fol. 942. Za koroško po- klonitev leta 1660 gl. AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 2, Teil 1, fol. 926, 931 in za leto 1728: AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 181r–183v, 186v–189r; Aelschker, Geschichte Kärntens, Zweiter Band, str. 862–863, 876–877; Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 147, 148–157. O zgodovini ustoličevanja koroških vojvod in karantanskih knezov gl. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod; Štih, Ustoličevanje koroških vojvod (2000); isti, Ustoličevanje ko- roških vojvod (2012). 291 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Perizhoffer, čigar publikacija je nastala po naroči- lu deželnih stanov, v svojem opisu dedne poklonitve glede tega pojasnjuje, da so stanovi spregled telesne prisege cesarju omejevali zgolj na osebo deželnega kneza in da spregled ne bi veljal, če bi dedno po- klonitev sprejeli njegovi komisarji. Nadaljuje, da bi bili morebitni deželnoknežji komisarji ob poklonitvi primorani priseči v vladarjevem imenu in v duši ter »jurament« podati stoje z dvignjenimi tremi prsti. K temu avtor opisa dodaja, da so stanovi na to pristali po lastni želji in ne po dolžnosti.81 Popoldne, po končani konferenci, je deželni gla- var Volf Vajkard grof Gallenberg vsem članom de- želnih stanov naznanil, da se morajo naslednji dan ob 7. uri zjutraj zbrati v deželni hiši.82 Sicer je tisto soboto potekalo še bogoslužje pri avguštincih »pred mestom« (cerkev Marijinega oznanjenja pri dana- šnjem frančiškanskem samostanu), ki se ga je udeležil tudi cesar.83 V cesarski rezidenci so v čast rojstnemu dnevu cesarice, ki je sicer ostala v Gradcu, priredili slovesno praznovanje (Gala).84 Pozornost dvornega knjigovodje Johanna Adama von Heintza pa je tega dne vzbudil neki »baron« Dinzl, ki je v urad cesarske- ga dvornega kontrolorja v skladu s fevdno dolžnostjo pripeljal vola za kuhinjo.85 Nenavadni dogodek, o katerem poroča Heintz, v drugih pregledanih virih ni omenjen, pač pa je druge primarne vire, ki govorijo o tem, kako je uživalec fevda koseškega dvora v Logu vzhodno od Ljubljane oddal vola v cesarsko kuhinjo,86 v »arhivu gospostva Fužine« našel Henrik Etbin Costa, ki je leta 1846 na to temo objavil članek. Costa navaja, da je fevdno dolžnost leta 1728 opravil Ludvik Ksaver Dinzl,87 kot datum izpolnitve fevdne dolžnosti pa navaja dan poklonitve, torej 29. avgust,88 in ne dan poprej kot Heintz. Co- stov prispevek je pomemben zlasti zaradi podatka o načinu dostave vola, avtor namreč zapiše: »… žrtvena žival, ki jo je terjala fevdna dolžnost, je bila vselej slo- vesno okrašena in v prazničnem sprevodu oddana v kuhinjo cesarskega dvora v Ljubljani …«89 81 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 41, 54–55, (prepis za- ščitnega pisma Karla VI.) Num 77, pag. 205–207. 82 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 44. 83 Anton Jellouschek navaja transkripcijo latinskega napisa, ki je bil v spomin na cesarski obisk cerkve vzidan na levi strani glavnega oltarja ( Jellouschek, Die Lapidar-Denkmäler, str. 17). 84 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 195r. 85 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 71r–72v. Družina Dinzl pl. Angerburg sicer ni imela baronskega naslova (gl. Preinfalk, Družina Dinzl). 86 O tem običaju gl. Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 290–302; Kočevar, Logarjev okrašeni vol, str. 13. 87 O Ludviku Ksaverju Dinzl pl. Angerburgu (1704–1772) gl. Preinfalk, Družina Dinzl, str. 264; Smole, Graščine, str. 68. 88 Costa, Kleine historische Notizen, str. 4. 89 Prosti prevod izvirnika: »… das lehenmäßige Opferthier wurde aber jederzeit festlich geschmückt und im feierlichen Zuge in die Küche des kaiserlichen Hoflagers zu Laibach abgeliefert …« (Costa, Kleine historische Notizen, str. 4). Costov članek iz leta 1846 je trenutno edini znani »vir«, ki Na podlagi zgornje notice sta Sergij Vilfan in Pe- ter Štih razvila misel, da je oddaja okrašenega vola v slovesnem sprevodu deželnoknežji kuhinji pome- nila koruptno razumevanje prvotnega pomena sta- roslovenskega oziroma staroslovanskega obreda, v katerem bi lahko bil vol, podobno kot »pisane živali« pri srednjeveškem ustoličevanju koroških vojvod, del državnopravne slovesnosti.90 Do »skvarjenja« tega običaja oziroma njegove prireditve fevdalnemu druž- benemu redu bi potemtakem lahko prišlo ob dedni poklonitvi Kranjske Frideriku III. leta 1444, ko je deželni knez Neži, hčeri Andreja Logarja, podelil v fevd koseški dvor v Logu. Friderikova listina je med drugim določala, da mora vsakokratni vazal logar- skega dvora deželnemu knezu ob njegovem prihodu v deželo dati vola za kuhinjo.91 V nedeljo, 29. avgusta, je na vrsto naposled pri- šla dedna poklonitev. Po glavarjevem naročilu so se stanovi zbrali v deželni izbi lontovža92 in »na dvor« (nach Hof) odposlali svojega višjega tajnika Janeza Antona Vermatija pl. Vermersfelda, ki je cesarskemu komorniku Janezu Gašperju grofu Cobenzlu sporo- čil, da zbrani stanovi pričakujejo poklonitveno avdi- enco. Po prejemu dovoljenja so se deželni stanovi v točno določenem sprevodu93 odpravili do škofijskega dvorca v predsobo. Od tam je poklonitveni sprevod (huldihungszug) krenil skozi zadnja vrata dvorca, po govori o tem, da je bil vol okrašen in v Ljubljano odgnan v sprevodu. Nemara bodo to v prihodnosti potrdile raziskave fonda Graščina Fužine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (SI ZAL LJU 296, Graščina Fužine, Ljubljana (1616–1925), šk. 26, Lehen in der Auen – kupoprodajne pogodbe). 90 Na možne vzporednice te kranjske posebnosti z obredom ustoličevanja na Koroškem je Sergij Vilfan opozoril leta 1966 (Vilfan, Koseščina v Logu) in tezo kontekstualiziral leta 1996 (Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, str. 107–109). Vil- fanovo misel je leta 2012 dodatno razvil Peter Štih, ki dom- neva, da bi lahko bil novoveški običaj z obrobja Ljubljane relikt nekdanje gentilne ureditve Karniolcev (Štih, Ustoliče- vanje (2012), str. 327). 91 Določilo se v izvirniku glasi: »wen wir in unsern landt Crain khomen einen ochsen dienet gen kuchen« (SI AS 1, Vice- domski urad za Kranjsko, šk. 195 (fasc. I/106a), Lit. L, Fevdni akti, IX, št. 10, Lehen eines Hofs zu der Auuen, 1578, marec 17, Gradec; SI AS 11, Komisija za fevdne zadeve, šk. 12 (fasc. 7 (5)), št. 205, Purkhard Hüzing lehens Brief den 18 7ber 1636). O tem gl. Vilfan, Koseščina v Logu, str. 190. Tu se po- javi še ena zanimiva vzporednica s koroškim ustoličevanjem, namreč Friderik III. (V.), ki je leta 1443 zabil zadnji žebelj v krsto koroškega ustoličevanja s tem, ko si je pri tamkaj- šnjih stanovih zagotovil spregled »ponižujočega« obreda in namesto tega dedno poklonitev opravil v Št. Vidu. Če teza o staroslovenskih oziroma staroslovanskih koreninah obre- da oddaje vola drži, je pretkani strateg iz hiše Habsburg leto dni pozneje pometel še z ostanki starih gentilnih običajev na Kranjskem (Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 293–294). 92 Na podlagi pregledanih virov lahko število stanovskih ude- ležencev zgolj ocenjujemo glede na podatke o stanovskem banketu, ki je sledil ob koncu dedne poklonitve, in sicer naj bi se ga po do zdaj znanih podatkih udeležilo 172 članov kranjskih deželnih stanov (prim. Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 60–61; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v). Več o tem v op. 98. 93 Vrstni red stanovskega sprevoda od lontovža do škofijskega dvorca gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 45–47. 292 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 »Lingovi uličici«94 (das sogenant-Lingiſche enge Gaeß- lein, današnja Mačkova ulica) prišel na Špitalsko uli- co (Spittal-Gaſſen, današnja Stritarjeva ulica) in nato na [Mestnem] trgu zavil levo proti stolnici.95 V stolnici so cesarja pod baldahinom pospremili do prestola, ki ga je čakal na evangeljski strani glav- nega oltarja. Potem ko je ljubljanski knezoškof ob spremljavi dvornih glasbenikov odpel slovesno sv. mašo v čast sv. Duhu, so se udeleženci poklonitve v enakem redu vrnili v škofijski dvorec. Nato je cesar v svoji »retiradi« (Retirada) sprejel v avdienco stanovske komisarje, ki so ga prosili, naj sprejme njihovo dedno poklonitev. V ta namen je cesar v spremstvu dvorja- nov in nosilcev dednih deželnih služb prišel v viteško dvorano (Ritter-Stuben), kjer ga je čakal prestol.96 Pravno dejanje dedne poklonitve je začel govor dvornega vicekanclerja grofa Seilerna, ki mu je s sta- novske strani odgovoril nadomestni deželni maršal grof Auersperg, nakar je zbrane nagovoril tudi ce- sar. Sledila je prisega, katere besedilo je stanovom narekoval dvorni vicekancler. Potem je cesar stanove pripustil k rokoljubu (Hand-Kuß), kar je spremljalo zvonjenje zvonov vseh ljubljanskih cerkva, streli iz pušk in topovske salve. Nato so se zbrani iz viteške dvorane napotili nazaj v stolnico, kjer je potekala po- božnost in so intonirali Te Deum laudamus. Medtem je bila viteška dvorana pripravljena za cesarski ban- ket, ki je sledil po vrnitvi iz cerkve.97 Ko je cesarska kuhinja pripravila obed, je sta- novska delegacija cesarja v sprevodu pospremila do dvorane. Pri jedi so Karlu VI. stregli nosilci dednih deželnih služb,98 banket pa je spremljala glasba ce- 94 Prim. Vlado Valenčič navaja ime »Lingarjeva ulica« (Valen- čič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, str. 226). Zahvalo za opozorilo na ta podatek dolgujem Borisu Golcu. Gl. tudi Golec, Slovenska toponimika Ljubljane, str. 322–324. 