telo I. Ul? Sa*. R** Journal espćdić par 1’edileur. W • 1^© 13© Đunaf, dne 1. iunlja 1929. Šiev. 7 (16) PRIMORSKI GLAS Naroča se za Avstrijo pod naslovom: Lidova tiskarna, Wien V., Margaretenplatz 7. Za vse ostale države pa se sprejemajo naročila pri Založbi „Jug“ v Ljubljani, Šelenburgova ulica 7/11, SHS, Naročnina znača: za Avstrijo: četrletno S 2'—, celoletno S 8*—; za Jugoslavijo : četrletno Din. 15—, celoletno Din. 60’— za ostalo inozemstvo celoletno S 10-— ali Din. SO1—. Posamezna številka 25 grošev ali Din. 2•—. Pred polomom Splošno je znano, da je italijanska trgovinska bilanca že od nekdaj pasivna, ker je uvoz mnogo večji od izvoza. Ta kronični deficit trgovinske bilance je italijanska plačilna bilanca vedno pokrivala s tremi za italijansko gospodarstvo izredno važnimi dohodki in sicer z dohodki iz tujskega prometa, z denarnimi pošiljatvami svojih izseljencev in z dohodki italijanske trgovske mornarice za prevažanje tujega blaga in tujih potnikov. Nlajvažnejše mesto med temi tremi vrstami dohodkov pripada dohodkom iz tujskega prometa. Po statističnih podatkih prof. Angelja Mariottija so dohodki iz tujskega prometa pokrili 1. 1924 40%, leta 1925 34%, in 1. 1926 390/0 deficita trgovinske bilance. Po njegovih računih so potrosili 1. 1925 tujci v Italiji 3770 milijonov lir. Kakor ostale panoge italijanskega narodnega gospodarstva, preživlja tudi ta važna panoga v poslednjih letih tako ostro krizo, da je pričela vzbujati velike skrbi v resnih italijanskih gospodarskih krogih. Paudarjamo besede ,,v resnih gospodarskih krogih“, ker obstojajo tudi nekateri netesni fašistovski krogi, ki s svojim obnašanjem in pisanjem v svoji domišljavosti vedno bolj odbijajo tujce od posečanja Italije. Marsikomu bo se v dobrem spominu oholi napad Mussolinija na nemške turiste v prejšnji italijanski poslanski zbornici. Še pred kratkim časom pa je prinesel glupi in naduti fašistovski list „L’Impero“ članek, v katerem je ostro napadel tujce in svetoval fašizmu, da naj se požvižga na tujski promet, češ, da predstavlja za fašistovsko Italijo poniževalno obrt. „II Corriere della Sera“ je pričel prinašati sedaj serijo člankov, v katerih razpravlja o ogromni važnosti tujskega prometa za italijansko narodno gospodarstvo in med vrsticami ostro obsoja zadržanje onih lahkomišljenih fašistov, ki odbijajo tujce od posečanja Italije. Oni članki vsebujejo priznanje, da tujski promet v Italiji v poslednjih letih rapidno nazaduje. Razne fašistovske agencije prinašajo vsako leto statistične podatke o številu tujcev, ki so poselili Italijo. Oni podatki se glasijo vedno ugodno, milanski list pa priznava, da dosedaj še niso znani Zanesljivi podatki o tujskem prometu v poslednjih letih. Po njegovem mnenju pa se vseeno lahko frdi, da tujski promet v poslednjih letih silno nazaduje, kar potrjujejo še bolj kot statistike informacije pri potovalnih agencijah, v hotelskih podjetjih in med krogi, ki so najbolj živo zainteresi-fani v tujskem prometu. Pri tej žalostni ugotovitvi se milanski list to-[aži, da se nazadovanje tujskega prometa ne opa-Za samo v Italiji, temveč tudi v drugih evropskih državah, ki črpajo svoje dohodke iz te panoge Narodnega gospodarstva. Nam se pa zdi ta tolažba precej kilava, ker nam ni znano, da bi se druge države pritoževale o nazadovanju tujskega Prometa, kakor se pritožuje Italija. Pač pa nam m znano, da tujski promet po vojni vsepovsod stalno napreduje in da rapidno napreduje celo v mladi Jugoslaviji, ki še niti z daleka ne more nuditi takih hotelskih podjetij in drugih udobnosti, kakor jih nudi Italija, ki živi že od pamtiveka od hrjskega prometa. Vabilo V nedeljo, 9. junija t. L, se bo vršil v Celju pod okriljem celjskih podružnic Jugoslovanske Matice in društva „Soče“ sestanek slovenskih in hrvatskih emigrantov. Dopoldanski vspored: Sprejemanje gostov z godbo ob prihodu jutranjih vlakov. Oficielni del v Celjskem domu, potem za eno skupino ogledovanje celjskih znamenitosti, za drugo izlet na celjski grad. Popoldanski vspored: Ob 3. uri velika narodna veselica na Glaziji, sesioječa iz godbe, pozdrava, petja, deklamacije, igre-enodejanke, šaljive pošte, srečolova, menažerije, plesa itd. Vstopnina za osebo Din. 3.—. Za zunanje goste polovična železniška vožnja. K obilni udeležbi vseh zavednih Jugoslovanov najvljudneje vabita odbora podružnice Jugoslavenske Matice in „Soče“. Ne, po našem mnenju je nazadovanje tujskega prometa specifičen italijanski pojav, ki sta ga zakrivila fašizem in njegov vodja. Tujski promet je ubila predvsem stabilizacija lire, ki jo je veliki finančnik Mussolini stabiliziral tako visoko, da je postala Italija za tujce silno draga država. Nadalje so krive propadanju tujskega prometa šikane italijanskih oblasti, ki postopajo napram tujcem ravno tako, kot napram domačinom, ker se ne zavedajo ali nočejo zavedati, da prihajajo tujci iz večinoma svobodoljubnih držav. Za tujca Italija pod fašizmom ne predstavlja več one mikavnosti, kakor jo je predstavljala pod prejšnjimi režimi. Prej je bila Italija dežela smeha in veselja, sedaj pa je Italija ječa, v kateri vlada tišina smrti. Kdor gre na potovanje, se hoče razvedriti in zabavati, v ječi pa ni zabave, niti razvedrila. Milanski list pravi, da pojav nazadovanja tujskega prometa ne sme razburjati (ker je razburjanje javnosti v fašistovski Italiji sploh prepovedano), pač pa da mu je potrebno posvetiti veliko pozornost. Nam se pa zdi, da bi bilo razburjenje zelo utemeljeno. V lanskem letu je izkazovala italijanska trgovinska bilanca nad 7 milijard deficita, v prvem četrtletju tekočega leta pa izkazuje po uradnih podatkih že deficit treh milijard lir. Kot smo že uvodoma omenili, je dosedaj Italija vedno krila ogromne pasive svoje trgovske bilance z dohodki iz tujskega prometa, s pošiljatvami svojih izseljencev in z dohodki svoje trgovske mornarice. Dočim deficit trgovske bilance vedno bolj narašča, se pa dohodki, ki so ta deficit krili, vedno bolj krčijo. Tujski promet po priznanju milanskega lista vedno bolj nazaduje. Po priznanju istega lista so se pošiljatve izseljencev skrčile na minimum, za kar je