Pogled nazaj in naprej. Živimo v burnih časih. Smelo trdimo, da ostane leto 1913. v zgodovini našega naroda in Jugoslovanov sploh kot blesteča zvezda na nebu. Hudo je danes v socialnem življenju. Denarja ni; denarna kriza mori in tlači človeško družbo; draginja je nezno^na; politiško obnebje je mračno — huda nevihta preti — svetovna vojna grozi; narodi — zlasti avstrijski — so napojeni z medsebojnim sovraštviom; politiška morala je pod ničlo. Resni so časi, resno in preudarno rrtora biti tudii naše delo. Učiteljstvo ima važen poklic v človeški družbi: odgojevati naš narod in ga voditi v srečnejšo in boljšo bodiočnost. Imeti moramo vedno pred očrni celoto našega naroda, njegovo srečo in blaginjo. ljubezen za domovino in doniačo grudo, ljubezen za narodov jezik — in iskreno ljubezen za vse njegove svetinje — za svobodo zlato! Danes so oči vsega sveta obrnjene na Balkan. Tu se gode neverjetne reči. Naši bratje po krvi so premagali krutega zatiralca — Turka. Mogočen in ošaben je bil Turek, niti na misel mu ni prišlo pred začetkom vojne, da bo tako hitro ponižan — premagan — uničen. Kruto je sedaj maščevana vsa prelita kri, maščevane so krivice, in zadoščenje uživa sedaj zatirani naš krvni brat. To je vesel pojav v sedanjih žalostnih dneh. Čudno se nam dozdeva vse to, a če pogledamo stvari d'o dna, vidimo, da so to posledice naravnega razvitka. Kje so dobili neki naši krvni bratje toliko moči za izvršitev tega velikanskega podjetja, ki mu zgodovina nima para? Oni so dobili moč v trpljenju in krivicah. Pred 523. leti je pridrl Turek iz Azije v Evropo. Osvojil si je polagoma Balkan ter je hodil plenit, morit m požigat nad 200 let tudi v naše kraje. Zgodovina nam pripoveduje koliko gorja so pretrpeli naši očetje, naša Avstrija in naši krvni bratje od krvoločnih Turkov. Danes je maščevano vse trpljenje in gorje! V trpljenju in krivicah so dobili moč naši krvni bratje. Trpljenje in krivice so jih združile, da so bili enega duha in ene misli za osveto. Kdor je bil z njimi, je bil njihov brat, kdor j,e bil zo- per nje, pa izdajica. Gorje izdajici! Bežati je moral, drugače je bila smrt gotova. »Poturica je hujši od TurkaJ« je na Balkanu znan pregovor. Kdior je bil prijatelj Turkov je bil Poturica in izdajica. Zaradi neznosnih krivic in trpljenja je bilo Poturic in izdajalcev čimdalje manj, zato so se pred nosom Turkov pripravljali na osveto — na boj, da ni ta niti slutil o moči Raje. Trpljenje in krivice so združili štiri mala kraljestva v velikansko, nepremagljivo moč, ki je zadala Turku smrten udarec. Ali je bilo pri nas kaj bolje, kakor je bilo nekdaj pod Turkom? Tudi mi čutimo gorje, trpljenje in neznosne krivice kot naši krvni bratje na Balkanu. Imamo svojo domovino, a nismio gospodarji sami, tujec nam reže namesto pravice — krivioo. Noče dati našemu narodu šol za izobrazbo; noče enakopravnosti poznati v narodnih zadevah. Naš jezik zasramujejo, našo narodnost ponižujejo. Turek se ni brigal za šole. jezik in narodnost naših krvnih bratov na Balkanu, v tem oziru je vladala pod njim popolna svoboda. V tem oziru je torej pri nas slabši kakor pod Turkom. Turek je sovražil kristjana kot psa in ga je tudi imenoval psa! Tujec je zasejal pri nas v verskih zadevah ljuliko razdora. da se zaradi vere gledamo kot pes in mačka. Vsi smo sinovi enega naroda in smo skoraj brez izjeme ene vere — katoliki srao po imenu, a ne po delih! Kdor bere naše politiško casopisje, bi se moral razjokati zaradi nesloge krvnih bratov. Dlako iščejo v jajcu, liberalec zabrusi klerikalcu brezverstvo v obraz in nasprot'no. »Kjer se prepirata diva, tretji dobiček ima,« pravi naš