95 Opis vrstnega reda poklonitvenega sprevoda (Huldigungszug) gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 44–47; (Heintz) AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. pag. 72v–73v. 96 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 195r–197v; Pe- rizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 51–52. 97 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 53–56; AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 199r. Opisa se nekoliko razlikujeta, Perizhoffer namreč navaja, da so salve iz topov in pušk trajale neprekinjeno od rokoljuba do pobožnosti v stolnici, Ceremonialni protokol pa navaja dve ločeni salvi. 98 Kranjske dedne deželne službe (Erbämter) so ob dedni po- klonitvi leta 1728 opravljali: 1) dvorni mojster – Franc Sajfrid grof Thurn-Valsassina (tudi kranjski deželni vicedom), 2) ko- mornik – Adam Sajfrid grof Auersperg je kot najstarejši iz družine nadomeščal svojega očeta, nosilca dveh dednih časti Franca Antona grofa Auersperga, ki je bil nepokreten zaradi putike, 3) deželni maršal – isti, 4) konjušnik – Franc Bernard grof Lamberg je nadomeščal Franca Antona kneza Lamber- ga, 5) lovski mojster – Sajfrid Baltazar grof in gospod Gal- lenberg, ki je nadomeščal svojega brata Volfa Vajkarda grofa in gospoda Gallenberga, 6) paličar – Jožef Ferdinand baron Egkh, ki je nadomeščal svojega bratranca Jurija Sigmunda barona Egkh-Hungerspacha, 7) točaj – Janez Gašper grof Cobenzl, 8) strežaj – Franc Karel pl. Hohenwart, 9) sokolar – Janez grof Lanthieri, ki je nadomeščal svojega bratranca Franca Antona grofa Lanthierija, 10) narezovalec – Leopold grof Sauer, ki je nadomeščal Ignacija grofa Sauerja, 11) sre- sarske kapele.99 Ceremonialni protokol poroča, da je ob cesarjevem prvem požirku vina (bey dem Er- sten Trunck) odjeknila še ena topovska salva.100 Sle- dil je banket za stanove, ki je potekal tako, da je bila vsakemu od enajstih nosilcev dednih deželnih služb dodeljena miza, za katero je lahko povabil enajst dru- gih članov stanov. Poleg teh miz je bila še posebna dvanajsta ali »prosta« miza (freye Tafel), za katero je sedelo štirideset deželanov ter odposlanci mest.101 Zaključek dedne poklonitve je pospremilo ljud- sko slavje, zlasti na [Mestnem] trgu.102 Po zaključku obeh banketov je Karel VI. obdaroval nekatere no- silce dednih deželnih služb ter med cesarske tajne svetnike in komornike povzdignil več kranjskih ple- mičev.103 V ponedeljek, 30. avgusta, je cesar po kosilu zapustil kranjsko prestolnico in odplul po dobrih 23 kilometrov104 dolgi vodni poti proti Vrhniki, kočije cesarskega spremstva pa so bile na pot proti Gori- ški poslane že prej. V pristanišču »na Bregu« (am Rain, danes Breg) ga je pričakala nova osebna ladja (Leib-Schiff) z imenom Carolus Borromaeus, s kate- brničar – Alojzij Herbard grof Kacijanar; dedna služba ku- harskega mojstra je bila na Kranjskem tisti čas vakantna, zato je tudi ob dedni poklonitvi ni nihče opravljal (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 43–44; Ceremonialni protokol in Heintz navajata tudi insignije, ki so jih prejeli nosilci dednih deželnih služb, gl. AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 195v–197r; (Heintz) AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. pag. 72v, 73v–75v). 99 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 57–59. 100 AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 200r. 101 Prvih osem miz (dvornega mojstra, komornika, deželnega maršala, konjušnika, lovskega mojstra, paličarja, točaja in strežaja) je bilo postavljenih v tako imenovani »Bratovščinski dvorani« (Bruderſchaft-Saal), tri mize (srebrničarjeva, narezo- valčeva in sokolarjeva) so bile v semenišču (Alumnat-Stuefft), »prosta miza« (freye Tafel) pa je bila postavljena »v škofiji« (in dem Biſtum) (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 60–61). Heintz omenja še mizo za župane: nebst einer vor die suppani und einer frey tafl (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v). Kot je bilo omenjeno že v op. 66 in 92, bi lahko ob predpo- stavki, da je »miza za župane«, ki jo omenja Heintz, identična s »prosto mizo«, sklepali, da se je dedne poklonitve udeležilo 172 članov kranjskih deželnih stanov. 102 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v–76r. 103 Cesar je deželnemu glavarju Volfu Vajkardu grofu in go- spodu Gallenbergu podaril svoj portret, okrašen z diamanti, hlevskemu mojstru Francu Bernardu grofu Lambergu je po- daril svojega konja, na katerem je jezdil pri poklonitvenem sprevodu, točaju Janezu Gašperju grofu Cobenzlu pa poso- do, s katere je jedel in pil pri banketu. Sajfrid Bonaventura Werthenthall (Ordinierung-Commissarius) je prejel cesarsko medaljo, okrašeno z diamanti, zlate medalje pa je cesar poklo- nil cesarskemu upravitelju v Idriji Francu Antonu Stember- gu in Janezu pl. Schluderbachu. V cesarske tajne svetnike so bili promovirani: Franc Sajfrid grof Thurn-Valsassina, Orfej grof Strassoldo in Adam Sajfrid grof Auersperg. Med ce- sarske komornike pa so bili sprejeti: Sigmund Anton Ursini grof Blagaj, Ferdinand Ernst grof Saurau, Jožef Anton grof Auersperg, Volf Sigmund grof in gospod Gallenberg, Franc Bernard grof Lamberg, Leopold grof Sauer ter Alojz Her- bard grof Kacijanar (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 62–63). 104 Simon Rutar je leta 1892 navedel, da je Ljubljanica med Ver- dom in odcepom Gruberjevega kanala dolga 23,1 kilometra (Rutar, Zur Schiffahrt, str. 66). 293 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 ro je zvečer prispel na Vrhniko. Poleg tega je bilo v pristanišču za ostale dvorjane in deželne poverjeni- ke pripravljenih še dvanajst manjših stanovskih ladij (Landſchaftliche Storien).105 105 Omenjeni tip ladje (Storien) še ni identificiran. Poleg njih je bila v pristanišču pripravljena tudi ladja neidentificiranega tipa Chaichio, in sicer za princa Franca Štefana Lotarinškega. Princ je namreč v Ljubljano prispel naknadno in nato odplul proti Vrhniki (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64). Gl. tudi: AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 200r; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 76v–77r. Cesar je iz Ljub- ljane odpotoval proti zahodu in se po prejetih dednih poklo- nitvah Goriške, Gradiške, Trsta ter Reke v Ljubljano vrnil v ponedeljek, 20. septembra, ter v sredo, 22. septembra 1728, nadaljeval pot nazaj proti Gradcu (Perizhoffer, Erb-Huldi- Rečnega ladjevja so se visoki gostje ponovno poslužili tri tedne pozneje, ko se je cesar po obisku Gorice, Trsta in Reke skupaj s princem Francem Štefanom Lotarinškim vračal proti Gradcu. Karel VI. je v ponedeljek, 20. septembra, dopoldne krenil iz Postojne ter po kosilu v Logatcu pot nadaljeval na Vrhniko, kjer se je vkrcal na svojo osebno ladjo Karel Boromejski ter na čelu flotilje dvanajstih ladij odplul proti Ljubljani. Salve težkih topov z Ljubljanskega gungs Actus, pag. 64–70; AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v). O tem gl. Rutar, Zur Schiffahrt, str. 70–71. 106 Karta je narejena na osnovi tlorisa Ljubljane Ivana Dizme Florjančiča pl. Grienfelda iz leta 1744 (Florjančič, Deželopi- sna karta vojvodine Kranjske). Raba javnih prostorov Ljubljane ob dedni poklonitvi vojvodine Kranjske cesarju Karlu VI., 26.–30. avgust 1728 (kartografinja: Mateja Rihtaršič).106 294 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 gradu so trajale od trenutka, ko je posadka uzrla jadro in zastave cesarske ladje, vse dokler se ni visoki gost nastanil v svoji rezidenci v škofijskem dvorcu.107 Naslednji dan, v torek, 21. septembra, je bil praz- nik sv. Mateja, apostola in evangelista, zaradi česar je cesar potovanje za en dan prekinil in v Ljublja- ni opravil slovesnost viteškega reda Zlatega runa (Toiſon-Feſt), člane ljubljanske Academiae philharmo- nicorum pa je doletela čast, da so v rezidenci igrali med cesarjevo večerjo. V sredo, 22. septembra, je Karel VI. po kosilu naposled zapustil kranjsko prestolnico in se napotil proti Schermpüchlu,108 s čimer se v virih verjetno označuje dvorec Češenik pri Domžalah,109 kjer je prenočil. Naslednji dan, 23. septembra, se je cesar prek Trojan, kjer ga je pred kranjsko-štajersko deželno mejo pričakal s cesarskimi insignijami okra- šen obelisk,110 napotil na Štajersko.111 Ljubljana v očeh dvora Ljubljana, ki je svojo zadnjo dedno poklonitev112 107 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 66; AT ÖStA HH- StA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 101v. 108 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 66–67. Ceremonial- ni protokol 14. o cesarjevem drugem obisku v Ljubljani po- roča: »Luna 20.mâ Sept[embris]. Giengen Ihro May: Von Adelsberg biß Loitsch, speiseten daselbst zu Mittag, und geruheten zu Laibach zu übernachten, Woselbsten Sie auch Martis 21.mâ Sept[embris]: als am fest S[anc]ti Mathaei Stil- le gelegen. Mercurii 22.dâ Sept[embris]: Setzten Ihro May: nach eingenohmenen Mittag Mahl dero Reyse weiters biß Schörnbüchel fort, alwo Sie Nachtlager hielten« (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v). Heintz navaja, da je princ Franc Štefan Lotarinški Ljubljano »s pošto« zapustil že dan prej (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 103r). 109 Smole, Graščine, str. 114–116. Eva Holz navaja Čemšenik (Holz, Die Habsburger in Krain, str. 37). Dilemo o tem, ka- teri kraj oziroma grad je dejansko mišljen, nazorno predstavi Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 374, 378 (op. 26). 