UDK: 378.6.011-051:2(497.4Ljubljana)(091) ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 41 UČITELJI TEOLOŠKE FAKULTETE ZA USTANOVITEV IN OHRANITEV UNIVERZE V LJUBLJANI Ljubljana 2019 barva naslovnice Pantone 648 C 25 EUR 41 TEOF AES-41_naslovnica.indd 1 3. 10. 2019 08:10:54 UČITELJI TEOLOŠKE FAKULTETE ZA USTANOVITEV IN OHRANITEV UNIVERZE V LJUBLJANI © Vse pravice pridržane Založila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Za založbo: dr. Robert Petkovšek Izid znanstvene periodične publikacije je omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije UDK: 378.6.011-051:2(497.4Ljubljana)(091) ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 41 UČITELJI TEOLOŠKE FAKULTETE ZA USTANOVITEV IN OHRANITEV UNIVERZE V LJUBLJANI Ljubljana 2019 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana Urednik / Editor: dr. Bogdan Kolar Tehnični urednik / Technical Editor: dr. Miha Šimac Prispevki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. The articles have been peer-reviewed. The authors are responsible for the content of their papers. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929(497.4):378.6:27-1(497.4Ljubljana) 378.011.3-057.175:27-1(497.4Ljubljana) 378.4(497.4Ljubljana)“1919/1939“     UČITELJI Teološke fakultete za ustanovitev in ohranitev Univerze v Ljubljani / [urednik Bogdan Kolar]. - Ljubljana : Teološka fakulteta, 2019. - (Acta Ecclesiastica Sloveniae, ISSN 0351-2789 ; 41) ISBN 978-961-6844-75-8 1. Kolar, Bogdan COBISS.SI-ID 301029376 Na naslovni strani je posnetek bronastega Kristusovega monograma iz Emone (druga polovica 4. stoletja) 5 KAZALO UPORABLJENE KRATICE ..........................................................................................9 Bogdan Kolar UČITELJI TEOF ZA USTANOVITEV IN OHRANITEV UL ............................11 Mari Jože Osredkar PROFESOR DR. LAMBERT EHRLICH .................................................................17 Povzetek .....................................................................................................................43 Nik Trontelj FRANC GRIVEC – EKLEZIOLOG IN UČITELJ NA TEOLOŠKI FAKULTETI UL ............................................................................................................47 Povzetek .....................................................................................................................71 Julijana Visočnik FRANC KSAVER LUKMAN – PROFESOR, DEKAN, REKTOR, UREDNIK 77 Povzetek .....................................................................................................................98 Andrej Saje GREGORIJ ROŽMAN IN NJEGOV PRISPEVEK K RAZVOJU CERKVENEGA PRAVA IN TEOLOŠKE FAKULTETE V LJUBLJANI .........115 Povzetek ...................................................................................................................139 Maksimilijan Matjaž MATIJA SLAVIČ – PROFESOR, BIBLICIST IN DRŽAVNIK .............................................................143 Povzetek ...................................................................................................................160 Bogdan Kolar UNIVERZA V LJUBLJANI IN NJEN UČITELJ DR. JOSIP SREBRNIČ .......165 Povzetek ...................................................................................................................192 Ivan Janez Štuhec DR. JOSIP ANTON UJČIĆ – PRVI PROFESOR MORALNE TEOLOGIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI V LJUBLJANI ...............................................................197 Povzetek ...................................................................................................................214 6 Janez Juhant/Nik Trontelj ALEŠ UŠENIČNIK – SOUSTANOVITELJ IN SOOBLIKOVALEC UL .................................................221 Povzetek ...................................................................................................................243 Slavko Krajnc ZNANSTVENO, PEDAGOŠKO IN STROKOVNO DELO PRVEGA DEKANA TEOLOŠKE FAKULTETE PROF. DR. FRANCA UŠENIČNIKA .....................................................................247 Povzetek ...................................................................................................................274 Matjaž Ambrožič PROF. DR. JANEZ EV. ZORE IN NJEGOVA VLOGA PRI USTANAVLJANJU LJUBLJANSKE UNIVERZE IN TEOLOŠKE FAKULTETE ..............................281 Povzetek ...................................................................................................................295 IMENSKO KAZALO..................................................................................................299 NAVODILA SODELAVCEM AES ..........................................................................303 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES ............................................................305 PUBLIKACIJE INŠTITUTA ZA ZGODOVINO CERKVE ..............................307 7 TABLE OF CONTENTS ABBREVIATIONS AND ACRONYMS ............................................................. 9 Bogdan Kolar TEACHERS OF THE FACULTY OF THEOLOGY FOR THE FOUNDATION OF THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA AND ITS PRESERVATION ............11 Mari Jože Osredkar PROF DR LAMBERT EHRLICH ..............................................................................17 Summary ....................................................................................................................43 Nik Trontelj FRANC GRIVEC – ECCLESIOLOGIST AND TEACHER AT THE FACULTY OF THEOLOGY UL .....................................................................................................47 Summary ....................................................................................................................71 Julijana Visočnik FRANC KSAVER LUKMAN – TEACHER, DEAN, RECTOR, EDITOR ........77 Summary ....................................................................................................................98 Andrej Saje GREGORIJ ROŽMAN AND HIS CONTRIBUTION TO THE DEVELOPMENT OF CANONICAL LAW AND THE FACULTY OF THEOLOGY IN LJUBLJANA ..................................................................................115 Summary ..................................................................................................................140 Maksimilijan Matjaž MATIJA SLAVIČ – TEACHER, BIBLICAL SCHOLAR, STATESMAN ........143 Summary ..................................................................................................................161 Bogdan Kolar THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA AND ITS TEACHER JOSIP SREBRNIČ, PHD .......................................................................................................165 Summary ..................................................................................................................193 Ivan Janez Štuhec JOSIP ANTON UJČIĆ, PHD – THE FIRST TEACHER OF MORAL THEOLOGY AT THE FACULTY OF THEOLOGY UL.....................................197 Summary ..................................................................................................................215 8 Janez Juhant/Nik Trontelj ALEŠ UŠENIČNIK – CO-FOUNDER AND CO-SHAPER OF THE UL ........221 Summary ..................................................................................................................243 Slavko Krajnc SCIENTIFIC, PEDAGOGICAL, AND SCHOLARLY WORK OF THE FIRST DEAN OF THE FACULTY OF THEOLOGY, FRANC UŠENIČNIK, PHD .....................................................................................247 Summary ..................................................................................................................275 Matjaž Ambrožič PROFESSOR JANEZ EV. ZORE AND HIS ROLE IN THE FOUNDING OF THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA AND THE FACULTY OF THEOLOGY .........................................................................................................281 Summary ..................................................................................................................296 INDEX OF NAMES ....................................................................................................299 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES .............................................................305 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE .................................................................312 9 UPORABLJENE KRATICE AES Acta ecclesiastica Sloveniae AKBF Arhiv Katoličkog bogoslovnog fakulteta u Zagrebu ANB Arhiv nadbiskupije Beograd ATF Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani AZU Akademija znanosti in umetnosti BAK Biskupski arhiv Krk BG Bogoljub BV Bogoslovni vestnik ČZN Časopis za zgodovino in narodopisje DP Duhovni pastir fasc. fascikel JAZU Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti KDM Koledar Družbe sv. Mohorja, Celovec KM Katoliški misijoni KO Katoliški obzornik KOb Kristjanova obzorja LM Lux mundi LThK Lexikon für Theologie und Kirche MK Misijonski koledar NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAM Nadškofijski arhiv Maribor OF Osvobodilna fronta PSBL Primorski slovenski biografski leksikon SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti SBL Slovenski biografski leksikon SHS Studia historica Slovenica SV Straža v viharju ŠAL Škofijski arhiv Ljubljana šk. škatla TEOF Teološka fakulteta 10 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 UAG Archiv der Universität Graz UL Univerza v Ljubljani VBV Voditelj v bogoslovnih vedah, Maribor ZAMU Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani Žs Življenje svetnikov Učitelji teof za ustanovitev in ohranitev UL 11 UDK: 378.6.011-051:2(497.4Ljubljana)(091) UČITELJI TEOF ZA USTANOVITEV IN OHRANITEV UL Potem ko so daljši čas potekale razprave o vsebini praznovanj v letu 2019, je aprila 2018 pri vodstvu Univerze v Ljubljani dozorela opredelitev praznova- nja jubilejnega leta 2019: to praznovanje se bo nanašalo le na stoletnico spre- jetja zakona o ustanovitvi Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, ki ga je sprejelo začasno narodno predstavništvo dne 16. julija 1919, kraljevega odloka z dne 23. julija 1919, s katerim je regent Aleksander podpisal sprejeti zakon, in začetka organiziranih predavanj, kar se je vsaj na nekaterih fakultetah zgodilo na začetku decembra 1919. Jubilejno leto se po takšni zasnovi naj ne bi nanašalo na začetke visokošolskega izobraževanja na Slovenskem in ne bi vključevalo vrste drugih obletnic. Znanstvenim disciplinam, ki imajo že daljšo zgodovino in bi jim spominjanje starejšega jubileja pomenilo potrditev večstoletnega izobraževalnega in raziskovalnega dela na Slovenskem ter lažjo primerjavo z univerzitetnimi središči v Evropi, je takšen načrt sicer pomenil osiromašenje spomina, vendar so se kljub temu vključile v pripravo dogodkov, ki naj obeležijo stoletnico. Za začetek delovanja Teološke fakultete kot članice Univerze v Ljubljani je bilo leta 1919 vse pripravljeno. Obstajal je izoblikovan učni načrt, po katerem so bila v Ljubljani že do tedaj redna predavanja v okviru bogoslovnega seme- nišča ljubljanske škofije. Po zelo podobnem sistemu so delovale tudi teološke šole v Mariboru (za lavantinsko škofijo), Celovcu (za krško škofijo) in v Gorici (za škofije ilirske metropolije). Določene oblike teološkega študija so imele še nekatere redovne skupnosti. Na vseh krajih so bili poleg študentov tudi slo- venski učitelji. V Ljubljani so bili na razpolago kvalificirani kadri in primerni prostori. Že v predhodnih letih so bili vpisani redni študentje, ki so nato svoj študij nadaljevali v novopostavljenih univerzitetnih okvirih. Tudi zato so lahko učitelji v pogovorih o ustanovitvi slovenske univerze, ki so se ponovno začeli ob koncu vojne in razpadu Habsburške monarhije, s tolikšno vnemo zavzemali za takojšnjo in celostno organizacijo študija teologije v novoustanovljeni univerzi. Zanje ni bil potreben provizorij ali druge začasne oblike predavanj, nepotreb- no bi bilo tudi vsako čakanje ali odlaganje na poznejša leta. Ob praznovanju 50-letnice Univerze v Ljubljani je nekdanji študent Teološke fakultete in nato učitelj zgodovine na Filozofski fakulteti dr. Metod Mikuž lahko utemeljeno za- pisal: »Zanimivo je torej, da so bili prav teologi tisti, ki so pokazali Vseučiliški 12 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 komisiji edino pravo pot, da je treba – če so na razpolago kvalificirani učitelji – iskati rešitev vprašanja ljubljanske univerze le na domačih tleh. Kmalu so te- ologom sledili s podobnim predlogom tudi tehniki.«1 Res pa je, da zaradi po- litičnega dogajanja in nedorečenosti meja nove južnoslovanske države tedaj še ni bilo gotovo ali naj bo slovenska univerza v Ljubljani ali pa v Trstu; večina članov Vseučiliške komisije se je namreč nagibala za Trst, v Ljubljani pa naj bi bila samo tehnična visoka šola. Ustanovitev samostojne univerze, ki bo obsegala pet fakultet (teološko, filozofsko, juridično, tehnično in medicinsko), so teologi, tudi ob primerjavi z dogajanjem v drugih okoljih, videli kot enega največjih kulturnih in izobra- ževalnih dosežkov Slovencev na začetku novega obdobja zgodovine in povsem novega političnega okvira. Zgodovinar in teolog dr. Josip Srebrnič, znan po svoji široki izobrazbi, ki si jo je pridobil na Dunaju, v Rimu in Gorici, je le ka- kšen mesec po začetku delovanja Univerze v Ljubljani zatrdil, da je »ustanovitev vseučilišča v Ljubljani največji kulturni dogodek, ki ga je Slovencem prinesla osvoboditev« in da se je »s tem Slovencem uresničil stoleten sen«. Dodal je še: »Čudovito, kako je hrepenenje po vseučilišču sredi meteža ob prevratu stopilo na plan ter si poiskalo pota k uresničenju. Ni se še pomirilo vrvenje, ki je nasta- lo po slovenskem ozemlju radi umikajoče se avstroogrske armade, niti ni bilo še gotovo, pri katerih črtah se bodo ustavili sovražniki na zapadu in severu, a slovensko ljudstvo je v svoje ozemlje že zasadilo kot znak svoje osvoboditve prapor z napisom: Univerza!«2 Snovalci Teološke fakultete v okviru Univerze v Ljubljani so imeli pred očmi zelo jasen pogled na njen značaj: fakulteta naj bo vseslovenska in osrednja teološka izobraževalna ustanova za Slovence iz vseh pokrajin. Na njej bodo lah- ko študentje iz vseh zgodovinskih dežel in temu ustrezno naj bo tudi sestavljen učiteljski zbor. Zato so takoj od začetka povabili k sodelovanju rojake, ki so do tedaj delovali na različnih teoloških šolah in s tem fakulteto že na samem za- četku obogatili z mednarodno izkušnjo in stiki. Če je večinski del učiteljskega zbora predstavljala ekipa, ki je do tedaj delovala v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, so drugi prihajali iz več središč. Iz Celovca sta prišla učitelja re- ligiolog dr. Lambert Ehrlich in pravnik dr. Gregorij Rožman. Iz Gorice se je ljubljanski ekipi pridružil zgodovinar dr. Josip Srebrnič, iz Zagreba ekleziolog dr. Franc Grivec. Z Dunaja je bil povabljen moralni teolog dr. Josip Ujčić. Z mariborske bogoslovne šole pa sta v Ljubljano prišla dogmatik dr. Franc Ks. Lukman in biblicist dr. Matija Slavič. Tako je bila fakulteta že od vsega začetka 1 Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969, Ljublja- na 1969, str. 59 (dalje: Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze). 2 Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani, v: Čas 14 (1920), št. 1–3, str. 91–92. Učitelji teof za ustanovitev in ohranitev UL 13 po svojih učiteljih in po svojih študentih zelo raznolika; vsaj prva leta je bilo namreč določeno število študentov tudi iz dalmatinskih škofij. Obdobje ustanavljanja Univerze v Ljubljani v letih 1918–1919 je bilo polno negotovosti in nedorečenosti. Vse ni bilo jasno niti snovalcem šolskega sistema v Ljubljani, ki ga je usklajeval poverjenik za uk in bogočastje v pokrajinski vladi Slovenije dr. Karel Verstovšek. Mnoge stvari, ki so bile načelno dogovorjene z oblastmi v Beogradu, so kmalu prišle pod vprašaj in vnesle novo negotovost v Ljubljano. Zaradi negotovih političnih razmer v državi in menjavanja nosilcev političnih funkcij se dogovorjeno ni spoštovalo. Zato je bilo še poleti 1919 resno vprašanje, ali bo univerza sploh lahko začela delovati. Stvari so bile dokončno dorečene v pozni jeseni istega leta. V dveh desetletjih obstoja univerze so se večkrat ponovili trenutki negotovosti. In spet je bilo potrebno napeti vsi sile in poznanstva, da univerza ni bila ukinjena ali pa da niso ukinili katere od fakul- tet. Na začetku študijskega leta 1921/22 je iz Beograda prišla novica, da oblasti nameravajo ukiniti Medicinsko in Tehnično fakulteto. Podobne pobude so se javljale še v naslednjih letih. Konec leta 1927, ko se je ob sprejemanju finanč- nega zakona za naslednje leto spet govorilo o ukinjanju fakultet in njihovem združevanju, je bila tiskana spomenica Pomen univerze v Ljubljani za Slovence in državo SHS in v njej so bili objavljeni orisi dela posameznih fakultet, ki so ga opravile v letih od ustanovitve. Za Teološko fakulteto je bilo navedeno, da »goji znanost s posebnim ozirom na domače razmere in vzhodnoslovanske cerkve. Preučuje domačo zgodovino, staro slovansko cerkveno književnost in kasnejšo slovensko literaturo. Profesorji so napisali 17 knjig in 120 razprav v znanstvenih revijah«.3 Ob različnih javnih manifestacijah in izjavah, ki so se vrstile ob vsaki pri- ložnosti, ko je prišel pod vprašaj obstoj univerze ali katere od njenih članic, so na Slovenskem odmevali izrazi javne podpore in poudarjanje pomena uni- verze za narodni razvoj. Tako se je v podporo samostojni in celoviti univerzi v Ljubljani novembra 1927 oglasil tudi škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki je v dopisu rektorju univerze zapisal: »Izjavljam, da se resolucijam pridružujem tudi jaz v najglobokejšem prepričanju, kako potrebno nam je naše vseučilišče. Pa tudi zasluži, da nam ostane neokrnjeno in da dobi sredstev, kako bi se še bolj razviti moglo.«4 Ob isti priložnosti je prof. dr. Franc Ks. Lukman, rektor uni- verze v predhodnem študijskim letu, zagovornik enotne in celovite univerze, zapisal: »Ljubljanska univerza ‘je Slovencem veličasten simbol osvoboditve ter priznanja njihove enakopravnosti in narodno-kulturne individualnosti, zato pa tudi mogočno poroštvo iskrene vzajemnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev‘. /…/ 3 Navaja Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 78 (dalje: Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino uni- verze). 4 Izjava je bila objavljena pod naslovom Škof dr. Anton Jeglič soglasen s celim narodom, v: Slovenec, št. 270, 27. november 1927, str. 4. 14 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 Popolna slovenska univerza v Ljubljani! To je zahteva nas vseh, akademskih učiteljev in dijakov. Niti sence druge misli ni v nobenem izmed nas. In v tej zah- tevi smo samo predstavniki slovenskega naroda.«5 Prof. Lukman je tudi vodil komisijo za proslavo jubileja 10-letnice univerze in uredil zbornik, ki je izšel ob tej priložnosti. Nekdanji učitelj na Teološki fakulteti dr. Gregorij Rožman je bil na začetku leta 1933 povabljen v narodno korporacijo, ki si je zadala za nalogo večjo promocijo univerze in skrb za njen razvoj. Rektor dr. Matija Slavič je po- skrbel za obeležitev dvajsetletnice univerze. Obdobja negotovosti so prišla v letu praznovanja desetletnice univerze in pozneje. Vedno znova je bilo potrebno pridobivati politične zagovornike in ute- meljevati pomen univerze za slovenski kulturni, intelektualni in narodni razvoj nasploh. Njeni branilci so se posluževali različnih metod, neredko je bila po- trebna pot v Beograd in intervencije na ministrstvih. Za učitelje Teološke fakul- tete je bil pomemben posrednik dr. Anton Korošec, ki je v prvih dvajsetih letih delovanja Univerze v Ljubljani večkrat posredoval za ugodno rešitev proble- mov, povezanih z njenim obstojem in delovanjem; prvič odločilno že spomladi leta 1919. Decembra 1939 se mu je Univerza za različne oblike podpore oddolžila s podelitvijo častnega doktorata. Vrsta učiteljev Teološke fakultete, med temi so bili trije rektorji, je bila izzvana, da je sodelovala pri iskanju rešitev za ohranitev univerze, njenih posameznih članic ali programov. Kot dekani Teološke fakul- tete so bili člani senata univerze in različnih delovnih teles in so imeli možnosti, da so sodelovali pri izvajanju rednih dejavnosti. Deset razprav v 41. letniku Acta ecclesiastica Sloveniae, ki so jih pripravili raziskovalci in nasledniki nekdanjih učiteljev Teološke fakultete, zariše sledi, ki so jih s svojim delom za razvoj fakul- tete in univerze pustili njeni nekdanji učitelji. prof. dr. Bogdan Kolar urednik AES 5 Prof. dr. Lukman, Ob resoluciji univerzitetskega sveta, v: Slovenec, št. 270, 27. november 1927, str. 4. LAMBERT EHRLICH (1878–1942) religiolog dekan Teološke fakultete (1925/26, 1931/32, 1936/37) 17 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK: 929Ehrlich L.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Mari Jože Osredkar doc., dr. znanosti, Katedra za osnovno bogoslovje in dialog Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-naslov: mari.osredkar.ofm@siol.net PROFESOR DR. LAMBERT EHRLICH Med profesorje, ki so pred drugo svetovno vojno delovali na Teološki fa- kulteti v okviru Univerze v Ljubljani, zagotovo sodi dr. Lambert Ehrlich. Ne le zato, ker je s svojo strokovno usposobljenostjo postavljal temelje katedri za os- novno bogoslovje in predaval več kot dvajset let, temveč tudi zaradi pokončne domoljubnosti, za katero je daroval svoje življenje. Ehrlich je eden bolj obrav- navanih teologov v Sloveniji. Z življenjem, znanstvenim in pedagoškim delom profesorja Ehrlicha so se ukvarjali mnogi slovenski teologi. Prvi je o njem pi- sal njegov naslednik na Teološki fakulteti, dr. Vilko Fajdiga. O dr. Lambertu Ehrlichu je takoj po njegovi smrti, leta 1942, napisal v Bogoslovnem vestniku In memoriam. Fajdiga na kratko opiše življenjsko in znanstveno pot dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga »komunisti zavratno ustrelili«, in je z njegovim odhodom »Cerkev izgubila izredno zvestega duhovnika in apostola«.1 Junija 1942 je Lado Lenček, njegov tesen sodelavec, v Katoliških misijonih med drugim orisal Ehr- lichovo prizadevanje na misijonskem področju: »Gospod Ehrlich je bil človek neizmerno širokega srca in duha. Vsega se je žrtvoval za dvojno veliko nalogo današnjega katoliškega rodu: obnoviti razkristjanjeni krščanski svet in pokrist- janiti še poganski svet. Dočim je bil pri delu za krščansko obnovo sveta in na- roda eden prvih delavcev, je bil pri delu za pokristjanjenje še poganskega sveta dolgo časa med nami skoraj edini delavec, ves čas pa prvi.«2 Primorski slovenski biografski leksikon je dr. Lamberta Ehrlicha uvrstil med svoja gesla. V prvi kn- jigi leksikona, ki je nastajala v letih 1974–1981, lahko o Ehrlichu najdemo vse njegove najpomembnejše biografske in bibliografske podatke.3 O njem lahko beremo tudi v številki Bogoslovnega vestnika, ki je leta 1990 izšla ob 70-letnici Teološke fakultete v Ljubljani. Dr. Drago Ocvirk in dr. Bogdan Dolenc sta ori- sala zgodovino, predavatelje in vsebino svoje katedre z naslovom Katedra za 1 Vilko Fajdiga, Dr. Lambert Ehrlich, v: Bogoslovni vestnik (BV) 22 (1942), št. 1-4, str. 218–220 (dalje: Fajdiga, Dr. Lambert Ehrlich). 2 Lado Lenček, Prof. dr. Lambert Ehrlich — mrtev, v: Katoliški misijoni (KM), junij-julij 1942, str. 226–227. 3 Geslo Lambert Ehrlich, v: Primorski slovenski biografski leksikon, 1. knjiga (PSBL), Gorica 1974–1981, str. 329–330. 18 Mari Jože Osredkar osnovno teologijo.4 O profesorju Ehrlichu povzameta osnovne podatke njego- vega življenjepisa in naštejeta njegova najpomembnejša objavljena znanstvena dela. Mirko Javornik je napisal članek v Kristjanovih obzorjih z naslovom Moč božje volje s podnaslovom Lik in vizija dr. Lamberta Ehrlicha.5 V pisanju je zbra- nih nekaj spominov na profesorja Ehrlicha. Slovenska teološka akademija v Rimu in Teološka fakulteta iz Ljubljane sta leta 1992, ob petdesetletnici umora, organizirali prvi posvet o profesorju Lam- bertu Ehrlichu. Njemu je bila posvečena zadnja številka Bogoslovnega vestnika letnik 52. V njej trije avtorji, Andrej Poznič, Janez Juhant in Drago Ocvirk, spre- govorijo o prvem apologetu na ljubljanski Teološki fakulteti. Poznič predstavi njegovo življenje, Juhant razmere, ki so privedle do Ehrlichovega umora, Drago Ocvirk pa oriše znanstveno pedagoško delo svojega predhodnika na katedri v razpravi Znanstveno in organizacijsko delo dr. Lamberta Ehrlicha.6 Ker avtor »ne more ločiti Ehrlichovega znanstvenega in organizacijskega dela od njegove glo- boke vere in predanosti Kristusu«,7 v poglavju Apologija vere spregovori pred- vsem o njegovem življenjskem pričevanju za Evangelij. Sicer pa oriše njegovo življenje s poudarkom na njegovem pedagoško-znanstvenem delu ter predstavi njegovo misijonsko dejavnost. Dr. Bogdan Kolar je pripravil publikacijo Ob 90 letnici Teološke fakultete. V prispevku Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952 profesorja Ehrlicha zgolj omeni. Kar nekaj člankov o življenju in delu prof. Ehrlicha pa najdemo tudi v različnih številkah revije Zaveza, ki jo izdaja društvo Nova Slovenska zaveza.  Prvo sistematično znanstveno obravnavo življenja in strokovnega ter pe- dagoškega dela prof. Ehrlicha najdemo v zborniku, ki ga je uredil dr. Edo Škulj po končanem simpoziju v Rimu. Zbornik je leta 2002 z naslovom Ehrlichov sim- pozij v Rimu izdala Mohorjeva družba v Celju. Ob tej priložnosti so ob vhodu v stavbo Teološke fakultete v Ljubljani postavili doprsni kip profesorja Ehrlicha. Na omenjenem simpoziju je sodelovalo 25 predavateljev, ki so Ehrlicha osvet- lili z različnih vidikov. Njihova predavanja so v zborniku v celoti objavljena.8 Profesor Janez Juhant vsako leto ob obletnici umora v atriju Teološke fakultete v Ljubljani organizira ob Ehrlichovem kipu spominsko komemoracijo. Ob 70. obletnici umora pa je, na Juhantovo pobudo, Teološka fakulteta v Ljubljani, 4. oktobra 2012, organizirala znanstveni simpozij o dr. Lambertu Ehrlichu. Ta dan je deset predavateljev predstavilo Ehrlicha z različnih vidikov. Predavanja so 4 Drago Ocvirk, Bogdan Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, v: BV 50 (1990), št. 1-2, str. 63–72 (dalje: Ocvirk, Dolenc, Katedra za osnovno teologijo). 5 Mirko Javornik, Moč božje volje, v: Kristjanova obzorja (KOb) 6 (1991), št. 23, str. 168–173. 6 Drago Ocvirk, Znanstveno in organizacijsko delo dr. Lamberta Ehrlicha, v: BV 52 (1992), št. 3-4, str. 274–278 (dalje: Ocvirk, Znanstveno in organizacijsko delo). 7 Prav tam, str. 274. 8 Ehrlichov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 2002 (dalje: Ehrlichov simpozij v Rimu). Profesor dr. Lambert Ehrlich 19 bila objavljena v zborniku za naslovom V zvestobi narodu in veri.9 Nik Tron- telj je skupaj s svojim mentorjem, na temelju svojega raziskovanja za magistr- sko delo, v drugi številki Bogoslovnega vestnika letnika 77, objavil članek Sto let osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti, v katerem na kratko predstavi tudi profesorja Ehrlicha.10 Študent je tudi svoje raziskovanje za doktorat osredotočil na predavatelje predmeta Osnovno bogoslovje v stotih letih Teološke fakultete v Ljubljani. V našem prispevku se bomo po predstavitvi Ehrlichovega življenja in nje- gove vloge na Pariški mirovni konferenci osredotočili na njegovo znanstveno in pedagoško delo na Teološki fakulteti. 1 BIOGRAFIJA Lambert Ehrlich se je kot deveti od desetih otrok rodil 18. septembra 1878 v vasi Žabnice. Oče Ivan je bil posestnik, gostilničar in poštar. Mami je bilo ime Magdalena, z dekliškim priimkom Mikosch.11 Ko je dr. Fajdiga, takoj po umoru, napisal v Bogoslovni vestnik In memoriam profesorju Ehrlichu, je kot njegov roj- stni kraj navedel Žabnice na Koroškem.12 Danes njegove rodne vasi nihče več ne postavlja na Koroško, temveč v Kanalsko dolino. To je župnija, ki ima na svojem ozemlju višarsko božjo pot in jo poznamo kot stičišče treh narodnosti oz. treh jezikov. Zahvaljujoč temu dejstvu je Lambert že v otroštvu, poleg materinega slovenskega, govoril italijanski in nemški jezik, kar mu je pri duhovniškem in raziskovalnem delu prišlo zelo prav. Lambert je osnovno šolo končal v Žabnicah, nato pa ga najdemo vpisa- nega na gimnazijo v Celovcu (od 1889 do 1897). Odločil se je za duhovniški poklic, tako kot njegov starejši brat Martin, in leta 1898 zaprosil za vstop v jezu- itski zavod Canisianum v Innsbrucku. Malle omenja, da je prvo leto študiral na lastne stroške. V začetku drugega študijskega leta »je zaprosil ordinariat Krške škofije, da mu izposluje podporo iz deželnega verskega sklada«.13 V Innsbrucku je zaključil štiri letnike študija. Zadnje leto svojega temeljnega teološkega iz- obraževanja je opravil na Gregoriani v Rimu, kjer je 20. julija 1902 prejel du- hovniško posvečenje. Kot duhovnik se je vrnil v Innsbruck, kjer je bil 25. julija 1903 promoviran za doktorja teologije.14 Njegova prva duhovniška leta po po- svečenju so bila namenjena pastorali. Bil je kaplan v Beljaku (1903) in v celovški stolnici (1903–1907), nato ga je škof Jožef Kahn imenoval za svojega osebnega 9 V zvestobi narodu in veri (ur. Janez Juhant in Mateja Centa), Ljubljana 2015. 10 Prim. Nik Trontelj in Mari Jože Osredkar, Sto let osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti, v: BV 77 (2017), str. 369–381. 11 Avguštin Malle, Ehrlichov rod in koroška leta Lamberta Ehrlicha, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 10–11 (dalje: Malle, Ehrlichov rod in koroška leta). 12 Fajdiga, Dr. Lambert Ehrlich, str. 218. 13 Malle, Ehrlichov rod in koroška leta, str. 17. 14 Ocvirk, Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, str. 68. 20 Mari Jože Osredkar tajnika (1907–1912).15 Že kot škofov tajnik je leta 1910 začel predavati Osnovno bogoslovje in Tomistično filozofijo v celovškem bogoslovju. Bil je prvi, ki se je zavzel za slovenske študente v Celovcu in jih zbiral ter navduševal za slovensko nacionalno zavest.16 Zelo dobro je spoznal razmere, v katerih so živeli Slovenci na Koroškem in leta 1913 zapostavljanje koroških Slovencev opisal v knjigi Aus dem Wilajet Kärnten. Zaradi dobrega poznavanja političnega položaja na Ko- roškem, je bil Ehrlich naprošen, da napiše koroški del Etnografskega poročila srbsko-hrvaško-slovenske delegacije pri mirovni konferenci v Parizu leta 1919.17 Lambert je bil namreč kot izvedenec za razmere na Koroškem imenovan za člana jugoslovanske državne delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Tam je leta 1919 objavil obsežno poročilo La Carinthie.18 Naslednje akademsko leto je ostal v Parizu, kjer je svoja apologetska znanja še obogatil z nadaljnjim štu- dijem na Institut Catholique in v Oxfordu (1920–21). Novo znanje je zbral v knjigi Origin of Australian Beliefs, ki je bila natisnjena leta 1922. Isto tematiko je obravnaval v razpravi Tribal Initiation and Secret Societies in Australia, ki je bila objavljena kot Compte rendu de la III Semaine d‘Ethnologie religieuse leta 1922.19 Leta 1922 je s pridobljenimi znanji prišel na ljubljansko Teološko fakulteto in postal profesor, kar je ostal vse do smrti.20 Mirko Javornik v knjigi Pero in čas II.21 piše, da so iz Beograda poklicali Ehrlicha, da bi bil kot edini strokovnjak za mejna vprašanja postal minister vlade v izgnanstvu. Nadalje Javornik opisuje, kako je bil Ehrlich 11. aprila 1941 pripravljen, da skupaj z jugoslovansko kraljevo vlado odpotuje v Anglijo. Ven- dar zanj ni bilo prostora na letalu in tudi po morju ni bilo mogoče zapustiti takratne Jugoslavije. Javornik Lamberta v svojih zapiskih imenuje Mož Božje volje. V vsem je bil sposoben prepoznati Božjo voljo in jo tudi sprejeti. Iz Boke Kotorske se je vrnil v Ljubljano. Ehrlich je bil kritik komunizma in na začetku druge svetovne vojne tudi nasprotnik Osvobodilne fronte, v kateri je imela vodilno vlogo Komunistična partija. V spomenici, ki jo je aprila 1942 poslal italijanski okupacijski oblasti, je poročal o slabih razmerah v Ljubljanski pokrajini. Posebej je poudaril nasilje italijanske vojske in komunistične Varnostno-obveščevalne službe. Zaradi svo- jega delovanja, ki je bilo pri narodno-osvoboditeljskih krogih razumljeno kot izdajalsko, se je partijsko Varnostno-obveščevalna služba odločila, da je Ehr- licha potrebno likvidirati. 63-letni profesor Ehrlich je bil 26. maja 1942 zjutraj 15 Fajdiga, Dr. Lambert Ehrlich, str. 218. 16 Malle, Ehrlichov rod in koroška leta, str. 18. 17 Prav tam. 18 Lambert Ehrlich, v: PSBL, Gorica 1974–1981, str. 329–330. 19 Prav tam. 20 Ocvirk, Znanstveno in organizacijsko delo, str. 275. 21 Mirko Javornik, Pero in čas, II., izbor iz pisanja od 1927 do 1977, Trst, Washington, Buenos Aires 1980. Profesor dr. Lambert Ehrlich 21 ustreljen na Streliški ulici v Ljubljani. Marija Janežič je kot študentka četrtega letnika stanovala v Ljudskem domu nad Ljudsko kuhinjo, kjer so bila med voj- no stanovanja za študentke. V svojih spominih priča o umoru: »Tisto jutro, 26. maja 1942, sem šla na zajtrk v Ljudsko kuhinjo spodaj, kot smo navadno hodile vsak dan. Ko sem se vračala od zajtrka, sem se v prvem nadstropju pred vrati stopnišča za drugo nadstropje ustavila in pozvonila, da bi mi kdo z druge strani odprl. Medtem ko sem čakala, sem gledala skozi okno. Ploščad pred stavbo je bila prazna, ne spomnim se ljudi. Videla sem, kako sta Ehrlich in Rojic prišla izza Ljudske kuhinje na ploščad. Poznala sem ju. Na drugi strani Ljudske kuhi- nje so namreč stanovali študentje. Tam je bila verjetno kapela, kjer je maševal. Brez misli sem gledala dol. Naenkrat se je naredila kot nekakšna gručica. Slišala sem dva strela in videla, da sta dva obležala na tleh, dva pa sta zbežala. Mislim, da sta bila dva. Ubita sta obležala bolj proti škarpi.«22 Cvetka Hanuna pa navaja tudi imeni obeh atentatorjev. Morilca sta bila Franc Stadler-Pepe, ki je vodil akcijo, in Kamilo Kratochwill-Mile.23 Zanimivo, da dr. Vinko Fajdiga v svojem prvem pisanju o Ehrlichu v Bogoslovnem vestniku 1942. leta, takoj po Ehrlichovi smrti, kot datum atentata omenja 25. maj.24 2 POLITIČNO DELOVANJE Dr. Ehrlich je pokazal svoje politične in diplomatske sposobnosti na pa- riški mirovni konferenci, ki se je je udeležil kot član jugoslovanske delegacije s poslanstvom posebnega izvedenca za koroške razmere. Pomembna ideja v nje- govem političnem programu je bila ohranitev enotnosti slovenskega ozemlja. V ta namen je pripravil več dokumentov glede Koroške in sodeloval tudi pri po- gajanjih za slovenske meje na Štajerskem, v Prekmurju in na Primorskem. Vsa njegova prizadevanja so predstavljena v obsežnem tipkopisu Pariška mirovna konferenca in Slovenci.25 Novembra 1918 so slovenske čete zasedle Koroško. V naslednjih mesecih je prišlo do posegov avstrijske vojske, kar je vodilo do hudih bojev med slovenski- mi četami in Avstrijci. Spopadi niso prinesli rešitve, zato je prišlo do dogovora, naj se Koroška razdeli s črto, ki jo bo določila ameriška delegacija. Ehrlichovo delo pri reševanju koroškega vprašanja se je začelo že pred njegovim prihodom v Pariz, ko je v januarju in februarju 1919 kot zastopnik novoustanovljene De- želne vlade za Slovenijo na Koroškem spremljal anketno komisijo podpolkov- nika Shermana Milesa, ki je v skladu s protokolom, ki so ga v Gradcu podpisali 22 Marija Janežič, Spomin na Lamberta Ehrlicha, v: Zaveza 64 (2007), str. 60. 23 Cvetka Hanuna, Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha, v: Zaveza 80 (2011), str. 29 (dalje: Hanuna, Ob sedemdese- tletnici umora). 24 Fajdiga, Dr. Lambert Ehrlich, str. 220. 25 Študija Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20 je izšla v 24. zvezku AES. 22 Mari Jože Osredkar predstavniki koroške in slovenske Deželne vlade, dobila pooblastilo in nalogo, da določi demarkacijsko mejo za razmejitev med Avstrijo in Kraljevino SHS na Koroškem. Pri določanju meje naj bi upoštevali geografske dejavnike, želje prebivalcev o državni pripadnosti in narodnostno strukturo dežele. Ehrlichovo potovanje z Milesovo komisijo po Koroški je trajalo od 26. januarja do 6. febru- arja 1919. Več ali manj so obiskovali ozemlje, ki je bilo pod avstrijsko zasedbo. Američan je bil prepričan, da je za poznanje dežele najpomembnejši utrip mest. Zato je komisija potovala po glavnih cestah in se ustavljala le v večjih mestih in krajih, ki pa so imela večinsko nemško prebivalstvo. To dejstvo pa je botro- valo oblikovanju državne meje. Slovensko ljudstvo je namreč v največji meri živelo na podeželju in v hribovskih vaseh. Nemško govoreče prebivalstvo je ta način dela komisije z veseljem sprejelo. V mestih so jo vljudno sprejemali, na- njo vplivali s propagandnim gradivom ter predstavitvami koroške zgodovine in kulture. Poleg tega je na stališča komisije, ki si je počasi oblikovala mnenje, vpli- valo tudi razpoloženje Slovencev pod avstrijsko oblastjo. Slovenci, tudi zaradi avstrijske politične agitacije, niso bili naklonjeni jugoslovanski državi. Vse to je botrovalo odločitvi Milesove komisije, ki je na koncu svojega dela predlagala razmejitveno črto po stari deželni meji, s čimer ni upoštevala kriterija o naro- dnostni strukturi dežele.26 Lambert Ehrlich je hitro uvidel, kaj se dogaja. Popolnoma jasno mu je bilo, da je komisija naklonjena Avstrijcem. Zato je zadnjega januarja 1919 obvestil Deželno vlado v Ljubljani o ravnanju Milesove odprave. Povedal je, da komisijo zanima zgolj volja prebivalstva severno od Drave, ki se pod nemškim pritiskom skoraj v celoti odloča za Avstrijo. Ko je teden dni pozneje Milesova komisija zaključila z delom, je Ehrlich sporočil v Ljubljano, da je po njegovem mnenju komisija imela odločitev o demarkacijski črti pripravljeno že pred nastopom svojega dela. Deželna vlada za Slovenijo in Vlada Kraljevine SHS sta po Ehr- lichovem poročilu ameriškim organom predstavila svoje pritožbe. Zadovoljni pa niso bili niti Francozi, ki so opozorili, da je ameriška komisija delovala na ozemlju francoskega poveljstva, za kar ni bila pristojna. Na mirovni konferen- ci v Parizu je jugoslovanska delegacija uporabila vsa sredstva, da bi izpodbila odločitev Milesove komisije in dosegla, da se je ameriška delegacija odrekla ugotovitvam Milesove komisije. Američani so povrh tudi sami obsodili Milesov način dela na Koroškem. Kljub vsemu pa je poročilo komisije veliko prispevalo k poteku pogajanj. Poročilo je namreč ostalo podlaga za ameriško stališče glede vprašanja meje. Ehrlich se je mirovni konferenci pridružil 14. marca 1919. Bil je zelo dejaven pogajalec, saj je z diplomatskimi potezami in pisanjem spomenic skušal vplivati na boljšo rešitev. Svetemu sedežu je napisal pismo, v katerem je 26 Jurij Perovšek, Ehrlich in pariška mirovna konferenca 1919–1920, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 59–85. Profesor dr. Lambert Ehrlich 23 opozoril, da je priključitev koroških Slovencev k Jugoslaviji nujna tudi zaradi verskega vidika. Izpostavljal je pomanjkljivosti Milesove odprave in razkrinkal avstrijsko nasilno ter spletkarsko delovanje, ki je onemogočalo izražanje slo- venskih stališč. S člani jugoslovanske delegacije je bil pogosto na razgovorih pri vidnejših članih ameriške delegacije in drugih izvedencih vodilnih sil, kjer je pojasnjeval slovenske zahteve v širšem obsegu. Opozarjal je namreč na nego- tovo prihodnost slovenskega naroda, če bo razdeljen med štiri države. Končni rezultat njegovih posredovanj je bila odločitev za plebiscit. Koroško so razdelili na cono A, ki jo upravlja jugoslovanska stran, in cono B z avstrijsko upravo. Ehrlich je bil prepričan, da bo plebiscit koristil Slovencem, če jih bo osvestil. Zato je oktobra 1920 napisal članek z naslovom Opomin koroškim Slovencem za plebiscit, ki je izšel v kulturnem in političnem časopisu Mir, v katerem je bralce prepričeval, naj na plebiscitu glasujejo za priključitev k jugoslovanski državi. V njem je spominjal na zgodovinske izkušnje z Nemci, ki Slovencem dostikrat niso bile naklonjene, ter poudaril, da je plebiscit odločitev, ki ponuja možnost izbire zmagovitih antantnih sil. Plebiscit se oktobra 1920 za Slovence ni uspešno končal, saj so se Korošci večinsko odločili za Avstrijo. Vsi napori Ehrlicha in drugih članov jugoslovanske delegacije so bili po razpletu dogodkov zaman. Ehrlich je bil tako prizadet, da po plebiscitu ni mogel več ostati na Koroškem.27 Tudi ljubljansko obdobje profesorja Ehrlicha je bilo zaznamovano s poli- tično dejavnostjo. Še odločneje kot na mirovni konferenci v Parizu je zagovarjal svojo vizijo o samostojni slovenski državi, ki bi imela vlogo nove Švice. Ehrlich še zdaleč ni zagovarjal revolucije in je le čakal priložnost, ko bo ideja o samo- stojnosti izvedljiva. Ta se je resno pokazala ob nemškem napadu na Jugoslavijo in izgnanstvu kraljeve vlade. Ehrlichovo videnje slovenske ureditve je predsta- vljeno v študiji Slovenski problem, ki jo je profesor objavil novembra 1941. Želel si je združitve vseh slovenskih pokrajin v enotno državno telo, čeprav ni nujno načrtoval popolnega preloma z ostalimi južnoslovanskimi državami. V bistvu je Ehrlich v svojih zamislih o slovenski državi težil k čim večji samostojnosti in neodvisnosti. Ker pa se je zavedal, da bi bilo takrat težko doseči, predvsem pa ohraniti samostojnost, je v skladu s svojim prepričanjem o krščanski družbi iskal različne možnosti državnih krščanskih zvez.28 Svoje stališče do komunizma je Ehrlich izrazil že kmalu po nastopu bolj- ševizma v Rusiji. Leta 1924 je objavil razpravo Ruski boljševizem, v kateri jasno napiše, da je diktatura proletariata v resnici le krinka za diktaturo oligarhije nad proletariatom in vsem narodom, komunizem pa je le nova oblika ruske 27 Bogomir Štefanič, Vizionar slovenske državnosti, v: Družina 51, št. 23, 9. junij 2002, str. 22 (dalje: Štefanič, Vizionar slovenske državnosti). 28 Prav tam. 24 Mari Jože Osredkar aristokracije, ki je svojo oblast utemeljila na vojski in politični policiji.29 Opo- zarjal je na boljševistično proticerkveno in protiversko politiko, ki se je posebno ostro bojevala proti Cerkvi. V Rusiji je bil namreč izdan odlok o podržavljenju cerkva in zaplembi vseh njenih dragocenosti. V letih pred drugo svetovno voj- no je Ehrlich še utrdil svoje prepričanje in zavračal komunistično miselnost. Bil je prepričan, da se proti ideji brezbožnega komunizma lahko uspešno bori le krščanstvo, pri tem pa naj ima najpomembnejšo vlogo požrtvovalna katoliška mladina. Ehrlich je v letih pred vojno opozarjal na pogubne posledice, ki jih ima lahko komunizem za slovenski narod. Odnosi med obema stranema so se začeli zaostrovati od sredine tridesetih let naprej. Komunisti so takrat okrepili svoje delovanje v dijaških in študentskih krogih, kjer je Ehrlich deloval. Zaradi svojega javnega nastopa proti komunizmu in dejavnosti v stražarskem gibanju, si je v nasprotnih krogih pridobil sloves zagrizenega nasprotnika komunizma in neomajnega pripadnika radikalne katoliške desnice.30 Ko je aprila 1941 Ehrlich nameraval s takratno kraljevo vlado zapustiti Ju- goslavijo, je kot vnet zagovornik samostojne Slovenije nosil s sabo dokumente o mejah.31 Od začetka vojne dalje je podpiral ideje Slovenske zaveze, organizacije, ki je nastala v skladu s pozivi izseljenske vlade Kraljevine Jugoslavije v Lon- donu. Slovenska zaveza se je zavzemala za nekomunističen odpor proti oku- patorju, saj ji je komunistična revolucija predstavljala »še večjo nevarnost za slovenski narod kot okupator.«32 Osvobodilna fronta se je, v skladu s svojim samoimenovanjem, proglasi- la za edino legitimno predstavnico slovenskega narodnega odpora. Septembra 1941 je zato izdala »zaščitni odlok«, po katerem je bil za narodnega izdajalca razglašen vsak, ki bi zunaj OF organiziral upor proti okupatorju.33 Čeprav se je Ehrlich izogibal političnih funkcij, je kot vpliven izobraženec ter duhovnik, ki je okoli sebe zbiral somišljenike, nenaklonjene OF, postajal moteč element sloven- skemu narodnoosvobodilnemu boju. Dejstvo, da je bil velik nasprotnik komu- nizma, je v končni posledici pomenilo, da je zavračal tudi OF, v katerem je imela vodilno vlogo Komunistična partija. OF je delovanje Ehrlicha in stražarjev34 spremljala ter nanj odgovarjala s svarili o njihovem protinarodnem delovanju, v najbolj skrajnih primerih z uporabo fizičnega nasilja.35 Zaradi njenih vse bolj 29 Prav tam. 30 Metod Benedik, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa na Teološki fakulteti v Ljubljani, v: BV 62 (2002), št. 4, str. 643 (dalje: Benedik, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa). 31 Janežič, Spomin na Lamberta Ehrlicha, v: Zaveza 64, str. 58. 32 Janez Juhant, Razmere, ki so privedle do Ehrlichovega umora, v: BV 52 (1992), št. 3-4, str. 270. 33 Benedik, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa, str. 643. 34 Društvo Straža se je vključilo v Katoliško akcijo, ki je bila v ljubljanski škofiji organizirana leta 1928. Stražarji so se kljub radikalnim stališčem pri odklanjanju idej levice zavezali proti fizičnemu obračunavanju z nasprotniki. Znano je njihovo glasilo Straža v viharju. 35 Vida Deželak-Barič, Osvobodilna fronta in dr. Lambert Ehrlich, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 344. Profesor dr. Lambert Ehrlich 25 odkritih spopadov je Ehrlich, v aprilu 1942, italijanski okupacijski oblasti poslal spomenico, ki smo jo že omenili. Predlagal je ustanovitev avtonomne varnostne službe v obliki akademske formacije, meščanskih straž in podeželskih vaških straž.36 Prve vojaške straže so bile ustanovljene julija istega leta, dva meseca po atentatu na Ehrlicha. V uradni obrazložitvi tega dejanja beremo, da je bil Ehrlich ubit kot »izdajalec interesov slovenskega naroda«, stražarsko gibanje pa je »tolpa« pod duhovnim vodstvom in organizacijo dr. Ehrlicha, ki jo italijan- ske okupatorske oblasti izkoriščajo za »policijski in teroristični boj proti silam osvobodilnega gibanja slovenskega naroda«.37 3 DRUŽBENO DELOVANJE Dr. Lambert Ehrlich je bil narodno zaveden Slovenec. Poseben razlog za njegov izraziti čut za slovenstvo je zagotovo dejstvo, da je odraščal na teritoriju, kjer je bilo slovenstvo ogroženo. Zato se je kot duhovnik udejstvoval na druž- benem področju povsod tam, kjer je začutil, da lahko nekaj naredi za ohranitev slovenstva. Bil je vodilni duhovnik katoliškega prosvetnega dela med koroškim ljudstvom. Deloval je med mladino, kmeti, delavci in izobraženci. Več let je bil odbornik celovške Mohorjeve družbe. Leta 1904 je dal pobudo za ustanavljanje različnih delavskih in izobraževalnih društev. Leto pozneje je ustanovil Sloven- sko delavsko društvo v Podljubelju, zatem še duhovniško združenje Sodaliteta presvetega Srca Jezusovega in razne misijonske organizacije.38 Za slovenska de- kleta, ki so kot gospodinjske pomočnice služila v nemških družinah in ustano- vah, ki jim slovenstvo ni bilo pogodu, se je zavzemal tako, da jih je organiziral v sindikat. V Ljubljani je skrbel za duhovno in materialno dobrobit revnih družin na Ljubljanskem gradu, na Galjevici in v Gramozni jami. Velikokrat je revnim razdal vso svojo profesorsko plačo.39 Za študente je zgradil Akademski dom sv. Cirila, leta 1930 pa je ustanovil še Akademsko Vincencijevo konferenco, ki je študentom pomagala materialno tako, da je izdajala nakazila za hrano v Ljudski kuhinji, prav tako pa jim je nudila obleko in obutev.40 Pomembno je omeniti Ehrlichovo narodnobuditeljsko dejavnost. Zavedal se je pomena vzgoje mladih, ki bodo nekoč prevzeli vodilne vloge v verskem, političnem in kulturnem življenju. Načrtno se je zavzemal za duhovno in člo- veško zorenje dijakov in študentov, ki jih je spodbujal k izobraževanju in po- globitvi verskega življenja, da bodo kot pokončni kristjani sposobni opravljati 36 Štefanič, Vizionar slovenske državnosti, str. 22. 37 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 1942, str. 117–118. 38 Lambert Ehrlich, v: PSBL, Gorica 1974–1981, str. 330. 39 Jože Štupnikar, Ehrlich in karitativna dejavnost, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 177. 40 Rudolf Čuješ, Dr. Lambert Ehrlich: Stražar naših svetinj, Nova Scotia, Canada 1992, str. 296. 26 Mari Jože Osredkar svoje naloge.41 Ehrlich je bil vedno najprej duhovnik, ki ni ločeval verskega od posvetnega življenja, ampak se je trudil, da bi bilo vsakdanje življenje prekva- šeno s krščanskimi idejami. Bil je prepričan, da sta narodna zavest in vera med seboj tesno povezani. Po prihodu v Ljubljano je Ehrlichovo delo z mladimi zaživelo v novi di- menziji. Postal je idejni vodja katoliške mladine; deloval je v Dijaški zvezi, Aka- demski zvezi, Marijanski kongregaciji za akademike in v študentskem društvu Straža, kjer je študente vzgajal in vodil z očetovsko vnemo. Leta 1929 je okrog sebe začel zbirati študente, 1931 pa je s škofovim imenovanjem tudi formalno sprejel »dušno pastirstvo med akademiki« in postal njihov duhovni voditelj. Predvsem si je prizadeval, da bi odrasli v dobre katoličane, ki so v vsem zvesti Bogu in svojemu narodu. Usmerjal jih je k socialni pravičnosti in dejavnosti, spodbujal jih je, naj študirajo aktualne slovenske probleme, domačo kulturo in izročilo, naj se zanimajo za slovensko izseljenstvo, naj ohranjajo katoliško vero kot temelj slovenstva, naj se odločno postavijo po robu komunizmu, ki se je v tem času vse bolj razpredal tudi na Slovenskem.42 Ehrlich je študente vseskozi usmerjal k socialnemu katolištvu, ki obvezuje posameznika k socialni pravič- nosti.43 Geslo stražarjev je gotovo nastalo pod vplivom Ehrlicha, saj v njem spo- znamo usmeritev njegovega delovanja: »Vzgajati člane za zavedne in dejavne katoliške akademike, ki bodo v praktičnem življenju gojili krščanske kreposti, živeli iz vere ter širili idejo Kristusa Kralja na univerzi in v javnem življenju.« Razvoj in prihodnost Slovenije so videli le v tesni povezavi s katolištvom.44 Eden od njegovih slušateljev se ga spominja takole: »Vedno je dal nekaj svojskega, ideje, poglede, nasvete, vidike; ta človek ni veliko pisal, ampak vse je v njem živelo, so kar iskre letele iz njega. Spominjam se ga kot profesorja za fundamentalko, pa nam je govoril o svetovnih problemih. Menim, da je bil cen- ter njegovih misli: vera, samobitnost, kultura, obstoj slovenskega naroda. Zato je hotel zgraditi trdno in verno slovensko inteligenco, ki naj dela in ohranja, kar je pozitivnega v tem narodu.« Mar ni bil to eden največjih grehov, ki so imeli za posledico strele na Streliški?45 4 PROFESOR IN DEKAN NA TEOLOŠKI FAKULTETI TER PRIZADEVANJE ZA UNIVERZO Kmalu po koncu prve svetovne vojne smo Slovenci dobili svojo univerzo, katere soustanoviteljica je bila Teološka fakulteta. Regent Aleksander je julija 41 Andrej Poznič, Govor ob 50 letnici smrti dr. Lamberta Ehrlicha, v: BV 52 (1992), št. 3-4, str. 265 (dalje: Poznič, Govor ob 50 letnici smrti dr. Lamberta Ehrlicha). 42 Benedik, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa, str. 642. 43 Anka Vidovič-Miklavčič, Ehrlich – duhovni vodja stražarjev. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 201–202. 44 Poznič, Govor ob 50 letnici smrti dr. Lamberta Ehrlicha, str. 265. 45 Benedik, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa, str. 641. Profesor dr. Lambert Ehrlich 27 1919 v Beogradu podpisal odlok o ustanovitvi Univerze v Ljubljani, ki se je ime- noval Zakon o vseučilišču Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.46 Na osnovi tega dokumenta je Teološka fakulteta v Ljubljani jeseni 1919 začela izvajati študijski program na univerzitetni ravni. Kot smo omenili v življenje- pisu, najdemo dr. Lamberta Ehrlicha na seznamu obravnavanih kandidatov za nastop profesorske službe že v prvem akademskem letu delovanja Teološke fa- kultete v Ljubljani. V zapisniku izredne seje fakultetnega sveta, 11. novembra 1919, je naveden kot kandidat za predavatelja primerjalnega veroslovja, religi- ologije in misiologije. Fakulteta je za njegovo izpopolnjevanje namenila celo 1500 kron.47 Ehrlich je v akademskem letu 1919/20 študiral v Parizu,48 nato pa se je v Oxfordu (1920/21) specializiral za primerjalno veroslovje in etnologijo. Ko je končal svoje bivanje v Angliji, se ni želel vrniti na Koroško, ki je pripadla Avstriji. Odločil se je, da pride v Ljubljano in sprejme profesuro na Teološki fakulteti. Fakultetni svet je dr. Lamberta Ehrlicha 26. januarja 1922 soglasno iz- volil za rednega profesorja primerjalnega veroslovja. Na tem mestu je ostal vse do smrti.49 S predavanji veroslovja je začel v zimskem semestru 1922/23. Poleg pedagoškega dela je Ehrlich sprejel tudi službo dekana Teološke fakultete, ki jo je opravljal v treh mandatih v akademskih letih 1925/26, 1931/32 in 1936/37.50 Kot dekan Teološke fakultete se je Ehrlich poleg administrativno-organizacijskih del ukvarjal tudi z iskanjem finančnih sredstev za delovanje fakultete, poskrbel je za »krščansko podobo« ljubljanske univerze in s svojo avtoriteto je večkrat posredoval na političnem področju. Kot dekan se je Ehrlich moral ubadati tudi z gmotnimi vprašanji fakultete. Ministrstvo prosvete v glavnem mestu kraljevine je ljubljansko univerzo v pri- merjavi z beograjsko obravnavalo izrazito mačehovsko in celo ogrožalo obstoj Teološke fakultete.51 Ker se je zavedal, da fakulteta potrebuje znanstveno litera- turo, denarja za nakup knjig pa ni bilo, je pri svojih francoskih in angleških pri- jateljih prosil za pomoč. Veliko knjig pa je kupil tudi z lastnimi sredstvi.52 Ehr- lich je bil zelo zavzet za napredek slovenske univerze. »Mnogokrat je poudarjal pomen univerze za narod, ki je ogrožen zaradi velikih in požrešnih sosedov.«53 Bil je prepričan, da bomo Slovenci dosegli samobitnost, razvili svojo kulturo in 46 Tatjana Dekleva, Ljubljanska univerza od ustanovitve do začetka devetdesetih let, v: 90 let Univerze v Ljubljani: med tradicijo in izzivi časa, Ljubljana 2009, str. 36–37. 47 Bogdan Kolar, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 61. 48 Velja omeniti, da je vseh pet predavateljev osnovnega bogoslovja v 100 letih delovanja Teološke fakultete v Ljubljani znanje pri- dobivalo v Parizu. Ehrlich je kot prvi predavatelj utrl pot v pariški akademski svet; sledili so mu Fajdiga, Rode, Ocvirk in Osredkar. 49 Ocvirk, Znanstveno in organizacijsko delo, str. 275. 50 Metod Benedik, Lambert Ehrlich – profesor, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 105. 51 Benedik, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa, str. 641. 52 Hanuna, Ob sedemdesetletnici umora, str. 20. 53 Prav tam. 28 Mari Jože Osredkar tako obstali le na temelju krščanskih korenin. Zato so bila njegovega prizade- vanja za razvoj univerze tesno povezana z vero. Viden zunanji uspeh Ehrlicho- vega delovanja na univerzi je bil križ na univerzitetnem poslopju. Postavila ga je njegova mladina leta 1935 ob evharističnem kongresu.54 Izhajajoč iz pomena krščanstva za Slovence, je »Ehrlich v temeljiti znanstveno-izobraževalni dejav- nosti celotne univerze, iz katere se rojevajo strokovnjaki za vsa področja, videl eno od osnov za prihodnost slovenskega naroda in slovenske države«.55 Mar- ca 1932 se je kot dekan Teološke fakultete zavzel pri preiskovalnem sodniku za Toneta Tomšiča, ki je bil pozneje izpuščen iz zapora. Maja 1936 so na Dunaju zaprli komunista Borisa Kidriča, tudi njega je obiskal v zaporu in so ga leta 1937 izpustili.56 Primorski Slovenci, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, so bili takoj pod pritiskom in nasiljem italijanskih iredentistov, še huje pa je bilo po letu 1922, ko so bili na oblasti fašisti. Ehrlich, ki je bil v letih 1931/32 dekan Teološke fakultete, ob tem ni mogel ostati ravnodušen, zato je 10. februarja 1932 škofu Rožmanu poslal Spomenico v zadevi primorskih Slovanov, ki naj bi jo škof po svoji presoji poslal v Vatikan. Vidimo lahko, da je sodu izbila dno odstavitev goriškega nadškofa Sedeja.57 5 PEDAGOŠKO DELO Dr. Lambert Ehrlich je s predavanji veroslovja na Teološki fakulteti v Lju- bljani začel v zimskem semestru 1922/23. Na osnovi njegovih raznovrstnih pu- blikacij lahko rečemo, da se je Ehrlich znotraj teologije posvečal veroslovju, misiologiji in ekleziologiji. Pri vseh teh obravnavanjih pa je bila vedno očitna njegova prvenstvena apologetska usmerjenost. V primerjanju krščanskega nau- ka z drugim, zlasti primitivnim verstvom, zagovarja krščanstvo in poudari, da je samo Katoliška Cerkev prava posredovalka Božjega razodetja. Njegova apo- logetika odseva cerkvene nazore v prvi polovici 20. stoletja, ki so bili povsem v skladu s prvim vatikanskim koncilom, današnjemu času pa so v marsičem tuji. Predvsem njegovo nasprotovanje ekumenizmu in medreligijskemu dialogu od- seva miselnost takratne katoliške teologije.58 Prve pedagoške izkušnje si je dr. Lambert Ehrlich nabiral v celovškem semenišču, kjer je bil od 1910 do 1918 predavatelj osnovnega bogoslovja.59 Iz 54 Prav tam. 55 Benedik, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa, str. 641. 56 Hanuna, Ob sedemdesetletnici umora, str. 20. 57 Andrej Vončina, Koga predstavlja kip pred vhodom na faks? Glej: http://voncio83.blogspot.com/2008/01/koga-predstavlja-kip- pred-vhodom-na.html (pridobljeno: 19. oktober 2018). 58 Mari Jože Osredkar, Ehrlich in osnovno bogoslovje, v: Simpozij ob 70-letnici umora prof. dr. Lamberta, Ljubljana (ur. Mateja Centa, Vojko Strahovnik), Teološka fakulteta, Ljubljana 2012, str. 116–126 (dalje: Osredkar, Ehrlich in osnovno bogoslovje). 59 V knjigi Dr. Aigner und Lourdes je zapisano, da je bil Ehrlich »Theologieprofessor des Fundamentaldogmatik und des thomistischer philosophie«. Profesor dr. Lambert Ehrlich 29 njegovega »učbenika«, ki je nastajal v tem obdobju in bil leta 1919 izdan kot publikacija pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu z naslovom Katoliška Cerkev, kra- ljestvo božje na zemlji, pa lahko razberemo, da je bila vsebina njegovih preda- vanj ekleziološka, nikakor pa ne »osnovno bogoslovska«, v današnjem pomenu besede. Torej ni predaval o veri in razodetju, temveč o Cerkvi. Ko govorimo o osnovnem bogoslovju kot teološki disciplini v času prof. Lamberta Ehrlicha, moramo upoštevati, da je imel ta teološki predmet takrat drugačno vsebino, kot jo ima danes na teoloških fakultetah. Če pogledamo predmetnik ljubljanske Te- ološke fakultete iz akademskega leta njene ustanovitve, med naslovi predmetov, ki so se predavali, najdemo tudi osnovno bogoslovje. Predaval ga je dr. Franc Grivec.60 Toda iz predavane vsebine hitro razberemo, da je profesor Grivec pre- daval nauk o Cerkvi.61 Odgovore na vprašanja, kako je mogoče govoriti o Bogu in zakaj je to potrebno,62 pa je prof. Ehrlich posredoval študentom pri predmetu, ki se je najprej imenoval primerjalno veroslovje, pozneje pa se je preimenoval v apologetiko.63 Od nastopa službe na Teološki fakulteti v Ljubljani do akadem- skega leta 1926/27 je apologetiko podajal s posebnim pogledom na primitivna verstva pri predmetu primerjalno veroslovje, v akademskem letu 1927/28, ko je bila v ospredju primerjava krščanstva z drugimi verstvi, se je predmet imenoval verstva, v akademskem letu 1934/35 pa je bil predmet poimenovan apologeti- ka.64 Grivec je torej pri svojem predmetu osnovno bogoslovje predaval nauk o Cerkvi, Ehrlich pa je predaval apologetiko. Ta vsebinska razdelitev predmetov je izražena tudi v skupni uredbi,65 ki jo je Kraljevina SHS izdala v akademskem letu 1922/23 in je bila obvezujoča za vse teološke fakultete v kraljevini. Poseben člen je namenjen predavateljem primerjalnega veroslovja in osnovnega bogo- slovja na katoliških teoloških fakultetah. Predavatelj primerjalnega veroslovja je bil pri svojih predavanjih dolžan sistematično obdelati nauk o krščanskem raz- odetju, predavatelj osnovnega bogoslovja pa je bil obvezan predelati celotno ka- toliško učenje o Cerkvi s posebnim pogledom na nauk vzhodnega bogoslovja.66 Študijski načrt Teološke fakultete iz leta 1922 poleg primerjalnega vero- slovja umešča v drugi letnik tudi predavanje »fundamentalne teologije«. Nosi- lec predmeta dr. Lambert Ehrlich ga je predaval tri ure tedensko. Pri tem pred- metu so študentje spoznali apologetski nauk o pravi veri (de vera religione). 60 Šematizem ljubljanske škofije za leto 1919, Škofijski ordinariat Ljubljana, str. 10–11. 61 Ocvirk, Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, str. 63. 62 Ocvirk, Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, str. 64. 63 Katedra za osnovno bogoslovje je bila na Teološki fakulteti v Ljubljani ustanovljena 1. julija 1963 z vsebinsko različnima predme- toma osnovno bogoslovje in nauk o Cerkvi. Prvi obravnava vero in Božje razodetje, drugi pa Cerkev. 64 Ocvirk, Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, str. 63. 65 Arhiv Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (ATF), fasc. 1, Uredba o bogoslovnih fakultetah v kraljevini 1922/23, Statut 1935– 1980. 66 ATF, fasc. 1, Uredba o TF 1922/23, člen 10. 30 Mari Jože Osredkar Osnovno bogoslovje pa je Grivec odpredaval v tretjem letniku in sicer tri ure na teden. Ta predmet je bil osredotočen na Cerkev in se je po latinsko imenoval de ecclesia et traditione.67 Lambert Ehrlich je v akademskem letu 1923/24 pre- daval primerjalno veroslovje dva semestra. Snov je bila razdeljena v šest različ- nih predmetov. V prvem semestru je šestnajst študentov poslušalo veroslovje tri ure tedensko, predmet izbrana vprašanja iz primerjalnega veroslovja je dve uri tedensko poslušalo enaintrideset slušateljev, ki je s profesorjem eno uro na teden opravljalo tudi seminarsko delo iz veroslovne tematike. V drugem se- mestru pa je imel Ehrlich štiri predmete. Pri veroslovju ga je tri ure tedensko poslušalo dvajset slušateljev, izbrana vprašanja iz primerjalnega veroslovja je dve uri tedensko poslušalo šestindvajset študentov, etnologijo eno uro teden- sko štirje slušatelji, seminar pa je vpisalo sedemnajst študentov. V akademskem letu 1924/25 je učni načrt predvidel kar sedem predmetov, ki jih je odpredaval Ehrlich. Če smo pozorni, opazimo, da sta bila na urniku dva ločena predmeta, veroslovje in apologetika, ki pokrivata isto študijsko vsebino. V prvem semestru je tri ure tedensko predaval veroslovje, ki ga je poslušalo triindvajset slušateljev, pri pripadajočem apologetičnem seminarju pa se je eno uro tedensko srečeval s štirinajstimi slušatelji. Polega tega je eno uro na teden predaval misijonske vede, kjer ga je poslušalo šestintrideset slušateljev, etnologijo, ena ura tedensko, pa je vpisalo petindvajset študentov. V drugem semestru je Ehrlich štiri ure te- densko petindvajsetim slušateljem predaval apologetiko, eno uro na teden pet- najstim slušateljem etnologijo in šestintridesetim slušateljem eno uro tedensko misiologijo.68 Na osnovi Ehrlichovega skripta69 Theologia fundamentalis ali apologetica in na podlagi arhivskega dokumenta70 iz leta 1938 dobimo vpogled v učno snov predmeta apologetika, ki je v učnem načrtu štiri leta prej nadomestil primer- jalno veroslovje oz. verstva. Ehrlichova skripta sicer nima nikjer datuma izdaje, po vsej verjetnosti pa je bila napisana po letu 1934. To je namreč najvišja letnica literature, ki jo avtor navaja. Skripta je sestavljena iz dveh delov. Najprej so stra- ni oštevilčene od 1 do 45, nato pa zopet od 1 do 32.71 Ehrlich je apologetsko snov razdelil na uvod in štiri vsebinsko dopolnjujoča se poglavja. Najprej najdemo splošni uvod v študij teologije. Predstavil je razliko med naravno in nadnaravno teologijo. Zaustavil se je pri odnosu med teološko znanostjo in vero. Končno pa spregovori o izvirih in metodah teološke znanosti. 67 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Škofijski arhiv Ljubljana (ŠAL) 5, šk. 276, mapa 1922, Študijski načrt ljubljanske Teološke fakultete. 68 M. Benedik, Lambert Ehrlich – profesor, str. 101. 69 Povzeto po: Osredkar, Ehrlich in osnovno bogoslovje, str. 116–126. 70 NŠAL, ŠAL 5, šk. 276, mapa 1938, Tvarina predelana iz primerjalnega bogoslovja. 