merodajnih več razlogov, od katerih omenimo samo najvažnejše. Italijanom je radi neznatnosti njihove kvote vstop v Združene države, od koder bi lahko pošiljali največ prihrankov, skorajda zabranjen. V drugih državah pa je zaslužek tako majhen, da se da le s trudom kaj pri-štediti. Po drugi strani pa nalagajo izseljenci iz sovraštva do fašizma in radi večje gotovosti svojih vlog svoj prihranjeni denar rajši v bankah onih držav, v katerih živijo. Dva dohodka, s katerimi krije Italija vedno bolj naraščajoči deficit svoje trgovske bilance, se tedaj strahovito krčita. Nič bolje ni tudi s tretjim dohodkom, ki ga daja trgovska mornarica in ki že prej ni bil bogvekako važen. Znano je, da preživlja tudi trgovska mornarica zelo ostro krizo. Mnogo njenih ladij počiva, ker je konkurenca prevelika ,mnogo zlasti manjših paroplovnih družb se nahaja v konkurzu. Torej fiasko na celi črti! Zato nastaja usodno vprašanje, kje bo Italija jemala denar, da bo z njim še nadalje gradila ponosne vojne ladje, polnila nenasitna fašistovska žrela in živela v zunanjem imperialnem sijaju? — Tam preko Oceana živi sicer bogati stric Siam, ki je že posodil 453 milijonov dolarjev. Kaj pa bo potem, ko ne bo hotel več odpirati svojega mošnjička? — Tedaj se bo zrušila lira in z njo se bo, če že ne prej, zrušil tudi fašizem. Mussolinijeve „bilke“ Ker se zaenkrat ne more še boriti proti zunanjim sovražnikom, je napovedal bojeviti Mussolini vojno raznim notranjim sovražnikom Italije, v kateri se bijejo številne velikanske bitke. Napovedal je vojno premajhni produkciji žita in imamo žitno bitko. Napovedal je vojno padanju rojstev in imamo bitko za povzdigo števila rojstev. Napovedal je vojno muham in imamo bitko proti muham. Najnovejša vojna napoved je vojna proti podganam in že se odigrava po celi Italiji krvava bitka proti podganam . . . Najvažnejši in najznamenitejši sta žitna bitka in bitka za povzdigo števila rojstev, v katerih pa je bil nespretni in nevešči vojskovodja, vsaj dosedaj, strahovito tepen. L. 1922, ko ni še bil fašizem na vladi, je odpadlo na vsakih 1000 prebivalcev 30.2 rojstev, dočim je to število v letu 1927, za časa najhujše bitke za povzdigo rojstev, padlo na 26.9%. V absolutnih številkah je znašalo število rojstev leta 1913 1,215.700, leta 1922 1,175.467, v letu 1928 pa komaj 1,107.677. Mesec januar 1929, o katerem so bili objavljeni poslednji podatki, izkazuje v primeri z meseci istega imena v predvojnih in povojnih letih istotako najmanjše število rojstev. O žitni bitki navajamo samo najnovejše uspehe, ki pomenijo za vojskovodjo Mussolinija drug občuten poraz. Leta 1927 je uvozila Italija 2,308.159 stotov pšenice, leta 1928 pa že 2,745.062 stotov. Še slabši in poraznejši so uspehi, katere zaznamuje Mussolini v riževi bitki. Leta 1927 je izvozila Italija 253.858 stotov riža, leta 1928 pa samo še 184.243 stotov. „Navigare necesset“ je bilo geslo, ki ga je izdal admiral Mussolini. Zato so morale razne paroplovbne družbe pričeti graditi pod pritiskom fašizma velike razkošne in drage morske orjake. Posledica tega pritiska je bila, da je italijanska paroplovba zašla v ostro krizo. Manjše paroplovbne družbe so prišle na boben, velike paroplovbne družbe pa preživljajo teško krizo, ker je znaten del njihovega brodovja brez dela, ladjer delnice pa so malodane skoraj popolnoma ustavile svoj obrat. Nekoliko dela in zaslužka jim dajejo edino le še velika naročila vojne mornarice. Naj- lepši dokaz nam leži pred nosom: Vrednost delnic največje jadranske paroplovbne družbe Cosu-licih vedno bolj pada, najpopolnejša italijanska ladjedelnica „Cantiere Navale Triestino“ v Tržiču pa vedno bolj krči svoj obrat. O bitkah proti muham in podganam nam ni mogoče še ničesar poročati, ker nam niso došli še podatki iz fronte. Verjetno pa je, da bo Mussolini zaznamoval v bitki proti podganam naj lepše uspehe, kajti ni že več daleč čas, ko se bo italijansko ljudstvo moralo vsled vedno večjega pomanjkanja hraniti s podganami, kakor so se hranili z njimi avstrijski Italijani v vojnem jetništvu v Rusiji. Našim naročnikom! Naročnikom našega lista, ki so v zastanku z naročnino, prilagamo danes čekovne položnice in jih prosimo, da nam po njih nakažejo vso zaostalo naročnino do konca junija t. 1. in obenem po možnosti tudi naročnino vsaj za tri mesece naprej. Naročnike v inozemstvu pa prosimo, da poravnajo naročnino potom bank ali denarnih pisem. S prihodnjo številko bomo ukinili list vsem, ki ne poravnajo pravočasno naročnine. Usoda našega lista je v rokah naših naročnikov. Če bodo oni izpolnjevali svoje obveznosti napram njemu, mu s tem omogočijo, da bo nje in številne druge primorske emigrante, ki so raztreseni po vsem svetu, še nadalje obveščal o razmerah na Primorskem ter, kakor doslej v premnogih slučajih, priobčeval tudi v bodoče vesti, ki osebno zanimajo naše emigrante. Zato plačujte redno naročnino in pridobivajte listu novih naročnikov! Padanje tobačnega kon~ suma v Italiji Po uradni statistiki so znašali dohodki tobačnega monopola v dobi od 1. julija 1928 do 28. februarja 192' H33 milijonov lir. Ker so znašali v isti dobi leta 1927/28 2137 milijonov, so se tedaj dohodki italijanskega tobačnega monopola zmanjšali v dobi osmih mesecev za celih 654 milijonov lir. Brez dvoma je temu naravnost neverjetnemu zmanjšanju tobačnega konzuma kriva predvsem velikanska gospodarska beda, v kateri živi italijansko ljudstvo pod fašizmom. Ni pa izključeno, da se mnogi Italijani iz sovraštva do fašizma prostovoljno odrekajo kajenju v nadi, da z zmanjšanjem državnih dohodkov pospešijo njegov konec. Tudi izseljena opozicija je izdala za Italijo geslo v tem smislu. Vsekakor pa je v vsakem iz teh slučajev zmanjšanje tobačnega konzuma pomemben znak kritičnega položaja, v katerem se nahaja fašistovska Italija. Ahilova peta fašlstovske Italije Bivši italijanski ministrski predsednik in ugledni finančnik Francesco Nitti je dovolil dopisniku ženevskega lista „Le Pax“ razgovor, tekom katerega je podal nekoliko zanimivih izjav o finančnem in gospodarskem položaju fašistovske Italije. Za onega, ki pazljivo zasleduje italijansko časopisje, ne predstavljajo te izjave nikakega odkritja, ker se opirajo večinoma na uradne podatke, ki so bili objavljeni tudi v italijanskem faši-stovskem časopisju. Zanimive se nam zdijo Niltti-jeve izjave samo zategadelj, ker vsebujejo kratek in splošen pregled onih podatkov o finančnem in gospodarskem položaju „nove“ Italije. Zato jih tudi v naslednjem posnemljemo za čitatelje našega lista. Ali je istina, g. predsednik, da se bliža fašistovska diktatura svojemu koncu? — je vprašal dopisnik ženevskega lista. „Da, prepričan sem, da so fašizmu štete ure. Čeprav se opaža v Italiji nekak navidezen red, ni ta red v resnici ničesar drugega kot kristiliziran nered.