110 Marmornati obelisk (Ruhm=Saule) so postavili kranjski de- želni stanovi, krasili so ga latinski napisi v cesarjevo čast, na vrhu pa je bil proti Kranjski obrnjen cesarski orel z insigni- jami (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 68; Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 376–379, 380–386). Objava latinskih napisov z obeliska gl. v Mayr (AT ÖStA HHStA OMeA ÄZA 34-13, fol. 5r–8v); Perizhoffer, Erb- -Huldigungs Actus, pag. 68–70; transkripcija s prevodom v slovenščino Visočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 380–383, (komentar) 384–386). Ob obelisku se je v imenu kranjskih stanov od Karla VI. poslovil deželni glavar Volf Vajkard grof in gospod Gallenberg ter se nato vrnil v Ljublja- no, cesar pa je pot nadaljeval proti Vranskemu in Celju. 111 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 67; AT ÖStA HH- StA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 221v; AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 103v–104r. 112 Dedna poklonitev Karlu VI. leta 1728 je bila zadnja kranjska poklonitev, ki je potekala po ustaljenem protokolu v Ljublja- ni. Ker Karlova hči in naslednica Marija Terezija z izjemo Avstrije pod (22. november 1740) in nad Anižo (25. junij 1743) ni sprejela dednih poklonitev drugih dednih dežel, so v Ljubljani 13. maja 1743 kot nadomestek pripravili slavje (Lob- und Danck-Feſt) v počastitev vladaričinega 26. rojstne- ga dne in češkega kronanja, ki je potekalo dan pred tem. Od takrat dalje so stanovi ob menjavah na prestolu prejeli le še dočakala v novi baročni preobleki,113 je pri cesarju vzbudila mešane občutke. Stefan Seitschek navaja, da si je Karel VI. že na dan slovesnega vhoda v mesto, 26. avgusta 1728, v svoj dnevnik med drugim zabe- ležil: »…, statt schlecht, kirchen hibsch haus, so(nst) schlos auf ein berg mit wald umbgeben …«114 (prosti prevod: »mesto slabo, cerkve lepe, hiše, sicer na hribu grad obdan z gozdom«). Poleg tega si je deželni knez tri dni pozneje, 29. avgusta, v zvezi z dedno pokloni- tvijo zabeležil, da jo je spremljal dober govor (»r[e]dt gut«), kar po Seitschekovem mnenju pomeni, da je cesar protokol dedne poklonitve jemal popolnoma resno.115 Boljši vtis kot na cesarja je kranjski »novi Rim«116 naredil na avtorja potopisa dednopoklonitvenega potovanja Johanna Adama von Heintza. Dvorni računovodja je namreč Ljubljani namenil več kom- plimentov, ko je občudoval njene sakralne objekte rekoč: »Pri cerkvah je premagala Gradec in Celovec, predvsem stolnica, ki je zaradi svoje nove gradnje in čudovitih slik (večinoma jih je napravil slavni slikar Quaglio)117 vredna ogleda.«118 Pohvalil je tudi zu- okrožnico, naj ta dogodek obeležijo s slovesno sv. mašo. V 19. stoletju so se dedne poklonitve ponovno pojavile, vendar so tedaj potekale po odposlanstvih na Dunaju (Mal, Poklonitev cesarju Karlu VI., str. 1; Kočevar, Dedna poklonitev Avstrije nad Anižo, str. 155–159). 113 Gl. Klemenčič, Podoba baročne Ljubljane. 114 Celoten sestavek o Ljubljani se glasi (transkripcija Stefan Seitschek): »10 ½ zu Labach, schon wetter, aber war mer schr** einsahken, flah, ander bergig, wohl ankomen, logir in bischofhof an der kirchen, statt schlecht, kirchen hibsch haus, so(nst) schlos auf ein berg mit wald umbgeben, hie einfa- hren wie Car(n)ten, te Deum; nachereinrichten, St. Julian auf Graz abfehrtigt, schreiben« (Seitschek, Die Erbhuldigun- gsreise 1728, str. 70). 115 Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 70. 116 Vidmar, Ljubljana kot novi Rim. 117 Giulio Quaglio (1668–1751). 118 Prosti prevod izvirnika: »In denen kürchen praevalirte sie Grätz und Clagenfurth, vornehml[ich] die dom-kirchen, welche wegen ihres neüen gebaües, und herlichen mahlere- yen (mehrstentheils von dem berümbten mahler Quaja ver- fertiget worden) würdig zusehen ist.« Celoten Heintzev opis Ljubljane pa se glasi: »Beschreibung der stadt Labach. Die stadt Labach belangend: ist diese eine mittelmässige stadt mehresten theils engen gassen, wirdt durch den fluß Labach in der mitten getheilet, worvon der hinter theil mit einem schloßwerckh versehen ist, die stadt hat 4. thöre, nembl[ich]: das Franciscaner, Spitthall, Teütsche und Wasser-thor. In denen kürchen praevalirte sie Grätz und Clagenfurth, vornehml[ich] die dom-kirchen, welche wegen ihres neüen gebaües, und herlichen mahlereyen (mehrstentheils von dem berümbten mahler Quaja verfertiget worden) würdig zuse- hen ist. Es befündet sich darbey ein canonicat, dessen vorste- her und bischof dermahliger h[err] graf v[on] Schrottenbach ist, nach diser folget an schönheit die nächste kürchen de- ren closter frauen bey st: Ursula, so über dem wasser lieget, und obwohlen dermahlen auser denen alter-blättern nichts von mahlereyen zu sehen, auch die altär selbsten noch nicht verfertiget seyndt, so ist sie doch billich weegen ihren wohl ordinirten gewölbern, und kuppeln, auch der äüserl[ichen] alla Romana, und in forma eines amphi-theatri mit quatraten und grossen saulen, in die rundung gezogenen facciada sehr lobens würdig. 3ten die kürchen des collegii deren P: P: Soc: Jesu, welche weegen ihren vielfältig- und grossen durchauß 295 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 nanjo okrasitev mesta, ki je pomembno prispevala k primerni počastitvi visokega gosta: »Pri tem gre pri- pomniti, da so bila pri poklonitvenem sprevodu okna in galerije v tistih ulicah, po katerih je šel sprevod, okrašena z lepimi tapetami in slikami, kar se ni zgo- dilo niti v Gradcu niti v Celovcu …«.119 Scenografija dedne poklonitve na prostem Medtem ko sta za pripravo interierjev zgradb po deželi, v katerih se je med svojim potovanjem zadrže- val cesar, poskrbela dvorna furirja, ki sta na Kranjsko prispela že marca,120 ter je bila v ljubljanskem škofij- skem dvorcu, stolnici in deželni hiši postavljena »sce- nografija« dedne poklonitve (dva prestola in oder), je kranjska prestolnica v počastitev visokega gosta na prominentnih javnih prostorih v mestu postavila več arhitekturnih stvaritev. V tem kontekstu kaže omeni- ti zlasti dva slavoloka,121 ki ju je ljubljanski magistrat postavil pred Vicedomskimi vrati in pred samim po- slopjem mestne hiše na Mestnem trgu. Ker se je z ugotavljanjem umetniške kvalitete in opisovanjem posameznih arhitekturnih elementov obeh slavolokov obširno ukvarjal Matej Klemenčič,122 se ta razprava omejuje na predstavitev opisov obrav- navanih arhitekturnih stvaritev, ki jih stroka do zdaj še ni uporabila, in na presojo njihovega pomena za reprezentanco Karla VI. kot deželnega kneza vojvo- dine Kranjske. Ključna razlika med slavolokoma je njun »rok trajanja«. Medtem ko je bil prvi slavolok pred Vicedomskimi vrati postavljen kot trajni spo- menik cesarjevemu obisku in je mesto krasil vse do leta 1791, ko so bila mestna vrata porušena,123 sodi drugi pred rotovžem na področje t. i. efemerne arhi- tekture, ki je bila po tedanji Evropi običajna sprem- ljevalka podobnih slovesnosti.124 von schönsten marmor gemachten altären, eine deren schön- sten kirchen kann gennent werden« (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 71v–72v). 119 Prosti prevod izvirnika: »Worbey noch zu bemercken ist, daß bey dem huldihungszug die fenster und gallerien in denen je- nigen gassen, alwo der zug durch ginge, mit schönen tappet- ten und mahlereyen geziert waren, welches weeder in Grätz, noch in Clagenfurth geschehen ist …« (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 76r–76v). 120 Holz, Die Habsburger in Krain, str. 32; Perizhoffer, Erb-Hul- digungs Actus, pag. 2. 121 Postavitev slavolokov ob dednih poklonitvah v Ljubljani lah- ko neizpodbitno dokažemo le za leto 1728, ki se mu posveča ta razprava. Kljub pretežni odsotnosti slavolokov s scenografij dednih poklonitev pa je v kranjski prestolnici vendarle ob- stajala določena tradicija postavljanja slavolokov v čast slove- snih dogodkov. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove namreč poroča, da je bilo v Ljubljani ob slovesnosti kanoni- zacije svetih Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverija, 5. ju- nija 1622, postavljenih pet slavolokov (Letopis, str. 93 [103]). 122 Gl. Klemenčič, Francesco Robba, str. 15, 69–74, 269 (z naved- bo vse ključne znanstvene literature). 123 Klemenčič, Francesco Robba, str. 69–74, 269. 124 Gl. Rohr, Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft, III. Theil, VII. Capitul, § 1, pag. 661. Ker je bil Perizhofferjev opis prvega slavoloka125 že večkrat predmet obravnave (umetnostno)zgodo- vinske stroke, se razprava posveča opisu, ki ga je 15. septembra 1728, devetnajst dni po cesarjevem priho- du v kranjsko prestolnico, objavil Wienerisches Diari- um, in sicer so lahko Dunajčani o slavoloku prebrali naslednje: Poleg tega je omenjeni mestni magistrat, da bi tudi zanamcem zapustil znamenje svoje najpodložnejše pri- vrženosti, ki jo goji do njegovega najvišje imenovanega cesarskega veličanstva itd., pri tako imenovanih Dežel- no-vicedomskih vratih, skozi katera je njegovo cesarsko veličanstvo itd. opravilo vstop [v mesto], v skladu z da- našnjimi pravili gradnje dal zgraditi veličasten kamniti slavolok, visok 22 čevljev,126 [okrašen s] stebri, pirami- dami in trofejami, [ki ga je po naročilu magistrata posta- vil] slavni umetnik Francesco Robba, po rodu iz Benetk, ki je zdaj meščan in kipar v Ljubljani. In ta [slavolok] je [magistrat] z največjo podložnostjo s pomočjo slede- čega napisa posvetil njegovemu najvišjemu cesarskemu veličanstvu, čigar podobo iz najizvrstnejšega belega ge- noveškega marmorja lahko občudujemo skupaj s Famo, ki stoji nad njim [na vrhu slavoloka]. [Napis] je naslednje vsebine: »Carlo VI. Romanorum Monarchae, germani- ae, Hiſpaniae, Hungariae, Bohemiae Regi, Archi-Duci Auſtriae, &c. &c. Hanc Urbem ad accipiendum à Duca- tu Carnioliae homagium ingredienti S. P. Q. Labacenſis, Anno 1728.