71 Skripta je last mariborske Teološke knjižnice. - Lambert Ehrlich, Theologia fundamentalis ali apologetica (dalje: Ehrlich, Theologia fundamentalis). Profesor dr. Lambert Ehrlich 31 Za Ehrlicha je apologetika znanost,72 kar odločno pove v prvem odstavku svoje skripte. Apologetika namreč znanstveno proučuje besedilo Božjega razo- detja, primerja različna biblična mesta med seboj in z razlago sv. očetov izvaja iz njih logične izsledke ter vse ureja v sistem. Apologetika je samostojna znanost, ker še ni teologija, je le preambula teologije. Zatem sledi uvod v apologetiko. Tu se je zaustavil pri pregledu zgodovinskega razvoja, nalog, namena in poslanstva apologetike v različnih obdobjih, zmot modernizma glede na apologetiko ter pravilnih in napačnih metodah apologetike in njihovi oceni. Ehrlich predpo- stavlja, da je Božje razodetje možno in da ga je človek sposoben in tudi dolžan sprejeti. Človek je sposoben dokazati zgodovinsko dejstvo Božjega razodetja, ki je prostovoljen dar Božji. Razumsko sprejetje tega daru je vera, ki ni le pod- zavestni čut ali gon.73 Ehrlich spregovori o ciljih apologetike v poglavju Finis apologeticae:74 dokazati mora zgodovinsko resničnost razodetja. Pri razlagi zgo- dovinske resničnosti razodetja profesor Ehrlich na več mestih poudarja in tudi dobesedno napiše, da »so resnice res padle z nebes«.75 Pri tej trditvi se opira na Sveti Oficij, ki je 5. julija 1907 izdal poseben seznam modernističnih zmot, ki ga imenujemo Silabus Pija IX. Med zmotami najdemo tudi modernistično trdi- tev: »Dogme niso resnice padle iz nebes, ampak so izraz verskega doživljanja!« Naloga apologetike je tudi dokazati resničnost čudežev in prerokb kot Božjih nadnaravnih dejstev in njihovo spoznavnost. Dokazati mora dolžnost, da sprej- memo to razodeto vero kot nujno pravilno, da je Kristus ustanovil Cerkev kot Božji poslanec s polno zavestjo in izrazito voljo in da naj Cerkev hrani in razla- ga njegov nauk. Sveto pismo mora braniti kot navdihnjeno od Boga in kot tako nezmotno. Theologia fundamentalis ali apologetika je znanost, ki obravnava in dokazuje temelje, na katerih sloni krščanstvo. Ta temelj je zgodovinsko dejstvo Božjega razodetja. Ehrlich je prepričan, da mora apologetika uvesti študenta v teološko razmišljanje. V svojem uvodu nakaže najprej razlike med teološkim in filozofskim razmišljanjem, nato pa jasno pove, da je namen apologetike »verov- nost credibilitas«.76 Dokazovati mora resničnost Božjega razodetja in nujnost, da se vernik podredi avtoriteti Kristusa in Cerkve. V zgodovinskem preseku profesor pokaže nasprotnike Cerkve, katerim je apologetika zagovarjala resničnost cerkvenega nauka. Konkretno pa je apologe- tika na koncu 19. in v začetku 20. stoletja bìla boj s takratnimi filozofskimi siste- mi, kot je subjektivizem, ki so ga protestantski teologi gojili v razlaganju Svetega pisma. Ehrlich izpostavlja filozofa Descartesa in Kanta; subjektivni idealizem 72 Ehrlich, Theologiafundamentalis, str. 1. 73 Prav tam, str. 18. 74 Prav tam, str. 7. 75 Prav tam, str. 19. 76 Prav tam, str. 7. 32 Mari Jože Osredkar (Kant); subjektivizem (Fichte); agnosticizem in pozitivizem (Comte); fideizem; materializem; biblični kriticizem in kot vrhunec vseh sistemov posebno izpo- stavi svobodomiselstvo, ki bi ga danes imenovali liberalizem. Ehrlich pravi, da je pod vplivom vseh naštetih miselnih sistemov med inteligenco polagoma nastala struja svobodomiselstva, ki zastopa naslednje nazore:77 1. Boga ni, oziroma se ne da dokazati, da je. 2. Kristus ni bil Bog, nje- govega božanstva se ne da dokazati. 3. Absolutne resnične vere ni, vera je zgolj čustvo in je relativna vrednota. 4. Vse vere so enako dobre. 5. Nadnaravnih dej- stev (čudeži, prerokbe) ni, zato tudi ni nadnaravne religije. 6. Ni nezmotne od Boga ustanovljene Cerkve, ki bi lahko v vesti vezala vernike. 7. Ideje, načela in vpliv nadnaravne religije je treba dosledno izriniti iz področja znanosti, ume- tnosti, šolstva in javnega življenja nasploh. Ehrlich pravi, da je te ideje v javnem življenju zastopalo framazonstvo, ki je imelo geslo: »Vsaka razodeta vera je praznoverje in strup naroda. Bogovi se umikajo in z njimi oni, ki so rekli, da imajo oblast po božji milosti.«78 Ker je Prvi vatikanski cerkveni zbor vse te ideje obsodil in jih proglasil za nasprotne krščanskemu nauku ter zato zmotne, so koncilski očetje začrtali temeljna na- čela apologetike, ki jih prof. Ehrlich dobesedno povzema v svojih zapisih in navaja koncilsko besedilo.79 Proti agnosticizmu Prvi vatikanski cerkveni zbor uči v Konstituciji o katoliški veri: »Boga, počelo in cilj vseh stvari, je mogoče z naravno lučjo človeškega razuma z gotovostjo spoznati iz stvarstva.« Proti ma- terializmu in pozitivizmu: »Bog je osebno duhovno bitje, re et essentia različno od stvarstva. Bog je tisti, ki je svet ustvaril.« Proti subjektivizmu in fideizmu: »Razodetje se da dokazati s čudeži in prerokbami tako, da naša vara temelji na razumskih dokazih in ne na notranjem čustvenem izkustvu.« Proti racionaliz- mu in pozitivizmu: »Čudeži, nadčutni nadnaravni svet so dostopni človeškemu umu, da lahko spozna njihovo resničnost. Isto velja za misterije–skrivnosti.« Proti deizmu, racionalizmu: »Razodetje je potrebno in se ga da kot zgodovinsko dejstvo dokazati.« Proti fideizmu: »Človek ne more spoznati Boga zgolj izku- stveno, brez umovanja, še manj pa priti po tej poti do vere.« Enako kot s svobodomiselstvom, se mora apologetika spopasti tudi z mo- dernizmom. Tu se je profesor Ehrlich zagotovo oprl na uredbo Svetega sede- ža, ki je izšla 24. maja, na binkoštni praznik leta 1931, ko je papež Pij XI. izdal apostolsko konstitucijo o visokem cerkvenem šolstvu z naslovom Deus scien- tiarum Dominus, ki je utemeljila poseben položaj cerkvenih fakultet in dala nekaj smernic za študijske vsebine. Predvsem izpostavlja nevarnost moderniz- ma. Delo na ljubljanski Teološki fakulteti je omenjena apostolska konstitucija 77 Lambert Ehrlich, Theologia fundamentalis, str. 14. 78 Prav tam. 79 Prav tam. Profesor dr. Lambert Ehrlich 33 urejala od leta 1935 do 1952.80 V tem času je nastala Ehrlichova Apologetika. Avguštin Bea v svojem predavanju81 na Univerzi Gregoriana v Rimu poudarja, da apostolska konstitucija Deus scientarium Dominus opozarja na nevarnosti, ki ogrožajo katoliški nauk; tu je mišljen modernizem in vse, kar je bilo zunaj Katoliške cerkve.82 Ehrlich pravi: »Pod vplivom agnosticizma, evolucionizma, ki so ga zanesli v teologijo protestantski teologi in s tem spodkopavali vero v osebnega Boga in njegovo razodetje, je nastal med nekaterimi katoliškimi teo- logi modernizem. Definiramo ga lahko kot filozofsko-teološki sistem, ki zanika možnost objektivnega spoznavanja nadčutnega in nadnaravnega sveta, vero pa ima za izraz posebnega verskega čuta, ki snuje v podzavesti in slepo stremi za božanstvom. Pod vplivi časovnih, nacionalnih in drugih okoliščin se ta verski čut razvija v raznih oblikah, tako da nastajajo razne religije. Nadnaravne od Boga dane religije ni.«83 Apologetika ima torej nalogo, da zanika to miselnost. Drugi del skripta se konča s predstavitvijo metod apologetike. Profesor Ehrlich teologijo deli na pozitivno in spekulativno (sholastično). Naloga pozitivne teologije je razbiranje verskega nauka iz Svetega pisma in tra- dicije oz. dokazovanje, da je verski nauk, ki ga je Cerkev razglasila kot dogme, prisoten v razodetih virih. Spekulativna ali sholastična teologija, ki predposta- vlja pozitivno teologijo, pa razmišlja o verskem nauku (ki ga je pozitivna teolo- gija razglasila) in ga skuša uskladiti z znanstvenimi spoznanji ter jih podkrepiti z razumskimi dokazi. Spekulativna teologija verski nauk oblikuje v logični sis- tem in ga brani pred ugovori. Ehrlich se opira na navodila Apostolskega sedeža in citira papeže Pija IX., Leona XIII. in Pija X., ki predpisujejo sholastično me- todo kot najbolj učinkovito sredstvom proti zmotam tedanjega časa.84 Ehrlich v svojem učenju zagovarja tradicionalno metodo apologetskega delovanja, ki jo predstavi kot kombinirano filozofsko-zgodovinsko-psihološko- -primerjalno metodo. Filozofsko metodo uporabljamo, ko izvajamo iz pojma Boga smernice za naš odnos do njega, ko motrimo možnost in spoznavnost razodetja, čudežev in prerokov. Apologetika daje večji pomen zgodovinski me- todi, ki mora zgodovinsko dejstvo razodetja izpričati z zgodovinskimi doka- zi (čudeži, prerokbe, preganjanje krščanstva). Psihološko metodo uporabimo, ko razpravljamo o vzvišenosti krščanstva, ki človekova stremljenja zadovoljuje v polni meri. Primerjalno metodo uporabljamo, ko primerjamo krščanstvo z drugimi verstvi in vidimo, da jih presega.85 80 Vilko Fajdiga, Ob petdesetletnici – nov statut, v: BV 29 (1969), št. 3-4, str. 385. 81 Predavanje je imel Avguštin Bea na gregorijanski univerzi v Rimu 21. decembra 1941, ob desetletnici izida konstitucije Deus Scientiarum Dominus. Objavljeno je bilo v XXII. letniku revije Gregorianum, 1941, str. 445–466. 82 Avgustin Bea, The Apostolic constitution Deus scientiarum Dominus, its origin and spirit, v: Gregorianum 22 (1941), str. 448. 83 Ehrlich, Theologia fundamentalis, str. 15. 84 Prav tam, str. 5. 85 Prav tam, str. 19. 34 Mari Jože Osredkar Metoda imanence skuša izravnati nasprotje med avtonomijo našega razu- ma in heteronomijo razodetega krščanstva s tem, da pripisuje človeški naravi prirojen gon in težnjo po nadnaravnem. Človek, ki praktično živi krščansko življenje, začuti, da je krščanstvo tisto, po čemer hrepeni njegovo srce in da je vsled tega razodeta vera.86 Tretji del predmeta, ki je hkrati začetek novega oštevilčenja strani v skripti, je bil namenjen obravnavi razodetja z naslednjih vidikov: možnost misterijev, možnost in primernost razodetja, nujnost razodetja, nujnost sprejetja razodetja in nasprotovanje indiferentizmu. Ta del svoje skripte Ehrlich posveti obravnavi Božjega razodetja, ki ga opredeli kot etnološko priobčenje kake resnice.87 Božje razodetje je resnica, ki jo je Bog priobčil. Loči naravno razodetje (Bog nam govori po naravi) in nadnaravno razodetje (Bog človeku sam spregovori – oseb- no). Pri razlaganju razodetja se naslanja na Tomaža Akvinskega in na Prvi vati- kanski cerkveni zbor, ki pojmujeta razodetje kot poseben način spoznanja. Ehr- lich piše: »Sveti Tomaž razlaga spoznanje, ki ga človek dobi po razodetju tako: naravnemu redu mora človek najprej po svojih čutih dojeti predmet, potem si napravi sliko v domišljiji in končno umski pojem. Človek ne more neposredno dati pojme drugemu človeku; to zmore samo Bog. Za razodetje ni potrebno, da Bog da znamenje po čutih ali domišljiji. Bistveno je umsko spoznanje.«88 Ehrlich z izrazom »prarazodetje« označuje védenje o stvarjenju in posre- dovanju Božje volje človeku, katerega imajo mnogi narodi in verstva. Pravi, da je primerjalno bogoslovje ugotovilo celo vrsto presenetljivih paralel med vero- vanjem v stari zavezi in drugimi starimi verstvi. Posebnost Ehrlichove apolo- getike so analogije v kozmologiji, stvarjenju sveta, vesoljnem potopu in Mojze- sovih zapovedih.89 Zaključi, da analogije nikakor ne morejo ogroziti izvirnosti stare zaveze, ki po svoji verski vsebini bistveno nadkriljuje vse druge verske sisteme. Ehrlichu je jasno, da ni nobenega verskega sistema, ki bi tako eno- stavno in preprosto kakor Sveto pismo razložil kozmologijo, smisel človeškega življenja in izvor zla.90 Svetopisemska jasnost mu je trden dokaz za resničnost krščanskega razodetja. Profesor Ehrlich dokazuje, da je Cerkev edina ohranje- valka in razlagalka resničnega in pravega Božjega razodetja, ki ga dokazuje s čudeži in Kristusovimi prerokbami. Zadnji del svojega skripta namreč posveti razlagi čudežev in dokazovanju, da so čudeži dokaz za resničnost krščanskega razodetja ter predstavitvi kriterijev za resničnost Božjega razodetja (»criteria«). 86 Prav tam, str. 22. 87 Prav tam, str. 25. 88 Prav tam, str. 26. 89 Prav tam, str. 44. 90 Prav tam, str. 37. Profesor dr. Lambert Ehrlich 35 Na koncu predstavitve Ehrlichovega pedagoškega dela velja omeniti, da so bili njegovi predmeti od leta 1922 pa vse do 1940/41 sestavni del filozofsko-do- gmatične skupine. V letu 1940/41, ko se je skupina razdelila na dve samostojni skupini, je bila apologetika uvrščena v dogmatsko skupino.91 6 ZNANSTVENO DELO Ehrlich ni napisal veliko teoloških del. To nam postane jasno, če pogle- damo samo objave v Bogoslovnem vestniku. V dvajsetletni profesorski dobi je tam objavil le 8 razprav. Pri njegovem stanovskem kolegu Francu Grivcu92 jih v istem časovnem obdobju najdemo 26. Zagotovo so mu vzele veliko časa njegove mnoge dejavnosti, predvsem na političnem področju. Kot je bilo že omenjeno, se v publikacijah profesorja Ehrlicha apologija, veroslovje in misijologija pre- pletajo. V vseh njegovih spisih najdemo prvine vseh treh disciplin. Prepričani pa smo, da je bil Ehrlich kot teolog na prvem mestu apologet in sicer zato, ker je pri njem vsaka beseda v službi zagovora krščanske vere. Ehrlich je prvič svoje apologetske sposobnosti pokazal leta 1914, ko je kot predavatelj v celovškem semenišču v obrambo lurških čudežev napisal 171 stra- ni obsegajočo knjigo Dr. Aigner und Lourdes, ki je bila izdana v Celovcu. Pred prvo svetovno vojno je zdravnik dr. Aigner iz Münchna po obisku Lurda pri- pravil sistematično antipropagando lurškim prikazovanjem in čudežem. Zadal si je nalogo, da razkrinka veliko lurško prevaro. Po nemško govorečih deželah (baje tudi v Mariboru) je prirejal predavanja, da bi prepričal ljudi v svoj prav. 11. novembra 1913 je Ehrlich poslušal dr. Aignerja v Beljaku in knjiga prinaša po- leg zdravnikovega govora sijajen Ehrlichov odgovor na predavanje v obrambo čudežev. O čudežih se je na dolgo razpisal tudi v svoji skripti Apologetika, kjer zagovarja njihovo resničnost in jih uporabi kot dokaz za resničnost Jezusove- ga božanstva. Svoje apologetske ideje nadaljuje v razpravi Notranje razmere v Anglikanski Cerkvi, ki je izšla v Bogoslovnem vestniku leta 1927. Med študijem v Oxfordu se je namreč pobliže srečal z anglikansko Cerkvijo. V razpravi poka- že, da so v uradnem anglikanskem molitveniku Common Prayer Book osnovni pojmi o Kristusovi Cerkvi, razodetju in Svetem pismu zelo nejasni.93 Sicer pa v svoji razpravi nasprotuje anglikanskim prizadevanjem za ekumenizem, kar je za tisti čas za katoliškega teologa razumljivo. V dveh razpravah, Spiritizem in Okultizem v grških orakljih in misterijih, kot teolog in dušni pastir ugotavlja, da je med ljudmi veliko zanimanje za spiritizem in okultno. Kristus vzpostavlja ra- cionalno religijo Logosa, ki popolnoma odklanja vse kompromise z okultnimi 91 Ocvirk, Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, str. 63. 92 Oba profesorja, Ehrlich in Grivec, sta študirala skoraj istočasno v Innsbrucku in imela iste profesorje, doktorirala sta namreč v časovni razdalji dveh let. 93 Bogdan Dolenc, Ehrlich – apologet in veroslovec, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 211. 36 Mari Jože Osredkar iracionalnimi verstvi.94 V razpravi Osebni značaj Kristusov Ehrlich zagovarja Kristusovo Božjo naravo. Celovška knjiga Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji pa govori o Cerkvi v luči Božjega razodetja in o misijonski dejavnosti Cerkve. Prav v zadnjem delu stalno poudarja, da je Cerkev človeku edina pri- našalka Božjega razodetja. Njegovo znanstveno delo je najbolj razvidno iz Ehr- lichove bibliografije. Marko Urbanija je Ehrlichove bibliografske enote razdelil po literarni naravi: knjige, razprave, ocene, članki, poročila, govori in pridige.95 Poleg te- oloških znanstvenih objav pa najdemo v njegovi bibliografiji tudi politične in družbene spise. Knjige ■ Svete Višarje, Slovenska krščansko-socialna zveza za Koroško, Celovec 1910, 64 str. ■ Aus dem Wilajet Kärnten, Klagenfurt 1913. ■ Dr. Aigner und Lourdes, Kärntner Tagesblatt, Klagenfurt 1914, 173 str. ■ La Carinthie, Paris 1919. ■ L‘effondrement de la nation slovéne, Paris 1919. ■ Katoliška Cerkev kraljestvo božje na zemlji, Družba sv. Mohorja, Celovec 1919, 320 str. ■ Origin of Australian Beliefs, Anthropos Administration, Mödling 1922, 78 str. (ocena A. R. Radcliffe-Browna, v: American Anthropologist N. S. 27 (1925), str. 161–163). ■ Slovenska misijonarja Baraga in Knoblehar, Unio cleri, Ljubljana 1928, 68 str. ■ Na sveti poti, Višarski molitvenik, Katoliška tiskarna, Gorica 1931, 207 str. ■ Irska, Mohorjeva knjižnica 53, Mohorjeva družba, Celje 1932 (skupaj z J. Plestenjakom). ■ Breve storia del Santuario di Monte Lussari, Gorizia 1934. ■ Glavna skupščina duhovniške misijonske zveze (U. C. M. pro Jugoslavia) (priredil dr. Lambert Ehrlich, tajnik U. C. M. pro Jugoslavia), Ljubljana – Zagreb 1936. ■ Indijske šole, Indijska knjižnica 10, Ljubljana 1938, 48 str. ■ Parijci, Indijska knjižnica 14, Ljubljana 1939, 48 str. ■ Suženjstvo, Tabu 26, Ljubljana 1940, 25 str. ■ Kozmologija ali metafizika sveta, Ljubljana b. l., 28 str. (skripta). 94 Prav tam, str. 213. 95 Marko Urbanija, Ehrlichova bibliografija. v: Ehrlichov simpozij v Rimu, Celje 2002, str. 337–341. Profesor dr. Lambert Ehrlich 37 ■ Prazgodovinske in protohistorične kulturne dobe, Ljubljana b. l., 39 str. (skripta). ■ Theologia fundamentalis ali apologetika. 77 str. (skripta). Razprave 1910 ■ Kantova kritika naših dokazov za bivanje božje, v: VBV 13 (1910), str. 97–105. 1913 ■ Die schismatische Mönchsrepublik auf dem Berge Athos, v: Zeitschrift für Kultur (1913), str. 139–152, 262–273. 1914 ■ Veliki pomor XX. stoletja (Neomalthusianizem), v: Čas 8 (1914), str. 32– 45, 112–126, 177–185, 252–261, 355–366, 422–424. 1917 ■ Ein angeblicher Kompromiss der katholischen Kirche mit dem Neo- malthusianismus, v: Theologisch praktische Quartalschrift (1917), 498 sl. 1922 ■ Predmet in metoda primerjevalnega veroslovja, v: BV 2 (1922), str. 35–45. ■ Prazgodovinski človek, v: Čas 16 (1922), str. 86–105. ■ Starost človeškega rodu v luči prazgodovine, v: Čas 16 (1922), str. 237–246. ■ Šola in cerkev, v: Čas 16 (1922), str. 305–319. ■ Sumer in Akkad, v: Čas 16 (1922), str. 399–400. ■ Tribal Initiation and secret Societies in Australia, v: Semaine d‘Ethnologie religieuse. Compte rendu analytique de la III session tenue a Tilbourg 6–13 sept. 1922, Missionshaus-Gabriel, Moedling bei Wien 1923, str. 356–371. 1923 ■ Prazgodovinski grobovi, v: Čas 17 (1923), str. 224–229. ■ Izkopanine v Egiptu, v: Čas 17 (1923), str. 261–263. ■ Etnološka ekspedicija na Ognjeno zemljo, v: Čas 17 (1923), str. 262–264. ■ Grobnica egiptovskega kralja Tutankamena, v: Čas 17 (1923), str. 368–370. ■ Državni šolski načrt v Jugoslaviji in šolska zakonodaja po drugih drža- vah, v: Socialna misel 2 (1923), str. 249–252. 1924 ■ Bogovi, v: BV 4 (1924), str. 226–238; 5, str. 13–24, 224–234. ■ Ruski boljševizem, v: Čas 18 (1924), str. 192–217, 275–295. 1925 ■ Krščanska šola, v: Bogoljub (BG) 23 (1925), str. 172–175. ■ Prazgodovinska razkritja v zadnji dobi, v: Čas 19 (1925), str. 89–91. ■ Geografija in etnologija, v: Geografski vestnik 1 (1925), str. 24–28. 38 Mari Jože Osredkar ■ Katoliški misijoni, v: Koledar družbe sv. Mohorja, Celovec (KDM) 1925, str. 60–61. 1926 ■ Kristus Kralj, Ob encikliki Quas primas, v: Čas 20 (1926), str. 273–279. ■ Ob početkih 1. jugoslovanske misijonske pokrajine D. J. v Indiji, v: Gla- snik Srca Jezusovega 2 (1926). 1927 ■ Notranje razmere v anglikanski cerkvi, v: BV 7 (1927), str. 185–196. ■ Kitajski problem, v: Misijonstvo doma in drugod, Unio Cleri pro Jugosla- via, Knjižica II, str. 81–95. 1928 ■ Spiritizem, v: BV 8 (1928), str. 123–149. ■ Okultizem v grških orakljih in misterijih, v: BV 8 (1928), str. 265–280. 1929 ■ Šamanizem, v: BV 9 (1929), str. 220–254. ■ Razvoj etnologije in njene metode v zadnjih desetletjih, v: Etnolog 3 (1929), str. 114–152. ■ Die Familie bei den Tschuktschen, Jukagiren, Korjaken und Itelmen, v: Internationale Woche für Religions-Ethnologie. V. Tagung. Luxembourg, sept. 1929, P. G., Paris 1931, str. 183–197. 1931 ■ Čudež, v: Čas 25 (1931), str. 381–388. 1934 ■ Magija primitivnih narodov, v: BV 14 (1934), str. 34–49, 213–232. 1935 ■ Osebni značaj Kristusov, v: BV 15 (1935), str. 189–210. 1939 ■ Razvojna teorija, v: Čas 33 (1939), str. 149–154, 200–203, 261–267, 301– 306; 34 (1940), str. 130–139, 281–288; 35 (1941), str. 124–133, 211–213. Ocene 1922 ■ Suchy, J.: Uvod v buddhizem, v: Čas 16 (1922), str. 298–299. 1923 ■ Pages choisies du Cardenal Pie, v: BV 3 (1923), str. 190–191. 1928 ■ Wunderle G., Einführung in die moderne Religionspsychologie, v: BV 8 (1928), str. 83–84. ■ Lercher l., Institutiones theologiae dogmaticae, v: BV 8 (1928), str. 182–183. ■ Brunsmann J., Lehrbuch der Apologetik, v: BV 8 (1928), str. 314–316. Profesor dr. Lambert Ehrlich 39 1929 ■ Pohl W., De vera religione quaestiones selectae, v: BV 9 (1929), str. 299–300. 1933 ■ Kortleitner F. X., Religio Jahve cohaereatne cum simplicitate vitae noma- dum, v: BV 13 (1933), str. 285–287. 1935 ■ Menghin, O.: Geist und Blut, v: Slovenec, št. 197a, 29. avgust 1935, str. 4; št. 198a, 30. avgust 1935, str. 4. Članki, poročila 1909 ■ Iz francoskih vojsk l. 1809, v: KDM 1909, str. 53–61. 1910 ■ Sveta gora Atos, v: KDM 1910, str. 53–64. 1912 ■ Avstrijski mornarji v Sveti deželi, v: KDM 1912, str. 82–84. 1914 ■ Svet v številkah, v: KDM 1914, str. 222–226. 1915 ■ Svet v številkah, v: KDM 1915, str. 207–208. 1922 ■ Mirovna konferenca in Jugoslavija, v: KDM 1922, str. 17–42. 1923 ■ Versko-etnološki tečaj v Tilburgu, v: BV 3 (1923), str. 91–95. 1925 ■ Misijonstvo na Slovenskem v l. 1923/24, v: MK 6, str. 90–92. ■ Baraga Friderik Irenej, v: SBL 1, str. 23–24. 1926 ■ Blažena Bernardka iz Lurda, v: Bogoljub 24 (1926), str. 28–31. ■ Sveto leto katoliške Cerkve, v: KDM 1926, str. 85–89. ■ † Dr. Ivan Žolger, v: KDM 1926, str. 106–107. ■ Afrika, v: Katoliški misijoni (KM) 5 (1926), str. 65–71. 1927 ■ UC v državi SHS, v: Misijonstvo doma in drugod (Unio Cleri pro Jugosla- via, Knjižica II), Ljubljana 1927, str. 22–25. 1928 ■ Knoblehar Ignacij, v: SBL I, str. 472–475 (skupaj z V. Bohincem). 1929 ■ Razgledi po katoliškem svetu, v: KDM 1929, str. 87–88. 40 Mari Jože Osredkar 1930 ■ VII. mednarodni akad. Misijonski kongres v Ljubljani, 6.–11. septembra 1930, v: Čas 25 (1930), str. 114–125. ■ Razmah družbe za širjenje vere, v: KM 8 (1930), str. 72–73. 1932 ■ Laicizem v misijonskih pokrajinah, v: KM 10 (1932), str. 164–168. ■ Islam v severni Afriki, v: Misijonski koledar (MK) 13, str. 58–66. ■ Koroška na mirovni konferenci v Parizu, v: Ponedeljski Slovenec, št. 16, 18. april 1932, str. 3. ■ Kovač Veselko (Laetus), v: SBL I, str. 539. 1933 ■ Misijonsko delo med Kopti in Egipčani, v: KM 9 (1933/34), str. 121–122. ■ Mesar Ivan Krst., v: SBL II, str. 101. ■ Framasonstvo, v: Vzajemnost 22 (1933), str. 73–78, 98–101, 145–148, 178– 183, 218–222. 1934 ■ Misijonska maša, v: KM 12 (1934/35), str. 26–27. ■ Misijonska misel v liturgiji, v: KM 12 (1934/35), str. 144. 1935 ■ Sveto rešnje telo in misijoni, v: Evharistične šmarnice, Ljubljana 1935, str. 176–188. ■ Vidovic Janez, v: KDM 1935, str. 80–81. ■ Misijonska nedelja, v: KM 13 (1935/36), str. 2–4. ■ Japonska in njeni problemi, v: MK 16 (1935), str. 76–86. ■ Evharistija in misijoni, v: Naš kruh. Evharistična izpoved inteligence, Ce- lje 1935, str. 108–118. ■ Kriza besede, v: Straža v viharju (SV) št. 5. 1936 ■ Družba za širjenje vere, v: KM 14 (1936), str. 141–142. ■ Indijska mladina, v: KM 14 (1936), str. 172–174. ■ Boljševizem v Kini, v: MK 17, str. 97–99. 1937 ■ II. mednarodni kongres UCM v Rimu, v: Lux Mundi (LM) 1/1–2, str. 2–5. ■ Pogled v vero in kulturo Indijancev, v: MK 18, str. 34–42. ■ Vabilo, naslovljeno vsem duhovnikom, da vstopijo v U. Cl. Miss., v: LM 1/3, str. 9. ■ Ob petdesetletnici Doma in sveta, v: SV 3, št. 25, str. 1. ■ Kakšen bodi ozir. ne bodi boj proti komunizmu, v: SV 4, št. 9, str. 34; št. 10, str. 38; št. 11, str. 42. Profesor dr. Lambert Ehrlich 41 1938 ■ Verstvo narodov v Oceaniji, v: MK 19 (1938), str. 98–102. ■ Razmotrivanje o paleolitičnem človeku na slovenskih tleh, v: Slovenec, št. 245a, 23. oktober 1938, str. 9. 1939 ■ Beseda duhovnika, v: SV 6 (1939/40), str. 22. ■ Oče bengalskih misijonov v Ljubljani, v: KM 17 (1939/40), str. 121–122. ■ Suženjska odvisnost od Moskve, v: SV 6 (1939/40), str. 69. 1940 ■ Kraljestvo božje v Kini, v: KM 18 (1940/41), str. 254–260. ■ Lambert Ehrlich – Janez Kokošinek – Tomaš Klinar, Duhovniškim so- bratom, udom U. Cl. Miss., v: LM 4/3 (1940), str. 33–34. ■ Oče bengalskih misijonov v Ljubljani, v: Slovenec, št. 75a, 3. april 1940, str. 5. ■ Vera in znanost, v: SV 7 (1940/41), str. 93–94. 1941 ■ Misijonska misel in velikonočna sobota, v: KM 19 (1941/42), str. 193–194. ■ Sv. Severin, apostol Podonavja, v: KM 19 (1941/42), str. 199–202, 279–281. ■ Družba za širjenje vere, v: KM 19 (1941/42), ovoj št. 9-10. Govori, pridige ■ »Strašno je pasti v roke živega Boga«. Pridiga za pripravo na spoved v svetem letu, v: Duhovni pastir (DP) 30, str. 296–303. ■ Govor o priliki božičnice, prirejene ranjencem, v: DP 34 (1917), str. 201–206. ■ Misijonar, v: Praedicate 1 (1929), str. 5–10. ■ Kristusova osebnost, v: Praedicate 6 (1934), str. 129–133. ■ Misijonski govor na radiu Ljubljana na misijonsko nedeljo leta 1940. (Neobjavljen), v: KM 18 (1940/41), str. 58. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Teološke fakultete (ATF) ATF, fasc. 1, Uredba o bogoslovnih fakultetah v kraljevini 1922/23, Statut 1935–1980. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, ŠAL 5, šk. 276, mapa 1922. Študijski načrt ljubljanske Teološke fakultete 1922. Časopisni vir Štefanič, Bogomir, Vizionar slovenske državnosti, v: Družina 51, št. 23, 9. junij 2002, str. 22. 42 Mari Jože Osredkar Spletni viri Andrej Vončina, Koga predstavlja kip pred vhodom na faks? Glej: http://voncio83.blogspot. com/2008/01/koga-predstavlja-kip-pred-vhodom-na.html (pridobljeno: 19. oktober 2018). Literatura Bea, Avgustin, The Apostolic constitution Deus scientiarum Dominus, its origin and spirit, v: Gregorianum (XXII [1941]), str. 445–466. Benedik, Metod, Lambert Ehrlich – profesor, v: Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorje- va družba 2002, str. 97–111. Benedik, Metod, Lambert Ehrlich: ob odkritju kipa na Teološki fakulteti v Ljubljani 31. maja 2002, v: BV 62 (2002), str. 641–644. Čuješ, Rudolf (ur.), Dr. Lambert Ehrlich: Stražar naših svetinj. Antigonish, Nova Scotia, Ca- nada: Research Centre for Slovenian Culture 1992. Dekleva, Tatjana, Ljubljanska univerza od ustanovitve do začetka devetdesetih let, v: Jože Ciperle (ur.), 90 let Univerze v Ljubljani: med tradicijo in izzivi časa. Ljubljana: Rekto- rat Univerze 2009, str. 36–38. Deželak-Barič, Vida, Osvobodilna fronta in dr. Lambert Ehrlich, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva družba 2002, str. 343–354. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. 1942. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Fajdiga, Vilko, Dr. Lambert Ehrlich, v: BV 22 (1942), št. 1–4, str. 218–220. Fajdiga, Vilko, Ob petdesetletnici – nov statut, v: BV 29 (1969), št. 3–4, str. 384–395. Hanuna, Cvetka, Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha, v: Zaveza 80 (2011), str. 18–30. Janežič, Marija, Spomin na Lamberta Ehrlicha, v: Zaveza 64 (2007), str. 58–60. Javornik, Mirko, Pero in čas, II., izbor iz pisanja od 1927 do 1977. Trst, Washington, Buenos Aires, založba Tabor, 1980. Javornik, Mirko, Mož božje volje. Lik in vizija dr. Lamberta Ehrlicha, v: Kristjanova obzorja 6 (1991), št. 23, str. 169. Juhant, Janez, Razmere, ki so privedle do Ehrlichovega umora, v: BV 52 (1992), št. 3, str. 268–273. Janez Juhant in Mateja Centa (ur.), V zvestobi narodu in veri, Znanstvena knjižica 43, Lju- bljana 2015. Kolar, Bogdan, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fa- kultete v Ljubljani. Ljubljana: Teološka fakulteta 2009, str. 58–75. Lenček, Lado, Prof. dr. Lambert Ehrlich – mrtev, v: KM junij–julij 1942, str. 226–227. Malle, Avguštin, Ehrlichov rod in koroška leta Lamberta Ehrlicha, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje 2002, str. 9–22. Ocvirk, Drago, Dolenc, Bogdan, Katedra za osnovno teologijo, v: BV 50 (1990), str. 63–72. Ocvirk, Drago, Znanstveno in organizacijsko delo dr. Lamberta Ehrlicha, v: BV 52 (1992), str. 274–278. Osredkar, Mari Jože, Ehrlich in osnovno bogoslovje, v: Simpozij ob 70-letnici umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha: Ljubljana, 4. december 2012 (ur. Mateja Centa, Vojko Strahovnik). Ljubljana: Teološka fakulteta 2012, str. 116–126. Profesor dr. Lambert Ehrlich 43 Perovšek, Jurij, Ehrlich in pariška mirovna konferenca 1919–1920, v: Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba 2002, str. 59–85. Poznič, Andrej, Govor ob 50 letnici smrti dr. Lamberta Ehrlicha, v: BV 52 (1992), str. 264–267. PSBL, 1. knjiga, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974–1981, str. 329–330. Škulj, Edo (ur.), Ehrlichov simpozij v Rimu, Celje: Mohorjeva družba 2002. Štupnikar, Jože, Ehrlich in karitativna dejavnost, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, Celje: Mo- horjeva družba 2002, str. 173–178. Urbanija, Marko, Ehrlichova bibliografija, v: Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba 2002, str. 337–342. Vidovič-Miklavčič, Anka, Ehrlich – duhovni vodja stražarjev, v: Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba 2002, str. 197–207. POVZETEK Prispevek predstavlja prof. Lamberta Ehrlicha, teologa apologeta, ki je v dvajsetih letih svoje profesure na Teološki fakulteti v Ljubljani s prof. Grivcem postavil temelje katedri za osnovno bogoslovje. Kot dekan Teološke fakultete si je prizadeval za krščansko podobo ljubljanske Univerze. Kot profesor je kr- ščansko vero zagovarjal predvsem v odnosu do verovanja ljudstev na primitivni stopnji razvoja. Ehrlich v svojih pisnih delih dokazuje, da je Cerkev edina ohra- njevalka in razlagalka Božjega razodetja. Poleg pedagoškega in znanstvenega dela je bilo njegovo življenje zaznamovano z družbeno in politično dejavnostjo. Kot zaveden Slovenec in pokončen kristjan je že pred drugo svetovno vojno na- črtoval samostojno Slovenijo in bil nasprotnik komunistične ideologije. Poleg biografskih podatkov naš prispevek predstavlja tudi njegovo bibliografijo. KLJUČNE BESEDE: Teološka fakulteta, Lambert Ehrlich (1878–1942), apologet, politik, domoljub Summary PROFESSOR LAMBERT EHRLICH, PhD The article introduces Prof Lambert Ehrlich, the theologian apologist. In the course of the twenty years of his time at the Faculty of Theology in Lju- bljana, he set up the foundation for the Chair of Fundamental Theology with Prof Franc Grivec. As Dean of the Faculty of Theology, he worked towards the setting up of the Christian image of the University of Ljubljana. As professor, he defended the Christian faith primarily in relation to the belief of peoples at the primitive stage of their development. In his writings Ehrlich proves that the Church is the only preserver and promulgator of God‘s revelation. In addition to pedagogical and scientific work, his life was marked by social and political activities. Before the Second World War, as a patriotic Slovenian and an up- right Christian, he planned an independent Slovenia and was an opponent of 44 Mari Jože Osredkar communist ideology. Along with the biographical data, this article also high- lights a bibliography of Ehrlich’s works. KEYWORDS: Faculty of Theology, Lambert Ehrlich (1878–1942), apologist, poli- tician, patriot FRANC GRIVEC (1878–1963) ekleziolog dekan Teološke fakultete (1921/22, 1927/28, 1933/34) Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 47 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Grivec F.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Nik Trontelj mag. teol. in zgod., doktorand, Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani, Poljanska 4, SI – 1000 Ljubljana e-naslov: nik.trontelj@yahoo.com FRANC GRIVEC – EKLEZIOLOG IN UČITELJ NA TEOLOŠKI FAKULTETI UL 1 ŽIVLJENJE IN DELO V strnjenem prikazu življenja dr. Franca Grivca (1878–1963), dolgoletnega učitelja ekleziologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, se bomo osredotočili na prikaz njegove izobrazbe in strokovnega dela, ki ga je opravil kot učitelj in eden izmed vodilnih mednarodnih poznavalcev eklezioloških ter ekumenskih vpra- šanj. Grivčeva biografija razodeva njegovo vseživljenjsko zanimanje za teologijo vzhodnega krščanstva, ki se kot rdeča nit vije od zgodnjega učenja slovanskih jezikov in pisanja spisov o slovanski književnosti ter eklezioloških vprašanjih v študentskih letih vse do izteka njegovega življenja, ko je bil kot spoštovani profesor v visoki starosti priča svitanju novih časov, ki jih je napovedoval drugi vatikanski cerkveni zbor. Po splošni predstavitvi Grivčevega življenja in dela bomo v naslednjih poglavjih tega prispevka njegovo univerzitetno profesuro in mednarodno delovanje na področju ekumenizma s pomočjo virov še natanč- neje osvetlili. 1.1 Izobrazba in poklic Franc Grivec se je rodil 19. oktobra 1878 v Velikem Lipovcu na Dolenj- skem, v župniji Ajdovec. Bil je sin kmečkega posestnika, oče Josip je kmalu umrl, zato je mladi Franc odraščal le ob materi Mariji, roj. Tisovec, ki je bila gospodinja. V letih 1886–90 je obiskoval osnovno šolo v Novem mestu, od 1890 do 1898 pa gimnazijo v Ljubljani.96 V času osmih gimnazijskih let je stanoval v Alojzijevišču, kjer se je za- čel navduševati nad slovanstvom. V alojzijeviških letih se je učil srbskega in 96 Arhiv Teološke fakultete (ATF), fascikel 101 (Predavatelji A–G) [Grivec France], Personalni list, Grivec /Josipov/ Dr. France, 15. februar 1951 (dalje ATF, Grivec /Josipov/ Dr. France). Nadaljnje navedbe osebne mape dr. Franca Grivca v arhivu Teološke fakultete: ATF, Grivec France. 48 Nik Trontelj hrvaškega jezika, do zaključka gimnazije je že dobro obvladal tudi ruščino. Gri- vec je kazal veliko zanimanje za leposlovje in jezikoslovje slovanskih jezikov že v zgodnjih letih svojega izobraževanja. Kot dijaški semeniščnik je bil eden od aktivno pišočih alojzijeviških gojencev, ki so svoje prve spise objavljali v matič- nem glasilu Domače vaje.97 Po opravljeni gimnaziji se je odločil za duhovniški poklic in v letih 1898–1902 na bogoslovnem učilišču v Ljubljani študiral teolo- gijo. V semeniških letih je kot bogoslovec objavljal vse več književnih razprav o vzhodnoslovanskem slovstvu in že tedaj kazal navdušenje za povezovanje slo- vanskih narodov. Kot bogoslovec je začel pisati tudi teološke razprave. Svoje zanimanje za medslovansko vzajemnost je kmalu obravnaval tudi teološko in se začel zavzemati za edinost kristjanov. Po duhovniškem posvečenju leta 1902 je nadaljeval triletni teološki študij v Innsbrucku, kjer je leta 1905 obranil doktorsko tezo o zgodovinskih poskusih zedinjenja med vzhodnimi Slovani in katoliško Cerkvijo. V času doktorskega študija je temeljito spoznaval vzhodno teologijo. Pod vodstvom jezuita Nikolaja Nillesa, izkušenega poznavalca vzhodnega krščanstva, je znanstveno raziskoval vprašanja zedinjenja. Vzor za krščansko edinost in slovansko poklicanost pri njenem uresničevanju je videl v delovanju solunskih bratov sv. Cirila in Me- toda. Njun teološki pomen za zbliževanje pravoslavnega Vzhoda s katoliškim Zahodom je spoznaval zlasti v stikih s češkimi in moravskimi bogoslovci, ki jih je negoval v vseh letih svojega teološkega študija. V namen priprave doktorske disertacije je iz Innsbrucka potoval v Krakov, kjer je na tamkajšnji univerzi več mesecev raziskoval gradivo o zedinjenju pravoslavne Cerkve s katoliško Cer- kvijo.98 V času bivanja v Krakovu je raziskoval tudi poljski jezik in književnost ter se udeležil predavanja poljskega literarnega zgodovinarja dr. Aleksandra Brücknerja ter o tem napisal poročilo za Dom in svet.99 Zavedal se je, da lahko ciril-metodijsko idejo uresničuje z raziskovanjem jezikovne zgodovine in knji- ževnosti slovanskih narodov. Danes vemo, da se je Grivec oblikoval v ekumen- skega delavca še preden je bilo formalno ekumensko gibanje sploh osnovano,100 čeprav tedaj še v smislu »ekumenizma vrnitve«, ko naj bi se nekatoliški kristjani vrnili pod okrilje rimske katoliške Cerkve, kar je bilo uradno učenje Cerkve do 97 France Dolinar, Franc Grivec, v: Bogoslovni vestnik (BV) 53 (1993), št. 3, str. 247 (dalje: Dolinar, Franc Grivec). 98 Lojze Kovačič, Prispevek dr. Franca Grivca k razvoju ekleziologije v prvi polovici 20. stoletja [doktorska disertacija], Ljubljana 1983, str. 7 (dalje: Kovačič, Prispevek dr. Franca Grivca). 99 Glej: Franc Grivec, Davnost in pomen poljskega jezika, v: Dom in svet 16 (1903), št. 2, str. 119–122. 100 Za začetek sodobnega ekumenskega gibanja štejemo srečanje evropskih in severnoameriških protestantskih in anglikanskih Cerkva ter misijonskih družb na svetovni misijonski konferenci v Edinburgu leta 1910. Katoliška je v ekumenskem gibanju začela sodelovati z drugim vatikanskim cerkvenim zborom. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 49 drugega vatikanskega cerkvenega zbora.101 Pri tem je kazal veliko mero simpati- je do pravoslavnih vernikov. Grivec je julija 1905 uspešno zaključil doktorski študij v Innsbrucku z di- sertacijo Poskusi zedinjenja z Grki in Orientalci po florentinskem koncilu.102 Po vrnitvi v domovino je nastopil svojo prvo duhovniško službo. Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani ga je 15. julija 1905 poslal v župnijo Dob pri Domžalah, kjer je eno leto opravljal službo kaplana (od 1. avgusta 1905 do 31. avgusta 1906). Po enoletnem delovanju v dušnem pastirstvu je bil Grivec poklican v Ljublja- no, kjer so računali na njegovo učiteljsko delo v semenišču. 12. septembra 1906 je zato postal študijski prefekt v bogoslovnem učilišču v Ljubljani in to delo opravljal deset let. Ljubljanski škofijski ordinariat ga je 31. maja 1907 imenoval za namestnega učitelja (suplenta) na bogoslovnem učilišču, kjer je 1. junija po- stal docent teologije.103 Tam je nadomeščal dr. Janeza Evangelista Kreka in začel poučevati osnovno bogoslovje ter tomistično filozofijo. Grivec je bil po devetih docentskih letih 1. julija 1916 ob upokojitvi dr. Kreka imenovan za rednega pro- fesorja osnovne dogmatike in filozofije. En dan pred tem je bil razrešen službe študijskega prefekta.104 Na bogoslovnem učilišču je naveden med člani profe- sorskega zbora tudi v akademskem letu 1918/19, ki je bilo zadnje leto delovanja ustanove.105 To pomeni, da je Grivec ob zaprtju bogoslovnega učilišča učiteljeval že skoraj dvanajst let. V času delovanja na škofijskem učilišču se je kot dobro izobražen teolog in uspešen učitelj že uveljavil tudi na področju vzhodnega bo- goslovja, četudi se je v učiliških letih še posvečal širšim filozofsko-teološkim vprašanjem, ko je med drugim natančno sledil sodobni filozofski misli in pisal apologetične razprave. Grivčevo verodostojnost pri poznavanju teologije vzhodnega krščanstva in delu za zedinjenje vzhodnih Cerkva s katoliško Cerkvijo gotovo na poseben način izkazuje dejstvo, da je bil marca 1919 imenovan za rednega univerzite- tnega profesorja vzhodnega bogoslovja na teološki fakulteti univerze v Zagre- bu.106 Grivec je bil v novi jugoslovanski domovini poznan kot eden najopaznej- ših strokovnjakov vzhodne teologije, ki ga je zagrebška teološka fakulteta hitro uspešno pridobila v svoj profesorski zbor. Prav v tistem času so v Ljubljani pod vodstvom Vseučiliške komisije potekale temeljite priprave na ustanovitev slo- 101 Bogdan Dolenc, »Ekumenizem vrnitve« v teologiji in bogoslužnih besedilih pred Drugim vatikanskim koncilom, v: BV 78 (2018), št. 4, str. 916, 921 (dalje: Dolenc, Ekumenizem vrnitve). 102 Metod Benedik, Franc Grivec – profesor, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 11 (dalje: Benedik, Franc Grivec). 103 ATF, Grivec Franc, Uslužbenski list [Kakšne važnejše funkcije je opravljal v javni službi]; tudi ATF, Grivec Franc, Službenički list [Tok celokupne gradjanske državne službe], in ATF, Grivec Franc, Personalni list, točka 6: Prejšnji poklic itd. 104 ATF, Grivec Franc, Službenički list [Tok celokupne gradjanske državne službe]. 105 Bogdan Kolar, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Ljubljana 2009, str. 60 (dalje: Kolar, Delovanje Teološke fakultete). 106 Glej: ATF, Grivec France, Dekret hrv. slav. dalm. deželne vlade o imenovanju dr. Grivca na teološko fakulteto v Zagrebu, 9. april 1919 (dalje: ATF, Grivec France, Dekret). 50 Nik Trontelj venske univerze in njenih prvih fakultet, med katerimi je bila posebej dejavna skupina profesorjev teologije, ki so želeli osnovati povsem samostojno teološko fakulteto znotraj ljubljanske univerze. Vsekakor si je Grivec želel akademsko delovati v domačem univerzitetnem okolju, zato je po nekaj mesecih profesure v Zagrebu že začel urejati postopke selitve na ljubljansko Teološko fakulteto. Po težavnem obdobju pridobivanja li- stine z uradnim imenovanjem na Teološko fakulteto je bil v drugem semestru prvega študijskega leta 1919/20 le pridružen profesorskemu zboru rednih pro- fesorjev in je zasedel mesto predstojnika katedre za traktat o Cerkvi.107 Njegovo široko znanstveno zanimanje se je šele v času delovanja na Teološki fakulteti omejilo predvsem na ekleziološke teme in študij teologije vzhodnih Cerkva, ko se je v polnosti lahko posvetil raziskovanju življenja sv. Cirila in Metoda ter njuni vlogi za ponovno vzpostavitev edinosti med zahodnim in vzhodnim krščanstvom. Po začetku delovanja na Teološki fakulteti je hitro začel prevzemati raz- lične odgovornosti in se odlikoval z organizacijskim delom. V prvih letih je s svojimi sposobnostmi mogel veliko moči prispevati k oblikovanju Teološke fakultete in vzpostavitve njenega organiziranega delovanja. Od svojega prihoda na fakulteto se je kazal kot učinkovit vodstveni delavec. Na Teološki fakulteti je bil trikrat dekan, prvič že v tretjem letu njenega obstoja (1921/22). V tem obdobju je Teološka fakulteta tudi pod Grivčevim vodstvom zavzeto reševa- la vprašanje priprave fakultetne uredbe in se povezovala z zagrebško teološko fakulteto. V Grivčevem mandatu je novembra 1921 začela samostojno delova- ti tudi Bogoslovna akademija, ki je zrasla iz znanstvenega odseka za teologijo pri Leonovi družbi in ji je Grivec predsedoval. Akademija je organizirala razna predavanja, med drugim pa je začela sodelovati s Teološko fakulteto, ki je leta 1921 začela izdajati znanstveno glasilo Bogoslovni vestnik (BV). Glasilo je zaradi tehtne znanstvene vsebine kmalu postalo tudi mednarodno priznano, zlasti v Italiji in Franciji.108 Reviji je ime izbral prav Grivec, in sicer po vzoru znanstve- nega glasila Moskovske teološke akademije Bogoslovskij vestnik, ki je izhajala od leta 1892. Grivec je vedno spremljal knjižne izdaje s področja teologije in njenih pomožnih ved. V času, ko BV zaradi težkih razmer od konca druge sve- tovne vojne do leta 1965 ni izhajal, je Grivec od 1950 do 1960 (prvi zvezek je izšel 1951) urednikoval pri nadomestni znanstveni publikaciji Zbornik Teološke fakultete, ki je izhajala v maloštevilnih tipkanih izvodih, saj Teološka fakulteta ni uspela pridobiti papirja za tisk publikacije.109 Grivec je bil tudi eden glavnih 107 Kovačič, Prispevek dr. Franca Grivca, str. 7. 108 Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Ljubljana 1929, str. 323–324 (dalje: Polec, Ljubl- jansko višje šolstvo). 109 Bogdan Dolenc, Bogoslovni vestnik, v: BV 50 (1990), št. 1-2, str. 144. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 51 organizatorjev, ki so ustanovili fakultetno knjižnico na Teološki fakulteti, ki je v trajno posest sprejela mnoge knjižne zbirke iz Semeniške knjižnice.110 Končno je Grivec tudi s svojim bogatim publicističnim delom in širjenjem izvirnih spo- znanj o cirilmetodijski teologiji v tujini dvigal ugled Teološke fakultete in s tem tudi mlade ljubljanske univerze. Do druge svetovne vojne se je dr. Grivec v slovenskem visokošolskem pro- storu in mednarodni strokovni javnosti uveljavil z obširno teološko dejavno- stjo. Svoje ustvarjalne napore je usmerjal zlasti v ekleziološka vprašanja zaho- dne Cerkve in ločenih vzhodnih Cerkva ter iskanje izgubljene edinosti iz časa pred velikim razkolom. Na skupnem temelju starodavne duhovne dediščine se je trudil zbliževati nezedinjene Cerkve, ki rastejo iz najzgodnejših časov krščan- stva. Zaradi tega je bil v svoji ekumenski misli naklonjen predvsem krščanske- mu Vzhodu. Velik pečat je v mednarodni javnosti pustil z organizacijo znan- stvenih kongresov v Velehradu na Moravskem, ki so bili v prvi vrsti namenjeni cerkvenemu zedinjenju na temelju misijonskega dela sv. Cirila in Metoda,111 ki sta v prvem tisočletju delovala v zedinjeni vesoljni Cerkvi in sta njuno delovanje odobravala vzhodni in zahodni del krščanskega sveta. Zaradi posebnih zaslug pri širjenju cirilmetodijskih spoznanj v slovanskih deželah, ki jim je pripisoval posebno vlogo v zedinitvenih naporih, je od različnih znanstvenih ustanov pre- jel častna odlikovanja. Na Teološki fakulteti je predaval vse do smrti. Izrazito dolga učiteljska (univerzitetna) kariera pričuje o vrhunski znanstveni usposobljenosti dr. Griv- ca in njegovem predanem delu na Teološki fakulteti, kjer je preživel njena opti- mistična in težavna obdobja. Ob njenih negotovih začetkih ji je zavzeto poma- gal vzpostaviti trdno in trajno delovanje ter ji nazadnje ostajal zvest še dolgo po prehodu od članice Univerze do zasebne cerkvene ustanove, ko je predaval še v pozni starosti in je njegovo mladostno zagnanost zares onemogočila šele smrt. Bolj očitno se Grivčeva pripadnost slovenskemu visokemu šolstvu ne bi mogla pokazati. Z neprekinjenim delom med študenti, ki so pozneje mnogo pričevali o globoki strokovnosti in karizmatičnosti svojega profesorja dr. Grivca, je naj- lepše počastil obstoj naše Univerze in Teološke fakultete. Z akademskim delo- vanjem v domovini so se celo uresničile njegove mladostne želje.112 110 Tatjana, Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Ljubljana 2008, str. 40 (dalje: Dekleva, Teološka fakulteta). Glej tudi: ATF, fascikel 36 (Spisi 1919–1923), Ravnateljstvu bog. semenišča v Ljubljani, 21. december 1921. Dekan Grivec seme- niško vodstvo obvešča o izposoji knjig, ki si jih je knjižnica Teološke fakultete izposodila iz semeniške knjižnice. 111 Bogdan Kolar, Deseti jubilejni velehradski kongres, v: BV 67 (2007), št. 3, str. 483. 112 Dolinar, Franc Grivec, str. 252. 52 Nik Trontelj 1.2 Slovstvena dejavnost Franc Grivec je kot pisec zorel od mladostnih dni in je pisno ustvarjal vse do svoje smrti. Njegova znanstvena bibliografija je zelo obširna, zato je bila v teku desetletij večkrat raziskovana in vedno znova dopolnjena. Poleg znanstve- nih del je skoraj nepregledno število člankov objavil tudi v dnevnem in polju- dnoznanstvenem tisku. Na področju slovenskega znanstvenega jezika je pose- bej zaslužen za izoblikovanje slovenskega teološkega izrazoslovja. Kot učitelj prve generacije univerzitetnih uslužbencev je bil postavljen pred izziv ustvarja- nja znanstvene misli, ki je morala rasti iz domačega okolja in ga z izvirnimi je- zikovnimi posebnostmi končno tudi obogatiti. Poleg bratov Ušeničnik, ki ju je Grivec zaradi njune strokovnosti tudi sicer cenil, je prav on najbolj zaslužen za oblikovanje slovenskega teološkega jezika.113 Grivec je v teologiji posebej vplival na udomačitev eklezioloških izrazov, ki so bili nato tudi podlaga ekumenskemu besednjaku. Grivčevi spisi odsevajo njegovo široko znanstveno zanimanje. Zaradi tega je v različnih obdobjih obravnaval različna vprašanja, hkrati pa vselej ostajal za- vezan temeljnim področjem svojega raziskovanja. V teologiji je bil strokovnjak za nauk o Cerkvi in vzhodno bogoslovje. V tem okviru je veliko raziskoval vlo- go in nauk svetih solunskih bratov in posegal na področje ekumenizma. Zato je v splošnem smiselna razvrstitev Grivčevih spisov v tri skupine, ki jih je osnoval Lojze Kovačič: ekleziološki spisi, ekumenski spisi, cirilmetodijski spisi.114 Po- leg temeljnih področij v svojih znanstvenih spisih obravnava tudi zgodovino slovanske književnosti in jezikoslovja v luči pomena za vzhodno teologijo ter vprašanja iz filozofije in teologije (apologetike). V našem prispevku omenimo le nekaj pomembnejših Grivčevih knjižnih izdaj in znanstvenih prispevkov. Grivec se je doma in v tujini odlikoval s pisa- teljskim delom že dolgo pred nastopom službe na Teološki fakulteti. Njegovi najstarejši teološki spisi v času bivanja v ljubljanskem bogoslovju so ekleziolo- ški in apologetski. Čeprav je tudi pozneje objavil nekaj člankov z apologetsko vsebino, Grivec na področju osnovnega bogoslovja ostaja izrazit predstavnik slovenske ekleziologije. V svojih objavah se je očitno usmeril na področje nau- ka o Cerkvi in vzhodnega bogoslovja v času doktorskega študija v Innsbrucku. Tedaj je že pisal prve razprave o možnosti dialoga ruske pravoslavne Cerkve s katoliško Cerkvijo, ki jih uvrščamo med ekumenske spise. Že od podiplomskih študijskih let je veliko izvirnih člankov in recenzij s področja zgodovine vzho- dnega bogoslovja objavljal v tujini, zlasti v dveh pomembnih praških teoloških glasilih, Časopis katolického duchovenstva in Slavorum litterae theologicae (SLT), 113 Prav tam, str. 262. 114 Glej: Lojze Kovačič, Grivčeva bibliografija, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 39. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 53 in v časopisu Museum, publikaciji moravskih bogoslovcev v Brnu. Grivec je celo sodeloval v skupini ustanoviteljev časopisa SLT in pri njegovem uredniko- vanju. S tehtnimi spisi in ocenami del o vzhodnem bogoslovju v čeških časo- pisih je pridobival sloves enega izmed najbolj opaznih poznavalcev pravoslavja med katoliškimi raziskovalci.115 Vrsto eklezioloških in ekumenskih člankov je objavil tudi v zagrebškem Katoličkom listu (KL), kjer je največkrat obravnaval ekumenski nauk ruskega filozofa Vladimirja Solovjova, ki ga je zaradi Solovjo- vovih simpatij do rimske Cerkve predstavljal kot temeljni vzor graditve edinosti med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Vse obdobje do ustanovitve ljubljanske univerze je redno objavljal tudi v domovini, največ v mariborskem glasilu Voditelj v bogoslovnih vedah (VBV) in reviji Leonove družbe Čas, katere sourednik je bil Grivec ob ustanovitvi. Po- memben prispevek iz tistega časa je bila obsežna Grivčeva razprava o vzho- dnem cerkvenem vprašanju, ki jo je prvič objavil leta 1909 v VBV, nato pa je izšla tudi v češkem in hrvaškem prevodu. V Zagrebu je delo izšlo leta 1911 v samostojni knjižici. Dr. Kamilo Dočkal, hrvaški cerkveni zgodovinar češkega porekla, je v recenziji pozdravil Grivčeve zedinitvene napore in njegovo delo označil za objektiven ter znanstveno dovršen traktat o možnostih za cerkveno edinost med Vzhodom in Zahodom, zato jo priporoča vsem študentom teolo- gije in cerkvene zgodovine, saj popolnejšega prikaza zadevne problematike ni bilo mogoče dobiti v nobeni drugi knjigi.116 Grivec je svoje delo pozneje še do- polnil in predelal ter leta 1918 izdal v knjigi Pravoslavje, ki je izšla tudi v češkem prevodu. Dr. Grivec je svoja največja znanstvena spoznanja verjetno dosegel na po- dročju cirilmetodijskega raziskovanja, kjer je na podlagi virov natančno preu- čeval življenje in poslanstvo svetih bratov. Čeprav je o tej problematiki objavljal spise v tujini in doma že od innsbruških študijskih let, se je raziskovanju sv. Ci- rila in Metoda lahko ključno posvetil šele na univerzitetni ravni v novi politič- ni skupnosti južnih Slovanov, kjer je čutil zgodovinsko priložnost za apostolat edinosti med katolištvom in pravoslavjem, saj so v isti državi živeli slovenski in hrvaški katoličani ter srbski pravoslavni verniki. Grivec je zato tedaj temeljito sledil življenju srbske pravoslavne Cerkve in vselej iskal dialog s pravoslavni- mi brati.117 Za širjenje apostolata cerkvene edinosti, ki ga je opravljalo gibanje Apostolstvo sv. Cirila in Metoda (ACM), je za Slovence leta 1924 ustanovil in urednikoval glasilo Kraljestvo božje. 115 Dolinar, Franc Grivec, str. 251. 116 Kamilo Dočkal, Fran Grivec, Istočno crkveno pitanje, Apostolat sv. Ćirila i Metodija, Zagreb, 1911, v: Bogoslovska smotra 2 (1911), št. 4, str. 394. 117 Vinko Škafar, Grivec – poznavalec srbskega pravoslavja, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 228. 54 Nik Trontelj Splošne zgodovinske okoliščine so Grivca torej navdihovale za poglobljen študij cirilmetodijskega nauka in dokazovanja pravovernosti svetih bratov za ce- lotni krščanski svet, saj sta bila življenjepisa Žitja Konstantina in Žitja Metodija – temeljna zgodovinska vira za raziskovanje njunega izvirnega pomena, napisa- na izven frankovskih ali bizantinskih vplivov, kar ju očiščuje vsakršne pristran- skosti.118 Grivec je svojo tezo predstavil v spisu Pravovernost sv. Cirila in Metoda, ki je izšel v prvem letniku BV. Slovenski prostor je leta 1936 oskrbel s prvim slovenskim prevodom Žitij in izvirnimi komentarji, ob začetku vojne na naših tleh pa je leta 1941 izdal vse svoje dotedanje znanstvene in teološke ugotovitve o pomenu svetih bratov. Tudi v času po koncu druge svetovne vojne se je kot visoko uveljavljen poznavalec cirilmetodijske problematike zavzeto ukvarjal z različnimi vidiki verskega, zgodovinskega in kulturnega pomena svetih bratov za slovanske narode in svoje raziskave podkrepil tudi z jezikoslovnimi analiza- mi staroslovanskih besedil. Njegova besedila so bila deležna mnogih prevodov in izdaj v tujini. Končno je v visoki starosti izdal dve deli svojega vseživljenjske- ga študija, ko je leta 1960 v Wiesbadnu objavil monografijo v nemščini z naslo- vom Konstantin und Method, Lehrer der Slaven, tik pred smrtjo leta 1963 pa pri Mohorjevi družbi še slovensko delo Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod 863–1963. Dr. Stanko Janežič ugotavlja, da dr. Grivec zares sodi med največje cirilmetodijske strokovnjake 20. stoletja.119 Pri prikazu Grivčevega raziskovalnega in slovstvenega dela v obdobju med obema vojnama moramo omeniti še njegov ekleziološki učbenik Cerkev (1924, druga izdaja 1943), ki ga je pripravil za potrebe univerzitetnega dela, a je imel mnogo širši vpliv. V delu je predstavil katoliški nauk o Cerkvi s posebnim vključevanjem protestantskega in zlasti pravoslavnega nauka o Cerkvi. Katoli- ški nauk o Cerkvi gradi na temelju cirilmetodijske teologije in se obrača pred- vsem na Vzhod. Pri razporeditvi snovi v učbeniku je pred razpravo o papeškem prvenstvu predstavil nauk o Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu in o Kristusu–glavi Cerkve, s čimer se je v ekumenskem duhu želel približati dialogu s pravoslavnimi in jih pripraviti k sprejetju papeške oblasti.120 Grivec je za izvir- no delo, ki je med katoličani širilo poznavanje pravoslavne teologije v znamenju 118 Vilko Fajdiga, V službi velikih idej, v: BV 25 (1965), št. 1–2, str. 145 (dalje: Fajdiga, V službi velikih idej). 119 Stanko Janežič, Prispevek profesorja Grivca k poznavanju sv. Cirila in Metoda, v: Bogoslovni vestnik 45 (1985), št. 2, str. 208–210 (dalje: Janežič, Prispevek profesorja Grivca). 120 Grivčev splošen pogled na papeški primat je sicer povsem skladen z uradnim katoliškim učenjem in za njegovo dokazovanje nasproti protestantom pogosto uporablja obrambni apologetski jezik, kar je bilo v tedanji teologiji značilno. Nekoliko previdnejši je v srečanju s pravoslavno teologijo, kjer poudarja podobo Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa in posebej Kristusa kot glavo Cerkve, v kateri je videl vzporednico s hierarhično ureditvijo Cerkve in papeževim prvenstvom. Pri dokazovanju vloge pape- ža predstavi svetopisemsko in zgodovinsko osnovo Petrovega prvenstva, ki so ga na Vzhodu priznavali v 1. tisočletju in ponekod še pozneje. S tem želi osvetliti skupne temelje, ki bi tudi pravoslavnim omogočili (znova) sprejeti prvenstvo rimskega papeža. Takšno učenje vsebuje tudi učbenik Cerkev. Glej: Marjan Turnšek, Grivec in Petrovo prvenstvo, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 117; 119; 121–125; Kovačič, Prispevek dr. Franca Grivca, str. 164; 165; Dolinar, Franc Grivec, str. 253. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 55 dela za edinost kristjanov, leta 1924 prejel celo pohvalno pismo tajnika Držav- nega tajništva kardinala Pietra Gasparrija po naročilu papeža Pija XI.121 Po letu 1932 je veliko objavljal tudi v reviji Acta Academiae Velehradensis, ki je izhajala v Olomucu. Grivec je ob koncu leta 1928 po prvem desetletju delovanja Teološke fakul- tete pripravil seznam vseh svojih znanstvenih spisov. Večino besedil je objavil kot univerzitetni profesor, nekaj pa že tudi v času učiteljevanja na bogoslovnem učilišču. Seznam spisov lepo pokaže mednarodni pomen Grivčevega znanstve- nega dela in sposobnost uporabe tujih jezikov pri znanstvenem delu. Mnogo del je objavil v češkem in latinskem prevodu v Pragi in Olomucu na Češkem, nekaj je tudi spisov v nemškem in francoskem jeziku. Doma je od prihoda na Teološko fakulteto veliko objavljal v BV.122 Grivec je po drugi svetovni vojni v svojem uslužbenskem listu sam navedel tuje jezike, ki jih je aktivno obvladal. To so bili srbohrvaščina, ruščina, češčina, nemščina, francoščina, angleščina, italijanščina, poljščina in bolgarščina.123 Na seznam lahko zagotovo dodamo še latinščino. Formular je zahteval tudi navedbo jezikov pasivnega znanja, ki jih Grivec zaradi pomanjkanja prostora ni zapisal. Vsekakor je Grivčevo znanje to- likih tujih jezikov vredno občudovanja in dokazuje vrhunsko izobrazbo enega izmed prvih univerzitetnih učiteljev Teološke fakultete. 2 UNIVERZITETNI UČITELJ 2.1 Učiteljsko delovanje pred službovanjem na Teološki fakulteti v Ljubljani Franc Grivec je pred ustanovitvijo ljubljanske univerze že dozorel v ugle- dnega visokošolskega učitelja z univerzitetnimi izkušnjami. Od leta 1907 je bo- goslovcem predaval v ljubljanskem semenišču, kjer je bil leta 1916 po poročanju škofijske kronike povzdignjen v profesorja apologetike in modroslovja.124 V času prve ljubljanske profesure v semenišču je bil Grivec zelo aktiven raziskovalec, ki je navezal stike z mednarodnimi znanstvenimi institucijami in posamezniki. Zato je že po dveh letih redne profesure v Ljubljani decembra 1918 prišel v stik z rektoratom univerze v Zagrebu, kjer je bil ob koncu marca 1919 imenovan za rednega profesorja vzhodnega bogoslovja.125 V novi politični stvarnosti južno- slovanske državnosti je želel uresničevati svoje ekumenske motive s študijem in poučevanjem nauka vzhodnih Cerkva. 121 Kovačič, Prispevek dr. Franca Grivca, str. 164; Dolinar, Franc Grivec, str. 253. 122 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Znanstveni spisi univ. prof. dr. F. Grivca, 27. november 1928; Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 508–509. 123 ATF, Grivec France, Uslužbenski list [Kvalifikacija]. 124 Škofijska kronika, v: Ljubljanski škofijski list (1916), št. 7, str. 84. 125 ATF, Grivec France, Dekret. 56 Nik Trontelj Čeprav je Grivec v Zagrebu poučeval le nekaj mesecev v letnem semestru 1918/19 in začetku zimskega semestra 1919/20, je bil v tistem času močno vpet v delo fakultete in javno življenje, kamor je posegal s serijo člankov v KL. Na zagrebški teološki fakulteti je junija 1919 prišel celo v ožji izbor na volitvah za dekana zagrebške teološke fakultete za študijsko leto 1919/20, kjer se je uvrstil v drugi krog glasovanja.126 Grivčevo obdobje v Zagrebu dokazuje njegovo veliko strokovno veljavo v južnoslovanskem prostoru, saj ga je zagrebška teološka fa- kulteta želela imeti v svojem kadru. Prihodnost slovenskega visokega šolstva je bila ob koncu prve svetovne vojne v negotovem stanju. Slovenski visokošolski učitelji in intelektualci (vključ- no z nekaterimi profesorji teologije) so kmalu ustanovili Vseučiliško komisijo, ki je imela nalogo voditi priprave za oblikovanje slovenske univerze v Ljubljani. Marca 1919 je beograjska vlada dovolila ustanovitev Univerze v Ljubljani, ki je začela delovati ob koncu tega leta. Začasni fakultetni svet Teološke fakultete, ki je bila ena izmed ustanoviteljic Univerze v Ljubljani, je 19. septembra 1919 predlagal profesorje različnih stolic. Pri sestavljanju kakovostnega profesorske- ga zbora so želeli v svoje vrste pridobiti tudi nekatere teološke učitelje, ki so delovali na tujih visokošolskih ustanovah. Vsekakor so se v Ljubljani hitro spo- mnili na dr. Grivca, ki so mu torej ob koncu septembra ponudili delovno mesto rednega profesorja osnovnega bogoslovja.127 Grivec se je na vabilo hitro odzval, zaprosil za dopust na zagrebški teološki fakulteti in se želel preseliti v Ljubljano, da bi začel s predavanji že v zimskem semestru. Čeprav so se predavanja na ljubljanski univerzi začela šele decembra, je Grivec po uradnem aprilskem ime- novanju mogel začeti s svojim učiteljskim delom na naši univerzi šele v drugem delu letnega semestra, v maju 1920.128 Ni povsem jasno, zakaj se je Grivčevo imenovanje tako zavleklo, a gotovo si je Teološka fakulteta skozi vse študijsko leto prizadevala pridobiti dr. Grivca v svoje vrste. Z začetkom delovanja na do- mači univerzitetni ustanovi se je mogel Grivec povsem posvetiti svoji profesuri nauka o Cerkvi in vzhodnega bogoslovja. Namenjanje posebne znanstvene po- zornosti raziskovanju vzhodnega krščanstva in upoštevanje posebnosti jugoslo- vanskega verskega okolja v Kraljevini je pod Grivčevim vplivom postalo ena od konstitutivnih zavez poslanstva Teološke fakultete.129 126 Arhiv Katoličkog bogoslovnog fakulteta u Zagrebu (AKBF), Spisi 1919, št. 135, Zapisnik sedme redovite sjednice prof. zbora, 14. junij 1919. 127 Maks Miklavčič in Marijan Smolik, Teološka fakulteta, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 568 (dalje: Miklavčič, Smolik, Teološka fakulteta). 128 Benedik, Franc Grivec, str. 14–15. 129 Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 227; 269. Teološka podkomisija pri Vseučiliški komisiji je že marca 1919 predvidela posebno vlogo bodoče ljubljanske teološke fakultete pri raziskovanju zgodovine in nauka vzhodnih grško-slovanskih Cerkva in tako bi ta fakulteta pomenila pravo znanstveno središče za študij vzhodne teologije. Potrebo po tem so utemeljevali z okoliščinami nove skupne države, ki je združevala vzhodna in zahodna krščanska izročila. Gotovo so pri snovanju svojega načrta razmišljali o ključni vlogi dr. Grivca na bodoči fakulteti, saj je ta že tedaj sodil med velike katoliške poznavalce vzhodnih Cerkva. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 57 2.2 Profesor na Teološki fakulteti Grivec je na Teološki fakulteti deloval več kot štirideset let, tj. od leta 1920, ko se je pridružil prvim učiteljem novoustanovljene ljubljanske univerze, do smrti junija 1963, ko je bila Teološka fakulteta že več kot desetletje zasebna cer- kvena ustanova. V letu 1962/63 je v zimskem semestru še predaval osnovno bo- goslovje (o Cerkvi), v zadnjih mesecih pred smrtjo pa v letnem semestru zaradi pojemanja moči ni več hodil na fakulteto, čeprav so študentje na konzultacije še vedno hodili k njemu na dom.130 Grivca je prestolonaslednik 20. aprila 1920 uradno imenoval za rednega profesorja osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti.131 Univerzitetni zbornik, ki je izšel ob desetletnici obstoja Univerze, navaja datum Grivčevega vstopa v učiteljski zbor Teološke fakultete, tj. 1. maj 1920,132 s čimer se je pridružil prvim učiteljem novoustanovljene fakultete in kmalu začel predavati nauk o Cerkvi in vzhodno bogoslovje ter sprva tudi apologetiko. Vsi Grivčevi predmeti so sodili na strokovno področje osnovnega bogoslovja, za katerega je bil v nadaljnjih letih odgovoren.133 Pri apologetiki je predaval o verskem pojavu, razodetju in krščanski religiji.134 Kot smo že omenili, se je Grivčeva profesura na Teološki fakulteti omejila na ekleziologijo in vzhodno bogoslovje, zato je apologetiko in veroslovje od leta 1922 predaval dr. Lambert Ehrlich. Z vidika današnje organiziranosti študijske snovi se more zdeti nenava- dno, da se je glavni predmet dr. Grivca na Teološki fakulteti vsa leta imenoval osnovno bogoslovje, čeprav je Grivec poučeval snov o Cerkvi (de Ecclesia) in ne tvarine o zagovoru krščanske vere, ki jo tradicionalno obravnava teološka disciplina osnovno bogoslovje. Študijska snov današnjega predmeta s tem ime- nom, ki razvija temeljne kategorije govora o Bogu, se je tedaj posredovala pri predmetu apologetika.135 Pod vplivom dr. Grivca se je na ljubljanski Teološki fakulteti teološko področje osnovnega bogoslovja zaradi obsežne študijske sno- vi razdelilo na dve ločeni stolici za apologetiko in ekleziologijo: prva se je do ustanovitve današnje katedre za osnovno bogoslovje (1963) imenovala stolica za krščansko in primerjalno veroslovje, druga pa stolica za osnovno in vzhodno 130 ATF, fascikel 47 (Seznam predavanj 1952–1962), mapa Seznam predavanj 1962/63, Seznam predavanj za zimski/poletni semes- ter 1962/63, str. 4. Glej: Fajdiga, V službi velikih idej, str. 149. 