“ Toda izid plebiscita . . . ? „Ta je bil pravcata komedija, kakor še ni bilo take na svetu“ Ker je resničnost te Nittijeve trditve našim čitateljem že dobro znana, ne bomo niti navajali številk, na katere se sklicuje v dokaz svoje trditve. Omeniti hočemo samo oni odstavek, v katerem se sklicuje tudi na izid plebiscita na Reki, ker se nam zdi podobna izjava iz ust italijanskega državnika zelo značilna. „Na Reki, kjer je prebivalstvo po večini sovražno fašizmu, ker mu očita, da ga je vrgel v bedo, je glasovalo od 16.845 upravičenih volivcev 16.341 za fašizem. To število je večje nego znaša skupno število vsega moškega prebivalstva v onem mestu.“ Fašizem bo zrušila splošna beda. Kakšna sila bo po Vašem mnenju zrušila fašizem? „Jaz poznam samo eno, in sicer — bedo! Kar se piše v inozemstvu, je vse napačno. Obstoja namreč dobro organiziran tisk, ki ima nalogo prikrivati resnico in objavljati lažnjive vesti. . . Fašizem, ki trdi, da ima za seboj vse italijansko ljudstvo, ja samo oborožena manjšina, ki je uničila narodno bogastvo. „Uradni“ proračun je deficiten. Skoraj vse občine se nahajajo v kon-kurzu. Tečaj lire je umeten in nestalen in tudi industrija skoraj povsod propada. Fašistovska politika je omajala in uničila splošno zaupanje. Italija je danes država, v kateri je največ konkur-zov in protestiranih menic. . . Položaj postaja še bolj tragičen, če se upošteva trgovinsko in plačilno bilanco . . . .n o-; ;.«>. ,■ . .;t. Finančni položaj je obupen... Italija ni upnica drugih držav, kakor sta to Francija in Anglija. Ona je samo dolžnica. Prej je krila svoj gospodarski deficit z dohodki iz tujskega prometa, trgovske mornarice, zlasti pa z de-darnimi pošiljatvami svojih izseljencev. Oni trije viri dohodkov z vsakim dnem vedno bolj usihajo, gospodarski primanjkljaj pa postaja vedno večji. L. 1928 je znašal deficit trgovinske bilance 7514 milijonov lir, kar je najzgovornejši dokaz o obupnem finančnem položaju Italije. Če pa se papirnate lire spremenijo v zlate, tedaj postane ta položaj še obupnejši. Gospodarski deficit, izražen v zlati valuti, ki je znašal 1. 1924, po prihodu fašizma na vlado, 643 milijonov zlatih lir, se je leta 1926 povspel na 939, leta 1927 na 1254 in končno leta 1928 na 2047 milijonov zlatih lir. Nasproti temu naraščanju deficita trgovinske bilance pa se nahajajo dohodki, s katerimi je italijanska plačilna bilanca krila ta deficit, v stanju stalnega padanja in nazadovanja. Izseljenci, ki so povečini nasprotniki fašizma, ne pošiljajo več svojih prihrankov v Italijo. Število tujcev, ki potujejo v Italijo, vedno bolj pojema. Trgovska mornarica preživlja teško krizo, ker se nahajajo mnoge paroplovbne družbe v konkurzu. Dosedaj se je živelo od dolgov. Z garancijo najboljše italijanske industrije so bila najeta posojila v skupnem znesku nad 450 milijonov dolarjev. Italija gre z velikimi koraki proti svojemu finančnemu polomu. To se dogaja radi tega, ker se država povsod vmešava v gospodarstvo. Korporacijski duh fašizma je uničil plodno delo in zvezal roke industriji. Ni nobene svobode več. Borzni tečaji so umetni, prodajalci vrednostnih papirjev so izpostavljeni raznovrstnim nevarnostim in grožnjam. Vsi oni, ki so se drznili povedati resnico, da je bil tečaj lire previsoko določen, so bili vrženi v zapore ali pa poslani v konfinačijo. Neki veliki F' ameriški finančni list je opozoril, da je preuredba ustroja in poslovanja italijanskih borz znak neizogibnega gospodarskega poloma.“ Blaznost in blui... Kaj pa mislite o stabilizaciji lire? — „Ta je pravcata blaznost. Bluf! Ako se pomisli, da je Francija, ki je trikrat bolj bogata nego Italija, stabilizirala svojo valuto v razmerju: 1 :5, da je Belgija sprejela razmerje 1 :7, tedaj je bila naravnost blazna misel, da bi znašala stabilizacija italijanske valute 31/2. Davki so štirikrat višji nego v Franciji in skoraj vsa izvozna industrija preživlja ostro krizo. V poslednjem času je fašizem sploh prenehal objavljati število konkurzov, ki znaša 30—40 na dan in je torej 9—lOkrat večje nego v drugih državah. Število protestiranih menic je znašalo v decembru leta 1928 65.796, v januarju 1929 pa 69.271. Uradno število brezposelnih je znašalo v decembru leta 1928 390.279, v resnici pa se suče isto med 800.000 in enim milijonom. Objavljene številke namreč ne vsebujejo celotnega števila brezposelnih, temveč samo one, ki imajo po trimesečni brezposelnosti pravico do podpore in ki jo prejemajo samo tri mesece . . .“ V kakšnem stanju se nahaja državni proračun? — „To pa je zagonetka, ker ni več nikake kontrole. Vendar pa se lahko trdi, da znaša deficit najmanj dve milijardi lir in da najvažnejša davčna vrela z vsakim dnem vedno bolj pojemajo. Živi se na račun „simuliranih“ dolgov. Še v straš-nejšem stanju nego državne pa se nahajajo občinske finance. Tu je že pravi polom. Po neki uradni statistiki so izkazovali leta 1928 Rim 37.2, Turin 61.2, Benetke 29, Bologna 26.1 milijonov deficita itd.