pregovor. Tujec ima dobiček in se porogljivo smeje v pest, ker mu ljulika rodi toliko obilega sadu. Veliko mreno ima na očeh, kdor ne vidi tega. Ravno zaradi vere vlada pri nas tako sovraštvo in nesloga, da je vrag lahko vesel. Klerikalec sovraži liberalca, čeprav mu vera veli ljubiti svojega bližnjega; nasprotno vidi liberalec klerikalca kot hinavca, ki zlorablja vero v svoje sebične namene. Premalo trpljenja in krivic uživamo, zato smo še razdvojeni! Najhujši boj bijejo proti učiteljstvu naprednega mišljenja. Ono je zasramovano od nasprotnikov zlasti glede vere. Prebacivajo m,u, da je brezversko, svobodomiselno, ki pohujšuje mladino, narod in dela zdražbe, prepire in še mnogo drugega. Ali je pa to res? Ne, to je samo obrekovanje! Na tisoče ovadb je bilo pri šolskih oblastih proti učiteljstvu, a skoraj brez izjeme so bile zavrnjene kot laž. Zanimjvi so bili slučaji, kako so nasprotniki učiteljstva kovali ovadbe, iskali ztočinov, podpihovali otroke, krivo pričevali, denuncirali in bili do skrajnosti škodjoželjni — vse na verski podlagi. Kdor je bil kaj malega kriv, je bil izgubljen. Nastavili so mu nož na vrat: »Drži z nami ali si ob službo!« Premeniti je moral svoje prepričanje, postati je moral hinavec — Poturica, izdajalec svojega stanu! — Ti se zovejo sedaj katoliški učitelji! Hvala Bogu, s tem so se očistile naše vrste! Trpljenje in krivica dajeta moč! Preganjanje in storjene krivice so nas ožje združile v veliko, nepremiagljivo siilo, v avjstrijsko učiteljsko slovansko organizacijo, ki šteje sedaj nad 28.000 člamov. To je delavna veleila ki smo nanjo ponosni, ki ji zaupamo ter z njo stojimo in pademo. Pomilujemo novodobne katol. učitelje, ki so iz strahu pobegnili iz naše organizacije; one pa, ki so iz kruhoborstva in hinavstva premenili svojo barvo — preziramo kot Poturice, ker so izdajice svojega stanu, ki jim je vera le sredstvio in strankarstvo hinavska krinka. Sedaj triumfirajo, ker uživajo protekcifo in Judežove groše draginjskih doklad. Mi se pa tolažimo s tenii, da je bil tudi Kristus prodan za 30 srebrnikov, je bil križan, je trpel do smrti, a so vkljub vsemu temu ostali njegovi nauki. Nas veže zavednost, da trpljenje in krivice dajajo moč, ki prejalislej vržejo ob tla tirane in stro okove krivdc v prah! Naši krvni bratje na Balkanu so pravoslavne vere, so t-orej kristjani. Iz svoje vere in iz ljubezni do svoje zermlje so črpali moč od rodu do rodu — do sedanje zmage. Pri vsakem narodu je narodraost svetinja, ki jo je treba smatrati ko nedotakljivo last narodne inividualnosti. Geslo naših krvnih bratov je: »Za krst častni in svobodo zlato!« Naša dolžnost je odgojevati naš narod v zmislu Slovanstva in po zahtevah § 1. državnega šolskega zakona, kakor smo to oiicialno in programatično izrekli na Zavezini skupščini v Novem mestu. Prisegi, dani šolskim zakonom, ostanemo zvesti do zadnjega diha. S takim delom in tako vzgojo izbija-m'o svojemu smrtnemu nasprotniku orožje iz rok. On ima vero le za vado in krinko razdora. S tem ponižamo Poturice, ki bahaško nosijo katoliško ime za svoj trebuh in korito. Napadali so nas po časopisih, sramiotili nas, škodovali nam na časti in poštenju, jemali ugled, tožili in nas prezirali, a mi smo ostali trdni kot skaila, zlomili so vse svoje orožje ob naši neupogljivi značajnosti! Njih je sram, ne upajo nam pogledati y oči, ker smo ponosni na rrtoralno zmago, smo ponosni na svoje uspešno delo in na svoj značaj. Sram jih je, še rujejo in bodo rovali protd nam, a mi se jih ne bojimo, ker se zavedamo, da je naše delo za narod pravo, plemenito in dobro, se zavedamo, da smo v trpljenju in krivicah