131 ATF, Grivec France, Imenovanje dr. Grivca za rednega profesorja osnovnega bogoslovja na TEOF, 20. april 1920 [prepis iz leta 1950]. 132 Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 477. 133 Glej arhivske dokumente, kjer je Grivec naveden kot profesor osnovnega bogoslovja, npr.: Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1921, Collegium professorum; ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Stroke in na- stavniki na Teološki fakulteti, l. 1926–27. 134 ATF, fascikel 36 (Spisi 1919–1923), Red. prof. dr. Franc Grivec [poročilo], 18. junija 1920. 135 Mari Jože Osredkar, Profesor dr. Lambert Ehrlich in osnovno bogoslovje, v: V zvestobi narodu in veri: Lambertu Ehrlichu ob 70-let- nici smrti in Filipu Terčelju ob 120-letnici rojstva (ur. Janez Juhant in Mateja Centa), Ljubljana 2015, str. 116–117. 58 Nik Trontelj bogoslovje.136 Takšna razdelitev je bila po Grivčevi zaslugi posebnost Teološke fakultete v Ljubljani, saj je bila na mnogih drugih teoloških fakultetah (tudi v Zagrebu) le ena stolica za osnovno bogoslovje.137 Glavni predmeti dr. Grivca in dr. Ehrlicha na Teološki fakulteti so bili vse obdobje med obema vojnama uvrščeni v filozofsko-dogmatično strokovno sku- pino študijskih predmetov. V letnem semestru študijskega leta 1940/41 se je ob prerazdelitvi študijskih skupin filozofsko-dogmatična skupina razdelila na dve ločeni skupini. Vsi Grivčevi ekleziološki predmeti so bili uvrščeni v dogmatsko skupino, saj del vsebine traktata o Cerkvi izhaja iz dogmatične teologije.138 V dogmatsko skupino je bila uvrščena tudi Ehrlichova apologetika. Tako sta bila oba vsebinska dela teološke discipline osnovnega bogoslovja (fundamentalne teologije) z dogmatično teologijo organizacijsko znova združena v isti študijski skupini, a vedno z ločeno obravnavo. Današnja katedra za osnovno bogoslovje pri utemeljevanju vere ohranja tradicionalno delitev študijske snovi, za katero se je prvi zavzel Grivec, ki je z Ehrlichom začetnik usmeritve znanstvenega de- lovanja, ki mu katedra sledi tudi danes.139 Grivec je na Teološki fakulteti od začetka izvajal predmet osnovno bogo- slovje (nauk o Cerkvi), vzhodno bogoslovje in seminar za osnovno bogoslovje. Ti trije predmeti so dolga desetletja prisotni na Grivčevih seznamih predavanj. Nauk o Cerkvi je najpogosteje predaval pod naslovom osnovno bogoslovje. Sam je zapisal, da je snov predavanj pri predmetu nauk o Cerkvi zaobsežena v njego- vih dveh avtorskih knjigah: v znanem učbeniku Cerkev (1924) in knjigi Kristus v Cerkvi (1936), ki je izšla kot nadomestilo za nedostopen učbenik Cerkev in jo je priredil za širšo javnost.140 V vsebinskih poudarkih pri predmetu nauk o Cerkvi lahko prepoznamo vodilno misel Grivčeve ekleziologije o Cerkvi kot 136 Dr. Grivec je kot dekan Teološke fakultete leta 1927 podprl tudi ločitev osnovnega bogoslovja in krščanske filozofije na škofijskem bogoslovnem učilišču v Mariboru ter pozdravil ustanovitev dveh profesorskih stolic za osnovno bogoslovje in krščansko filozofijo. Obe stroki sta bili do tedaj združeni v eni stolici in ju je predaval en učitelj. Za Grivčevo mnenje o tej zadevi je povprašal veliki župan Mariborske oblasti, ki je moral pristojnemu ministrstvu podati strokovno mnenje o prošnji mariborskega bogoslovnega učilišča po oblikovanju dveh novih stolic. Grivec je v svojem dopisu potrdil utemeljenost prošnje lavantinskega škofijskega or- dinariata in pojasnil, da sta obe stroki »v zadnjih desetletjih izmed vseh bogoslovnih disciplin najbolj narastli in sta tako obširni, da ju pri sedanjem znanstvenem stanju en sam profesor ne more več zmagovati, obenem pa sta tako važni in tako integralen del bogoslovnega študija, da se morata predavati ne samo na bogoslovnih fakultetah, ampak tudi v bogoslovnih učiliščih«. Na Teološki fakulteti so obe disciplini organizirali v ločenih stolicah že takoj po njeni ustanovitvi. Glej: ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Grivčev odgovor Velikemu županstvu Mariborske oblasti v Mariboru, 9. november 1927. 137 Kovačič, Prispevek dr. Franca Grivca, str. 191. 138 Grivec je dve študijski leti po začetku delovanja Teološke fakultete v okviru zasebnega cerkvenega visokega šolstva izvajal nekate- re predmete dogmatične teologije, kar izkazuje njegovo strokovnost tudi na področju dogmatike. To so bili predmeti: dogmatični nauk o veri, dogmatični nauk o Bogu (oba 1953/54); dogmatični nauk o Bogu Stvarniku (1954/55). Glej: ATF, fascikel 47 (Seznam predavanj 1952–1962), mapa Seznam predavanj 1953/54, Seznam predavanj za zimski/poletni semester 1953/54, str. 3; mapa Seznam predavanj 1954/55, Seznam predavanj za zimski/poletni semester 1954/55, str. 3. 139 Bogdan Dolenc, Dialog kot temeljna razsežnost Cerkve in teologije, v: Teologija na prelomu časov: Zbornik ob 80-letnici Teološke fakultete (ur. Janez Juhant), Ljubljana 2000, str. 57. 140 NŠAL, Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1938, Tvarina predelana iz primerjalnega bogoslovja, 10. junij 1938. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 59 Kristusovem skrivnostnem telesu. V študijskem letu 1936/37 je objavil poudarke pri predmetu osnovno bogoslovje (o Cerkvi) za tisto leto: Cerkev kot mistično telo Kristusovo; znaki Cerkve; cerkveno učiteljstvo.141 Od začetka delovanja na Teološki fakulteti je predaval tudi vzhodno bogoslovje. Njegova dialoška izho- dišča pri obravnavanju vzhodnega bogoslovja, četudi še nekoliko enostranska, so predhajala uradno stališče Cerkve, ki tedaj še ni spodbujala k ekumenskemu dialogu. Papeška konstitucija o visokem cerkvenem šolstvu z naslovom Deus scientiarum Dominus je na visokih cerkvenih šolah šele leta 1931 uvedla pred- met za študij vzhodne teologije, ki ga je Grivec pri nas predaval že od leta 1920. To je bil dosežek ljubljanske Teološke fakultete, članice Univerze, s katerim si je utrjevala ugled v strokovni javnosti.142 Po letu 1935, ko je izšla Uredba o katoliški bogoslovni fakulteti v Zagrebu in Ljubljani, ki je urejala delovanje obeh katoliških teoloških fakultet v Kraljevini Jugoslaviji, je Grivec posamezne ekleziološke vidike katoliške Cerkve in pravo- slavnih Cerkva izvajal pri predmetu primerjalno bogoslovje, kjer je združeval snov nauka o Cerkvi in vzhodnega bogoslovja. Nekateri vsebinski poudarki v različnih letih so bili: Božje kraljestvo in Cerkev; hierarhična cerkvena organi- zacija; verske razlike med vzhodnimi in zahodnimi Cerkvami; poskusi cerkve- nega zedinjenja; verski nauk vzhodnih kristjanov; teologija sv. Cirila in Meto- da idr.143 Vidimo, da je bil Grivec pravi ekumenski delavec, ki je želel preseči nasprotja med vzhodno in zahodno ekleziologijo, kar štejemo med temeljne značilnosti njegovega nauka.144 Grivec je bil več kot trideset let tudi predstojnik seminarja za osnovno (in vzhodno) bogoslovje, ki ga je redno izvajal. Seminar je organiziral že v pr- vem letu svojega delovanja na Teološki fakulteti in je bil zanj odgovoren vse do izključitve Teološke fakultete iz ljubljanske Univerze.145 Pri problemsko zasno- vanih seminarjih si je prizadeval za samostojno znanstveno delo študentov.146 Pri seminarju so morali slušatelji napisati seminarske naloge. V prvem študij- skem letu, ki ga je Grivec v celoti preživel na Teološki fakulteti (1920/21), so pri seminarju obravnavali pojmovanje cerkvene ustave v grško-slovanski cerkveni literaturi, naslednje leto (1921/22) izbrana vprašanja iz cerkvene ustave in pre- gled novejše bogoslovne literature, v študijskem letu 1937/38 pa staroslovansko 141 Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU), Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani [1929– 1938] za poletni semester 1937 (dalje: ZAMU, Seznam predavanj). 142 Franc Perko, Katedra za dialog, v: BV 50 (1990), št. 1-2, str. 127; Nik Trontelj in Mari Jože Osredkar, Sto let osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani, v: BV 77 (2017), št. 2, str. 372. 143 Glej: ZAMU, Seznam predavanj za študijska leta 1936/37; 1937/38; 1938/39; 1941/42. 144 Drago Ocvirk in Bogdan Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, v: BV 50 (1990), št. 1-2, str. 69–70. 145 ZAMU, Seznam predavanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920–1929] za zimski semester 1920/21; Seznam predavanj za zimski semester 1949/50 [Univerza v Ljubljani], str. 30; Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 330. 146 Dolinar, Franc Grivec, str. 252. 60 Nik Trontelj učenje Žitja Metodija o ekumenskih koncilih in papeškem primatu ter asketiko sv. Cirila.147 Sad Grivčevega zavzemanja za raziskovalno delo študentov so tudi zahtevnejše naloge, s katerimi so nekateri slušatelji v okviru Teološke fakultete pod Grivčevim mentorstvom sodelovali na natečaju za svetosavske nagrade, ki jih je podeljeval kralj. Grivčevo poročilo o predavanjih in seminarskih vajah za študijsko leto 1928/29 v jasni obliki prikaže vsebino in potek njegovega dela pri posameznih predmetih. Zaradi zgodovinske pričevalnosti besedilo navajamo v celoti: »1. Osnovno bogoslovje sem predaval oba semestra po 4 tedenske ure, in to nauk o Cerkvi s posebnim ozirom na vzhodno Cerkev. Slušatelji so redno prihajali k predavanjem; prvi semester so položili kolokvij, drugi semester pa strokovni iz- pit – s prav dobrim, oziroma dobrim uspehom. 2. O vzhodnem bogoslovju sem predaval oba semestra po eno tedensko uro: prvi semester – zgodovinski pregled poskusov zedinjenja, drugi semester pa – zgo- dovino verskih razlik. 3. Predavanja o vzhodnem krščanstvu – o duhu vzhodnega krščanstva, pose- bej o duhu ruskega pravoslavja – ena tedenska ura – so bila namenjena slušate- ljem vseh fakultet; redno se jih je udeleževalo okoli 40 slušateljev. 4. V seminarju za osnovno bogoslovje (1½ tedenske ure) smo razpravljali o metodičnih vprašanjih, o novejši znanstveni literaturi in o nauku Tomaža Akvin- skega o Cerkvi kot mističnem telesu Kristusovem. Slušatelji so napisali več znan- stvenih referatov.«148 Dr. Grivec je kar 60 let svojega življenja namenil učiteljskemu delu. Svoje znanje je generacijam študentov posredoval do konca svojih moči. Po koncu druge svetovne vojne, ko mu je do uradne upokojitve manjkalo le še nekaj let, je vsebinski nabor predavanih predmetov še povečal. Od leta 1945 je na Teološki fakulteti več kot deset let predaval staroslovenski jezik. Prav tako je po vojni o teoloških vprašanjih večkrat predaval pri Bogoslovni akademiji, ki je v sodelo- vanju s Teološko fakulteto že od leta 1921 organizirala predavanja za javnost.149 Dekan Teološke fakultete dr. Anton Trstenjak je leta 1950 v strokovni oceni o dr. Grivcu zapisal, da je »najstarejši redni profesor – matičar ljubljanske te- ološke fakultete, mednarodno znan učenjak na področju vzhodnega bogoslovja, staroslovenskega jezika in književnosti ter z njo zvezane zgodovine slovanskih na- rodov. Je dober poznavalec slovanskih jezikov, znan organizator dela za slovansko 147 ZAMU, Seznam predavanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920–1929] za študijsko leto 1920/21; 1921/22; NŠAL, Tvarina predelana iz primerjalnega bogoslovja, 10. junij 1938. 148 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo o predavanjih in seminarskih vajah v šolskem letu 1928/29, 26. junij 1929. 149 Miklavčič in Smolik, Teološka fakulteta, str. 570–571. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 61 vzajemnost in kongresov na Velehradu in zelo plodovit pisatelj na omenjenih po- dročjih znanosti in mednarodnih prizadevanj«.150 2.3 Vodstvene službe na Teološki fakulteti in Univerzi v Ljubljani Grivčevo široko vpetost v življenje in delovanje mlade ljubljanske Univer- ze in Teološke fakultete izkazuje tudi njegovo vodstveno in organizacijsko delo, ki ga je poleg rednega učiteljskega in znanstvenega dela kar nekaj let dodatno zaposlovalo. Grivec je trikrat opravljal službo dekana Teološke fakultete, kar ga uvršča med redne profesorje z največ dekanskimi mandati (le dr. Franc Ks. Lukman je dekansko službo opravljal petkrat). Dekanski mandat je trajal eno leto. Na Teološki fakulteti so se do druge svetovne vojne držali turnusa, po ka- terem se je isti kandidat v službi voditelja fakultete ponovil vsako šesto leto.151 Po vsakem letu dekanovanja je prejšnji dekan eno leto opravljal delo prodekana. Grivec je prvič dekanoval v študijskem letu 1921/22, ko so profesorji na fa- kulteti postopno usklajevali fakultetno uredbo z določbami zagrebške teološke fakultete. Dobro organizacijsko delo, ki je postavilo trdne temelje za delovanje fakultete, je bilo zlasti v prvih letih njenega delovanja ključnega pomena, ko je bil obstoj ljubljanske Univerze in njenih članic zaradi finančnih razlogov in političnih preigravanj večkrat pod udarom beograjskih oblasti.152 V času prvega Grivčevega dekanovanja je Bogoslovna akademija začela pod njegovim pred- sedstvom organizirati javna teološka predavanja za širšo javnost, ki so širila navzočnost teologije tudi zunaj fakultetnih zidov. Drugi Grivčev mandat v študijskem letu 1927/28 je bil posebej zahteven za- radi poskusov krčenja števila fakultet v Ljubljani. Posamezne fakultete so se ob koncu leta 1927 v posebni spomenici zavzele za ohranitev celotne Univerze. Na Teološki fakulteti so poudarili pomen ljubljanskega teološkega študija v zgodo- vini in njegovo duhovno ter kulturno poslanstvo za celoten narod.153 Posebej so izpostavili tudi svojsko znanstveno usmeritev Teološke fakultete, ki pri svojem delovanju raziskuje tudi nauk slovanskih vzhodnih Cerkva, kar je bila poseb- na zasluga dr. Grivca in lahko v zapisu v spomenici verjetno prepoznamo tudi njegov vpliv. V istem študijskem letu je pod Grivčevim vodstvom fakultetni dekanat svoje prostore dobil na sedežu Univerze na Kongresnem trgu.154 150 ATF, Grivec France, Strokovna ocena, 23. marec 1950. 151 Dekleva, Teološka fakulteta, str. 33. 152 Glej: Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 69–70 (dalje: Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze); Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 61–62. 153 Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 269; prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze, str. 77–78; Kolar, Delovanje Teološke fakul- tete, str. 62. 154 Marijan Smolik, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: BV 29 (1969), št. 3-4, str. 173 (dalje: Smolik, Kronika). 62 Nik Trontelj Grivec je tretjič opravljal službo dekana v študijskem letu 1933/34, ko je bilo ponovno treba braniti obstoj Teološke fakultete. Že leta 1932 so zaradi go- spodarske krize pri beograjski vladi ob pripravah na finančni zakon razmišljali o zaprtju nekaterih fakultet ljubljanske Univerze, med njimi tudi Teološke fa- kultete. Čeprav je bil predlog zavrnjen že pred začetkom Grivčevega mandata, so rešitev problema učinkovitega financiranja posameznih fakultet reševali tudi pozneje. Rektor-teolog dr. Matija Slavič je v začetku leta 1933 podprl zamisel o zbiranju sredstev za delovanje Univerze na narodni ravni.155 Verjetno so na Teološki fakulteti prav v želji po ekonomičnem poslovanju pod Grivčevim vod- stvom znova preuredili organiziranost študijskih skupin in zmanjšali njihovo število ter pomožne predmete prepustili honorarnim učiteljem.156 Dr. Grivec je bil v povezavi s svojo profesuro in vodstvenimi službami na Teološki fakulteti hkrati tudi član raznih upravnih organov na Univerzi. Kot redni profesor je bil poleg delovanja v fakultetnem svetu vsa leta tudi član uni- verzitetnega sveta. V treh različnih letih dekanovanja je bil kot dekan član uni- verzitetne uprave, ki so jo sestavljali rektor in dekani posameznih fakultet. V zaporednih letih 1933/34 in 1934/35 je bil kot dekan in prodekan član univer- zitetnega senata, ki v njegovih predhodnih mandatih še ni bil osnovan. Zaradi članstva v senatu je bil tedaj hkrati tudi član Višjega disciplinskega sodišča.157 V študijskem letu 1935/36 je bil namestnik člana univerzitetnega sodišča za sluša- telje in preiskovalec v nižjem disciplinskem sodišču.158 3 PRISPEVEK K MEDNARODNI PREPOZNAVNOSTI UNIVERZE Grivčeva bogata publicistična dejavnost, ki smo jo že obravnavali, na po- seben način dokazuje njegove stike s slovanskimi narodi. Mnoge objave v tujih, zlasti čeških časopisih, prevodi njegovih del v različne (slovanske) jezike in re- dno udeleževanje na znanstvenih posvetih na Češkoslovaškem in drugod pri- čujejo o pestri mednarodni dejavnosti dr. Grivca. Celotno akademsko kariero je s posebno pozornostjo sledil razvoju evropskih teoloških miselnih tokov, ki jih je s svojimi znanstvenimi spoznanji tudi soustvarjal, najbolj daljnosežno prav z raziskovanjem cirilmetodijske teologije. Zaradi izjemnih znanstvenih dosežkov in dolgoletnih naporov za graditev slovanske vzajemnosti, je v teku življenja prejel več častnih priznanj in odgovornih služb v različnih domačih in tujih or- ganizacijah ter akademskih društvih, ki so ga vabila med svoje člane. V vseh teh letih je bil vedno zaposlen kot učitelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki je vse 155 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 62–63. 156 Smolik, Kronika, str. 174. 157 Glej: ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1921/22; 1927/28; 1933/34 [akademske oblasti]. 158 ATF, Grivec France, Vpis podatkov v centr. uslužb. list, 3. december 1935. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 63 do Grivčeve uradne upokojitve delovala pod okriljem Univerze v Ljubljani, kar je posredno prispevalo tudi k prepoznavnosti naše Univerze v svetu. Grivec je s svojim mednarodnim delovanjem vedno zastopal tudi svojo matično ustanovo in utrjeval ugled slovenskega visokega šolstva. 3.1 Velehradski kongresi Grivec je s svojim znanstvenim delovanjem na mednarodni ravni pustil največji pečat na Češkoslovaškem. Že od leta 1907 je sodeloval pri zasedanju velehradskih kongresov na Moravskem, pozneje se je udeleževal tudi ekumen- skih srečanj v Pragi. Leta 1925 je organiziral kongres za vzhodne študije tudi v Ljubljani. Veliko je predaval tudi v drugih mestih. Po Grivčevem pričevanju je v Češkoslovaški republiki (ČSR) posebej redno predaval v obdobju 1924–1936, ko je o znanstvenih vprašanjih razpravljal v Pragi, Olomucu, Bratislavi in Velehra- du. Leta 1947 je predaval v Brnu in Přerovu, na Filozofski fakulteti v Olomucu in na Slovanskem inštitutu v Pragi, v katerem je deloval kot poseben dopisni član. Leta 1948 se je udeležil tudi proslave ob 600-letnici Karlove univerze v Pragi.159 Grivčevo znanstveno vez s Čehi pa nedvomno najbolj izkazuje njegova odločilna vloga pri organizaciji rednih letnih znanstvenih srečanj v Velehradu. Grivec je sodeloval pri organizacijskem delu velehradskih zedinitvenih srečanj in je na njih pogosto predstavljal tudi svoje referate kot predavatelj. Na vele- hradskih kongresih so se udeleženci zavzemali za študij vzhodne teologije po vzoru cirilmetodijske ideje, tj. za slovansko katoliško preučevanje pravoslavne teologije v duhu ekumenizma. Prav Grivec je na kongresih odločilno spoznaval mednarodne teološke kroge z znanstvenimi ugotovitvami o pomenu sv. Ciri- la in Metoda. Leta 1909 je hkrati z organizacijo kongresov pomagal ustanoviti tudi Velehradsko akademijo, ki je v dveh revijah, Acta Academiae Velehradensis in Opera Academiae Velehradensis, objavljala študije o vzhodnem krščanstvu. Grivec ima zasluge tudi za organiziranje ACM v ljubljanski škofiji, kamor je bilo vpeljano leta 1909.160 ACM je z molitvijo in poučevanjem med slovanskimi narodi udejanjalo cirilmetodijsko idejo o edinosti in skupni veri v Kristusa ter v ta namen začelo organizirati velehradska srečanja. Grivec je redno sooblikoval velehradske kongrese v Velehradu, od prvega srečanja leta 1907 do zadnjega 1947, potem pa so ekumenska srečanja zaradi nove oblasti na Češkem zamrla. Pomembno vlogo pri izvedbi srečanj, ki so potekala v razmiku nekaj let, so imeli velehradski jezuiti, ki so skrbeli za starodavno baziliko in izvajali izobraževalno dejavnost ter nudili duhovno oskrbo. Rdeča 159 ATF, Grivec /Josipov/ Dr. France. 160 Matjaž Ambrožič, Franc Grivec in velehradski kongresi, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 70 (dalje: Ambro- žič, Franc Grivec in velehradski kongresi). 64 Nik Trontelj nit Grivčevega delovanja na velehradskih srečanjih je bila ves čas promocija zgodovinskega poslanstva katoliških Slovanov, ki naj s študijem in ekumenskim delom povezujejo vzhodno in zahodno krščanstvo v vesoljno Cerkev. Grivec je bil s svojim delovanjem res »duša ekumenskega gibanja med slovanskimi narodi« in se uvršča med najbolj aktivne katoliške delavce za edinost kristjanov v prvi polovici 20. stoletja.161 Na podlagi virov si lahko pobliže pogledamo Grivčevo prisotnost na četr- tem velehradskem kongresu, ki je potekal med 31. julijem in 3. avgustom 1924. Grivec je bil med glavnimi organizatorji srečanja in eden od treh voditeljev kongresa, ki se ga je udeležilo večje število škofov in izobražencev. Na kongresu je poleg povezovanja programa in vodenja razprave sodeloval s predavanjem Doctrina hodierna Orientis separati de Ecclesiae constitutione et de principio uni- tatis in Ecclesia,162 v katerem je razpravljal o izročilu o prvenstvu in edinosti med pravoslavnimi kristjani, ki bi lahko vodilo do njihovega priznanja vrhovne vloge rimskega papeža.163 Grivec je pozneje sam zapisal, da je v Velehradu leta 1924 predaval o nauku ruske teologije o Cerkvi.164 Uradni spored referatov je Grivčevo predavanje predstavil kot otvoritveno predavanje. Zgibanka s progra- mom posebej poudari, da je kongres potekal z odobravanjem Svetega sedeža.165 V Rimu so namreč s posebnim zanimanjem spremljali in podpirali medslovan- sko delo za cerkveno edinost. Uradni jezik kongresa je bila latinščina. Še več o poteku kongresa izvemo iz tujega vira. O velehradskem srečanju leta 1924 je poročala ameriška jezuitska revija Woodstock Letters, ki je vestno popisovala dogodke, povezane z jezuitskimi dejavnostmi po svetu.166 Poročilo piše o svetovnem slovesu velehradskih srečanj, ki so se ga leta 1924 udeležili gostje iz mnogih, tudi neslovanskih evropskih držav, visoki predstavniki in uče- njaki katoliške Cerkve ter pravoslavnih Cerkva. Na kongresu so razpravljali o nauku in možnostih »ločenih« vzhodnih Cerkva glede cerkvene edinosti.167 Po 161 Metod Benedik, Slovenska vernost na poti v moderni čas, v: Zgodovina Katoliške Cerkve (ur. Josef Lenzenweger et al.), Celje 1999, str. 536. 162 ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Programma, 31. julij–3. avgust 1924 (dalje: ATF, Programma). 163 Ambrožič, Franc Grivec in velehradski kongresi, str. 77. 164 Franc Grivec, Ciril-Metodijska ideja, v: Zbornik razprav Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Stanko Cajnkar), Ljubljana 1962, str. 51 (dalje: Grivec, Ciril-Metodijska ideja). 165 ATF, Programma. 166 Glej: Godfrey Kaspar D.J., The Fourth Reunion Congress at Velehrad, v: Woodstock Letters 54 (1925), št. 1, str. 23–35. Na spletu: http://cdm.slu.edu/cdm/compoundobject/collection/woodstock/id/28984/rec/58 (pridobljeno: 28. december 2018) (dalje: Kaspar, Velehrad). 167 Glede na idejno usmeritev kongresa lahko prepoznamo razumevanje ekumenskega gibanja katoličanov tistega časa, ki je bila v znamenju vračanja ločenih pravoslavnih bratov h katoliški Cerkvi. Zgodovinski motiv, ki je vplival na usmeritev kongresa, je bil nedavni prestop ruskega pravoslavnega vernika – begunca v katoliško Cerkev in njegov vstop v jezuitski red (glej: Kaspar, Velehrad, str. 25). Treba je poudariti, da je Grivec v svojem ekumenskem nauku edinost med Vzhodom in Zahodom pod vplivom Solovjova razumeval v širšem, dialoškem pomenu; ne v zapuščanju pravoslavne Cerkve, ampak v njenem zedinjenju z Rimom, kjer bi ohranili vzhodno obredje in cerkveno avtonomijo (glej: Franc Grivec, Strossmayer i Solovjev, Katolički list, 18. marec 1909, str. 128–129); tudi: Stanko Janežič, Franc Grivec in ekumenizem, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2003, str. 192 Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 65 začetnih pozdravih je dr. Grivec 31. julija popoldne s svojim predavanjem odprl znanstveni del kongresa. Ameriški vir Grivca navaja kot profesorja katoliške teološke fakultete Univerze v Ljubljani v Kraljevini SHS. V predavanju, ki smo ga zgoraj že navedli, je spregovoril o problemu pravoslavnih narodnih Cerkva, ki so zaradi tesne zvezanosti z državo in njeno kontrolo izgubile cerkveno av- toriteto in samostojnost. V dodatku h Grivčevemu predavanju je nastopil tudi dr. Julius Hadzsega, profesor teologije v semenišču v Užorodu. Oba predavatelja sta ob koncu prejela bučen aplavz, kakor pričuje vir. Zatem je profesor dr. Ni- kolaj Klimenko, ruski izseljenec v Parizu, z izbranimi besedami hvalil Grivčevo predavanje.168 Za Grivcem sta predavala tudi ugledna strokovnjaka Gleb Ver- chovskij in Michel d‘Herbigny.169 Grivec je največji mednarodni pečat zapustil s sodelovanjem na velehrad- skih kongresih, kjer je lahko svoje znanje delil s širšim krogom strokovne javno- sti. V posvetih s pomembnimi učenjaki in z navezovanjem mednarodnih znan- stvenih stikov, je v svet hkrati vedno znova ponesel tudi ime Teološke fakultete in Univerze v Ljubljani, kot smo videli zgoraj. Njegovo delo je bilo največji izkaz organiziranosti in ambicioznosti mlade Univerze. 3.2 Službe in odlikovanja Vse častne službe in odlikovanja na svetnem in cerkvenem področju, ki jih je bil Grivec deležen v teku svojega življenja, so predvsem plod njegove znan- stvene in verske dejavnosti doma in v tujini. V mnogih prejetih časteh lahko prepoznamo pomembnost Grivčeve osebnosti v širšem družbenem in kultur- nem prostoru. Grivec je učiteljsko delo na ljubljanski Teološki fakulteti opravljal od leta 1920. Njegovo vestno učiteljsko delovanje je bilo po nekaj letih potrjeno s po- višanjem položaja v uradniški državni službi, ki je vplivalo na višino Grivče- vih prejemkov in je hkrati pomenilo priznanje njegovemu dotedanjemu delu. Vladno ministrstvo za prosveto Kraljevine SHS je 27. avgusta 1925 po ukazu kralja Aleksandra izdalo odlok o imenovanju dr. Grivca za rednega profesorja osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti s pravicami uradnika 2. skupine 1. kategorije. Pred imenovanjem je bil redni profesor 3. skupine 1. kategorije.170 V (dalje: Janežič, Franc Grivec in ekumenizem)). Grivec sicer še vidi pomen ekumenizma v pravoslavnem pridruževanju katoliški Cerkvi, kar je danes preseženo, a vendar o vzhodnih kristjanih že tedaj govori z velikim spoštovanjem (Dolenc, Ekumenizem vrnitve, str. 921; 923). Vsekakor je Grivec s svojo držo pripravljal pot za »duhovni ekumenizem«, ki ga je utemeljil Drugi vatikanski cerkveni zbor. Zadnji koncil edinost razume v medsebojni obogatitvi in skupni molitvi, ne pa v uveljavljanju »latinskih« izrazov vernosti na račun vzhodnih (in drugih zunajkatoliških) izročil. 168 Kaspar, Velehrad, str. 27–28. 169 ATF, Programma. 170 ATF, Grivec France, Kraljevo imenovanje dr. Grivca za rednega profesorja 2. skupine 1. kategorije, 21. avgust 1925 [prepis]; ZAMU IV – 16, personalna mapa Grivec Franc, Ministarstvo prosvete Kraljevine SHS rektoratu univerziteta Ljubljana, 27. avgust 1925; Rektorat Univerze Kraljevine SHS v Ljubljani dr. Francu Grivcu, 3. september 1925. 66 Nik Trontelj domovini je za dotedanje znanstvene dosežke januarja 1928 prejel tudi kraljevo državno odlikovanje, red Svetega Save III. razreda.171 Grivec je z organizacijskim delom pustil velik pečat pri povezovanju slo- vanskih narodov, posebej pri spodbujanju stikov med Jugoslavijo in ČSR med obema vojnama. Bil je ustanovni član Jugoslovansko-češke lige, ki je prirejala razne prireditve in srečanja med državama,172 in član vseh slovanskih društev v Ljubljani.173 Za svoje delo za cerkveno zedinjenje in organizacijo velehradskih kongresov je v ČSR prejel več časti. Od češke vlade je leta 1936 prejel red Belega leva za zasluge za Češkoslovaško državo.174 V lastnoročnem dopisu ljubljanske- mu rektoratu piše, da je bil 13. maja 1929 imenovan za dopisnega člana za kul- turni odsek pri Slovanskem inštitutu v Pragi, ki je bil ustanovljen leta 1922.175 Leta 1948 je bil deležen velike časti, ko je bil slovesno proglašen za častnega doktorja Karlove univerze v Pragi.176 Tudi v Cerkvi je bil dr. Grivec večkrat deležen posebnih časti za svoje do- sežke na področju študija vzhodne teologije in novih ugotovitev o pomenu svetih bratov. Leta 1924 je za svoj učbenik Cerkev, v katerem je ob posebnem upoštevanju pravoslavne teologije predstavil celostni ekleziološki nauk, prejel pohvalno pismo papeža Pija XI. Cerkveno odlikovanje je prejel naslednje leto (1925), ko je papež Grivca zaradi zaslug pri organizaciji kongresa za vzhodne študije povzdignil v prelata.177 Tudi nadškofija v Olomucu je Grivcu izkazala zahvalo za sodelovanje pri velehradskih kongresih, ko ga je leta 1928 imenovala za pravega svetnika nadškofije.178 Katoliška Cerkev je Grivčeve znanstvene ugo- tovitve sprejela tudi v uradne cerkvene dokumente, ko je leta 1957 odobrila tri nova brevirska berila za god sv. Cirila in Metoda.179 Papež Janez XXIII. je slo- vanska blagovestnika ob koncu Grivčevega življenja proglasil za prva zavetni- ka ljubljanske nadškofije, kar je bila najvišja potrditev njegovih vseživljenjskih prizadevanj za širjenje cirilmetodijske ideje.180 Grivec ni mogel v polnosti do- živeti prenove drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je v središče svojega Gre za tri arhivske dokumente o Grivčevem imenovanju za rednega profesorja po kronološkem redu: imenovanje s strani kralja Aleksandra (21. 8. 1925), odlok Ministrstva prosvete rektoratu Univerze v Ljubljani (27. 8. 1925), odlok rektorata Univerze dr. Grivcu (3. 9. 1925). 171 ATF, Grivec France, Vpis podatkov v centr. uslužb. list, 3. december 1935. 172 Marjeta Keršič-Svetel, Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama (2. del), v: Zgodovinski časopis 49 (1995), št. 3, str. 431. 173 ZAMU IV – 16, personalna mapa Grivec Franc, Podatki o delu dr. Grivca, 3. september 1936. 174 ATF, Grivec France, Personalni list: Življenjepis, 15. marec 1947. 175 ZAMU IV – 16, personalna mapa Grivec Franc, Grivčevo sporočilo rektoratu o imenovanju za dopisnega člana Slovanskega inšti- tuta, 21. junij 1930. 176 Ambrožič, Franc Grivec in velehradski kongresi, str. 72. 177 Prav tam, str. 71; Škofijska kronika, v: Ljubljanski škofijski list (1925), št. 8, str. 94; Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 477. 178 Ambrožič, Franc Grivec in velehradski kongresi, str. 71–72; Škofijska kronika, v: Ljubljanski škofijski list (1928), št. 10, str. 127. 179 Janežič, Prispevek profesorja Grivca, str. 208. 180 Dolinar, Franc Grivec, str. 263. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 67 programa postavil delo za edinost kristjanov, a je s svojim dolgoletnim ekumen- skim prizadevanjem pomembno vplival na razvoj cerkvenega nauka. 4 SKLEP Franc Grivec tudi po več desetletjih časovne razdalje ostaja v zgodovini zapisan kot nesporni poznavalec vzhodne in cirilmetodijske teologije ter z nji- ma povezanega ekumenskega delovanja v prvi polovici 20. stoletja. Čeprav je bil njegov ekumenski nauk še povsem skladen z učenjem cerkvenega učiteljstva o vračanju ločenih bratov v katoliško Cerkev, moremo v njegovi iskreni drži naklonjenosti in ljubezni do (vzhodnih) kristjanov prepoznati preseganje pro- zelitske miselnosti in lahko Grivca že uvrščamo med utemeljitelje sodobnega (duhovnega) ekumenizma pri nas in v širšem prostoru.181 Polovico svojega življenja in dve tretjini svojega akademskega delovanja je preživel kot učitelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer se je izkazal tudi z organizacijskim in vodstvenim delom. Kot profesor je že v bogoslovju študente pripravljal na znanstveno delo, na Teološki fakulteti pa se je pri seminarju po- sebej posvečal znanstveni vzgoji slušateljev. Njegova predavanja pri nekaterih predmetih na fakulteti so bila namenjena slušateljem vseh fakultet na Univerzi, s čimer je zgodaj začenjal tudi pot interdisciplinarnega povezovanja različnih strok. Ves predan učiteljskemu poklicu je tudi kolege spodbujal k pisanju teo- loških priročnikov in želel, da bi v predavanja pri svojih predmetih vključevali teologijo vzhodne Cerkve.182 Teološko fakulteto je v treh mandatih vodil kot dekan, trikrat je bil prodekan; to pomeni, da je šest študijskih let med obema svetovnima vojnama – tj. v začetnem obdobju delovanja fakultete – deloval v njeni vodstveni upravi in tako ključno vplival na njeno pravno in pedagoško oblikovanje. Zaradi vodstvenih služb na fakulteti je bil hkrati član posameznih vodstvenih organov tudi na univerzi in je tako sooblikoval slovensko univerzi- tetno visoko šolstvo. Grivec se je odlikoval tudi z javnim delovanjem v domovini in tujini. Teo- logije ni nikoli zapiral v predavalnice, ampak je v njenem poslanstvu po vzoru cirilmetodijske ideje videl možnost sobivanja in politične stabilnosti. Kot vo- ditelj Bogoslovne akademije je organiziral javna teološka predavanja, sloven- sko javnost oskrboval z izdajo publikacij in člankov o krščanskem Vzhodu in cerkveni edinosti, organiziral shode za preučevanje vzhodnega krščanstva in je s svojo široko dejavnostjo Cerkvi na Slovenskem že zgodaj podelil ekumenski značaj. Njegova misel je odmevala tudi na mednarodni ravni, kjer je z rednimi predavanji na unionističnih kongresih navduševal tudi tuje teologe. Za svoje 181 Janežič, Franc Grivec in ekumenizem, str. 192. 182 Dolinar, Franc Grivec, str. 250, 261. 68 Nik Trontelj napore so se mu doma in posebej v tujini oddolžili z mnogimi častmi in ugle- dnimi službami. Grivec je s svojim bogatim akademskim delom veliko prispeval k promo- ciji mlade ljubljanske univerze, ki si lahko s pogledom v zgodovino tudi danes šteje v čast, da je imela že v prvem obdobju obstoja v svojem kadru domače- ga učenjaka mednarodne veljave. Dr. Grivec je s teološkim raziskovanjem in osebnim delovanjem, ki ga je vedno upodabljal po vzoru svetih bratov Cirila in Metoda, vse svoje napore namenjal za »mednarodno sporazumevanje v duhu krščanstva in človečanstva«.183 Teološka fakulteta in Univerza v Ljubljani ob sto- letnici svoje ustanovitve prof. Grivca ohranjata v hvaležnem spominu. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Katoličkog bogoslovnog fakulteta u Zagrebu (AKBF) AKBF, Spisi 1919, št. 135, Zapisnik sedme redovite sjednice prof. zbora, 14. junij 1919. Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani (ATF) ATF, fascikel 101 (Predavatelji A–G) [Grivec France], Uslužbenski list [Kakšne važnejše funkcije je opravljal v javni službi]. ATF, Grivec France, Uslužbenski list [Kvalifikacija]. ATF, Grivec France, Službenički list [Tok celokupne gradjanske državne službe]. ATF, Grivec France, Dekret prestolonaslednika o imenovanju dr. Grivca za rednega profe- sorja na teološki fakulteti v Zagrebu. ATF, Grivec France, Imenovanje dr. Grivca za rednega profesorja osnovnega bogoslovja na TEOF, 20. april 1920 [prepis iz leta 1950]. ATF, Grivec France, Vpis podatkov v centr. uslužb. list, 3. december 1935. ATF, Grivec France, Personalni list, Življenjepis, 15. marec 1947. ATF, Grivec France, Strokovna ocena, 23. marec 1950. ATF, Grivec France, Personalni list, Grivec /Josipov/ Dr. France, 15. 02. 1951. ATF, Grivec France, Personalni list, točka 6: Prejšnji poklic itd., 1951. ATF, fascikel 36 (Spisi 1919–1923), Red. prof. dr. Franc Grivec [poročilo], 18. junija 1920. ATF, fascikel 36 (Spisi 1919–1923), Ravnateljstvu bog. semenišča v Ljubljani, 21. decembra 1921. ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Programma, 31. julij–3. avgust 1924. ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Grivčev odgovor Velikemu županstvu Mariborske oblasti v Mariboru, 9. november 1927. ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Stroke in nastavniki na Teološki fakulteti, l. 1926–27. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Znanstveni spisi univ. prof. dr. F. Grivca, 27. 11. 1928. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo o predavanjih in seminarskih vajah v šolskem letu 1928/29, 26. junij 1929. ATF, fascikel 47 (Seznam predavanj 1952–1962), mapa Seznam predavanj 1953/54, Seznam predavanj za zimski/poletni semester 1953/54; mapa Seznam predavanj 1954/55, 183 Grivec, Ciril-Metodijska ideja, str. 58. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 69 Seznam predavanj za zimski/poletni semester 1954/55; mapa Seznam predavanj 1962/63, Seznam predavanj za zimski/poletni semester 1962/63. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1921, Collegium professorum. NŠAL, Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1938, Tvarina predelana iz primerjal- nega bogoslovja, 10. junij 1938. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) ZAMU IV – 16, personalna mapa Grivec Franc, Ministarstvo prosvete Kraljevine SHS rek- toratu univerziteta Ljubljana, 27. avgust 1925. ZAMU, Grivec Franc, Rektorat Univerze Kraljevine SHS v Ljubljani dr. Francu Grivcu, 3. september 1925. ZAMU, Grivec Franc, Grivčevo sporočilo rektoratu o imenovanju za dopisnega člana Slo- vanskega inštituta, 21. junij 1930. ZAMU, Grivec Franc, Podatki o delu dr. Grivca, 3. september 1936. ZAMU, Seznam predavanj na univerzi kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920–1929]. ZAMU, Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani [1929–1938]. Spletni viri Kaspar, Godfrey, D.J., The Fourth Reunion Congress at Velehrad, v: Woodstock Letters 54 (1925), št. 1, str. 23–35. http://cdm.slu.edu/cdm/compoundobject/collection/wood- stock/id/28984/rec/58 (pridobljeno: 28. december 2018). Časopisni viri Grivec, Franc, Davnost in pomen poljskega jezika, v: Dom in svet 16 (1903), št. 2, str. 119–122. Grivec, Franc, Strossmayer i Solovjev, Katolički list, 18. marec 1909, št. 11, str. 128–129. Škofijska kronika, v: Ljubljanski škofijski list (1916), št. 7, str. 84. Škofijska kronika, v: Ljubljanski škofijski list (1925), št. 8, str. 94. Škofijska kronika, v: Ljubljanski škofijski list (1928), št. 10, str. 127. Literatura Ambrožič, Matjaž, Franc Grivec in velehradski kongresi, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2003, str. 69–86. Benedik, Metod, Slovenska vernost na poti v moderni čas, v: Zgodovina Katoliške Cerkve (ur. Josef Lenzenweger et al.), Mohorjeva družba v Celju, Zbirka Teološki priročniki 15, Celje 1999, str. 536. Benedik, Metod, Franc Grivec – profesor, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mo- horjeva družba v Celju, Celje 2003, str. 7–25. Dekleva, Tatjana, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2008, str. 30–44. Dočkal, Kamilo, Fran Grivec, Istočno crkveno pitanje, Apostolat sv. Ćirila i Metodija, Za- greb, 1911, v: Bogoslovska smotra 2 (1911), št. 4, str. 394. Dolenc, Bogdan, Bogoslovni vestnik, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), št. 1-2, str. 143–145. 70 Nik Trontelj Dolenc, Bogdan, Dialog kot temeljna razsežnost Cerkve in teologije, v: Teologija na prelomu časov: Zbornik ob 80-letnici Teološke fakultete (ur. Janez Juhant), Družina, Ljubljana 2000, str. 57–63. Dolenc, Bogdan, »Ekumenizem vrnitve« v teologiji in bogoslužnih besedilih pred Drugim vatikanskim koncilom, v: Bogoslovni vestnik 78 (2018), št. 4, str. 915–926. Dolinar, France, Franc Grivec, v: Bogoslovni vestnik 53 (1993), št. 3, str. 247–264. Fajdiga, Vilko, V službi velikih idej, v: Bogoslovni vestnik 25 (1965), št. 1-2, str. 139–150. Grivec, Franc, Ciril–Metodijska ideja, v: Zbornik razprav Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Stanko Cajnkar), Teološka fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 47–58. Janežič, Stanko, Prispevek profesorja Grivca k poznavanju sv. Cirila in Metoda, v: Bogoslov- ni vestnik 45 (1985), št. 2, str. 206–210. Janežič, Stanko, Franc Grivec in ekumenizem, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2003, str. 185–194. Keršič-Svetel, Marjeta, Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama (2. del), v: Zgodo- vinski časopis 49 (1995), št. 3, str. 427–452. Kolar, Bogdan, Deseti jubilejni velehradski kongres, v: Bogoslovni vestnik 67 (2007), št. 3, str. 481–486. Kolar, Bogdan, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Lju- bljana 2009, str. 58–75. Kovačič, Lojze, Prispevek dr. Franca Grivca k razvoju ekleziologije v prvi polovici 20. stoletja [doktorska disertacija], Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1983. Kovačič, Lojze, Grivčeva bibliografija, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2003, str. 39–68. Miklavčič, Maks, in Marijan Smolik, Teološka fakulteta, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1969, str. 567–573. Mikuž, Metod, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 53–92. Ocvirk, Drago, in Bogdan Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), št. 1–2, str. 63–71. Osredkar, Mari Jože, Profesor dr. Lambert Ehrlich in osnovno bogoslovje. V: V zvestobi narodu in veri: Lambertu Ehrlichu ob 70-letnici smrti in Filipu Terčelju ob 120-letnici rojstva (ur. J. Juhant in M. Centa), Znanstvena knjižnica 43, Teološka fakulteta, Lju- bljana 2015, str. 116–126. Perko, Franc, Katedra za dialog, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), št. 1-2, str. 127–128. Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Ljubljana [s.n.] 1929. Smolik, Marijan, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: Bogoslovni vestnik 29 (1969), št. 3-4, str. 171–178. Škafar, Vinko, Grivec – poznavalec srbskega pravoslavja, v: Grivčev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba v Celju, Celje 2003, str. 213–230. Trontelj, Nik, in Mari Jože Osredkar, Sto let osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani, v: Bogoslovni vestnik 77 (2017), str. 369–381. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 71 POVZETEK Franca Grivca (1878–1963) uvrščamo med utemeljitelje ekumenskega gibanja na Slovenskem. Na mednarodni ravni sodi med vodilne katoliške ekleziologe in strokovnjake vzhodnega bogoslovja v prvi polovici 20. stoletja. S preučevanjem ži- vljenja in dela sv. Cirila in Metoda je spodbujal dialog z vzhodnimi Cerkvami ter s svojim prizadevanjem za obnovo edinosti med kristjani vplival na razvoj ekumen- ske misli tudi med katoličani v slovanskem in širšem evropskem ter svetovnem prostoru. V letih 1907–1947 je sodeloval pri organizaciji znanstvenih srečanj v Ve- lehradu, kjer je redno predaval o eklezioloških temah in cirilmetodijskih vpraša- njih. Mnoge znanstvene ugotovitve, ki jih je predstavil v velikem številu člankov in izdanih knjigah, so vplivale na katoliški ekumenski nauk. Najdaljše obdobje svojega akademskega delovanja je preživel na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je kot redni profesor in trikratni dekan v času med obema vojnama vplival na njen razvoj pod okriljem ljubljanske Univerze. Dr. Grivec je bil ob organizacijskem delu na Teološki fakulteti hkrati pogosto član vodstvenih organov na univerzi in je s svojim delom neposredno sooblikoval tudi mlado Univerzo v Ljubljani. KLJUČNE BESEDE: Franc Grivec (1878–1963), Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, ekleziologija, ekumenizem Summary FRANC GRIVEC – ECCLESIOLOGIST AND TEACHER AT THE FACULTY OF THEOLOGY UL Franc Grivec (1878–1963) is assigned among the founders of the ecumenical movement in Slovenia. On the international level, he belongs among the leading Catholic ecclesiologists and experts of the eastern theology in the first half of the 20th century. Through the study of life and work of St Cyril and Methodius he en- couraged the dialogue with eastern Churches and with his efforts for the restora- tion of unity among Christians also influenced the development of ecumenical thought among Christians in the Slovenian and wider European as well as world- wide territories. During 1907–1947, he participated in the organisation of scientific meetings in Velehrad, where he regularly lectured on ecclesiological topics and Cyril-Methodius questions. Many of his scientific findings he presented in a great number of articles and published books influenced the Catholic ecumenical doc- trine. He spent the longest period of his academic endeavours at the Faculty of Theology in Ljubljana, where as a full professor and three-time dean in the time between the two wars he influenced its development under the wing of the Univer- sity of Ljubljana. In addition to his organisational work at the Faculty of Theology, Grivec was also frequently a member of executive authorities of the University and thus directly co-created the young University of Ljubljana with his work. KEYWORDS: Franc Grivec (1878–1963), University of Ljubljana, Faculty of The- ology, ecclesiology, ecumenism 72 Nik Trontelj PRILOGE Sl. 1: Dr. Grivec je bil s strani prestolonaslednika 20. aprila 1920 uradno imenovan za rednega profesorja osnovnega bogoslovja na Teološki fakulteti (ATF, fasc. 101 (Predavatelji A–G) [Grivec France], Imenovanje dr. Grivca za rednega profesorja osnovnega bogoslovja na TEOF, 20. april 1920 [prepis iz leta 1950]). Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na teološki fakulteti UL 73 Sl. 2: Dr. Grivec je imel leta 1924 v Velehradu uvodno predavanje o ekleziološkem nauku pravoslavne Cerkve (ATF, fasc. 37 (Spisi 1924–1927), Programma, 31. julij – 3. avgust 1924). 74 Nik Trontelj FRANC KSAVER LUKMAN (1880–1958) profesor dogmatike in dogemske zgodovine dekan Teološke fakultete (1923/24, 1929/30, 1935/36, 1942/43, 1943/44) rektor Univerze v Ljubljani (1926/27) Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 77 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Lukman F. K.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Julijana Visočnik dr. znanosti, docentka, višja arhivistka Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI – 1000 Ljubljana e-naslov: julijana.visocnik@rkc.si FRANC KSAVER LUKMAN – PROFESOR, DEKAN, REKTOR, UREDNIK 1 UVOD Leta 2017 je Matic Lesjak zagovarjal magistrsko nalogo o profesorju Luk- manu v slovenski kulturni zgodovini,184 v kateri se je razmeroma detajlno ukvarjal z življenjem in delom tega znamenitega profesorja. Zahvaljujoč temu delu danes ne moremo več trditi, da o omenjenem gospodu ni izčrpnejših bi- ografskih zapisov, saj se je kolega Lesjak potrudil in poglobil v svojo temo ter o profesorju Lukmanu zbral veliko podatkov. Pred avtorico je bila tako dokaj nehvaležna naloga, da bi profesorja Lukmana, ki ga je do sedaj kot klasična filo- loginja poznala predvsem kot prevajalca Hieronimovih pisem in drugih patri- stičnih avtorjev in del, predstavila v še kakšni novi luči ali da bi v pisan mozaik njegovega delovanja in prizadevanja dodala še kak košček, ki bi podobo naredil še bolj polno, barvitejšo in popolnejšo. Realizacija zgornjega vodila pri pripravi prispevka pa se najprej kaže v tem, da so osnovni življenjski podatki profesorja Lukmana navedeni le na kratko v želji,185 da se ne bomo preveč ustavljali ob osnovnih biografskih podatkih, tem- več bomo poskusili kaj več povedati o Lukmanu kot profesorju, o Lukmanu kot 184 Matic Lesjak, Franc Ksaver Lukman v slovenski kulturni zgodovini (magistrsko delo), Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubl- jana 2017 (dalje: Lesjak, Lukman). 185 Obširneje se je o njih mogoče poučiti prav pri Lesjaku s pripadajočo literaturo; glej predvsem Mateja Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘ in njegov urednik dr. Franc Ksaver Lukman, v: Studia Historica Slovenica 7, Maribor 2007, str. 909–928 (dalje: Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘) in Mateja Matjašič Friš, Franc Ksaver Lukman, v: Nova Slovenska biografija. Življenja in dela IV. Biografske in bibliografske študije 3. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2009, str. 127–140 (dalje: Matjašič Friš, Luk- man; Avguštin Lah, Lukman – patrolog in zgodovinar, v: 130 let visokega šolstva v Mariboru, Mohorjeva družba, Maribor – Celje 1991, str. 127–132 (dalje: Lah, Lukman – patrolog in zgodovinar); Milan Grošelj, Franc Ksav. Lukman, v: Letopis SAZU 9 (1958), 1959, str. 78–81, kjer je prvič zbrana tudi Lukmanova bibliografija, ki jo potem še enkrat zbere in objavi Drago Samec. Glej: Drago Samec, Bibliografija Franca Ksaverja Lukmana, v: Karel Natek (ur.), Franc Ksaver Lukman (24. XI. 1880-12. VI. 1958), Krajevna skupnost, Tabor 1994, str. 15–47 (dalje: Samec, Bibliografija); osnovni podatki o življenju in predvsem delu so v SBL I, str. 685 (geslo Lukman Franc Ksaver): https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi336060/ (pridobljeno: 23. januar 2019). 78 Julijana Visočnik dekanu Teološke fakultete in o Lukmanu kot rektorju Univerze v Ljubljani, o njem kot znanstveniku in uredniku. Že dejstvo, da je dekansko službo opravljal kar petkrat govori v prid njegovemu vestnemu, umirjenemu in nekonfliktnemu delovanju, še posebej če vzamemo v obzir, da je bil dekan kar dvakrat v času nemirnih let druge svetovne vojne. 2 ZGODNJA LETA Franc Ksaver Lukman, ki se je rodil 24. novembra 1880 v Lokah (župnija Sv. Jurij ob Taboru), je bil prvi otrok očeta Franca Lukmana in mame Roze Hri- bovšek.186 Na mladega Franca je gotovo vplival mamin brat Karel Hribovšek, duhovnik, ki je bil tudi njegov krstni boter. Več o njegovi vlogi in vplivu na nečaka lahko preberemo pri Matjašič Friševi.187 Boter je namreč postal visok cerkveni dostojanstvenik, papežev hišni pre- lat in stolni prošt lavantinske škofije, obenem pa je bil Lukmanov svetovalec in zavetnik vse do smrti leta 1916. Gotovo lahko pritrdimo Matjašič Friševi, da je bil Karel Hribovšek Lukmanu tudi velik vzornik.188 Za Francem so se rodili še trije otroci, en brat in dve sestri: Karol leta 1884, Zofija 1887 in Marija 1892. Leta 1887 (1. oktobra) je Lukman začel obiskovati splošno ljudsko šolo v Sv. Juriju ob Taboru, kar je trajalo do 13. julija 1891. Že kar kmalu je zapustil domače kraje in že istega leta odšel na šolanje v Maribor, na klasično gimnazijo, ki jo je začel 1. oktobra 1891. V Mariboru je bival v dijaškem semenišču s strogim internatskim urnikom, a je bil v primerjavi z drugimi se- meniščniki verjetno vsaj malo na boljšem, saj je bil ravnatelj t. i. bogoslovnice njegov stric in boter, takrat že stolni kanonik, Karel Hribovšek.189 Od tega leta naprej se je domov vračal le redko, samo za velike praznike in med poletnimi počitnicami.190 Zdi pa se, da so mu domači logi za vedno ostali pri srcu, saj se je tja vse življenje rad vračal, obiskoval sorodnike in ob praznikih pomagal v rodni župniji.191 Lukman se je kot dijak izredno izkazal, bil je namreč edini v svoji genera- ciji, ki je bil vseh osem let odličnjak. Prav tako se je udejstvoval na različnih po- dročjih: stenografski krožek, tekmovanje iz hitropisa, tekmovanje iz zgodovine in zemljepisa štajerske dežele, poskušal se je tudi kot pesnik in se potegoval za Schillerjevo nagrado, v zadnjih dveh letih pa se je začel v šoli Filharmoničnega 186 Krščen je bil naslednji dan, torej 25. novembra 1880 v župnijski cerkvi sv. Jurija. V: NŠAM, RMK Sv. Jurij ob Taboru, 1860–1893, str. 167. 187 Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘, str. 920. 188 Matjašič Friš, Lukman, str. 127. 189 Prav tam. 190 Matjašič Friš, Lukman, str. 128; Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘, str. 920. 191 Prim. Lesjak, Lukman, str. 6. Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 79 društva zelo resno ukvarjati tudi z glasbo.192 Potem ko je vse razrede gimnazije končal z odliko, je s prav takšnim uspehom tudi maturiral, kmalu za tem pa za- prosil za vstop v bogoslovno semenišče.193 Takratni škof ordinarij Mihael Napo- tnik mu je kmalu odgovoril, da je sprejet med gojence v bogoslovno semenišče lavantinske škofije in da se naj 1. oktobra 1899 prijavi prečastitemu semeniške- mu ravnatelju s tem odlokom (glej sl. 3).194 Že 25. avgusta pa še sveži maturant prejme nov dopis škofa, v katerem mu ta sporoča, da je na njegovo prošnjo sprejet v kolegij Germanicum et Hungari- cum (Germanik) v Rimu (NŠAL 119),195 kamor ga je spremljal boter, prelat Karel Hribovšek.196 3 BOGOSLOVEC / ŠTUDENT V RIMU Na željo svojega škofa je Lukman v Rimu pričel s študijem na Gregoriani, papeški univerzi, ki jo tudi od samega začetka vodijo jezuiti in študentom nudi celovit teološki študij. Po končanem študiju filozofije, iz katere je Lukman dok- toriral 9. julija 1902, je sledil še 4-letni študij teologije. Središče je bila dogmati- ka, ki se jo je študiralo po dve uri na dan, dopoldne in popoldne, pri dveh različ- nih predavateljih. Poleg teologije se je prvo in drugo leto študiralo še moralno teologijo, cerkveno pravo, zgodovino Cerkve in hebrejščino, tretje in četrto leto pa eksegeze, krščansko arheologijo ter orientalske jezike kot proste predmete (38). Po spodbudi patrologov: profesorja Viktorja Schweitzerja in Theodorja Schermana se je Lukman pričel poglabljati v starokrščansko literaturo, kar ga je neizbrisno zaznamovalo. Po šestih letih priprave na oznanjevanje evangelija je bil dr. Franc Ksaver Lukman v »svetem mestu« 29. oktobra 1905 v rimski cerkvi Il Gesù posvečen v duhovnika.197 Lukman je naslednje leto, 5. julija 1906, študij v Rimu zaključil še z drugim doktoratom iz teologije. Doktorat, ki ga je naredil v Rimu, ni bil pravno veljav- no priznan v avstro-ogrskih deželah, zato je po vrnitvi iz Rima, leta »1908 na te- ološki fakulteti v Gradcu nostrificiral doktorat iz teologije s posebno dizertacijo Die Hielsbedeutung Christi nach den giechischen Apologeten des II. Jahrhunderts (v skrajšani obliki z naslovom Nauk grških apologetov II. stoletja o Jezusu kot zveličarju).« Poleg doktorata je v Gradcu opravil še rigoroz iz cerkvene zgo- dovine in cerkvenega prava in istočasno »na graški filozofski fakulteti študiral 192 Prim. Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘, str. 920, 922; Jan Šedivý, Iz zgodovine mariborske klasične gimnazije I, v: ČZN: Nova vrsta, Maribor 1966, str. 113–115; Lukmana kot glasbenika lepo predstavi Edo Škulj, Franc Ksaver Lukman (1880–1958), v: Cerkveni glasbenik 73, 1980, str. 117–119. 193 Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘, str. 920. 194 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 26. julija 1899. 195 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 25. avgusta 1899. 196 Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘, str. 922. 197 O tem dogodku je poročala tudi domača župnijska kronika. V: ŽA Sv. Jurij ob Taboru, Župnijska kronika II., 29. 10. 1905. 80 Julijana Visočnik klasične jezike, da bi izpopolnil znanje za preučevanje in prevajanje spisov cer- kvenih očetov iz prvih stoletij krščanstva, za katere se je navdušil že v Rimu.«198 Seznam predmetov, ki jih je poslušal v Gradcu, nam omogoči globlji vpo- gled v tematiko, ki jo je še dodatno izpopolnjeval: Osnove grške in rimske kro- nologije, Logika, Nemška filozofija po Kantu, Zgodovina grške književnosti, Primerjalna slovnica latinskega jezika, Historični seminar: izbrana poglavja iz starokrščanske književnosti,199 ter Zgodovina etike, Zgodovina grške književno- sti II, Branje in razlaga latinskih napisov …200 Kljub intenzivnemu posvečanju študiju je Lukman v Rimu našel čas za obštudijske dejavnosti, ki pa so bile vendarle znanstveno obarvane. Od leta 1889 je namreč v Germaniku obstajala Hrvaško-slovenska akademija sv. Cirila in Metoda, kjer so slovanski gojenci v maternem jeziku razpravljali o filozofskih in teoloških temah. Tudi Lukman je bil vključen v to akademijo že od prvega letnika naprej, pri čemer je pri dejavnostih akademije tudi zelo aktivno sode- loval: pripravljal je referate, opravljal funkcijo tajnika in predsednika, dvignil raven debatnih srečanj itd.201 Lukman se je poleti l. 1906 vrnil v domovino in s 1. septembrom, po dekre- tu škofa Napotnika, v Slovenski Bistrici pričel s prvo dušnopastirsko službo kot drugi kaplan in šolski katehet. 4 PROFESOR 4.1 Profesor v Mariboru Po dveh letih se je 16. septembra 1908 za daljše obdobje (10 let) zopet pre- selil v škofijsko mesto Maribor, kjer je bil na bogoslovni šoli do leta 1919 profe- sor moralne teologije. Prvo leto kot provizorični profesor, s 1. oktobrom 1909 pa kot redni profesor mariborskega bogoslovja. Istočasno je začel poučevati ve- rouk v več razredih ljudske in meščanske šole šolskih sester, od 1915 do 1919 pa na mariborskem ženskem učiteljišču šolskih sester, kjer je v njihovi materni hiši tudi redno pomagal pri bogoslužju in raznih slovesnostih. Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru ga v obdobju med letoma 1911 in 1919 omenja pogosto, še posebej za čas 1. svetovne vojne.202 Lukman je namreč tisti, ki pri njih daruje svete maše, vodi različne slovesnosti, opravi 198 Prim. Lesjak, Lukman, str. 13–14; Matjašič Friš, Lukman, str. 129–130; Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘, str. 923. 199 Seznam predmetov v zimskem semestru 1907/1908. V: Archiv der Universität Graz (UAG), Nationale, Philosophische Fakultät, 1907/1908, Zl. Nr. 61., Dr. Lukman Franz Ksaver). 200 Seznam predmetov v poletnem semestru 1908. V: Archiv der Universität Graz (UAG), Nationale, Philosophische Fakultät, 1907/1908, Zl. Nr. 152, Dr. Lukman Franz Ksaver). 201 Prim. Lesjak, Lukman, str. 12. 202 Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864–1941, Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, Mariborska provinca, Ljubljana 2007, str. 215–351 (dalje: Kronika). Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 81 blagoslove, pogrebe in rekvieme za umrlimi sestrami. Med navajanjem dejstev se je sestram zapisalo tudi, kako, na kak način je prečastiti Lukman (kot ga po- gosto naslavljajo) opravljal svoje delo: slovesno, pobožno in vestno. Naklonje- nost sester do Franca Ks. Lukmana je še posebej očitna, ko pride dan slovesa. 8. januarja 1919 je namreč iz Ljubljane prišel telegram za prečastitega Lukmana z vsebino, da naj takoj nastopi službo kot referent. Poslal mu ga je minister Verstovšek.203 Vsebina je sestre prizadela, samega Lukmana pa pretresla, da se sploh ni mogel umiriti. Sicer sta se z Verstovškom o tem že pogovarjala, a je Lukman privolil v premestitev v Ljubljano enkrat po veliki noči. Naslednjega dne se je Lukman v telovadnici poslovil od sester in učenk. Po zapisu v kroniki sodeč, je bilo slovo ganljivo: »... Od sester se je poslovil, ko je posebno učiteljicam izrekel zahvalo za enotno sodelovanje v šoli. Sestre so jokale, dekleta so jokala, tudi on se ni mogel več obvladati in je jokal z njimi. … preč. gospod dr. Lukman je v naši hiši deloval čez 15 let. Prvih deset let je kot splošno priljubljen in spoštovan katehet učil verouk v ljudski šoli in neutrudno delal za zveličanje mladine. Z začetkom svetovne vojne se je za duše vneti gospod doktor velikodušno ponudil namesto preč. gospoda Kocipra prevzeti veroučne ure v pripravnici in meščanski šoli in je imel tu verouk do dneva svoje premestitve v Ljublja- no. Bil je naš nedeljski in praznični pridigar, mašnik vsak dan in je tudi ob sobotah in nedeljah največkrat imel sv. blagoslov. Njegovim prizadevanjem se imamo zahvaliti, da je bila pri nas priklicana v življenje Marijina kon- gregacija. … Vendar se ni odlikoval le kot profesor verouka, temveč nam je bil vedno in povsod pripravljen za pomoč v svetu in dejanju, lahko ga s polno pravico imenujemo poosebljena gorečnost za duše, poosebljena prija- znost, ponižnost in skromnost. Vsak je vedel, da ne bo naletel na odklonitev prošnje, če se obrne na preč. gospoda doktorja; vsako prošnjo je uslišal z največjim veseljem in ljubeznijo, da, pogosto jo je s svojimi ponudbami pre- hitel. Najbolj razločno pa je preč. gospod doktor pokazal svoje plemenito, zlato srce kot naš bolnišnični dušni pastir, k službi katerega se je prav tako ponudil prostovoljno. Koliko uslug ljubezni je izkazal bolnim in ranjenim vojakom, je znano le Vsevednemu. V prvih dveh letih je ob nedeljah in pra- znikih v bolnišnici pridigal v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku, imel peto mašo in potem običajno spovedoval bolne in ranjene. Koliko be- sed tolažbe in sočutja, koliko besed vere, zaupanja in ljubezni je iz njegovega pobožnega srca privrelo v žalostna, obupana srca vojakov, ki so ga cenili in ljubili kot svojega velikega dobrotnika in duhovnega očeta. …«204 203 Za Verstovška in njegovo kulturno-politično vlogo glej prispevke v: ČZN 31 (66) 1995, št. 2. 204 Kronika, str. 349–351 (9. januar 1919). 82 Julijana Visočnik Že iz zgornjega opisa je razvidno Lukmanovo delovanje v času 1. svetovne vojne; bil je namreč tudi vojaški subsidiar. Na Dunaj je poslal kratko poročilo, v katerem je popisal dušno oskrbo bolnih in ranjenih v rezervni bolnišnici št. 3 v Mariboru avgusta 1917.205 Poročilo, ki ga je Lukman poslal na dunajski Apo- stolski vojaški vikariat, vsebuje tabelo z enajstimi opravljenimi svetimi mašami ter podatke o času in kraju maševanja ter jezik (vedno slovensko in nemško) in tematiko pridige: o moškem ponosu in ponižnosti, o primerni uporabi jezika, prilika o usmiljenem Samarijanu.206 4.2 Profesor v Ljubljani Kot lahko beremo v zgoraj omenjeni Kroniki207 je Lukman Maribor zapu- stil 13. januarja 1919, da bi naslednji dan, torej 14. 1. nastopil svojo novo službo: referent za uk in bogočastje (oz. referent za verske zadeve). Tekom leta 1919 so potekale priprave na ustanovitev Univerze v Ljubljani, Teološka fakulteta se je v te priprave aktivno vključila, predvsem pa je bilo po- trebno zagotoviti primeren učiteljski kader. Lukman je bil namreč eden izmed tistih profesorjev, ki ga je nova Teološka fakulteta v Ljubljani pritegnila za pro- fesorja dogmatike in dogemske zgodovine.208 Kot kažejo dopisi med Ljubljano in Mariborom med 12. in 18. septembrom 1919 pa lavantinski škof Mihael Na- potnik ni bil pretirano navdušen, da se bo moral ločiti od dveh pomembnih iz- obraženih duhovnikov svoje škofije (poleg Lukmana je Ljubljana zaprosila še za Matijo Slaviča). Pravi namreč, da je trenutno že tako ali tako situacija taka, da je manko duhovnikov velik, poleg tega sta bila oba izobražena za teološko učilišče lavantinske škofije. Škof zaključi, da pa zaradi tega, ker se zaveda pomembno- sti Teološke fakultete v Ljubljani, bodo obema dostavljene litterae testimoniales cum licentia, da lahko nastopita ponujeni jima mesti.209 Že 19. septembra 1919 na prvi seji začasnega sveta Teološke fakultete so bili tako predlagani profesorji za vse stolice, med drugim tudi dr. Franc Ks. Lukman, ki je bil imenovan za zgodovino dogem. Do konca prvega študijskega leta je bil Lukman že redni profesor.210 205 Lesjak, Lukman, str. 14–15; Miha Šimac, Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delovanje duhovnikov, v: Acta ecclesiastica Sloveniae 37, 2015, str. 132 (dalje: Šimac, Oris vpliva prve svetovne vojne). 206 Lesjak, Lukman, str. 14–15; Šimac, Oris vpliva prve svetovne vojne, str. 157. 207 Kronika, str. 349–351. 208 Metod Benedik, Teološki študij na Slovenskem do 1919, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Teološka fakul- teta, Ljubljana 2009, str. 53–54. 209 NŠAM, Škofijska pisarna, f. 27/8: dopis v zvezi z odhodom Lukmana v Ljubljano na Teološko fakulteto. 210 Jože Ciperle, Univerzitetni teološki študij skozi stoletja in ustanovitev teološke fakultete Univerze v Ljubljani, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Teološka fakulteta, Ljubljana 2009, str. 33; Bogdan Kolar, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana 2009, str. 60–61 (dalje: Kolar, Delovanje Teološke fakultete). Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 83 27. januarja 1920 je bil Lukman izvoljen za izrednega profesorja, z nasle- dnjim letom (27. junija 1921) je kot redni univerzitetni profesor nadaljeval s predavanji omenjenih predmetov, od leta 1923, »po imenovanju J. Srebrniča za škofa« na Krku, pa je pričel predavati še starokrščansko slovstvo, ali patrologijo, za katero se je navdušil že med študijem v Rimu in jo je študiral tudi še v Gradcu po vrnitvi iz Rima.211 Lukman je kot predavatelj deloval na Teološki fakulteti od leta 1920 pa ne samo do leta 1952, pač pa vse do zadnje zime pred smrtjo leta 1958, kar že samo po sebi govori o njegovi predanosti pedagoškemu poklicu.212 Zelo pozitivne be- sede pa je Lukmanu kot profesorju namenil tudi njegov študent Marijan Smo- lik: »Vedno urejeni gospod profesor mirnega in do vsakega skrajno plemenitega vedenja je v mladih teologih nujno zbujal spoštovanje in tiho željo, da bi mu kdaj postali podobni.