“ Fašizem je drag... „Razen državne policije in orožništva obstoja tudi mestna policija, ki šteje 14.000 špijonov. Izdatki za policijo so najmanj štirikrat večji nego v Franciji. Poleg tega obstoja še šest posebnih milicij za špijonažo v železniških vozovih, lukah itd. Naravnost ogromne zneske trosi fašizem za svojo propagando v inozemstvu, ki ima plačane časopise celo v najoddaljenejših krajih. Kolonije, naše nesrečne kolonije, absorbirajo ogromne svote. Proračun istih je postal dvakrat večji nego je bil pred fašizmom. V poslovnem letu 1927/28 so bili predvideni izdatki v znesku 636 milijonov lir. Ker šteje Italija samo 600.000 kolonijalnih prebivalcev, pride na glavo vsakega posameznega letno 1000 lir izdatkov. Ako bi žrtvovale Francija in Anglija toliko za svoje kolonije, bi morale žrtvovati za nje vse svoje državne dohodke in še več. Čeprav ni mogoče tega natančno posneti iz uradnih podatkov, vendar je brez dvoma, da so se tudi izdatki za armado v poslednjih letih najmanj podvojili. Rak-rana fašizma, kateri bo prej ali slej podlegel, je tedaj gospodarski in finančni položaj današnje Italije. Red bi mogla napraviti samo liberalna in umerjena vlada, ki bi morala ukiniti predvsem fašistovske korporacije in posebne milicije, ki onemogočajo svobodno gibanje, reducirati izdatke za armado in opustiti neuspešno propagando v inozemstvu. Fašizem bodo pokopali njegovi pogreški in beda, ki jo je sam povzročil . . .“ Propadanje italijanskega naroda pod fašizmom Priobčujemo pismo slovenskega učitelja-muče-nika v goratih krajih srednje Italije. Pismo je polno lepih opazovanj razmer, v katere je pahnjen slovenski učitelj iz Primorja, ter nam podaja jasno sliko o tamošnjem zaostalem ljudstvu in slabih kulturnih in gospodarskopolitičnih razmerah, katere je fašistovski režim v velikanski meri še bolj poslabšal. "Na ori in pretepanjem oni posrednik, ona zbliževalna moč med trpini enega in drugega mišljenja. Marešal Palumbo, eden izmed najizrazitejših krvnikov laške policije, je tekom procesa obdolžil enega izmed obtožencev, da je slovenskega mišljenja (sentimenti di puro sloveno). Nakar mu je odvetnik odvrnil: „Torej ni komunist, ker Slovenci so vedno nacionalisti, skoraj nikdar pa pravi komunisti.“ In nato marešal Palumbo: „Na vsak način so Slovenci anti-italijani!“ — Nele iz tega slučaja, ampak iz tolikih drugih slučajev imamo že dokaze, da se uveljavlja v upravni praksi, v vojaški službi ter pred sodnim stolom praksa, da pomeni slovenstvo anti-italijanstvo ter da je za Slovenca že njegova narodnost usode-polna in kažnjiva. Od Soče pa doli do Kvarnera ima torej Italija 500.000 zločincev, krivdi zločina tuje — slovanske narodnosti. Še nekoliko skupin slovenskih fantov in mož čaka po ječah, da pridejo pred posebni tribunal. Ni treba obsodbe, so že obsojeni, ker nosijo na sebi pečat slovenstva. Dokaz obstoja. Obstoja pa tudi pravica in pravična mržnja 500.000ih. Ni dvoma o tem, kdo bo zmagal! Preganjanje slovanskega življa v Trstu. Ivan Stari in Anton Gerbec se nahajata še vedno v tržaških zaporih. Kakor zatrjujejo, se ■sestane v najkrajšem času konfinacijska komisija, ki bo odločila o njuni nadaljnji usodi. Več naših ljudi, uradnikov in dijakov, je zahajalo na kosilo v gostilno „Andemo de Franz“ v ulici Geppa. Pred dobrim tednom je prejel gostilničar povelje, da jim mora odpovedati hrano, ako bodo še nadalje skupaj obedovali pri isti mizi. Streči jim sme samo pod pogojem, ako bodo sedeli vsak pri svoji mizi. Pri Sv. Ivanu je prejelo večje število Slovencev povelje, da se morajo zglasiti na kvesturi. Med njimi sta tudi bivši uradnik „Delavskega podpornega društva“ Podbršček in vpokojeni učitelj Trobec. Na kvesturi so vse povabljence fotografirali in jim odtisnili prste. Ko je Drago Žerjal pobegnil iz Trsta preko meje, je napravila policija na njegovem stanovanju pri Sv. Ivanu temeljito hišno preiskavo. Strahopetci iz kvesture so iskali — bombe. Ivan Strgar, bivši tajnik društva „Zmaj“ v Rojanu, ki je bilo že pred dvemi leti razpuščeno, je prejel prijazno vabilo, da naj se zglasi na kvesturi. Tam so zahtevali od njega, da jim pove, kako sta Žerjal in Višnjevce prekoračila mejo, da bi moral on kot bivši tajnik to vedeti. Ker jim ni mogel dati za-željenega pojasnila, so ga pretepli in pridržali tri dni v zaporu. Svoječasno so tržaški listi obširno in hudobno poročali o kazenski razpravi proti trem slovenskim delavcem v skedenj skih plavžih, ki so bili obtoženi, da so žalili Mussolinija. Eden od njih, po imenu Alojzij Žorž, je bil obsojen na 14 mesecev ječe in na 1000 lir globe. Že takrat smo omenili v našem poročilu, da mora vsak, ki pazno čita poročila o poteku razprave, dobiti utis, da obdolženec nikakor ni zagrešil očitanega mu dejanja. Pred dnevi se je vršila pred prizivnim sodiščem vsklicna obravnava, na kateri je bil Žorž popolnoma oproščen, dotičnik pa, ki je delavce ovadil, je bil odpuščen iz službe. Tu pa tam se naposled tudi v fašistovski Italiji izkaže pravica. Le žal, da se večinoma izkaže prepozno in samo izjemoma. „II Piccolo“, ki je poročal tako obširno in zlobno o razpravi pred tribunalom, o razpravi pred pri' zivnim sodiščem previdno molči. Franina in Jurina pred sodnijo. Dne 14 maja se je vršila v Buzetu kazenska razprava proti dvema izmed onih mnogobrojnih Hrvatov v Istri, pri katerih so zaplenili orožniki letošnji koledar Franina in Jurina. Ker je bil lanski koledar zaplenjen, so mislili brihtni orožniki, da je zaplenjen tudi letošnji. Zato so po mnogih istrskih vaseh napravili hišne preiskave in odvzemali koledarje, poverjenike in lastnike pa so naznanili sodišču. Sodnik v Buzetu je moral seveda obtoženca oprostiti, ker biti poverjenik ali lastnik oblastveno dovoljene knjige ni vendar ni-kak prestopek. Obtoženca pa sta le morala trpeti popolnoma po nepotrebnem odvetniške stroške. Obsedno stanje v Primorju. Po vesteh, ki prihajajo iz celega našega Primorja, vlada po vsej deželi neke vrste obsedno stanje. Po mnogih krajih se snujejo novi policijski komisarijati, uvajajo so nove orožniške postaje, že obstoječe pa se pomnožujejo z novimi krdeli orožnikov in agentov. Lahko se trdi, da potrosi država Za vzdržavanje aparata toliko, kolikor plača na davkih gospodarsko izmozgano Primorje. Varnostne oblasti izvajajo po celi deželi najstrožje nadzorstvo. Po cestah ustavljajo izletnike in zahtevajo od njih, da se legitimirajo. Če se jim zdijo količkaj sumljivi, si jih natančno zabeležijo. Po gostilnah prisedajo h gostom nepovabljeni pro-Vokaterji. Poslopje kvesture v Gorici je v poslednjem času vedno močno zastraženo. Trezen in pameten človek nikakor ne more razumeti, kako naj se ta veliki nemir varnostnih oblasti spravi v sklad s pisanjem fašistovskega časopisja. Saj je vendar po pisanju fašistovskih listov glasovalo 800/0 našega ljudstva za fašizem, saj je vendar Kras postal po zatrjevanju fašistovskega časopisja pravi italijanski Eldorado. Toda tako pišejo časopisi, varnostna oblast pa dobro ve, da med našim nesrečnim ljudstvom kipi in vre, ker se ga radi vedno večje gospodarske bede in nasilja polašča — obup. Slovenske žrtve rimskega tribunala do 20. maja 1929. /. Albin Vodopivec, 12 let. 2. Viktor Vatovec, 10 let. 3. Viktor Busanič, 6 let in 6 mesecev. 