Zakaj paglavec? Spisal Ivo Trošt Od vseh nulepih priimkov, ki ga je z njimi obkladala mati, se jc zdel Zorku najnevrednejši — paglavec. Potep, nepridiprav, igaga, navihanec so mu bili še dovolj blagoglasni in zato prenesljivi — toda paglavec! Zorko ni vedel, kateremu delu besede bi dajal večji pomen: glavec ali po-glavec. Vsekakor sc mu jc pripravneje videlo poslednje oznamenilo, ker je zaradi njega zares večkrat dobil po nemirni glavici. Mati je sicer trdila, da je Zorko glava vseh vaških voglarjev in postopačev, toda to se mu ni zdelo dovolj važno. Danes pppoldne je namreč moral ostati Zorko doma in zibati mlajšo sestrico, jo tolažiti, če je zajokala, in napitati, ko je začutila glad. Mati je velela tako, in Zorko je samo kislo nakremžil obraz, vedoč, da vsi ugovori ne zaležejo ničesar. Morali so hiteti s pospravljanjem poljskih pridelkov, zato je bilo treba, da pomore vsakdo po svoje — tudi otroci. Zorko je štel sicer komaj sedem veselih pomladi mladega, časih burnega življenja, a zibal je doma lahko, tudi pel in žvižgal je zraven, če je hotel, kakor je trdila mati. Ali Zorko jc danes popoldne tudi že zaspal poleg speče sestrice. Ko se je prebudil, je bil lačen in UiUi namesto nje posrebal nji pripravljeno kavo in pojedcl kruh. Potem je zopet legel vznak kraj zibelke in pre-mišljal nezaslužene pridevke, ki mu jih o raznih burnih prilikah ponuja nje-gova mati zastonj in celo posili. Misli so mu postale pri besedi paglavec, ki se mu je zdela za takega človeka kot je on jako nedostojna in žaljiva. Vsa duša se je protivila tolikemu ponižanju in v dnu srca se mu je dvi-gala zavest, da te psovke sploh ne zasluži — kakor je ni še zaslužil nikdar. A kako naj si pomaga? Moško se hoče vesti, ne uganjatl več otroških budalosti ter o prvi nevihti pod rodno streho povedati materi, da so pa-glavci sicer lahko med žabami v luži, ne pa v pošteni Zalarjevi družini v Rakitniku. Ta sklep je srečno dognal, se oddahnil kot po vrlo uspeletn dobrem delu in začel šteti muhe po stropu nad seboj; zunaj je posijalo zlato solnce, in jabolka, polnolična, rumena in rdeča, so se smehljala na -», 237 .<- drevju, hruške so cepale na tla, in ose, čebele, čmrlji, sršeni so se mastili z njih sladkiin sokom. Zorko je moral zaradi materine prepovedi opustiti misel, da bi šel pomagat žuželkam na vrt. »Zate itak ostane še mnogo, ne boj se!" ga je tolažila raati. Sedaj-le je pa začel Zorko zdehati, kažoč bele zobe muham na stropu: bilo mu je dolgčas, in materino tolažilo za-stran sodelovanja z žuželkami po hruškah na domačem vrtu je že priha-jalo vedno bolj piškavo. Mislil si je: Pepca spi in bo spala, dokler se ne vrne mati, in jaz bi ne pogledal k sosedovemu Tončku, z njim pa na naš vrt na hruške, potem pa ie na sosedovega na tiste sladke slive!? Veselo je mlasknil z jezikom kakor da ima vse to sadje že v grlu. V veži ga je sicer vest svarila, da ne dela prav. Izbral je torej štiri železne lonce, obrnil narobe štirinogat stol in na vsako nogo poveznil kakor zvon po en lonec, potem pa v roko palčico in: tinka-tinka-tonk, tinka-tinka-tonk, tink-tonk-tonk, tinka-tonk-tonk! — se je razlegalo po hiši. Zorku so pa ro- h* 238 •<- jile po glavi hruške in slive. Zvonovi mu niso hoteli peti dovolj ubran Skrivaje kakor tat smukne k sosedovim, a Tončka ni bilo doma in hi., zaklenjena. nAha", si misli Zorko, ndanes vaiuje sam pes perutnino na vrtu. Priklenjen je, kdo bi se ga bal. Oh, slive, tiste slive!" Komaj da je pogledal, kako se maste ose, čmrlji, sršeni in čebele s hruškami na domačem vrtu. Vleklo ga je k slivam. Toda sosed je bil pre-vidno zaklenil Ieso na dvorišče, kar pa ni mnogo oviralo Zorka v nj< govih namenih in sladkih mislih na sosedove slive. Korak, dva koraka pa je bil vrhu lese. Korak, dva koraka — pa je stopil na prečnico znoliai in hotel skočiti na dvorišče. Tedaj se pa oglasi sosedov pes, ki je dotlcj mirno lovil muhe pred svojo hišico, ne poznavajoč Zorkovih pregrešnili želja po slivah. »Hov, hov, hov! Ali greš domov? Hov, hov, hov! Ne maramo do-mačih tatov!" Tem glasovom so se pridružile še štiri domače gosi, ki bi jih Zorkn najrajši zapodil v lužo: »Fi-i-i, fi-fi! Čujte: ga-ga-ga! Glete: ga-ga-ga! Fi-fi-fi!" Vse štiri so priletele k lesi in škodoželjno iztezale kljune naspmti predrznemu tatiču, ki se pa samo s lem še ni dal oplašiti. nPri sosedu še ni nikogar doma", si je mislil in lezel počasi na dvorišče. Ooske se pa niso ustrašile- Lotile so se njegovih črevljev, potem tudi beder, in Zorko je čutil, da je gosji kljun oster, ki odtrže z bedra tudi kos mesa. Pa kar štiri goske in on samo dvoje beder! Toliko večji moči se mora vdati sleherni sovražnik, ako se noče po-pogubiti. Začel se je urnikati polagoma, da bi bilo seveda bolj fastnn. Goske se pa niso zmenile za njegovo miroljubnost, temveč so vztrajnn kijuvale po bedrih . . . nZorko, Zorko-o-o!" Deček izpozna materin glas, izpozna tudi, da je mati že na koncu domačega vrta — njemu na sledi z jokajočo Pepco v naročju. Zorko namreč ni vedel, da je z neubranim zvonjenjem vendar zbudil sestrico, ki je lačna začela vpiti na vse grlo. Tudi ni računal, kaliko časa je bil obupni boj z goskami in svojimi bedri. Urno skoči z lese in jo pocedi skozi ograjo na nasprotnem koncu vrta domov z izgovorom, da se je zamudil le malo časa. Toda lonci-zvo-novi, izpita Pepčina malica, pasji lajež in gosji krik na sosedovem vrtu so razodeli materi vse, vse. In Zorko je bil zopet paglavec in še marsikaj drugega, a danes se ni več povpraševal, zakaj.