«213 Po kratki bolezni je Franc Ks. Lukman umrl 12. junija 1958; pokopali so ga v Ljubljani, mašo zadušnico pa je daroval ljubljanski škof Anton Vovk, ki se je pokojniku poklonil z zelo izpovednim govorom.214 Podobno je na žalni seji fa- kultete storil takratni dekan fakultete Stanko Cajnkar, ki je začrtal Lukmanovo življenjsko in poklicno pot, zbral glavnino njegovih del in lepo zaokrožil podo- bo Lukmana z mislijo: »… učen in vendarle čudovito preprost, poln znanja, a še poln dobrohotnosti in vneme za svoje majhne in velike šolarje in študente.«215 5 DEKAN TEOLOŠKE FAKULTETE V LJUBLJANI Lukman je bil od ustanovitve univerze do konca druge svetovne vojne kar petkrat dekan Teološke fakultete: 1923/24, 1929/30, 1935/36, 1942/43 in 1943/44.216 Arhiv Teološke fakultete omogoča vsaj bežen vpogled v Lukmanovo delovanje kot dekana te fakultete. Njegova »personalna mapa« sicer ni pretirano bogata, saj nam predvsem še enkrat prikaže njegovo kariero: začenši z maturo in matu- ritetnim spričevalom, nato obe doktorski diplomi ter imenovanja: za provizo- ričnega profesorja in rednega profesorja moralne teologije v Mariboru, ter obe imenovanji v Ljubljani, torej za izrednega (1920) in rednega profesorja (1921).217 Pregled spisov Teološke fakultete za leta, ko je bil Lukman dekan, pa nam vsaj posredno odstre pogled na Lukmana kot profesorja in dekana. Kot na vseh že omenjenih področjih svojega delovanja se tudi tukaj izkaže kot izredno dela- 211 Lesjak, Lukman, str. 16; Lah, Lukman – patrolog in zgodovinar, str. 127. 212 Lesjak, Lukman, str. 10. 213 Marijan Smolik, Franc Ksaver Lukman, v: Franc Ksaver Lukman (24. XI. 1880 -12. VI. 1958) (ur. Karel Natek), Krajevna skupnost, Tabor 1994, str. 11. 214 Anton Vovk, Francu Ks. Dr. Vovku, v: Spominski zbornik Teološke fakultete 1958, str. 12–14. 215 Stanko Cajnkar, Ob smrti profesorja dr. Franca Lukmana, v: Spominski zbornik Teološke fakultete 1958, str. 15–30. 216 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 70. 217 ATF, Predavatelji H–O, šk. 102. 84 Julijana Visočnik ven, skrben in pedanten. Posli, za katere skrbi kot dekan: posredovanje med fakulteto in univerzo, kakor tudi med profesorji in univerzo teče brez zapletov. Lukman kot dekan jih obvešča o novostih, vabi na sestanke, na njih naslavlja prošnje in zahteve po letnih poročilih, službenih listih in podobno. Vsakokrat pa se mora ukvarjati tudi s financami, ki so bile namenjene Teološki fakulteti, plačami profesorjev in njihovimi napredovanji.218 Le dve leti za tem, ko je Lukman postal redni profesor na Teološki fakul- teti, je prvič v študijskem letu 1923/24 prevzel funkcijo dekana. V tem mandatu je bilo kar pet zagovorov doktorskih disertacij in spet so štirje teologi dobili svetosavske nagrade.219 13. oktobra 1923 se je odvila protestna skupščina ljubljan- skih akademikov, katero je sklical meddruštveni odbor strokovnih društev za- radi nameravane ukinitve Teološke in Medicinske fakultete. Med drugimi sta na zborovanju poročala tudi dekana dr. Šerko in dr. Lukman o dosedanjem delovanju obeh fakultet kakor tudi o stroških, ki jih je imela država z obema fakultetama. Lukman je navajal uspešno dosedanje znanstveno delo Teološke fakultete, ki je kljub materialnim težavam, s katerimi se je morala boriti, dosegla že lepe uspehe.220 V študijskem letu 1929/30, ko je bil Lukman drugič dekan Teološke fa- kultete v Ljubljani, so se na političnem parketu začele razprave o novem zako- nu o univerzah, ki je v osnutku predvideval obstoj ene same katoliške teološke fakultete za vso Jugoslavijo (Zagreb). Vodstvo ljubljanske univerze kakor tudi Teološka fakulteta v Ljubljani je morala učinkovito odreagirati. Na pogajanja v Beograd je odšla delegacija,221 v kateri je bil prav prof. Lukman, ki je bil takrat tudi predsednik društva univerzitetnih profesorjev. Dekan se je gotovo anga- žiral tudi pri pripravi spomenice na to perečo tematiko, ki so jo naslovili na vodstvo univerze.222 V akademskem letu 1929/30 pa so pod dekanom Lukma- nom spet uvedli javna predavanja Bogoslovne akademije, kjer je bil Lukman od prihoda v Ljubljano tudi aktiven član.223 Funkcijo dekana je Lukman opravljal spet v študijskem letu 1935/36, ko je novembra 1935 fakulteta z liturgijo in akademijo proslavila »dan krščanskega vzhoda«.224 218 Prim. ATF, Spisi, šk. 36, 37, 39, 41, 43. 219 Smolik, Kronika, str. 171. 220 Glas Akademikov, v: Slovenec, št. 233, 14. oktober 1923, str. 2 (za pomoč pri zbiranju časopisnih virov in druge napotke glede uporabnega gradiva se na tem mestu zahvaljujem dr. Mihi Šimcu). 221 Deputacija ljubljanske univerze v Belgradu, v: Slovenec, št. 252, 5. november 1929, str. 2. Deputacija ljublj. univerze pri kralju, v: Slovenec, št. 253, 6. november 1929, str. 1. 222 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 62; Smolik, Kronika, str. 173. 223 Marijan Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, v: Bogoslovni vestnik (BV) 29, 1969, str. 171–202 (dalje: Smolik, Kronika). 224 Lesjak, Lukman, str. 19. Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 85 Marca 1936 so na seji sveta pod dekanom Lukmanom govorili o novem semeniškem poslopju (za Bežigradom).225 Ideja škofa Rožmana je dozorela na slovenskem evharističnem kongresu l. 1935, da bi se v t. i. Baragovo semenišče preselila tudi Teološka fakulteta. V novem poslopju, sezidanem po načrtih ar- hitekta Jožeta Plečnika, bi bilo fakulteti namenjenih šest predavalnic, sobe za seminarje in upravo ter sodobno urejeni prostori za knjižnico.226 Zdi se, da ni naključje, da sta bila prav Lukmanu kar dva dekanska man- data podeljena v občutljivem obdobju druge svetovne vojne. Preudaren, moder, nekonflikten227 in delaven mož je najverjetneje še najlažje krmaril med vsemi čermi tistega časa. V študijskem letu 1942/43 je kljub vojnim razmeram Teo- loška fakulteta prvič dobila svojo lastno opremo za predavalnice (prej je imela vse na posodo od semenišča). Lukman je bil še zadnjič dekan v študijskem letu 1943/44, ko so bile posledice vojnega stanja vidne in očitne že prav povsod. Teološka fakulteta in njeni slušatelji niso bili prav nobena izjema. Predavanja so se uradno zaključila že na začetku decembra 1943, kakor je naročil general Rupnik. Nekaj predavalnic je zasedla vojska, le nekaj predavalnic je bilo ogre- vanih za študente, ki so opravljali izpite. Pri Smoliku pa lahko preberemo tudi to, da so predavanja kljub prepovedi ilegalno uredili v semenišču, pri čemer sta se izkazala škofija, gotovo pa tudi dekan Lukman.228 V Nadrahovi kroniki preberemo tudi notico o precej obskurnem prepiru (posebno če ga postavimo v zgodovinski kontekst časa), ki je v semenišču potekal več kot mesec dni (od konca januarja do začetka marca), s katerim se je moral ukvarjati tudi dekan Lukman. Do prepira je očitno prišlo, ker so v semenišču nekateri želeli vpeljati nov hišni red, namreč vsakdanji sprehod bogoslovcev bi naj prestavili na čas takoj po kosilu, da bi imeli potem več časa za učenje. Nadrah poroča, da je ta red želel uvesti takratni spiritual, ki je s tem predlogom šel ne samo do dekana Lukmana, pač pa celo do škofa.229 6 REKTOR UNIVERZE V LJUBLJANI Že leta 1926, torej samo sedem let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani, je bil Lukman na seji univerzitetnega sveta 31. maja izvoljen za osmega rek- torja. Še kot relativno mlad profesor je torej zasedel najvišjo funkcijo znotraj 225 Smolik, Kronika, str. 174. 226 Matjaž Ambrožič, Vzgoja in izobraževanje škofijskih duhovnikov, v: Ljubljanska škofija: 550 let (ur. France M. Dolinar), Nadškofija, Ljubljana 2011, str. 255. 227 Potrditev tega najdemo tudi v dejstvu, da so bogoslovci, zajeti na Turjaku, na zaslišanjih poudarjali, da sta jim generalni vikar in vodja semenišča Ignacij Nadrah in Franc Lukman zabičala, da se ne smejo vmešavati v politiko. Prim. Matjaž Ambrožič, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2010, str. 17 (dalje: Ambrožič, Spomini in semeniška kronika). 228 Prim. Smolik, Kronika, str. 176. 229 Ambrožič, Spomini in semeniška kronika, str. 188. 86 Julijana Visočnik univerzitetne hierarhije.230 Z rektorji Univerze v Ljubljani se je podrobneje ukvarjal Jože Ciperle, ki je dolga leta tudi skrbel za arhiv Univerze v Ljubljani in je gradivo omenjenega arhiva tudi zelo dobro poznal. Osmega rektorja lju- bljanske univerze je na kratko predstavil, predvsem na osnovi zapisnikov sej, na osnovi katerih je razmeroma mirno akademsko leto 1926/27 razdelil na tri sklope. V času Lukmanovega mandata so se namreč ukvarjali z osnutkom usta- novne listine Turnerjeve ustanove,231 ki je bila sicer ustanovljena že v času prej- šnjega rektorja (Leonida Pitamica). V Lukmanovem mandatu je Univerzitetni svet razpravljal »o raznih mo- žnostih glede stavbišča (Šempetrska vojašnica, Cekinov grad) in kredita za novo stavbo univerze.« Znotraj rednega tekočega delovanja pa je Lukman od- ločal »o podaljšanju inskripcij v izrednih primerih, nabavi opreme za univerzi- tetne inštitute, disciplinskih ukrepih v primeru ‘popačenja indeksov’, pa tudi o sodelovanju rektorja v častnem odboru za postavitev spomenika kralju Petru v Ljubljani«,232 ki je bil po nasvetu Plečnika postavljen pred mestno hišo, toda šele štiri leta pozneje, leta 1931.233 Rektor Lukman pa se je moral intenzivno ukvarjati tudi s proračunom Univerze, kar je mogoče zaslediti v takratnem časopisju. Konec leta 1926 so se namreč vodilni krogi Univerze zanimali za proračun za naslednje študijsko leto. Centralna vlada, ki drugače priznava naravnost vzorno poslovanje in znanstve- no napredovanje Univerze v Ljubljani, pa se v tej zvezi obnaša prav mačehovsko in za naslednje leto obljublja »redukcijo učnih sil«, zato se je v naslednjih dneh rektor univerze dr. Lukman nameraval odpraviti v Beograd, da sam osebno in- tervenira v prid ljubljanske univerze.234 Rektor pa je bil (spet?) v Beogradu mar- ca 1927 z namenom, da razreši predvsem vprašanja proračuna ljubljanske uni- verze. Ob tej priložnosti je govoril s predsednikom vlade Nikolo Uzunovičem in ministrom prosvete Veljom Vukičevičem.235 Obisk v Beogradu, katerega namen 230 Poleg Lukmana sta funkcijo rektorja opravljala še dva profesorja Teološke fakultete: dr. Aleš Ušeničnik 1922/23 in dr. Matija Slavič 1932/34 ter 1939/41. 231 7. maja 1927 je imel rektor Lukman na redni seji Univerzitetnega sveta predstavitev poročila »o izdelanem osnutku ustanovne listine Turnerjeve ustanove«, ki bi naj bila namenjena izpolnjevanju strokovne in svetovne izobrazbe absolviranih slovenskih pravnikov in filozofov, prim. Trstenjak, Verica, Turnerjeva ustanova – fundacija, v: Studia Historica Slovenica 1, Maribor 2001, str. 161. 232 Slovenci! V: Jutro, št. 277, 1. december 1926, str. 1. 233 Jože Ciperle, Univerza v Ljubljani in njeni rektorji: Univerza v Ljubljani (Zgodovinski arhiv in muzej Univerze), občasna razstava z razstavnim katalogom 2001. 1. ponatis razstavnega kataloga iz leta 2001 s popravki, razširitvijo poglavij o virih in literaturi in z dodanim besedilom za 40. rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Univerza, Ljubljana 2006, str. 21. 234 Ljubljanska univerza, v: Slovenec, št. 276, 3. december 1926, str. 3. 235 Rektor ljubljanske univerze v Beogradu, v: Jutro, št. 56, 6. marec 1927, str. 5; Z ljubljanske univerze, v: Slovenski narod, št. 63, 18. marec 1927, str. 3; Rektor v Belgradu, v: Slovenec, št. 215, 23. september 1927, str. 1; Rektor ljubljanske univerze v Belgradu, v: Slovenec, št. 49, 2. marec 1927, str. 1. Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 87 je bil enak kot zgoraj, se je ponovil še čisto na koncu Lukmanovega mandata (septembra 1927).236 V času Lukmanovega rektorskega mandata so potekala tudi prizadevanja za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti. Ko predlagatelji ustanovitve (Narodna galerija, Znanstveno društvo za humanistične vede, Slovenska matica in društvo Pravnik) nekaj mesecev niso prejeli odgovora na prošnjo za ustano- vitev, so 15. junija prošnjo poslali še enkrat. Ker je bil tudi tokrat njihov trud brez uspeha, so začeli iskati široko javno podporo in zbirati sredstva za fond akademije. 1. decembra istega leta so tako objavili javni poziv za zbiranje sred- stev v ta fond (Fond za Akademijo znanosti in umetnosti in Narodno galerijo). Ta poziv so podpisale številne znane osebnosti, med njimi pa seveda tudi Franc Ks. Lukman.237 Personalna mapa F. Ks. Lukmana v arhivu Univerze v Ljubljani žal ni zakladnica podatkov, saj se lahko poleg osebno stanovskega izkaza v glavnem poučimo le o njegovem napredovanju v višje plačne razrede.238 Kot rektor se je Lukman udeleževal številnih javnih dogodkov, o čemer so pogosto poročali tudi mediji: ■ Slavnostni koncert JNU (Jugoslovenskega novinarskega udruženja): po- leg številnih uglednih gostov se je prireditve udeležil tudi rektor prof. Lukman;239 ■ Občni zbor Aerokluba »Naša krila« v Ljubljani: Rektor univerze dr. Fran Lukman je pozdravil občni zbor kot zastopnik našega najvišjega kultur- nega zavoda in se je zahvalil za izvolitev v častno predsedstvo in izrazil željo, da bi odbor imel res uspeha pri širjenju aeronavtike;240 ■ Otvoritev Oražnovega dijaškega doma. Ljubljana, 15. novembra.241 Naslednje študijsko leto, 1927/28, je prof. Lukman opravljal funkcijo pro- rektorja (za rektorja je bil izvoljen dr. Rajko Nahtigal).242 Tudi v tej funkciji se je pojavljal na javnih dogodkih: ■ posvetitev pomožnega škofa lavantinskega dr. Ivana Tomažiča;243 ■ proslava 25-letnice zgodovinskega društva v Mariboru.244 236 Rektor naše univerze v Beogradu, v: Slovenski narod, št. 219, 28. september 1927, str. 3. 237 Željko Oset, Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prizadevanja za ustanovitev Akademije, ustanovitev in njena prva leta, Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Ljubljana 2013, str. 59; glej še: Za Slovensko akademijo zna- nosti in umetnosti, Za narodno galerijo, v: Narodni dnevnik, 31. december 1926, str. 1. 238 ZAMU, Personalna mapa prof. F. Ks. Lukmana IV/33/537. 239 Slavnostni koncert JNU, v: Jutro, št. 278, 3. december 1926, str. 3. 240 Aeroklub »Naša krila« v Ljubljani, v: Jutro, št. 287, 14. december 1926, str. 3. 241 Otvoritev Oražnovega dijaškega doma, v: Jutro, št. 264, 16. november 1926, str. 3. 242 Z ljubljanske univerze, v: Jutro, št. 208, 4. september 1927, str. 5. 243 Posvetitev pomožnega škofa lavantinskega dr. Ivana Tomažiča, v: Slovenec, št. 174, 2. avgust 1928, str. 4. 244 Proslava 25 letnice zgodovinskega društva v Mariboru, v: Slovenec, št. 201, 4. september 1928, str. 5. 88 Julijana Visočnik Kot prorektor pa je bil očitno tudi zelo aktivno vpet v reševanje proračun- skih težav ljubljanske univerze (situacijo je seveda že poznal): ■ marca 1929 se je Lukman namreč spet mudil v Beogradu, da bi se sestal s prosvetnim in finančnim ministrom.245 7 UREDNIK IN PREVAJALEC Ko predstavljamo Lukmana, gotovo ne moremo mimo njegovih uredni- ških udejstvovanj in podvigov. Prva slovenska teološka revija Voditelj v bogo- slovnih vedah je začela izhajati v Mariboru leta 1898 in je izhajala vse do sredine prve svetovne vojne leta 1916. Med letoma 1909 in 1916 je to revijo urejal in za njo napisal tudi številne prispevke prav prof. Lukman.246 Med 1916 in 1921 je na omenjenem področju zevala praznina, saj na Slovenskem ni bilo nobene revije, v kateri bi domači profesorji lahko objavljali svoje prispevke s področja teologije in sorodnih ved. Že leta 1921, kmalu potem, ko se je nova fakulteta v Ljubljani ustalila in posli postali utečeni, pa je začel izhajati Bogoslovni vestnik, ki je neprekinjeno izhajal do leta 1944. Vsa ta leta ga je urejal prav tako naš neu- morni profesor.247 Na tem mestu pa se njegova uredniška prizadevanja nikakor ne končajo. Konec tridesetih let 20. stoletja je začela izhajati zbirka Cerkvenih očetov izbrana dela. Zbirko je izdajala Družba sv. Mohorja v Celju; urednik zbir- ke pa je bil Franc Ks. Lukman. Čeprav so Lukman in sodelavci pripravili več zvezkov, jih je izšlo 8 (zadnji celo v času druge svetovne vojne). V povojnem času razmere niso dopuščale izdaje že prevedenih in pripravljenih zvezkov, leta 1983 pa je Celjska Mohorjeva družba začela z izdajanjem nove zbirke: Cerkveni očetje, kamor so uvrstili tudi nekatere Lukmanove prevode.248 Ko govorimo o zbirki Cerkvenih očetov, se moramo takoj navezati na Lukmanov prevajalski opus, ne samo, da se je v zgodovino zapisal kot dober poznavalec zgodnjega krščanstva, temveč tudi kot nekdo, ki je obvladal tudi prve krščanske pisce in njihova dela. Do tega pa je gotovo najlažje priti, če se prevajanja lotiš sam, kot je to naredil prav Lukman. Njegovi prevodi Tertulijana, Ciprijana, sv. Hieronima in sv. Avguština predstavljalo osnovo prvih krščanskih spisov v slovenščini, h katerim se današnjih prevajalci še vedno radi vračajo.249 1. junija 1920 je bila ustanovljena Bogoslovna akademija, ki je postala sa- mostojno znanstveno društvo, skrbela je predvsem za izdajanje znanstvene 245 Dr. Lukman v Beogradu, v: Slovenski narod, št. 59, 12. marec 1929, str. 1; Vseučiliški profesor dr. Lukman, v: Slovenec, št. 60, 12. marec 1929, str. 1. 246 Matjašič Friš, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘, str. 909–928. 247 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 68. 248 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 69. 249 Matjašič Friš, Lukman, str. 136–138. Ne zdi se potrebno, da bi na tem mestu še enkrat navajali vsa Lukmanova dela, kar velja tudi za prevode. Njegova zajetna bibliografija je bila zbrana že večkrat, še posebej natančno pa je to naredil Drago Samec, prim. Samec, Bibliografija, str. 15–47. Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 89 literature (vključno z Bogoslovnim vestnikom), občasno pa je organizirala tudi znanstvena predavanja. Glede na to, da je bil Lukman urednik Bogoslovnega vestnika, je samoumevno, da je bil tudi pomemben in viden član Bogoslovne akademije.250 Bogoslovna akademija je bila sicer ustanovljena kot odsek Leono- ve družbe, ki je izdajala lastno znanstveno revijo Čas. Lukman pa je bil v letih od 1923 do 1931 urednik tudi te revije, v kateri je (kakor tudi v drugih) objavljal svoje prispevke. Od 1923 naprej je bil predsednik tako Leonove družbe kakor tudi Bogoslovne akademije.251 Med letoma 1925 in 1945 je bil Lukman kot urednik udeležen v še enem projektu, ki je gotovo presegel okvirje teoloških študij ter stopil na teritorij na- rodnostnega. Leonova družba je namreč začela z izdajanjem Slovenskega bio- grafskega leksikona, ki ga je leta 1946 pod svoje okrilje vzela Slovenska akade- mija znanosti in umetnosti. Lukman pa je pri projektu še vedno sodeloval in pripravil številna biografska gesla.252 Leta 1925 je namreč izšel prvi zvezek SBLa, pred drugo svetovno vojno še pet. Zadnje tri med temi je uredil prav dr. Luk- man s sodelovanjem uredniškega odbora. Izjemno uredniško delo je nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni; s prekinitvijo v prvih letih po drugi vojni je bil na- mreč urednik leksikona od pomladi 1931 do jeseni 1953. 8. zvezek, ki je izšel leta 1952 pod uredništvom Lukmana, je bil tarča hudih kritik in obsodb, češ da je v zvezku preveč duhovnikov in premalo političnih akterjev. Čeprav je na stran leksikona in urednika stopil Josip Vidmar, ki je istega leta postal predsednik SAZU, so Lukmana kot urednika zamenjali.253 Sočasno je pripravljal tudi gesla za slovensko teološko enciklopedijo, ki pa nikoli ni izšla.254 8 RAZNO Lukman pa je sodeloval tudi na dveh katoliških shodih (1913 in 1923) v podporo Slovenski ljudski stranki, bil je član odbora Društva za pospeševanja ciljev Društva narodov, ki je bilo ustanovljeno 1927 v Ljubljani. Po letu 1935 je kot osebni prijatelj Antona Korošca255 postal tudi predsednik centralnega kato- liškega združenja kulturnoprosvetnih društev, torej t. i. Prosvetne zveze.256 250 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 69. 251 Matjašič Friš, Lukman, str. 133. 252 Prim. SBL – osebno kazalo, 1991, str. 109. Zgodovinski kontekst začetka izdajanja Slovenskega biografskega leksikona je pred- stavil Martin Grum, Slovenski biografski leksikon: od zadružne gospodarske banke do Slovenske akademije znanosti in umetnos- ti, v: Sedemdeset let biblioteke SAZU, SAZU, Ljubljana 2008, str. 271–280 (dalje: Grum, Sedemdeset let). 253 Grum, Sedemdeset let, str. 277–278. 254 Vsaj del pripravljenih gesel se danes hrani v Škofijski pastoralni knjižnici; na tem istem mestu pa se hranijo še nekatera druga dela: prevodi (cerkvenih očetov), skripta, zgodovinopisna dela … Prof. Smolik je leta 2003 gradivo pregledal in ga okvirno popisal. 255 Prijateljevanje Lukmana in Korošca omenja in osvetljuje Bojan Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno voj- no, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2006, str. 222. 256 Matjašič Friš, Lukman, str. 135. 90 Julijana Visočnik Zanimiv in morda manj znan je zapis v Slovenskem narodu, ki že leta 1922 poroča o Lukmanu kot o potencialnem kandidatu za naslednika mariborskega škofa Mihaela Napotnika. Omenja se ga poleg bivšega tržaškega škofa dr. Karli- na, kanonika dr. Tomažiča in dr. Slaviča.257 Na začetku leta 1925 je Lukman prejel eno prvih priznanj za svoje neumor- no znanstveno, pedagoško in pastoralno delo. V dopisu, ki ga je prejel od lavan- tinskega škofa Andreja Karlina, preberemo, da škof sledi, bdi nad in se veseli Lukmanovega znanstvenega, uredniškega, pastoralnega, pedagoškega dela, ki je, kot pravi, »neumorno, požrtvovalno in plodonosno«. Zaradi vsega tega za- piše, da je Lukman »ponos lavantinske vladikovine in dika njene duhovščine«. Dopis se zaključi z imenovanjem prof. Lukmana za častnega kanonika: »Zato in zlasti z ozirom na Vaše vselej vzorno duhovsko življenje, Vas sporazumno s svojimi kapitularji imenujem častnim kanonikom lavantinskega stolnega kapi- tlja …«258 O tej priložnosti je poročalo več časopisov.259 Konec leta 1937 je bil Lukman imenovan v častni odbor XX. jubilejnega mednarodnega kongresa katoliških esperantistov, ki se je naslednje leto julija odvijal v Ljubljani.260 Leta 1939 je dobil še višje priznanje za vsa svoja prizadeva- nja; apostolska nunciatura v Beogradu je namreč lavantinskemu škofu Tomaži- ču poslala dopis, v katerem se obelodanja, da je gospod Lukman imenovan za prelata: »… Rev.mus Dominus Dr. Franciscus Lukman Praelatus Domesticus Suae Sanctitatis renuntiantur.«261 Že na začetku istega leta pa ga je škof Toma- žič v priznanje in kot pohvalo imenoval za svojega častnega konzistorijalnega svetovalca.262 Posebne vrste priznanje Lukmanovemu znanstvenemu snovanju pa je leta 1940 prišlo s strani Akademije znanosti in umetnosti Ljubljana, ki je Lukmana 16. maja 1940 izvolila za svojega člana dopisnika v filozofsko-filološko-historič- nem razredu.263 Med njegovimi osebnimi dokumenti v zapuščini najdemo še en dopis, ki ga je prejel od Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1944; gre namreč za zahvalo, ker ji je podaril 17 knjig Zbranih del Muratorija.264 257 »Bodoči škof mariborski«, v: Slovenski narod, št. 109, 13. maj 1922, str. 3 258 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 1. januarja 1925. 259 Nova častna kanonika, v: Glas naroda, št. 18, 22. januar 1925, str. 2; Nova častna kanonika, v: Jutro, št. 5, 7. januar 1925, str. 4; Nova častna kanonika lavantinskega kapitlja, v: Slovenec, št. 4, 6. januar 1925, str. 4: Nova častna kanonika lavantinskega kapitlja: istočasno je častni kanonik mariborskega kapitlja postal še jareninski dekan Josip Čižek; Častna kanonika, v: Straža, št. 2, 5. januar 1925, str. 3. 260 XX. jubilejni mednarodni kongres katoliških esperantistov, v: Slovenec, št. 276, 1. december 1937, str. 7. 261 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 28. septembra 1939. 262 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 1. januarja 1939. 263 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 25. junija 1940; Slavnostni občni zbor slovenske Akademije znanosti in umetnosti: Novi redni in dopisni člani Akademije, v: Slovenec, št. 153a, 7. julij 1940, str. 5. 264 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 3. aprila 1944. Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 91 Poleg zgoraj naštetih priznanj je prav omeniti, da je Lukman za svoje pre- dano znanstveno, pedagoško in organizacijsko delo prejel tudi dve državni odli- kovanji: red sv. Save (II. razreda) in red Jugoslovanske krone II. razreda.265 20. oktobra 1942 je ljubljanski škof Gregorij Rožman dr. Lukmana imeno- val za predsednika Družbe sv. Mohorja; v istem dopisu so navedeni tudi odbor- niki: prelat Anton Breznik, ravnatelj škofijske klasične gimnazije v Ljubljani; Anton Vovk, stolni kanonik v Ljubljani; dr. France Kotnik, ravnatelj tiskarne Družbe sv. Mohorja; in dr. Jože Lovrenčič, gimnazijski profesor v Ljubljani.266 Po drugi svetovni vojni je predstojnik knjižnice Teološke fakultete postal prof. Lukman.267 V tem času so literaturo iz knjižnic posameznih seminarjev prenesli v prostore osrednje knjižnice in leta 1951 je Lukman poročal Ministr- stvu za znanost in kulturo, da ima osrednja bogoslovna knjižnica 8868 enot (knjig in letnikov periodike). V času svojega predstojništva je prof. Lukman želel knjižnici pomagati tudi na ta način, da bi razpisali mesto pomožnega knji- žničarja. To funkcijo je opravljal do leta 1953, ko je bil na to mesto imenovan prof. Jože Košir. Knjižnico Teološke fakultete pa je prof. Lukman obogatil še enkrat, saj ji je podaril svojo lastno knjižnico.268 9 ZAPUŠČINA PROFESORJA LUKMANA V NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana hrani sicer samo tri škatle gradiva o Lukmanu v fondu Zapuščine duhovnikov (šk. 118–120).269 Škatla 119 je najbolj izpovedna, ko želimo sestaviti mozaik Lukmanove življenjske poti, poklicnih postaj, služb, imenovanj in podobnega. V tej isti škatli je mogoče najti še druge zanimivosti; med drugim tudi nekaj pisemc, ki jih je Lukman dobil od arhitekta Plečnika, ki na poseben način pričajo o njunem zelo spoštljivem prijateljevanju. V glavnem gre za kratka vljudnostna sporočila, ki jih je Plečnik poslal profesorju po tem, ko je ali dobil ali prebral kakšno novo Lukmanovo razpravo, prevod ali članek. V istem sklopu sta dodana še dva dopisa škofa Držečnika v zvezi s preureditvijo krstnega kamna v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru, torej v Lukmanovi domači župniji, za katero je načrt naredil prav Jože Plečnik, gotovo na željo prof. Lukmana, ki je na ta način želel počastiti domačo cerkev. 265 Ob 60 letnici dr. Fr. Lukmana, v: Slovenec, št. 271, 24. november 1940, str. 7. 266 NŠAL, NŠAL 487, šk. 119, dopis z dne 20. oktobra 1942. 267 Svojo naklonjenost knjižnici že leta 1934 pokaže z izjavo: »Kdor ljubi našo univerzo, mora hoteti univerzitetno knjižnico. Kdor hoče, mora iskati in najti pot. Vztrajnost jo skrivnost uspeha.« Slovenski kulturni program za leto 1934, v: Slovenec, št. 1a, 1. januar 1934, str. 2. 268 Marko Urbanija, Pomen knjižnice Teološke fakultete, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana 2009, str. 141–142, 144, 146. 269 NŠAL, NŠAL 487, šk. 118–120; v NŠAM je prav tako v fondu zapuščin duhovnikov ohranjena ena škatla z Lukmanovim gradivom, a gre le za drobce – v glavnem za Lukmanova dela: Ciprijan (1944), 4 Marijine pesmi za mešani zbor z orglami, Iz zaklada litur- gične himnodije … prim. NŠAM, Zapuščine duhovnikov, Lukman, Franc Ksaver, šk. 1. 92 Julijana Visočnik Že v tej škatli (pa tudi v drugih dveh) pa se lahko predvsem seznanimo z Lukmanom kot zelo pedantnim profesorjem, ki je svoje pedagoško poslanstvo jemal izjemno resno, saj nam je zapustil številne priprave na predavanja, zapi- ske, izpiske, skripte za različne predmete. Tako lahko beremo o: Kristoloških mestih pri sv. Pavlu; zgodovinski pregled 4. stoletja, o Dogmatiki, Kristologi- ji, O zakramentu sv. maziljenja, O montanizmu, o mučeništvih in Milanskem ediktu, o katoliški cerkvi – kot vzgojiteljici univerzalne krščanske religije, o Bi- zantinski teologiji in vzhodnem razkolu. Škatla s št. 118 pa je napolnjena izključno z Lukmanovimi pripravami za predavanja; pri čemer gre v veliki večini primerov za rokopisne beležke, medtem ko je »Katoliški nauk o zakramentih« leta 1952 v Ljubljani izdana skripta. Ro- kopisni zapiski pokrivajo precej različna področja: Pregled zahodnih ekumen- skih sinod, Pelagijanizem, Evharistijo, Reformacijo, Avguština v več zvezkih, Dogemsko zgodovino – Avguštin in njegova doba; Pokora od 5. do 8. stoletja, Od konca Akakijevega razkola do 5. cerkvenega zbora, Spoznanje Kristusovo, De poenitentia, Staro cerkveno slovstvo ali patristično slovstvo, Zgodovinski pregled kristoloških bojev od IV. stoletja naprej, Nauk o primarnem zadošče- nju Kristusovem, Apostolski očetje. Na tem mestu je hranjen tudi doktorat z univerze v Gradcu: Die Heilsbedeutung Christi bei den griechischen Apologeten des zweiten Jahrhunderts in dvoje zapiskov Lukmana kot študenta v Rimu: De Christi Ecclesia in S. Scriptura. Tudi škatla 120 nam postreže z zapiski za razne teološke predmete, nas pa tukaj bolj pritegne sveženj z napisom Govori, ki so v glavnem sicer Lukmanove pridige, sestavljene za različne priložnosti (nedeljske in praznične maše, pridige ob slovesnostih …) od leta 1909 naprej. Do konca 1. svetovne vojne jih je razme- roma veliko zapisanih v nemščini, potem so seveda slovenske. Žal Lukman ni vseh opremil s krajem in datumom, na osnovi tistih, ki pa so datirane, jih lahko razvrstimo od 1909 naprej pa tja do konca tridesetih let 20. stoletja. Pri nekate- rih se zdi, da so samo osnutki v »alinejah«, pri drugih je očitno, da gre za zapise v celoti. Iz zapisov krajev je razvidno, da gre za tiste, ki jih je govoril predvsem na Štajerskem: več primerov v Mariboru (v času, ko je tam še živel in deloval), posamični primeri: Braslovče, Št. Ilj v Slovenskih Goricah, Ribnica na Pohorju, Sv. Pavel pri Preboldu … Že samo bežen pogled na ohranjene pridige nas kmalu prepriča, da je bil prof. Lukman tudi kot pridigar in govornik zelo skrben, ve- sten ter natančen. Prav takšni so namreč ohranjeni zapiski, skrbno sestavljeni, za izhodišče si postavi misel iz Svetega pisma, ki jo osvetli z različnih vidikov, pri čemer je več kot opazna njegova klasična izobrazba in širina duha. Tudi njegove pridige se namreč spogledujejo s pravili klasične retorike in nas rade vzgajajo, učijo, utemeljujejo, dokazujejo in predvsem spodbujajo k dobremu. Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 93 10 SKLEPNE BESEDE Ker je letošnja številka AES posvečena 100. obletnici ustanovitvi ljubljan- ske univerze in predvsem profesorjem Teološke fakultete, ki so se na tej univerzi še posebej odlikovali, je morda prav, da za zaključek navedem Lukmanove be- sede, ki jih je zapisal ob podobni priložnosti, namreč praznovanju desetletnice Univerze v Ljubljani, ki so bile zapisane v Slovencu: »Drobtine o početku naše univerze. Skoraj ne bi verjel, toda letnice pravijo in kažejo, da teče že deseto leto, kar imamo svojo univerzo. Povabljen, naj napišem za novo leto o njej, mislim, da bom marsikomu ustregel, če podam nekaj osebnih spominov na priprave zanjo. So to malenkosti, pa vendar po svoje pričajo, s kakšnim idealizmom in kako ljubeznijo se je delalo, da bi se izpolnila stara sloven- ska želja in zahteva. Bilo je prvi dni v novembru 1918. Pokojni dr. Verstovšek je bil pover- jenik za uk in bogočastje v Narodni vladi, pa se je še vedno mudil v Mari- boru, kjer je imel kot predsednik Narodnega sveta polne roke dela in glavo polno skrbi. Sključen od bolehnosti in izmučen od napora je že tam snoval načrte za preureditev šolstva v Sloveniji; že tam je sklenil, z vso energijo začeti priprave za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. »Če takoj ne začnemo, je nikoli ne bomo imeli,« mi je razlagal nekega večera, ko sem ga spremljal z okrajnega glavarstva na njegov dom. Prav je imel. Na sveti večer 1918 smo obiskali dr. Verstovška na njegovem domu v Mariboru dr. Hohnjec, dr. Jerovšek in jaz. Pripovedoval nam je med drugim, kako je kar na svojo roko začel akcijo za univerzo in »oktroiral« vseučiliško komisijo. Nekateri njegovih kolegov v Narodni vladi da so ga krotili, češ, da je sedaj nujnejših poslov dovolj, da je treba pretehtati, ne bi li kazalo misliti na uni- verzo v Trstu; on pa ni odnehal od svojega sklepa: takoj ali nikoli. S toplim priznanjem je govoril o vnemi dr. Danila Majarona, ki je kot predsednik vseučiliške komisije z mladeniškim ognjem poprijel za delo. Na svetih treh kraljev 1919 dopoldne sem dr. Verstovška v Mariboru obiskal. Odpravljal se je na okrajno glavarstvo. Spremil sem ga. Med potjo mi je pripovedoval o delu vseučiliške komisije, prepričan, da bo »šla stvar naprej.« Povedal mi je tudi, da me bo v kratkem poklical v Ljubljano za referenta za bogočastje. Dne 14. januarja sem novo službo nastopil. Poverjeništvo za uk in bo- gočastje je bilo takrat nastanjeno v delu stanovanja bivšega deželnega pred- sednika. Pred menoj sta bila pri poverjeništvu rajni dr. Lubec in dr. Karlin. Odkazali so mi veliko sobo, ki v njej ni bilo drugega ko srednje velik pisalnik s kupom aktov in mizica s kupom aktov. Stole in pisalno orodje je bilo treba 94 Julijana Visočnik šele poiskati; »rekvirirati«, smo rekli. Tu sem bil par tednov sam. V začetku februarja se je pojavil v sobi drug pisalnik in zraven stol. Dr. Verstovšek je prišel k meni in dejal: »Ti, zdaj dobiš tovariša, da ti ne bo dolgčas!« Čez ne- kaj dni je prišel prof. dr. Rikard Zupančič, pozvan k poverjeništvu za uk in bogočastje kot referent za univerzitetno vprašanje. To je prav takrat stopilo v nov stadij. Vseučiliška komisija se je sprva bavila z mislijo, naj bi se na za- grebškem vseučilišču snovale poleg hrvatskih stolic vzporedne slovenske, ki bi se čez nekaj let prenesle v Ljubljano. Pokazale so se težave. Zato se je zače- lo z vso silo delati, da se takoj vse pripravi za ustanovitev popolne univerze v Ljubljani, ki naj bi obsegala tudi tehniško fakulteto. Prof. dr. Zupančič je imel dela čez glavo: najvišje organizatorične zadeve univerzitetne uprave do pisarniških potrebščin. Spominjam se, da sva enkrat skupaj določila latinsko besedilo, ki je prišlo poleg slovenskega v indeks. Posebno težavno je bilo vprašanje, kje najti streho za univerzo. Dr. Verstovšek je živel v prepričanju, da se bo dala dobiti nova vojašnica na Po- ljanski cesti. Enkrat sva šla »na oglede«, obhodila poslopje, šla na dvorišče. »Velika bo dovolj«, je modroval, »reprezentativna je tudi.« … Dne 19. maja 1919 se je v tedanji obrtni šoli otvoril tehniški visokošol- ski tečaj. Bil je jasen, malo hladen pomladanski dan. S poverjeništva smo šli k otvoritvi dr. Verstovšek, predsednik viš. šol. sveta Vadnjal in jaz. »To je začetek univerze!« je ponavljal Verstovšek. Res, bila je zarja pred dnevom. Med tem so priprave za univerzo napredovale: delala je vseučiliška komisija in njenih pet subkomisij, ustanovljenih za petero fakultet, delali so slovenski poslanci v začasnem narodnem predstavništvu. V juniju so se po- javile v Belgradu nove težave, ki so se dale premagati, ko je predsednik vse- učiliške komisije dr. Majaron potoval v prestolnico in razpršil pomisleke. Dne 2. julija je sklenil ministrski svet, da se ustanovi v Ljubljani univerza. Sejo je vodil podpredsednik ministrskega sveta dr. Korošec, predlog je sta- vil prosvetni minister Ljuba Davidovič. Dne 8. julija je prosvetni minister narodnemu predstavništvu predložil zakonski predlog, ki je bil v posebnem odboru in naslednji dan v skupščini sprejet. Dne 17. julija je skupščina v drugem branju sprejela zakon o ustanovitvi univerze s petimi fakultetami v Ljubljani. Dne 23. julija je prestolonaslednik-regent zakon sankcioniral. Ko je bil zakon v narodnem predstavništvu sprejet, je prosvetni mini- ster Ljuba Davidovič poslal poverjeniku dr. Verstovšku prisrčno brzojavno obvestilo o dogodku, ki je bil za Slovence tako važen in razveseljiv. S kakim ponosom, upravičenim ponosom nam je dr. Verstovšek kazal na poverje- ništvu brzojavko! Kakor pred seboj ga vidim, kako je prišel v mojo pisarno in mahal s telegramom: »Lukman, tukajle je univerza!« Čestital sem mu in mu dejal: »Ta cegelc je pa za na klobuk!« Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 95 Niso kdo ve kako važna odkritja, ki sem jih tu pripovedoval. Preprosti spomini so, drobci, ki sem jih pobral, da se kaj ne konča. Zapisal sem jih možema, ki sta takoj po prevratu, v težkih, skrbi polnih dneh energično zagrabila univerzitetno vprašanje: spominu na dr. Karla Verstovška in dr. Danilu Majaronu. Idealizem je spočel našo univerzo, delo jo je rodilo: Z idealizmom in ljubeznijo prepojeno delo je gojilo doslej in bo izpopolnjevalo za naprej to našo najdražjo kulturno pridobitev ob osvobojenju.«270 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM) NŠAM, Škofijska pisarna, F 27 – bogoslovje, šk. 8.  NŠAM, Albumi, šk. 6.  NŠAM, RMK Sv. Jurij ob Taboru, 1860–1893. NŠAM, ŽA Sv. Jurij ob Taboru, Župnijska kronika II. NŠAM, Zapuščine duhovnikov, Lukman, Franc Ksaver, šk. 1.  Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, NŠAL 487 (Zapuščina Franca Ks. Lukmana), šk. 118–120. Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani (ATF) ATF, šk. 102, Predavatelji H–O. ATF, šk. 36, 37, 39, 41, 43, Spisi. Univerza v Ljubljani (ZAMU) ZAMU, Personalna mapa prof. F. Ks. Lukmana IV/33/537. Archiv der Universität Graz (UAG) Universität Graz, UAG, Nationale, Philosophische Fakultät, 1907/1908, Zl. Nr. 61., Dr. Luk- man Franz Ksaver. Universität Graz, UAG, Nationale, Philosophische Fakultät, 1907/1908, Zl. Nr. 152, Dr. Luk- man Franz Ksaver. Časopisni viri 1922 »Bodoči škof mariborski«, v: Slovenski narod, št. 109, 13. maj 1922, str. 3. 1923 Glas Akademikov, v: Slovenec, št. 233, 14. oktober 1923, str. 2. 1925 Nova častna kanonika, v: Glas naroda, št. 18, 22. januar 1925, str. 2. Nova častna kanonika, v: Jutro, št. 5, 7. januar 1925, str. 4. Nova častna kanonika lavantinskega kapitlja, v: Slovenec, št. 4, 6. januar 1925, str. 4. Častna kanonika, v: Straža, št. 2, 5. januar 1925, str. 3. 270 Drobtine o početku naše univerze, v: Slovenec, št. 1, 1. januar 1929, str. 2. 96 Julijana Visočnik 1926 Otvoritev Oražnovega dijaškega doma, v: Jutro, št. 264, 16. november 1926, str. 3. Slovenci! V: Jutro, št. 277, 1. december 1926, str. 1. Slavnostni koncert JNU, v: Jutro, št. 278, 3. december 1926, str. 3. Aeroklub »Naša krila« v Ljubljani, v: Jutro, št. 287, 14. december 1926, str. 3. Za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Za narodno galerijo, v: Narodni dnev- nik, št. 294, 31. december 1926, str. 1. Ljubljanska univerza, v: Slovenec, 3. december 1926, št. 276, str. 3. 1927 Rektor ljubljanske univerze v Beogradu, v: Jutro, št. 56, 6. marec 1927, str. 5. Z ljubljanske univerze, v: Jutro, št. 208, 4. september 1927, str. 5. Rektor ljubljanske univerze v Belgradu, v: Slovenec, št. 49, 2. marec 1927, str. 1. Rektor v Belgradu, v: Slovenec, št. 215, 23. september 1927, str. 1. Rektor naše univerze v Beogradu, v: Slovenski narod, št. 219, 28. september 1927, str. 3. Z ljubljanske univerze, v: Slovenski narod, št. 63, 18. marec 1927, str. 3. 1928 Posvetitev pomožnega škofa lavantinskega dr. Ivana Tomažiča, v: Slovenec, št. 174, 2. avgust 1928, str. 4. Proslava 25 letnice zgodovinskega društva v Mariboru, v: Slovenec, št. 201, 4. septem- ber 1928, str. 5. 1929 Dr. Lukman v Beogradu, v: Slovenski narod, št. 59, 12. marec 1929, str. 1. Vseučiliški profesor dr. Lukman, v: Slovenec, št. 60, 12. marec 1929, str. 1. Deputacija ljubljanske univerze v Belgradu, v: Slovenec, št. 252, 5. november 1929, str. 2. Deputacija ljublj. univerze pri kralju, v: Slovenec, št. 253, 6. november 1929, str. 1. Drobtine o početku naše univerze, v: Slovenec, št. 1, 1. januar 1929, str. 2. 1934 Slovenski kulturni program za leto 1934, v: Slovenec, št.1a, 1. januar 1934, str. 2. 1937 XX. jubilejni mednarodni kongres katoliških esperantistov, v: Slovenec, št. 276, 1. de- cember 1937, str. 7. 1940 Slavnostni občni zbor slovenske Akademije znanosti in umetnosti: Novi redni in do- pisni člani Akademije, v: Slovenec, št. 153a, 7. julij 1940, str. 5. Ob 60 letnici dr. Fr. Lukmana, v: Slovenec, št. 271, 24. november 1940, str. 7. Literatura Ambrožič, Matjaž, Spomini in semeniška kronika 1941-1944 Ignacija Nadraha, Arhivsko dru- štvo Slovenije, Ljubljana 2010. Ambrožič, Matjaž, Vzgoja in izobraževanje škofijskih duhovnikov, v: Ljubljanska škofija: 550 let (ur. France M. Dolinar), Nadškofija, Ljubljana 2011, str. 231–268. Cajnkar, Stanko, Ob smrti profesorja dr. Franca Lukmana, v: Spominski zbornik Teološke fakultete 1958, 1958, str. 15–30. Ciperle, Jože, Univerza v Ljubljani in njeni rektorji: Univerza v Ljubljani (Zgodovinski ar- hiv in muzej Univerze), občasna razstava z razstavnim katalogom 2001. 1. ponatis Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 97 razstavnega kataloga iz leta 2001 s popravki, razširitvijo poglavij o virih in literaturi in z dodanim besedilom za 40. rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Univerza, Ljubljana 2006. Ciperle, Jože, Univerzitetni teološki študij skozi stoletja in ustanovitev teološke fakultete Univerze v Ljubljani, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani., Teološka fakulteta, Lju- bljana 2009, str. 17–35. Godeša, Bojan, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, Inštitut za novej- šo zgodovino, Ljubljana 2006. Grošelj, Milan, Franc Ksav. Lukman, v: Letopis SAZU 9 (1958), 1959, str. 78–81. Grum, Martin, Slovenski biografski leksikon: od zadružne gospodarske banke do Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v: Sedemdeset let biblioteke SAZU, SAZU, Ljubljana 2008, str. 271–280. Kolar, Bogdan, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fa- kultete v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana 2009, str. 58–75. Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864–1941, Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, Mariborska provinca, Ljubljana 2007. Lah, Avguštin, Lukman – patrolog in zgodovinar, v: 130 let visokega šolstva v Mariboru, Mohorjeva družba, Maribor – Celje 1991, str. 127–132. Lesjak, Matic, Franc Ksaver Lukman v slovenski kulturni zgodovini (magistrsko delo), Uni- verza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana 2017. Matjašič Friš, Mateja, ‘Voditelj v bogoslovnih vedah‘ in njegov urednik dr. Franc Ksaver Lukman, v: Studia Historica Slovenica 7, Maribor 2007, str. 909–928. Matjašič Friš, Mateja, Franc Ksaver Lukman, v: Nova Slovenska biografija. Življenja in dela IV. Biografske in bibliografske študije 3. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2009, str. 127–140. Oset, Željko, Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prizadevanja za usta- novitev Akademije, ustanovitev in njena prva leta, Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Ljubljana 2013. SBL – osebno kazalo, 1991, str. 109. Samec, Drago, Bibliografija Franca Ksaverja Lukmana, v: Karel Natek (ur.), Franc Ksaver Lukman (24.XI. 1880-12. VI. 1958), Krajevna skupnost, Tabor 1994, str. 15–47. Smolik, Marijan, Kronika državne Teološke fakultete, v: Bogoslovni vestnik 29, Ljubljana 1969, str. 171–202. Smolik, Marijan, Franc Ksaver Lukman, v: Karel Natek (ur.), Franc Ksaver Lukman (24.XI. 1880-12. VI. 1958), Krajevna skupnost, Tabor 1994, str. 11–14. Šedivý, Jan, Iz zgodovine mariborske klasične gimnazije I. – Časopis za zgodovino in naro- dopisje: Nova vrsta, Maribor 1966, str. 113–137. Šimac, Miha, Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delovanje duhovnikov, v: Acta ecclesiastica Sloveniae 37, Ljubljana 2015, str. 108–166. Škulj, Edo, Franc Ksaver Lukman (1880–1958), v: Cerkveni glasbenik 73, Ljubljana 1980, str. 117–119. Trstenjak, Verica, Turnerjeva ustanova – fundacija, v: Studia Historica Slovenica 1, Maribor 2001, str. 157–161. Urbanija, Marko, Pomen knjižnice Teološke fakultete, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana 2009, str. 140–149. Vovk, Anton, Francu Ks. Dr. Vovku, v: Spominski zbornik Teološke fakultete 1958, 1958, str. 12–14. 98 Julijana Visočnik POVZETEK Pričujoči prispevek ni poskus, da bi življenje in delo Franca Ksaverja Luk- mana zajeli v celoti, saj se zdi, da je to skoraj nemogoče, ker je bil Lukman aktiven na tako zelo različnih področjih in nivojih družbe. Za kaj takšnega bi potrebovali veliko več prostora, pa tudi časa. Na tem mestu smo želeli povedati kaj novega, še ne znanega, o tem izredno marljivem in delovnem človeku, ki ga poznamo tako kot teologa, profesorja, dekana in rektorja, kot tudi urednika in prevajalca. Ker je živel in deloval predvsem v času med obema vojnama, je bil tudi dokaj vidna javna osebnost, o kateri so razmeroma pogosto poročali tudi časopisi. Težko bi rekli, da se je ukvarjal s politiko, čeprav je sodeloval in prija- teljeval tudi z vidnimi osebnostmi takratne politike, npr. z Antonom Korošcem in Karlom Verstovškom. Nikakor pa ga ni krasila samo pridnost, obdarjen je bil z mnogimi talenti, ki jih ni zakopal, temveč jih je s pridom izkoriščal; potrditev tega gotovo najdemo tudi na prejšnjih straneh. Franc Ksaver Lukman je bil že od samega začetka posredno preko Ver- stovška povezan s prizadevanji za ustanovitev univerze v Ljubljani. Že takoj na začetku so ga pritegnili v profesorski kader Teološke fakultete, ene izmed pe- tih ustanovnih članic. Le nekaj let je trajalo, da je postal dekan svoje fakultete (študijsko leto 1923/24), kar je ponovil še štirikrat (1929/30, 1935/36, 1942/43 in 1943/44). Posebne vrste potrditev njegove akademske kariere pa je funkcija rek- torja Univerze v Ljubljani, ki jo je vršil v študijskem letu 1926/27. Pregledano gradivo v različnih arhivih kaže, da je vse svoje službe opravljal z največjo mero angažiranosti. Samo zase pa govori tudi dejstvo, da je bil dekan kar petkrat (tudi dvakrat v občutljivem obdobju 2. svetovne vojne). Večkrat ga najdemo med od- poslanci univerze v Beogradu, ki so se »borili« za ohranitev ustanove, za njene pravice in njen proračun. Njegova pozitivna in odločilna vloga pri utrjevanju Teološke fakultete in njene krovne ustanove (Univerze v Ljubljani) je nesporna, ne gre pa zanemariti niti njegovega vložka pri pobudi za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere dopisni član je končno tudi postal, kar velja za posebno priznanje njegovim znanstvenim dosežkom. KLJUČNE BESEDE: Franc Ksaver Lukman (1880–1958), Teološka fakulteta, Uni- verza v Ljubljani, patristika, SBL Summary FRANC KSAVER LUKMAN – TEACHER, DEAN, RECTOR, EDITOR The article before us is not an attempt to encompass the life and work of Franc Ksaver Lukman in its entirety for this seems to be almost impossible due to his activities in so many different fields and levels of society. Such an Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 99 endeavour would demand much more space as well as time. Here we have only strived to reveal something new, yet not known, about this extremely diligent and hard-working man who we know as a theologian, professor, dean, and rec- tor, as well as an editor and translator. Since he lived and worked mostly in the time between the two wars, he was a fairly known public figure also reported about frequently in the newspapers. We could hardly say that he was involved in politics, even though he did cooperate and befriend many important char- acters in the politics of the time, e.g. Anton Korošec and Karel Verstovšek. By no means was he characterised only by his diligence. He was also blessed with numerous talents, which he did not push aside but rather used them to his ad- vantage; the confirmation of this fact can also be discerned on previous pages. From the beginning, even though indirectly through K. Verstovšek, Franc Ksaver Lukman was connected to the efforts for the establishment of the univer- sity in Ljubljana. In its very beginning, he was invited to the professorial team of the Faculty of Theology, one of the five founding members of the University of Ljubljana. It took only a couple of years for him to become the dean of his facul- ty (study year 1923/24), which he repeated four times (1929/30, 1935/36, 1942/43, and 1943/44). A special confirmation of his magnificent academic career was the function of rector of the University of Ljubljana, which he performed in the study year 1926/27. The material inspected in various archives reveals that he performed all his functions with the utmost degree of engagement. The fact that he was a five-time dean (twice in the sensitive period of the Second World War) is also self-explanatory. Several times he is found among the delegates of the University of Ljubljana to Belgrade who “fought” for the preservation of the institution, its rights, and its budget. His positive and decisive role in the strengthening of the Faculty of Theology and its umbrella institution (the University of Ljubljana) is indisputable, while his input in the initiative for the establishment of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, a correspondent member of which he finally also became, cannot be neglected and is considered a special acknowledgement of his scientific achievements. KEYWORDS: Franc Ksaver Lukman (1880–1958), Faculty of Theology, University of Ljubljana, patristics, SBL 100 Julijana Visočnik PRILOGE Sl. 1: Franc Ks. Lukman – študent v Rimu (NŠAM, Albumi, šk. 6.). Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 101 102 Julijana Visočnik Sl. 2: Maturitetno spričevalo: ocene posameznih predmetov in seznam Lukmanovih učiteljev (NŠAL, NŠAL 487, šk. 119). Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 103 Sl. 3: Odgovor škofa Mihaela Napotnika F. Ks. Lukmanu glede sprejetja v bogoslovje (NŠAL, NŠAL 487, šk. 119). 104 Julijana Visočnik Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 105 Sl. 4: Dopis škofa Napotnika glede študija v Rimu (NŠAL, NŠAL 487, šk. 119) 106 Julijana Visočnik Sl. 5: Odgovor škofa Mihaela Napotnika začasnemu bogoslovnemu kolegiju (NŠAM, Škofijska pisarna, F 27 – bogoslovje, šk. 8.9). Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 107 Sl. 6: Stanovski izkaz (ZAMU, Personalna mapa prof. F. Ks. Lukmana IV/33/537). 108 Julijana Visočnik Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 109 Sl. 7: Imenovanje za častnega kanonika lavantinskega stolnega kapitlja (NŠAL, NŠAL 487, šk. 119). 110 Julijana Visočnik Sl. 8: Voščilo škofa Držečnika ob praznovanju zlatomašniškega jubileja (NŠAL 119, 20. julij 1955). Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik 111 Sl. 9: Doktorska diploma iz filozofije (NŠAL, NŠAL 487, šk. 119). Sl. 10: Eno izmed Plečnikovih pisem (NŠAL, NŠAL 487, šk. 119). 112 Julijana Visočnik GREGORIJ ROŽMAN (1883–1959) pravnik ljubljanski škof (1930–1959) Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 115 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Rožman G.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Andrej Saje dr. kanonskega prava, docent pri Katedri za cerkveno pravo Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana e-naslov: andrej.saje@teof.uni-lj.si GREGORIJ ROŽMAN IN NJEGOV PRISPEVEK K RAZVOJU CERKVENEGA PRAVA IN TEOLOŠKE FAKULTETE V LJUBLJANI271 1 UVOD Gregorij Rožman je javnosti poznan predvsem kot ljubljanski škof pred in med drugo svetovno vojno (1930–1945/59), še posebej odmeven pa je bil njegov odhod iz škofije ob koncu II. svetovne vojne, ko se je pred komunistično obla- stjo prek rodne avstrijske Koroške in Švice umaknil v Združene države Ame- rike, kjer je leta 1959 tudi končal svojo zemeljsko pot.272 O njem je manj znano, da se je poleg osnovnega teološkega študija dodatno specializiral na področju moralne teologije in cerkvenega prava in bil predavatelj teh med seboj tesno povezanih ved, najprej v Celovcu in na Plešivcu ter pozneje, od leta 1920 pa do prevzema službe ljubljanskega škofa leta 1930 na Teološki fakulteti v Ljublja- ni. Njegova življenjska pot v najširšem pomenu besede je bila izčrpno predsta- vljena na Rožmanovem simpoziju v Rimu, ki je v organizaciji Slovenske teološke akademije potekal leta 2000 v zavodu Slovenik. V zborniku je izšel tudi članek prof. dr. Metoda Benedika OFMCap z naslovom Gregorij Rožman – profesor prava.273 Avtor v njem poglobljeno predstavi njegovo znanstveno in strokovno dejavnost, ki je razvidna iz objavljenih člankov, predvsem v Bogoslovnem vestni- ku in v reviji Čas. 271 Članek je nastal v sklopu raziskovalnega programa P6-0262 Judovsko-krščanski viri in razsežnosti pravičnosti, ki ga je sofinan- cirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 272 Prim. Nadškofijski arhiv Ljubljana (dalje: NŠAL), Fond Gregorij Rožman, šk. 1, Osebni dokumenti in imenovanja, delovanje pred imenovanjem za škofa; Jakob Kolarič, Škof Rožman. Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa, I. del, Celovec 1967 (dalje: Kolarič, Škof Rožman). 273 Metod Benedik, Gregorij Rožman – profesor prava, v: Rožmanov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2001, str. 23–38 (dalje: Benedik, Gregorij Rožman). 116 Andrej Saje V našem prispevku bomo, upoštevajoč dosedanje raziskave o Rožmanu, osvetlili njegovo študijsko pot, ki ga je pripeljala do predavateljskega mesta na Teološki fakulteti novoustanovljene ljubljanske univerze. V nadaljevanju bomo v luči t. i. Pij-Benediktovega274 Zakonika cerkvenega prava (ZCP/17) ovrednotili njegovo delo pod vidikom prispevka k razvoju pravne znanosti in uveljavitvi Teološke fakultete znotraj Univerze v Ljubljani. Čas nastopa Rožmana kot pro- fesorja v Ljubljani praktično sovpada z izidom omenjenega zakonika v letu 1917, ki je posebej pomemben zaradi dejstva, da gre za prvi primer v zgodovini, ko je Cerkev svoje zakone izdala v enotni knjigi v obliki zakonika. Drugi pomemben mejnik, ki sovpada z Rožmanovimi začetki profesorske dejavnosti, je ustano- vitev Univerze v Ljubljani leta 1919, v okviru katere je bila med ustanovnimi članicami tudi Teološka fakulteta. Leto po ustanovitvi univerze Rožman nastopi na tej fakulteti kot honorarni predavatelj. Kot pomembno okoliščino, sočasno z omenjenimi dejstvi, je potrebno omeniti prvo svetovno vojno (1914–1918), ki je imela za Cerkev in njene izobraževalne in znanstvene ustanove vrsto posle- dic. Rožman je začel profesorsko pot prav v času vojne, zaradi katere so morali celovško bogoslovje, kjer je začel predavati, preseliti na Plešivec. Iz tistega časa o Rožmanovih znanstvenih ali strokovnih objavah, razen dveh izjem, ni sle- du, objavljati pa je začel po koncu vojne oz. ko je začel predavati v Ljubljani. Pri razpravi se opiramo na arhivsko gradivo Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, arhiva Teološke fakultete, na Rožmanove objave ter na druge dostopne vire in literaturo. 2 ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE KODIFIKACIJE CERKVENEGA PRAVA Čas, ko je Rožman začel profesorsko, znanstveno in strokovno kariero na področju cerkvenega prava, sovpada z objavo ZCP/17,275 ki je stopil v veljavo 19. maja 1918. Predzgodovina kodifikacije cerkvenih zakonov in razjasnitev name- na zakonodajalca nam bosta pomagala bolje razumeti Rožmanovo pravniško pot in obravnavo vsebin, ki so razvidne iz objav v strokovnih, znanstvenih in poljudnih člankih. Njegova dela so prispevala k razvoju stroke in uveljavitvi cerkvenega prava kot samostojne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani od njene ustanovitve dalje. Pot, ki je pripeljala do objave prvega zakonika, je bila dolga in zapletena. Cerkev je začela sistematično zbirati in urejati zakone postopoma v visokem srednjem veku, vendar pa ideja o izdaji cerkvenih zakonov v obliki zakonika ne 274 Odločitev za nov zakonik je sprejel papež Pij X. leta 1904, po njegovi smrti pa je priprave na izdajo nadaljeval njegov naslednik Benedikt XV. 275 Benedikt XV., bula Providentissima Mater Ecclesiae, 17. 5. 1917, v: http://w2.vatican.va/content/benedict-xv/it/bulls/do- cuments/hf_ben-xv_bulls_19170527_providentissima-mater.html (pridobljeno 20. januar 2019). Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 117 izhaja najprej iz potrebe same. Cerkveni zakonodajalec se je pri pripravi zako- nika zgledoval po modernih liberalnih državah, ki so zakone že izdale v obliki zakonika. S tem je bila civilni oblasti dana trdnejša podlaga za utrjevanje moči. Enoten zakonik prinaša večjo pravno jasnost in preglednost, s čimer je imela oblast nad ljudmi tudi večjo in učinkovitejšo kontrolo. Proces moderne kodi- fikacije se začne z objavo pruskega zakonika leta 1794, sledijo mu Napoleonov zakonik 1804, avstrijski zakonik 1811, italijanski 1865, nemški 1900 in švicarski zakonik leta 1907.276 Za razvoj cerkveno-pravnih zbirk je ključna Gregorijanska reforma. Od tega časa dalje se začnejo poskusi zbiranja pravnih virov, kot so npr. odloki kon- cilov in papeških dekretalov, ter njihova sistematizacija in preglednejša ureditev. Pravna zbirka Concordia discordantium canonum meniha Graziana, ki uredi in sistematizira vse do tedaj pomembne tako cerkvene kot civilne pravne vire, je izšla okrog leta 1140.277 Slednja pospeši razvoj pravne znanosti in ustanovitev prvih fakultet za cerkveno pravo (Bologna, Pariz, Salamanca). Cerkveno pravo s tem postane samostojna veda. Grazianov dekret kot zasebna zbirka in učbenik pospeši študij prava in hkrati spodbudi zakonodajalca k sistematizaciji cerkve- nih zakonov in njihovi objavi.278 Prve uradne zbirke, ki so izšle z naročilom ali odobritvijo rimskih papežev, so: Liber decretalium Gregorja IX. (1234), Liber sextus Bonifacija VIII. (1298) in Clementine papeža Klemena V. (1317). Koncil v Baslu (1431–1438) je trem zbirkam dal skupni naslov Corpus Iuris Canonici, pri čemer je navdih za takšno poimenovanje prišel od zakonika cesarja Justini- jana (Corpus Iuris Civilis). Zbirki Corpus Iuris Canonici sta bili pozneje poleg Grazianovega dekreta priključeni še dve neuradni zbirki Extravagantes Ioannis XXIII in Extravagantes communes. Papež Gregor XIII. objavi dopolnjeno zbir- ko 1. 7. 1580 z bulo Cum pro munere.279 Pravna zbirka Corpus Iuris Canonici z omenjenimi šestimi knjigami postane vse do objave ZCP/17 temeljni pravni vir, čeprav so predlogi za prenovo in sistematizacijo cerkvenih zakonov začeli pri- hajati že sredi 19. stoletja. Na prvem Vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru (1869–1870) so nekateri škofje predlagali, da se zaradi družbenih sprememb in 276 Francesco Romano, Il primo Codice di diritto Canonico a cento anni dalla sua promulgazione. 1. 5. 1917. http://www.ilmantellodel- lagiustizia.it/maggio-2017/il-primo-codice-di-diritto-canonico-a-cento-anni-dalla-sua-promulgazione (pridobljeno: 5. januar 2019) (dalje: Romano, Il primo Codice). 277 Pétar Erdö, Storia della scienza del Diritto Canonico, Roma 1999, str. 37–40. 278 »Il rapido sviluppo della scienza giuridica nella chiesa verso la meta del secolo XII […] non può essere compresso completa- mente se non come parte del processo generale dei secoli XI e XII. Tale processo intellettuale consisteva in una visione razionale del mondo, in una rivalutazione accelerata della nuova conoscenza scientifica. In tale processo hanno partecipato sia la teologia scolastica che la scienza delle leggi dei glossatori […]. La canonistica che cominciava a fiorire con l’elaborazione scientifica del decreto, nei primi tempi era coltivata come parte della teologia, ed ha acquistato autonomia scientifica, emancipandosi dalla teologia, proprio con la crescente utilizzazione delle fonti di diritto civile giustinianeo negli ultimi decenni del secolo XII.« V: Pétar Erdö, Storia della scienza del Diritto Canonico, str. 37. 279 Prim. Libero Gerosa, Diritto canonico. Fonti e metodo, Milano 1996, str. 27. Za zadnjo znanstveno kritično izdajo dela Corpus Iuris Canonici je poskrbel Emil Albert Friedberg, izšla je v Leipzigu 1879/81, ponatis istega dela pa je bil v Gradcu leta 1955. 118 Andrej Saje poenotenja ter poenostavitve zakonskih uredb po zgledu civilnih družbenih ureditev reformira tudi cerkveno pravo. Predlagatelji so izrazili željo, da se pri- pravi zakonik po vzoru modernih držav.280 H kodifikaciji cerkvene zakonodaje je pomembno prispevala nemška teo- loško apologetska šola iz Würzburga, ki je proti absolutistični državi zagovarjala splošno teorijo prava, po kateri ima Cerkev znotraj sebe avtonomijo in je od dr- žave neodvisna. V tem smislu se začne v Nemčiji in Rimu uveljavljati študijska smer t. i. cerkveno javno pravo (Ius publicum Ecclesiasticum), ki Cerkev vidi kot popolno družbo (societas perfecta). Po razlagi omenjene teorije ima Cerkev po- leg ciljev tudi vsa potrebna sredstva, ki jih lahko na podlagi teorije o naravnem pravu in edina med krščanskimi skupnostmi tudi v polnosti doseže.281 Pri uveljavitvi te teorije ima v rimski šoli pomembno mesto kardinal Gi- ovanni Soglia, ki je leta 1850 izdal knjigo Instititutiones Iuris Publici Ecclesia- stici.282 Od tega obdobja dalje postane teorija o Cerkvi kot popolni družbi tudi uradna doktrina Cerkve,283 omenjeno učenje pa je ostalo prevladujoče vse do prehoda v dvajseto stoletje, ki se je nadaljevalo tudi po izdaji ZCP/17. Dejstvo utrjevanja moči Cerkve navzven zaznamo iz same vsebine apo- stolske konstitucije Providentissima Mater Ecclesia, s katero je bil zakonik raz- glašen. V obdobju priprav na izdajo ZCP/17, ki so se začele leta 1904, v Cerkvi prevladuje težnja po jasnosti norm, izpostavljena je avtoriteta vrhovne oblasti, to je rimskega papeža, prenovljeno pravo pa naj bi ponudilo ustrezne odgovore in podlago za rešitev praktičnih in predvsem pastoralnih vprašanj. To miselno ozadje in omenjeni prevladujoči nauk Cerkve sta zaznamovala tudi Rožmanovo študijsko pot in, kakor bomo razbrali iz študija njegovih del, tudi njegove misel- ne vzorce, izbiro tem za pisanje ter pristope k reševanju konkretnih študijskih izzivov in pastoralnih vprašanj. 3 ZNAČILNOSTI ZAKONIKA CERKVENEGA PRAVA IZ LETA 1917 Pij-Benediktov zakonik, ki je nastal pod budnim očesom pravnika kar- dinala Pietra Gasparrija, je veljal le za Katoliško Cerkev latinskega obreda, za vzhodne Katoliške Cerkve pa samo v toliko, kar jih izrecno zadeva po naravi 280 Romano, Il primo Codice, str. 2. 281 Prim. Ombretta Fumagalli Carulli, Il governo universale della Chiesa e i diritti della persona. Milano 2007, str. 27; G. Müller, Il concetto della Chiesa come »Societas perfecta« in S. Tommaso d‘Aquino e l‘idea moderna della sovranità, v: Rivista Internazionale di Scienze Sociali e Discipline Ausiliarie, 97 (1923), str. 193–204. 282 Prim. Geraldina Boni, Il cardinale Giovanni Soglia Ceroni e lo jus publicum ecclesiasticum, http://www.historiaetius.eu/uplo- ads/5/9/4/8/5948821/boni_8.pdf (pridobljeno: 10. februar 2019). 283 »La perfezione giuridica della Chiesa si fonda su Gesù che l›ha voluta nella sua realtà visibile come societas inequalis, società gerarchica, in cui il primato di Pietro non è solo di onore, ma di piena giurisdizione a lui direttamente affidato e a suoi successori nell’ufficio petrino.« V: Romano, Il primo Codice, str. 2. Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 119 stvari (kan. 1).284 Zanj je značilna sistematična ureditev zakonov in njihovo po- enotenje, pri čemer se je zakonodajalec pri razdelitvi tematike zgledoval po že znanih civilnih zakonikih. Namen zakonodajalca je bil preseči množico nepo- trebnih, zastarelih in nepreglednih pravnih virov, kar je uspelo le deloma. Pred- hodni pravni red je bil namreč v večji meri povzet v zakonik in ni bil odpravljen, razen, kar mu izrecno nasprotuje (kan. 6). Če ni določeno drugače, zakonik ne obravnava liturgičnih uredb (kan. 2), prav tako ostajajo v veljavi sporazumi Svetega sedeža s posameznimi državami (kan. 3) in se glede tega zakonodaja- lec ne opredeljuje. Pridobljene pravice pravnih in fizičnih oseb se načeloma ne ukinjajo (kan. 4), praviloma pa so prenehali veljati do tedaj veljavni običaji, če niso bili izrecno sprejeti. Nekatere med njimi se lahko tolerira na podlagi sodbe pristojne oblasti, v kolikor so slednji stoletni ali tako stari, da zanje glede izvora ni podatkov (kan. 5). Kanoni, ki se le deloma ujemajo s starim pravom, se mo- rajo v tem delu interpretirati v skladu s starim pravom, sicer pa v smislu samega besedila zakonskega predpisa (kan. 6). Pri tem je potrebno upoštevati namen zakonodajalca in nauk cerkvenega učiteljstva ter mnenje uveljavljenih avtorjev. Vse kazni, tudi disciplinske, ki v zakoniku niso opredeljene, so odpravljene. Za- konik ima med 2414 kanoni 854 novih predpisov, kjer pa viri, na podlagi katerih so nastali, niso omenjeni.285 Zakonodajalec se je pri razdelitvi materije zgledo- val predvsem po pravni zbirki cesarja Justinijana Institutiones, ki je razdeljena na posamezne dele: personae, res in actiones. Kanoni novega zakonika so sicer razdeljeni na pet knjig: 1. Norme generales (kann. 1–86); 2. De personis (kann. 87–725); 3. De rebus (kann. 726–1551); 4. De processibus (kann. 1552–2194); 5. De delictis et poenis (kann. 2195–2414). 