4. An-Sda Buren, 2 leti. 5. Marija Bernetic, 2 leti. 6. Josi-tina Colja, 3 leta in 3 mesece. 7. Stanko Čok, 10 let. d. Avgust Lango, 30 let. 9. Alojzij Markič, 30 let. 10. Alojzij Hvalič, 30 let. 11. Dušan Hreščak, •27 Id. !2. Milan Hreščak, 2 leti in 6 mesecev. 13. Zmago Krasna, 5 let. 14. Ludrvik Perko, 10 let. •G. Karl Peric, 4 leta. / 6. Robert Pušnar, 4 leta. 17. Leopold Sfiligoj, 3 leta in 4 mesece. /8. Jožef Kenda, 3 leta in 4 mesece. 19. Jožef Kristjančič, 4 Kta. 20. Milan Batistič, 5 let. 21. Just Bajt, 4 leta. 22. Karl Draščik, 4 leta. 23. Peter Fabjan, 3 leta. 2^. Valentin Kokalj, 4 leta. 25. Ivan Kokalj, 4 leta. 26. Albin Marvin, 3 leta in 4 mesece. Preko dvesto let laške ječe, počasnega umiranja, dnevnega trpljenja samo zato, ker niso hoteli v svojih stcih sprejeti vseh vrst nasilj in laži, ki jih vsiljuje ^sizem našemu narodu v Primorju. Še več skupin ne-Srečnih naših bratov čaka po ječah na obsodbe krva-Vega rimskega tribunala. Že navadni tribunali na Pri-j^0fskem so izrekli toliko političnih obsodb nad našim Indstvom, da je ni skoraj vasi, v kateri bi ne bil kdo Osojen radi političnega nasilja fašizma. Sicer je pa cela naša dežela, celo Primorje le ne-4ka ogromna ječa z raznimi oddelki: najnižji oddelek, dojenci rimskega tribunala, potem navadne ječe z gojenci navadnih tribunalov, nato konfiniranci in 0nčno tudi ves ostali narod v ječi laške države in fa-Kdaj bo odsedel naš narod nezasluženo kazen?! Razširjajte svoj tisk! DOPISI IZ PRIMORJA Trst. Zidarji Pregelj Viljem, Lukežič Angelj, Arčon Ivan, Lukežič Jožef in Pregelj Vincenc iz Renč so dobili delo pri tvrdki Reiland & Martelanc. Dne 8. aprila so hoteli nastopiti delo. Ker niso imeli sinda-kalnih knjižic, so šli v delavski sindakat v Trstu. Ko so zidarji gospodom v sindakatu povedali, da so iz Renč, so jih pričeli psovati z besedami, da za „ščave ni kruha v Trstu. Obenem so jim zagrozili, da jih dajo aretirati, ako ne izginejo takoj iz Trsta. Za naše ljudi ni dela v Italiji, potnih listov za inozemstvo pa jim tudi nočejo izstaviti. Našemu ljudstvu je dovoljeno samo izseljevanje v Ameriko, da je dovolj daleč od doma in da nudi zaslužek italijanskim paroplovnim družbam. Gorica. Goriška obrtna šola zahteva od učencev, da si mora vsakdo iz njih nabaviti avanguardistično telovadno obleko. Kdor si je ne preskrbi do konca maja, onemu grozijo z nezadostnim redom iz telovadbe. Isto se dogaja tudi na meščanskih šolah. V ulici Camposanto ima ga. Miheli lastno hišo. Pri njej stanuje neki fašistovski prvak, ki že dve leti ni plačal nikake najemnine. Ko ga je Miheli v aprilu zopet terjala za najemnino, jo je njen fašistovski najemnik treščil s tako silo s palico po glavi, da je obležala za nekoliko ur v nezavesti in je morala več dni ostati v postelji. Ko so ta dogodek naznanili orožniškemu marešalu v ulici Barriera, se je ta izrazil: „Če bo gospa umrla, tedaj bomo miličnega častnika zaprli, če pa okreva, tedaj je stvar popolnoma v redu.“ Sv. Gora pri Gorici. Začetkom maja je šla deputacija tukajšnjih frančiškanov, ki so se že večkrat izkazali za najbolj zagrizene Italijane, pod vodstvom znanega vojnega dobrovoljca Slataperja v Rim, kjer je poklonila kralju album s slikami svetišča. Znano je, da so italijanski frančiškani spremenili svetogorsko svetišče v najzagri-zenejše gnjezdo italijanskega fašizma. Kralj je obljubil deputaciji svojo pomoč in podporo. Patri so najbrže beračili pri vladi in kralju denar za dograditev nove bazilike. V-približno istem času se je vršilo romanje Podgorcev na Sv. Goro. Svetogorski frančiškani so čakali romarje že v Solkanu, kjer so jim v pozdrav prepovedali prepevati slovenske nabožne pesmi, za kar se pa ljudje niso zmenili. Romarji iz Kronberga so se vrnili iz božje poti brez maše, ker niso frančiškani cj°-volili njihovemu dušnemu pastirju, skladatelju Vodopivcu, da bi jo čital. Tekom aprila se je mudil 14 dni na Sv. Gori župnik Filipčič iz Grgarja, ki je pri volitvah agitiral in glasoval za fašiste. Poverjena mu je bila namreč zelo delikatna misija. S pomočjo gostilničarja Gabrijelčiča so pobožni frančiškani spravili na Sv. Goro večje število sumljivih deklic iz Gorice, ki so jih razveseljevale v njihovih razkošnih celicah. No, in gromovniku Filipčiču je bila zaupana teška naloga, da napravi vsaj nekoliko reda med nevrednimi služabniki Marije sedem žalosti. Pravi red bo napravilo šele slovensko ljudstvo, ko bo te zagrizene italijanske patre pognalo tja, odkoder so prišli. Tolminsko. Že prejšnja leta, ko se je še dobilo kako zaposlitev, se je radi prevelikega uboštva izselilo vsako leto vse polno naših fantov in mož, da si priskrbijo kruha zase in za družine v tujini. V poslednjih letih pa, radi slabih letin, radi velikanske brezposelnosti, radi zapostavljanja naših delovnih moči pri gradbah cest in drugih naprav, radi prevelikih šikan, se je izseljevanje še podesetorilo. Tisti, ki si je mogel preskrbeti toliko denarja, da si je plačal dolgo vožnjo v Južno Ameriko, je šel tja. Tudi država sama je bila našim izseljencem v južno Ameriko naklonjena, upajoč, da se le malokdo vrne v domače kraje radi prevelikih stroškov. Tako se je preteklo poletje in jesen izselilo veliko število naših ljudi, ker doma niso imeli kruha, država pa jih ni hotela zaposliti pri nobenem delu. Tudi letošnjo pomlad se je hotelo izseliti, zlasti iz Tolminskega, mnogo naših fantov in mož. Ker pa niso imeli denarja za vožnjo v Južno Ameriko, so sklenili, da odpotujejo v Belgijo