« Pri Fami pa beremo naslednje besede: »Gloria Martis. Claud.« S tem so bila Deželno-vice- domska vrata spremenjena v spomenik in slavolok.127 Prosti prevod latinskega posvetila cesarju se gla- si: »Karlu VI. rimskemu vladarju; kralju Germanije, Španije, Ogrske [in] Češke; nadvojvodi Avstrije itd. 125 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 31–32. 126 Čevelj (der Schuh ali der Fuß) je meril približno 31,6 cm, kar bi pomenilo, da je bil slavolok visok slabih 7 metrov (6,952 m) (Hudelja, Nemško-slovenski zgodovinski slovar, str. 342, 803). 127 Prosti prevod izvirnika: »Andertens hatte erſagter Stadt= Magiſtrat um auch der Nach=Welt ein Zeichen ſeiner aller- unterthaenigſt gegen allerhoechſt = ernannt Seiner Kaiſerl. Majestät etc. tragenden Devotion zu hinterlaſſen / an dem ſogenannten Landes=Vice-Domb-Thor / durch welches Sei- ne Kaiſerl. Majeſtät / etc. den Einzug gehalten / eine praechti- ge Triumph=Porten von Stein 22 Schuhe hoch durch den be- ruehmten Kuenſtler Franceſco Roba von Venedig gebuertig / der Zeit Burger / und Stein=Bild=Hauer zu Laybach / mit Sau- len / Piramiden / und Trophaeis nach der jetzigen Bau=Regel verfertiget / und ſolche mittels der bald nach folgenden Uberſchrift allerhoechſt ſeiner Kaiſerl. Majestaet / deſſen Bild- nuß von dem feineſten weiſſen Genueſer=Marmor / ſamt der ober derſelben ſtehenden Fama nicht wenig zu bewunderen / in Allerunterthänigkeit dediciret mit nachfolgender Schrift. Carlo VI. Romanorum Monarchae, germaniae, Hiſpaniae, Hungariae, Bohemiae Regi, Archi-Duci Auſtriae, &c. &c. Hanc Urbem ad accipiendum à Ducatu Carnioliae homa- gium ingredienti S. P. Q. Labacenſis, Anno 1728. Bey der aber ſeynd folgende Worte zu leſen: Gloria Martis. Claud. Wordurch dieſes Landes=Vice-Dombische Thor in ein Mo- numentum, und Ehren=Pforten verwandelt worden« (Wie- nerisches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 296 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 itd., vstopajočemu v to mesto k poklonitvi vojvodi- ne Kranjske. Magistrat in ljubljansko ljudstvo, leta 1728.« Z napisom poleg Fame, ki bi se v prostem prevodu glasil: »Slava Marsu. Claud[ianus]«, pa se je ljubljanski magistrat po vsej verjetnosti skliceval na delo De Consulatu Stilichonis poznoantičnega latin- skega pesnika Klavdijána (Claudius Claudianus), ki je živel v poznem 4. in zgodnjem 5. stoletju.128 Matej Klemenčič ugotavlja, da je magistrat ki- parju Francescu Robbi za izdelavo slavoloka skupno odštel 440 goldinarjev 29 krajcarjev. Od slavoloka se je ohranilo marmorno poprsje Karla VI., ki je po 128 Prim. Claudianus, De Consulatu Stilichonis (1,16). O Klavdi- jánu gl. Antika: leksikon, str. 277–278. Klemenčičevi oceni kiparjevo lastnoročno delo. Ki- par je cesarja upodobil v oklepu, z verigo viteškega reda Zlatega runa, ki jo je slikar Johann Michael Rainwaldt pozlatil, z bogato skodrano lasuljo ter z lovorjevim vencem rimskega triumfatorja okrog gla- ve. Klemenčič nadaljuje, da je Robba gibanje zaključil z lahnim nagibom glave, kot bi Karel VI. pogled s slavoloka obračal proti opazovalcu, ki se po Kapu- cinskem (danes Kongresnem) trgu približuje Vice- domskim vratom. Cesarjeva busta je po letu 1791 krasila mestno hišo, danes pa jo hrani Mestni muzej Ljubljana.129 129 Klemenčič, Francesco Robba, str. 69–74, 269. Francesco Robba: Karel VI., marmor (Mestni muzej Ljubljana, 510:LJU;0018710, foto: M. Paternoster). 297 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 O drugem, »efemernem« slavoloku, ki je stal pred poslopjem rotovža,130 Wienerisches Diarium poroča: Na enem vogalu mestne hiše je bila najprej postav- ljena boginja miru, nad njo pa podoba Karla Velikega z napisom »Pace Magnus«, na drugem vogalu pa bog voj- ne Mars in nad njim podoba Karla V. z napisom »Bello Magnus«. Na sredini slavoloka je stalo nadvse sijajno izdelano poprsje njegovega sedaj vladajočega cesarskega veličanstva itd. itd. Karla VI., nad njim pa se je naprej nagibala Fama, ki je z obeh smeri kazala na njegovo najvišje cesarsko veličanstvo z napisom »Hic utroque«. Vrh slavoloka je krasil dvoglavi orel s cesarskimi insig- nijami. Na sredini loka je molel naprej zelo umetelno kiparsko izdelan lintvern, ki predstavlja mestni grb, 29. avgusta tega leta, na dan poklonitve, pa je ljudem delil rdeče in belo vino.131 Opis drugega slavoloka, ki je imel »fontano z vinom«,132 najdemo tudi pri Heintzu: Magistrat pa je kot izraz veselja poleg tridnevne razsvetljave mestne hiše na dan dedne poklonitve dal teči tri sode133 vina, pri čemer so delili tudi kruh. V ta 130 Opis gl. v Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 32–33. Anonimni pisec Ceremonialnega protokola št. 14 si je o drugem slavoloku zabeležil le, da je ljubljanski magistrat pred mestno hišo napravil vodnjak za vino (Wein=Rühnen) na tam postavljenem slavoloku (AT ÖStA HHStA OMeA ZA-Prot. 14, fol. 200r). Matej Klemenčič navaja, da je opi- sa obeh slavolokov prispeval tudi anonimni avtor biografije princa Evgena Savojskega iz leta 1739 z naslovom Des großen Feldherrn Eugenii, Herzogs von Savoyen, Heldentaten (pag. 426) (Klemenčič, Francesco Robba, str. 74, 188, 269). 131 Prosti prevod izvirnika: »Erstlichen wurde auf einem Ecke des Raht=Hauſes die Goettin des Friedens / oberhalb aber die Bildnuß Caroli Magni mit der Uberſchrift Pace Magnus, auf dem anderen Ecke aber der Kriegs=Gott Mars, und oberhalb die Bildnuß CAROLI V. mi[t] der Uberſchrift Bello Magnus vorgestellet. In der Mitte des Ehren Gerueſts aber ſtunde ein ueberaus koeſtlich verfertigtes Bruſt-Stuk Seiner anjetzo Re- gierenden Kaiſerl. Majeſtaet etc. etc. CAROLI VI., oberhalb ſtellete ſich hervor die Fama zu beeden Seiten auf alleroechſt Seine Kaiſerl. Majeſtaet deutend / mit der Uberſchrift: Hic utroque. Und den Gipfel des Ehren=Gerueſts zierete ein zwey=koepfiger Adler mit denen Kaiſerl. Inſignien. In der Mitte der Schwib=boegen aber / blickete hervor ein ſehr kuenſtlich von Bild=Hauer=Arbeit verfertigter Lind=Wurm / welcher die Stadt=Wappen praeſentirt / und an dem 29. Auguſti dieſes Jahres / als an dem Tage der Huldigung dem Volk rot= und weiſſen Wein ausſpenden wuerdet« (Wieneri- sches Diarium, 15. 9. 1728, Num. 74, Anhang zu Num. 74, [str. 9]). 132 Besedna zveza je povzeta po Juliusu Bernhardu von Rohru, ki navaja, da so bile podobne »fontane z vinom« pogoste spremljevalke dednopoklonitvenih slavij: »… ſo laeſt man ih- nen auch wohl einen oder ein paar Tage Fontainen mit Wein ſpringen, ...« (Rohr, Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft, III. Theil, VII. Capitul, § 41, pag. 677). 133 Beseda »sod« (das Faß) tu verjetno nastopa kot votla mera za vino. V strokovni literaturi glede njegove prostornine naleti- mo na različne podatke, čemur verjetno botruje dejstvo, da so votle mere za vino precej variirale med različnimi mesti in deželami ter se s časom spreminjale (Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 72). Vilfan navaja podatke iz leta 1526, po katerih naj bi sod na Štajerskem in Kranjskem tedaj me- ril 40 veder po 26,25 litra, kar pomeni 1.049,6 litra (Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 72). Potemtakem je ljubljan- ski magistrat za ljudsko slavje ob dedni poklonitvi leta 1728 namen je mesto na mestno hišo dalo postaviti neke vr- ste slavolok, na sredini katerega je stal po rimsko (alla Romana) izdelan sod, ta sod in slavolok, postavljen čez altano mestne hiše, je nosil letečega zmaja, iz katerega žrela je teklo rdeče in belo vino. Nekoliko višje od ome- njenega soda sta bila na obeh straneh pritrjena metalizi- rana ščita, desni [je nosil] mir z napisom »pace magnus«, levi pa vojno z besedami »bello magnus«. Pred ščitoma je bila postavljena fama s svojim običajnim rogom, izpu- ščajočim besede »hic utraque«.134 Klemenčič ugotavlja, da je magistrat dekoracijo druge »častne konstrukcije« (Ehren-Geraeſtes) zaupal zlasti slikarju Johannu Michaelu Rainwaldtu in ki- parju Heinrichu Michaelu Löhru. Od zgoraj našte- tega okrasja pročelja mestne hiše se je ohranilo več plastik. Možno je, da sta skulpturi Karla Velikega in Karla V., ki sta krasili stranici efemernega slavoloka, identični s slabo ohranjenima kipoma, ki danes sto- jita v nišah fasade cerkve sv. Florijana na današnjem Gornjem trgu.135 Leta 2010 je bilo v Narodni galeriji odkrito tudi slabo ohranjeno poprsje Karla VI.136 iz nežgane gline (terracruda). Klemenčič meni, da bi to plastiko lahko izdelal sam Roba kot repliko marmor- ne buste z Vicedomskih vrat v cenejšem materialu, kot sta štuk in glina.137 Od »drugega« slavoloka se je po vsej verjetnosti ohranil tudi dvoglavi orel s cesarskimi insignijami, ki je leta 1728 krasil vrh konstrukcije pred rotovžem. Mestni muzej Ljubljana namreč hrani eksponat dvo- glavega orla, ki je bil nekdaj na pročelju mestne hiše. pripravil 3139,8 litra vina. Po drugi strani v Nemško-sloven- skem zgodovinskem slovarju Nika Hudelje zasledimo, da je sod znašal 10 dunajskih veder po 56 litrov, torej 560 litrov (Hudelja, Nemško-slovenski zgodovinski slovar, str. 242, 304). V slednjem primeru je Ljubljana dedno poklonitev Karlu VI. počastila s 1680 litri vina. K zgornjima izračunoma, ki dajeta precej različna rezultata, je vendarle treba dodati, da je bil avtor vira – Johann Adam von Heintz – Dunajčan, na Du- naju pa so uporabljali nekoliko drugačne votle mere za vino – kranjske so bile z njimi poenotene šele sredi 18. stoletja (Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 55). 