4 ROŽMANOVA ŽIVLJENJSKA POT DO NASTOPA PROFESORJA V LJUBLJANI Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčicah v župniji Šmihel pri Pliberku na avstrijskem Koroškem. Osnovno šolo je obiskoval v Šmihelu, gimnazijo pa v Celovcu. Po maturi leta 1904 je stopil v celovško bogoslovje. Kle- riške redove je prejel v Celovcu leta 1905 in 1907. V duhovnika je bil posvečen 21. julija 1907. Dne 3. julija 1908 je bil imenovan za kaplana v Borovljah, kjer je ostal dve leti. Leta 1909 je nadaljeval študij na Dunaju, ki ga je sklenil 27. junija 1912 z doktoratom. Po vrnitvi na Koroško je bil od 1912 do 1914 prefekt malega 284 Vzhodne Katoliške Cerkve imajo lastno pravo in tradicijo ter ob priznavanju rimskega papeža kot vrhovnega pastirja uživajo avtonomijo. Ločijo se na aleksandrijski, antiohijski, armenski, bizantinski in kaldejski obred. Posamezni obredi se delijo na podobrede, skupaj jih je 23. V Sloveniji je od vzhodnih katoliških obredov navzoč le grko-katoliški obred, ki spada v večjo družino bizantinskih obredov. Vzhodne Katoliške Cerkve so prvi zakonik (Codex Canonum Ecclesiarum Orientalium) dobile šele leta 1990. Izdal ga je papež Janez Pavel II. z apostolsko konstitucijo Sacri canones dne 18. oktobra 1990 (AAS, vol. LXXXII (1990), št. 11, str. 1033–1044). 285 Romano, Il primo Codice, str. 3. 120 Andrej Saje semenišča v Celovcu, leta 1913 je postal profesor cerkvenega prava, leta 1914 pa še profesor moralne teologije v Celovcu. Leta 1915 je bil imenovan za vicerektor- ja škofijskega semenišča.286 V Rožmanovi zapuščini, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani,287 najde- mo njegovo maturitetno spričevalo z dne 8. julija 1904. Zraven je poudarjeno, da je »eksaminand zakonitim predpisom odlično zadostil in se mu izstavlja to zrelostno izpričevalo za obisk univerzitete«. V istem gradivu so potrdila o opra- vljenih teoloških študijih v Celovcu iz leta 1907 in 1908. Dodano je potrdilo pro- rektorja celovške filozofske visoke šole doktorandu teologije na Dunaju z dne 30. novembra 1909 in priporočilo za študij škofijskega ordinariata krške škofije v Celovcu z dne 30. novembra 1909, kjer je izpostavljena Rožmanova zavzetost za študij. Škofija na poizvedovanje o primernosti kandidata odgovarja: »Über Ihr unter 29. d.m. schriftlich anher gerichtetes Ersuchen wird Euer Hochwürdigen hiermit die amtliche Bestätigung ausgestellt, dass Sie laut Katalog der hiesigen theologischen Diözesan–Lehranstalt der Studien Jahre 1904/05 und 1905/06 die Vorträge aus »exegesis sublimior« des A.u.N.B. ordnungsmäßig und sehr fleißig gehört und in den beiden bezüglichen Prüfungen sehr gut entsprochen haben«. Med dokumenti je njegova doktorska diploma iz teologije z datumom 27. junija 1912 in njen overovljeni prevod.288 Naslov doktorske naloge je: »We- sen und Aufgabe der Kirche nach der Lehre des hl. Paulus in Epheser und Kolosserbriefe«.289 Iz razpoložljive dokumentacije pridemo do spoznanja, da je Rožman sicer po temeljni izobrazbi teolog, iz poznejših dokumentov290 pa je razvidno, da je študiral cerkveno pravo pri priznanem profesorju Rudolfu Schererju,291 pri katerem je opravil rigorozni izpit. V času njegovega študija na Dunaju je v okviru univerze delovala tudi civilna pravna fakulteta, cerkveno pra- vo pa je bila samostojna katedra v okviru Teološke fakultete. Po pridobljenem doktorskem nazivu in končanem študiju je bil Rožman 16. julija 1912 imenovan 286 Prim. Kolarič, Škof Rožman, str. 7–146. 287 NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1, Osebni dokumenti in imenovanja, delovanje pred imenovanjem za škofa. 288 NŠAL, n. d., Kopija diplome je objavljena v prilogah. 289 V Nadškofijskem arhivu je ohranjen originalni rokopisni izvod doktorske disertacije z datumom 12. april 1920. Disertacija ima 138 strani (NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1). 290 Pismo fakultetnega sveta Teološke fakultete ministrstvu za prosveto v Beogradu z dne 31. maja 1920, kjer je Rožman predlagan v imenovanje za docenta. Prim. Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani (ATF), šk. 4, Redni fakultetni svet 1919–1970; Sejni zapisnik Teološke fakultete 1919/20–1921/22. 291 Rudolf von Scherer (1845–1918) je bil duhovnik graške škofije. Leta 1867 je v Gradcu doktoriral iz prava, nanj je močno vplivala zgodovinska metoda njegovega učitelja Fridericha Maasna. Po prvi promociji je začel s študijem teologije in bil leta 1869 v Gradcu posvečen v mašnika. Po treh letih je bil poslan na Dunaj, kjer je leta 1875 doktoriral še iz teologije. V Gradcu je od leta 1875 poučeval cerkveno zgodovino, leto pozneje pa je postal predstojnik katedre za cerkveno pravo. Leta 1899 je odšel na Dunaj, kjer je poučeval cerkveno pravo do upokojitve leta 1912. Njegove moči so začele pešati že leto poprej, domnevno so bile vzrok za to tudi obtožbe modernizma. Znan je po svojem glavnem delu Handbuch des Kirchenrechtes, od katerega sta od načrtovanih treh delov izšla dva, Gradec 1886/1898. Prim. Rudolf Ritter von Scherer, dostopno na spletu: https://geschichte.univie.ac.at/de/personen/rudolf-ritter-von-scherer-prof-dr (pridobljeno: 25. januar 2019). Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 121 za prefekta v škofijskem deškem semenišču v Celovcu »Marianum« z nastopom 15. julija 1912. V odloku o imenovanju je zapisano: »ker ste rigoroze na teološki fakulteti na Dunaju s prav dobrim uspehom položili, se nameščate kot prefekt v kn. šk. deškem semenišču Marianum v Celovcu s pravnim učinkom z dnem 15. julija 1912«. Po dveh letih je bil leta 1914 imenovan za rednega profesorja moral- ke na škofijskem teološkem učilišču. V utemeljitvi imenovanja je zapisano: »Vi ste po odličnem absolviranju teološkega študija v Celovcu vse nadalje na višjem svečeniškem učnem zavodu sv. Avguština na Dunaju izobrazovali in posebej tudi v moralki podrobne disertacije izdelali in si teološki doktorat pridobili. V letu Vaše docenture ste se izkazali prav primernega za učiteljsko službo in me- todično izšolanega. Zato se vi postavljate na učno mesto moralke v škofijskem teološkem učilišču kot reden profesor z navodilom, da nastopite službo z okto- brom študijskega leta 1914/15«.292 Od ostalih Rožmanovih imenovanj za službe v krški škofiji je v arhivu shra- njeno imenovanje za vicerektorja semenišča na Plešivcu z dne 14. septembra 1915, za posinodalnega eksaminatorja z dne 20. septembra 1915 in za izpitnega komisarja moralke pri srednješolskem veroučnem izpitu iz leta 1916. Leta 1918 ga je škof povabil v škofijsko komisijo, ki je imela nalogo, da v škofiji poskrbi za udejanjenje novega ZCP/17, leta 1919 je bil imenovan za pravdnika (promotor iustitiae) in za ravnatelja pisarne škofijskega vikariata jugoslovanskega dela Ko- roške.293 V tem času je bil še posebej pastoralno aktiven in zavzet pridigar, gojil je evharistično in marijansko pobožnost. 5 PROFESOR CERKVENEGA PRAVA V LJUBLJANI Začetek Rožmanove profesorske poti v Ljubljani je na eni strani pogojen s pomanjkanjem študentov v Celovcu, kar je bila posledica vojnega stanja, na drugi strani pa se je v Ljubljani ustanavljala univerza, katere sestavni del in usta- novna članica je bila tudi Teološka fakulteta, ki je potrebovala profesorja cer- kvenega prava.294 Odlok o ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bil podpisan 23. julija 1919, prvi profesorji na Teološki fakulteti so bili imenovani 31. avgusta 1919 (Aleš Ušeničnik, Frančišek Ušeničnik, Ivan Zore).295 Univerza je začela delovati 18. septembra, ko se je konstituiral univerzitetni svet. Naslednji dan je bil usta- novljen začasni svet Teološke fakultete,296 decembra istega leta pa so se začela redna predavanja. Rožmana je za profesorja cerkvenega prava na Teološki fakul- teti predlagal dr. Janez Zore, profesor zgodovine in podpredsednik vseučiliške 292 NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1, Osebni dokumenti in imenovanja, delovanje pred imenovanjem za škofa. 293 Prim. Benedik, Gregorij Rožman, str. 26. 294 Prim. Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 121–197 (dalje: Kolar, Teološka fakulteta). 295 Prim. Kolar, Teološka fakulteta, str. 124. 296 Prim. ATF, šk. 4, Zapisnik seje fakultetnega sveta 19. 9. 1919, Redni fakultetni svet 1919–1970; Sejni zapisnik Teološke fakultete 1919/20–1921/22. 122 Andrej Saje komisije. Rožman je na njegovo povabilo iz Pliberka odgovoril dne 19. septem- bra 1919.297 Njegov ordinarij, krški škof Adam Hefter mu je profesuro v Ljubljani dovolil 24. septembra, kot honorarni predavatelj cerkvenega prava na Teološki fakulteti pa je Rožman nastopil 7. januarja 1920.298 Rektorat Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani je dne 30. marca 1920 imenovanega obvestil, da je ministrstvo prosvete Kraljevine SHS v Beogradu z odlokom štev. 791 z dne 24. marca 1920 odobrilo izbor fakultetnega sveta Teološke fakultete v Ljubljani in Rožmana potrdilo za honorarnega profesorja kanoničnega prava. Ob žigu Univerze je podpisan njen rektor Josip Plemelj.299 Fakulteta je že nekaj mesecev po nastopu njegove službe na seji fakultetnega sveta dne 18. maja 1920 ministrstvu za prosveto v Beogradu predlagala Rožmanovo napredovanje v sta- tus docenta.300 Glavni razlog je bil v ureditvi statusa in primerne plače, fakulte- ta pa je predlog utemeljila z njegovim dotedanjim znanstvenim in strokovnim udejstvovanjem. Za docenta je bil imenovan avgusta 1920. O tem ga je pisno obvestil rektor Plemelj, kjer izpostavi, da je imenovanje odobrilo ministrstvo prosvete Kraljevine SHS v Beogradu z dopisom dne 30. avgusta 1920, št. 6103. Rožman je bil po prihodu v Ljubljano deloma še vezan na rodno Koroško, kar je razvidno iz njegovega pisma dekanu Teološke fakultete z dne 30. septem- bra 1920, kjer sporoča in se opravičuje, da zaradi plebiscita na Koroškem ne bo mogel pravočasno začeti s predavanji, ki naj bi jih sicer začel 11. septembra.301 Njegov prihod v Ljubljano in začetek predavanj sta se po njegovih besedah za- maknila za nekaj dni. Rožman je na fakulteti in na univerzi v Ljubljani hitro pridobil zaupanje in ugled, kar dokazuje imenovanje za komisarja izpraševal- ne komisije za pravnozgodovinski državni izpit juridične fakultete v Ljubljani že v prvem letu njegove profesorske dejavnosti v okviru Teološke fakultete z dne 6. julija 1920.302 Fakultetni svet je na predlog Aleša Ušeničnika, tedanjega 297 Prim. Priloge, dokument št. 2. Škof Adam mu da dovoljenje in priporočilo, prim. Priloge, dokument št. 3 in 4. 298 Prim. Benedik, Gregorij Rožman, str. 24–25. 299 NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1, Osebni dokumenti in imenovanja, delovanje pred imenovanjem za škofa. 300 ATF, šk. 4, Redni fakultetni svet 1919–1970; Sejni zapisnik Teološke fakultete 1919/20–1921/22. Prim. Priloge, dokument št. 5. S plačilne liste Teološke fakultete je razvidno, da so bile plače za redne profesorje med 7500 in 9000 dinarjev, odvisno od delovne dobe. Med rednimi profesorji so bile plače 7500 dinarjev (Ivan Zore, Matija Slavič, Josip Srebrnič, Franc Lukman, Franc Grivec, Lambert Ehrlich), brata Franc in Aleš Ušeničnik pa sta imela 9000 dinarjev. Izredni profesorji (Josip Ujčič, Andrej Snoj) so imeli od 4041 do 5557 dinarjev, docenta Janez Fabijan in Gregorij Rožman pa 4000 dinarjev (ATF, šk. 36, spisi 1919–1923, akti 1–54). Kolikšna je bila Rožmanova honorarna plača, ni razvidno, iz konteksta pa razberemo, da je bila tako nizka, da se je težko preživljal. 301 Prav tam. Dolinar poudarja, da Rožman kot zaveden koroški Slovenec ni bil ravnodušen do nasilja nemških nacionalistov do koroških Slovencev. Žalostno je opazoval, kako rojaki nasedajo praznim nemškim obljubam. Prepričan je bil, da bi bila za Slo- vence na Koroškem edina modra rešitev priključitev Jugoslaviji, vendar se glede tega ni izrekal. Iz tekočega dogajanja je pravilno sklepal, da bo rezultat plebiscita šel v korist Avstrije. V politiko že takrat ni dejavno posegal, je pa teoretično razmišljal o nalogah Cerkve. V nedatiranem dopisu Cerkev in politika, str. 6, izpostavi, da ima Cerkev odgovorno nalogo varovati krščanske vrednote ter narode spodbujati, da si življenje uredijo v skladu s temi načeli. Po njegovem se Cerkev sme opredeljevati samo do tistih vprašanj, ki so verske, moralne ali cerkveno-pravne narave. Glej: France Martin Dolinar, Ljubljanski škof Gregorij Rožman med pastoralo in politiko, v: Resnica vas bo osvobodila, Škof dr. Gregorij Rožman in njegov čas, IV. forum, Ljubljana 2009, str. 73–75). 302 Prav tam. Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 123 prorektorja Univerze, Rožmana dne 6. maja 1924 predlagal v izvolitev v naziv izrednega profesorja.303 Na podlagi pozitivne ocene profesorja Zoreta s Teološke fakultete in profesorja Kušeja s Pravne fakultete je bil v predlagani naziv potrjen v naslednjem študijskem letu 1924/25. Rožman je bil poleg profesorskega dela dejaven tudi na drugih strokovnih področjih. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je leta 1922 imenoval za oficiala škofijskega cerkvenega sodišča.304 Vsebina Rožmanovih predavanj na Teološki fakulteti in razdelitev temati- ke po predmetih se pretežno drži novega Zakonika cerkvenega prava in se od- ziva na aktualna pravno-pastoralna vprašanja. V zapuščini305 najdemo dopise, vezane na njegovo predavateljsko mesto, ter ostalo študijsko gradivo vključno z izpitnimi vprašanji za predavan predmet. Zapiski, ki služijo kot študijsko gra- divo, kažejo, da se je predavatelj držal razdelitev in vsebine ZCP/17 in sistema- tično predstavljal bistvene dele zakonika, pri čemer je v predavanja vključil tudi zgodovino prava in odnos do civilne skupnosti. Med obravnavanimi področji so predvsem zakonsko, procesno, premoženjsko in konkordatno pravo, dota- knil pa se je tudi drugih konkretnih vprašanj, npr. arhivov.306 Iz dokumentov lahko razberemo, da predavatelj zaradi boljšega razumevanja obstoječe zako- nodaje v predavanja vključuje starejše pravne vire, pri čemer poudarja vpliv rimskega in pozneje germanskega prava na razvoj cerkvenega prava.307 V času, poudarja avtor, ko je bila Cerkvi dana svoboda, v krščanski skupnosti prevla- duje upravno pravo, ki ima značaj podlage za ustvarjanje javnega reda. Po tem, ko je Cerkev postala svobodna, je dobila v družbi velik vpliv. Priznani so ji bili različni privilegiji. Posvetna oblast je ohranila svojo moč še naprej. Na Vzhodu sta o cerkvenih zadevah odločala cesar in civilna oblast. Tudi na Zahodu je dol- go veljalo, da so cerkveni zakoni postali veljavni, ko jih je potrdil kralj. Čeprav se Cerkev še posebej na začetku glede prava in predpisov zgleduje po državi, sčasoma ustvari svoje avtonomno pravo, ki izhaja iz narave in potrebe Cerkve same. Že v tem času se kažejo zametki zakonskega prava, škof ima nad verniki tudi vlogo sodnika in presoja veljavnost zakona. Uveljavi se prepoved drugega zakona in blagoslov novoporočencev, ki do začetka drugega tisočletja ohrani značaj fakultativne možnosti. Rimsko pravo je imelo vpliv na razvoj cerkvenega prava npr. v organizacijskem smislu, kot je teritorialna razdelitev na škofije in župnije, kar je trajalo vse do začetka prevlade germanskega prava. Kot mejnik med obema pravnima sistemoma omenja čas vladanja frankovskega kralja Kar- la Martela (+ 741). Od tega obdobja pa do Grazianovega dekreta okrog leta 1140, 303 Kopija imenovanja za izrednega profesorja je med prilogami, dokument št. 6. 304 NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1, Osebni dokumenti in imenovanja. 305 NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 2, Profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. 306 NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 2. Prim. M. Benedik, n. d., str. 27. 307 NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 2, Skripta Zgodovina cerkvenega prava, str. 1–11. 124 Andrej Saje ko je bila prvič v zgodovini Cerkve izdana sistematična zbirka pravnih spisov, se v Cerkvi uveljavi fevdalni sistem, ki Cerkvi zagotavlja organizacijsko strukturo in zunanjo trdnost. Avtor je mnenja, da je ta sistem Cerkvi v smislu zlorab in prevelike posvetnosti tudi močno škodoval (fevd, beneficij, nadarbina). Obja- va ZCP/17 je za cerkveno pravo zgodovinska prelomnica, večstoletno veljavna zbirka Corpus Iuris Canonici ohrani le še interpretativno vlogo. V nadaljevanju razloži tudi vlogo papeža kot Kristusovega namestnika na zemlji in obsodi sre- dnjeveško inkvizicijo, ki je v Cerkev s sodnimi postopki sicer privedla napre- dek, vendar pa je bilo njeno sodelovanje v teh postopkih s civilnimi oblastmi velika napaka. Rožman je znanstvene in strokovne članke objavljal pretežno v obliki član- kov, ocen in kot pregled slovstva v Bogoslovnem vestniku.308 Iz časa profesorske službe ima več kot 50 različnih objav. Odziva se na aktualna družbeno-politična in cerkveno-pastoralna vprašanja. Po tem, ko smo že omenili njegova dela, ki se tičejo odnosa do države in s tem povezanih mešanih vprašanj,309 pri obrav- navi cerkveno-pravnih vprašanjih posveča pozornost zakonskemu pravu310 in podeljevanju ostalih zakramentov,311 med drugim glede pristojnosti župnikov,312 upravljanja s cerkvenim premoženjem in prenehanja veljavnosti stare patronat- ske in fevdalne tradicije, ki je glede organizacijskih in premoženjskih vprašanj v Cerkvi pomenila velik izziv v smislu nujnosti preoblikovanja obstoječih pravnih struktur. Velika večina člankov je bila objavljena med letoma 1920 in 1930, to je od časa nastopa službe profesorja v Ljubljani pa do prevzema službe krajevnega škofa ljubljanske škofije. Iz njegovih pisnih del veje velika splošna razgledanost in dobro poznavanje civilne in cerkvene zgodovine, aktualno veljavne pravne ureditve v Cerkvi in državi, kakor tudi pastoralna gorečnost za duše, predvsem za študente in duhovnike, da bi bili na svoje duhovniško poslanstvo čim bolje pripravljeni. Škof Jeglič je 10. aprila 1929 Teološko fakulteto obvestil, da je bil Rožman imenovan za »pomožnega škofa ljubljanske škofije«313 in izpostavil, da bo zara- 308 Vsak letnik Bogoslovnega vestnika je prinesel več Rožmanovih objav, tematika je večinoma povezana s cerkvenim življenjem in spremembami na civilno ter cerkveno-pravnem področju. Avtor razloži posamezne dokumente Svetega sedeža ali aktualne predpise. V nekaterih prispevkih se dotakne premoženjskega prava, odnosa do politike in ureditve vprašanj v odnosu do države. Za seznam vseh njegovih objav gl.: Benedik, Gregorij Rožman, str. 32–34. 309 Prim. Cerkvenopolitična vprašanja v naši državi, v: BV 3 (1923), str. 195–197; K problemom jugoslovanskega konkordata, BV 3 (1923), str. 313–318. 310 Prim. Mešani zakoni v cerkvenem pravu, v: BV 3 (1922), str. 136–160; Javni in tajni zakonski zadržki, v: BV 3 (1923), str. 247–267; Avtentična pojasnila o pooblaščanju za veljavno poroko, v: BV 4 (1924), str. 280; Dovoljenje za veljavno poroko, v: BV 3 (1923), str. 83; Svobodno privoljenje v zakon, v: BV 5 (1925), str. 110–119. 311 Prim. Cerkveni pogreb po cerkvenem zakoniku in nasprotni običaj, v: BV 1 (1921), str. 314; Še ena razsodba o obveznosti krsta, v: BV 5 (1925), str. 69–71. 312 Prim. Oblast župnikov namestnikov glede zakona, v: BV 3 (1923), str. 83–84; Odprava kumulativnih župnikov, v: BV 3 (1923), str. 84–85. 313 ATF, šk. 103, predavatelji P–Ž, škof Rožman, Priloge, dokument št. 7. Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 125 di prevzema nove službe moral prenehati s predavanji. Rožman se je odločil profesorsko delo nadaljevati še naslednje akademsko leto,314 v mesecu avgustu 1930 pa se je profesuri odpovedal.315 6 PRIZADEVANJE ZA RAZJASNITEV ODPRTIH VPRAŠANJ V ODNOSU DO CIVILNE SKUPNOSTI Rožmanova znanstveno-strokovna in predavateljska pot sovpada z začetki delovanja Teološke fakultete, kjer se je počasi ustalil nabor profesorskega kadra. Njegov prispevek k razvoju fakultete in s tem Univerze je razviden predvsem iz njegovih znanstvenih in strokovnih objav ter predavanj cerkvenega prava kakor tudi strokovnih mnenj. Kar se tiče obravnavanih tem, gre pri njem predvsem za dve področji. Najprej se odziva na aktualne družbeno-politične razmere te- danjega časa, kjer se v smislu državno-cerkvenega prava osredotoči na kon- kordatno pravo in koroški plebiscit ter aktualno interpretacijo ločitve Cerkve in države. S tem je kot teološki profesor prispeval k razjasnitvi strokovnih in političnih vprašanj v povezavi z vlogo Cerkve kot suverenega pravnega subjekta mednarodnega prava, ki ga mora država pri iskanju rešitev na odprta vprašanja svojih državljanov, ki so hkrati tudi verniki Katoliške Cerkve, upoštevati.316 V članku Koroški plebiscit ob upoštevanju preteklih plebiscitarnih izkušenj drugih narodov sistematično analizira zgodovinske okoliščine in dejanske ra- zloge, ki so prinesli za koroške Slovence negativen plebiscitarni rezultat. Vzro- ke za to vidi v spretni strategiji nemško govorečih nacionalistov, ki so umetno pridobivali glasove, glavno težavo pa zazna v Slovencih samih: njihovi nepazlji- vosti ter neprepoznavanju nevarnosti nemško orientiranih medijev in njihove propagande. Najprej vidi razlog za neuspeh plebiscita, po katerem bi bilo po njegovem mnenju edino smiselno Slovence na Koroškem priključiti Jugoslaviji, v razlagi zgodovine, po kateri naj bi koroški Slovenci imeli več skupnega z Nem- ci kot pa s Slovenci v Sloveniji, še posebej tistimi na Kranjskem. Drugi razlog, ki je zanj ključen, je v veliki narodni neopredeljenosti. Od vseh sosednjih pokra- jin ocenjuje, da so prav predeli južno od Drave najmanj narodno zavedni, ker 314 Prim. ATF, šk. 4, Zapisnik seje fakultetnega sveta 20. 4. 1929, Redni fakultetni svet 1919–1970; Sejni zapisnik Teološke fakultete 1926/27–1931/32. 315 Dekan Teološke fakultete Josip Ujčič je v poročilu rektoratu za leto 1929 napisal, da je bil Rožman med letom imenovan za škofa koadjutorja s pravico nasledstva in da do nadaljnjega obdrži akademsko stolico. Iz zapisnika fakultetnega sveta pa je razvidno, da se je Rožman 30. avgusta 1930 odpovedal profesorskemu mestu (Prim. ATF, šk. 4, Zapisnik seje fakultetnega sveta 25. septembra 1930, Redni fakultetni svet 1919–1970; Sejni zapisnik Teološke fakultete 1926/27–1931/32). Prim. Benedik, Gregorij Rožman, str. 28–29. 316 Revija Čas je s tega področja objavila tri njegove članke: Srbski konkordat, v: Čas 14 (1920), str. 9–28; Koroški plebiscit, v: Čas 15 (1921), str. 118–126; Problem sodobnih konkordatov, v: Čas 24 (1929/39), str. 158–172. Bogoslovni vestnik pa je objavil še članek: Ločitev države in Cerkve, v: BV 2 (1922), str. 89–93. Za celoten seznam Rožmanovih objavljenih znanstveno-strokovnih in pastoralno naravnanih člankov, ki v glavnem glede časa objave sodijo v obdobje njegove profesure na Teološki fakulteti, gl.: Benedik, Gregorij Rožman, str. 32–34. 126 Andrej Saje gre pretežno za delavski razred, ki ni navezan na zemljo. Tretji razlog za ome- njen izid plebiscita najde v razumevanju vprašanja ob plebiscitarnem glasova- nju. Slovenci so pretežno izbirali med dvojno upravo in ne med dvojno državo, kar je bilo usodno. Stari upravi so bolj zaupali, ker so jo poznali, poleg tega je nemška propaganda ponavljala, da je bolje biti Korošec, kot pripadati balkanski kulturi in srbskemu militarizmu. »Da bi pa moglo priti vse ljudstvo do polne jasnosti, za kaj gre pri plebiscitu, bi se moralo glasovati, kakor predlaga prof. Jovan Cvijić, ne za države, ampak za narodnost. Ako bi se bilo glasovalo na Koroškem za Nemce ali za Slovence, ne pa za Avstrijo ali Jugoslavijo, bi bili brez dvoma nekateri druge glasovnice raztrgali«.317 Rožman poudari, da je omenjen trojni vzrok za dejanski izid plebiscita, to je v zgodovinski skupnosti, narodni nezavednosti in nerazumevanju plebiscitarnega vprašanja, spretno izrabil do- bro organiziran nemški Heimatdienst. V začetku 20. stol. in še posebej po uveljavitvi ZCP/17 Sveti sedež pospeši sklepanje konkordatov. Rožman je na temo narave in pomena konkordatnega prava objavil dve izčrpni primerjalni študiji, kjer v duhu že omenjenega nauka Cerkve kot popolne družbe zagovarja pravico Cerkve, da v smislu prizadeva- nja za skupno dobro z državo uredi medsebojna razmerja.318 V prvem članku z naslovom Srbski konkordat iz leta 1914 razloži, da je konkordat dvostranska mednarodna pogodba, ki ureja medsebojna razmerja v celoti ali le deloma. Oblika dogovora je vedno pogodbena. Tako Cerkev kot država se odpovedu- jeta enostranskim rešitvam v konkordatu določenih vprašanj in se zavežeta, da bosta vprašanja reševali sporazumno. Cerkev pri tem zastopa papež kot vr- hovni poglavar Cerkve. Pri tem izpostavi težavo, da pri sklepanju omenjenega mednarodnega sporazuma država in Cerkev nista na isti ravni, kot so drža- ve med seboj. Cerkev in država sta najvišji oblasti v različnih vrstah: »Cerkev ni vezana na gotov teritorij kakor država in ima bistveno pravico odločevati v vprašanjih vere in nravnosti povsod in vselej brez ozira na dovoljenje ali pre- poved državne oblasti. Cerkev je kot duhovna ustanova nad vsakim zemeljskim vladarstvom.«319 Cerkev sicer nima fizične moči, kakor jo ima država, temveč je zanjo značilna moralna moč. Navdih za članek Problemi sodobnih konkordatov najde v dejstvu, da je bilo do časa pisanja članka v zadnjih sedmih letih sklenjenih devet konkordatov, kar je zgodovinski rekord. V času, ko se države po prvi svetovni vojni na novo kon- solidirajo, želi tudi Cerkev z njimi urediti medsebojna razmerja. Avtor v članku – izhajajoč iz zgodovinske izkušnje starih konkordatov – primerjalno analizi- ra nekatere pomembnejše zadnje konkordate in njihove posebnosti. Izhodišče 317 Koroški plebiscit, str. 124 v: Čas 15 (1921), str. 124. 318 Srbski konkordat iz leta 1914, v: Čas 14 (1920), str. 9–21; Problemi sodobnih konkordatov, v: Čas 24 (1929/30), str. 158–172. 319 Srbski konkordat iz leta 1914, v: Čas 14 (1920), str. 10. Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 127 za sklepanje konkordatov vidi v temeljnem izhodišču priznavanja medsebojne suverenosti. Konkordat ni sklenjen z organizacijo vernikov na teritoriju neke države, ampak s Cerkvijo, ki kot taka po naravi ni omejena z državnimi me- jami. Konkordate v tem smislu sklepajo le tiste države, ki Cerkvi priznavajo suverenost in pravico, da uredi z njo medsebojna razmerja, kjer pa se glede tega zapleta, pride lahko do drugih sporazumov, ki pa v primerjavi s konkordatom nimajo takšne trdnosti. Avtor v članku želi utemeljiti in utrditi prepričanje, da je sklepanje sporazumov za Cerkev naravna pravica, ki izhaja iz bistva Božjega poslanstva. Podlago za to je mogoče najti v ZCP/17 v razdelku ustavnega prava, ki uči, da je Apostolski sedež po Božji ureditvi pravna oseba z vsemi pravica- mi, ki takšni osebi pripadajo (kan. 100). Papeževa oblast je neodvisna od vsa- ke človeške avtoritete (kan. 218). Svetna suverenost papeža se nanaša samo na vatikansko državo, sicer je ta duhovne narave.320 Glavna težava pri sklepanju konkordatov je vsebinske narave in razmejitev kompetenc, kar je še posebej težko, ker so državljani hkrati tudi verniki. Najbolj pa se zapleta v primerih, kjer si država pridržuje pravico, da ima samo ona ključne vire prava, Cerkvi pa jih priznava le toliko, kolikor ji to koristi. Rožman s člankom, kjer je v nadalje- vanju analiziral in primerjal vsebinske rešitve zadnjih konkordatov, npr. v Litvi, na Poljskem, v Belorusiji, Latviji in Romuniji, želi dati podlago in spodbudo, da bi do podobnega mednarodnega sporazuma na najvišjem nivoju prišla tudi Jugoslavija. Iz objavljenega Rožmanovega krajšega članka z naslovom Ločitev države in Cerkve321 lahko sklepamo, da se je pri pisanju razprav na temo državno-cerkve- nega prava redno poglabljal v pravna, zgodovinska in filozofska izhodišča raz- ličnih avtorjev, ki bi mogla pripomoči k večji jasnosti in Cerkvi ustvariti trdno podlago in izhodišča za pogajanja z državo. To je bilo še posebej pomembno, ker se je čas monarhij zaključil in so se začele ustanavljati moderne države. Pri tem se je nujno odprlo vprašanje ločitve države in Cerkve in kako jo je mogoče uresničiti. Katoliško pojmovanje države temelji na svetopisemskem nauku in filozofskih spoznanjih. Pri naštevanju in analiziranju različnih uveljavljenih av- torjev Rožman poudari: »Iz teh dveh virov se sestavlja sistem načel v obsegu in izvoru državne oblasti – in ta sistem vsebuje nauke Katoliške cerkve, ki spadajo v depositum fidei, in kot take jih morajo katoliški politiki teoretično pripoznati in se praktično po njih ravnati.«322 320 Problemi sodobnih konkordatov, v: Čas 24 (1929/30), str. 160–161. 321 Ločitev države in Cerkve, v: BV 2 (1922), str. 89–93. 322 Prav tam, str. 89. 128 Andrej Saje V prvih letih profesure Rožman nadaljuje z razmišljanjem na temo razme- jitve odnosa med Cerkvijo in politiko, kjer izpostavi pristojnosti obeh strani.323 Cerkev ima nalogo ohranjati krščanski nauk ter spodbujati ljudi, da si življenje uredijo v skladu z njegovimi vrednotami in resnico. Glede pristojnosti Cerkve poudari, da se slednja lahko opredeljuje samo do tistih vprašanj, ki so povezana z verskimi, moralnimi in cerkveno-pravnimi vprašanji. V odnosu do politike na splošno se Cerkev ne izreka in si nobene politične opcije ne jemlje za svojo ali edino pravilno. Naloga države je, da skrbi za skupno dobro vseh državljanov, obsoja pa vsako nasilje. Kritičen je do političnega opredeljevanja s strani du- hovnikov, kakor tudi do istovetenja Cerkve s katero od strank. Rožman nadaljuje z razmišljanjem na temo odnosov z državo in uteme- ljitve cerkvene in civilne oblasti v predavanju na katoliškem shodu v Ljubljan1 28. avgusta 1923.324 V skladu s tedaj prevladujočim naukom Cerkve kot popolne družbe izpostavi, da je vir vsake oblasti Bog. Vsaka oblast je dana v dobro ljudi. Država glede svojih pristojnosti uživa popolno avtonomijo in suverenost, ki pa ni absolutna, ker je nad njo Bog, ki ji je v njenih pristojnostih določil meje. Tako država kakor Cerkev imata pred seboj iste ljudi, zato morata urejati njuna med- sebojna razmerja. Kot posebej pomembni in kritični poglavji, ki v pogajanjih z državo povzročata nesporazume, omenja dve področji: šolo in zakonsko zvezo. Avtor v nadaljevanju izpostavi tudi svobodo in suverenost Cerkve in zavrne državno vmešavanje v njene notranje zadeve. 7 PRAVNO MNENJE GLEDE PATRONATSKE PRAVICE KÜRCHBERG – GALLENBERGOVEGA KANONIKATA Ljubljanski škof Jeglič je 10. februarja 1923 zaprosil Teološko fakulteto za pravno mnenje glede patronatske pravice takozvanega Kürchberg – Gallenber- govega kanonikata pri ljubljanskem stolnem kapitlju.325 Škof je zastavil vpraša- nje ali je razsodba bivšega avstrijskega ministrstva za bogočastje glede pravic prezentacije za omenjeni kanonikat še merodajna ali pa se je potrebno zaradi smrti Aleksandra grofa Gallenberga in izumrtja moškega potomstva te rodbine ter glede na to, da sta se grofovi hčerki primožili k drugim rodbinam, ravnati po kan. 1470 § 1, 4o. ZCP/17. Omenjeni zakonik ZCP/17 patronatske pravice ureja s predpisi v kan. 1448 do 1471. Zakonodajalec patronat opredeljuje kot z nekaterimi bremeni zdru- ženo vsoto privilegijev, ki jih Cerkev dovoljuje katoliškim ustanoviteljem kake 323 Rokopisni zvežčič brez datuma z naslovom Cerkev in politika, str. 6, v: NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 2. Prim. F. M. Dolinar, Ljubljanski škof Gregorij Rožman med pastoralo in politiko, v: Resnica vas bo osvobodila, Škof dr. Gregorij Rožman in njegov čas, IV. forum, Ljubljana 2009, str. 75–76. 324 Cerkev in država, v: Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana 1924, str. 253–258. 325 ATF, šk. 36, spisi 1919–1923. Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 129 cerkve, kapele ali nadarbine ali pa tudi njihovim pravnim naslednikom (kan. 1448 ZCP/17). Patronat je lahko stvaren ali oseben, cerkven, laiški ali mešan. Glede na to, kako prehaja na dediče, je slednji lahko deden, družinski, rodo- vinski ali mešan (kan. 1449). Zakonik srednjeveško oz. fevdalno tradicijo pa- tronatskih pravic zelo omeji, pri čemer že pridobljene regulira, prepoveduje pa ustanavljanje novih (kan. 1450).326 Škof Jeglič prosi za izvedensko mnenje na podlagi popolnoma novih pred- pisov v predmetni zadevi, ki načeloma, če ni določeno kaj drugega, veljajo za naprej. Vprašanje je potrebno razrešiti ob zatečenem stanju pravice do pre- zentacije novih kanonikov in ob upoštevanju ter interpretaciji kan. 1470 § 1, 4o ZCP/17, ki določa, da patronat med drugim ugasne, če se stvar, katere se pa- tronat drži, uniči ali izumre družina ali rod, kateremu je bil v ustanovni listini pridržan. V drugem primeru patronat ne postane deden in ordinarij ne more veljavno dovoliti, da bi se patronat podelil drugemu. Pravno mnenje je v sodelovanju s profesorjema Francem Ušeničnikom in Josipom Ujčićem pripravil Gregorij Rožman, izvedensko mnenje pa je potrdil profesorski zbor Teološke fakultete 23. februarja 1923 in ga vzel za svojega. Vprašanje, ki ga je bilo potrebno razrešiti, je bilo naslednje. Po smrti kano- nika Jožefa Grudna se je izpraznil kanonikat Kürchbergove ustanove. Ustano- vitelj kanonikata Franc Adam pl. Kürchberg, ki je bil posestnik graščine Türn pri Litiji, je v § 3 svojega ustanovnega pisma iz leta 1704 določil: »Jus Patronatus seu praesentationis, quod de iure ex fundatione et dotatione beneficii ecclesia- stici competit fundatori, mihi plenum ac absolutum quoad vixero reservo, post mortem vero illi competat, cui ego idem ius Patronatus transscripturus sum.« Škof poudarja, da se iz listin ne da razumeti, komu je ustanovitelj prepustil ali predal patronat nad lastno ustanovljenim kanonikatom oz. pravico do prezentacije kandidatov. Dvom je nastal predvsem zaradi tega, ker je drugega kanonika za ta kanonikat že prezentiral Volbenk Vajkard Gallenberg z listino 9. avgusta 1715. Rodbina grofov Gallenbergov je tudi pozneje prezentirala kan- didate za omenjeni kanonikat vključno do kanonika Sebastiana Elberta. Ka- nonikat se na nekaterih mestih, npr. v zapisniku glede inventarja iz leta 1823, imenuje Gallenbergov kanonikat. Iz tega dejstva se lahko sklepa, da bi lahko patronatske pravice od ustanovitelja Kürchberga prešle na rodbino grofov Gal- lenbergov. Tudi šematizem ljubljanske škofije iz leta 1900 imenuje ta kanonikat Gallenbergov. 326 Rožman je patronatskemu pravu namenil posebno študijo, iz katere je razvidno, kako zapleteno je bilo prestrukturiranje patronatov po objavi ZCP/17. Težava je bila v tem, da se je institut patronata tikal tako Cerkve kot države. Cerkev je po novem zahtevala, da bi se patroni odrekli svojim pravicam (kan. 1451), kar pa po avstrijskem in ogrskem pravu ni bilo dovoljeno. Rožman vidi glede tega rešitev v novem zakonu oz. v dogovoru med državo in Svetim sedežem (Patronatske pravice v naši kraljevini, v: BV 3 (1923), str. 191–197). 130 Andrej Saje Vprašanje, komu pripada prezentacijska pravica imenovati kanonike za omenjen kanonikat, je postalo aktualno po imenovanju Sebastiana Elberta za prošta kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Kanonika Elberta je sicer 10. maja 1893 za Gallenbergov kanonikat prezentiral še Aleksander grof Gallenberg. Ker je omenjeni grof umrl, se je ljubljanska škofija 27. maja 1898 obrnila na takratno deželno vlado Kranjske dežele z vprašanjem, ali je pokojni grof komu zapustil pravico prezentacije. Vprašanje je dne 30. novembra 1898 razrešilo dunajsko namestništvo in kranjski deželni vladi sporočilo, da po smrti grofa Gallenberga 7. oktobra 1893 pravica do prezentacije kanonikov za omenjen kanonikat pripa- da njegovima hčerama, Mariji, poročeni baronici Brenner – Felsach, in Giseli, poročeni baronici Hess – Diller. Glede tega je obstajal dvom, ali še velja državni zakon št. 50 z dne 7. maja 1874, § 33, po katerem bi kanonikat pripadal ome- njenima hčerama, ali pa je postal »liberae collationis«, oziroma ali omenjena pravica, upoštevajoč nadpolovično dotacijo iz verskega sklada, preide na dežel- nega kneza. Deželna vlada Kranjske je razsodila v prid deželnemu knezu, drugosto- penjska razsodba ministrstva za bogočastje pa je bila v prid pravici omenje- nih hčera. Na podlagi te odločitve sta bila zadnja kanonika Karlin in Gruden prezentirana s strani barona Brenner – Felsacha, ki je v obeh primerih zastopal soprogo in svakinjo. Vprašanje, na katero je Gregorij Rožman odgovarjal v imenu Teološke fakultete, je torej bilo, ali je razsodba bivšega avstrijskega ministrstva za bo- gočastje in nauk še merodajna, ali pa se je po izumrtju rodbine Gallenbergov moškega potomstva in po možitvi hčera k drugim rodbinam, treba ravnati po kan. 1470 § 1, 4o. Rožman v odgovoru na omenjeni vprašanji poudari, da je razsodba av- strijskega ministrstva za bogočastje še merodajna, ker je škofijski ordinariat ob njeni objavi ni izpodbijal in je hčerama dejansko priznal pravico do prezenta- cije kanonikov za omenjeni kanonikat. Razpad avstrijske monarhije glede tega ni spremenil ničesar. Pravice privatnih patronov so tudi po razpadu Avstro- -Ogrske ostale neokrnjene. Lahko bi ostal le dvom, ali je bil takratni avstrijski minister pristojen izreči se glede nasledstva patronatskih pravic. Na podlagi čl. XI avstrijskega konkordata je bila država pristojna odločati glede nasledstva la- ičnega patronata, v vseh drugih vprašanjih pa je bila merodajna pristojna cer- kvena oblast. Z zakonom z dne 7. maja 1874 je bila avstrijska država merodajna za zadeve patronatskega prava, Cerkev pa je izvrševanje te pravice tolerirala. Glede na omenjeno dejstvo je bil avstrijski minister pristojen za odločitev v navedeni zadevi in je posledično veljavna. V nadaljevanju Rožman razloži, da se mora kan. 1470 § 1, 4o uporabiti le v primerih rodbinskega patronata. Vprašanje, na katerega je treba biti pozoren, Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 131 je, ali je Kürchberg – Gallenbergov kanonikat rodbinski ali dedni. Iz patronat- skega gradiva in pravnih načel pride do sklepa, da je omenjeni patronat dedni. Ustanovitelj si je v ustanovni listini v letu 1704 § 3 pridržal pravico svobodnega prenašanja pristojnosti do prezentacije novih kanonikov, kar pomeni, da lahko preda omenjeno pravico, npr. zaradi izumrtja rodbine, komur želi. Posledično upravičeno sklepa, da je omenjena pravica prešla na rodbino Gallenbergov in je dedna. To potrjuje tudi pravna domneva, pri čemer svoj sklep utemeljuje z navajanjem literature.327 V nadaljevanju svojo tezo podkrepi s tretjim argumen- tom, to je, da tudi v primeru, če bi bil omenjeni patronat rodbinski, ne bi smel uporabiti kan. 1470 § 1, 4o, ker rodbina Gallenbergov še ni popolnoma izumrla. Po smrti grofa Aleksandra sta ostali njegovi hčeri kot zakoniti naslednici patro- natske pravice do prezentacije kandidata na izpraznjen sedež Kürchberg – Gal- lenbergovega kanonikata. 8 S PROMOCIJO CERKVENEGA PRAVA DO VEČJE PREPOZNAVNOSTI TEOLOŠKE FAKULTETE IN CERKVE Gregorij Rožman se je po svojem delu odlikoval kot mož izjemne sinteze med različnimi vedami in znanji. Doktoriral je iz teologije na eni izmed takrat najbolj znanih univerz v okolici. Poleg širokega teološkega znanja se v njego- vih delih odraža dobro poznavanje ostalih ved, ki so povezane s teologijo, še posebej zgodovine, prava in državno-cerkvenega prava. Službo profesorja v Ljubljani je nastopil ob zgodovinskem dogodku začetka uveljavitve ZCP/17, ki je predenj postavil velik izziv kako povezati zgodovino cerkveno-pravnih insti- tutov in proces prve kodifikacije cerkvenih zakonov z aktualnimi cerkvenimi in družbenimi razmerami in potrebami. ZCP/17 v večjem delu povzame do tedaj veljavne pravne norme in jih sistematično uredi, hkrati pa v nasprotju s tem želi pretrgati s tradicijo in ureditev Cerkve prilagoditi novim razmeram, ki so nastale po koncu prve svetovne vojne in z ustanovitvijo novih držav. Zakono- dajalec želi z njim izpolniti dva, v načelu izključujoča si namena: ohraniti sta- ro in zakone organizirati na novo ter dati uporabnikom konkreten pastoralni pripomoček.328 Rožman pri pisanju in predavanjih ter ostalih pravniških aktiv- nostih uspešno prenese v prakso in življenje Cerkve odredbo pristojne kongre- gacije, po kateri je ZCP/17 od začetka njegove veljave avtentični in edini pravni vir, ki ga je potrebno upoštevati pri poučevanju, sodstvu in življenju Cerkve 327 Rožman se v izvedenskem mnenju naslanja na delo: Simon Aichner, Compendium iuris ecclesiastic, Brixinae 1874, citira str. 319. Gre za razdelek (§ 89) z naslovom De patroni juribus et obligationibus, str. 317–322. 328 Prim. Thierry Sol, Quale futuro per la storia del Diritto Canonico dopo la codificazione del 2017, str. 2–3; v: http://www.consociatio. org/congresso2017/doc/rel/Sol.pdf (pridobljeno: 12. februar 2019). 132 Andrej Saje nasploh.329 Uredbo, ki je izšla še pred uveljavitvijo samega ZCP/17, upošteva pri študijskem procesu in pri pisanju člankov uporablja sistematično eksegetsko metodo, kjer vsako vprašanje oz. kanonsko-pravni predpis zelo natančno ana- lizira in razloži. Pri naslovu člankov izbira pastoralno izzivalne vsebine, kot so npr. vprašanje privolitve v zakon, zakonski zadržki, o vzgoji duhovnikov, o kr- stu itd., pri čemer se ravna tudi po naslednjem navodilu iste kongregacije, naj se študente seznani tudi s širšo zgodovino in razvojem pravnih institutov, ki so pripeljali do tedanje pravne ureditve.330 Objava ZCP/17 je preko Rožmanovega profesorskega dela pospešila razvoj cerkvenega prava na Teološki fakulteti v Ljubljani kot samostojne discipline, kar poteka skoraj vzporedno z ustanavlja- njem večjih novih centrov za poučevanje cerkvenega prava, npr. v Lublinu in Strasbourgu leta 1920 ter v Ottawi leta 1929.331 Izkazal se je kot odličen poznava- lec konkordatnega prava in perečih vprašanj v odnosu z državo in politiko, kjer je pri vprašanjih razmejitve pristojnosti obeh pravnih subjektov oral ledino in v odnosu do civilnih oblasti doprinesel k večjemu prepoznavanju narave Cerkve kot suverenega avtonomnega pravnega subjekta. Papež Pij X. je sprožil proces kodifikacije z namenom centralizacije Cerkve in utrditve njene moči, ki je bila v javnosti v začetku 20. stoletja zaradi političnih trenj in porasti nacionalizma močno načeta. Njegov cilj je bil izpostaviti insti- tucionalni vidik ter avtoriteto papeža kot vrhovnega pastirja, ki ima v skladu z učenjem I. vatikanskega cerkvenega zbora in dogmo o papeževi nezmotljivosti splošno in redno oblast nad vso Cerkvijo. Duh tega nauka je navzoč v ZCP/17 329 »Cum novum iuris canonici Codicem SS. D. N. Benedictus Pp. XV a die festo Pentecostes proximi anni millesimi nongentesimi duo- devicesimi in universa latina Ecclesia vim habiturum esse edixerit, liquet ex eo ipso die Codicem fore authenticum et unicum iuris canonici fontem, proptereaque tum in disciplina Ecclesiae moderanda, tum in iudiciis et in scholis eo uno utendum esse. Quam sit igitur necessarium, clericis praesertim, codicem probe nosse atque omnino habere perspectum, nemo est qui non videat. Itaque Sacra haec Congregatio, ut in re tanti momenti rectae alumnorum institutioni pro officio suo consulat, omnibus ac singulis stu- diorum Universitatibus et iuris canonici Lyceis quae, ad normam can. 256, § 1, eidem Sacrae Congregationi parent, praecipit ac mandat, ut in schola antehac textus aptissime nuncupata, in qua ius canonicum penitus copioseque praelegitur, ita in posterum eiusmodi disciplina tradatur, ut alumni, non modo Codicis sententia synthetice proposita, sed accurata quoque uniuscuiusque canonis analysi, ad cognoscendum et intelligendum Codicem veluti manu ducantur: debent scilicet doctores iuri canonico tra- dendo, ipso Codicis ordine ac titulorum capitumque serie religiosissime servata, singulos canones diligenti explanatione inter- pretari. Iidem tamen magistri, ante quam dicere de aliquo instituto iuridico aggrediantur, apte exponant qui eius fuerit ortus, quae decursu temporis acciderint progressiones, mutationes ac vices, ut discipuli pleniorem iuris cognitionem assequantur. Nullo ceterum, praeter Codicem, libro alumnos uti necesse erit; quodsi doctoribus placuerit eos unum aliquem adhibere librum, id san- cte retinendum, ut non eius libri ordini ordo Codicis, sed huic ille aptetur et accommodetur.« Romae, ex aedibus S. Congregatio- nis de Seminariis et Studiorum Universitatibus, die VII mensis Augusti an. MDCCCCXVII. Caietanus Card. Bisleti, Praefectus. Ioseph Rossino, Substitutus. S. Congregatio de seminariis et de Studiorum Universitatibus, Cum novum iuris – De novo Iuris Canonici Co- dice in scholis proponendo, v: AAS 9 (1917), str. 439. Dokument je dostopen tudi na: http://194.242.233.158/denqPacelli/index. php?view=doc_layout&docConstraints[byID]=yes&docConstraints[browse]=false&docConstraints[id]=3364 (pridobljeno: 20. februar 2019). 330 Prim. S. Congregatio de seminariis et de Studiorum Universitatibus, dekretum Legum canonicarum, 31 octobris 1918, v: AAS (1919), str. 19. Prim. T. Sol, n. d., str. 6. 331 Prim. Giuliano Brugnotto, Il Codex del 1917: la scelta della codificazione per la riforma della Chiesa, v: Quaderni di diritto ecclesiale 30 (2017), str. 161. Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 133 in tudi v Rožmanovem znanstveno-strokovnem prispevku. Cerkev je suverena in avtonomna pravna oseba sui generis, ki je zunaj sebe težko razumljiva. Rož- manov prispevek je za prepoznavnost njene narave v javnosti zelo pomemben, še posebej kar se tiče pravnih temeljev za ureditev razmerij s civilno družbo. S tem namenom je objavil poglobljene primerjalne študije konkordatov drugih evropskih držav, da bi na ta način spodbudil k sklenitvi podobnega konkordata tudi na domačih tleh. Vzporedno s tem, ko se je nova država SHS v procesu nastajanja sklicevala na svojo avtonomnost in suverenost, ki ima pristojnosti za ureditev vseh vprašanj svojih državljanov, je Rožman s pravnimi razlagami in promocijo novih predpisov, ki jih je vseboval ZCP/17, pripomogel k večjemu prepoznavanju Cerkve navzven in utrjevanju prepričanja, da ima ta institucija svoje avtonomne in neodvisne zakone. Posledično je pravno urejena družba in je državi enakovreden sogovornik. Kar zadeva promocijo nove zakonodaje znotraj Cerkve, je Rožmanov pri- spevek viden predvsem v tem, da je približal nove norme škofom, duhovnikom in predvsem študentom kot uporaben pastoralni pripomoček. Svoje bogato znanje in mednarodne in pastoralne izkušnje je s pridom izkoristil za reševa- nje odprtih cerkveno-pravnih praktičnih vprašanj in skupaj s kolegi s fakultete pripravljal izvedenska mnenja. Pravo Cerkve je na voljo vsem, predvsem pa dušnim pastirjem. Naj služi Cerkvi in večjemu blagru duš! VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani (ATF) ATF, šk. 4, Zapisnik seje fakultetnega sveta, Redni fakultetni svet 1919–1970. ATF, šk. 36, spisi 1919–1923, Teološka fakulteta, akti 1–54. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1 in 2. Tiskani viri Benedikt XV., bula Providentissima Mater Ecclesiae, 17. 5. 1917, v: http://w2.vatican.va/con- tent/benedict-xv/it/bulls/documents/hf_ben-xv_bulls_19170527_providentissima- -mater.html (pridobljeno: 20. januar 2019). Corpus Iuris Canonici, Friedberg, Emil Albert, ur., Gradec 1955. Congregatio de seminariis et de Studiorum Universitatibus, Cum novum iuris–De novo Iu- ris Canonici Codice in scholis proponendo, 7 augusti 1917, v: AAS 9 (1917), str. 439. Congregatio de seminariis et de Studiorum Universitatibus, Legum canonicarum, 31 octo- bris 1918, v: AAS (1919), str. 19. Zakonik cerkvenega prava 1917 (ur. Alojzij Odar), Ljudska tiskarna, Ljubljana 1944. 134 Andrej Saje Literatura Aichner, Simon, Compendium iuris ecclesiastici, Brixinae 1874. Benedik, Metod, Gregorij Rožman – profesor prava, v: Rožmanov simpozij v Rimu, Celje 2001, str. 23–38. Boni, Geraldina, Il cardinale Giovanni Soglia Ceroni e lo jus publicum ecclesiasticum, v: http://www.historiaetius.eu/uploads/5/9/4/8/5948821/boni_8.pdf (pridobljeno: 10. fe- bruar 2019). Brugnotto, Giuliano, Il Codex del 1917: la scelta della codificazione per la riforma della Chi- esa, v: Quaderni di diritto ecclesiale 30 (2017), str. 151–167. Dolinar, France Martin, Ljubljanski škof Gregorij Rožman med pastoralo in politiko, v: Resnica vas bo osvobodila, Škof dr. Gregorij Rožman in njegov čas, IV. forum, Ljubljana, 2009, str. 73–94. Erdö, Péter, Storia della scienza del Diritto Canonico, Roma 1999. Fumagalli Carulli, Ombretta, Il governo universale della Chiesa e i diritti della persona. Milano 20072. Gerosa, Libero, Diritto canonico. Fonti e metodo, Milano 1996. Kolar, Bogdan, Teološka fakulteta – del univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 121–197. Kolarič, Jakob, Škof Rožman. Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa, I. del, Celovec 1967. Müller, Giuseppe, Il concetto della Chiesa come »Societas perfecta« in S. Tommaso d‘Aquino e l‘idea moderna della sovranità, v: Rivista Internazionale di Scienze Sociali e Discipli- ne Ausiliarie, 97 (1923), str. 193–204. Romano, Francesco, Il primo Codice di diritto Canonico a cento anni dalla sua promulga- zione, v: http://www.ilmantellodellagiustizia.it/maggio-2017/il-primo-codice-di-di- ritto-canonico-a-cento-anni-dalla-sua-promulgazione (pridobljeno: 5. januar 2019). Rožman, Gregorij, Srbski konkordat, v: Čas 14 (1920), str. 9–28. ---, Koroški plebiscit, v: Čas 15 (1921), str. 118–126. ---, Cerkveni pogreb po cerkvenem zakoniku in nasprotni običaj, v: BV 1 (1921), str. 314. ---, Ločitev države in cerkve, v: BV 2 (1922), str. 89–93. ---, Mešani zakoni v cerkvenem pravu, v: BV 3 (1922), str. 136–160. ---, Dovoljenje za veljavno poroko, v: BV 3 (1923), str. 83. ---, Oblast župnikov namestnikov glede zakona, v: BV 3 (1923), str. 83–84. ---, Odprava kumulativnih župnikov, v: BV 3 (1923), str. 84–85. ---, Patronatske pravice v naši kraljevini, v: BV 3 (1923), str. 191–197. ---, Cerkvenopolitična vprašanja v naši državi, v: BV 3 (1923), str. 195–197. ---, Javni in tajni zakonski zadržki, v: BV 3 (1923), str. 247–267. ---, K problemom jugoslovanskega konkordata, v: BV 3 (1923), str. 313–318. ---, Cerkev in država, v: Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana 1924, str. 253–258. ---, Avtentična pojasnila o pooblaščanju za veljavno poroko, v: BV 4 (1924), str. 280. ---, Še ena razsodba o obveznosti krsta, v: BV 5 (1925), str. 69–71. ---, Svobodno privolenje v zakon, v: BV 5 (1925), str. 110–119. ---, Problem sodobnih konkordatov, v: Čas 24 (1929/30), str. 158–172. ---, Cerkev in politika, rokopis brez datuma, v: NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 2. Scherer, Rudolf, Handbuch des Kirchenrechtes, I., II., Gradec 1886/1898. Sol, Thierry, Quale futuro per la storia del Diritto Canonico dopo la codificazione del 2017, v: http://www.consociatio.org/congresso2017/doc/rel/Sol.pdf (pridobljeno: 12. februar 2019). Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 135 PRILOGE Dokument št. 1. Sl. 1: Kopija Rožmanove doktorske diplome iz teologije (NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1. Osebni dokumenti in imenovanja). 136 Andrej Saje Dokument št. 2 Rožman privoli v prevzem profesorskega mesta v Ljubljani Veličastni kolegij bogoslovske fakultete! Na častni poziv z dne 12. septembra 1919 izjavljam, da sem pripravljen pre- vzeti častno službo honorarnega profesorja cerkvenega prava na ljubljanski bo- goslovski fakulteti, seveda pod pogojem, da dobim od svojega škofa potrebno dovoljenje, za katero sem že prosil. Prilagam kratek curriculum vitae ter odlok, s katerim sem bil imenovan za »promotor iustitiae« pri cerkvenem sodišču krške škofije, ter odlok kanclerja pri novoustanovljenem generalnem vikariatu v Dobrli vasi v dokaz, da sem deloval kot kanonist v cerkveni službi. V Pliberku, dne 19. septembra 1919. Gregor Rožman, bogoslovni profesor Vir: ATF, šk. 36, spisi 1919–1923, Teološka fakulteta, akti 1–54. Dokument št. 3 Dovoljenje krškega škofa Adama Rožmanu za sprejem profesorskega mesta v Ljubljani F. b. Gurker Ordinariat Klagenfurt am 24. September 1919. Z. 2467 An den hochwürdigen Herrn Dr. Gregor Rožman, Theologie Professor in Bleiburg Auf Ihre Eingabe vom 18. September 1919 hin wird Ihnen hiemit die Erla- ubnis erteilt, der Berufung als Professor des kanonischen Rechtes an der The- ologischen Fakultät in Laibach Folge zu leisten mit dem Vorbehalt, Sie bei ein- tretender Möglichkeit und Notwendigkeit in der Diözese wieder entsprechend verwenden zu können. Zugleich wird Euer Hochwürden hiemit von Seite des Ordinarius herzlich gedankt für die überaus erspriesslichen Dienste, die Sie der Diözese als Seelsorgspriester, Professor und Subdirektor des Priesterseminars in schwerer Zeit geleistet haben. Möge Gott der Herr Ihre Tätigkeit auch in Zukunft mit seinen Segen begleiten. + Adam, F.L. Vir: ATF, šk. 36, spisi 1919–1923, Teološka fakulteta, akti 1–54. Dokument št. 4. Škof Adam napiše Rožmanu priporočilo Adam divina miseratione Princeps–Episcopus Gurcensis, Philosophiae Doctor etc. etc. etc. lecturis salutem! Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 137 Vigore praesentium testamur, Dominum Gregorium Rožman, doctorem s. Theologiae et professorem theologiae moralis et iuris canonici, revera pres- byterum esse Dioceseos Gurcensis et quamdiu in hac Nostra diocesi degebat, optimis moribus insignitum, nulla censura aut irregularitate irretitum nec aere alieno gravatum aut alicuius administrationis rationi reddendae obnoxium aut alio canonico impedimento impeditum esse, ita ut dignus sit, ut ab ecclesiae rectoribus ubique benevole excipiatur. In quorum fidem litteras praesentes manu Nostra subscripsimus sigilloque nostro Princ. Episc. communiri jussimus. Dabamus in Residentia Nostra Clagenfurti in Carinthia die 24. septembris 1919. + Adam Vir: ATF, šk. 36, spisi 1919–1923, Teološka fakulteta, akti 1–54. Dokument št. 5 Teološka fakulteta predlaga Rožmana za docenta Dekanat teološke fakultete v Ljubljani V Ljubljani, dne 31. maja 1920. Teološka fakulteta predlaga dr. Gregorija Rožmana za docenta kanonskega prava Ministrstvu za prosveto v Beogradu! Teološka fakulteta univerze kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Lju- bljani predlaga v smislu člena 18. Zakona o univerzi in člena 48:5 obče odredbe za univerzo: Gospoda Gregorija Rožmana, honorarnega profesorja kanoničnega prava na Teološki fakulteti univerze v Ljubljani, za docenta kanoničnega prava na isti fakulteti. Priloge: Priložen curriculum vitae in strokovno mnenje o spisih Gregorija Rožmana. Dekanat teološke fakultete Vir: ATF, šk. 36, spisi 1919–1923, Teološka fakulteta, akti 1–54. 138 Andrej Saje Dokument št. 6 Sl. 2: Imenovanje Rožmana za izrednega profesorja z dne 18. avgusta 1924 (NŠAL, Fond Gregorij Rožman, šk. 1. Osebni dokumenti in imenovanja) Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani 139 Dokument št. 7 Obvestilo škofa Jegliča o Rožmanovem imenovanju za pomožnega škofa Škofijski ordinariat v Ljubljani, dne 10. aprila 1929. Štev. 1253 Predmet: Imenovanje univ. profesorja dr. Gregorija Rožmana za pomo- žnega škofa Dekanatu Teološke fakultete v Ljubljani Podpisani sporoča službeno, da je univerzitetni profesor dr. Gregor Rož- man imenovan pomožnim škofom ljubljanske škofije. Ker v novem šolskem letu 1929/30 skoraj gotovo ne bo mogel na univerzi poučevati, prosim fakulteto, naj si pravočasno preskrbi naslednika. Morebiti ustrežem, ako fakulteto opozorim na gospoda, ki bi utegnil delati fakulteti čast. To bi bil dr. Franc Jaklič, rojen 14. avgusta 1892, je bil promoviran doktorjem na univerzi v Innsbrucku in je sedaj katehet in učitelj logike in psi- hologije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu. On je vsestransko izobražen: a) knjige v angleškem, francoskem, italijan- skem in ruskem jeziku lahko čita; b) dobro pozna filozofijo sholastično, pa tudi moderno; profesorja Vebra je poslušal in mu imponiral; c) tudi je nedavno pre- delal ves Ius Canonicum. Sodeč po sedanjem delovanju bi mogel biti znanstven pisatelj; d) življenje njegovo je neomadeževano. S posebnim spoštovanjem. + Anton Bonaventura Jeglič Škof Vir: ATF, šk. 103, predavatelji P–Ž, škof Rožman. POVZETEK Gregorij Rožman je bil profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani od leta 1920 do 1930. Nastop njegove službe sovpada z za- četkom delovanja fakultete v okviru na novo ustanovljene Univerze v Ljubljani in uveljavitve Zakonika cerkvenega prava iz leta 1917, ki je v študijske procese in življenje Cerkve prinesel velike novosti, predvsem v smislu poenotenja pred- pisov, njihove jasnosti in pastoralne uporabnosti. V času predavateljskega dela se je izkazal kot dober poznavalec cerkvene in civilne zgodovine ter pravnih institutov. Razprave in izvedenska mnenja kažejo na njegovo zmožnost sinteze cerkvenega in civilnega prava. Kot pisec člankov in predavatelj si je prizadeval za uveljavitev cerkvenih predpisov v praksi. Na eni strani se je posvečal kon- kretnim odprtim, predvsem pastoralnim vprašanjem znotraj Cerkve, po drugi strani pa je bistveno doprinesel k utrjevanju odnosov do civilne skupnosti. V duhu prevladujočega nauka o Cerkvi kot popolni družbi je zagovarjal avtoriteto papeža in Cerkve kot avtonomnega pravnega subjekta, ter razmejitve njunih 140 Andrej Saje pristojnosti in sodelovanja na skupnih interesnih področjih. V tem smislu je kot predavatelj Teološke fakultete oral ledino in pripomogel k večji prepoznav- nosti te ustanove v družbi. KLJUČNE BESEDE: škof Gregorij Rožman (1883–1959), Teološka fakulteta, cer- kveno pravo, konkordat, Cerkev – država Summary GREGORIJ ROŽMAN AND HIS CONTRIBUTION TO THE DEVELOPMENT OF CANONICAL LAW AND THE FACULTY OF THEOLOGY IN LJUBLJANA Gregorij Rožman was a professor of Canon Law at the Faculty of Theol- ogy of the University of Ljubljana from 1920 to 1930. The beginning of his job coincides with the beginning of the Faculty’s operation within the framework of the newly founded University of Ljubljana and the enforcement of the Code of Canon Law from 1917, which brought many new regulations in the study processes and life of the Church, especially in the sense of the unification of regulations, their clarity, and pastoral usefulness. During his time as a profes- sor, he excelled as an expert in Church and civil history and legal institutions. Discussions and expert opinions reveal his ability for the synthesis of Church and civil law. As a writer of articles and lecturer, he strived for the enforcement of Church regulations in practice. On the one hand, he devoted his time to spe- cific open, primarily pastoral questions within the Church, while on the other he significantly contributed to the consolidation of relations with civil society. In the spirit of the prevailing doctrine about the Church as the perfect society, he advocated the Pope’s and Church’s authority as the autonomous legal entity, and the separation of their competences and collaboration in common interest fields. In this respect, as a lecturer at the Faculty of Theology he was break- ing new ground and contributed to greater recognisability of this institution in public. KEYWORDS: Bishop Gregorij Rožman (1883–1959), Faculty of Theology, Canon Law, Concordat, Church – State MATIJA SLAVIČ (1877–1958) biblicist dekan Teološke fakultete (1930/31, 1937/38) rektor Univerze v Ljubljani (1932/34, 1939/41) Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 143 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Slavič M.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Maksimilijan Matjaž dr. teologije, izredni profesor pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo, Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-naslov: maksimilijan.matjaz@teof.uni-lj.si MATIJA SLAVIČ – PROFESOR, BIBLICIST IN DRŽAVNIK UVOD Ob stoletnici prenosa škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor leta 1959 je lavantinski škofijski ordinariat v Mariboru izdal prvo knjigo novega prevoda Svetega pisma Stare zaveze. Njen prevajalec prof. dr. Matija Slavič (1877–1958) je umrl dobro leto prej (25. oktobra 1958), sredi prevajanja zadnjih delov Sta- re zaveze. V uvodu knjige mu je tedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Dr- žečnik, ki je vodil njegov pogreb na domačem križevskem pokopališču, izrekel posebno hvaležnost za to njegovo življenjsko delo, ki se mu je v zadnjih letih popolnoma posvetil.332 Do Svetega pisma je imel dr. Slavič vse življenje prav poseben odnos. Zanj ni bila to samo znanstvena knjiga, tudi ne samo najbolj brana in razširjena, temveč knjiga navdiha, ki spreminja vsakogar, ki jo jemlje v roke spoštljivo in iskreno, kakor je zapisal v svojem poslovilnem govoru njegov naslednik prof. dr. Jakob Aleksič. »Profesor Slavič se je bližal sv. pismu kakor Mojzes gorečemu grmu«.333 Ta njegova plemenita, visoko etična in spoštljiva drža je zaznamovala tudi vse njegovo bogato znanstveno, domoljubno, kultur- no in pedagoško dejavnost. 1 OBETAVEN ŠTUDENT Matija Slavič se je rodil 27. januarja 1877 v Bučečovcih pri Ljutomeru. Prve razrede osnovne šolo je obiskoval v domačih Križevcih, nato pa nada- ljeval na nemški šoli v Radgoni, kjer se je od sošolcev Prekmurcev naučil tudi 332 Novi izdaji svetega pisma na pot, v: Sveto pismo Stare zaveze. Prvi del: Zgodovinske knjige. Iz hebrejskega jezika prevedel dr. Matija Slavič. Maribor: Lavantinski škofijski ordinariat, 1959, str. V–VII. 333 Govor izrednega profesorja dr. J. Aleksiča, v: In memoriam. Spominski zbornik Teološke fakultete (ur. Franc Grivec), Ljubljana 1958, str. 47 (dalje: Govor izrednega profesorja J. Aleksiča). 144 Maksimilijan Matjaž madžarščine.334 Leta 1889 se je vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je leta 1897 z odliko maturiral. Nato je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil tam med drugim zelo dejaven v literarnem društvu Slomšek ter sodelavec glasila mariborskih bogoslovcev Lipica.335 Dva letnika je bil njen urednik (1898/1899, 1899/1900) in v tem času je objavil kar nekaj krajših teoloških prispevkov.336 Ob stoletnici Slomškovega rojstva je Slavič pripravil prvo daljšo razpravo, kjer je predstavil Slomška kot pedagoga337 in s tem že nakazal tudi svojo prihodnjo vzgojno in narodnostno usmeritev. Po treh letih študija na mariborskem bo- goslovnem učilišču je 20. junija 1900 prejel duhovniško posvečenje. Med če- trtim letnikom študija je opravljal svojo prvo kaplansko službo v župniji Hoče pri Mariboru. Že jeseni leta 1901 pa ga je mariborski škof dr. Mihael Napotnik (1850–1922), ki je hitro spoznal njegovo izredno nadarjenost, poslal na doktor- ski študij teologije na Dunaj. Slavič je na Dunaju bival v slavnem zavodu Frintaneum pri cerkvi sv. Av- guština, kjer se je do leta 1919, ko je bil zavod ukinjen, izobraževalo veliko števi- lo slovenskih duhovnikov, ki so odločilno posegli ne samo v versko in cerkveno, temveč tudi v kulturno, socialno in politično življenje na Slovenskem. Med nji- mi so bili bodoči škofje: Anton Bonaventura Jeglič, Jakob Maksimilijan Stepi- šnik, Mihael Napotnik in številni bogoslovni profesorji, med drugim biblicist Janez Evangelist Krek, Jože Hohnjec, Andrej Snoj, Jože Ulaga in Anton Jehart.338 V zavodu so poleg kanonskega prava in cerkvene zgodovine posvečali največ pozornosti prav biblicistiki in študiju orientalskih jezikov. Slavič se je tako hitro navdušil in izpopolnil v biblični hebrejščini, aramejščini, arabščini in grščini. Poleg latinščine, ki je bila prvi študijski jezik na Dunaju, je zmogel komunicirati in študirati v večini glavnih evropskih jezikov, to je v nemščini, angleščini, fran- coščini, italijanščini, madžarščini, češčini in hrvaščini. Iz njegove bibliografije, ki je nastala v času študija na Dunaju, je razvidno, da je z velikim zanimanjem spremljal razvoj teologije in predvsem biblične znanosti ter o tem vestno poro- čal v znanstveni reviji mariborske bogoslovne šole Voditelj v bogoslovnih vedah (VBV).339 Posebno pozornost je takrat dodatno posvečal pavlinskim študijam 334 Prim. Viktor Vrbnjak, Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje, v: Naše Prekmurje: zbrane razprave in članki (ur. Viktor Vrbnjak), Murska Sobota 1999, str. 318 (dalje: Vrbnjak, Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje). 