in Francijo, kjer so jim sorodniki in znanci preskrbeli delo. Kakih 80 fantov in mož bi šlo iz Tolminskega. Prošnje za potne liste so vložili že pred volitvami. Na občini so jim dejali, da bodo dobili potne liste hitro po volitvah. Po volitvah so hodili povpraševat na občino glede potnih listov, pa so jih odpravili, rekoč, naj še potrpijo, da se opravki glede volitev nekoliko uredijo. — Te dni pa je prosilcem tolminski podeštat kar odkrito odgovo- ril, da jim potnih listov ne izda, ker država noče izseljevanja. Pripomnimo, da tolminski podeštat „zna držati besedo“, kadar kaj zavrne. Dolgo in lepo jih je pač vlekal za nos. Doma jim nočejo dati zaslužka, v tujino pa tudi ne morejo. S čim naj se hranijo? Ko so delali po tolminskem vojaške poti, so od začetka zaposlili precej naših fantov. Toda to je trajalo samo par mesecev. Kmalu so jih začeli odpuščati, jih nadlegovati s sinda-kati, sindakalnimi prispevki, Dopolavori ter jih zamenjavati z laškimi delavci. Postopali so celo tako, da so laškim delavcem dajali dosti večje plače kot našim. Na pr. fantje iz Zatolmina so bili povečini zaposleni pri delu vojaške ceste v Polog. Izmed teh so najprej odpustili nekdanje člane prosvetnega društva. Za temi pa tudi druge. Tako je bilo v vasi Zatolminu preteklo jesen in zimo okrog 60 fantov-stricev, vsi brez dela in zraven tega podvrženi še visokim samskim davkom. V istih socialnih teškočah in zapostavljanjih kot so Zatolminski fantje, so tudi fantje drugih vasi na Tolminskem kakor sploh v vsej deželi. Fašizem jih samo odira z raznimi davki, zaslužka ali vsaj potnih listov, da bi si sami poiskali kruha v tujini, pa jim noče dati. Tolmin. Varnostni organi. Vsa tolminska občina ima približno 5000 ljudi. Trg Tolmin sam ima okrog 1300 brebivalcev. Goriška prefektura in policijske oblasti pa so kljub majhnemu številu prebivalstva izvanredno poskrbela za javno varnost. V trgu se nahaja orožniška postaja s 26 orožniki in dvema orožniškimi nadporočnikoma. Zraven tega ima Tolmin poslednja dva meseca obmejni policijski komisarijat s petimi policijskimi agenti, ki se v majhnem trgu seveda silno dolgočasijo in leno pohajajo sami po cestah. Tolminska občina ima zraven vseh navedenih in zraven močne financarske in močne miličarske postaje še dva občinska redarje, ki nekako za parado postopata okrog občinskega poslopja. Izmed vseh teh navedenih varnostnih organov si daja seveda največjo važnost milicija. Njen voditelj je miličarski kapitan, a njegova desna roka mlečnozobi sin tolminskega gimnazijskega profesorja Cussellija (Kuzelička). Okrog tega junaka — faliranega dijaka — in okrog miličnikov se zbira precejšna skupina onih, ki bi jih lahko imenovali nekak izmeček tolminskega trga. Ti zvesti tovariši — slovenske izdajice — redno prinašajo v urad mlečnozobega Cussellija razne vesti o svojih sotržanih ter jih s tem spravljajo v zapore. Precejšnja je ta skupina. Vseh za sedaj še ne poznamo. Navedimo za enkrat samo naj izrazitejše: trije bratje Andrej, Branko in Mirko Satler, sinovi odpuščenega slovenskega učitelja. Četrti žalostni junak je Teofilo Urbančič, istotako sin slovenskega učitelja. Nadalje „baraba“ Rudolfo Nuvoletti (Oblak), Istran Stupar, trije bratje Augusto, Giovanni in Vittorio Jermol ter še razni drugi, ki stražijo zvesto trg Tolmin in njegove laške pritepence ter strašijo po okoliških vaseh. Pripomnimo pa, da je kljub tolikemu strašilu le malo Tolmincev (razen birtov in krama jev) vpisanih v milico in Dopolavoro, ki je tiho in žalostno zaključil ves blesteči program svojih voditeljev — tolminskih gimnazijskih profesorjev. Grahovo. Pri nas nam županje že dalj časa znani predsednik goriške sekcije dobrovoljcev, g. Viktor Graziani, ki se je že v Renčah izkazal za izvrstnega občinskega upravitelja s tem, da je zapravil vse premoženje one občine in jo zakopal v dolgove. Sedaj hoče ta neizkušeni mladenič očividno pognati na boben tudi našo občino. Ko se bo to zgodilo, ga bodo, ker mora mož živeti, prav gotovo poslali v kako drugo občino, da še njo osreči s svojim modrim upravljanjem. Fant, ki ni nikdar poskušal na lastni koži, kako težko je služiti denar, je neznansko velikodušen in razsipen, če se gre za podpore Balilli in drugim sličnim organizacijam iz občinske blagajne. Pod prejšnjimi domačimi upravami je bila naša občina z malimi občinskimi dokladami vedno aktivna, sedaj pa prihajajo z vsakim dnem novi občinski davki in doklade, da postaja davčno breme naravnost neznosno. Za zapravljanje občinskega denarja je dobil ta dečko, ki je vedno odsoten, ker se ukvarja z visoko politiko, pomočnika v osebi tukajšnjega postajenačel-nika Palille, ki ga nadomestuje kot prefektumi komisar. Ta je sedaj sprožil misel, da naj bi občina svojega zaslužnega podeštata, ki jo obremenjuje z vedno novimi davki in dokladami, za te njegove zasluge odlikovala z zlato kolajno. Postajenačelnik je hodil v družbi z orožniškim marešjalom iz Podbrda po občini nabirat podpise in prispevke obrtnikov, ki naj bi na ta način potrdili, da so zadovoljni s predlogom za odlikovanje. Upreti se seveda ni upal nihče in tako bomo kmalu doživeli slovesni dan, da bo naš podeštat za svoje zapravljanje občinskega denarja odlikovan z zlato kolajno, ki mu jo pokloni srečna in hvaležna občina. Sicer pa je, če se ne motimo, g. Graziani uprizoril podobne komedije tudi v Renčah, kjer se je istotako pustil odlikovati za izpraznitev občinske blagajne. Živel fašizem, do kosti izmozgani davkoplačevalci te pozdravljajo! Sv. Lucija. Dne 21. aprila smo imeli šolsko velelico. Na vsporedu je bilo izjemoma nekoliko slovenskih pesmi. S to koncesijo so hoteli prireditelji privabiti domače ljudi, toda udeležba je bila navzlic temu zelo pičla. Udeleženci so sprejeli slovenske pesmi z viharnim odobravanjem in zahtevali, da se ponovijo. To je pa nazoče Italijane tako razkačilo, da je moral podeštat nadaljnje slovenske točke prepovedati češ, da služijo samo za protidržavno manifestacijo. Sv. Lucija. V prejšnjem dopisu omenjeni agitator, ponikovski lovec se piše Bajt, vulgo Remko, možak vulgo „iz oštarije* pa je Kranjc Ivan. V Ponikovskih Rutih je pridno agitiral posestnik Lapanje, vulgo „Zagomilčar“ s sinovi. V Dol. Tribuši pa Rijavec iz gostilne. Na dan volitev je kričal po maši, stoječ na zvišenem mestu: „Zdaj vsi volit, kdor ne gre, bo že videl!