134 Prosti prevod izvirnika: »Der magistrat aber hat zur frey- dens bezeügung nebst einer 3. täg[igen] illumina[ti]on ihres rathhauses an den huldigungstag 3 vaß wein rennen lassen, worbey auch brodt außgeworffen worden. Zu welchen ende besagte stadt an dero rathhauß ein arth von einer triumph- -porten aufrichten liese, auff dessen mittel ein alla Romana gemachtes vase stunde, solches vas, und den über die althane des rathhauß gemachter triumphbogen truge ein fliegender trach, auß dessen rachen, roth und weiser wein flosse, etwas höher aber besagte vase war[en] zu beeden seithen metalli- sirte schildt angeheft [?] vor von der zur rechten den frieden mit der überschrift pace magnus, der zur lincken aber den krieg mit den worthen bello magnus. Vorstellet aber diesen beeden schildern folge die fama mit ihren gewöhnlichen horn, die worth außstossend: hic utraque« (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 75v–76r). 135 Klemenčič, Francesco Robba, str. 71–72, 269. Viktor Steska navaja, da naj bi ena od soh na pročelju cerkve sv. Florijana predstavljala Karla Boromejskega in ne Karla V. (Steska, O nekaterih ljubljanskih spomenikih, str. 54–55). 136 Narodna galerija, kat. št. A14. Gl. Klemenčič, Francesco Rob- ba, str. 71 (sl. 84, 85), 269. 137 Klemenčič, Francesco Robba, str. 71–72, 269. 298 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 V strokovni literaturi se je uveljavilo mnenje, da je le- sena skulptura nastala ob dedni poklonitvi Karlu VI. leta 1728,138 čemur v prid govori cesarjev monogram »C:VI:« (Carolus VI.), ki ga orel nosi na prsih.139 Ven- dar je treba ob tem opozoriti, da krona nad orlovima glavama bolj kot na cesarsko krono Svetega rimskega cesarstva140 (Reichskrone),141 spominja na osebno kro- no cesarja Rudolfa II. (Krone Kaiser Rudolfs II.), ki je 138 Prav tam, str. 71, 269. 139 Tudi v Konjicah (danes Slovenske Konjice) je Karla VI., ki se je vračal v Gradec, 23. septembra 1728 pričakal portal z dvoglavim orlom, ki je na prsih nosil cesarjev monogram (Vi- sočnik, »Piramida« na Zgornjem Motniku, str. 379). 140 Za opozorilo na to pomembno podrobnost vljudno zahvalo dolgujem Ani Pokrajac Iskra in Janezu Polajnarju (MGML – Muzeji in galerije mesta Ljubljane). 141 Diem, Die Symbole Österreichs, str. 161–164, Farbabbildung I; Haag (ur.), Meisterwerke der Weltilichen Schatzkammer, str. 22–25. uradna Krona Avstrijskega cesarstva (Krone des Kai- sertums Österreich) postala šele leta 1804.142 Ob tem se odpirajo tri vprašanja, in sicer ali je krona nad or- lovima glavama pristna ali je bila zamenjana v začet- ku 19. stoletja in ali je lesena skulptura kljub mono- gramu Karla VI. res nastala v zgodnjem 18. stoletju. Kot pomemben del zunanje reprezentance Kar- la VI. kot deželnega kneza lahko štejemo tudi njego- vo osebno ladjo (Leib-Schiff). Nosila je ime ene- ga glavnih dejavnikov katoliške prenove 16. stolet- ja in cesarjevega imenskega patrona sv. Karla Bo- romejskega,143 ki je v času vladavine Karla VI. tudi na Kranjskem postal priljubljen svetnik.144 Ladjo 142 Diem, Die Symbole Österreichs, str. 183–189, Farbabbildung III; Haag (ur.), Meisterwerke der Weltilichen Schatzkammer, str. 136–139. 143 Seitschek, I. Person und Familie, str. 14–32, 30–31. 144 Steska, O nekaterih ljubljanskih spomenikih, str. 54. Dvoglavi orel (Mestni muzej Ljubljana, 510:LJU;0031100, foto: M. Paternoster). 299 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Carolus Borromaeus, kot jo imenuje Perizhoffer,145 so po dogovoru z dvorom zgradili kranjski deželni sta- novi.146 Perizhoffer navaja, da je bilo plovilo z jadrom zgrajeno po zgledu tipa ladij Peoten (it. la peota), sicer značilnih za Jadransko morje.147 Heintz pa si je za- beležil, da je šlo za »galejo« (gallere), ki naj bi imela 36 vesel.148 Oba, Perizhoffer in Heintz, hvalita kvaliteto iz- delave in umetelnost ornamentike, ki naj bi ladjo povzdigovala v »monarhični stan«. Notranjost ladje je bila oblečena v dragoceni žamet in damast, zuna- njost pa so krasile pozlačene rezbarije. Posadko je sestavljalo 12 mož, šest ljubljanskih in šest italijan- skih mornarjev, ki so kot gondoljerji nosili svilene obleke v stanovskih livrejskih barvah.149 Verjetno je bila umetelno izdelana tudi ladja tipa Chaichio, ki je v ljubljanskem pristanišču čakala princa Franca Štefa- na Lotarinškega, vendar s podatki o njej trenutno še ne razpolagamo.150 Kot je bilo omenjeno že v prejšnjem poglavju, je Heintz v kranjski prestolnici pohvalil okrasitve oken in galerij, od katerih se mu je v spomin vtisnila zlasti ozaljšava hiše v Ljubljani živečega francoskega »briv- 145 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64. 146 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 76v–77r; Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 9, 64; Num 26, pag. 119–120. 147 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64. Ladje tipa la peota so bile v povprečju dolge do 15 metrov, široke do 2,5 metra in visoke več kot 1 meter. Na premcu in krmi so imele del palube prekrit z deskami, na sredini plovila pa je bil pokrit prostor, imenovan il falze, ki je spominjal na baldahin ter je bil prekrit z damastom in svilo. »Il falze« je lahko gostil do 12 oseb, ki so sedele za mizo. Peoto so uporabljali predvsem na Beneškem, in sicer za rečni promet in regate. Znana sta dva tipa ladje, prvi, z jamborom, jadri in vesli ter drugi, ki je imel le vesla. Običajno so veslali štirje mornarji, ob svečanih rega- tah pa osem mornarjev. Za navedene podatke iskreno zahvalo dolgujem kustosu za starejšo zgodovino pomorstva dr. Flaviju Boninu iz Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« v Piranu. Gl. Bonin, Belo zlato, str. 218–219. 148 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 77r. Število vesel (36), ki naj bi jih po von Heintzevih navedbah imela cesarjeva osebna ladja, se zdi spričo običajnih dimenzij ladij tipa la peota in šte- vila mornarjev (12), ki ga navaja Perizhoffer, previsoko. 149 Perizhofferjev opis ladje Karel Boromejski se glasi: »Im- mittels / und bey diſer Gelegenheit erachte ich ſo denck= als beſchreibens=wuerdig zu ſeyn / diſe Schiff=Fahrt in eine beſondere Notam zu nehmen / was maſſen Erſtlichen das Kayſerliche Leib=Schiff mit Namen CAROLUS BORO- MAEUS, von einem in Schiff=Bau beſt=erfahrnen / und eigenen Fleiſes hierzu beſtelten Meiſtern ſehr kuenſtlich / auf Art / der auf dem Adrianiſchen=Weer ſo genanter Peoten inſtruirt / und angegeben / nachdem ſolches inwendig mit koſtbaren / verportirten Sammet / und Damasck /außwendig aber mit vergolten kuenſtlichen Bildhauer=Zieraten in einem Monarchiſchen Stand gebracht ware / ſamt allen darzu er- forderlichen Segel= und anderen Geraetſchaften / auch theils Laybacheriſchen ſechs Schiff=Leut= und ſechs Waelliſchen Barcarollen / welch= alle auf Gondolier=Art mit denen in der Landſchaftlichen Livrèe-Farb hergeſchaften ſeidenen Kley- dungen angethan / an bemelt=ſogeſagten Rain zu Laybach am Waſſer auf das praechtigſte in der Bereitſchaft geſtanden iſt« (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64). O tem gl. Rutar, Zur Schiffahrt, str. 70–71. 150 Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 64. ca ali lasuljarja« (barbirer oder peruckenmacher) Pierra Toussainta Taboureta.151 Ta je namreč ob povratku cesarja in lotarinškega princa v Ljubljano, 20. septem- bra, razsvetlil obe okni svoje hiše, in sicer tako, da je bil na desnem oknu upodobljen cesarski orel, nad katerim je bil latinski napis: Austria per quinas pingit sua scuta volucres, tres volucres scuto stirps Lotharinga gerit (prosti prevod: Avstrija na svoje ščite [tj. grbe, op. V. K.] slika po petero ptic, tri ptice nosi na ščitu lotarinški rod), pod njim pa: Quique hic tres illic, numero sunt impar utrinque, ut sint par numero, jungito quinque tribus (prosti prevod: Ta pet, oni tri, po številu sta na obeh straneh neenaka; da bosta po številu enaka, združi pet s tremi). V levem oknu je bil upodobljen lotarinški grb z latinskim nadpisom: Crux terno volucres, geminus, leo, lilia, pisces, quinque puto regum, sunt sita signa simul (prosti prevod: Križ, po tri ptice, dvojček, lev, lilija, ribe, pet kraljev menim, [ta] znamenja so skupaj na znakih [tj. grbih, op. V. K.]) in podnapisom: Erravi una domus gerit hoc Lotharingia quid optem, ùt tot reg- norum sit domus ista capud152 (prosti prevod: Zmotil sem se: ena hiša, lotarinška, nosi to, zaradi česar bi želel, da bi bila ta hiša glava tolikih kraljestev).153 Bralcu je bilo, tako Heintz, predstavljeno tudi »ponemčeno« besedilo v vezani besedi, ki ga v na- daljevanju za lažjo primerjavo z latinskim besedilom navajam v izvirniku. In sicer je pod avstrijskim gr- bom pisalo: Fünf vögellein Österreich führet in seinem schilde, Lotharing hat eben gleich drey vögellein im wappen bilde, da fünf dort drey einsamb beyd in der zahl ungleich, knipf beede nur zusamb, so seynd ein paar und gleich154 (prosti prevod: Pet ptičic nosi Avstrija v svo- jem ščitu, Lotaringija ima prav tako tri ptičice v svojem grbu, tu samih pet, tam tri, obojih po številu neenakih, le stki ju skupaj, da sta par in enaka). Pod lotarinškim grbom pa je bil rimani napis, ki ga Heintz navaja v naslednji obliki: Ein creytz drey vögellein, zwey löwen lillie, fische, fünf könig wie ich mein, in diesen ich erwi[n]sche, ach nein ich hab geirret, das lotharing[ische] hauß, dies alles im wappen führet, drumb bricht mein wunsch herauß, Gott laß mein wunsch gelingen, thue so viell reich bereiten, vors hauß von Lotharingen, alß viell die wappen deüten.155 151 Šorn, Tabouret, Pierre Toussaint, Slovenska biografija. https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi681406/ (9. 