335 Njegov prvi članek Načrt svetovne ekonomije božje, v: Lipica 26 (1987/1898) 6, str. 183–191, predstavi patristično interpretacijo svetopisemskega poročila o stvarjenju in prvem grehu. 336 O indeterminizmu in determinizmu, pa nravni svobodi, v: Lipica 27 (1898/1899) 3, str. 82– 87, str. 131–139; Marija – naš ideal, v: Lipica 27 (1898/1899) 9, str. 259–272; Pravo modroslovje, v: Lipica 28 (1899/1900) 1, str. 2–10; Najvažnejši dokazi zoper pan- teizem v obeh sumah sv. Tomaža, v: Lipica 28 (1899/1900) 8, str. 243–252; Jezus Kristus, Bog - človek, v: Lipica 29 (1900/1901) 4, str. 116–126. 337 Slomšek - pedagog. Vzgojeslovna študija po Slomškovih iskricah, v: Almanah (ur. F. Ks. Grivec), Ljubljana 1901, str. 19–59. 338 Prim. France M. Dolinar, Frintaneum (Avguštinej) in Cerkev na Slovenskem, v: Bogoslovni vestnik (BV) 67 (2007), št. 1, str. 19–22. 339 Že leta 1902 je predstavil delo takrat vodilnega evropskega orientalista Paula Dornstetterja, Biblische Studien, Freiburg 1902, v: Voditelj v bogoslovnih vedah (VBV) 5 (1902), št. 4, str. 493–496, ki kritično raziskuje hebrejsko zgodovino in arheološka odkritja od časa očaka Abrahama do danes. Naslednje leto je objavil dva krajša pregledna članka z naslovom Najnovejše arabske študije, Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 145 in dogmatiki,340 kar je bila podlaga njegove doktorske disertacije, ki jo je zago- varjal leta 1905, izdal pa leta 1911, z naslovom Des Ephesier- und Kolosserbriefes Lehre über die Person Christi und sein Heilswerk, Verl. Mayer, Wien.341 V nalogi želi najprej predstaviti miselno ozadje dveh Pavlovih pisem, ki sta nastali na stičišču dveh kultur, helenistične in orientalne, kar je bilo plodno okolje za ro- jevanje vedno novih kultov in herezij. Pavel se je moral zelo boriti, da bi mlade krščanske skupnosti ne podlegle njihovim vplivom in izgubile eno temeljnih sporočil krščanstva, da je namreč Bog v Kristusu združil nebeško in zemeljsko, duhovno in telesno, torej božje in človeško. To sporočilo je bilo že na začetku ogroženo z ene strani od različnih judovskih skupin, ki so vztrajale na ritualiz- mu Mojzesove postave, z druge strani pa od raznih filozofsko-gnostičnih struj v skupnosti, ki so prisegale na pomen spoznanja, askeze in duhovne modrosti kot najvišje stopnje osvobajanja od telesnosti. Slavič v nalogi zelo argumentirano poveže in povzame različne pavlinske argumente, ki dokazujejo, da je prav v skrivnosti Jezusove Bogo-človeške osebe temelj človekove svobode in integri- tete. Pri tem polemizira s poskusi imanentnega samoodreševanja, kakor ga uči budizem, ki vodi človeka v individualizem in razpad skupnostnih vrednot.342 V delu je mogoče že prepoznati teološko-antropološke temelje poznejšega Slavi- čevega prizadevanja za socialno pravičnost in pravico malih narodov do avto- nomije ter vsestranskega razvoja.343 Naloga je bila javno pohvaljena in je zanjo prejel nagrado Lackenbacherjeve ustanove.344 Po vrnitvi z Dunaja je bil dr. Slavič jeseni 1905 nastavljen za nemškega pridigarja pri Marijini cerkvi v Celju in hkrati za veroučitelja na dekliški šoli. V tem času se je intenzivno pripravljal na svojo prihodnjo profesorsko služ- bo z načrtnim študijem temeljne biblične literature, kar je razvidno iz njegove v: VBV 6 (1903), št. 1, str. 122–125; 2, str. 245–247, kjer je predstavil najnovejša arheološka odkritja na arabskih tleh, še posebej razne zapise arabskih in hebrejskih imen, ki jih zelo zanimivo predstavi in opredeli v odnosu do izrazov v Bibliji. Na koncu nav- dušeno pozdravi odločitev papeža Leona XIII., ki je leta 1902 ustanovil znamenito biblično komisijo, s katero se je tudi v Katoliški cerkvi uradno začela doba znanstvenega raziskovanja Svetega pisma in promocija bibličnega študija. 340 Glej predstavitev dela glavnega biblicista na dunajski univerzi Fr. X. Pölzla, Der Weltapostel Paulus, Regensburg 1905, v: VBV 8 (1905), št. 4, str. 474–475, ter Lehrbuch der Dogmatik (Paderboren 1902–1903) avtorja evropskega slovesa Josepha Pohlea, v: VBV 8 (1905), št. 1, str. 110–111. 341 Slovensko bi se naslov glasil: Nauk pisem Efežanov in Kološanov o Kristusovi osebi in njegovem odrešenjskem delu. Matija Slavič, Des Ephesier- und Kolosserbriefes Lehre über die Person Christi und sein Heilswerk, Verl. Mayer & Co., Wien 1911 (dalje: Slavič, Des Ephesier- und Kolosserbriefes Lehre). 342 Prim. Slavič, Des Ephesier- und Kolosserbriefes Lehre, str. 4–5. 343 V času priprave svojega doktorata je Slavič temeljito predelal in predstavil knjigo svojega dunajskega profesorja Franza M. Schin- dlerja, Die Soziale Frage der Gegenwart vom Standpunkte des Christentums, Wien 1905, ki je takrat veljala za kompendij krščan- skega družboslovja. Profesor zagovarja pravico ljudstva do osnovne blaginje in izobrazbe, kar je podlaga za splošni gospodarski napredek; spodbuja ustanavljanje stanovskih organizacij, ki morajo skrbeti za zavarovanje delavcev, kmetov in kmetij; glej: VBV 9 (1906), št. 2, str. 228–229. 344 Nagrado so podeljevali za orientalske študije, za raziskovalno delo v tujini in za izjemne svetopisemske razprave; prim. Matija Slavič, Lackenbacherjeve ustanove, v: VBV 8 (1905), št. 1, str. 120. 146 Maksimilijan Matjaž tedanje bibliografije.345 Edina daljša znanstvena razprava, ki jo je v tem času napisal, je bila posvečena filozofsko-teološkemu vprašanju glede razmerja med razumom in voljo.346 Jeseni 1911 ga je škof Napotnik imenoval za nadomestne- ga profesorja bibličnih ved stare zaveze na bogoslovnem učilišču v Mariboru. Za študente je pripravil učbenik biblične arheologije v latinščini347 in se s tem delom leta 1913 habilitiral v provizornega profesorja, leta 1916 pa v rednega pro- fesorja za biblične vede stare zaveze in orientalske jezike. Med tem časom je prvič potoval na Bližnji vzhod, kje se je izpopolnjeval v biblični arheologiji in študiju orientalskih jezikov. Leta 1914 je izdal strokovno zelo kvaliteten potopis po Egiptu, ki je bil potem kar nekajkrat ponatisnjen v visoki nakladi.348 Leta 1922 je dr. Slavič že kot redni profesor ljubljanske Teološke fakultete preživel študijsko leto na Bibličnem inštitutu v Rimu, ki ga je leta 1909 ustanovil papež Pij X. kot centralno katoliško ustanovo za preučevanje Svetega pisma. Tam je izpopolnil svoje znanje biblične hermenevtike in prevajanja, saj je bilo temeljno poslanstvo inštituta prav študij bibličnih jezikov in kultur okolja, v katerem je nastajalo Sveto pismo. Latinska Vulgata je sicer še vedno veljala za uradni cer- kveni prevod Svetega pisma, študij in prevajanje Svetega pisma pa je temeljilo na izvirnih svetopisemskih jezikih. 2 BIBLICIST IN TEOLOG Takoj po nastopu profesorske službe v Mariboru se je dr. Slavič intenzivno posvetil zadnjim pripravam na svoj največji strokovni izziv, to je nov prevod Svetega pisma v slovenski jezik. V Voditelju je redno objavljal recenzije temelj- nih znanstvenih študij iz biblične eksegeze, hermenevtike in hebrejskega jezi- koslovja.349 Leta 1915 je objavil razpravo K novi izdaji slovenskega sv. Pisma,350 v kateri je želel animirati strokovno javnost za sprejem novega prevoda ter pred- 345 Leta 1906 je predstavil zbirko znanstvenih bibličnih komentarjev, ki so izhajali pri dunajski založbi Mayer & Co. 1905, v: VBV 9 (1906), št. 2, str. 226–227; v naslednjih letih je predstavil še druga temeljna dela za študij Stare zaveze: Die Genesis nach dem Literalsinn erklärt von Gottfried Hoberg, Freiburg 1908, v: VBV 11 (1908), št. 3, str. 311–312; Introduction generalis in Scripturam Sacram, Ratisbonae 1908, v: VBV 11 (1908), št. 4, str. 437–438; Theologia biblica I., Freiburg 1908, v: VBV 12 (1909), št. 1, str. 101–102; Vosen-Kaulen, Hebräische Gramatik, Freiburg 1909, v: VBV 13 (1910), št. 4, str. 365. 346 Matija Slavič, Razum in volja pa vera, v: VBV 11 (1908), št. 2, str. 129–143. 347 Matija Slavič, Archeologiae bibliciae summarium, Maribor 1912. 348 Matija Slavič, V deželi Faraonov, Maribor 1914; ponatis 1923, 1925, 1927. 349 Prim. Matija Slavič, F. Kaulen, Einleitung in die Heil. Schrift des Alten und Neuen Testaments, Freiburg 1911, v: VBV 15 (1912), št. 1, str. 84–85; Vosen et Kaulen, Rudimenta linguae hebraicae, Freiburg 1911, v: VBV 15 (1912), št. 1, str. 96; R. Munz, Die Allegorie des Hohen Liedes, Freiburg 1911, v: VBV 16 (1913), št. 3, str. 288, E. C. Griwnacky, Hermeneutica biblica, Brunae 1911, v: VBV 16 (1913), št. 3, str. 289; H. Lindemann, Florilgium hebraicum locos selectos librorum V. T., Freiburg 1912, v: VBV 16 (1913), št. 1, str. 100; I. Doeller, Compendium Hermeneuticae biblicae, Paderborn 1914, v: VBV 17 (1914), št. 2, str. 183; H. Lindemann, Florilegii hebraici lexicon, v: VBV 17 (1914), št. 3, str. 296; P. Vlašić, Savremena biblijska pitanja, Rijeka 1914, v: VBV 17 (1914), št. 4, str. 392; G. Hoberg, Katechismus der biblischen Hermeneutik, Freiburg 1914, v: VBV 17 (1914), št. 4, str. 392–393; A. Hudal, Die religiösen und sittlichen Ideen des Spruchbuches, Rom 1914, v: VBV 18 (1915), št. 4, str. 282–283; G. Hoberg, Katechismus der messianischen Weissagungen, Freiburg 1915, v: VBV 18 (1915), št. 4, str. 283–284. 350 VBV 18 (1915), št. 2, str. 85–104. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 147 staviti sodobna prevajalska načela. Po vsej Evropi je bil to čas pravega razcve- ta bibličnih znanosti od arheologije, jezikoslovja, eksegeze do teologije. To je spodbujalo nova kritična prevajanja Svetega pisma v sodobne jezike, kar se je pri sosednjih narodih že dogajalo. Tudi na Slovenskem je bila velika potreba po novem prevodu, ne samo zaradi tega, ker je »Wolfova biblija« iz leta 1859 prak- tično že pošla, ampak predvsem zato, ker so v njej mnoge oblike že zastarele in niso več odgovarjale razvoju slovenskega jezika. Prvo načelo prevajanja po Sla- viču je natančnost in zvestoba izvirniku, za kar je še vedno veljala Vulgata, pri čemer je potrebno nejasna mesta preverjati tudi s hebrejskim ali grškim izvir- nikom ter s prevodi v drugih jezikih. Drugo načelo je skrb za jasno in natančno izražanje v slovenskem jeziku, da se ne izgubi noben »atom božje besede«.351 Tretje pomembno načelo prevajanja po Slaviču pa je skrb za kontinuiteto slo- venskega prevoda Svetega pisma. Dalmatin in Trubar sta dobesedno orala ledi- no in ustvarila slovenski biblični jezik, ki ohranja svojo veljavo in ga mora upo- števati vsak naslednji prevajalec. Slavič je zelo cenil tudi prvi katoliški prevod Svetega pisma, ki ga je pod Herbersteinovim mentorstvom v letih 1784–1802 opravil Jurij Japelj (1744–1807) s sodelavci.352 Tudi ta prevod je bil sicer narejen na osnovi Vulgate, vendar pa si je pri prevajanju pomagal z znamenito dvanaj- stjezično Hutterjevo Biblijo iz leta 1599 z bibličnimi teksti v sirščini, hebrejščini, grščini, latinščini ter s prevodi v nemščini, češčini, italijanščini, španščini, fran- coščini, angleščini, danščini in poljščini. Poleg tega pa je uporabljal tudi cerkve- noslovanske biblične prevode, ki se opirajo na bogato tradicijo vse do sv. Cirila in Metoda. V nadaljevanju razprave omenja Slavič tudi prevode celovškega bi- blicista p. Placida Javornika (1803–1864), ki je prevajal Sveto pismo po naročilu škofa Slomška (1800–1864).353 Tudi on je prevajal na podlagi latinske Vulgate, uporabljal pa je tudi takrat najsodobnejšo nemško kritično izdajo Svetega pisma teologa in orientalista Josepha Franza Alliolija (1793–1873). Slavič se je strinjal z Javornikovim principom slovenjenja svetopisemskih lastnih imen. Načeloma je namreč hotel vrniti hebrejsko obliko, vendar pri tem ni pretiraval. Imena, ki so bila že zelo uveljavljena, je samo delno prilagodil ali pa celo ostal pri latinski varianti, vendar pa je med vejice oziroma opombe zapisal izvirno obliko. Tukaj Slavič upravičeno pripomni, da načelo »hebraica veritas« povsod ne velja, ker ima lahko tu in tam tudi Vulgata starejšo in bolj pristno obliko kakor hebrejski masoretski tekst.354 V zaključku povzame Slavič pomembno prevajalsko načelo, ki razkriva lep značaj ne samo velikega intelektualca, ampak tudi velikega in 351 Prim. Matija Slavič, K novi izdaji slovenskega sv. Pisma, str. 86. 352 Prim. Maksimilijan Matjaž, Jurij Japelj, prevajalec Svetega pisma in nosilec reformnih idej škofa Herbersteina, v: Kamniški zbornik 18 (2006) (ur. Marjeta Humar), str. 107–111. 353 Prim. Maksimilijan Matjaž, Slomškova prizadevanja za slovensko Sveto pismo, v: Studia Historica Slovenia (SHS) 11 (2011) 2-3, str. 867–884. 354 Matija Slavič, K novi izdaji slovenskega sv. Pisma, str. 93. 148 Maksimilijan Matjaž skromnega človeka: »Na tej podlagi zidajmo naprej! Preiščimo, vkoliko so do- sedanje slovenske biblije podale čisto in jasno vsebino Vulgate (…) Kar je v tej obliki dobrega in lepega in odgovarja razvoju našega jezika, to ohranimo! Kar je pri tem pomanjkljivega in nepopolnega, to naredimo boljše in popolnejše.«355 Po teh sodobnih prevajalskih načelih je po naročilu škofa Jegliča začel pre- vajati Novo zavezo Slavičev ljubljanski kolega, izredni profesor Svetega pisma nove zaveze na Teološki fakulteti v Ljubljani, dr. Andrej Snoj (1886–1962). Ob pomoči klasičnega filologa dr. Frančiška Jereta in jezikoslovca dr. Gregorija Pe- čjaka je prevajal Novo zavezo dosledno iz grškega izvirnika, kar je bilo za tisti čas pogumno dejanje, ker je Vulgata še vedno veljala za normativno podlago vseh prevodov v Katoliški cerkvi.356 V izdaji prvega dela Nove zaveze, ki je izšel leta 1925, dr. Snoj obširno predstavi načela prevajanja,357 ki jih je nakazal že dr. Slavič. 3 DOMOLJUB IN DIPLOMAT Prva svetovna vojna z njenimi posledicami je korenito posegla tudi v ži- vljenje prof. Slaviča. Medvojni in povojni čas izgradnje nove države je predsta- vljal velik izziv za domoljuba in intelektualca, kakor je bil Slavič. Kot profesor na bogoslovnem učilišču sicer ni bil vpoklican na fronto, je pa sprejel službo vojaškega kurata ter službo veroučitelja na vojaški realki in od 1916 tudi na dr- žavni realki v Mariboru.358 Spet se je zelo posvetil svojim slušateljem, ki so se večinoma pripravljali na odhod na bojišče. Prav zanje je pripravil zelo odmevno žepno izdajo nedeljskih in prazničnih evangelijev s prirejeno duhovno razlago. Leta 1916 je knjižica najprej izšla v nemškem jeziku,359 naslednje leto pa še v slovenščini in madžarščini.360 Ko je bil septembra 1918 v Mariboru ustanovljen Narodni svet za slovensko Štajersko, ki ga je vodil dr. Karel Verstovšek, nje- gov podpredsednik pa je bil bogoslovni profesor dr. Josip Hohnjec, je bil takoj 355 Prav tam, str. 87. 356 Prim. France Rozman, Prevajanje Svetega pisma na Slovenskem, v: BV 50 (1990), št. 4, str. 438. 357 Prim. Andrej Snoj, O svetem pismu, v: Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji in Apostolska dela, Ljubljana 1925, str. V–IX. Prvo načelo prevajanja je, da je potrebno doseči čim večjo skladnost prevoda z izvirnim besedilom, ki ga predstavljajo soglasni grški rokopisi. Kjer se ti rokopisi ne strinjajo, se upošteva Vulgata, ki velja za najvažnejšo pričo izvirnega besedila. Kadar pa je iz različnih rokopisov težko določiti, katera različica je prvotna, je potrebno upoštevati notranje tekstne razloge. Mesta pa, ki jih Vulgata prevaja manj jasno ali manj točno, je potrebno v smislu okrožnice papeža Leona XIII. Providentissimus Deus prevajati po grškem izvirniku. Prevod mora nadalje upoštevati tudi dosedanje prevode v slovenski jezik in iskati najboljše rešitve v duhu so- dobnega jezika. Še posebej lastna imena naj ohranjajo kar se da že udomačeno obliko. Posebno pozornost je potrebno posvetiti prevajanju hebrejskih oblik in pesniških ter paziti, da je izražena izvirna »miselna vsebina z vsemi njenimi vrednotami«. (str. VIII). 358 Prim. Viktor Vrbnjak, Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje, str. 315–348, tukaj str. 321. 359 Matija Slavič, Sonn- und Festtagsevangelien mit erklärenden Zusprüchen, Lavanter Ordinariat, Marburg 1916. 360 Matija Slavič, Nedeljski in prazniški evangeliji z razlago in opomini, Kn. šk. lav. ordinariat, Maribor 1917; Vasárnapi és ünnepi evan- géliumok, Budapest 1917. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 149 povabljen vanj tudi dr. Slavič, ki mu je bil zaupan pododsek za Prekmurje.361 Še isto leto je prehodil celotno pokrajino med Muro in Rabo, obiskal večino tamkajšnjih duhovnikov in zbral ogromno podatkov, ki so mu pozneje služili za argumentirano obrambo slovenskih pravic na mirovni konferenci v Pari- zu.362 Konec leta 1918 je postal član slovenskega dela jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Sestavil je dve spomenici, v katerih je z jezikov- nih, etnografskih in drugih stališč utemeljeval zahtevo jugoslovanske delegacije po priključitvi celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo h Kraljevi- ni SHS.363 Ta dva dokumenta sta odločilno vplivala, da so se velike države na konferenci začele nagibati v korist Slovencev. Nekaj je k temu prispevala tudi nevarnost razglasitve sovjetske republike na Madžarskem in strah pred vdorom boljševizma na zahod.364 Jugoslovanska vojska je tako dobila iz Pariza dovo- ljenje, da zasede Prekmurje in tam uvede civilno upravo, kar se je zgodilo 12. avgusta 1919.365 S tem je bilo okronano tudi Slavičevo narodno, politično in di- plomatsko poslanstvo. Vendar se ni predajal prevelikemu zanosu. Po napornem prepričevanju zahodnih zaveznic v Parizu je moral septembra intervenirati tudi v Beogradu, da bi preprečil hrvaški poskus delitve Prekmurja, ki se je skliceval na cerkvenopravno pripadnost dela Prekmurja zagrebški nadškofiji.366 Bridko je okusil sprevrženost in aroganco velikih sil in njihovo brezbrižnost do interesov malega naroda. Pogajanja z Madžarsko glede poteka meje so se končala šele leta 1924.367 Z bolečino je opazoval nove krivice, ki so se dogajale Slovencem pri vzpostavljanju narodnostne meje, saj so številne slovenske vasi, kljub prepri- čljivim dejstvom, ki jih je predstavil v njihov prid, ostale odrezane od slovenske matice.368 Vsi poznavalci pa so si edini, da bi bilo brez vsestransko izobraženega diplomata in jezikoslovca, gorečega, a skromnega domoljuba in teologa dr. Sla- viča Prekmurje za Slovence izgubljeno.369 361 Prim. Bogo Teply, Dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič - njuno delo za Prekmurje. V: Panonski zbornik. Murska Sobota 1966, str. 310–321, tukaj str. 313 (dalje: Teply, Dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič – njuno delo za Prekmurje). 362 Prim. Viktor Vrbnjak, Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje, str. 325. 363 Matija Slavic, Le Prekmurje: La Question du Prekmurje, de la Styrie et de la Carinthie, Paris 1919; De la Statistique du Prekmurje. La Question du Prekmurje, de le Styrie et de la Carinthie, Paris 1919; ponatis in prevod v: Matija Slavič: Naše Prekmurje (Viktor Vrbnjak, ur.), str. 93–162. V poljudni obliki je te dokumente predstavil v dveh knjižicah: Prekmurje, Ljubljana 1921; Naše Prekmurje, Celje 1923. 364 Prim. Viktor Vrbnjak, Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje, str. 329–330. 365 Prim. Bogo Teply, Dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič - njuno delo za Prekmurje, str. 318. 366 Prim. Stanko Ojnik, Dr. Matija Slavič v usodnih časih prekmurskih Slovencev, v: Zbornik referatov. Matija Slavič 1877–1958 (ur. Stanko Ojnik), Maribor 1997, str. 11–24, tukaj str. 23. 367 Prim. Matija Slavič, Prekmurske meje v diplomaciji. Slovenska krajina, Beltinci 1934, str. 82–107. 368 Prim. Matija Slavič, Neodrešeni panonski Slovenci, v: Slovenec, št. 172, 31. julij 1919, priloga. 369 Prim. Vekoslav Grmič, Ob 120-letnici rojstva teologa, publicista in narodnoobrambnega delavca dr. Matije Slaviča, v: ČZN 68 (1997) 2, str. 155–156; Viktor Vrbnjak, Delo dr. Matije Slaviča in njegov pomen za Prekmurje, v: Stopinje 1999, str. 47–49. Ozadje dogajanja na mirovni konferenci v Parizu ter delo razmejitvene komisije v Londonu leta 1920, pri kateri je tudi sodeloval, je Slavič pozneje izčrpno opisal v dveh razpravah: Narodnost in osvoboditev Prekmurcev, v: Slovenska krajina, Beltinci 1935, str. 46–82; Prekmurske meje v diplomaciji, v: Slovenska krajina, Beltinci 1935, str. 83–107, ponatis v: Matija Slavič: Naše Prekmurje (ur. Viktor 150 Maksimilijan Matjaž Čeprav se je Slavič po letu 1920 spet bolj posvečal svojemu profesorske- mu in znanstvenemu delu, je ostal še vedno zelo dejaven tudi na narodnem in vzgojnem področju. Na pobudo ljubljanskega škofa Antona B. Jegliča je postal leta 1922 predsednik pripravljalnega odbora za peti slovenski katoliški shod, kjer se je ponovno izkazal kot izvrsten organizator in vplivni javni voditelj.370 Zelo dejaven je bil tudi pri organiziranju študentov in katoliških izobražencev, še posebej na Štajerskem, kjer je močno promoviral Slomškov narodno-obrambni versko-vzgojni pristop.371 Odločilno je pripomogel k prenovi katoliškega kultur- nega in političnega gibanja in se pri tem navduševal nad idejo papeža Pija XI. o Katoliški akciji, ki bi lahko bolje formirala in organizirala sodelovanje krščan- skih laikov v družbenem in političnem življenju.372 Prav ta slednja narodno- -politična dejavnost, ki pa je naravna posledica njegovega visokega poklicnega državniškega in pedagoškega etosa, je dr. Slaviču že v takratnem času priklicala negativno pozornost nacionalističnih in ideoloških nasprotnikov, po vojni pa odkrito preganjanje s strani oblastnega režima.373 4 PRIZADEVANJE ZA SAMOSTOJNO SLOVENSKO UNIVERZO Slavič se je vrnil iz Pariza v Maribor poleti 1919, to je v letu, ko se je v Lju- bljani ustanavljala slovenska univerza. Že zaradi svojih diplomatskih izkušenj se je takoj vključil v širši krog teoloških profesorjev, ki so si prizadevali za usta- novitev samostojne teološke fakultete v Ljubljani in njeno vključitev v novo slovensko univerzo. Zavedal se je, da je ustanovitev samostojne univerze za slovenski narod, ki se bori za uveljavitev svoje pravkar pridobljene državnosti, izrednega pomena. Kranjski deželni zbor je že leta 1898 zahteval ustanovitev univerze s filozofsko, pravno in teološko fakulteto in odobril sredstva za habi- litacijo bodočih profesorjev, a kljub naklonjenosti pristojnega ministra so bila vse do propada habsburške monarhije ta prizadevanja neuspešna.374 Narodni svet v Ljubljani je tako že novembra 1918 ustanovil Vseučiliško komisijo, ki naj bi čim prej ustvarila pogoje za ustanovitev slovenske univerze. V komisijo, ki jo Vrbnjak), str. 213–264. O Slavičevem plemenitem in skromnem značaju pričuje tudi dr. Jože Smej (Odmevi Slavičevega dela za osvoboditev Prekmurcev v zbornikih Stopinje in v knjigi dr. Zsiga Tibor, Muravidetöl Trianonig, v: Zbornik referatov. Matija Slavič 1877–1958, Maribor 1997, str. 35–41), ko omenja njegov govor na proslavi 20-letnice osvoboditve Prekmurja 11. septembra 1938 v Črenšovcih, kjer je imel najkrajši govor, ki ga je zaključil z besedami: »Na mirovni konferenci v Parizu so ugovarjali, da nova meja ne bo strategično dobra, mi pa smo vedeli, da sta ljubezen in zvestoba ljudstva najboljše poroštvo za trdnost meja. Naše prekmurske meje varujejo vaša zvesta srca.« (str. 36). 370 Prim. Viktor Vrbnjak, Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje, str. 332. 371 Prim. Matija Slavič, Slomšek - vzgojitelj mladine, v: Straža 16 (1924), št. 92, str. 2; Beseda s Slomškovega groba, v: Slovenec, št. 185, 17. avgust 1926, str. 4–5. 372 Prim. Matija Slavič, Katoliška akcija, v: Čas 23 (1928/29) 7, str. 289–307. 373 Prim. Viktor Vrbnjak, Matija Slavič: Naše Prekmurje, str. 332–333. 374 Prim. Jože Ciperle, Po poti do univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Ljubljana 2009, str. 11–28, tukaj str. 25. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 151 je vodil dr. Karel Verstovšek, predsednik Narodnega sveta za Štajersko, so bili imenovani tudi trije teološki učitelji iz ljubljanskega škofijskega semenišča: zgo- dovinar dr. Janez Zore, ki je postal podpredsednik komisije, filozof dr. Aleš Uše- ničnik in moralist dr. Janez Janežič, ki pa ga je kmalu zamenjal zgodovinar dr. Josip Srebrnič. Od vsega začetka je na sejah sodeloval tudi dr. Franc Grivec, ki je bil kot profesor vzhodnega bogoslovja na teološki fakulteti v Zagrebu dejan- sko prvi habilitirani profesor bodoče Teološke fakultete ljubljanske univerze.375 Kljub široki načelni podpori, ki jo je komisija imela v javnosti, pa je bilo o kon- kretnih vprašanj glede ustanovitve univerze v slovenski politiki še vedno veliko taktiziranja. Določeni krogi so bili mnenja, da naj se z ustanovitvijo počaka, dokler se ne razjasni vprašanje glede Trsta, ki se je zdel najprimernejši sedež nove slovenske univerze. Iz političnih razlogov so bili previdni tudi liberalci, saj se jim je zdelo, da je pobuda za ustanovitev univerze preveč v rokah katoliških krogov. Večina je videla najboljšo rešitev v okviru zagrebške univerze, kjer naj bi se organizirali posamezni slovenski oddelki, kjer bi se postopno pripravljali programi in kadri za samostojno slovensko univerzo.376 Dr. Slavič in njegov sta- novski kolega na mariborskem bogoslovnem učilišču dr. Franc Ks. Lukman pa sta bila prepričana, da so trenutne razmere najugodnejše za ustanovitev sloven- ske univerze in sta spodbujala dr. Verstovška, da je potrebno z ustanavljanjem začeti takoj.377 Ker je v Ljubljani in Mariboru že delovala teološka šola, ki je imela kvalificirane učitelje in kjer so se izvajali skoraj identični programi kot na teolo- ških fakultetah v Zagrebu ali Gradcu, so bili teološki profesorji zelo odločni, da začnejo takoj izvajati fakultetni študij v okviru samostojne ljubljanske univerze. Tako so že 8. decembra 1918 Vseučiliški komisiji izročili spomenico, v kateri so zahtevali ustanovitev samostojne teološke fakultete v Ljubljani.378 O njej so sicer razpravljali šele 14. januarja 1919, a večina članov je bila tej odločitvi naklonjena. Zahtevali so le, da so vsa predavanja javna in da se izvajajo v slovenskem jeziku. Pozneje se je izkazalo, da so prav teologi s to svojo potezo odločilno prispevali k odločitvi komisije, da išče rešitve vprašanj o slovenski univerzi predvsem na domačih tleh.379 Dr. Verstovšek je februarja 1919 s podporo slovenskega pod- predsednika vlade v Beogradu dr. Antona Korošca posredoval vladi sklepe ko- misije. Vlada je načelno dovolila ustanovitev univerze in zato odobrila prva potrebna sredstva. Zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bil objavljen v Uradnem listu deželne vlade za Slovenijo 1. septembra 1919. Določeno je bilo, 375 Prim. Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 121–197, tukaj str. 123–124 (dalje: Kolar, Teološka fakulteta). 376 Prim. Tatjana Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Ljubljana 2009, str. 29–42, tukaj str. 30–31 (dalje: Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani). 377 Navaja: Kolar, Teološka fakulteta, str. 123. 378 Prim. Kolar, Teološka fakulteta, str. 126. 379 Prim. Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, str. 31. 152 Maksimilijan Matjaž da se lahko predavanja začnejo s študijskim letom 1919/20 v polnem obsegu na teološki, filozofski in pravoslovni fakulteti, na tehnični in medicinski fakulteti pa se predavanja začno samo za prvi oziroma za drugi letnik. Univerzitetni svet se je zbral na svoji konstitutivni seji 18. septembra, kjer so Teološko fakulteto zastopali dr. Aleš in dr. France Ušeničnik ter dr. Janez Zore. Takoj naslednji dan je imel prvo sejo tudi začasni kolegij Teološke fakultete, kjer so pripravili več predlogov imenovanj teoloških učiteljev.380 Dr. Aleš Ušeničnik je 3. oktobra 1919 na seji Univerzitetnega sveta predlagal imenovanje štirih profesorjev Teološke fakultete: dr. Franca Grivca za rednega profesorja osnovnega bogoslovja, dr. Jo- sipa Srebrniča za rednega profesorja starokrščanskega slovstva in zgodovine, dr. Frana Lukmana za rednega profesorja historične dogmatike in dr. Matijo Slaviča za rednega profesorja za biblične vede stare zaveze.381 Postopek izvolitve dr. Slaviča je bil končan konec semestra, tako da ga je lahko senat Teološke fakultete v Ljubljani 27. januarja 1920 izvolil za izrednega, 27. junija 1921 pa za rednega profesorja.382 5 UNIVERZITETNI PROFESOR IN REKTOR UNIVERZE V LJUBLJANI Dr. Slavič je začel predavati na Teološki fakulteti v Ljubljani v drugem se- mestru leta 1920. Čeprav je imel takrat še vedno določene obveznosti v državni komisiji za meje, se je ponovno intenzivno posvetil svojemu primarnemu študijskemu področju, to je biblicistiki. Že v prvem letniku znanstvene revije Teološke fakultete Bogoslovni vestnik najdemo tako kar pet njegovih recenzij znanstvenih del iz biblicistike.383 Posebno pozornost zasluži pregledna znan- stvena razprava o teorijah nastanka Pentatevha, kjer med drugim predstavi tudi znamenito Wellhausnovo teorijo o štirih virih Pentatevha, ki je pomenila preo- brat v raziskovanju zgodovinskega avtorstva svetopisemskih knjig in je še danes neovrgljiva.384 V letu 1922 je preživel študijski semester na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu, kjer se je predvsem poglabljal v študij orientalskih jezikov in se tako pripravljal na svoj življenjski projekt novega prevoda Svetega pisma v slovenščino. V študijskem letu 1924/25 je bil prvič izvoljen za dekana Teološke fakultete. Mandat dekana je opravljal še v študijskem letu 1930/31 in 1937/38, v letu po dekanskem mandatu (1925/26, 1931/32, 1938/39) pa je opravljal služ- 380 Prim. Kolar, Teološka fakulteta, str. 128–130. 381 Zgodovinski arhiv in muzej Univerze (ZAMU), Zapisnik sej Univerzitetnega sveta, zv. I., 1919–1922. 382 Prim. Marijan Smolik, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: BV 29 (1969), št. 3-4, str. 171–178 (dalje: Smolik, Kronika državne Teološke fakultete). 383 Prim. F. Vigouroux, A. Brassac, L. Bacuez, Manuel Biblique ou Cours d‘Ecriture Sainte à l‘usage des séminaires, Paris 1917–1920, v: BV 1 (1921), št. 1, str. 105–106; Pope H., The catholic Student‘s »Aids« to the Bible, London 1918, v: BV 1 (1921) 2, str. 184; A. Hudal, Einleitung in die Bücher des Alten Testaments, Leipzig 1920, v: BV 1 (1921), št. 3-4, str. 328. 384 Postanek pentatevha, v: BV 1 (1921), št. 3-4, str. 201–233. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 153 bo prodekana. Tudi na ta način se je pripravljal na prevzem najvišje vodstvene službe na Univerzi v Ljubljani, ko je bil njen rektor kar v dveh mandatih, prvič v letih 1932/34 in drugič v letih 1939/41. Skozi vsa leta druge svetovne vojne (1941– 1945) pa je bil njen prorektor. Rektorsko službo so takrat ciklično opravljali de- kani vsake posamezne članice Univerze. Obdobje Slavičevega službovanja na Rektoratu je gotovo spadalo med najbolj burna leta slovenske Univerze, ko je njen obstoj nekajkrat visel na nitki. Skoraj ves čas med obema vojnama je Uni- verzi zaradi finančnih ali političnih razlogov grozila okrnitev ali celo ukinitev. Vlada v Beogradu je vedno znova dala vedeti, da je v Jugoslaviji dovolj ena sama univerza v Beogradu, ki pa bi lahko imela nekatere fakultete tudi v Zagrebu in Ljubljani. Tudi zaradi Slavičeve izjemne požrtvovalnosti in diplomatske veščine je Univerza v njegovih dveh mandatih ne samo ohranila svojo neodvisnost, am- pak tudi zgradila nekatere nove, nujno potrebne institucije. 5.1 Politični in finančni pritiski v času prvega rektorskega mandata Zelo kritično za obstoj Univerze in posameznih fakultet je bilo celotno prvo leto njegovega mandata. Na svetosavski proslavi 27. januarja 1932 je prišlo do političnih demonstracij določenih študentskih združenj; študenti so povzro- čali nemire v mestu in po Univerzi trosili letake proti kralju in državi. To je pri beograjski vladi takoj sprožilo oster odziv in slovenski liberalni minister v vladi Albert Kramer je celo izjavil, da po takšnih demonstracijah od ljubljanske uni- verze ne bi smel ostati niti kamen.385 Vlada je v proračunskem letu 1932/33 takoj zmanjšala finančna sredstva za univerzo in dala navodilo za ukinitev Teološke, Medicinske, Tehnične in Pravne fakultete. V Ljubljani bi tako ostala samo Fi- lozofska fakulteta. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je že 10. februarja 1932 poslal pismo kralju Aleksandru in ministrskemu predsedniku, v katerem se je zavzel za ohranitev fakultet na Univerzi. Poudaril je velik pomeni izobraževal- nih ustanov za narod in državo in dal pri tem tudi nekatere pobude, kako bi v času recesije lahko varčevali tudi na tem področju. Predstavil je pomen izobra- ževanja duhovnikov na teološki fakulteti v domačem okolju, saj se lahko tam najbolj pripravijo tudi za poslanstvo ohranjanja narodne zavesti in državljanske pripadnosti.386 Dr. Slavič je bil izvoljen za rektorja na seji univerzitetnega sveta 3. junija 1932. Teološka fakulteta, ki je bila tisto leto na vrsti, da predlaga rektorja, je v postopek izvolitve prijavila tri kandidate: prof. Franca Grivca, prof. Franca Ušeničnika in prof. Matijo Slaviča. Od skupaj 31 glasov jih je dr. Slavič prejel 22, 385 Prim. Jože Ciperle in dr., Rektorji Univerze v Ljubljani, v: Univerza v Ljubljani in njeni rektorji, Ljubljana 2001, str. 19 (dalje: Ciperle, Rektorji Univerze). 386 Prim. Kolar, Teološka fakulteta, str. 145. 154 Maksimilijan Matjaž Grivec 7 in Ušeničnik enega.387 Že na prvi seji univerzitetne uprave 14. oktobra 1932, ki jo je vodil novoizvoljeni rektor dr. Slavič, je bilo na dnevnem redu iska- nje rešitve za ureditev tekočega proračunskega financiranja. Rektor je napove- dal sestavo delegacije, ki bo odpotovala v Beograd, da pri resornem ministrstvu doseže popravek finančnega proračuna za Univerzo. Hkrati bo moral ponovno prositi za odobritev dodatnih profesorskih nastavitev.388 Slavič si je pri tem želel pridobiti tudi podporo rektorja zagrebške univerze prof. Alberta Bazala, da bi tako obe univerzi skupaj lažje dosegli dogovor. Idejo o ustanovitvi koordinacije vseh treh jugoslovanskih univerz je podprlo tudi prosvetno ministrstvo v Beo- gradu.389 Hkrati pa je ministrstvo od rektorjev zahtevalo sodelovanje pri reorga- nizaciji univerz. Rektor je januarja na izredni seji univerzitetnega sveta poročal tudi o nameri ministrstva, da se zaradi prevelikih stroškov zapre Medicinska fakulteta, Tehnična fakulteta pa se izloči iz Univerze. Tako rektor zagrebške kot rektor ljubljanske Univerze sta temu predlogu odločno nasprotovala.390 Nove študentske demonstracije so bile napovedane tudi za svetosavsko proslavo leta 1933. Rektor je na seji univerzitetne uprave opozoril na veliko ne- varnost za obstoj Univerze, če bi do nemirov prišlo v prostorih Univerze. Pre- dlagal je, da se Univerza konec januarja za štiri dni zapre in se tako prepreči dostop tujim provokatorjem.391 Do študentskih demonstracij, ki jih je organi- zirala Zveza slušateljev, je kljub temu prišlo. Študentje so pozivali k bojkotu vpisa, dokler se ne uredijo vprašanja šolnin.392 Posebno odmevne so bile de- monstracije 24. februarja, kjer je skupina študentov v prostorih Univerze raz- obesila zastave in vzklikala »Dolj kralj!«. Ob rapalski komemoraciji so metali letake celo med predavanji. Po poročilu policije so demonstracije vodili sepa- ratisti in komunisti, kar je bilo razvidno že iz vsebine letakov. Rektor je moral o tem osebno poročati v Beograd.393 Minister za prosveto mu je očital, da ne zagotavlja avtonomije Univerze, ker ni preprečil politične zlorabe univerzite- tnih prostorov ter je zaradi tega odredil odpoved predavanj na začetku drugega semestra, dokler se ne odkrijejo voditelji demonstracij in kaznujejo demon- stranti. Po dolgih pogajanjih je rektor vendarle izposloval, da je lahko 26. aprila na Univerzi spet steklo redno delo. Ob tem pa je ministrstvo zahtevalo, da se Zveza slušateljev razpusti. Rektorju je uspelo doseči tudi dogovor o dodatnem 387 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega sveta, 3. 6. 1932. 388 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetne uprave, 14. 10. 1932. 389 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetne uprave, 25. 11. 1932. 390 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega sveta, 23. 1. 1933. 391 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetne uprave, 25. 1. 1933. 392 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega senata, 2. 3. 1933. 393 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega sveta, 14. 4. 1933. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 155 financiranju, tako so lahko odpravili varčevalne ukrepe. Hkrati pa se je moral rektor obvezati, da bodo sprejeli 30 judovskih študentov s Poljske, večinoma na Medicinsko fakulteto.394 Denarni pritiski in s tem povezani poskusi ukinitve posameznih fakultet so se nadaljevali tudi v drugem letu prvega Slavičevega mandata. Prosvetno mi- nistrstvo v Beogradu je na vse načine hotelo izpeljati načrt o reorganizaciji ju- goslovanskih univerz, po katerem bi ločili »strokovne fakultete od historičnih«. V Ljubljani bi to pomenilo izločitev Tehnične fakultete, ki je zaradi potrebne opreme predstavljala veliko finančno breme. Ministrstvo jo je nameravalo pre- oblikovati v samostojno visoko šolo, ki bi spadala pod gospodarsko ministrstvo. Rektor je v razpravah v Beogradu dosledno zastopal stališče univerzitetnega senata ljubljanske Univerze o njeni nedeljivosti.395 Že pred tem je vse fakultete pozval k solidarni zaščiti Tehnične fakultete: »V duhu naše tradicije je treba drug drugemu solidarno stati ob strani.« Solidarnost je izrekel tudi dekan Teo- loške fakultete dr. F. Ušeničnik: »Vezani smo na življenje in na smrt«.396 Rektor dr. Slavič je poskušal reševati finančne težave Univerze tudi z obli- kovanjem širšega vseučiliškega odbora, ki so ga sestavljale številne ugledne slovenske osebnosti. Odbor je s posebno poslanico pozval slovensko javnost k finančni podpori ljubljanske univerze, ki si mora zagotoviti nujno potreb- no strokovno opremo in prostore za svojo dejavnost. Univerza je nujno po- trebovala univerzitetno knjižnico. Senat je na rektorjevo priporočilo na seji 13. aprila 1934 sklenil, da Univerza, kljub nasprotovanju beograjskega prosvetnega ministrstva, začne z gradnjo knjižnice po načrtih prof. Jožeta Plečnika. Rektor si je neuspešno prizadeval, da bi vlada v proračunu za leto 1934/35 odobrila vsaj sredstva za kreditiranje velike naložbe, zato je gradnja napredovala zelo počasi.397 5.2 Drugi mandat, okupacija in revolucija Za drugi rektorski mandat (1939–1941) je bil dr. Slavič izvoljen na redni seji univerzitetnega senata 23. junija 1939. Teološka fakulteta je tokrat predlagala šti- ri kandidate: poleg dr. Slaviča, ki je prejel 27 glasov, še dr. Grivca (6 glasov), dr. Gosarja (4 glasovi) in dr. Lukmana (2 glasova). Mandat je bil zaznamovan tako z optimizmom, ki ga je vlivalo praznovanje 20-letnice ustanovitve ljubljanske univerze, kot z negotovostjo, ki jo je napovedoval začetek druge svetovne vojne in okupacije. Kot najpomembnejšo nalogo prvega leta mandata je videl rektor prizadevanje za razširitev medicinskega študija na 5. in 6. semester. Samo na ta 394 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega sveta, 9. 6. 1933, in Zapisnik seje univerzitetnega senata, 19. 6. 1933. 395 Prim. Ciperle, Rektorji Univerze, str. 20. 396 ZAMU, Zapisnik izredne seje univerzitetnega senata, 30. 12. 1932. 397 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega senata, 13. 4. in 16. 6. 1934. 156 Maksimilijan Matjaž način bo namreč fakulteta lahko dosegla primerljivi nivo strokovnosti, ki bo zagotavljal tudi njen nadaljnji obstoj. Fakulteto, ki je imela samo dva letnika, je namreč želelo ministrstvo ukiniti že leta 1934 in študente usmeriti na bolj kvaliteten študij v Zagreb ali Beograd. Rektor Slavič je uspel pridobiti širši krog podpornikov tudi v vrhu slovenske politike, ki so se angažirali v pridobivanju sredstev in kadra za potrebno razširitev študija Medicinske fakultete. Idejo sta podrla tako slovenski minister v beograjski vladi dr. Anton Korošec kot ban dr. Marko Natlačen. Rektor je interveniral tudi pri knezu Pavlu in mu izročil obse- žni elaborat, ki ga je pripravil dekan Medicinske fakultete prof. dr. E. Kansky.398 Pozneje je uspel izposlovati še dodatne kredite za potrebe Medicinske fakultete ter za gradnjo prirodoslovnega, anatomskega, kemičnega in strojniškega inšti- tuta, za zavod za mineralogijo in za akademsko menzo.399  Rektor dr. Slavič si je veliko obetal tudi od praznovanja 20-letnice Univer- ze, zato je pripravo te slovesnosti skrbno načrtoval. Na proslavi, ki je poteka- la 16. in 17. decembra 1939 pod pokroviteljstvom samega kralja Petra II., je bil prisoten vrh slovenske politike in visoki gostje iz Beograda. Na slavnostni seji univerzitetnega senata 17. decembra so ministru dr. Antonu Korošcu podelili častni doktorat ljubljanske univerze. Ob zadnji svetosavski proslavi na ljubljan- ski univerzi januarja 1941 je Senat na pobudo rektorja podelil častni doktorat za zasluge pri ustanavljanju ljubljanske univerze tudi nekdanjemu županu in ministru dr. Ivanu Hribarju.400 Konec poletja 1940 so se spet začeli večji študentski protesti, ki so resno ogrozili začetek novega študijskega leta. Komunistični aktivisti so preko aka- demskih društev in klubov spodbujali nemire med študenti in razširjali letake s sovražnimi napisi proti rektorju in proti Univerzi. Minister je ukazal rektorju, da morajo do 20. oktobra iz društev odstraniti vse vidne komuniste.401 Rektor kljub sklepu Senata ni uvedel disciplinskega postopka proti članom Slovenskega kluba, ki jim je bila očitana komunistična propaganda med letovanjem v Pre- kmurju.402 Zavrne pa pobudo študentov za ustanovitev Akademskega društva prijateljev Sovjetske zveze, ker takšno društvo zaradi svojega političnega znača- ja ne bi bilo v skladu z univerzitetno zakonodajo. Dr. Slavič je 14. junija 1941 zadnjič kot rektor vodil sejo univerzitetnega sveta, kjer je podal tudi obsežno zaključno poročilo o svojem delu. V njem je najprej predstavil nov položaj, v katerem se je znašla ljubljanska Univerza in njeno vodstvo z aprilsko okupacijo. Zaradi nevarnosti demonstracij in vdora 398 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega senata, 6. 6. 1940. 399 Prim. Ciperle, Rektorji Univerze, str. 20. 400 ZAMU, Zapisnik izredne seje univerzitetnega senata, 24. 1. 1941. 401 ZAMU, Zapisnik izredne seje univerzitetnega senata, 27. 9. 1940. 402 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega senata, 29. 11. 1940. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 157 vojaštva v Univerzo je ukazal začasno zapreti poslopje Univerze. Po dveh tednih zaprtja se je delo na univerzi nadaljevalo po programu. Razmere so od vodstva, še posebej od rektorja zahtevale veliko diplomatske spretnosti, saj je italijanska zasedbena oblast videla v univerzi veliko priložnost za uveljavitev svojega vpliva v ključnih izobraževalnih in znanstvenih ustanovah naroda. Senat je 19. aprila sklenil, da se delegacija Univerze uradno predstavi civilnemu komisarju oku- pacijskih sil in skuša zagotoviti Univerzi kolikor toliko normalno delovanje.403 Dr. Slavič je bil kot predstojnik najvišje akademske ustanove 27. maja imenovan v sosvet (konzulto) Ljubljanske pokrajine, za kar ga je po vojni nova oblast na procesu 4. julija v odsotnosti obsodila kot izdajalca.404 Okupatorske oblasti so bolj ali manj redno zagotavljale financiranje delovanja Univerze in celo nadalje- vanje začetih gradbenih projektov. Odposlanec prosvetnega ministrstva v Rimu prof. Maver je rektorju zagotovil, da nove oblasti ne bodo ničesar rušile, okrepili pa bodo določena študijska področja na Pravni in na Filozofski fakulteti z vse- binami italijanskega pravnega reda in kulture.405 Rektorju je tudi uspelo obvaro- vati komaj zgrajene prostore univerzitetne knjižnice pred nameravano vojaško zasedbo in je odredil takojšnjo selitev knjižničnega fonda v nove prostore.406 Junija 1941 je bil za novega rektorja izvoljen zgodovinar dr. Milko Kos, za prorektorja pa dr. Slavič.407 To funkcijo je Slavič opravljal vse do poletja leta 1945. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 ter nemški okupaciji in ustanovitvi Ru- pnikove Ljubljanske pokrajine so se razmere na Univerzi zelo poslabšale. Vo- denje ustanove, ki se ni želela politično opredeljevati, je postajalo v tem času vedno večjega zaostrovanja državljanskega spopada skrajno naporno. Velik del tega bremena je moral nositi prav prorektor dr. Slavič, ki je bil ne samo zaradi najdaljšega staža v vodstvu Univerze, temveč tudi zaradi svojih mednarodnih diplomatskih izkušenj najbolj usposobljen za vzdrževanje odnosov Univer- ze z oblastniki. Iz izkušenj je vedel, da želi vsaka oblast uporabiti univerzo za utrjevanje svoje oblasti. Sovražni in zaničevalni odnos italijanske in avstrijsko- -nemške politike do slovenstva je na lastni koži izkusil na pogajanjih za meje po prvi svetovni vojni, zato novim oblastnikom ni zaupal, čeprav se je moral z njimi pogajati. Hkrati pa je tudi že lahko slutil nevarnosti nove revolucionarne slovenske oblasti, ki se je počasi porajala. Zle slutnje so mu lahko prebudile že študentske demonstracije v zadnjih predvojnih letih, ki jih je peščica ko- munističnih agitatorjev izkoriščala za svoje ozke politične interese in jim pri tem ni bilo mar ne za usodo Univerze ne študentov. Dokončno pa mu je lahko 403 ZAMU, Zapisnik izredne seje univerzitetnega senata, 19. 4. 1941. 404 Prim. Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992, str. 275–276 (dalje: Vodušek Starič, Prevzem oblasti). 405 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega senata, 12. 5. 1940. 406 ZAMU, Zapisnik izredne seje univerzitetnega senata, 7. 5. 1941. 407 ZAMU, Zapisnik seje univerzitetnega sveta, 14. 6. 1941. 158 Maksimilijan Matjaž postalo jasno, kaj čaka nasprotnike revolucije po dveh odmevnih umorih, ki so ju izvršili pripadniki revolucije sredi Ljubljane. 26. maja 1942 je bil namreč pri belem dnevu ubit profesor Teološke fakultete, velik domoljub in karizmatični študentski voditelj dr. Lambert Ehrlich, 13. oktobra istega leta pa prav tako sredi Ljubljane nekdanji ban dr. Marko Natlačen, eden vodilnih slovenskih krščan- skih politikov tedanjega časa. Slaviču je moralo postajati vedno bolj jasno, da nova oblast ne bo poznala nobene tolerance do drugače mislečih in si bo tudi avtonomijo univerze in znanosti razlagala na povsem svoj način. Vse to je po- časi izčrpavalo njegove moči, tako fizične kot psihične, zato ne preseneča, da se je skupaj s številnimi drugimi 5. maja 1945 umaknil iz Slovenije.408 Zatočišče je našel v eni izmed župnij pri Bolzanu v Italiji, kjer je preživel tri leta. V nje- govem službenem listu na Univerzi je zapisano, da je bil po odloku ministra za prosveto Narodne vlade Slovenije 10. maja 1945 »odstavljen iz dosedanje službe in položaja«. Nova revolucionarna oblast ga je na procesu 4. julija 1945 zaradi njegovega formalnega članstva v konzulti kolektivno z vsemi drugimi 12 člani v odsotnosti obsodila na deset let zapora, odvzem narodne časti, prisilno delo in odvzem treh četrtin premoženja.409 Po amnestiji leta 1947 se je dr. Slavič smel vrniti v Slovenijo. Po sklepu Ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije je s 1. januarjem 1948 lahko spet začel poučevati kot redni profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Ko je Svet za prosveto in kulturo pri Vladi Repu- blike Slovenije 4. marca 1952 ukinil Teološko fakulteto kot javno ustanovo in so njeni profesorji izgubili status javnih uslužbencev, se je upokojil.410 Vendar je na Teološki fakulteti predaval še nadaljnjih šest let, skoraj vse do smrti leta 1958.411 6 PREVAJALEC SVETEGA PISMA Po vrnitvi v Slovenijo je dr. Slavič vse svoje moči posvetil predavanjem na Teološki fakulteti in prevajanju Svetega pisma. Za študente je že med vojno pripravil za tisk izredno temeljito in pregledno delo Uvod v Sveto pismo Stare zaveze (Ljubljana 1945), ki pa je zaradi vojnih in povojnih razmer ostalo v tip- kopisu in krtačnih odtisih. Učbenik so študentje teologije uporabljali še več de- setletij, vse do novih pokoncilskih izdaj svetopisemskih uvodov. Njegova glavna skrb pa je vejala prevajanju Svetega pisma stare zaveze. Slavič velja za prvega katoliškega strokovnjaka na Slovenskem, ki je dosledno prevajal Sveto pismo 408 Prim. Vrbnjak, Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje, str. 333, kjer navaja pričevanje nekega bivšega študenta, ki se je 5. maja na ljubljanski železniški postaji srečal z odhajajočim Slavičem: »Profesor dr. Matija Slavič se mi prijazno nasmehne, ko ga pozdravim. Čisto drugačen se mi zdi, kot je bil pri predavanjih o sv. pismu stare zaveze. Kot Mojzesu mu je obraz žarel, kadar nam je opisoval svoje potovanje na Sinajsko goro … Danes mu težke skrbi orjejo globoke brazde v čelo …« 409 Prim. Vodušek Starič, Prevzem oblasti, str. 276. 410 Prim. Kolar, Teološka fakulteta, str. 152. 411 Prim. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, str. 176. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 159 po hebrejskem izvirniku.412 Tik pred začetkom vojne mu je uspelo izdati prvih šest knjig stare zaveze.413 Kolega dr. Andrej Snoj je nov prevod predstavil kot dolgo pričakovano delo, ki ustreza vsem sodobnim bibličnim in prevajalskim kriterijem.414 Da bi lahko čim prej dokončal prevod, je Slavič počasi prepuščal predavanja svojemu nasledniku na Teološki fakulteti prof. dr. Jakobu Aleksiču (1897–1980), sam pa se je intenzivno posvetil prevajanju, ker je čutil, da se mu čas izteka. Prevajal je vse do julija 1958, tri mesece pred svojo smrtjo, ko mu je odpovedalo še zadnje oko.415 Uspelo mu je prevesti vse knjige stare zaveze, omahnil pa je ravno na začetku prevajanja malih prerokov. To delo je končal prof. Aleksič, ki je knjigo prevedel po Vulgati. Ker je mariborski škof dr. Maksi- milijan Držečnik uspel leta 1958 nepričakovano od državnih oblasti pridobiti dovoljenje za prvo izdajo Svetega pisma v novi državi, so Slavičevi kolegi na fakulteti (prof. J Aleksič, prof. A. Snoj in prof. S. Cajnkar) z združenimi močmi pregledali njegove prevode, jih opremili z dodatnimi uvodi in opombami ter že konec leta 1958 pripravili za izdajo prvo od štirih knjig novega prevoda Svetega pisma.416 Knjiga je izšla naslednje leto, ko je mariborsko-lavantinska škofija ob- hajala stoletnico prenosa škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. Zaradi teh okoliščin se je tega prevoda oprijelo ime »mariborska izdaja«. Upravičeno pa bi ga lahko imenovali tudi Slavičevo Sveto pismo. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) Zapisniki sej univerzitetnega sveta Zapisniki sej univerzitetnega senata Zapisniki sej univerzitetne uprave 412 Prim. France Rozman, Matija Slavič, prevajalec Svetega pisma, v: Zbornik referatov. Matija Slavič 1877–1958 (ur. Stanko Ojnik), Pravnozgodovinski inštitut Pravne fakultete: Fundacija dr. Antona Trstenjaka, Maribor 1997, str. 43–55. 413 Sveto pismo Stare zaveze. Prvi del. Pet Mojzesovih knjig in Jozuetova knjiga, Celje: Družba sv. Mohorja, 1939. 650 + (XVI) str. 414 Prim. Andrej Snoj, Dr. Matija Slavič: Sveto pismo stare zaveze, v: Književni glasnik 7 (1940), št. 2, str. 30–34, kjer navaja, da Slavi- čev prevod ustreza vsem zahtevam sodobnega prevajanja Svetega pisma, in sicer, da je prirejen po izvirnem besedilu, da je točen in jasen ter da je podan v lepem knjižnem jeziku. 415 Govor izrednega profesorja dr. J. Aleksiča, str. 45. 416 Sveto pismo Stare zaveze. Prvi del: Zgodovinske knjige. Iz hebrejskega jezika prevedel dr. Matija Slavič. Maribor: Lavantinski škofijski ordinariat, 1959. 795 + (III) str.; v istem letu je izšel tudi drugi del: Sveto pismo Stare zaveze. Drugi del: Zgodovinske knjige. Poučne knjige. Tekste iz hebrejskega jezika je prevedel dr. Matija Slavič, Tekste iz grškega jezika pa dr. Frančišek Jere, Maribor: Lavantinski škofijski ordinariat, 1959. 778 str., naslednje leto pa tretji del: Sveto pismo Stare zavete. Tretji del: Preroške knjige. Velike preroke je prevedel dr. Matija Slavič, Male preroke pa dr. Jakob Aleksič, Maribor: Lavantinski škofijski ordinariat, 1960. 735 str. 160 Maksimilijan Matjaž Literatura Aleksič, Jakob, Slavič Matija, v: Slovenski biografski leksikon III, Ljubljana 1960–1971, str. 358–359. – – – In memoriam, v: Spominski zbornik Teološke fakultete (ur. Franc Grivec), Ljubljana 1958, str. 37–48. Ciperle, Jože, Po poti do univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Ljubljana 2009, str. 11–28. Ciperle Jože in dr., Rektorji Univerze v Ljubljani, v: Univerza v Ljubljani in njeni rektorji, Ljubljana 2001, str. 7–45. Kolar, Bogdan, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 121–197. Kuzmič, Franc, Bibliografija Matije Slaviča, v: Zbornik soboškega muzeja 9/10 (2007), str. 269–280. Dekleva, Tatjana, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Ljubljana 2009, str. 29–42. Dolinar, France M., Frintaneum (Avguštinej) in Cerkev na Slovenskem, v: BV 67 (2007), št. 1, str. 19–22. Grmič, Vekoslav, Ob 120-letnici rojstva teologa, publicista in narodnoobrambnega delavca dr. Matije Slaviča, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 68 (1997), št. 2, str. 155–156. Matjaž, Maksimilijan, Jurij Japelj, prevajalec Svetega pisma in nosilec reformnih idej škofa Herbersteina, v: Kamniški zbornik 18 (2006) str. 107–111. – – – Slomškova prizadevanja za slovensko Sveto pismo, v: SHS 11 (2011), št. 2–3, str. 867–884. Ojnik, Stanko, Dr. Matija Slavič v usodnih časih prekmurskih Slovencev, v: Zbornik refera- tov. Matija Slavič 1877–1958 (ur. Stanko Ojnik), Maribor 1997, str. 11–24. Rozman, France, Katedra za biblične vede, v: BV 50 (1990), št. 1–2, str. 54–62. – – – Matija Slavič, prevajalec Svetega pisma, v: Zbornik referatov. Matija Slavič 1877–1958 (ur. Stanko Ojnik), Maribor 1997, str. 43–55. – – – Prevajanje Svetega pisma na Slovenskem, v: BV 50 (1990), str. 427–442. Slavič, Matija, Naše Prekmurje. Zbrane razprave in članki (ur. Viktor Vrbnjak), Pomurska založba, Murska Sobota 1999. Smej, Jože, Slavič, Matija, v: Enciklopedija Slovenije, Zv. 11, Ljubljana 1997, str. 127–128. – – – Odmevi Slavičevega dela za osvoboditev Prekmurcev v zbornikih Stopinje in v knjigi dr. Zsiga Tibor, Muravidetöl Trianonig, v: Zbornik referatov. Matija Slavič 1877–1958 (ur. Stanko Ojnik), Maribor 1997, str. 35–41. Smolik, Marijan, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: BV 29 (1969), št. 3-4, str. 171–178. Teply, Bogo, Dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič - njuno delo za Prekmurje, v: Panonski zbornik (ur. Franc Zadravec et al.), Murska Sobota 1966, str. 310–321. Vrbnjak, Viktor, Delo dr. Matije Slaviča in njegov pomen za Prekmurje, v: Stopinje 1999, str. 47–49. – – – Matija Slavič in njegovo delo za Prekmurje, v: Matija Slavič, Naše Prekmurje (ur. Vik- tor Vrbnjak), Murska Sobota 1999, str. 315–348. Vodušek Starič, Jera, Prevzem oblasti 1944–1946, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik 161 POVZETEK Dr. Matija Slavič, teolog in profesor, prevajalec Svetega pisma, diplomat in domoljub, je po temeljiti teološki in jezikovni izobrazbi na dunajskem Frinta- neumu postal najprej profesor bibličnih ved Stare zaveze in orientalskih jezikov na bogoslovnem učilišču v Mariboru. Ob koncu prve svetovne vojne je kot član slovenskega dela jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu kot ekspert za Prekmurje zaslužen za priključitev večjega dela prekmurskih Slo- vencev matičnemu narodu. Bil je med prvimi profesorji novonastale ljubljan- ske univerze in v dveh mandatih (1932/34 in 1939/41) tudi njen rektor. Ves čas okupacije je opravljal službo prorektorja in z veliko diplomatsko spretnostjo vzdrževal odnose Univerze s civilno oblastjo. Po vojni se je poleg profesure na Teološki fakulteti posvetil predvsem prevajanju Svetega pisma Stare zaveze, ki ga je dosledno prevajal po hebrejskem izvirniku. KLJUČNE BESEDE: Matija Slavič (1877–1958), Ljubljanska univerza, Teološka fakulteta, prevod Svetega pisma Stare zaveze, Prekmurje Summary MATIJA SLAVIČ – TEACHER, BIBLICAL SCHOLAR, STATESMAN Matija Slavič, PhD, a theologist and professor, translator of the Bible, a diplomat and a patriot, following his thorough theological and linguistic educa- tion at the Frintaneum in Vienna first became a professor of Biblical studies of the Old Testament and Oriental languages at the theological school in Maribor. At the end of World War 1, he is credited for the annexation of the major part of Prekmurje Slovenians to the motherland as a member of the Slovenian part of the Yugoslav delegation at the peace conference in Paris and an expert for Prekmurje. He was one of the first professors of the newly founded University of Ljubljana and its rector for two mandates (1932/34 and 1939/41). During the entire period of the occupation, he was a vice-rector and maintained good re- lations between the University and civil authorities using his great diplomatic skill. After the war, in addition to lecturing at the Faculty of Theology he de- voted most of his efforts to translating the Old Testament of the Bible, which he translated strictly following the Hebrew original. KEYWORDS: Matija Slavič (1877–1958), University of Ljubljana, Faculty of The- ology, translation of the Old Testament of the Bible, Prekmurje 162 Maksimilijan Matjaž PRILOGE Sl. 1: Etnografska sekcija delegacije Kraljevine SHS v Parizu, M. Slavič je drugi z desne v zadnji vrsti (Pokrajinski arhiv Maribor). Sl. 2: Zapisnik seje senata UL, 11. december 1939 (ZAMU). JOSIP SREBRNIČ (1876–1966) zgodovinar in patrolog dekan Teološke fakultete (1922/23) škof na Krku (1923–1966) Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 165 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK: 929Srebrnič J.:378.4(497.4Ljubljana)(091) Bogdan Kolar dr. teologije, redni profesor za zgodovino Cerkve in patrologijo Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-naslov: bogdan.kolar@guest.arnes.si UNIVERZA V LJUBLJANI IN NJEN UČITELJ DR. JOSIP SREBRNIČ Preden je dr. Josip Srebrnič po koncu prve svetovne vojne pričel svoje uči- teljsko in organizacijsko delo v Ljubljani, je bil ena osrednjih osebnosti v delo- vanju goriške nadškofije.417 Tam je bil učitelj na bogoslovnem učilišču za ilirsko metropolijo in nosilec vrste drugih cerkvenih služb. Ko se je odločil za preseli- tev v Ljubljano, je bil tu med pomembnimi pobudniki in zelo zavzetimi delavci za ustanovitev univerze ter v njenem okviru teološke fakultete. Na slednji je bil nato štiri leta učitelj in dekan.418 Tudi v Ljubljani je bil, poleg strokovnega in znanstvenega dela na svojem področju, med vodilnimi osebnostmi katoliškega gibanja v letih po prvi svetovni vojni. 1 UČITELJ V GORICI Josip Srebrnič, bogoslovni in zgodovinski pisec, kot je označen v Sloven- skem in v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, se je rodil 2. febru- arja 1876 v Solkanu pri Novi Gorici (danes, v tistem času pri Gorici), to je ob vznožju Svete Gore, kot najstarejši od sedmih otrok v družini malega kmeta Jožefa in njegove žene Terezije roj. Šuligoj, ki je bila gospodinja. V družini se je ohranilo izročilo, da se je družina naselila v Solkanu kot begunska družina 417 O dr. Josipu Srebrniču kot cerkvenem zgodovinarju in učitelju tega predmeta na Univerzi v Ljubljani prim. Bogdan Kolar, Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani, v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 34 (2011), št. 2, str. 363–374 (dalje: Kolar, Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani); Bogdan Kolar, Dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj teologije v Gorici in v Ljubljani, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka – Krk – Zagreb 2017, str. 7–32. 418 Za najbolj zgodnje obdobje življenja dr. Josipa Srebrniča sta temeljni vir informacij življenjepisa, ki sta bila objavljena v Slovenskem biografskem leksikonu (= SBL), vol. III, Ljubljana 1967, str. 429–431 (avtor je dr. Maks Miklavčič, učitelj na Teološki fakulteti; pri zbiranju podatkov mu je pomagala najmlajša sestra škofa Srebrniča Marija Godnič v Ljubljani) in geslo v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (= PSBL), vol. III, Gorica 1986–1989, str. 432–435 (geslo je pripravil prof. France Kralj, dober poznavalec zgodovine Cerkve na Goriškem). Prim. tudi France Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), v: Dom in svet. Zbornik MCMXCVII, Maribor 1997, str. 236–243 (dalje: Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966)). 166 Bogdan Kolar pred Turki (v času preseljevanja Uskokov), čeprav se različice priimka Srebrnič (Srebrnigh, Srebarnich, Sreberniz) javljajo v matičnih knjigah po letu 1600.419 Iz družine je J. Srebrnič prinesel tesno povezanost s Cerkvijo in globoko katoliško prepričanje. »Vera jim je bila kakor zlat zaklad, ki daje pravo ceno življenju. Z vero je tudi mladi Jožef zlatil svoj značaj in želel, da z njo obogati vse ljudi okrog sebe.«420 Osnovno izobrazbo si je pridobil v domačem kraju Solkanu, gimnazijo je obiskoval v Gorici (1888–96). Pri tem mu je bil v veliko pomoč domači ka- plan Jožef Godnič, ki je starše spodbudil, da so nadarjenega sina poslali v šole. Vse letnike višje gimnazije je bil med najboljšimi dijaki. Deloma (1890–91) je bil gojenec dijaškega semenišča Andreanum, kjer mu je bil predstojnik dr. An- ton Mahnič, »ki je sicer imel dijake zelo rad, a ni utegnil, da bi se individualno vživljal v dijaško psiho, zato so se drug drugemu odtujevali«.421 Kralj ugotavlja: »Srebrnič je Mahniča spoštoval in občudoval, do kraja pa se ni dal ugnesti v njegov kalup. Razšla sta se, pa se spet našla, ko je Mahnič spoznal Srebrničevo žlahtno, samoniklo osebnost.«422 Leta 1896 je Srebrnič odlično opravil maturo v Gorici in se odločil za nadaljnji študij na Dunaju. Že kot gimnazijec je pokazal svoje voditeljske sposobnosti in močan vpliv na sošolce, ki so nanj gledali kot na svojega vodnika. Na dunajski univerzi je študiral zgodovino in geografijo (1896–1901) in v času študija opravil enoletno prostovoljno vojaško službo; dobil je čin poroč- nika. Dunajski čas je bil zanj čas okrepljenega zanimanja za narodne in verske vrednote, kar je pokazal ob različnih priložnostih.423 Konec januarja 1902 je po- stal učitelj na goriški gimnaziji in poučeval zgodovino, zemljepis, propedevtiko, nemški in slovenski jezik. Dne 28. februarja 1902 je bil na dunajski univerzi promoviran za doktorja filozofije. Ko se je isto leto odločil, da postane duhov- nik, ga je goriški nadškof Andrej Jordan poslal na študij teologije (in sholastične filozofije) v Rim; študiral je na univerzi Gregoriana in bil gojenec zavoda Col- legium Germanicum et Hungaricum. Duhovniško posvečenje je prejel v Rimu 28. oktobra 1906. Naslednje leto je študij v Rimu zaključil z doktoratom iz sho- lastične filozofije in teologije; promoviran je bil 25. julija 1907. V istem času sta 419 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 236. 420 Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160. 421 O razmerah v zavodu, delovanju dr. Antona Mahniča kot voditelja ter njegovem odnosu do dijakov največ pove razprava Josipa Srebrniča z naslovom Dr. Anton Mahnič v goriškem deškem semenišču, v: Čas 15 (1921), št. 3-4, str. 237–244. Dvojna številka revije Čas, ki je izšla spomladi 1921, je bila v celoti posvečena dr. Antonu Mahniču. Urednik Srebrnič je k njeni pripravi pritegnil številne sodelavce tako iz slovenskega kot hrvaškega prostora. Številka je bila pripravljena v spomin krškemu škofu Antonu Mahniču, ki je umrl 14. decembra 1920. 422 Kralj, geslo v PSBL, str. 432; Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160. 423 O tem več Petar Strčić, Prilog za biografiju ddr. Josipa Srebrniča, krčkoga biskupa i sveučilišnog profesora (1876–1966), v: Goriški letnik. Zbornik goriškega muzeja 28-29 (1998–99), str. 105–144. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 167 bila v zavodu skupaj z njim poznejši ugleden voditelj Družbe Jezusove p. Anton Prešeren (1883–1965) in Ciril Ažman (1881–1952), pozneje šolnik in časnikar.424 Po vrnitvi v Gorico je Srebrnič začel prevzemati različne službe v osrednjih ustanovah goriške nadškofije. 