“ Na Slapu je zmerno delal učitelj Mahnič, na Idriji ob Bači pa učitelj Viktor Vuga, ki je poleg agitacije za fašiste tudi hodil z volivci v kabino. Idrija. V našem mestu imamo pravo strahovlado. Po volitvah sta prišla po rudarja Koklja dva miličnika s puškami in ga odpeljala na policijo. Ko je dokazal, da je volil za fašiste, so ga zopet izpustili. Dne 30. aprila so zaprli devet rudarjev in Rada Prelovca, ker so neznanci na predvečer 1. maja nekje streljali z možnarji. Rudarje so naslednjega dne izpustili, Prelovca pa šele dne 2. maja. Kako so se fašisti pripravljali za volitve, nam pove sledeč slučaj: Že februarja so zaprli gostilničarje Antona Jereb-Firbarja, Lojzeta Kobala, Ivana Lapanje in še enega drugega. V zaporu so jih pridržali en dan, obrat pa so jim ustavili za en mesec pod pretvezo, da se zbira v njihovih lokalih protidržavni živelj. Kojsko. Dne 28. aprila so zaprli orožniki 191etnega Ivana Kumarja iz Njivic in ga obdolžili, da je agitiral proti organizaciji Balilla. Podeštat Baiardi, dacar Polla-dini in učitelj Zgonik so hoteli z grožnjami doseči od fanta priznanje očitanega mu dejanja. Divjaški sicilijanski brigadir pa je fanta pretepel skoraj do nezavesti. Ker Kumar le ni hotel priznati, so ga naslednjega dne izpustili, toda fant je moral ostati nekoliko dni v postelji. Kojščanski „dopolavoro“ je priredil dne 28. aprila za „avanguardiste“, t. j. za mladino od 14—18 let, ples v Šmartnem, katerega so se morali udeležiti v uniformah. Navzoči pa so bili tudi 10—141etni Ba-lille. Pod pokroviteljstvom podeštata Baiardi j a, učitelja Zgonika in drugih fašistovskih prvakov se je plesalo skoraj do zore. Kojsko. Volitve je pripravljal podeštat Baiardi (istrski renegat ex Bayer) od 14. marca dalje s shodi od vasi do vasi. Malo prej je razpisal zelo velik družinski davek, na to pa je obetal, da kdor bo prav volil, mu bo rekurz proti davku ugodno rešen. V tem slučaju bo država prevzela občinski dolg, gradila bo vodnjak, grozil pa je z orožniški in občinskim pritiskom. Tajnik sindakata iz Gorice je obetal odpravo grofov in ko-lonstva, zadruge itd. Dne 19. marca sta podeštat D’Ottone in učitelj Lenardi osebno odpeljala visoko-šolca Albina Podvršiča iz Vipolž v Gorico v ječo. Tu je sedel do 25. marca. Učitelja Jereba v Števerjanu pa so 18. marca izgnali iz šole in Števerjana, prepovedali pa so mu tudi iti v rodno vas Cerkno. Običajni ovaduhi so vršili vstrajno podrobno agitacijo. V Višnje-viku je učitelj Cavalli (ex Hvala) pri starejših agitiral, da so glasovnice s trikoloro za papeža in boga, vse drugo pa je za pekel in hudiča in en miljon za občinski dolg je že nakazan v Gorici. Po Kojskem učitelj Zgonicchi (ex Zgonik). V Vipolžah učitelj Lenardi (ex Lenardič) in Evgenj Reja. V Števerjanu gostilničar Lojze Korčič-oče. Na voliščih pri obeh sekcijah posadka kakih 50 mož, dva avtobusa. Vsaka je imela tudi po tri hektolitre vina za volivce v voliv-nih lokalih. (Volivci so lahko pili do mile volje.) Kljub temu je bil zelo slab obisk. Dopoldne niti 10%. Popoldne so šli fašisti od hiše do hiše. Hvala in komisar sta v Višnjeviku pobirala volivne izkaznice, kar ni šlo vedno gladko od rok, vendar sta spravila s terorjem okrog 40% vaščanov, starejših mož, v skrbeh za domove v avtobuse. Ljudem so dajali le „da“ glasovnice. Erzetiča Petra so popisali, ker je glasoval proti, Leopolda Vuga so pa par ur zasledovali miličniki, ker je bil tudi proti, podobno se je zgodilo tudi drugim. Gostilničar Bavdaž iz Vrhovelj (sicer fašist) je bil tepen za „ne“. Prisilili so ga z gorjačami, da je pripeljal pet „da“ volivcev. Kojsko, Vedrijan in Hrastje. Števerjan, Kozana in Dol. Cerovo so prispevale 35%. Vipolže s 50%, Gor. Cerovo s 60%. Vipolže so šle volit, ker sta komisar in Lenardi grozila ljudem, da ne izpuste Podvršiča, ako ne pojde volit. Lenardi je pobral 27 Vipolžcem izkaznice in šel zanje volit. Pri drugi sekciji je hodil Lojze Koršič-oče z ljudmi v kabino. Volilo je zelo mnogo neopravičencev. Od vpisanih 1280 je volilo okroglo 45% (uradno 897, t. j. 70%, 854 „da“, 42 „ne“). Lože. Kakor smo že poročali, je bil s 1. marcem odpuščen iz službe učitelj Tušar, ker se je udeležil pogreba Draga Bajca in radi drugih podobnih prestopkov. Po njegovem odhodu je nastal med šolsko mladino, ki je spoštovala in ljubila svojega domačega učitelja, pravi punt. Otroci so zagnali krik in vik proti italijanskim učiteljicam in jih napadli tudi s kamenjem. Mali uporniki so na ves glas vpili in zahtevali, da hočejo imeti zopet domače učitelje. Nekega večera pa je nekdo tako močno razbijal po vratih šole, v kateri stanujejo tudi učiteljice, da so vse prestrašene zbežale. Radi tega dogodka so zaprli Pavla Vidriha, a so ga po štirih dneh zopet izpustili, ker mu niso mogli ničesar dokazati. Goče. Dne 21. aprila so prišli v gostilno k Štembergerju pod vodstvom italijanskega učitelja štirje plačani fašisti iz Štanjela. Domačine so psovali z norci in drugimi podobnimi psovkami. Ker se ni nihče za nje zmenil, so pričeli prepevati razne slovenske narodne pesmi, ki jih oblasti smatrajo za protidržavne. Izzivači so namreč mislili, da bodo domačini potegnili za njimi, nakar bi jih seveda zaprli. Toda domačini jim niso hoteli iti na te limanice, ampak so rajši pozneje dali enemu od izzivačev zasluženo lekcijo. Ko so se razgrajači vračali v Štanjel, jih je prehitel na poti fant Tervižan, p. d. Slavec, iz Gor. Branice. Fašistovski junaki so vrgli fanta iz kolesa in mu ga popolnoma razbili. Njega samega pa so tako pretepli z bikovkami in palicami, da je obležal nezavesten na cesti, dokler ga niso našli usmiljeni ljudje in ga odpeljali k zdravniku. Iz Klanca v Istri. To pomlad je bila pri nas silna draginja. Seno je stalo do 70 Lir kvintah Vsak dan je večja revščina, — kmet se čisto nič ne loči od delavca, oba morata vse kupiti. — Najhujša nadloga je pa, ko nimamo duhovnika. Z žalostjo se spominjamo na