potali močni, in srnio gotovi, da krivice stare osveta, da je zmaga naša, a ne podlih duš! V novejšem času so se izmisldli nov napad v koledarju »Družbe sv. Mohorja«. To je delo podlih duš! Namen je prozoren: jemati nam ugled v očeh ljudstva, razglasiti nas za brezverce, pohujšljdvce, veri in narodu nevarne. Vsega tega smo že vajeni. Pri tej priliki naj povemo, da je neki cerkovnik pisateliu te razpravdce izjavil o knjigah »Družbe sv. Mohorja« zadnjih let sledeče: »V prejšnjih letih smo komaj čakali na knjige sv. Mohorja, sedaj pa niso nič _več take, slabe so, da jdh ne roaram niti brati.« In taka je sptošna sodbai. Strankarstvo se ubija samo. Za nas je ta družba odslej mrtva in brez pomena. Ako bd katero društvo pisalo o duhovščini kaj podobnega, bi duhovščina kot en mož napovedalo društvu bojkot. Tako storimo tudii md! Vera in klerikalna zagrizenost se ločita kot noč in dan! Siiajna zmaga naših krvnih bratov je zmešala glave našim narodnim nasprotnikom. Vpijejo na vse grlo, da smio mi Jugoslovani postali dinastiji, prestolu in državi nevarni; predbacivajo nam iredentizem in panslavizem zaradi tega, ker se veselimo s svojimi krvnimi brati na Balkanu sijajndh zmag, se veselimo, ker je turška Raja postala svobodna. Ako so se smeli veseliti Nemci zmag 1870. 1. nad Francozi, menimo, da imamo isto pravico se mi veseliti zmag naših krvnih bratov. S tem pa še ni rečeno, da smo mi odpadniki dinastiji, prestolu in državi nevarni. Nasprotno, mi se zavedamo sedaj naših krivic, trpljenja, preganjanja in želimo biti v naši državi z drugimi narodi enakopravni. Ker mi natančno plačujemo davke v krvi in denarju, zahtevamo svojih pravic, ki nam pripadajo. Naši pradedi so nam zapustili domovino, za katero so prelivali kri in so trpeli neizrečene muke v turški in tlačanski dobi. Mi smo njih potomci, zlomili smo okove tlačanstva, smo srečno prebili dobo narodne nezavednosti, smo stopili na lastne noge kot kulturni narod, in kot taki zahtevamo svojih pravic. Dovolj je trpljenja in krivic! Dovolj je tudi prostora za nas vse v Avstriji, mi ne želimo priti pod tujo vlado. Mi se veselimo zmag naših krvnih bratov, a želimo biti tudi mi svobodni kot oni v naši državi pod žezlom in vlado Habsburškega rodu. Mi ne vpijemo »Heil Hohenzollern! Deutschland iiber alles!« Ne pojemo »Die Wacht am Rhein«. Tako vpijejo in pojejo isti. ki nam predbacivajo iredentizem in nelojalnost. Mi hočemo biti in ostati dobri Avstrijci, a zahtevamo enakopravnost in svojih pravic, ker se zavedamo svojih mloči in ker nas druži narodna zavednost. Na našo državo nas veže zgodovina, ljubezen do vladarja, naša doraovina, pa tudi pres.talo trpljenje. Krivic pa, ki srno jih doslej uždvali, nočemo uživati več! Nekaj zelo čudnega je opažati sedaj tudi na naših politiških nasprotnikih. Vajeni smo sicer pri klerikalcih na menjavo barv, a preobrat v sedanjem času nas je v resnici presenetil. Ljudje, ki so še pred kratkim razvpili vsakega naprednjaka za državi nevarnega, ako je govoril samo o Srbih, so postali čez noč Srboiili. Pišejo ognjevite članke o Srbih in Jugoslovanih sploh, napadajo in pobijajo napačno vladno politiko, in tisti, ki so imeli narodnost za paganstvo, so sedaj skrajno narodni. Sedaj so popolnoma naših nazorov oni ljudje, ki so nas preganjali, črnili, obrekovali. Ta velikanski preobrat! Ako jim dovolj glasno zatrobinro v ušesa, da so se prej motili, da so bili krivični — morda bodo kaj slišali? Morda nas bo skupno trpljenje in neznosna teža krivic zedinila kakor naše krvne brate na Balkanu? Da bi se to le čimpreje zgodilo! Resni so časi, resno naj bi bilo tudi naše skupno delo!