1. oktobra 1907 mu je nadškof Frančišek B. Sedej zaupal kar tri službe v osrednjem škofijskem bogoslovnem semenišču: imeno- val ga je za študijskega vodjo (prefekta), podravnatelja in voditelja knjižnice. Veliko skrb je posvetil do tedaj zanemarjeni knjižnici, ureditvi njenih prostorov, izpopolnjevanju gradiva in pridobivanju pomembnih del za njene zbirke. Od leta 1908 do 1912 je bil ravnatelj dijaškega semenišča Andreanum, kjer je pred tem sam bil gojenec. Zavzel se je za gradnjo novega poslopja (Sedejevega) Ma- lega semenišča, ki je bilo dokončano v letu 1912 (takrat so vodstvo zavoda pre- vzeli člani Družbe Jezusove). Že od leta 1908 je bil ravnatelj dekliškega liceja v zavodu sester notredamk v Gorici, nadziral je pouk zgodovine in zemljepisa na njihovem liceju in trgovski šoli; ob tem je bil kaplan sestrske redovne skupnosti. V bogoslovnem semenišču je marca 1909 postal suplent in 1. januarja 1910 redni profesor cerkvene zgodovine (po smrti predhodnika dr. Josipa Gabrijelčiča). Bil je med ustanovitelji Katoliškega tiskovnega društva za Goriško (ust. leta 1908) in njegov prvi predsednik. Dal je pobudo za ustanovitev Slovenske krščansko-socialne zveze in za začetek izhajanja krščansko-socialnega lista Novi čas leta 1909 in je bil voditelj skupine izobražencev, ki se je zbirala ob listu.425 Bil je odbornik Slovenske krščansko-socialne zveze, voditelj Marijine kongregacije za katoliške izobražence v Gorici, vodja odseka Rdečega križa, član goriškega odbora za pripravo slovensko-hrvaškega katoliškega shoda v Ljubljani leta 1913 in nato referent v odseku za versko življenje. 1.1 Začasno v Stični in nato v Ljubljani Prva svetovna vojna in njene posledice so uničile velik del vsega, kar je dr. Josip Srebrnič do tedaj delal v Gorici. V začetnem obdobju je ostal v mestu, od koder je pomagal duhovnikom v Šempetru.426 Zaradi odprtja soške fronte pa se je skupaj z družino, vodstvom nadškofije in nadškofom F. B. Sedejem, kurijo in semeniščem proti koncu leta 1915 preselil v Stično, kjer je deloval kot učitelj na bogoslovnem učilišču goriške nadškofije, aktiven je bil na pastoralnem podro- čju (v župniji Žalna pri Višnji Gori) in bil med organizatorji pomoči goriškim beguncem, ki so se znašli v notranjosti Slovenije. Več župnijam je pomagal, da so v notranjost Slovenije umaknile župnijske dragocenosti in matične knjige, že decembra 1915 pa je s pomočjo vojaških oblasti v dveh vagonih organiziral prevoz učnih pripomočkov in opreme goriškega semenišča v Stično. Poleti 1917 424 Prim. Ignacij Lenček, Škof dr. Josip Srebrnič, v: Omnes unum/Todos uno, 1 (1954), št. 1, str. 27. 425 Prim. Iz našega kulturnega življenja. Škof dr. Jos. Srebrnič, v: Čas 18 (1923/24), zv. 1, str. 54. 426 Prim. Ignacij Leban, Krški škof dr. Josip Srebrnič, v: Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1925, Gorica 1924, str. 74. 168 Bogdan Kolar se je z vsem srcem navdušil za majniško deklaracijo in jo podprl (kljub drugač- nemu in bolj previdnemu gledanju na dogodke s strani nadškofa F. B. Sedeja), s čimer je podprl prizadevanje ljubljanskega škofa dr. A. B. Jegliča, vendar po- kazal nespoštovanje do svojega cerkvenega predstojnika Sedeja. Škof Jeglič je v svoj dnevnik zapisal: »Za podpis na izjavo sem pisal metropolitu Sedeju in škofu Karlinu. Poslednji je odgovoril, da dovoli podpis, pa je tudi zadovoljen, ako se izhaja brez njega. Metropolit je odločno prepovedal, da bi ga podpisal, in je bil jezen na dr. Srebrniča, ki je podpisal, ko je vendar vedel, da je njegov škof zoper deklaracijo. Tega sem se ustrašil. Res, duhovnik ne bi smel podpisati na svojo roko v tako važni politični zadevi. Potem bi bilo silno čudno, ko bi podpisal samo jaz ali morda še škof Karlin, metropolit pa ne!«427 Svoje stališče je Srebrnič svojemu cerkvenemu predstojniku nadškofu Sedeju utemeljil v več pismih: »Kako ljudstvu nuditi rešitev pred preganjanjem, nasiljem in smrtnim sovraštvom? … Kako naj se ljudstvu pomaga? … Ta pot je osvoboditev od so- vraštva, glasi se: dajte nam lastno hišo … In to je majniška deklaracija. Deklara- cija se bo prav gotovo prej ali slej uresničila … Ideja deklaracije … je prešinila ves narod in vse sloje njegove. Ona bo zmagala.«428 V času bivanja v Stični je J. Srebrniču na začetku januarja 1918 umrla mati.429 V istem letu ga je nadškof F. B. Sedej imenoval za konzistorialnega svetnika in prosinodalnega sodnika ter ga s tem še bolj pritegnil v vodstvo nadškofije. Čeprav je doslej v zgodovinopisju veljalo, da se je dr. J. Srebrnič poleti 1918 vrnil v Gorico in se posvetil delu za prenovo mesta (nadškof Sedej se je s svo- jimi najožjimi sodelavci vrnil v Gorico sredi marca 1918),430 je iz ohranjene ko- respondence razvidno, da je še v januarju 1919 deloval v Žalni in se je nato od tam preselil v Ljubljano. Res je, da se je zanimal za možnost vrnitve v Gorico, vendar so bile razmere v mestu in v Solkanu negotove. Kot mu je od doma poročal njegov brat France, je bilo v Gorici za stanovanja zelo težko, ker je bilo veliko stavb v mestu uničenih, mesto je bilo še vedno polno vojaštva, manjkalo je osnovnih življenjskih sredstev, povsod sta vladala velika negotovost in strah pred prihodnostjo. Družina Srebrnič je bila v toliko večji stiski, ker je bila njena hiša uničena, niso imeli nobene možnosti za zaslužek, hudo breme jim je pri- našala še bolezen.431 Poleg dela kot predavatelj v semenišču in v pastoralnem delu na župnijah je že v času bivanja v Stični zbiral gradivo o zgodovini in vsesplošnem pomenu opatije cistercijanov v slovenski zgodovini in svoja dognanja objavil v dnevniku 427 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), dnevnik škofa Jegliča za 18. september 1917. 428 Pismi dr. Josipa Srebrniča nadškofu Sedeju 9. junija in 24. julija 1918 v arhivu Cirila Sedeja. Navaja Kralj, geslo v PSBL, str. 433. 429 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160; Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 238. 430 Prim. NŠAL, ŠAL V., fasc. 255, škofije tuje. 431 Prim. Biskupski arhiv Krk (BAK), biskup dr. J. Srebrnić, prezidijalni arhiv, br. 50, dopisovanje z bratom Francetom. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 169 Slovenec v več nadaljevanjih pod naslovom Zgodovina prve cistercije na Sloven- skem432 ter nato kot samostojno publikacijo z naslovom Stična. Črtice o cisterci- janskem samostanu v Stični.433 Spis je bil pripravljen kot »odmev hvaležnopolnih spominov, ki jih imajo na Stično toliki izmed Goričanov iz dolgih težkih let svetovne vojske«, kajti v Stični so zaradi vojnih grozot »našli odprte gostoljub- ne roke nadškof goriški, goriško semenišče in bogoslovno učilišče, bogoslovni profesorji in drugi«. Kot izvemo iz uvoda, je bil spis zaključen 24. junija 1919, »štiri leta po prvem ognju v svetišču na Sv. Gori«.434 Stiški samostan, ki je razvil številne dejavnosti na cerkvenem, kulturnem in drugih področjih, »je v resnici velik spomenik iz davne naše prošlosti, ki bi ga moral vsakdo poznati in ceniti ter skrbeti, da ostane v narodu vedno živ in vedno tak, kakor ga je narod v svojo sredo dobil«.435 S stiškimi menihi je ohranil stike vse življenje, tudi kot škof na Krku (tam se je od njega ob pogrebu poslovil stiški opat p. Rafael Ašič). Ko je bil v jeseni 1918 povabljen, da bi ostal v Ljubljani in prevzel predava- nja v bogoslovnem semenišču, je povabilo sprejel. Preselil se je v Ljubljano, kjer je našel dom v župnišču pri sv. Petru (tu je ostal vse do svojega odhoda na otok Krk), kjer je imelo svoje stanovanje več drugih uglednih duhovnikov, med temi tudi dr. Gregorij Rožman. 3. januarja 1919 je dr. Srebrnič v semenišču prevzel predavanja iz cerkvene zgodovine, posebej krščanskega slovstva; to je bilo v skladu z željo ljubljanskega škofa dr. A. B. Jegliča.436 Iz ohranjene korespondence bi bilo mogoče sklepati, da je vsaj v začetku januarja 1919 še naprej bival v Žalni in odhajal za predavanja v Ljubljano. Ravno tako je iz Žalne prihajal v Ljubljano na seje Vseučiliške komisije. 1.2 Delo za ustanovitev univerze Po preselitvi v Ljubljano, kar se je zgodilo v januarju 1919, se je dr. J. Srebr- nič na razne načine še bolj vključil v živahno dogajanje, ki je zajelo slovensko prestolnico po koncu vojne. Med osrednje dogodke teh mesecev je vsekakor treba uvrstiti delo za ustanovitev univerze. Po Srebrničevem prepričanju je bila ustanovitev univerze v Ljubljani brez dvoma »največji kulturni dogodek, ki ga je Slovencem prinesla osvoboditev«, kajti s tem »se jim je uresničil stoleten sen« (prim. priloga I). Ni pretirano reči, da je v določeni meri dr. Josip Srebrnič vzel ustanovitev in nato delovanje univerze tudi kot svoj osebni projekt. Tako je dr. Josip Srebrnič postal sodelavec Vseučiliške komisije, ki je začela delovati 432 Prim. Slovenec 1919, št. 109–118, 119, 121, 122. 433 Prim. Josip Srebrnič, Stična. Črtice o cistercijanskem samostanu v Stični, Ljubljana, samozaložba (tisk Jugoslovanska tiskarna) 1919, 64 str. 434 Navedki so vzeti iz uvoda v knjigo, str. 5, 6. 435 Iz sklepnega poglavja, str. 64. 436 Prim. Jegličev dnevnik dne 31. decembra 1918 v NŠAL. 170 Bogdan Kolar na začetku decembra 1918 in je imela nalogo pripraviti vse potrebne pogoje za ustanovitev univerze. »Kljub temu, da je bila Vseučiliška komisija ustanovljena na novo, se je mogla nasloniti na predhodna prizadevanja za slovensko univerzo, predvsem na rezultate vseučiliškega odseka, ki ga je vodil ljubljanski župan Ivan Hribar in je med letoma 1902–1911 mlade slovenske znanstvenike gmotno podpiral pri pripravah na akademsko učiteljsko kariero, tako da je bil ob ustanavljanju prve slovenske univerze slovenski učni kader zanjo v glavnem pripravljen.«437 Vseu- čiliška komisija se je na konstitutivno sejo sestala dne 5. decembra 1918. Teologe so v komisiji zastopali: dr. Janez Zore, dr. Aleš Ušeničnik in dr. Janez Janežič (zaradi bolezni ni mogel sodelovati, zato ga je nadomestil dr. Josip Srebrnič). Za predsednika komisije je bil izvoljen pravnik dr. Danilo Majaron in za podpred- sednika dr. Janez Zore. Prvotno je bila živa ideja, da bi bil v prehodnem obdobju (provizoriju) del študija organiziran na univerzi v Zagrebu in da bi tam zaposlovali učitelje, ki bi pozneje prevzeli delo na novi univerzi v Ljubljani. Živela je še tudi ideja o slo- venski univerzi v Trstu, v Ljubljani pa naj bi zaživela tehnična ali kakšna druga strokovna šola. Vendar so slednjič prevladale sile, ki so se zavzemale za ustano- vitev univerze brez provizorija v Zagrebu. Večina pobudnikov je želela, da bi bila organizirana po zgledu univerz v Avstriji, s petimi matičnimi fakultetami: teološko, filozofsko, pravno, tehnično in medicinsko. Med glasnimi zagovorniki takojšnje ustanovitve univerze so bili prav učitelji teologije v ljubljanskem se- menišču, ki so že 8. decembra 1918 na Vseučiliško komisijo naslovili spomenico v podporo ustanovitve teološke fakultete v Ljubljani in za njeno vključitev v univerzo; komisija njihovega dopisa ni takoj obravnavala. Na dnevni red je pri- šel 14. januarja 1919. Takrat so v razpravi, ki jo je spodbudil znan prostozidar bi- olog prof. Boris Zarnik, zavzeli naslednje stališče: »Predlog je bil pod pogojem, da bodo vsa predavanja javna ter v slovenskem, ne v latinskem jeziku, soglasno sprejet in Vseučiliška komisija je Narodni vladi predlagala, naj ljubljansko bo- goslovje, ki je kot oblika višjega študija za bodoče duhovnike delovalo v Ljublja- ni od leta 1791, takoj povzdigne v fakulteto in zato nameni primerna denarna sredstva. Po mnenju prof. Mikuža so bili teologi tisti, ki so Vseučiliški komisiji pokazali pravo pot: če so na razpolago kvalificirani učitelji, je treba iskati reši- tev vprašanja ljubljanske univerze le na domačih tleh.«438 Edina organizirana skupina, ki je bila proti univerzi v Ljubljani, je bila Jugoslovanska demokratska 437 Tatjana Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 (katalog občasne razstave od decembra 2009 do februarja 2010), Ljubljana 2009, str. 30 (dalje: Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani). 438 Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, str. 31; prim. Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919 – 1969 (ur. Roman Modic), Univerza, Ljubljana 1969, str. 56, 59 (dalje: Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945). Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 171 (liberalna) stranka in je v skladu s tem ravnala vse do izbruha druge svetovne vojne (med njenimi člani je bil najglasnejši nasprotnik večkratni minister dr. Albert Kramer). Ljubljanski univerzi so nagajali na različne načine. Liberalni tabor je bil najprej proti teološki in nato proti medicinski fakulteti, nato so pou- darjali, da univerza ne sme biti slovenska, temveč jugoslovanska »v smislu srb- sko-hrvatsko-slovenskega mišmaša«, torej le orodje centralizma in unitarizma. Ljubljanska univerza je imela največ težav v časih, ko so bili slovenski liberalci v beograjski vladi.439 Da bi pripravljalna dela za ustanovitev univerze potekala bolj učinkovito in usklajeno, je Vseučiliška komisija 8. marca 1919 ustanovila pet podkomisij (eno za fakulteto), ki so imele nalogo poskrbeti za pripravo dokumentov in na- črtov za vsako fakulteto. V vsako podkomisijo so bili imenovani trije člani Vse- učiliške komisije, druge pa so lahko pritegnili k sodelovanju člani sami. Pod- komisijo za teološko fakulteto so sestavljali: dr. Janez Zore (načelnik), dr. Josip Srebrnič in dr. Aleš Ušeničnik. Ustanovili so še posebno podkomisijo, ki naj bi reševala vprašanje prostorov za univerzo ter podkomisijo za pripravo univerzi- tetnega statuta. Po začetnem optimizmu, ko je februarja 1919 beograjska vlada, v kateri je bil dr. Anton Korošec podpredsednik, obljubila sredstva za ustanovitev univer- ze, so že naslednji mesec iz Beograda sporočili, da je ustanavljanje ljubljanske univerze preloženo na čas po koncu pariške mirovne konference. Tako je dr. Srebrnič kmalu opazil, da dogovarjanja med oblastmi v Ljubljani in Beogradu niso bila vselej usklajena in da so si v Ljubljani novice, ki so prihajale iz Beogra- da, razlagali preveč optimistično oz. sebi v prid. Po začetnih ugodnih zname- njih, ko so govorili na Slovenskem že o odobrenih sredstvih za začetek univerze, se je aprila 1919 pojavila grožnja, da iz univerze ne bo nič. 10. aprila je Slovenec poročal: »Iz dobro poučenih krogov smo zvedeli, da je naše vseučilišče v resni nevarnosti. Deželni vladi je te dni odgovorilo prosvetno ministrstvo, da je tre- ba vprašanje vseučilišča šele temeljito študirati, da tudi vprašanje omenjenega kredita še nikakor ni rešeno in da je z ustanovitvijo počakati do sklepa miru.«440 V nadaljevanju je avtor dodal: »Ker ne moremo razumeti, v kakšni zvezi bi bila ustanovitev vseučilišča v Ljubljani s pariškim mirovnim posvetom, in zlasti ker smo prepričani, da nam bo močno kulturno središče ob meji tem bolj potrebno, čim več našega življa pride pod Italijo, si ne moremo misliti drugega, nego da se skuša ustanovitev našega vseučilišča zavleči, če ne preprečiti. Neopravičena je trditev, da je treba vprašanje šele sedaj temeljito študirati: to smo mi storili že prej. Vseučiliška komisija je izdelala načrt do podrobnosti, moči so že pripra- 439 Prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 59. 440 Počakajte! (K vprašanju vseučilišča v Ljubljani), v: Slovenec, št. 82, 10. april 1919, str. 1. 172 Bogdan Kolar vljene – treba je le volje do dejanja. To dejanje bi vlada izvršila lahko že jeseni, a ker ga odlaga brez jasnih vzrokov, moramo sklepati, da ga tudi pozneje ne namerava izvršiti.« Dr. Josip Srebrnič je bil član podkomisije za sestavo univerzitetnega statu- ta, vendar ni dočakal končnega izdelka; njegova priprava se je namreč zavlekla za celo desetletje. Za vmesno obdobje, dokler ne bi bil pripravljen in potrjen univerzitetni zakon, so posamezne fakultete pripravile podrobne fakultetne uredbe. Za potrebe Teološke fakultete je bila uporabljena uredba zagrebške teo- loške fakultete (sicer bi veljala uredba pravoslavne teološke fakultete iz Beogra- da, če bi le-ta že obstajala). Ves čas se je zavzemal, da bi Ljubljana takoj dobila celotno univerzo in ne bi bilo prehodnega obdobja oz. provizorija v Zagrebu, ki so si ga zamislili v več drugih podkomisijah. Dne 23. julija 1919 je regent in pre- stolonaslednik Aleksander podpisal zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani,441 zadnjega avgusta 1919 pa je imenoval prve profesorje nove univerze. Teh se je oprijelo ime 'matičarji prve slovenske univerze'. »Teološki fakulteti je s svojo tradicijo in strokovnim osebjem nudilo kadrovsko osnovo ljubljansko bogo- slovno učilišče. Prvi trije redni profesorji so bili izbrani iz vrst profesorskega kadra te ustanove. Strokovna mnenja za njihovo izvolitev je prispevala zagreb- ška bogoslovna fakulteta.«442 Matičarji na Teološki fakulteti so bili: dr. Aleš Uše- ničnik kot redni profesor filozofije, dr. Franc Ušeničnik kot redni profesor za pastoralno teologijo in dr. Janez Zore, do tedaj učitelj cerkvene zgodovine in cerkvenega prava, ki je bil imenovan za rednega profesorja teh področij. Potrdi- lo o njihovi usposobljenosti in primernosti za univerzitetne učitelje jim je že 21. marca 1919 izdal dekanat teološke fakultete v Zagrebu.443 Redni profesorji vseh fakultet so se prvič sestali 18. septembra in začeli delovati kot Univerzitetni svet. S tem je Vseučiliška komisija opravila svojo zgo- dovinsko nalogo; zadnjo sejo, ki se je je udeležil tudi prof. Srebrnič, je imela 20. septembra 1919 v deželnem dvorcu. Od tedaj dalje se je prof. Srebrnič zavzeto vključil v opravljanje nalog, ki jih je dobila univerza in na svoj način sodeloval pri postavljanju njenih temeljev. Sodeloval je v delovnih telesih univerze, bil med voditelji na Teološki fakulteti in s spisi osveščal javnost. Kot so zapisali ob njegovi smrti, je bil znan po svoji stalni notranji zbranosti, »ki jo je znal ohraniti tudi v najburnejših časih«, da je med Slovenci »zlasti pred prvo svetovno vojno in v odločilnih letih po njej stal v prvih vrstah verskega apostolata. Takrat smo Slovenci gledali nanj kakor na svetilnik, ki vodi in vabi v srečen pristan«.444 441 Prim. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, št. 140, 1. september 1919. 442 Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, str. 34; prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 64. 443 Prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 60. 444 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 153. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 173 Dr. Srebrnič je bil tudi član podkomisije, ki je morala najti prostore za univerzo. Ko so se v nadaljevanju vnele polemike o tem vprašanju, kar ni mogel razumeti, da so bile pomembnejše potrebe vseh drugih ustanov kot pa univer- ze (prednost je imela vojska in tudi nižje stopnje izobraževanja; prim. priloga II). Slednjič je univerzi pripadel deželni dvorec, kjer so dobili mesto rektorat univerze, univerzitetni svet in nekatere fakultete. Nekatere prostore so dobili v obrtni šoli in drugih srednjih šolah. Za predavanja Teološke fakultete so bili predvideni prostori v semenišču in v poslopju Alojzijevišča; poverjeništvo za uk in bogočastje je dne 14. aprila 1919 pripravilo ogled prostorov in jih potrdilo kot primerne. V prvem študijskem letu so bila predavanja deloma še v semenišču, kjer je bil tudi dekanat. Od jeseni 1920 pa je imela Teološka fakulteta vse svoje prostore v Alojzijevišču, razen dekanata; ta se je s študijskim letom 1927/28 iz semenišča preselil v deželni dvorec.445 V povezavi z ustanavljanjem univerze v Ljubljani in iskanjem primernih prostorov se je prof. Srebrnič večkrat oglašal v javnosti, predvsem v dnevnem tisku. V reviji Čas, ki jo je izdajala Leonova družba, je na začetku leta 1920 obširno predstavil celotno kronologijo dogajanja, povezanega z ustanavljanjem univerze v Ljubljani.446 Objavil je tudi vse pomembne dokumente, ki so nastali ob postavljanju temeljev univerze. Poročilo nudi še bolj podrobne informacije za prvo študijsko leto. Le nekateri od njegovih zapisov imajo tudi ime avtorja, zato je nemogoče narediti seznam vseh. Nekatere je uspel identificirati prof. F. Kralj, ko je pripravljal geslo o dr. J. Srebrniču za PSBL. 1.3 Učitelj cerkvene zgodovine in patrologije ter pisec Dne 27. januarja 1920 je bil dr. J. Srebrnič v skladu z zakonom o ustanovi- tvi univerze imenovan za rednega profesorja za starokrščansko književnost in za zgodovino grško-slovanskih cerkva. Regent in prestolonaslednik Aleksander je odlok o prvih rednih profesorjih ljubljanske univerze podpisal 27. januarja 1920.447 Skupaj z njim so bili na Teološki fakulteti imenovani še nekateri učitelji. Dr. Franc Grivec je bil imenovan za rednega profesorja osnovnega bogoslovja. Dr. Franc Ksaver Lukman, profesor bogoslovja v Mariboru, je bil imenovan za izrednega profesorja historične dogmatike. Dr. Matija Slavič, profesor bogo- slovja v Mariboru, je bil imenovan za izrednega profesorja bibličnih ved stare zaveze. Dr. Andrej Snoj, pred tem učitelj verouka na realki v Ljubljani, je bil imenovan za docenta bibličnih ved nove zaveze. Za docenta sta bila imenovana še dr. Gregorij Rožman za kanonsko pravo in dr. Josip Ujčič za moralno teo- logijo. Kot honorarni predavatelji pa so v prvem študijskem letu nastopili še: 445 Prim. Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, str. 39. 446 Prim. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani, v: Čas 14 (1920), str. 91–107. 447 Prim. Službene novine Kraljestva SHS, št. 31, 12. februar 1920; Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 22, 17. februar 1920. 174 Bogdan Kolar dr. Janez Fabijan za sistematično dogmatiko, dr. Josip Demšar za katehetiko in pedagogiko, dr. Stanko Premrl za cerkveno glasbo, dr. Mihael Opeka za homi- letiko in dr. Franc Kimovec za krščansko arheologijo in cerkveno umetnost.448 Vsi na novo imenovani učitelji niso uspeli izvesti predvidenih predavanj že v letnem semestru prvega študijskega leta, ker so imeli obveznosti na dotedanjih delovnih mestih. Med tistimi, ki so se vključili takoj, je bil dr. Srebrnič (poleg A. Snoja). Dne 9. februarja 1920 je v Alojzijevišču začel predavati predmet Starokr- ščansko slovstvo: apostolski očetje in apologeti v dobi do nikejskega cerkvenega zbora l. 325. Imel je šest ur tedensko.449 Ob koncu prvega semestra študijskega leta 1919/20 je bil na Teološko fakulteto vpisan 101 študent. Zaradi bolezni svojega predhodnika dr. Janeza Zoreta, ki je do tedaj preda- val zgodovinske predmete v škofijskem semenišču, je moral kmalu prevzeti še predavanja iz splošne cerkvene zgodovine. Njegov študent dr. Jože Jagodic je v svojih spominih Mojega življenja tek o profesorju Srebrniču zapisal: »Srebrnič je bil umirjen človek, strog do sebe in do drugih. Med predavanjem smo ga mirno poslušali, ker ni dopustil nobenega nereda. Za izpite smo se vestno pripravljali, ker smo takoj čutili, da bo strogo klasificiral naše znanje iz njegove stroke. In to je tudi storil: najboljši red je le malokdo dobil. Fakulteto je kmalu zapustil, ker je bil imenovan za škofa na otoku Krku kot naslednik škofa Mahniča. Posvečen je bil v ljubljanski stolnici, kar se že dolgo prej ni bilo zgodilo, od škofa Pogačarja l. 1875 dalje. Srebrnič je vladal krško škofijo dolgo vrsto let in umrl tam v zelo visoki starosti.«450 Kljub številnim organizacijskim nalogam in pripravljanju predavanj je dr. J. Srebrnič že v času delovanja v Gorici in nato v Ljubljani pripravil več razprav s področja cerkvene zgodovine. Leta 1913, ko je Cerkev praznovala 1600-letni- co milanskega edikta, je v mariborskem Voditelju v bogoslovnih vedah objavil razpravo o zmagi krščanstva.451 Kot urednik revije Čas (naslednice nekdanjega Rimskega katolika) je bil dr. J. Srebrnič avtor več prispevkov, med katerimi so bile razprave, poročila in zabeležke ob raznih dogodkih, ki so se zgodili v Cerkvi na svetovni ravni in v cerkvenih občestvih na Slovenskem, čeprav je v reviji Čas objavljal že prej. Njegove razprave so bile v prvi vrsti izraz trenutka in odgovor zgodovinarja na politične in cerkveno-politične razmere. Takšne prispevke je objavljal v časnikih Novi čas, Slovenec, dunajska in ljubljanska Zora, koledarjih (Celjske Mohorjeve družbe in Goriške Mohorjeve družbe), raznih zbornikih in samostojnih publikacijah.452 448 Prim. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) IV-208, seznam učnega osebja v študijskem letu 1919/20. 449 Prim. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani, v: Čas 14 (1920), str. 105. 450 Jože Jagodic, Mojega življenja tek. Spomini, Celovec 1974, str. 194. 451 Prim. Josip Srebrnič, Zmaga krščanstva, v: VBV 16 (1913), str. 205–227. 452 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 243. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 175 Poseben izziv mu je predstavljalo reševanje odprtih vprašanj katoliške sku- pnosti v novonastali jugoslovanski državi in delovanje njegovega predhodnika v vodstvu krške škofije dr. Antona Mahniča. Ob prvem vprašanju je iskal ideje predvsem v francoskem kulturnem prostoru, od koder je naročal knjige, spre- mljal časnike in literaturo ter prejemal informacije o odnosih med vero in naro- dnostjo oz. med Cerkvijo in državo v Franciji. O svojem učitelju in škofovskem predhodniku pa je pisal predvsem iz lastne izkušnje in razumevanja vloge dr. Antona Mahniča v prelomnem obdobju slovenske kulturne in politične zgodo- vine (pozornost je namenil tako življenjepisu kot odločilnim trenutkom v Mah- ničevem življenju).453 Ko je leta 1921 Bogoslovna akademija v Ljubljani začela izdajati svoje glasilo Bogoslovni vestnik, ki je nato postalo strokovno glasilo uči- teljev Teološke fakultete, je dr. J. Srebrnič v njem objavljal predvsem prispevke iz starejše cerkvene zgodovine in predstavitve različnih publikacij, ki so obrav- navale odnose med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, kot voditelj raznih cer- kvenih združenj pa je obravnaval tudi vprašanja z versko-moralnega področja. 1.4 Dekan Teološke fakultete Dr. Josip Srebrnič je službo dekana opravljal v študijskem letu 1922/23, pri vodenju fakultete mu je kot prodekan pomagal dr. Franc Grivec. To je bilo za fakulteto četrto študijsko leto v okviru novoustanovljene Univerze; vpisanih je bilo 109 študentov, na vsej univerzi 1227 študentov. Rektor univerze je bil filozof dr. Aleš Ušeničnik, ki je bil izvoljen v drugem krogu. V prvem krogu je od 33 glasov A. Ušeničnik dobil 15 glasov, dr. Josip Plemelj (s Filozofske fakultete) 13, dr. Franc Ks. Lukman s Teološke fakultete 4 in dr. Josip Srebrnič 1 glas.454 Teološka fakulteta je bila med kadrovsko najbolj preskrbljenimi fakultetami: potem ko je bil v zimskem semestru istega študijskega leta dr. Lambert Ehrlich imenovan za rednega profesorja pri stolici za veroslovje, je bilo število rednih profesorjev 8.455 Dekan dr. Srebrnič je moral s sodelavci reševati vrsto vprašanj in je na svoj način postavljal temelje nadaljnjega delovanja fakultete. Na temelju dogovorov med člani Jugoslovanske škofovske konference je bil študij podaljšan na deset semestrov in prav v tem študijskem letu so v prvih dveh letnikih začeli izvajati nov študijski program. Bilo je treba urediti vprašanje podeljevanja aka- demskih naslovov, ker državna zakonodaja tega še ni sistematično uredila. Od- prta so bila vprašanja študijskega reda, tudi glede pravnega položaja študentov in profesorjev, letnih in doktorskih izpitov, obveznih in neobveznih predmetov, na katere se je takrat delila študijska snov. Ta vprašanja bi morala biti urejena z zakonom o univerzi in z uredbami posameznih fakultet. Na srečo se je ljubljan- 453 Prim. razprave v reviji Čas 1920 (str. 281–286) in 1921 (str. 1–6, 204–224, 268–272). 454 Prim. Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, str. 70. 455 Prim. ZAMU IV, poročilo Teološke fakultete za študijsko leto 1922/23. 176 Bogdan Kolar ska Teološka fakulteta lahko pri tem oprla na zagrebško fakulteto in z njenim soglasjem pri svojem delu uporabljala njeno uredbo. Posebej aktualno je bilo vprašanje doktorskega študijskega reda, kajti kmalu po začetku delovanja so se na ljubljansko Teološko fakulteto začeli javljati kandidati, ki so želeli opravljati doktorske izpite in pripravljati disertacije; nekateri so del izpitov opravili že na avstrijskih univerzah, drugi so se vpisovali na novo. Na predlog Teološke fakul- tete je univerzitetni svet v Ljubljani junija 1920 določil, da veljajo za strokovne izpite pravila, ki jih je imela teološka fakulteta v Zagrebu, 24. decembra 1920 pa je minister za prosveto v Beogradu določil, da mora ljubljanska Teološka fakul- teta pri podeljevanju doktorata iz teologije upoštevati zagrebški rigorozni red.456 Kot zanimivost velja omeniti, da se je kot prvi kandidat k rigorozom za doktorski naslov s področja moralnega in pastoralnega bogoslovja, liturgike, pe- dagogike in homiletike prijavil duhovnik Antun Krešimir Zorić, član duhovni- škega zbora škofije Šibenik (v tem času je bila kar četrtina študentov fakultete iz raznih škofij Dalmacije). Da bi fakulteta bolj gojila teologijo krščanskega vzho- da, so v Srebrničevem času vpeljali pouk glagolice in starocerkvenoslovanščine. Za predavanja s tega področja je pridobil takrat najbolj poznanega jezikoslovca dr. Rajka Nahtigala, rednega profesorja za splošno slovanska filologijo in staro- cerkvenoslovanščino na Filozofski fakulteti. S tem predmetom so želeli dati pri- ložnost študentom, tako imenovanim 'glagoljašem', ki so bili iz dalmatinskega okolja, da so lahko poglabljali poznavanje njihovega cerkvenega izročila. V študijskem letu 1922/23 so bile na Teološki fakulteti v Ljubljani prvič razpisane in podeljene tako imenovane 'svetosavske nagrade' študentom, ki so pripravili izvirna znanstvena dela na razpisane teme. Nagrade je razpisovalo prosvetno ministrstvo in za vsako študijsko leto tudi določilo število denarnih nagrad (glede na število študentov je Teološka fakulteta lahko razpisala osem tem in se potegovala za osem nagrad; v prvem letu je bila zastopana s štirimi nalogami). Dekan Srebrnič je imel redne stike z dekanom zagrebške teološke fakultete in od njega prejemal informacije o pripravah univerzitetne zakonoda- je in pravilih, ki jih je pri svojem delu uporabljala zagrebška teološka fakulteta. Za naslednje študijsko leto 1923/24 je bil dr. Srebrnič izvoljen za prodekana (volitve novega vodstva fakultete so bile 13. junija 1923), vendar je svojo službo komaj nastopil, saj je bilo 15. septembra 1923 objavljeno njegovo imenovanje za krškega škofa.457 Zato je takoj po začetku novega študijskega leta zaprosil za dopust in za razrešitev z mesta prodekana. Na seji fakultetnega sveta 12. okto- bra 1923 je bil razrešen službe prodekana »zaradi razmer, v katere sem prišel in ki so p. n. naslovu znane«, kot je zapisal v svoji prošnji dne 11. oktobra. Za 456 Več o tem prim. Kolar, Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani, str. 368–369. 457 Prim. NŠAL, ŠAL, spisi V., Teološka fakulteta, dopis št. 2002 z dne 15. junija 1923. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 177 novega prodekana je bil izvoljen dr. Matija Slavič, biblicist. Univerzitetni svet Univerze v Ljubljani je na svoji redni seji dne 15. oktobra 1923 izrekel zahvalo dr. Srebrniču, svojemu članu in zavzetemu sodelavcu, za večletno sodelovanje pri delu univerze in mu hkrati čestital ob imenovanju.458 Srebrničeva predavanja iz patrologije je prevzel dr. Franc Ksaver Lukman, zgodovinska predavanja pa dr. Janez Zore. 1.5 Predsednik Leonove družbe Znan po svojem delu med intelektualci in izobraženci je bil 12. marca 1920 izvoljen za predsednika Leonove družbe, katoliškega znanstvenega društva in gonilne ustanove katoliško usmerjenih intelektualcev v Ljubljani. Njen novi predsednik se je posebej zavzemal za združenje s hrvaško Leonovo družbo, da bi katoličani v novi državi imeli svojo močno organizacijsko in voditeljsko oporo. Napredovanje družbe mu je bila pomembna naloga, posebej v prvih letih v novih političnih razmerah, ko je grozilo, da bo ustanova ukinjena. V času Srebrničevega vodenja so v okviru Leonove družbe ustanovili bogoslov- no-znanstveni odsek, ki se je nato preimenoval v Bogoslovno akademijo. Kot predsednik Leonove družbe je bil dr. Srebrnič urednik njene revije Čas in jo je urejal štiri leta, sodelavec te revije pa je bil že pred prihodom v Ljubljano. Da bi mu člani izrazili hvaležnost za delo, ki ga je opravil kot predsednik Leonove družbe, so ga na izrednem občnem zboru 13. decembra 1923 izvolili za svojega častnega člana.459 Kot predsednik Leonove družbe in kot dekan Teološke fakultete je bil dr. J. Srebrnič pomemben voditelj priprav in izvedbe petega katoliškega shoda, organiziranega v Ljubljani od 25. do 28. avgusta 1923, ki je bil edini tovrstni shod slovenskih katoličanov v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dr. J. Srebrnič je vodil delo odseka za versko življenje in nravni prerod, v okviru katerega so pripravili resolucije s področja dela z mladino, dobrodelnostjo in socialnimi dejavnostmi. Že pred samim shodom je v javnosti predstavljal na- loge oz. cilje, ki jih bo začrtal kongres. V članku V. katoliški shod v Ljubljani in slovensko ljudstvo je pomenljivo zapisal: »Katoliški shod v avgustu ima nalogo, da pokaže drugim konfesijam v naši državi, kako si mi katoličani mislimo na raznih kulturnih poljih življenja po veri sredi sedanjega modernega sveta; on naj pokaže, da nam vera ni nejasen pojem raznih čustev, tudi ne skupina go- tovih religioznih nazorov v teoriji, ki si jo lahko vsak po svoje prikroji, tudi ne kak naučen sistem ločen od življenja, temveč neskončno resna razodeta resnica z logično neizbežnimi postulati na vse zasebno in javno življenje. Verskonravna 458 Prim. zapisnik seje univerzitetnega sveta dne 15. oktobra 1923 v ZAMU. 459 Prim. Čas 18 (1923/24), zv. 1, str. 1. 178 Bogdan Kolar reforma slovenskega ljudstva kot cilj tega shoda, ki se ne sramuje, moliti javno Confiteor, in ima moč, z javno izpovedjo in kesanjem povedati tudi sklep svo- jega poboljšanja, bo odkrila kakor nalašč posebno značajko verskega življenja v okviru katoliške cerkve. Tu je načelo, ki se preliva v konkretno življenje in hoče v njem imeti svoj odsvit.«460 Na samem shodu je imel predavanje z naslovom Naloge versko-nravne ob- nove in v njem najprej predstavil, kaj je v narodno življenje prineslo uvelja- vljanje katoliškega načela: »Poudarjanje načela je v Slovencih izvedlo ločitev duhov, je rodilo ogromno organizacij, a je zapustilo občutek, da mu poglobitev življenja po veri ni še sledila v taki meri, kakor bi jo mnogi želeli. Dobe se sicer izbrane duše, tudi kraji, ki jim je sveto življenje vsakdanje stremljenje, a splošno se o slovenskem ljudstvu tega ne more reči. Sredi rastoče industrializacije slo- venskega ozemlja, sredi rastočega tujskega prometa po njem in sredi rastočih množic izobraženstva in napolizobraženstva, ki ni imelo prilike, prepojiti se v mladostnih letih z nazori katoliškega življenja, se opaža tu in tam celo rastoče odtujevanje veri in življenju po veri. Še enkrat: res je, da je katoliško načelo v Slovencih obrodilo čudovite uspehe na polju organizatornega dejstvovanja. Vse, kar katoliško čuti, je v eni ali drugi formi organizirano: politično, gospo- darsko, prosvetno, versko ter dalje še po spolih, stanovih in starosti. Sijajno delo katoliške misli se nam tu povsod odkriva. Toda če se ozremo na slovensko ljudstvo kot celoto, moramo s tiho tugo ugotoviti, da dela njegovega življenja ne tvorijo še pred drugimi konfesijami v državi primerno močne apologije za resnico in edino zveličavno pot katoliške religije, kateri ono pripada.«461 Ko je nato obširneje orisal temeljne slabosti, ki so v tistem času vznemirjale slovensko skupnost, je med temi na prvo mesto postavil vprašanje širjenja alkoholizma (po statističnih podatkih je ena gostilna ali žganjarna prišla na 178 ljudi, če so bili šteti tudi otroci in dojenčki, v kočevskem glavarstvu pa celo na 99 ljudi) in mnoge posledice, ki jih je prinašal. Zelo vznemirjajoče je bilo število smrti zaradi tuberkuloze in zaradi nekaterih drugih bolezni. Skrb za urejeno versko življenje bi lahko pomagala tudi pri odpravljanju nezdravih življenjskih navad. 1.6 Podpornik različnih združenj Že kot študent na Dunaju in nato v vseh postajah življenja je bil dr. Josip Srebrnič podpornik katoliških stanovskih združenj in zagovornik njihove vloge v javnem življenju. Bil je poznan kot dosleden in velikodušen podpornik dija- kov in njihovih organizacij. Tudi ko je prevzemal odgovornosti v slovenskem javnem življenju, je ohranjal stike z dijaškimi združenji in bil vedno pripravljen 460 Josip Srebrnič, V. katoliški shod v Ljubljani in slovensko ljudstvo, v: Čas 17 (1922/23), zv. 6, str. 373–376; citat je na str. 377. 461 Josip Srebrnič, Naloge versko-nravne obnove, v: 5. katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana 1924, str. 187–188. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 179 na srečanje z njimi. Ob slovesu iz Ljubljane po škofovskem posvečenju je na- menil posebno zahvalo in pozdrav katoliškemu akademskemu starešinstvu in dijakom. Katoliškim združenjem je dal pomembno mesto tudi v svojem pasto- ralnem delu, ki ga je razvil v škofiji Krk.462 Posebno pozornost zasluži njegova povezanost s katoliškim društvom slo- venskih študentov Danica na Dunaju, ki je bilo ustanovljeno oktobra 1894 kot rezultat prvega katoliška shoda v Ljubljani dve leti pred tem. Kmalu so podobna združenja nastala tudi v drugih univerzitetnih središčih. Po prvi svetovni vojni je društvo svoj sedež preneslo v Ljubljano, leta 1923 pa je bilo Jugoslovansko katoliško akademsko društvo Danica ustanovljeno še v Zagrebu, ki je veljalo za številčno najmočnejše katoliško študentsko društvo.463 Josip Srebrnič se je v združenje včlanil takoj po prihodu na Dunaj in na začetku študija na tamkajšnji univerzi leta 1896, to je v tretjem letu delovanja združenja. Na letnem občnem zboru je bil sprejet za rednega člana Danice in hkrati že izvoljen za revizorja. Bil je med najbolj aktivnimi člani društva, zato je bil izbran za najbolj odgovorna mesta. Kmalu je postal podpredsednik in nato predsednik. Ohranile so se be- sede, ki jih je izrekel ob izvolitvi na to mesto: »Ako kdo hoče poznati Danico, mora poznati kongregacijo in če hoče biti pravi Daničar, mora biti prej ali slej kongreganist.«464 Kronist društva K. Capuder pa je zapisal: »Predsednik si je v tem tečaju pri nastopu svojega mesta stavil nalogo, dvigniti versko življenje v Danici na kolikor mogoče visok nivo. Zato so v tem tečaju skoro vsi člani Danice postali udje kongregacije.«465 Z Dunaja je bil dopisnik Zore, tedanjega glasila katoliškega dijaštva v Ljubljani. Tudi ko je po duhovniškem posvečenju začel prevzemati odgovorne službe v Gorici in nato v Ljubljani, je ostal pove- zan s katoliškimi dijaškimi skupinami. Ko so praznovali desetletnico Danice, so pripravili zbornik z naslovom Po desetih letih, v katerega je prispeval razpravo Idealnost in slovensko dijaštvo, »ki je še danes, že skoro po dvajsetih letih, kar je prišla na svetlo, vredna branja«. Po prvi svetovni vojni je ponovno začelo izhajati glasilo Zora – glasilo jugoslovanskega katoliškega dijaštva; med njenimi prvimi sodelavci je bil dr. J. Srebrnič. Za njen XXI. letnik (študijsko leto 1918/19) je prispeval dva članka. Prvi je imel naslov Preglejmo se!, »kjer obravnava delo slovenskega dijaštva v preteklosti in daje novih smernic za bodočnost«.466 Šlo je za oris začetkov in uveljavljanje lastne podobe v teku dveh desetletij. Drugi prispevek je naslovil Iz dobe idealnih let, »kjer se z veseljem spominja onega 462 Prim. Božidar Nagy, Krčki biskup Josip Srebrnić, bl. Ivan Merz i katoličke organizacije, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876.–1966.), str. 97–135. 463 Prim. geslo Danica, v: ES, vol. II, Ljubljana 1988, str. 172. 464 Besede navaja članek Škof dr. Josip Srebrnič – častni član »Danice«, v: Slovenec, št. 284, 16. december 1923, str. 5. 465 Besede K. Capudra so v zborniku Po desetih letih, str. 111–112. Navaja jih gornji članek v Slovencu. 466 Prim. Josip Srebrnič, Preglejmo se!, v: Zora 21 (1918/19), str. 27–29. 180 Bogdan Kolar življenja v Danici, ko se je bil boj za novo geslo 'Na delo krščansko!'«.467 Članek je izzvenel kot klic k premagovanju absolutističnih teženj, ki so se uveljavljale v javnosti (v času Avstrije s strani vladarja, v začetnem obdobju južnoslovan- ske države s strani političnih strank) in hotele izpodriniti krščanska načela.468 Tudi kot učitelj na Univerzi v Ljubljani se je dr. Srebrnič zanimal za Danico in se udeleževal prireditev, ki so jih pripravljali. Leta 1923 se je še zadnjič udeležil njihovega letnega izleta, ko so obiskali Turjak. Zaradi vseh njegovih zaslug na kulturnem področju in zaradi prispevka za oblikovanje javnega mišljenja, »je odbor Danice predlagal na izrednem občnem zboru dne 28. novembra t.l., da se izvoli dr. Srebrnič, mož, ki je izšel iz vrst Daničarjev in ki zaseda kot prvi naslednik stolico našega velikega dr. Mahniča, duševnega očeta Danice, za častnega člana. Predlog je bil sprejet enoglasno.« Na koncu so mu izrekli še voščilo: »Katoliški akademiki, posebno pa Daničarji želimo novemu krškemu škofu, da bi Bog blagoslovil njegovo delo in ga prosi- mo, da ostane še nadalje prijatelj našega dijaškega pokreta. Zato mu kličemo iz srca: Bog blagoslovi tvoje delo, da boš vreden naslednik velikega Mahniča!«469 Zelo blizu mu je bilo orlovsko gibanje, ki se je po letu 1906 hitro širilo po Slovenskem in je imelo za cilj povezovanje mladih pri športno-rekreativ- nih dejavnostih, ki naj temeljijo na krščanskih načelih. V ospredju je bilo idej- no-vzgojno delo z mladimi, čemur so služile tudi telovadne dejavnosti. Ko so leta 1910 izdali Zlato knjigo slovenskih Orlov, so s tem pridobili svoj vodnik; v nadaljevanju je bila knjiga prevedena tudi v hrvaški jezik.470 Leta 1921 je bila ustanovljena Jugoslovanska orlovska zveza, ki je na Slovenskem imela svojo podzvezo, enako pa tudi v Zagrebu Hrvatsko orlovsko podzvezo. Dr. J. Srebrnič je od blizu spremljal vse, kar se je dogajalo na drugem slovanskem orlovskem taboru v Brnu leta 1922 in vlogo orlov na petem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani leta 1923. Orli so mu pripravili posebno slovo ob prejemu škofovskega posvečenja in odhodu na Krk. Potem ko je leta 1922 v Gorici začela delovati Goriška Mohorjeva družba, je dr. J. Srebrnič postal tudi njen sodelavec; za Mohorjev koledar leta 1923 je pri- pravil prispevek o rajnem škofu dr. Antonu Mahniču.471 Sodeloval je pri vodstvu Marijinih družb in bil med organizatorji evharističnih shodov.472 Bil je tudi član in podpornik Jugoslovanske matice. 467 Škof dr. Josip Srebrnič – častni član »Danice«, v: Slovenec, št. 284, 16. december 1923, str. 5. 468 Prim. Josip Srebrnič, Iz dobe idealnih let, v: Zora 21 (1918/19), str. 36–37. 469 Škof dr. Josip Srebrnič – častni član »Danice«, v: Slovenec, št. 284, 16. december 1923, str. 5. 470 Prim. Franc Terseglav, Zlata knjiga slovenskih Orlov, Ljubljana 1910; France Pernišek, Zgodovina slovenskega Orla, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1989. 471 Prim. Josip Srebrnič, Anton Mahnič, v: Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1923, str. 61–65. 472 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 181 Med raznovrstnimi področji zanimanja velja omeniti še Srebrničevo po- vezanost s slovenskimi planinci in ohranjanjem slovenskega značaja gora. Bil je reden bralec Planinskega vestnika, »pogumen in vztrajen« obiskovalec gora in skrbnik, da so se v gorskih kapelah opravljala redna bogoslužja. Prav poleti 1923 mu je uspelo, da je skupaj z »Aljaževim klubom« uredil vprašanje rednih nedeljskih in prazničnih bogoslužij v poletnih mesecih na najpomembnejših krajih v slovenskih gorah.473 Tam so nameravali postaviti več gorskih kapel (po- leg več planinskih postojank: Staničeve koče, Triglavskega doma, Aljaževega doma v Vratih idr.). Dr. Srebrnič je bil v rednih osebnih in pisnih stikih z osre- dnjo osebnostjo slovenskega planinskega gibanja v tem času, župnikom Jako- bom Aljažem, in je stike ohranjal tudi po odhodu na otok Krk (J. Aljaž je umrl leta 1927). Med njima se je v teku let spletla trdna prijateljska vez. Kot zgovoren dokaz njegove zavezanosti planinam je mogoče razumeti podobo Aljaževe ka- pelice na Kredarici, ki si jo je dal vgraditi v svoj škofovski grb (leta 1932 se je kot krški škof ponovno povzpel na Kredarico in blagoslovil prenovljeno kapelo).474 1.7 Imenovanje in posvečenje za škofa Kot se je ohranilo v slovenskem zgodovinopisju, je škof Mahnič, kljub predhodnim razlikam in napetostim, svojega nekdanjega študenta J. Srebrniča le nekaj dni pred svojo smrtjo (umrl je 14. decembra 1920) predlagal za nasle- dnika v vodstvu krške škofije (svojo željo naj bi škof Mahnič izrazil na začetku decembra 1920).475 Konec leta 1922 so se začela posvetovanja za naslednika ško- fa dr. Antona Mahniča kot voditelja Cerkve na otoku Krku. Postopek je vodil novoimenovani apostolski nuncij v Beogradu, nadškof mons. Ermenegildo Pe- llegrinetti, do tedaj v službi apostolskega nuncija na Poljskem. Ko je zadnje dni septembra 1922 prišel nuncij Pellegrinetti na prvi obisk v ljubljansko škofijo, se je pri škofu Jegliču zanimal za kandidate, ki bi bili primerni za nekatera izpra- znjena škofijska mesta (med drugim tudi na jugu nove jugoslovanske države). Jeglič mu je za škofa na Krku predlagal dekana Teološke fakultete dr. J. Srebrni- ča in navedel osnovne podatke iz njegovega življenjepisa. Iz pogovora je Jeglič razumel, da se je nuncij že odločil za Srebrniča in da ga bo v Rimu predlagal za Krk.476 Škof Anton Bonaventura Jeglič je bil nato še enkrat vprašan za svet, o tem pa je v svoj dnevnik za 18. november 1922 zapisal: »Nuncij mi je pisal naj mu a. povem tok življenja za dr. Gnidovca, ki je namenjen za škofa Skopljan- skega in b. dr. Srebrniča, ki naj bi bil škof na Krku. Hvala Bogu! Lazaristom pa 473 Prim. K slavnostim posvečenja presv. škofa dr. Josipa Srebrniča, v: Slovenec, št. 279, 11. december 1923, str. 2. 474 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 240–241. 475 Prim. Tiho slovo nadškofa Srebrniča, v: Družina, št. 13, 1. julij 1966, str. 160. Tu je kot datum Mahničeve smrti napačno naveden 20. december 1920. 476 Prim. NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča za 29. oktober 1922. 182 Bogdan Kolar bo odprt misijon na Balkanu. Oba sta sposobna za namenjeni mesti. Ali bodo Ljubljančani pogledali in kako bo šumelo, ko se vse to izve!«477 V istem času je v goriški metropoliji škofovsko službo nastopil tudi dr. Alojzij Fogar (1882–1971), le šest let mlajši od Srebrniča, s katerim sta delila kar več postaj v življenju. Fogar je sicer teologijo študiral v Innsbrucku in na Gregoriani v Rimu, a ko se je leta 1908 vrnil v Gorico, ga je nadškof F. B. Sedej imenoval za glavnega prefekta v deško semenišče, kjer je bil J. Srebrnič vodja. A. Fogar je leta 1910 postal učitelj verouka na višji nemški gimnaziji v mestu in profesor dogmatike v bogoslovnem semenišču, kjer je J. Srebrnič poučeval cerkveno zgodovino. Ob odprtju soške fronte maja 1915 se je A. Fogar zatekel v Ljubljano in prevzel organiziranje pomoči za goriške begunce in bil predsednik Odbora za begunce. Po vrnitvi v Gorico je prevzel v bogoslovju tudi Srebrniče- ve predmete in hkrati postal spiritual v bogoslovnem semenišču. Papež Pij XI. ga je za tržaško-koprskega škofa imenoval 9. julija 1923, to je dobra dva meseca preden je bil imenovan J. Srebrnič. A. Fogar je škofovsko posvečenje prejel 14. oktobra 1923 v Gorici, vendar svoje službe zaradi nasprotovanja italijanskih po- litičnih oblasti ni mogel nastopiti do 16. marca 1924, ko je bil slovesno ustoličen v Trstu. Tako škofu Srebrniču kot Fogarju je bila pomembna skrb, da so verniki imeli pravico sodelovati pri verskih obredih in poslušati Božjo besedo v svojem jeziku, boj proti fašističnemu nasilju in zavzemanje za spoštovanje človekovih pravic.478 A. Fogar je moral zaradi svojega zavzemanja za pravice hrvaških in slovenskih vernikov leta 1936 zapustiti Trst in se je preselil v Rim. Njegov odstop so mnogi razumeli kot podreditev interesov Cerkve fašističnemu režimu. Kot združena škofija Trst-Koper je bila škofija Krk sestavni del goriške me- tropolije, ki jo je v tem času vodil nadškof metropolit Frančišek B. Sedej. S Krka in drugih otokov (kot še iz drugih škofij v metropoliji, razen iz ljubljanske, ki je imela lastno semenišče in teološko šolo) so se mladi na duhovništvo pripravljali v semenišču v Gorici. J. Srebrnič je bil njihov učitelj in vzgojitelj, zato ni odhajal v popolnoma nepoznano okolje. Mnogi duhovniki krške škofije so bili njegovi tovariši v času študija in vsaj nekaterim med njimi je bil J. Srebrnič tudi učitelj. Posvečenje dr. J. Srebrniča v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja se je odvilo 8. decembra 1923, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. To je bilo prvo posvečenje v stolnici po skoraj pol stoletja. Glavni posvečevalec je bil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, soposvečevalca pa lavantinski škof dr. Andrej Kar- lin in zagrebški pomožni škof dr. Ivan Lang. Zbrala se je množica ljudi, pred- stavnikov javnega in akademskega življenja. Iz dnevnih poročil izvemo, da je 477 NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča za 18. november 1922. Da postopek le ni bil tako tajen, kot bi bilo v skladu s cerkveno prakso pričakovati, je razvidno iz tega, ker mu je župnik J. Aljaž že 19. januarja 1923 čestital in izrazil veselje nad izbiro. Hkrati ga je povabil, da še kdaj pride na Triglav. Prim. pismo župnika J. Aljaža v BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespondencija, br. 49. 478 Prim. R.K., geslo Alojzij Fogar v PSBL, vol. I, str. 373–377. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 183 naslednji dan, v nedeljo, 9. decembra 1923, novi škof Srebrnič vodil zaključno slovesnost ob obletnici župnije sv. Petra v Ljubljani. Zvečer istega dne je imel slovo od duhovnikov, s katerimi si je delil župnišče pri sv. Petru, naslednji dan je obiskal salezijanski zavod na Rakovniku in nato odšel v Beograd, da se je predstavil kralju in drugim predstavnikom oblasti.479 Škofovsko posvečenje je odmevalo v javnosti, tako med Slovenci, ki so ostali pod italijansko oblastjo, kot med rojaki v matični domovini. Njegov rojak, dolgoletni batujski župnik Ignacij Leban ga je leto po imenovanju za krškega škofa označil s pomenljivimi besedami: »On je mož močne volje in strog asket, globokoveren, neizprosno dosleden v vseh svojih načelih, ki jih ne more zatajiti in jim postati v najmanjšem nezvest; je resen in odličen znanstvenik, nadvse požrtvovalen kulturen delavec; njegovo srce je polno tople ljubezni do Boga in do naroda; v osebnem občevanju je skromen, domač in zelo ljubezniv z vsakim človekom; tudi pri svojem sedanjem visokem dostojanstvu se kaže preprostega sina iz kmečkega doma.«480 Ugodne odmeve je bilo zaznati tudi v političnih kro- gih, kjer so v tem videli pozitivno znamenje urejanja sicer napetih odnosov med državo in Katoliško cerkvijo. List Samouprava je v tem smislu zapisal: »Otok Krk, slavnoznan po svoji glagoljaški tradiciji in po svojih narodnih borbah, je dobil te dni novega škofa v osebi dr. Srebrniča. To imenovanje je eden od naj- bolj tolažilnih pojavov na polju skupnih odnošajev med cerkvijo in državo v najnovejši dobi.«481 1.8 Škof na Krku Novoposvečeni krški škof dr. Srebrnič je Ljubljano zapustil 20. decembra 1923. Od njega so se na ljubljanskem kolodvoru poslovili učitelji Teološke fa- kultete, z dekanom dr. Francem Ks. Lukmanom na čelu, ljubljanski škof dr. An- ton Bonaventura Jeglič in več drugih uglednih Ljubljančanov. Pred slovesom je v ljubljanskem dnevniku Slovenec objavil zahvalno pismo vsem, ki so mu ob imenovanju in posvečenju za škofa izkazali pozornost. Med drugim je zapisal: »Ampak moje srce je pri vseh vas, s katerimi me je družila ljubezniva kolegial- nost v okviru božjega poklica, pri vseh, s katerimi sem se dobil pri delu za drago nam domovino, pri vseh, ki nas je našla ljubezen do znanstvenega dela, do dela v zvanju svečeništva in katoliških idealov ter načel. Neizbrisno mi ostane prija- teljstvo do tovarišev v Slovenskem katoliškem akademskem starešinstvu in do mladih prijateljev v dijaštvu. Prelepi so tudi spomini, ki sem jih dobil v druž- bi z onimi, s katerimi sem se srečal na krasnih naših planinah. Vsem iskrena hvala za ljubezen, ki sem jo našel pri vas. Iskren pozdrav vsem v trenotku, ko 479 Prim. K slavnostim posvečenja presv. škofa dr. Josipa Srebrniča, v: Slovenec, št. 279, 11. december 1923, str. 2. 480 Leban, Krški škof dr. Josip Srebernič, str. 74. 481 Navaja Slovenec, št. 291, 25. december 1923, str. 5. 184 Bogdan Kolar odhajam v svoj novi delokrog, da po božji volji delam med narodom, čigar član sem od danes naprej. Naj bi se tudi odslej še čestokrat srečali v blagor domovine in božjo čast.«482 Dr. Srebrnič je vodenje krške škofije prevzel 23. decembra 1923. Škofija je čutila močne posledice prve svetovne vojne, predvsem italijanske okupacije, ki jo je prinesel londonski sporazum. Že ob nastopu je pokazal pomembno zna- čilnost svojega pastoralnega dela: namesto slavnostnega obeda za ugledne goste je pripravil pogostitev za reveže in bolnike.483 V času vodstva škofije je veliko pozornosti namenjal delu za duhovne poklice v škofiji in načrtnemu urejanju vseh področij njenega delovanja. Leta 1928 je pripravil tretjo škofijsko sinodo in na njej v veliki meri začrtal prihodnost škofije. Zelo se je zavzemal za ča- ščenje najsvetejšega zakramenta in evharističnega gibanja.484 Leta 1928 je postal predsednik stalnega odbora za evharistične kongrese v Jugoslaviji. V tej vlogi je nastopal na kongresih v Sarajevu leta 1932, v Dubrovniku leta 1933, zelo vidni so bili njegovi nastopi na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935. Sodeloval je tudi na mednarodnem evharističnem kongresu v Budimpešti in Münchnu. Od blizu je spremljal dogajanje med Slovenci in Hrvati, ki so po rapalski pogodbi prišli pod italijansko oblast, zlasti dogajanje na cerkvenem področju. Skupaj s škofom dr. Gregorijem Rožmanom je 10. oktobra 1936 v imenu jugoslovanskih škofov izročil papežu Piju XI. spomenico o težkih razmerah slovenske in hrva- ške skupnosti pod Italijo. Na ozemlju celotne kraljevine so imela velik odmev njegova pastirska pisma, ki jih je objavljal vsako leto na začetku postnega časa kot posebne postne poslanice. V njih je predstavljal temeljne sestavine cerkve- nega življenje in hkrati načrtno obravnaval pomembne verske nauke. V času druge svetovne vojne se je zavzemal za slovenske internirance na otoku Rabu. Da bi izboljšal njihov položaj, je jeseni 1942 odšel v Rim, kjer je interveniral tako pri Svetem sedežu kot pri duceju. Proti italijanskim okupacij- skim načrtom, da bi zatrli hrvaško glagoljaško bogoslužje na otoku in povsod uvedli latinske obrede in jezik, se je uprl z vsemi sredstvi. Označen je bil kot ita- lijanskim oblastem nelojalen škof. Z enako zavzetostjo je branil pravice ljudi v času nemške zasedbe otoka od 1943 do 1945. S svojimi dopisi in osebnimi posegi je interveniral v številnih primerih, ko je šlo za reševanje ljudi pred nemškim nasiljem, za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi in za priznavanje njihovih 482 Zahvala škofa dr. Srebrniča, v: Slovenec, št. 288, 21. december 1923, str. 2. 483 Prim. Kralj, geslo v PSBL, str. 433. Za pregled razmer v škofiji Krk ob nastopu službe prim. Anton Bozanić, Društvene i crkvene prilike u krčkoj biskupiji u vrijeme dolaska i djelovanja biskupa Srebrnića (1923.–1966.), v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876– 1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 33–45. 484 Prim. Juraj Batelja, Josip Srebrnić – obnovitelj hrvatskog naroda euharistijom, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti, str. 47–96. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 185 pravic.485 Javno pa se je izrekel tudi proti ravnanju komunističnega vodstva par- tizanov, ki je s svojimi dejanji na otoku povzročalo še večje zlo in maščevanje okupatorjev. Prav zato je ob koncu vojne obveljal kot sovražnik nove države in kot sodelavec okupatorjev, čeprav se je ob različnih priložnostih pokazal kot protifašist.486 Konec druge svetovne vojne je zanj pomenil začetek napetosti s tretjim totalitarnim režimom, ki je imel oblast na otoku Krku. Ni bil deležen samo kri- tike, temveč tudi vrste represivnih ukrepov, ki so bili sad napetosti med državo in Katoliško cerkvijo na državni in na krajevni ravni kot tudi njegovega oseb- nega odklonilnega odnosa do komunizma in do komunističnih oblasti. Za več mesecev je bil interniran na Sušaku in nato brez sodnega postopka izpuščen.487 Dr. Srebrnič je umrl 21. junija 1966 na Krku. Zaradi starosti in oslabelosti je 18. februarja 1961 dobil pomožnega škofa dr. Karmela Zazinovića, ki je 24. no- vembra 1964 prevzel dejansko upravo škofije kot apostolski administrator. Ko je leta 1963 slavil 40-letnico delovanja na Krku, je papež Janez XXIII. dr. Srebrniča imenoval za nadškofa 'ad personam'. 2 ŠE NAPREJ STIKI Z LJUBLJANO Tudi po odhodu na novo službeno mesto je škof Srebrnič ohranjal stike z Ljubljano, ravno tako škof Jeglič z njim, dokler je služboval v Ljubljani. Ko je vsako leto odhajal na zaobljubljeno romanje na Trsat, se je občasno ustavil tudi na otoku Krku, da se je pogovoril s škofom Srebrničem, predvsem o razmerah v Katoliški cerkvi in katoliškem gibanju na Hrvaškem. Na začetku oktobra 1924 je poleg Srebrniča obiskal še škofa Josipa Marušića v Senju. »Krasno vreme, morje mirno. Marsikaj smo se pogovorili. Oba škofa sta bila zelo vesela. Preveč sta odločena od sveta, pa sta bolj osamljena.«488 17. maja 1928 je škof Srebrnič sodeloval na cerkvenih slovesnostih ob tridesetletnici škofovanja A. B. Jegliča v Ljubljani. V stolnici je bil glavni pridigar in je svoj govor namenil pomenu škofovske službe ter se v imenu vseh navzočih, narodne skupnosti in verni- kov ljubljanske škofije jubilantu zahvalil za opravljeno delo.489 14. julija 1929 je bil škof J. Srebrnič skupaj z mariborskim škofom A. Karlinom soposvečevalec 485 Za temeljit pregled njegovega prizadevanja za internirance in člane škofije Krk prim. Franjo Velčić, Iz prezidijalnog arhiva krčkoga biskupa dr. Josipa Srebrnića ratne 1944. godine, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 281–624. Avtor je poskrbel za objavo skoraj tristo uradnih dopisov škofa Srebrniča z različnimi oblastmi. 486 Prim. Franjo Velčić, Interventi krčkoga biskupa dr. Josipa Srebrnića tijekom drugoga svjetskog rata u prilog odvedenim i zatočenim ljudima s područja krčke biskupije, v istem zborniku, str. 149–168. 487 Prim. Miroslav Akmadža, Biskup Josip Srebrnić i komunističke vlasti, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 169–199. 488 NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča za 18. oktober 1924. 489 Prim. NŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča dne 18. maj 1928; Proslava trideset let dela, žrtev in vspehov za narod, v: Slovenec, št. 114, 19. maj 1928, str. 3. 186 Bogdan Kolar dr. Gregorija Rožmana, svojega nekdanjega tovariša na Teološki fakulteti, za ljubljanskega pomožnega škofa. Leta 1933 se je udeležil biserne maše škofa A. B. Jegliča, dve leti zatem je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani in prav tako leta 1939 na ljubljanskem mednarodnem kongresu Kristusa Kralja. Ob praznovanju 800-letnice cistercijanskega samostana v Stični leta 1936 je vo- dil eno od slovesnosti, naslednje leto je pospremil k večnemu počitku nadškofa Jegliča in v letu 1939 škofa Janeza Gnidovca.490 Za slovenske in tudi druge jugoslovanske škofe je bil pomemben prispe- vek, ki ga je škof Srebrnič dal v okviru obravnavanja sokolskega gibanja v Ju- goslaviji. Kot dober poznavalec idejnih tokov svojega časa je jasnovidno ocenil pogubne posledice sokolske ideologije za versko, družinsko in kulturno življe- nje ljudi. Njegove ideje so odmevale tako v hrvaškem prostoru kot na Češkem in Slovaškem. Za tisk je pripravil brošuro Tyršev duh in v njej predstavil uče- nje začetnika sokolstva. Besedilo je natisnila Misijonska tiskarna v Grobljah pri Domžalah leta 1931. Vendar je bila brošura zaplenjena in je le v majhnem številu šla med ljudi. Razprava je v dveh delih izšla v Našem listu leta 1931 (št. 3 in 8). Ista razprava je bila prevedena v češki jezik pod naslovom Tyršev duch in je izšla leta 1932; druga izdaja je izšla leta 1939. Sodeloval je v pripravi zbornika Pohoden pravdy iz leta 1931, v katerem sta bila objavljena dva njegova članka o Tyrševi ideologiji v slovaškem jeziku.491 S publikacijami z isto tematiko je škof Srebrnič nastopil tudi v hrvaškem jezikovnem področju. Med spisi je več izdaj doživela brošura z naslovom Fiat lux, ki jo je leta 1931 v več izdajah najprej izdala Nadbiskupska tiskara v Zagre- bu. Tako brošura Tyršev duh kot Fiat lux sta bili zaplenjeni tudi na Hrvaškem, osebe, ki so jih imele ali so jih brale, pa so bile kaznovane. Pred sodišče je zaradi teh spisov prišel tudi škof Srebrnič in je moral plačati denarno kazen, najprej pa so mu grozili celo z zaporno kaznijo.492 Njegova podpora alternativnim ka- toliškim združenjem, ustanovljenim na ozemlju škofije Krk, potem ko je bila prepovedana orlovska organizacija, je že od začetka postala moteča za nosilce unitaristične ideologije in so zato toliko bolj radikalno nastopali proti njegovim spisom in budno spremljali njegove javne nastope. Po drugi svetovni vojni so se njegove vezi z Ljubljano in v širšem smislu s slovenskim prostorom nadaljevale. Vsaj od časa do časa se je ustavil v Stični, kjer je bila pokopana njegova mati. Med drugim je bil upravitelj slovenskega dela reške škofije, potem ko je 10. novembra 1949 po smrti trnovskega dekana Karla Jamnika prevzel upravo reške škofije, ko je le-ta ostala brez voditelja. V času njegovega upravljanja je bila škofija razdeljena na slovenski in hrvaški del. 490 Prim. Kralj, Josip Srebrnič (1876–1966), str. 238–239. 491 Prim. Kralj, geslo v PSBL, str. 435. 492 Prim. Strčić, Prilog za biografiju ddr. Josipa Srebrniča, str. 115. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 187 Škof Srebrnič je slovenski del upravljal do 21. aprila 1951, ko ga je prepustil v upravo svojemu nekdanjemu študentu, škofu mons. Antonu Vovku.493 Ker so mu slovenske politične oblasti očitale, da ni zaveden Slovenec, mu niso dovolile opravljati cerkvenih obredov v slovenskem delu reške škofije, ki jo je upravljal. Kot je razvidno iz zapisov škofa Vovka, so Srebrniču celo onemogočali, da bi imel stike s slovenskimi duhovniki in škofi. Zavrnili so mu pristanek, ki so ga slovenske oblasti zahtevale za opravljanje duhovniških nalog.494 3 ZAKLJUČEK Pred imenovanjem za škofa na Krku je bil dr. Srebrnič zavzet delavec pri pripravljanju poti za prvo slovensko univerzo in je v pomembnih trenutkih pripomogel, da je obveljala odločitev o začetku popolne in povsem neodvisne almae matris v Ljubljani, v nasprotju s tistimi, ki so želeli prehodno obdobje v Zagrebu ali univerzo v Trstu. V študijskem letu, ko je kot dekan vodil delo Te- ološke fakultete, so začrtali temelje doktorskega študija na tej fakulteti (doktor- ske izpite sta opravila prva dva kandidata), v določeni meri poenotili delovanje s teološko fakulteto v Zagrebu in močneje zastavili njeno izvirno značilnost – to je zanimanje za krščanske Cerkve v slovanskem okolju. Hkrati je bil med osre- dnjimi osebnostmi kulturnega in verskega življenja v Ljubljani. Mnoge katoliške organizacije, predvsem študentske in dijaške, so ga imele za svojega svetovalca in podpornika. Njegovo imenovanje za škofa je bilo v vseh okoljih sprejeto z na- klonjenostjo in veliko pozornostjo. S Cerkvijo na Slovenskem je ohranjal stike tudi po odhodu na otok Krk. Njegovi rojaki Solkanci so se ga na poseben način spomnili leta 1996, ko so praznovali 120-letnico njegovega rojstva in 30-letnico njegove smrti in so mu na njegovi rojstni hiši v Solkanu postavili spominsko ploščo.495 Nova priložnost za obuditev spomina na življenjsko pot in delo dr. Josipa Srebrniča je bilo leto 2016, ko se je Cerkev spominjala 50-letnice njegove smrti. Več slovesnosti je bilo na otoku Krku, kjer je bila organizator njegova škofija,496 spomnili pa so se ga tudi rojaki. Priloga I. Dr. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, št. 167, 23. julij 1919, str. 1. V drugih prilikah bi naši listi prav gotovo priredili slavnostne izdaje in za- stave bi zaplapolale po ulicah, ko bi nam brzojav prinesel radostno vest, da so se 493 Prim. France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 35. 