5. 2022). Zahvalo za ta podatek dolgujem Mihi Preinfalku. 152 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 101v–102r. 153 Za nesebično pomoč pri prevajanju iz latinščine zahvalo dol- gujem Mateju Hriberšku. 154 AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 102r. 155 Prav tam. 300 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 Besedilo bi se v prostem prevodu glasilo: En križ, tri ptičice, / dva leva, lilije, ribe, / pet kraljev, kakor me- nim, / to si jaz želim, / oh ne, motil sem se, / da lotarin- ška hiša, / v grbu vse to nosi, / zato izbruhne moja želja, / Bog dovoli uspeti moji želji, / stori, da bo pripravlje- nega toliko bogastva / za Lotarinško hišo, / kolikor ga kažejo grbi.156 Upodobitve dedne poklonitve Karlu VI. Bera likovnih upodobitev kranjskih dednih po- klonitev je žal precej skromna. Ohranjena sta ba- kroreza, ki sta ju prispevala Johan Koch in Andreas Trost ter prikazujeta premike vojaškega spremstva 156 Za nesebično pomoč pri prevajanju iz nemščine zahvalo dol- gujem Borisu Golcu. cesarja Leopolda I., ko je leta 1660 v Ljubljani spre- jel kranjsko dedno poklonitev.157 Po tej plati dedna poklonitev Karlu VI. leta 1728 s petimi shematični- mi skicami tlorisov posameznih protokolarnih dejanj dedne poklonitve v Perizhofferjevi publikaciji precej izstopa. Umetnostnozgodovinska stroka je opozorila tudi na obstoj likovne upodobitve dedne poklonitve Karlu VI., ki pa žal ni ohranjena. Kot je izpostavila Ana Po- krajac Iskra, je kranjsko dedno poklonitev tri leta po slovesnem dogodku na eni od fresk v glavni dvorani gradu Križ pri Komendi158 upodobil slikar Jožef ( Jo- 157 Gl. katalog razstave Knjiga, znanje, razum, št. 114, 115; str. 164. 158 O gradu Križ pri Komendi in družini Auersperg gl. Smole, Graščine, str. 241–242; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 173; Preinfalk, Auerspergi, str. 177–185. Ostanki freske s prizorom pravnega dejanja dedne poklonitve kranjskih deželnih stanov cesarju Karlu VI. leta 1728 (INDOK, Križ pri Komendi, fototeka, inv. št. s20794, foto: Fran Šijanec, 1947). 301 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 seph) Mayr.159 Grad je namreč med letoma 1730 in 1733 prezidal in temeljito prenovil Anton Jožef grof Auersperg (1696–1762),160 ki je pri dedni poklonitvi leta 1728 kot substituirter dedni deželni maršal nado- meščal svojega očeta, dejanskega nosilca dedne služ- be, Franca Antona grofa Auersperga (1659–1729),161 ker ta zaradi protina ni mogel sodelovati pri dedni poklonitvi.162 Anton Jožef, ki je grad od očeta podedoval leta 1729,163 je v veliki dvorani dal slikarju Mayrju nad kaminoma naslikati dva velika prizora. Prvi je upo- dabljal bitko pri Sisku (22. junija 1593), v kateri se je proslavil »kranjski Ahil« in prednik Antona Jože- fa – Andrej Auersperg,164 drugi pa dedno pokloni- tev kranjskih deželnih stanov cesarju Karlu VI. leta 1728, ki se je je udeležil naročnik sam.165 Ker so grad Križ pri Komendi novembra 1943 požgali partizani,166 so se do današnjih dni ohranili le fragmenti upodobitve bitke pri Sisku,167 freska s prizorom dedne poklonitve pa je žal izgubljena. V fo- toteki Informacijsko-dokumentacijskega centra pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije so hranili le posnetek razvaljene velike dvorane iz leta 1947, ki kaže, da se je od požiga do tedaj ohranil le skrajni levi zgornji vogal freske; na njem je vidna figura cesarja Karla VI., ki sedi na prestolu, in je uničena od pasu navzdol. Levo od cesarja je videti do prsi ohranjeno figuro, ki nad desnim ramenom morda drži palico ali prapor.168 Poleg tega je krajši opis freske leta 1929 prispeval France Stelè: »Slika na desni predstavlja dvorano s cesarjem na tronu, na levi skupina treh ljudi v črnih oblekah z lasuljami na glavah, na desni večja skupina, pred njo pa mlad govornik. Napis: EX hoMagIaLI DeVotIonI festIVItate CarnIoLIae (poklonitveni 159 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 281–282. 160 Gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 414–415. 161 Prav tam, str. 433–434. 162 Podatek o protinu Franca Antona grofa Auersperga navaja Heintz v svojem opisu dednopoklonitvenega potovanja leta 1728 (AT ÖStA FHKA SUS HS 0101, fol. 72v). 163 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 282. 164 Prav tam, str. 284. O Andreju Auerspergu in bitki pri Sisku gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 83–85, 412. 165 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 285, 287. 166 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 173. 167 Leta 1947 sta bila dva fragmenta freske bitke pri Sisku sneta, leta 2017 pa sta bila restavrirana in ponovno združena v eno- ten prizor. Manjkajoče polje je bilo nadomeščeno s pomočjo rekonstrukcije po fotografiji Franceta Stelèta ( J. Mayr, Bitka pri Sisku z Andrejem Auerspergom na konju, sneta freska, MGML, 510:LJU;0065412; o tem gl. Pokrajac Iskra, Sten- ske poslikave, str. 284–285, reprodukcija Sl. 1). 168 Opis je povzet po Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287. Fotografija gl.: INDOK, Križ pri Komendi, fototeka, inv. št. s20794 (foto: Fran Šijanec, 1947). Za razliko od fragmentov upodobitve bitke pri Sisku fragment freske s prizorom dedne poklonitve ni bil snet (Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287, op. 26). Figura levo od cesarja bi lahko bil dvorni vi- cekancler Friderik grof Seilern (Perizhoffer, Erb-Huldigungs Actus, pag. 53). akt kranjskih deželnih stanov l. 1728).«169 Napis se v prevodu glasi: »S slovesnosti zveste poklonitve Kranjske«. Kronogram daje letnico poklonitve 1728. Ana Pokrajac Iskra domneva, da je ena od upodob- ljenih figur predstavljala naročnika – Antona Jožefa grofa Auersperga.170 Večji stropni freski z upodobi- tvama dedne poklonitve Karlu VI. sta se ohranili na Koroškem, in sicer v Veliki grbovni dvorani koroške deželne hiše v Celovcu171 in v Knežji dvorani bene- diktinskega samostana Osoje (Ossiach).172 Sklep Dedna poklonitev vojvodine Kranjske deželne- mu knezu, cesarju Karlu VI., leta 1728 je postregla s precej novostmi na področju vladarske reprezen- tacije v odprtih mestnih prostorih. Po do zdaj zna- nih podatkih gre namreč za prvo dedno poklonitev v Ljubljani, za potrebe katere sta bila zgrajena dva slavoloka. Prvi, ki je stal pred Vicedomskimi vrati, je bil trajnega značaja in je mestna vrata krasil do leta 1791, drugi, postavljen pred mestno hišo, pa je bil efemerna arhitekturna stvaritev. Med »začasne« stva- ritve lahko štejemo tudi okrasitev mestnih zgradb s tapetami in slikami v ulicah, po katerih sta potekala cesarjev vhod v mesto in dednopoklonitveni sprevod (huldigungszug), razsvetljavo in razkošni ladji, ki so ju deželni stanovi zgradili za cesarja in princa Franca Štefana Lotarinškega. S stališča reprezentacije v javnih prostorih je kranjska dedna poklonitev leta 1728 sledila sočasnim srednjeevropskim trendom, kot jih v delu Einleitung zur Ceremoniel-Wissenschafft der großen Herren iz leta 1729 navaja Julius Bernhard von Rohr. Kot lokalno posebnost kaže izpostaviti dejstvo, da je Ljubljana, ki je bila vse od selitve dvora Ferdinanda II. iz Grad- ca na Dunaj leta 1619 geografsko precej oddaljena od svojih habsburških deželnih knezov, z bogato okrasitvijo in kvalitetnimi kiparskimi deli, ki jih je za slavoloka prispeval kipar Francesco Robba, dedno poklonitev dobro izkoristila, da je dvoru in širšemu bralstvu tiskanih medijev predstavila novo baročno podobo, ki si jo je nadela po porazu Turkov pred Du- najem leta 1683. S stališča simbolne komunikacije lahko ocenimo, da je Kranjska skupaj s Koroško tako kot pri dedni poklonitvi Leopoldu I. leta 1660 tudi pri poklonitvi leta 1728 v primerjavi s svojo notranjeavstrijsko part- nerico Štajersko v očeh dvora izgubila nekaj prestiža, saj deželni knez v Ljubljani in Celovcu, za razliko od Gradca, ni prisegel pred stanovskim odborom, temveč je stanovom spoštovanje njihovih svoboščin zagotovil le z zaščitnim pismom, kar tudi kaže, da 169 Stele, Politični okraj Kamnik, str. 404; navaja tudi: Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287. 170 Pokrajac Iskra, Stenske poslikave, str. 287. 171 Gl. Prinz Eugen und das barocke Österreich, str. 86. 172 Gl. Seitschek, Die Erbhuldigungsreise 1728, str. 154. 