pretekla leta, ko smo vsaj v cerkvi in duhovniku imeli oporo in tolažbo. Šmarnice obhajamo vsak večer, a g. upravitelj iz Podgorja je prepovedal — čitanje. Ali tudi njemu slovenska beseda ne ugaja? Za eno mašo zahteva ta gospod 25 Lir in še voz! Že par nedelj nismo imeli nič božje službe, ker gospod T. noče. Prejšnji naš duhovnik je vsem ustregel, a tu se vidi , da je g. T. pod vplivom laške gospode, čeprav je Jugoslovan in na Gorenjskem doma. Ako se ne bo poboljšal, bomo objavili celo njegovo ime, da bodo vedeli rojaki tu in tam, kako je s tem gospodom. Našim Amerikancem se v Argentiniji godi slabo! Radi bi nazaj a je žep prazen! — Občina nas guli na vse pretege, nekateri domačini pomagajo. Najbolj znani Slavec iz Podgorja in še par drugih. Imena pa drugič. Sicer pa na kratko povedano: mora leži na nas, prokletstvo italijanskih dobrot, zato vsi prosimo goreče za skorajšnjo rešitev! Drobne vesli iz Primorja Angela Bizjak iz Ravni na Kobariškem je bila 13. maja pred goriško poroto oproščena od tožbe detomora. Vsi porotniki samo Italijani. V A v b e r j u se je poskus lekarne ponesrečil. V G a b r o v i c i so zaključili zidarsko-obrtni tečaj. Izmed stotin tečajev, ki so jih vodile razne šole, je ta eden izmed redkih, ki so še ostali. Kar je še ostalo tečajev, jih vodijo redki slovenski učitelji. Čeprav sta združeni občini Vogrsko in Prvačina z Dornbergom, vendar nima ta mostu, ki bi jih med seboj vezal po najkrajši poti. Dve leti je že, odkar je odnesla povodenj brv. Od takrat je podeštat znal zapraviti stotisoče za razne n epotrebne stvari, par tisočakov za prepotrebni most pa ne more spraviti skupaj. Ljudje so sadili letos le malo, ker niso imeli dovolj denarja, da bi si kupili semen. V Šempasu in vseh drugih krajih niso mogli spraviti skupaj niti za semenski krompir. Znani odpadniški učitelj Andrej .Vodopivec je toliko časa sedel v upravi vipavskega vodovoda v Đ o r n b e r g u, da jo je temeljito zavozil. Država daja samo obljube pa komisarje, da jedo in jedo iz prispevkov ubogih kmetov. Sedaj so zopet zvišali vodarino tako, da se ljudje spominjajo na vodnjake iz starih časov. So bili vsaj poceni. Ni še nikakega izgleda, da bi država vodovod popravila. Da se Bric odpove plesu, mu že mora prokleto huda presti! Ne v Kojskem, ne v Šmartnem in ne v drugih plesiščnih središčih se ne pleše več, toda ne morda radi čednosti, ampak ker ni denarja. Pa nele da ne plešejo več ljudje, tudi kadijo dnevno manj. Cigarete kupijo le redki, po večini gre tobak v zavojčkih „Trinciato“. Pa tudi tega si kadilci ne morejo več privoščiti. Trafike komaj, komaj životarijo. Gospodarska revščina je istočasno bojkot proti monopolu. V I s t r i so plačevali kmetje tik pred novo travo seno po 70 lir kvintah Obilo živine so ljudje prodali po vsaki ceni. Živinoreja je zato skoraj čisto propadla. V D r a gi so ljudje kar hlastnili po onih par liricah, ki so jih nekoč v boljših časih nabrali za zvonove, sedaj pa dobili vrnjene, ker dobe zvonove na račun vojne odškodnine. Denar je postal v ubogih istrskih hišah silna redkost. V G or a h še vedno sili vse v tujino. Kako pa ne! Kar je dela, ga opravljajo tujci, na Bovškem pri elektrarnah, pri Smasti na cesti, povsod tuji delavci. Hude boje morajo prestati oni fantje in možje, ki hočejo dobiti potne liste za evropske države. Na Opčinah jih točno dele v one, ki so glasovali pri zadnjih volitvah za, in one, ki so glasovali proti. Edina novost, o kateri smejo poročati naši listi v Primorju, je blagoslovljenje zvonov, smrti, cerkvene svečanosti in konec. O slabi letini, o slabem vremenu, o vseh velikih in majhnih fašistovskih svinjarijah po vaseh, o vsem tem morajo lepo molčati. Domače in 1 tuje razmere pa morajo kar pustiti in se omejiti na to. } kar je v laškem časopisju. Pa kljub vsej tej ponižnosti gledajo oblasti postrani onega, ki čita slovenske liste. V Podbrdu je umrl trgovec Josip Ortar. Bolehal je že dalj časa za jetiko. Kot pošten in vesten trgovec je vžival povsod splošno spoštovanje. — Na motornem kolesu se je ponesrečil tukajšnji mesar Alojzij Torkar. Pri padcu je zadobil precej teške poškodbe na desni roki in nogah. V L j u b i n j u so napadli v aprilu občinski sluga Montanari (Gorjan), Rudi Gabršček p. d. Modrijanov, oba iz Tolmina, in gostilničar Stagni (Kavčič) p. d. Krume nekoliko domačinov, ker niso šli volit. Enemu fantu in sicer Tomažičkarjevemu so izbili nekoliko zobov in ga tudi drugače poškodovali. Pomagali so jim seveda miličniki. Nove pijavke, z nedavnim kr. odlokom so bili imenovani sledeči novi podeštati: Karl Baiardi za občino Kojsko, Continella Peter za Rihemberk, Manto-vani Attilio za Zagrad in Portelli Valdemaro za Idrijo. Grobovi. GradnjepriAvberju. V sredo 24. aprila je zatisnila oči Marija Pegan, p. d. Mihotova, v starosti 58 let. — V Presarjahpri Komnu je umrl vojni invalid Ivan Masten, star 50 let. — V K o-stanjevici je padel v brezdno ter se ubil 381etn> Jakob Okretič. — V D a n a h pri Sežani je pobrala bolezen Marijo Pirjevec, rojeno Kariž iz Dan št. 30-— V Šmarjah se je ustrelil umobolni Franc Furlan iz Svinega. — V Črničah je postalo slabo 671etnl Mariji Ličen, ki je nato kmalu umrla. — V S e 1 ^ na Vipavskem je umrlo v devetih tednih 8 oseb, me® temi oče cerkvenega ključarja. — V Masori p r 1 O t a le ž u so izročili zemlji 71 let staro vdovo Ma' rijo Bizjak. — Iz Loma sta umrla v tujini Lojze Mohorov iz Zavrha in pa posestnik Andrej Šavli ^ tolminskega Loma. — Smrtna kosa je pobrala t(J žrtve: Jakoba Muhiča iz Čiginja, Valentinčiaa Ivan9 iz Sel in Ivana Jerončič iz Volč. — V Spod. Idr1' j i je umrl Josip Tušar, rudar, 70 let. — V B o s n' Grahovu je preminul 16. t. m. istrski begunec; poštni mojster Hektor Dešković iz Mošćenice P1"* Opatiji. Bolehal je 8 mesecev. Začetek bolezni je Zf' krivilo fašistično nasilje s preganjanjem po italijanskih zaporih. Založnik in izdajatelj Volksbuchdruckerei (Lidovä tiskarna) Ant. Machät & Co. Odgovorniv urednik Jaroslav Maly, Dunaj-Wien V., Margaretenplatz 7 Tiska Lidovä tiskarna Ant. Machät in družba (za tisk odgovoren Josip Žinkovsky), Dunaj V., Margaretenplatz 7.