302 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 so bili kranjski in koroški deželni stanovi politično šibkejši. Poleg tega so morali Kranjci na potrditev svojega deželnega ročina s strani Karla VI. čakati še do leta 1736, medtem ko je cesar štajerske privilegije potrdil že leta 1731. VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI INDOK – Informacijsko-dokumentacijski center pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije Fototeka MGML – Muzej in galerije mesta Ljubljane Fototeka NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL – Škofijski arhiv Ljubljana ÖStA – Österreichisches Staatarchiv [FHKA] Finanz- und Hofkammerarchiv [SUS] Sammlungen und Selekte, [HS] Handschriftensammlung des Finanzarchivs [HHStA] Haus-, Hof- und Staatsarchiv, [HA] Hofarchive, Privat- und Familienfonde, [OMeA] Obersthofmeisteramt [ÄZA] Ältere Zeremonialakten [ZA-Prot] Zeremonialprotokolle (splet: https://www.archivinformationssystem.at/ detail.aspx?ID=1007). [ZA-Prot-Konzepte] Konzepte der Zeremo- nialprotokolle SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko. AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg. AS 11, Komisija za fevdne zadeve. AS 1080 Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko. SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 296, Graščina Fužine, Ljubljana (1616– 1925). ČASOPISI Maria Theresia: Österreichs große Herrscherin 1717– 1780 (ur. Rainer Nowak). Slovenski narod, 1917. Wienerisches Diarium, 1728. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Aelschker, Edmund: Geschichte Kärntens von der Ur- zeit bis zur Gegenwart mit Rücksicht auf Cultur- verhältnisse, Zweiter Band: Von Kaiser Karl V. bis zur Gegenwart. Klagenfurt: J. Leon sen., 1885. Antika: leksikon (ur. M. C. Howatson). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Bonin, Flavio: Belo zlato krilatega leva: razvoj sever- nojadranskih solin v obdobju Beneške republi- ke. Piran: Pomorski muzej; = Pirano: Museo del mare »Sergej Mašera«, 2016. Claudianus, Claudius: De Consulatu Stilichonis (splet: https://www.perseus.tufts.edu/hopper/). Costa, [Henrik Etbin]: Kleine historische Notizen. Mittheilungen des historischen Provinzial=Vereins für Krain, 1, 1846, št. 1, str. 4. Diem, Peter: Die Symbole Österreichs: Zeit und Geschi- chte in Zeichen. Wien: Kremayr & Scheriau, 1995. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung, IV. Theil, Vom Regierungs- antritt Leopold I. (1657) bis auf das Ende der französischen Herrschaft in Illyrien (1813). Lai- bach: I. v. Kleinmayr & F. Bamberg, 1876. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodni- kov in županov 1269–1820, 4. zvezek, Župani in sodniki 1650–1785 (ur. Sonja Anžič-Kemper in Barbara Žabota). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2012 (Gradivo in razprave 34). Florjančič de Grienfeld, Ivan Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske [Kartografsko gradivo]. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994. Gelder, Klaas Van (ur.): More Than Mere Spectacle: Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries, Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31. New York; Oxford: Berghahn Books, 2021. Gelder, Klaas van: Eighteenth- and Nineteenth- -Century Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy: Why Do They Matter?. More Than Mere Spectacle: Coronations and Inau- gurations in the Habsburg Monarchy during the Ei- ghteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 1–28 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). Gelder, Klaas van: Inaugurations in the Austrian Netherlands: Flexible Formats at the Interface between Constitution, Political negotiation, and Representation. More Than Mere Spectacle: Coro- nations and Inaugurations in the Habsburg Monar- chy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berg- hahn Books, 2021, str. 168–197 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). Gmoser, Susanne: Die Erbhuldigungen in Österreich unter der Enns 1564–1835. Bedeutungswandel oder Bedeutungsverlust? Wien: [S. Gmoser] diplomsko delo, 2010. Gmoser, Susanne: Die steirischen Erbhuldigungen. Beiträge zur Rechtsgeschichte Österreichs, 2, 2012, št. 2, str. 263–281. 303 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Golec, Boris: Slovenska toponimika Ljubljane do prvega tiskanega popisa toponimov iz leta 1787. Kronika 70, 2022, št. 2, str. 307–362. Golob, Andreas: Mediale Reflexionen auf Schritt und Tritt: Zeitungsberichterstattung über Habs- burgerreisen im 18. Jahrhundert. Habsburger un- terwegs, Vom Barocken Pomp bis zur smarten Buis- nesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str. 9–29. Grafenauer, Bogo: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana: Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, 1952. Gregorič, Jože: Cistercijani v Stični: Ob 1500-letnici rojstva sv. Benedikta. Ljubljana: Cistercijanski sa- mostan v Stični, 1980. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, Del 1. Celje: Mohorjeva družba, 1992. Haag, Sabine (ur.): Meisterwerke der Weltilichen Schatzkammer. Wien: Kaiserliche Schatzkammer Wien, 2017 (Kurzführer durch das Kunsthistori- sche Museum Wien, Band 2). Hahn, Daniela: Zwei Besuche im österreichischen Li- torale. Triest als Station der innerösterreichischen Erbhuldigungsreisen Leopolds I. 1660 und Karls VI. 1728. Wien: [D. Hahn] diplomsko delo, 2013. Hisch, Heribert: Die Erbhuldigungen in der Steier- mark. Graz: Inauguraldissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der philosophischen Fakul- tät der Karl Franzens Universität Graz, 1949. Holenstein, André: Die Huldigung der Untertanen. Rechtskultur und Herrschaftsordnung 800–1800. Stuttgart: Gustav Fischer Verlag, 1991. Holz, Eva: Die Habsburger in Krain. Habsburger unterwegs: Vom barocken Pomp bis zur smarten Bu- sinesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str. 31–43. Hudelja, Niko: Nemško-slovenski zgodovinski slovar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete, 2016. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1999. Jellouschek, Anton: Die Lapidar-Denkmäler in Laibach. Mitteilungen des historischen Vereins für Krain 5, 1850, št. 2, str. 13–19. Klemenčič, Matej: Francesco Robba (1698–1757): Be- neški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani. Mari- bor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2013. Klemenčič, Matej: Podoba baročne Ljubljane v umetnostni zgodovini. Knjiga, znanje, razum: od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800): prispevki z znanstvenega posveta ob razstavi, 7. in 8. oktober 2020 (ur. Mojca Ferle in Irena Žmuc). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestni muzej, 2021, str. 258–278. Knjiga, znanje, razum: od protestantizma do razsvet- ljenstva (1500–1800): prispevki z znanstvenega posveta ob razstavi, 7. in 8. oktober 2020 (ur. Mojca Ferle in Irena Žmuc). Ljubljana: Muzej in galeri- je mesta Ljubljane, Mestni muzej, 2021. Koblar, Anton: Cesta čez Ljubelj in ljubeljski pira- midi. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 3, 1893, št. 6, str. 218–226. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev Avstrije nad Anižo kraljici Mariji Tereziji leta 1743 v Linzu: prispevek k umestitvam Marije Terezije kot vla- darice. Marija Terezija: med razsvetljenskimi refor- mami in zgodovinskim spominom (ur. Miha Prein- falk in Boris Golec). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa: Založba ZRC, 2018, str. 123–161. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranj- ske kralju Ferdinandu III. leta 1631. Kronika 67, 2019, št. 2, str. 219–234. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranj- ske nadvojvodu Ferdinandu leta 1597. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 201–232. Kočevar, Vanja: Ljubljana als Schauplatz der Erbhul- digung an Kaiser Karl VI. im Jahr 1728: Herr- scherrepräsentation im öffentlichen Raum am Beispiel der krainischen Hauptstadt. Stadt im Wandel. Europas Südosten im langen 18. Jahrhun- dert/Towns in change. Europe's Southeast in the long 18th century (ur. Mathias Beer, Harald Heppner in Ulrike Tischler-Hofer), Neue Forschungen zur Ostmittel und Südosteuropäischen Geschichte. Berlin: Verlag Peter Lang, 2022 [v tisku]. Kočevar, Vanja: Logarjev okrašeni vol: relikt predfev- dalnih (staro)slovanskih prvin dednih poklonitev na Kranjskem. Znanstveni neoliberalizem in razu- mevanje dediščine v kontekstu časovne preobrazbe: zbornik izvlečkov (ur. Peter Kumer). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 2016, str. 13. Kočevar, Vanja: Vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595–1637): politična zgodovina osrednje slo- venske dežele. Ljubljana: Filozofska fakulteta Uni- verze v Ljubljani (doktorska disertacija), 2016. Legat, Franz Xaveri: Erbhuldigung in Krain im Jah- re 1728. Carniolia 11, 1839, št. 16, str. 61–62; št. 17, str. 65–66; št. 18, str. 69–70. Leitner, C. G. von: Die Erbhuldigung im Herzog- thume Steiermark. Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark, Heft 1, 1850, str. 98–136. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove: (1596–1691) / prevedla Marija Kiauta (ur. France Baraga). Ljubljana: Družina; Provincialat Družbe Jezusove, 2003. Mal, Josip: Poklonitev cesarju Karlu VI. v Ljublja- ni (Zgodovinski spomini). Slovenec, XLV, 30. 1. 1917, št. 24, str. 1–3. Maťa, Petr: The Care of Thrones: A Plethora of In- vestitures in the Habsburg Composite Monarchy and Beyond from the Sixteenth to the Eighte- enth Century. More Than Mere Spectacle: Corona- tions and Inaugurations in the Habsburg Monarchy 304 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 29–66 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Verwal- tungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz; Wien; Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929–1930 (splet: http://www.literature.at/viewer.alo?objid= 19290&page=1&viewmode=fullscreen). Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (ročini) 1338–1736. Kranjski deželni privilegiji = Carnio- lan provincial privileges = Krainische Landespri- vilegien: 1338–1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 35–68. Nared, Andrej: Objava in prevod privilegijev kranj- skega plemstva (1338) ter plemstva v Marki in Metliki (1365). Kranjski deželni privilegiji = Car- niolan provincial privileges = Krainische Landes- privilegien: 1338–1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 70–77. Nared, Andrej: Seznami kranjskega plemstva in kranjskih deželnih stanov. Arhivi 28, 2005, št. 2, str. 313–334. Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehrenhaimb, Karl Sey- frid: Erb-Huldigungs Actus im Hertzogthum Cra- in. Gedruckt zu Laybach: bey Adam Friderich Reichhardt ..., [1739]. Pirc, K[arl]: Podružnica Sv. Ane in Št. Anska dolina (Nadaljevanje). Cerkveni glasnik za Tržiško župni- jo 3, 1926, 23, str. 1–3. Pokrajac Iskra, Ana: Stenske poslikave glavne dvo- rane gradu Križ pri Komendi. Knjiga, zna- nje, razum: od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800): prispevki z znanstvenega posveta ob razstavi, 7. in 8. oktober 2020 (ur. Mojca Ferle in Irena Žmuc). Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestni muzej, 2021, str. 280–297. Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005 (Thesaurus memoriae, Dissertatio- nes 4). Prinz Eugen und das barocke Österreich. Katalog der Ausstellung der Republik Österreich und des Landes Niederösterreich in den Marchfeldschlössern Schloß- hof und Niederweiden vom 22. April bis 26. Oktober 1986 (ur. Karl Gutkas), Katalog des Niederöster- reichischen Landesmuseums. N.F. 170. Wien: Kuratorium zur Veranstaltung der Ausstellung 1986. Rohr, Julius Bernhard von: Einleitung zur Ceremoni- el-Wissenschafft Der großen Herren: Die in vier be- sondern Theilen, Die meisten Ceremoniel-Handlun- gen, so die Europäischen Puissancen überhaupt, und die Teutschen Landes-Fürsten insonderheit […]. Berlin: Bey Joh. Andreas Rüdiger, 1729 (splet: https://www.digitale-sammlungen.de/de/view/ bsb10557476?page=5). Rutar, Simon: Zur Schiffahrt auf der Laibach. Mit- teilungen des Musealvereins für Krain 5, 1892, št. 1, str. 65–82. Seitschek, Stefan: Die Erbhuldigungsreise 1728, Organisation und Durchführung. Habsburger unterwegs, Vom Barocken Pomp bis zur smarten Buis nesstour (ur. Renate Zedinger, Marlies Raffler in Harald Heppner). Graz: Leykam, 2017, str. 45–85. Seitschek, Stefan: Herrschaftsantritt. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letz- ten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek, Herbert Hutterer in Gerald Theimer). Wien: Generaldi- rektion des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 94–103. Seitschek, Stefan: I. Person und Familie. 300 Jahre Karl VI. (1711–1740). Spuren der Herrschaft des »letzten« Habsburgers (ur. Stefan Seitschek, Her- bert Hutterer in Gerald Theimer). Wien: Gene- raldirektion des Österreichischen Staatsarchivs, 2011, str. 14–32, 30–31. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stelè, France: Politični okraj Kamnik: topografski opis, V Ljubljani: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1929 (Umetnostni spomeniki Slovenije 1). Steska, Viktor: O nekaterih ljubljanskih spomenikih. Zbornik za umetnostno zgodovino 1, 1921, št. 1/2, str. 49–55. Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: štu- dije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vojn (ok. 1550–ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011 (Rdeča zbirka). Šmid, Walter: Der Loibelpass. Carniola 2, 1909, št. 3–4, str. 156–163. Štih, Peter: Ustoličevanje koroških vojvod med zgo- dovino in predstavami. Problemi njegovega izro- čila, razvoja in poteka kot tudi njegovo razume- vanje pri Slovencih. Zgodovinski časopis 66, 2012, št. 3–4, str. 306–343. Štih, Peter: Ustoličevanje koroških vojvod. Enciklo- pedija Slovenije (ur. Marjan Javornik), zvezek 14. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 116–117. Valenčič, Vlado: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Zgodovinski arhiv: Partizanska knjiga, 1989 (Gradiva in razprave 9). Vidmar, Luka: Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013 (Acade- mia scientiarum et artium Slovenica 15). Vilfan, Sergij: Koseščina v Logu in vprašanje kosezov v vzhodni okolici Ljubljane. Hauptmannov zbor- nik (ur. Pavle Blaznik). Ljubljana: Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti, 1966, str. 179–215. 305 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–3062022 Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: Od nase- litve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1961 (1996). Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Sloven- skem s posebnim ozirom na ljubljansko mero. Zgodovinski časopis 8, 1954, str. 27–86. Vilfan, Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen: bis zum Jahre 1941. Graz: Leykam, cop. 1968 (Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien, Band 21). Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Sloven- ci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996 (Zbirka Pravna obzorja 5). Visočnik, Julijana: »Piramida« na Zgornjem Motni- ku in njen zgodovinski kontekst. Studia Historica Slovenica 18, 2018, št. 2, str. 371–391, 605. Vokáčová, Petra: The Bohemian Coronation of Charles VI and Its Hidden Message. More Than Mere Spectacle: Coronations and Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth and Nineteenth Centuries (ur. Klaas van Gelder). New York; Oxford: Berghahn Books, 2021, str. 143– 167 (Austrian and Habsburg Studies, Vol. 31). SPLETNI VIRI Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm https://woerterbuchnetz.de/?sigle=DWB#1 (22. april 2021). Slovenska biografija Miklavčič, Maks: Schrattenbach baron Heggenber- ški in Ostroviški, Sigmund Feliks (1674–1742) (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi549806/) Polec, Janko: Perizhoffer pl. Perizhoff auf Ehren- haimb, Karl Seyfrid (1694–?) (https://www.slo- venska-biografija.si/oseba/sbi413770/) Šorn, Jože: Tabouret, Pierre Toussaint (med 1670 in 1700–1747) (https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi681406/) The Hierarchy of the Catholic Church, Diocese of Pe- dena https://www.catholic-hierarchy.org/diocese/ dp508.html S U M M A R Y Ljubljana as a site of paying Heredita- ry Homage to Emperor Charles VI in 1728. The use of public spaces for the staging of sovereign’s power in the Carniolan capital Emperor Charles VI received the Hereditary Homage (Erbhuldigung) of the Inner Austrian prov- inces in 1728, nearly seventeen years after being crowned as Emperor. This points to both the declin- ing significance of such installation rituals and the deficit of political power wielded by the Estates of Styria, Carinthia, and Carniola. However, despite its gradual fading, the ceremony of Hereditary Hom- age reached the pinnacle of its exterior splendour in the early eighteenth century and converted from a modest legal act into a magnificent theatre of pro- vincial princely splendour. The Emperor received the Hereditary Homage of the Duchy of Carniola in its capital Ljubljana, where he arrived on 26 August 1728, at the head of an entourage estimated to have included up to five hundred aides. The following day, the homage-giving provin- cial assembly received the sovereign’s proposition for Hereditary Homage and appointed a commit- tee to hold a conference with representatives of the Imperial Court. At the conference, the committee was informed of the sovereign’s expectation for the Estates to release him from taking an oath with a raised hand in exchange for the letter of protection, to which they agreed. From the perspective of sym- bolic communication, the abolition of taking an oath with a raised hand points to the fact that, compared to Styria, where the sovereign took it in front of the Estates’ committee, Carniola had lost some of its for- mer prestige in the eyes of the Court and that its Estates had become politically weaker. The act of Hereditary Homage itself took place on Sunday, 29 August. The Estates first set out for the imperial residence in the episcopal mansion and then headed with the emperor in the procession of homage to the Holy Mass celebration at the cathe- dral. Then followed the legal act of Hereditary Hom- age in the Knights’ Hall of the imperial residence, after which the participants again set out for the cathedral, where Te Deum laudamus was sung, and the ritual was concluded by the provincial princely and Estates’ banquet. Charles VI left Ljubljana the following day aboard the luxurious boat Carolus Bor- romaeus, which the Estates had built for him, and he made another stop in the city between 20 and 22 September on his way to Graz. In addition to the precious “peota” boat bearing the name of the Emperor’s homonymous patron 306 VANJA KOČEVAR: LJUBLJANA KOT PRIZORIŠČE DEDNE POKLONITVE CESARJU KARLU VI. LETA 1728, 285–306 2022 saint, St. Charles Borromeo, Ljubljana honoured the arrival of the distinguished guest by erecting two arches of triumph. Whereas the first arch, for which Francesco Robba contributed a marble bust of the Emperor, was of permanent nature and graced the city gates until their demolition in 1791, the second one stood as an ephemeral artwork in front of the Town Hall, although a few of its sculptures have nevertheless been preserved to date. Ljubljana, which had developed into an important regional trade and art centre following the Habsburg victories in the “Great Turkish War” (1683–1699), also saw the cer- emony of Hereditary Homage as an opportunity to present its new Baroque appearance to the Vienna Court.