494 Prim. Anton Vovk, V spomin in opomin, Družina, Ljubljana 2003, str. 473–474. 495 Prim. jz, Iz plodne prsti domovine, v: Družina, št. 37, 22. september 1996, str. 1; jz, »Stojte močni v veri«. O Slovencu, ki je na Krku zasajal svoj križ ljubezni in miru, v: Družina, št. 39, 6. oktober 1996, str. 10. 496 Prim. Rafko Valenčič, Človek za človeka. Simpozij ob 50. obletnici krškega škofa dr. Josipa Srebrniča, v: Družina, št. 12-13, velika noč 2016, str. 13. 188 Bogdan Kolar stoletne težnje našega naroda vresničile, da smo konečno vendarle prišli do la- stnega vseučilišča v Ljubljani. Dasi ni bilo slavnostnih zastav po ulicah, vendar ostane 16. julij 1919 vsakemu globoko zapisan v spomin kot dan, v katerem se je za naš narod izvršil dogodek izredne zgodovinske važnosti. Ta dan je Narodno predstavništvo v Beogradu končnoveljavno sprejelo zakon, ki določa, da se v Ljubljani otvori v jeseni 1919 vseučilišče z bogoslovno, modroslovno, pravno, tehnično in medicinsko fakulteto. Ta dan ostane v naši zgodovini zapisan kot zaključni dokument naše osvoboditve izpod tuje kulture in tujega političnega jarma. Jasno nam ta dan tudi izpričuje, kako dragocen božji dan je svoboda. Nik- dar bi tega ne dobili, kar danes imamo, če bi ne bili svobodni. Tujec, ki nam ni hotel dati niti najbolj primitivnih šol za našo deco na Koroškem, ki podi z vsemi silami proč od narodne šole naše otroke v Istri, Trstu in na Goriškem, ni imel srca in ga nikdar nima za nas. Prav tako bi nam bilo, kakor Lužiškim Srbom, ki hočejo od Nemcev svojih šol in možnosti za nemoten naroden razvoj, a jim Nemci, dasi ponižani in premagani, nočejo dati ne prvega ne drugega, njih vo- ditelje pa še vedno mečejo v ječe ter dvigajo obtožbe radi veleizdaje proti njim. Vseučilišče je lahko najlepši znak, da je narod svoboden. Četudi je na- mreč narod politično drugače popolnoma neodvisen in suveren, vendar je le malokateremu mogoče, politična pota tako neovirano ubirati skozi zgodovino, kakor si jih sam določa. Države so si postale že preveč sosede; nešteti so oziri, na katere se mora vsaka ozirati in ki v isti meri omejujejo njene korake in njeno voljo, in zato o popolni svobodi ne more biti tukaj niti govora. Toda vseučilišče, posvečeno znanosti, iskanju resnice in stremljenju za napredkom takih mej ne pozna, kakor jih ne pozna duh človeški, ki ima v vseučilišču svoj prestol. In zato se prav lahko zgodi, da zagospoduje tudi mal narod po svojem vseučilišču nad svetom in da on po svojem vseučilišču odmerja pravce novim kulturnim potom in stvarja probleme, katerim morajo hote ali nehote tudi drugi slediti. To dela vseučilišče, če ima zase seveda vse potrebne predpogoje: može najprej na profesorskih stolicah, visoke po svojih zmožnostih in iskreno udane znanosti, ki jo zastopajo in poglabljajo; sredstva, da se lahko nemoteno more ž njimi vr- šiti vsestransko znanstveno delo; ljudstvo, ki se zaveda, kaj je vsakemu narodu vseučilišče in ki je radi tega nanje ponosno in vedno pripravljeno, negovati je z vsemi močmi. Tako vseučilišče bo gotovo tudi svojo drugo nalogo lepo vršilo: znalo bo dajati narodu pomočnikov na vseh straneh uprave, vzgoje in gospo- darskega življenja. Vseučilišče postane narodu vse, njegov duh, njegovo srce in zgodovina njegovega življenja! Ko se vsega tega zavedamo, moremo tudi vedno bolj ceniti tiste svoje pri- jatelje, ki so nam do sem pomogli. Ko bi bratskega srbskega naroda ne bilo, bi bili še vedno tam, kjer zdihujejo Lužiški Srbi; ko bi njega ne bilo, bi se šopirili Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 189 Lahi po Ljubljani, ter vganjali proti nam orgije preganjanja, kakor jih vganjajo proti Hrvatom na Reki, v Zadru in Šibeniku ter proti Slovencem v Gorici; ko bi njega ne bilo, bi slovenska Koroška še vedno ječala v okovih nemškega nasilja in bi morda tudi naš Bled in naša Gorenjska imela Laha na svojem tilniku; ko bi njega ne bilo, bi tudi najbrž tiste discipline in tistega reda ne bilo, ki ga v svojo srečo in svoje veliko zadovoljstvo opazujemo v vojaških vrstah po Slovenskem; in konečno, ko bi njega ne bilo, bi bilo tudi vseučilišče v Ljubljani še vedno le sen, kakor nam je bilo sen že skozi sto let. Koliko velikih dobrot nam donaša strnjenost z brati, ki so jih tujci neprestano črnili pred nami! Sedaj pa jih gleda- mo tako velike in plemenite in požrtvovalne! Bolj, ko jih spoznavamo, bolj jih cenimo in ljubimo, bolj se čutimo ene ž njimi! Prepad pa, ki je nastal med tujci in nami, postaja vedno večji. Naj bo! Nihče izmed nas ne želi več, da bi spet kedaj tujec preko njega k nam dohajal! Vseučilišče v Ljubljani bo brate SHS čudovito združilo. Ravno zato, ker se čutimo vsi kot en narod, bo tudi vsem bodisi na katedrah bodi v slušateljstvu v isti meri odprto, kakor je odprto vsem ono v Zagrebu in ono v Beogradu. Tako je bilo vedno mišljeno! Predavalni jezik je lahko slovenski ali srbohrvatski. Zato pa ne bodo Slovenci kot taki prav nič oškodovani: obratno, še neizmerno prido- bijo, ker jim bodo s stališča popolne enakopravnosti pota odprta na vsa vseuči- lišča v državi SHS. Pogoji za kar največji razvoj so nam odslej čimbolj ugodni. Nikdar bi tega ne imeli niti pri najbolj idealni rešitvi nekdanjega avstrijskega problema v smislu federativno med seboj zvezanih narodnih držav. Ogromno delo čaka sedaj vse, ki se bodo posvetili realizaciji našega vse- učiliščnega zakona. Problem, kako dijakom preskrbeti stanovanja in prehrane; kako profesorjem priboriti primerno streho za nemoteno znanstveno delo, ki je tako tesno vezano ž njih osebo; problem, kako dobiti prostore za fakultetne prostore, za predavanja in razne institutske vaje čaka na rešitev. In da pri seda- njih razmerah v Ljubljani ni lahek ta problem, je vsakemu znano. A vse bo treba napraviti. Prepričano smo, da bo šlo. Mnogo lažje, ko do sedaj, ko smo šele proti cilju stremili. Sedaj smo že na cilju, kjer se bo poslopje zidalo. Če so zadevni činitelji s tolikšnim navdušenjem hodili po poti k cilju celo tedaj, ko so se jim drugi ro- gali, češ, kaj vseučilišče v kmečko vas kakor je Ljubljana, bodo isti s trikratnim veseljem delali, ko stojijo že na trdnem zagotovljenem temelju. Velika odgovornost pa lega sedaj na ves narod, bo li vreden poklica, ki ga dobiva s svojim vseučiliščem? Kdor pozna isto resno sveto voljo mož, ki so na- rodu pripravljali pot do vseučilišča, se tudi ob tem vprašanju ne bo zbegal. Mi smo prepričani, da bodo i Slovenci i ves troimeni narod smeli biti na vseučilišče v Ljubljani ponosni. Razvoj in čas bo to dokazal! 190 Bogdan Kolar Priloga II. Dr. Josip Srebrnič, Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, št. 194, 24. avgust 1919, str. 1. Vse kaže, kakor bi bilo naše vseučilišče položeno »ad acta«. Z velikim za- nosom so javljali naši časopisi, kako soglasno je bil zadevni zakon sprejet v belgrajskem parlamentu. Pri tem je ostalo. Čez mesec dni bodo že vse srednje šole otvorjene; začeti bi se moralo tudi vpisovanje slušateljev na vseučilišču. Osem dni pred 1. okt- obrom in osem dni po prvem oktobru se bo povsod po sosednjih univerzah vpisovanje vršilo. In v Ljubljani? Dne 16. julija je bil zakon v parlamentu sprejet. Od tedaj bo kmalu šest tednov. Je-li morda ta zakon sankcioniran? Je-li že podpisan od regenta? Ni še! Zakon ni še zakon. Toda tudi če bi že bil, kje bi bilo vseučilišče nastanjeno? Vsaka resna vlada skrbi vendar za to, da se vsaj zakoni resno vzamejo in izvršujejo. Kje je naša belgrajska vlada napravila le najmanjši korak, uspešen in resen, da bi priho- dnje naše vseučilišče dobilo primerne prostore? Ni ga; vsaj javnost o tem prav ničesar ne ve. Drugod bi se tudi dežela in mesto, ki vseučilišče dobita, strnila v skupno delo, da bi prostore vseučilišču pripravila. Saj vseučilišče je krona naro- dovega življenja, je njega največji ponos, je konečni smoter njegovih kulturnih stremljenj! Je-li Ljubljana, je-li Slovenija tukaj kaj napravila? Sto let – tako so govorili in pisali – smo hrepeneli po vseučilišču, sedaj pa, ko stojimo pred njim, ne moremo niti prostorov zanj dobiti: sedaj je vsaka srednja šola več vredna kot vseučilišče, kajti prostori so najprej za prvo; sedaj je vsaka vojašnica več vredna kot vseučilišče, kajti prostori so najprej za vojake. Vseučilišče ima svoje profesorje in svoje slušatelje. I prvi i drugi imajo priti v Ljubljano. Kje bodo stanovali? Ne Ljubljana ne Slovenija ni še ustanovila ko- misije, ki bi se resno bavila samo s tem vprašanjem. Pravijo, da je stanovanjska beda. Res je, velika in huda stanovanjska stiska je v Ljubljani. Toda prav tako je res, da če se sredi te bede ne napravijo energični koraki, tudi profesorji in dijaki ne bodo nikdar dobili primernih stanovanj! Če je bila misel o vseučilišču resna, mora biti vsaj tako resen tudi sklep, misel v življenje izpeljati, pa naj velja kar hoče! Zastonj pa iščemo po takem sklepu. Za vsaka vseučilišče je življenjska važnost vseučiliška knjižnica. Brez siste- matično urejene knjižnice ne more delati ne profesor ne dijak. Kdo pomaga ti- stim, ki bi bili pripravljeni izpeljati zadevne načrte? In ta izpeljava ni delo samo enega tedna in par delavnih sil! Tako imamo zamude in nedostatke povsod, pa naj stika kdo kamorkoli za našim ubogim vseučiliščem. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 191 Koliko tednov je že prešlo, kar se je od visokih »merodajnih« mest zatrje- valo, da bodo čimpreje imenovani prvi člani profesorskih kolegijev na primer- nih fakultetah! Še vedno vlada skrivnostna tihota v tem vprašanju! V Belgradu pa ministri govorijo, da ne »riskirajo« nobenega ukaza, dokler niso trdni v svojih stolicah. V naše veliko osramočenje pa se te nesrečne stoli- ce vedno majejo, da so one in mi vsi v zasmeh celemu svetu, ko v tako velikih usodnih časih ne znamo najti poti sporazuma, ki bi nas dvigala nad vsakdanjost in nam pomagala, reševati hitro, resno in uspešno življenjska vprašanja našega izmučenega naroda. Vseučilišče spada vsaj deloma semkaj. Njega reševanje se v resnici izvaja tako, da se nam bodo kmalu smehljali Nemci in Lahi. Zato pa: je-li vprašanje vseučilišča v Ljubljani resno ali ni resno? VIRI IN LITERATURA Viri Biskupski arhiv Krk (BAK) BAK, prezidijalni arhiv Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL/ŠAL, pisarna V. NŠAL 331, dnevnik škofa Antona B. Jegliča Zgodovinski arhiv in muzej (ZAMU) ZAMU, razne zbirke in dokumenti (navedeni v besedilu) Periodični tisk Čas 1920, 1923, 1924. Dom in svet 1997. Družina 1966, 1996, 2016. Omnes unum/Todos uno 1954. Slovenec 1919, 1920, 1923, 1928. Literatura Akmadža, Miroslav, Biskup Josip Srebrnić i komunističke vlasti, v: Krčki biskup Josip Srebr- nić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa s međunarodnim sudjelovanjem povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 169–199. Batelja, Juraj, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog sku- pa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Za- greb 2017, str. 47–96. Bozanić, Anton, Društvene i crkvene prilike u krčkoj biskupiji u vrijeme dolaska i djelova- nja biskupa Srebrnića (1923.–1966.), v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbor- nik radova sa znanstvenog skupa povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 33–45. 192 Bogdan Kolar Dekleva, Tatjana, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (občasna razstava od decembra 2008 do februarja 2009), Ljubljana 2008, str. 30–44. Dekleva, Tatjana, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 (katalog občasne razstave od decembra 2009 do februarja 2010), Ljubljana 2009, str. 29–46. Dolinar, France Martin, Slovenska cerkvena pokrajina (AES 11), Ljubljana 1989. Jagodic, Jože. Mojega življenja tek. Spomini, Celovec 1974. Kolar, Bogdan. Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876–1966) – učitelj na Univerzi v Ljubljani, v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 34 (2011), št. 2, str. 363–374. Kolar, Bogdan. Dr. Josip Srebrnić (1876.–1966.) – učitelj teologije v Gorici in v Ljubljani, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa s međunaro- dnim sudjelovanjem povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 7–32. Kralj, Franc, geslo Josip Srebrnič, v: Primorski slovenski biografski leksikon (= PSBL), vol. III, Gorica 1986–1989, str. 432–435. Kralj, Franc, Josip Srebrnič (1876–1966), v: Dom in svet. Zbornik MCMXCVII, Maribor 1997, str. 236–243. Lenček, Ignacij, Škof dr. Josip Srebrnič, v: Omnes unum/Todos uno 1 (1954), št. 1, str. 27. Miklavčič, Maks, Geslo Josip Srebrnič, v: Slovenski biografski leksikon (= SBL), vol. III, Lju- bljana 1967, str. 429–431. Mikuž, Metod, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919–1969 (ur. Roman Modic), Univerza, Ljubljana 1969, str. 53–92. Nagy, Božidar, Krčki biskup Josip Srebrnić, bl. Ivan Merz i katoličke organizacije, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa s međunaro- dnim sudjelovanjem povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Franjo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 97–135. Pernišek, France, Zgodovina slovenskega Orla, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1989. Strčić, Petar, Prilog za biografiju ddr. Josipa Srebrniča, krčkoga biskupa i sveučilišnog pro- fesora (1876–1966), v: Goriški letnik. Zbornik goriškega muzeja 28–29 (1998–99), str. 105–144. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (občasna razstava od decembra 2008 do februarja 2009), Ljubljana 2008. Terseglav, Franc, Zlata knjiga slovenskih Orlov, Konzorcij ''Mladosti'', Ljubljana 1910. Usta- novitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 (katalog občasne razstave od decembra 2009 do februarja 2010), Ljubljana 2009. Velčić, Franjo, Iz prezidijalnog arhiva krčkoga biskupa dr. Josipa Srebrnića ratne 1944. go- dine, v: Krčki biskup Josip Srebrnić (1876–1966). Zbornik radova sa znanstvenog skupa s međunarodnim sudjelovanjem povodom 50. obljetnice smrti (ur. Marko Medved, Fra- njo Velčić), Rijeka-Krk-Zagreb 2017, str. 281–624. Vovk, Anton, V spomin in opomin. Osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953, Dru- žina, Ljubljana 2003. Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič 193 POVZETEK Dr. Josip Srebrnič se je v zgodovino zapisal kot avtor teoloških in zgodo- vinskih razprav, kot teološki učitelj in voditelj škofije Krk. Pred prihodom v Lju- bljano ob koncu prve svetovne vojne je poučeval na centralnem bogoslovnem učilišču za Ilirsko metropolijo v Gorici in tam opravljal vrsto drugih služb. V času prve svetovne vojne se je preselil v Stično in nato v Ljubljano. Imel je več cerkvenih in drugih služb ter bil učitelj v bogoslovnem semenišču. Postal je zelo zavzet za ustanovitev univerze v Ljubljani in v njenem okviru za teološko fakul- teto. Sodeloval je v več pripravljalnih komisijah in v javnosti zavzeto zagovarjal nujnost ustanovitve univerze, ko so nekateri o tem dvomili. Bil je dekan Teo- loške fakultete in član senata Univerze. Napisal je številne razprave s področja cerkvene zgodovine in družbenega mesta Cerkve. Leta 1923 je bil imenovan za škofa na otoku Krku. Še naprej je ohranjal stike s Slovenijo in se je udeleževal pomembnih cerkvenih dogodkov. V času italijanske in nemške okupacije otoka se je postavil v bran pravic ljudi in pomagal internirancem na otoku Rabu. Po vojni je bil označen za sovražnika nove družbene ureditve, bil je zaprt in one- mogočen pri delu. KLJUČNE BESEDE: dr. Josip Srebrnič (1876–1966), škofija Krk, Jugoslovanska škofovska konferenca, Sokol, okupacija, interniranci Summary THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA AND ITS TEACHER JOSIP SREBRNIČ (1876–1966) Josip Srebrnič has been known as an author of historical and theological papers, a teacher of theology and bishop of the Diocese of Krk. He was a teacher in the seminary of the Illyrian Metropolitan in Gorica and holder of various offices before he came to Ljubljana at the end of World War I. During the same war, he moved to Stična and afterwards to Ljubljana. He held various jobs in the Church and in society and taught in the Seminary. Prof Srebrnič demonstrated a strong interest in the founding of the University of Ljubljana and the School of Theology as a member of it. He was a member of several preparatory commis- sions and defended in public the need for the founding of the university when doubts were raised. He was dean of the School of Theology and a member of the University Senate. He wrote a number of papers on Church history and its pub- lic role. In 1923, he was appointed Bishop of the Diocese of Krk but remained in touch with Slovenia and attended important Church events here. During the Italian and German occupation of the island of Krk, he defended the rights 194 Bogdan Kolar of people and helped the detainees on the island of Rab. He was labelled as an enemy of the new social order after World War II, and was imprisoned and thus disabled in his pastoral work. KEYWORDS: Josip Srebrnič, PhD (1876–1966), Diocese of Krk, Yugoslav Bishops’ Conference, Sokol, occupation, detainees JOSIP UJČIČ (1880–1964) moralni teolog dekan Teološke fakultete (1928/29, 1934/35) beograjski nadškof (1936–1964) Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 197 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Ujčič J. A.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Ivan Janez Štuhec dr. teologije, izr. profesor Teološke fakultete, Enota Maribor, Slovenska 17, 2000 Maribor e-naslov: janez.stuhec@teof.uni-lj.si DR. JOSIP ANTON UJČIĆ – PRVI PROFESOR MORALNE TEOLOGIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI V LJUBLJANI UVOD Ob stoti obletnici ljubljanske univerze želimo v pričujočem članku pred- staviti prvega predavatelja moralne teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Josipa A. Ujčića. Za predstavitev smo uporabili Ujčićeve objavlje- ne spise in arhivske dokumente. Slednji so v Arhivu Teološke fakultete in Uni- verze v Ljubljani zelo skromni. Arhiv beograjske nadškofije je v urejanju in zato ga ni mogoče navajati pod ustreznim šifrantom. Dokumente iz tega arhiva, na katere se posebej sklicujemo, prilagamo kot fotografije v dodatku tega članka (samo prvo stran). Ko bo arhiv beograjske nadškofije urejen, bo mogoče celo- tno obdobje Ujčićevega škofovanja v Beogradu temeljito predstaviti. Vsekakor gre za zanimivo obdobje, ki terja najmanj eno doktorsko nalogo. V pričujočem zapisu se torej omejujemo na Ujčića kot moralnega teologa. Iz objavljenih raz- prav in poznejših predavanj, ko je bil že nadškof, se da izluščiti njegov profil moralnega teologa. 1 UJČIĆEVA BIOGRAFIJA Nadškof dr. Josip Anton Ujčić se je rodil 10. februarja 1880 v župniji Stari Pazin v občini Pazin (Istra), ki je takrat spadala v tržaško škofijo. Leta 1898 je maturiral na državni gimnaziji v Trstu, leta 1902 pa končal bogoslovje v gori- škem semenišču. V duhovnika je bil posvečen 27. julija 1902. Istega leta je 1. septembra postal škofov tajnik in kancler na škofiji v Trstu, kjer je ostal do 30. septembra 1903, ko ga je škof poslal na študij teologije v Avguštinej na Dunaju. Tam je ostal do februarja 1906, ko se je vrnil na svoje prejšnje mesto na škofiji, kjer je ostal do 1. oktobra tega leta. Istega dne je bil imenovan za »začasnega 198 Ivan Janez Štuhec profesorja«, 6. decembra 1907 pa za profesorja moralne teologije v goriškem semenišču. V Gorici je poučeval šest let, do 1. avgusta 1912, ko je nastopil službo dvornega kaplana in študijskega ravnatelja v Avguštineju. V Avguštineju je bil odgovoren za biblično skupino, imenovan je bil za izpraševalca iz biblikuma pri rigorozih ter se ukvarjal z moralno-teološkimi vprašanji. Julija 1908 je na Dunaju promoviral z delom Historia glagolicae speciali cum respectu ad decreta pontificia. V študijskem letu 1913/14 je na katedri za mo- ralno teologijo na dunajski univerzi nadomeščal dr. Schindlerja.497 Oktobra 1918 je bila ta katedra ponovno prazna, zato so ga naprosili, naj nadomesti profesor- ja, a ga je državni tajnik Pacher »brevi manu« (po kratkem postopku) odslovil kot Jugoslovana. Leta 1919 je Ujčić začel poučevati moralno teologijo na Univerzi v Ljublja- ni, kjer je 5. februarja 1921 postal izredni profesor. Obstaja fakultetno mnenje dr. Aleša Ušeničnika z datumom 14. januar 1921, v katerem je omenjeno, da ga ob imenovanju za profesorja moralne teologije leta 1919 niso mogli izvoliti v rednega profesorja, ker ni imel dovolj objav, zato ga je Ušeničnik predlagal za honorarnega profesorja. Od objav, ki so bile relevantne, pa omenja razpravo o Hamurabijevem kodeksu in njegovem odnosu do Svetega pisma, objavljeno leta 1906 v linški strokovni reviji Theologisch-praktische Quartalschrift.498 Z dnem 31. maj 1926 je datirano fakultetno mnenje dr. Lamberta Ehrli- cha za Ujčićevo napredovanje v rednega profesorja. V njem lahko med drugim preberemo, da je Ujčićevo delo spoštovano tudi izven domačih meja, saj ga je Schindlerjev naslednik dr. Seipl499 povabil, da bi z njim sodeloval pri novi, de- seti izdaji Müllerjeve Moralne teologije. Ujčić je vabilo sprejel in glavnino dela opravil sam, saj je Seipl medtem postal avstrijski kancler. Tuja strokovna javnost se je na prvi zvezek nove izdaje pozitivno odzvala, recenzije so izšle v treh teolo- ških revijah.500 V oceni Ujčićevega dela pa se recenzenta dr. Franc Grivec in dr. Aleš Ušeničnik v glavnem posvetita Ujčićevi najbolj obširni razpravi, ki je izšla v Bogoslovnem vestniku v treh nadaljevanjih pod naslovom Nauk o odpustnem grehu. V Bogoslovnem vestniku pa je recenzijo objavil Lukman, ki pohvali pro- 497 Dr. Franz Martin Schindler je bil profesor moralne teologije na Dunaju med letoma 1887 in 1917. S Karlom von Vogelsangom, Aloysom von Liechtensteinom in Karlom Luegerjem je leta 1889 pripravljal 2. avstrijski katoliški shod. Nato je nastal program krščansko-socialnega gibanja, katerega duhovni navdihovalec je bil. Od leta 1911 do 1920 je bil predsednik katoliškega tiskovne- ga združenja »Herold«. Od leta 1918 do 1922 je bil svetovalec za cerkvene zadeve pri ministrstvu za šolstvo. Umrl je 27. oktobra 1922. Prim. Lexikon für Theologie und Kirche, zv. 9, 2000 (dalje: LThK), str. 145. 498 Josip Ujčić, Über den Kodex Hammurabis und sein Verhältnis zur hl. Schrift, v: Theologisch–praktische Quartalschrift, 84/3, Linz, 1906. 499 Dr. Ignaz Karl Seipl (19. 7. 1876–2. 8. 1932) je bil naslednik svojega učitelja Schindlerja. Leta 1918 je postal minister za socialna vprašanja. V letih 1921–30 je bil predsednik Krščansko socialne stranke. Socialni demokrati, ki so ga visoko cenili, so ga leta 1922, ko je bila visoka inflacija, želeli za kanclerja. Med letoma 1922 in 1929 je bil za kanclerja izvoljen dvakrat. Leta 1930 je bil za kratek čas zunanji minister. Velja za enega najbolj zaslužnih politikov avstrijske prve republike. LThK, zv. 9, str. 409. 500 Theologisch-praktische Quartalschrift, Linz, 1924, str. 188, 189; Theologische Revue, 1923, str. 338; Ephemerides Theologicae Lova- nienses, 1924, str. 97, 98. Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 199 babilistično linijo tako Müllerja kot Seipla in Ujčića.501 Tej razpravi se bomo v nadaljevanju obširneje posvetili.502 Med leti 1928/29 in 1934/35 je bil dekan Teološke fakultete, novembra 1936 pa je bil imenovan za nadškofa v Beogradu, in sicer kot drugi po vrsti. Marca 1937 je bil v Zagrebu posvečen v škofa in ustoličen v Beogradu. Leta 1936 je bil imenovan za vizitatorja bogoslovnih semenišč v Jugoslaviji. Od leta 1956 do 1961 je bil vršilec dolžnosti predsednika Jugoslovanske škofovske konference. Ob osemdesetletnici ga je Tito odlikoval z redom zaslug za narod I. stopnje. Časopis Vjesnik je o tem odlikovanju poročal 11. februarja 1960. Odliko- vanje je temeljilo na ugotovitvi, da si je Ujčić prizadeval za ureditev odnosa med katoliško Cerkvijo in jugoslovansko državo, saj je bil eden tistih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so realno ocenili položaj in iskali nove rešitve za uredi- tev položaja Cerkve v družbi. Ujčić je odgovoril, da si bo naprej prizadeval za normalizacijo odnosa med Cerkvijo in državo. Ugotovil je, da je pri politikih naletel na odprta vrata in da upa na reševanje odprtih vprašanj. Vjesnik je takole dobesedno citiral Ujčićev del govora: »Sem prepričan teolog in discipliniran katolik – predan sem svojemu vrhovnemu poglavarju Sv. očetu–papežu, kot državljan te države pa sem predan tej državi in njenemu predsedniku Republi- ke. Kot duhovnik molim za razvoj naše družbe in za ugled države ter za njen notranji in zunanji mir.«503 Ob 53-letnici smrti nadškofa Ujčića je njegov naslednik msgr. Stanislav Hočevar v pridigi ovrednotil Ujčićevo delo nadškofa v Beogradu. Nadškof Hočevar je izpostavil, da se je Ujčić ob nastopu nadškofovske službe soočil z dolgovi nadškofije in konkordatsko krizo. Nato je na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 doživel bombardiranje Beograda in drugo svetovno vojno. Bil je priča bra- tomorne vojne in uveljavitve revolucionarnega komunističnega sistema, kar je povzročilo izseljevanje številnih vernikov iz prostrane nadškofije. Leta 1952 je prišlo do prekinitve odnosov med Jugoslavijo in Sv. sedežem. »V svojih visokih letih je s svojo veliko modrostjo vzpostavljal dialog med Cerkvijo in takratno totalitaristično oblastjo, čeprav so mu to mnogi zamerili. Njegov moder pristop je obrodil sadove z obnovitvijo odnosa med Sv. sedežem in Jugoslavijo ter je končno zacvetel na 2. vatikanskem koncilu, kjer je na prvih dveh zasedanjih tudi sodeloval. In kot je to običajno, ob koncu življenja sta mu izkazala čast in priznanje Cerkev in država«.504 501 Franc Lukman, Muller, Theologia moralis, L.I. ed X., racogn. I. Seipel et J. Ujčić, v: BV 3 (1923), str. 296. 502 Zgodovinski arhiv in muzej Univerze (ZAMU), VI – 69, 1016, Ujčić Josip: Fakultetno mnenje (31. 5. 1926), Ocena Ujčićeve znan- stvene kvalifikacije (9. 12. 1925). 503 Arhiv nadbiskupije Beograd (ANB), Zapuščina nadškofa J. Ujčića, Svečano predano visoko odlikovanje nadbiskupa dru Josipa Ujčića, v: Vjesnik, 11. 2. 1960. 504 Stanislav Hočevar, »Po meni si rođen plodovima« (Hoš 14,9), 28. 3. 2017, http://kc.org.rs/po-meni-si-roden-plodovima-hos-149/ (pridobljeno: 10. januar 2019). 200 Ivan Janez Štuhec V arhivu beograjske nadškofije je med korespondenco zanimivo zelo vlju- dno in »stričeku« vdano pismo dr. Viktorja Korošca, profesorja na Pravni fa- kulteti Univerze v Ljubljani, s katerim se ta 16. decembra 1936 obrača na nad- škofa v zvezi z njegovim obiskom v Ljubljani, ko naj bi se pri Koroščevih dobili z nekaterimi profesorji Teološke fakultete in škofom Gregorijem Rožmanom. Posebej pa je zanimiv odstavek, v katerem so našteti vsi kandidati za Ujčićevega naslednika (Kraljič, Lenček, Pogačnik, Dokler in Jaklič). Korošec izrazi svojo željo, da bi bil izbran dr. Janez Kraljič. Kot vemo, je Ujčića nasledil Lenček.505 Ujčić je bil kot moralni teolog najbolj dejaven od leta 1919 do imenovanja za nadškofa v Beogradu. V tem času je tudi največ napisal. Iz njegove biografije lahko zaključimo, da je imel v času avstro-ogrske monarhije odprte vse poti za profesorsko kariero na dunajski univerzi. Obvladal je klasične in takrat rele- vantne žive jezike. Odslovili so ga iz političnih razlogov, ker je po prvi svetovni vojni pač postal Jugoslovan. Pot v Ljubljano na novoustanovljeno univerzo je bila tako več kot logična. Pri napredovanjih je očitno prihajalo do določenih težav, saj je v arhivu tudi pismo z dne 18. maja 1920, v katerem Ujčić dekanatu Teološke fakultete sporoča, da se »protivi njegovemu naziranju, da bi sestavil obširen curriculum vitae, kakor mu je bilo nasvetovano«.506 To je argumentiral s tem, da je ob vabilu za honorarnega profesorja na Teološko fakulteto prilo- žil vse potrebne dokumente, ki da morajo zadostovati za imenovanje v naziv docenta. Tudi A. Ušeničnik v rokopisni verziji fakultetnega mnenja z dne 14. januarja 1921 omenja Ujčićev prekarni položaj, kar kaže na to, da so bile težave pri zaposlovanju tako na ravni univerzitetnih organov kakor oblasti.507 To je mogoče razbrati iz težko berljivih Ušeničnikovih rokopisnih zapiskov z dne 9. junija 1920.508 Z dne 14. januarja 1921 pa obstaja Ušeničnikova rokopisna prošnja v imenu fakultetnega sveta Teološke fakultete, naslovljena na univerzitetni svet, da naj ta imenuje Ujčića za izrednega profesorja moralne teologije, kar se je nato 5. februarja 1921 tudi zgodilo.509 V pričujoči študiji se bomo omejili na Ujčića kot moralnega teologa. Nje- govo delovanje kot nadškof v Beogradu čaka na temeljito raziskavo, saj je ži- vel in deloval v izjemno burnih zgodovinskih letih, v takratni jugoslovanski prestolnici. Po drugi svetovni vojni je očitno predstavljal pomembno vez med Jugoslovansko škofovsko konferenco, nuncijem v Beogradu in Svetim sedežem. Arhiv beograjske nadškofije je v fazi urejanja in bo zagotovo ponudil zanimi- ve dokumente. Prav tako državni arhivi v Beogradu in vatikanski arhivi. Kot 505 ANB, Zapuščina nadškofa J. Ujčića, Pismo dr. Viktorja Korošca dr. Josipu Ujčiću z dne 16. 12. 1936. 506 ZAMU, VI – 69, 1016, Ujčić Josip: Pismo dr. Ujčića dekanatu Teološke fakultete z dne 18. 5. 1920. 507 Prav tam, Rokopisna verzija Fakultetnega mnenja dr. Ušeničnika z dne 14. 1. 1921, priloga 1. 508 Prav tam, Rokopisni zapiski dr. Ušeničnika z dne 9. 6. 1920. 509 Prav tam, Rokopisna prošnja dr. Ušeničnika z dne 14. 1. 1921. Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 201 beograjskega nadškofa so ga tudi s strani Svetega sedeža večkrat vprašali za mnenje o položaju Teološke fakultete v Ljubljani in njenih profesorjih, ki so podpirali novo komunistično oblast. O tem več v samostojnem poglavju. Vse to pa kliče po kakšnem mladem zgodovinarju, ki bo s tem imel več kot primerno in zanimivo temo za doktorat. 2 UJČIĆEVA MORALNO-TEOLOŠKA MISEL Kot smo omenili v biografskem delu, je pri njegovem napredovanju igrala ključno vlogo daljša študija, ki jo je objavil v treh nadaljevanjih v Bogoslovnem vestniku pod naslovom Nauk o odpustnem grehu,510 ob njej pa tudi študija Biblič- ni teksti o odpustnem grehu.511 V oceni Ujčićevega znanstvenega dela, ki sta jo napisala dr. F. Grivec in dr. A. Ušeničnik, ta med drugim ugotavljata, da v teh dveh razpravah, ki skupaj obsegata približno sto strani, Ujčić rešuje vprašanje greha nasploh. Posebej pa se ukvarja s problemom malega ali odpustljivega greha in smrtnega greha. Ugo- tavljata, da gre za dokaj neraziskano temo. Dalje ugotavljata, da Ujčić najprej predstavi pojmovanje greha v antiki in kako filozofi vplivajo na krščansko pojmovanje greha. Veliki teologi prvega kr- ščanskega obdobja (Avguštin, Hieronim in Krizostom) so se naslonili na Sveto pismo in ne na stoično filozofijo, zato so poznali razliko med velikim in malim grehom. V nadaljevanju so sholastiki to logično in psihološko utemeljili. Ujčić nato predstavi novoveške poglede na greh, še posebej protestant- skih avtorjev, ki jih kritično zavrne. Ocenjevalca zaključita: »Dr. Ujčič z mirno kritiko presoja vse razne poskuse v reševanju problema o grehu. S podrobno analizo je pokazal, kaj je resničnega in kaj zmotnega v teh poskusih. Kot svoj nazor dokazuje tezo: problem greha, zlasti problem malega greha, se ne da rešiti brez psihološkega momenta. Le tedaj moremo greh prav umeti, če presojamo grešno dejanje ne samo objektivno, samo zase, ampak predvsem subjektivno z ozirom na človeka, ki je grešil, z ozirom na njegovo dispozicijo, slabost, izkvar- jeno narav. Ne bom rekel, da je dr. Ujčič rešil problem do konca; a nihče, ki bo o tej stvari pisal, ne bo smel prezreti njegovih rezultatov. Razpravo upošteva tudi inozemska znanstvena literatura (Landgraf, o.c. Ephemerides theologiae Lova- niensis 1924, 422). Posebno se odlikuje Ujčič v tolmačenju teksta sv. pisma. Več tekstov, ki jih je teološka tradicija uporabljala v reševanju problema o grehu, je po natančni 510 Josip Ujčić, Nauk o odpustnem grehu (Doctrina de peccato veniali), v: BV 1 (1921), str. 58–72, 133–155 in 280–293. 511 Josip Ujčić, Biblični teksti o odpustnem grehu (Textus biblici de peccato veniali), v: BV 2 (1922), str. 1–20, 116–130 in 259–275. 202 Ivan Janez Štuhec analizi izvirnega besedila izločil kot nerabne. Tu je najbolj pokazal samostojno, znanstveno utemeljeno sodbo.«512 Ocenjevalca omenita še druge spise, ki so obravnavali vprašanje umetnega splava, materinstvo in moralno popolnost, a jih posebej ne navajata. V bibli- ografiji smo navedli vse Ujčićeve objave v Bogoslovnem vestniku od leta 1920 do 1936, ko je postal škof. Večina teh člankov je bila objavljena pod rubriko Prispevki za dušno pastirstvo, njihov pomen je praktično kazuistične narave. Nekateri daljši pa so strokovni članki. Dekan dr. Lambert Ehrlich v fakultetnem mnenju za imenovanje Ujčića v rednega profesorja v celoti povzame besedilo obeh recenzentov.513 Z našega današnjega gledišča lahko za ti osrednji Ujčićevi razpravi ugo- tovimo, da je bila njegova metoda hermenevtična, saj je interpretiral vprašanje greha skozi celotno filozofsko in teološko zgodovino. Dejansko pokaže na ge- nezo razvoja pojmovanja greha in na vse možne odklone, tako pri filozofih kot teologih. To, kar posebej preseneča, je stališče v zaključni tezi prve razprave, da je pri razumevanju greha potrebno upoštevati subjektivni vidik osebe, njen namen, njene slabosti in pokvarjenost narave kot take. Danes bi rekli, da je bilo Ujčiću jasno, da je za težo greha potrebno upoštevati naslednje kriterije: pred- met delovanja, namen in cilj delovanja ter stopnjo subjektove svobode. Ujčić se je v kritičnem soočenju z bibličnimi teksti, ki so jih različni teologi nekritično uporabljali za dokazovanje greha, spopadel na tekstnokritičen način, kar v nje- govem času ni bila splošno sprejeta in uveljavljena metoda. Sam pravi, »da je zgodovinski pregled nauka o odpustnem grehu pokazal, da ne poznejši shola- stiki ne novejši bogoslovni pisatelji niso preiskali sistematično bibličnih tekstov o tem predmetu. To raziskovanje se nam zdi toliko bolj potrebno, ker se žal prečesto pripeti, da priznan pisatelj navede ta ali oni tekst v podkrepitev kake teze in da mu drugi slede zaupajoč zgolj na njegovo avtoriteto, ne da bi kritično preizkusili dokazilno moč zadevnega teksta.«514 S takšnim pristopim je dejansko napovedal revizijo svetopisemskih besedil in njihove uporabe za argumentacijo moralnih vprašanj. Ko išče odgovor na vprašanje, kateri greh je greh zoper sv. Duha, ki je neodpustljiv, pride do za- ključka, da je to greh »kot nevernost iz sovraštva do Boga«.515 S tem pa se Ujčić kritično opredeli do Katekizma, ki pod tem naslovom »našteva kar šest grehov; toda ta razdelitev se naslanja bolj na razlago sv. Avguština in sholastikov kakor neposredno na Kristusov nauk,« je njegova kritična pripomba.516 512 ZAMU, VI – 69, 1016, Ujčić Josip: Ocena dr. Grivca in dr. Ušeničnika o dr. Ujčićevem znanstvenem delu. 513 Prav tam, Fakultetno mnenje dr. Ehrlicha. 514 Josip Ujčić, Biblični teksti o odpustnem grehu (Textus biblici de peccato veniali), v: BV 2 (1922), str. 2. 515 Prav tam, str. 4. 516 Prav tam, str. 4. Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 203 V arhivu beograjske nadškofije smo našli dva osnutka Ujčićevih predavanj na moralno-teološko tematiko, ki jih je imel kot beograjski nadškof. Predavanje o verski svobodi je v rokopisu, medtem ko je predavanje o gospodarski etiki v tipkani verziji. Iz vsebinskega vidika je na teh dveh primerih zanimivo pogleda- ti, kako je razmišljal o verski svobodi in gospodarski etiki. Naslov prvega predavanja je Zaščita verskih in moralnih vrednot v državnih zakonih. V izhodišču postavi tezo, da verske in moralne resnice niso abstraktne vrednote, ki naj bi jih vernik uresničeval v »privatnih urah«. Spomni na prve kristjane, ki so se raje odpovedali življenju, kakor da bi zatajili svojo vero ali prekršili cerkvene zapovedi. V Milanskem ediktu je bila zagotovljena svoboda verskega delovanja tudi za kristjane, ni pa Konstantin razglasil krščanstva za »vero rimske države«. Šele skozi večstoletni razvoj je »država postala krščan- ska«, ker je uvidela, da so »krščanska načela najboljša podlaga za njen obstoj in njen razvoj«. Več stoletij je tako »vladala ta krščanska koncepcija države«. Od 16. stoletja naprej je pod vplivom reformacije in Huga Grotiusa prevladalo na- čelo »cuius regio, illius religio«. Svoboda verskega delovanja je bila tako odvisna od deželnega kneza. S tem pa je bila »religija izročena na milost in nemilost bi- rokratskemu aparatu, ki jo je tekom nekaj stoletij formalno iztisnil iz državnega življenja kot takega«. Formalno se moderna država ne opredeljuje za nobeno religijo. »Uradno je torej moderna država na krščanstvu (in drugih verah) de- izinteresirana, ona ne išče smernic v nobeni verski ideologiji.« Dejansko pa so stvari drugačne. Tudi državniki se zavedajo, »da člove- ka ne moremo razdeliti na dve polovici, v kateri bi bila ena verska, druga pa državna«. Poleg tega pa ne morejo zanikati prispevka krščanstva na področju kulture, gospodarstva in socialnih vprašanj. »Čeprav moderna država nima svoje lastne religije, vendarle brez religije ne more izhajati.« Namesto prejšnjega teritorialnega načela se je uveljavilo paritetno načelo, ker se na ozemlju ene države srečuje več religij, zaključi Ujčić svoje razumevanje odnosa med državo in religijami. »Ker je vernik pa ob enem državljan, ki plača svoje davke in vrši vse druge državljanske dolžnosti, ima pravico zahtevati, da država ščiti s pozi- tivnimi zakoni njegovo versko prepričanje.« Jugoslovanska oktroirana ustava je v 11. členu zagotavljala notranjo cerkveno-pravno svobodo, zato se država ne sme vmešavati v cerkveno disciplino. Kazenski zakonik je tudi prepovedoval žaljenje verskih čustev in varoval nemoteno izpolnjevanje verskih dolžnosti. Na koncu tega osnutka predavanja Ujčić zaključi, da nihče ne sme zahtevati od katoličana ali muslimana, da naj naredi nekaj, kar je v nasprotju z njegovim prepričanjem.517 517 ANB, Zapuščina nadškofa J. Ujčića, Josip Ujčić, rokopis predavanja, Zaščita verskih in moralnih vrednot v državnih zakonih. Priloga 2. 204 Ivan Janez Štuhec Iz vsega tega je dovolj razvidno, da je bil Ujčić na tekočem z razvojem odnosa med državo in religijo ter da je dejansko zagovarjal popolnoma spreje- mljive moderne principe za urejanje tega vedno spornega vprašanja. Mnogi še danes ne sprejemajo takšnega demokratičnega in za uveljavitev človekovih pra- vic edino možnega ter pravilnega odnosa med državo in verskimi skupnostmi oziroma Cerkvami. Glede na omembo konkretnega primera, ki ga Ujčić navaja v tem besedilu, da namreč noben delodajalec nima pravice zahtevati od svojih podrejenih, da naj sodelujejo pri obredu druge vere, bi smeli sklepati, da je be- sedilo nastalo v obdobju Kraljevine Jugoslavije. Proti koncu besedila še omenja, da je za dušne pastirje koristno, če poznajo zakonodajo Kraljevine Jugoslavije. Ker omenja tudi muslimane, je to dodatni argument, da gre za čas pred drugo svetovno vojno, ko se je v Srbiji soočal z različnimi veroizpovedmi in z njihovi- mi pravicami v takratni državi. Hkrati pa to pomeni, da je besedilo nastalo pred letom 1948, ko so bile razglašene človekove pravice. Ujčić je torej svoje argu- mente črpal iz izkušnje v nekdanji Avstro-Ogrski, ki je imela vprašanje verske svobode dobro urejeno že pred prvo svetovno vojno. Drugo besedilo, ki je ohranjeno v arhivu beograjske nadškofije in ki ga je Ujčić pripravil za predavanje v nekem »klubu tovarišev«, ima naslov O gospo- darski etiki. Ker na koncu predavanja dvakrat naslavlja poslušalce kot »cenjene tovariše« in »gospodje tovariši«, gre gotovo za besedilo, ki je nastalo po drugi svetovni vojni, v času komunistične oblasti. Zanimivo je že uvodno izhodišče, kjer Ujčić izpostavi pogosto mnenje, da »duhovnik ne more govoriti o gospo- darstvu«, ker da je religija stvar duhovnosti, gospodarstvo pa materialnosti. Religijo v najširšem pomenu te besede razume kot duhovnost, ki prežema celo- tnega človeka, ta pa se nujno izraža tudi v konkretnostih. Zato je skozi celotno zgodovino religija imela vpliv na umetnost, kulturo in tudi gospodarstvo. Dalje argumentira, da ima vsaka religija svojo etiko in da ta vpliva na vsa področja življenja, tudi na gospodarstvo. Glede na različnost religioznih vsebin je tudi etika različna. Tako Ujčić pristopi k vprašanju vpliva religije na etiko in posledično na gospodarstvo z metodo medreligijske primerjalne analize. Najprej predstavi konfucianizem, ki ga opredeli kot zelo utilitaristično etiko. Njegovo načelo je veliko otrok in pridno delo. Države se zato bojijo Kitajcev, ki zaradi pridnosti izpodrivajo domače delavce. Ujčić v tej zvezi uporabi nemško besedno zvezo »die gelbe Gefahr« (rumena nevarnost). Popolnoma drugačna religija pa je ti- betanska, kjer vladajo menihi in kontemplacija. Zaradi tega budistov ne zanima gospodarski razvoj. Od Daljnega vzhoda se preseli v sredozemsko območje in izpostavi islam. Njegova ugotovitev je, da se meje polmeseca skoraj v celoti po- krivajo z mejami »slabo razvitega gospodarstva«. Saj muslimane »kismet« (moč usode) pasivizira, ne samo na psihološki ravni, ampak tudi na gospodarski. Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 205 Tudi določene industrijske panoge se zaradi prepovedi uživanja alkohola in svinjskega mesa ne morejo razviti. V drugem delu predavanja se Ujčić loti krščanstva. Najprej spomni na iko- noklaste. Če bi njihova ideja zmagala, bi zavrli religiozno umetnost in s tem pomembno gospodarsko panogo. Naslednji argument vzame iz cerkvene pra- kse, ko je Pij X. ukinil številne praznike, ker so ljudje želeli več delati, predvsem trgovci. Tako je neka cerkvena odločitev vplivala na gospodarstvo. Vsi našteti primeri so za Ujčića argument za povezavo med religijo in gospodarstvom. Tako pride do vprašanja, kateri etični principi naj veljajo v gospodarstvu. Pri tem pa opozori, da ne gre za deskriptivno, ampak za normativno vedo in si postavi vprašanje, kaj torej lahko pove teolog o gospodarstvu. Vir je Sveto pismo in njegovi postulati, ki so v soglasju z zdravim človeškim razumom in blagostanjem ljudi. Najprej poseže na prve strani Stare zaveze in izpostavi Božje naročilo človeku, da naj obdeluje zemljo, oziroma, da naj se udejstvuje, kar je začetek vsakega gospodarjenja. Delo pa ima tudi socialni značaj, saj vsako delo prispeva h gospodarski blaginji celotne družbe. Gospodarski subjekti, ki jih Uj- čić po socialistično imenuje »obrati«, morajo spoštovati delavčevo dostojanstvo osebe. Oboji, delavci in delodajalci, naj delujejo vzajemno. Delavec naj bo pri svojem delu zvest, plača pa naj bo pravična, oziroma »justitia est fundamentum regnorum« ali pravičnost naj bo temelj gospodarstvu. Vendar pravičnost ne re- šuje vsega. Ljudje smo na gospodarskem polju vsi drug drugemu najprej človek in zato je potrebno, da smo drug do drugega dobrohotni. Na koncu spomni na molitev očenaš, kjer prosimo za vsakdanji kruh. Izpostavi dejstvo, da ne prosi- mo samo zase, ampak za vse in da prosimo za »danes«, ne za jutri, ker ne vemo, kaj bo jutri. Iz tega zanimivo zaključi, da je gospodarstvo nepredvidljivo in da je zato potrebno prositi za kruh vsak dan. V zaključku povzame, da je človek subjekt gospodarstva in ne objekt. Go- spodarska etika je najprej vprašanje človekove notranjosti in odnosov. Mate- rialne dobrine so na voljo za vse, zato je potrebno, da drug drugemu služimo v ljubezni, kot pravi pismo Galačanom 5,13, ali kakor je rečeno pri Luku 6,31: »Kakor hočete, da bi ljudje delali vam, tako delajte tudi vi njim.« (Standardni prevod: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.«)518 Tudi to besedilo nam predstavlja Ujčića kot zelo treznega in v načinu argu- mentacije sodobnega moralnega teologa. Njegova uvodna razmejitev področij, ki spadajo v sfero duhovnega in materialnega ter iskanje povezav med obema, kaže na intelektualca, ki se je po eni strani zavedal pristojnosti teologije in na drugi strani upošteval njene omejitve. V argumentaciji je začel z medreligijsko primerjavo, da je tako razširil pogled onkraj krščanske optike in pokazal na 518 Prav tam, tipkopis predavanja, O gospodarski etiki. Priloga 3. 206 Ivan Janez Štuhec širši vpliv religioznih pogledov na gospodarstvo. V zaključku svojega razmisle- ka tudi zelo jasno pokaže na razliko med vero in etiko ter na dejstvo, da tudi gospodarstvo ne more delovati brez etike. Zanimivo, da se nikjer ne sklicuje na socialne okrožnice, čeprav so njegovi etični principi vzeti iz Rerum novarum in Quadragesimo anno. Tako v rokopisu predavanja o verski svobodi kakor v tipkopisu o gospo- darski etiki se Ujčić predstavi kot moralni teolog, ki je zapustil neosholastično metodo utemeljevanja na področju posebnih moralno-teoloških vprašanj. Iz vseh treh njegovih tukaj obravnavanih spisov smemo zaključiti, da se je v osebi moralnega teologa Josipa Ujčića nakazoval nekdo, ki bi v tej vlogi, če ne bi po- stal škof, razvijal tisto moralno-teološko misel, ki je dobila svojo zeleno luč na drugem vatikanskem koncilu. 3 RAZMERE V KOMUNISTIČNI JUGOSLAVIJI IN VLOGA TEOLOGOV PRI DUHOVNIŠKEM DRUŠTVU Z dne 29. marca 1952 obstaja vabilo nadškofa Ujčića kot v. d. predsednika Škofovske konference članom Upravnega odbora Škofovske konference (ŠK) na sejo, ki se je odvijala 22. aprila tega leta v Zagrebu. Na dnevnem redu so bile tri točke: organiziranje teoloških fakultet v Zagrebu in Ljubljani; organiziranje ver- skih šol za duhovniški podmladek in poročilo v. d. predsednika ŠK. Na podlagi tega sestanka je bil pripravljen dopis z dne 23. aprila 1952, naslovljen na Predse- dništvo Vlade FLR Jugoslavije. Iz tega sorazmerno kratkega dopisa je razvidna celotna situacija v tistem času, ko je komunistična partija pričela izvajati t. i. zadnjo fazo revolucije. Ta je najbolj prizadela Cerkve in verske skupnosti ter kulturnike, ki niso bili podložni komunistični oblasti. Škofje ugotavljajo, da se je v zadnjem času ne glede na to, da so se že več- krat obrnili na omenjeni naslov, poslabšalo stanje za izvajanje verskega življenja ter da se izvajajo postopki, ki versko življenje onemogočajo ali pa ga postavljajo v položaj, v katerem bi bilo iluzorno razmišljati o možnosti normalnega ver- skega udejstvovanja. Kot dokaz za to naštejejo nekaj primerov: napad na škofa Vovka, ko je želel opraviti dolžnost birmanja v Novem mestu, prav tako napad na župnišča v Krškem, Kranju in Radovljici ter na Bledu, kjer so razbili okna. V času, ko so v Mariboru protestirali zaradi Trsta, so demonstranti vdrli v škofijski ordinariat in povzročili veliko materialno škodo. Dalje preprečujejo izvajanje tradicionalnih procesij izven cerkvenega pro- stora. Ne spoštujejo cerkvenih praznikov in še posebej otrokom onemogočajo obisk verskih dolžnosti na te dneve. Na Reki so novembra 1949 podrli župnijsko cerkev Svetega Odrešenika, gradnje nove cerkve pa kljub številnim prošnjam ne dovolijo. Prav tako podirajo križe in druga verska znamenja na javnih mestih, Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 207 kar nima nobenih posledic za storilce. Onemogočajo popravljanje cerkva, ker je prepovedano zbiranje prostovoljnih darov v ta namen. Onemogočajo vzdrževanje duhovniških kandidatov, ker je prepovedano zbiranje prostovoljnih darov za te namene. Z novim šolskim zakonom je Cer- kvi prepovedano usposabljanje bodočih duhovniških kandidatov, čeprav je to zajamčeno z Ustavo FLRJ oz. z njenim 25. členom. Učiteljem in profesorjem grozijo, da bodo izgubili službo, če bodo opra- vljali svoje krščanske dolžnosti. Na žalost se te grožnje uresničujejo. Tudi otro- ke, ki obiskujejo verouk, kaznujejo in slabše ocenjujejo. Ali pa jim obisk verou- ka sploh onemogočajo. Katoliški verski tisk, ki je bil pred vojno zelo razvit, je zdaj skrčen na vsega dva, tri publikacije, kar je popolnoma neustrezno glede na verske potrebe. Dosledno medijsko napadajo katoliške škofe, duhovnike, redovnike in re- dovnice ter druge verske svetinje. Na koncu škofje povedo, da lahko vse našteto tudi dokumentirajo, če bo to potrebno. Hkrati pa zaključijo, da je vse to dokaz, kako so različni organi oblasti v službi trenda, da se popolnoma onemogoči in izkorenini versko življenje. Vse to škofe in vernike globoko prizadene, »saj se zavedamo kam vse to pelje. Hkrati pa vemo, da je 25. člen Ustave še vedno veljaven, zato se gornji naslov naproša, da zagotovi popolno svobodo vesti in veroizpovedi,« zaključijo dopis.519 Odnos med Cerkvijo in državo se je na poseben način odražal in zaostro- val ob vprašanju t. i. duhovniških društev, ki jih je komunistična oblast sistema- tično ustanavljala v vseh državah, kjer je prevzela oblast. Pri teh organizacijah je v bistvu šlo za to, da se naredi razkol med cerkveno hierarhijo in klerom ter končno ustanovi narodno Cerkev, ki se bo osamosvojila od Vatikana ter bo na ta način bistveno bolj obvladljiva. V arhivu nadškofije Beograd je na to temo več dokumentov. Za nas zani- miva in ilustrativna je korespondenca med nadškofom Ujčićem in župnikom Petrom Masnićem iz Kukujevca. 20. julija 1955 nadškof odgovarja župniku na pismo z dne 9. julija in mu v uvodu pove, da mu bo pojasnil, kaj si misli o du- hovniškem združenju, pri čemer se sklicuje na svoj dopis z dne 19. februarja 1953, ki ga je kot nadškof naslovil na »Savezno Vjersko komisijo«. Tam je med drugim zapisal, da je Cerkev po ustavi ločena od države. Duhovniki so usluž- benci Cerkve in se morajo ravnati po njenih predpisih, zato ne vidi nobene potrebe po posebnem združenju. Ujčić se sklicuje tudi na stališče Škofovske konference, ki je jasno povedala, da so taka združenja nedopustna, »non licet«, iz cerkvenih disciplinskih razlogov. Duhovniki se lahko organizirajo samo v 519 ANB, Zapuščina nadškofa J. Ujčića, vabilo nadškofa Ujčića, 29. 3. 1952; prav tam, dopis Predsedništvu Vlade FLRJ, 23. 4. 1952. 208 Ivan Janez Štuhec skladu s cerkvenimi predpisi, saj so se s posvetitvijo odrekli nekaterim pravi- cam, kot so sklepanje zakonske zveze, izvajanje trgovske dejavnosti, advoka- tura, kirurški poklic, upravljanje z bankami in podobno. Vsaka veroizpoved lahko od svojih duhovnikov zahteva posebno disciplino, kakor zahteva tudi ko- munistična stranka od svojih članov, da ne smejo obiskovati cerkvenih obredov. Nadškof zaključi, da je mnenja, da je s tem dovolj jasno povedal svoje stališče in da upa, da ga bo župnik kot katoliški duhovnik razumel. Nato pojasnjuje, da ko je enkrat bil izrečen »non licet«, so takšna združenja nelegalna, kar pomeni, da člani kršijo cerkveni zakon in so v grehu. Delovanje združenja naj bi bilo naravnano na usklajevanje sodelovanja duhovnikov z ljud- sko oblastjo. Ujčić pojasnjuje, da vsak duhovnik, ki dela v skladu s cerkvenimi predpisi, uresničuje namero, ki je izražena v Kristusovem stavku: dajte Bogu, kar je Božjega, in cesarju, kar je njegovega. Duhovniki kot cerkveni uslužbenci torej najprej spoštujejo cerkveno avtoriteto, ne pa da se organizirajo v organiza- cije, ki jih Cerkev prepoveduje. Ujčiću je nerazumljivo, kako si duhovniško društvo zamišlja usklajevanje pastoralnega dela z materialistično ideologijo, ki je popolnoma različna od cer- kvenega stališča. Žalostno je tudi, da društvo v svojem statutu ignorira episko- pat in Sveti sedež. Od duhovniškega društva bi se pričakovalo, da vsaj toliko kot upošteva politično oblast, upošteva tudi cerkveno. Urejanje odnosov med Cerkvijo in državo je pridržano cerkveni avtoriteti in po Zakoniku cerkvenega prava Svetemu sedežu. Poleg tega se skuša mimo episkopata urejati stanovska vprašanja in iz tega razloga tudi pravoslavna Cerkev ni potrdila takih združenj. Nadškof tudi očita temu stanovskemu društvu, da se ni zavzelo in javno pro- testiralo v številnih primerih napadov na škofe oziroma duhovnike, kot je bil napad na ostarelega škofa Budanovića, ki so ga že okupatorji internirali. Tudi v primeru škofa Vovka niso reagirali. Omenja tudi primer hrvaškega duhov- nika Poša, ki mu niso dovolili vrnitve v Dalmacijo. Ali ko je bila v Mariboru prepovedana marijanska molitev? Kaj je društvo storilo, ko so bile iz svojega samostana v Zrenjaninu izgnane sestre notredamke? Kaj je društvo storilo za svobodo verouka v šolah? Nadškof sprašuje župnika, ali ve, da so v Ljubljani zasegli cerkev Sv. Jožefa in v njej uredili filmski studio ter cerkev v Križankah predali starokatoličanom. Ujčić župnika tudi spomni, da mu je dobro znano, kako so duhovniki po- gosto prisiljeni vstopati v društvo, zato ga sprašuje, ali je to v skladu s svobodo vesti. Kot je iz povedanega razvidno, se torej določeni interesi Cerkve ne urejajo s pomočjo društva. Je torej namen društva predvsem reševanje materialnih raz- mer duhovnikov, kot je zagotavljanje pokojnine? In če se združenje že sklicu- je na evangeljski nauk, po katerem naj bi delovali, potem bi morali upoštevati Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 209 Jezusove besede iz Lukovega evangelija: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« (Lk 22,35) 28. julija istega leta je župnik Masnić na dolgo in široko odgovoril nadško- fu. V svojem pismu se sklicuje na slovensko situacijo, kjer društvo ni prepoveda- no. Na vse nadškofove očitke oziroma vprašanja odgovarja s svojimi argumenti in zaključi z znano frazo: »in necessarius unitas, in dubius libertas in omnibus charitas«, ter povzame svoj odgovor po točkah, kakor mu jih je napisal nadškof: »Non licet« bi moral veljati za celotni teritorij. Torej če ne velja v Sloveniji, zakaj bi drugod? Pri nas ste ga škofje izdali in umaknili, piše župnik. Ni cilj društva usklajevanje ideologije, ampak delovanja na področju narodnih in do- movinskih interesov. Ne ignoriramo mi episkopata, prej je res obratno. Ni cilj društva urejanje odnosa med Cerkvijo in državo, ampak med člani in oblastjo. Z društvom smo dosegli določene uspehe, kot je socialno zavarovanje duhov- nikov. Lahko bi tiskali katekizme in molitvenike, pa nam jih cerkvene oblasti ne dovolijo. Kar zadeva konkretne primere, je združenje v primeru škofa Bu- danovića naslovilo izjavo na pristojno ljudsko oblast. Za primere na Hrvaškem in v Sloveniji so pristojna tamkajšnja društva. V primeru duhovnika Poša je šlo za redek primer moralne prisile. »80-letni duhovnik, senilni starček, ki je imel izpad, je bil prekinjen v govoru,« pojasni Masnić. In v zadnji točki župnik zaključi, da se člane društva ščiti, za nečlane pa da niso oni odgovorni. Masnić je v svojem odgovoru nadškofu dokaj oster in brezobziren. 7. avgusta 1955 nato Masnić v kratkem pismu prosi nadškofa za pogovor na zelo zanimiv način, ko reče, da »glede na visoki položaj, ki ga ima prečastiti gospod nadškof v Cerkvi in državi in glede na odličnost njegove osebnosti je na razpolago njegovi pre- vzvišenosti za ustni pogovor, v kolikor bi se njegova prevzvišenost hotela pogo- varjati z enim iz ”de communi“«. Ujčić je Masniću pred tem 6. avgusta napisal pismo, kot odgovor na nje- govo pismo z dne 28. julija. Najprej mu želi jasno odgovoriti, da je svojim du- hovnikom 8. decembra 1953 sporočil, da ne dovoli, da se včlanijo v društvo. Enako stališče imata škofa v Đakovu in Subotici, torej za Vojvodino velja »non licet«. Zato ga prosi, da naj njegovih duhovnikov ne vabijo v društvo, ker je to greh. Slovenci naj bi pravila društva poslali v presojo Svetemu sedežu. Kolikor nadškof ve, pa do tega ni prišlo, in so torej tudi oni v prekršku. Nekateri duhov- niki so se pritožili Svetemu sedežu glede stališč svojih škofov. Sveti sedež jim je dal jasen odgovor, kdo ima cerkveno oblast na teritoriju škofije. »Cerkvena disciplina zahteva poslušnost. Kakor pri vojakih, kjer morajo oficirji poslušati generale, tako je tudi v Cerkvi, da duhovniki poslušajo škofe,« zaključi Ujčić. Glede imprimaturja je jasen, da ga ne more izdati društvu, ki je cerkvenopravno nelegalno. V drugem delu pisma pa omeni, da je 7. avgusta prejel njegovo drugo pismo, v katerem se omenja njegov duhovnik Baš, ki je nadškofu obljubil, da bo 210 Ivan Janez Štuhec iz društva izstopil. Za nadškofa duhovniki niso »de communi«, ampak bratje in sodelavci. Če je kdaj katerega duhovnika pokoril, je to storil zaradi etične dolžnosti in cerkvenega zakona, sicer pa ima svoje duhovnike rad in je bil tudi do članov društva vedno vljuden. Škof želi, da duhovniki spoštujejo disciplino in da bodo srečni, ter zaključi s citatom iz knjige Modrosti 6,25: »Zato se dajte poučiti od mojih besed in imeli boste korist.«520 Iz te korespondence je dovolj jasno, kakšno je bilo Ujčićevo stališče do duhovniškega društva. Nadškof je seveda o tej problematiki poročal tudi v Vati- kan. Tako med drugim obstaja pismo z dne 15. maja 1955, naslovljeno na držav- nega tajnika, v katerem Ujčić med drugim pravi, da sta se slovenska duhovnika Lampret in Bajt obrnila na ordinarija, naj ju oprosti cenzur, ki jima jih je nalo- žil Sveti sedež kot ustanoviteljema duhovniškega društva. Ujčić se od primera ogradi, ker meni, da ne pozna dovolj natančno vseh okoliščin. Za tem pa pove to, kar misli, da lahko. Po njegovem nekateri člani društva želijo, da vprašanje Lampreta reši škof Vovk, ker ta trenutno biva na njegovem teritoriju. Škof Vovk pa meni, da sta za Lampretov primer pristojna administrator Toroš v Gorici in Sveti sedež. Glede na Vovkov položaj v Sloveniji tako nekateri duhovniki zdru- ženja mislijo, da bi Vovk lahko na ta način dosegel nekakšno dejanje milosti zase, ker bi ga oblast potem pustila pri miru. Ujčić tudi ve, da se pripravlja med člani društva peticija, naslovljena na Sveti sedež, v zadevi obeh duhovnikov. Ti podpisi se delno zbirajo pod priti- skom na podpisnike. Če sta Lampret in Bajt resnično spokorjenca, se naj njuna dejanja sporočijo Svetemu sedežu brez podpisov. V isti zadevi je datirano tudi pismo na Državno tajništvo z dne 1. janu- arja 1956, v katerem Ujčić ponovi, da zadeve Bajt-Lampret ne pozna dovolj. Pove pa, da se je na nadškofiji oglasil duhovnik senjsko-reške škofije Ježić, ki je obiskal njegovega kanclerja in mu govoril o tem, kako je potrebno spremeniti način vodenja Cerkve od spodaj, in ti od spodaj so pobudniki duhovniškega društva, brez katerih se ne da nič narediti in doseči. Na tem mestu Ujčić naredi pomembno razlikovanje med pobudniki in člani društva, ki so to postali tudi pod pritiski in ne iz prepričanja. Ujčić dobesedno zapiše, da »celotni novi tok prihaja iz glav šibke teologije in z veliko samopodobo, kar se v preprostem je- ziku imenuje napuh; če bi ne bilo napuha, bi ne bilo herezije«. Po njegovem je zato potrebno v teh primerih postopati zelo previdno. Ni dovolj, da osebe, ki so pod cenzuro, prosijo odveze od cenzure, ampak je potrebna moralna garancija, da so spokorjenci resnicoljubni. Zato predlaga, da naj bo vsak postopek s strani cerkvenih oblasti zelo restriktiven. 520 ANB, Zapuščina nadškofa J. Ujčića, Korespondenca med nadškofom Ujčićem in župnikom Petrom Masnićem. Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 211 Hkrati pa je Ujčić v svojem dopisu Državnemu tajništvu, datiranem z av- gustom 1956, zapisal, da so vsi ordinariji, ki so bili oktobra 1955 na seji Škofovske konference, enoglasno zastopali stališče, da je »duhovniško društvo« ilegalna organizacija. Vendar se vsi primeri ne morejo presojati po enem in istem kri- teriju. Stopnja krivde je zelo različna. Ni malo duhovnikov, ki so bili moralno prisiljeni podpisati članstvo v društvu. Kdaj je članstvo pomenilo tudi neke vr- ste »azil« pred političnimi pritiski in preganjanjem. Nekateri so pod pritiski izgubili živce in so se vpisali, da so imeli mir. Nekateri, ne tako redki, so si na ta način zagotovili pokojnino in socialno ter zdravstveno zavarovanje. So pa tudi takšni revčki, ki mislijo, da če delajo za društvo, da to nekaj pomeni, da so nekaj več. Ujčić tako meni, da bi bilo nepravično in nemogoče, če bi vse suspendira- li. Med njimi so številni, ki pastoralno delujejo v pravem duhovniškem duhu. Ujčić tudi opozori, da bi cerkveno kaznovanje članov društva imelo slabe po- sledice za škofe in za Cerkev kot tako, ki bi se znašla pred civilnim sodiščem kot tista, ki je proti svobodi združevanja. Omeni tudi primere, ko je oblast zaprla tudi člane društva (frančiškane v Bosni), in sicer zaradi njihovih pridig, tako da članstvo ni stoprocentni alibi. V pismu nadškof poleg tega z obžalovanjem še navrže, da je pri mnogih duhovnikih kriva tudi slaba teološka razgledanost. 6. februarja 1957 je Ujčić na Državno tajništvo naslovil daljši dopis, v kate- rem na desetih straneh sistematično kritično oceni članke dr. Stanka Cajnkarja, dekana Teološke fakultete v Ljubljani, ki jih je ta objavil v Novi poti (1956, 1–3, 4–8) in v Organizacijskem vestniku (1956, 7–10). Med drugim Ujčić tudi opozo- ri, da Cajnkarjev demanti, češ da na sestanke društva ne prihajajo tajni agenti UDBE, ne drži. Dejansko je društvo pod kontrolo UDBE! V svoji zadnji, 30. točki komentiranja Cajnkarja Ujčić zaključi, da bi bilo smiselno najti nekoga, ki dobro razume slovensko, da bi za potrebe Svetega sedeža preštudiral Cajnkar- jeva stališča.521 Vsekakor še nimamo izčrpne študije, ki bi temeljito predstavila položaj du- hovniškega društva v takratni Jugoslaviji oziroma njenih republikah. Na koncu naj omenim, da se v arhivu nadškofije Beograd nahaja tudi dopis nadškofu Uj- čiću, ki govori o dr. Janezu Janžekoviču in njegovih stališčih do komunistične oblasti. Žal na tem dopisu ni podpisnika, je pa bil ta napisan v Sloveniji in je želel Ujčića opozoriti na vprašljiva stališča dr. Janžekoviča, še enega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani. 4 SKLEP Kot smo v uvodu že povedali, je obdobje Ujčićevega delovanja v Beogra- du in kot vršilca dolžnosti predsednika Jugoslovanske škofovske konference 521 Prav tam, Korespondenca nadškofa Ujčića z Državnim tajništvom. 212 Ivan Janez Štuhec izjemno zanimivo in pestro, zato je nujno, da se temu posveti zgodovinska stro- ka. Ujčić kot moralni teolog je ostal na pol poti, saj ga je na vrhuncu njegove pro- fesorske kariere doletelo imenovanje za beograjskega nadškofa. V nekih drugih, bolj normalnih okoliščinah bi lahko svojo profesuro zaključil z upokojitvijo, v času pred drugim vatikanskim koncilom. V tem primeru bi se bolje videlo, kam je Ujčić sebe pozicioniral. Iz obstoječih objav in v tem članku predstavljenih ro- kopisnih predavanj pa smemo sklepati na Ujčića kot v reformno smer naravna- nega moralnega teologa. Bil je učenec dunajske teološke šole, ki je spadala pod germanski vpliv in s tem pod vpliv bibličnega gibanja in ekumenske odprtosti. Njegova najobširnejša razprava popolnoma jasno nakazuje, da je Ujčiću šlo za tekstno kritičen pristop k uporabi Svetega pisma in s tem za kritičen odnos do neosholastične teološke smeri. Tudi njegov odnos do nove komunistične oblasti nam predstavlja osebnost, ki se je znala pragmatično prilagoditi novim razme- ram, ne da bi odstopil od nekaterih temeljnih postulatov svojega poklica in po- slanstva. Nenazadnje je bil zelo jasen do duhovniškega društva in hkrati odprt za pogajanja s komunistično oblastjo, ki ga je na koncu celo odlikovala, čeprav je dobro vedela, da je bil jasen nasprotnik pri snovanju njihovega trojanskega konja, kar je duhovniško društvo bilo. Upajmo, da bo ta predstavitev Ujčića kot prvega moralnega teologa na ljubljanski Teološki fakulteti motiv in spodbuda za temeljito zgodovinsko raziskavo Ujčićeve osebnosti in njegovega delovanja v Beogradu. Nenazadnje je potrebno vedeti, da je Sveti sedež po prvi svetovni vojni imel Beograd za prestolnico nove države in da imenovanje nadškofa na to mesto ni bila zadnja skrb vatikanske diplomacije. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) ZAMU IV – 69, 1016, Ujčić Josip. Arhiv Teološke fakultete (ATF) fasc. 103, predavatelji P–Ž. Arhiv nadbiskupije Beograd (ANB) Zapuščina nadškofa J. Ujčića: - Svečano predano visoko odlikovanje nadbiskupa dru Josipa Ujčića, v: Vjesnik, 11. 2. 1960. - Pismo dr. Viktorja Korošca dr. Josipu Ujčiću z dne 16. 12. 1936. - Josip Ujčić, rokopis predavanja, Zaščita verskih in moralnih vrednot v državnih zako- nih. Priloga 2. - Tipkopis predavanja, O gospodarski etiki. Priloga 3. - Vabilo nadškofa Ujčića, 29. 3. 1952; prav tam, dopis Predsedništvu Vlade FLRJ, 23. 4. 1952. - Korespondenca med nadškofom Ujčićem in župnikom Petrom Masnićem. - Korespondenca nadškofa Ujčića z Državnim tajništvom. Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 213 Literatura Hočevar Stanislav, »Po meni si rođen plodovima« (Hoš 14,9), 28. 3. 2017, URL: http://kc.org. rs/po-meni-si-roden-plodovima-hos-149/ (pridobljeno: 10. januar 2019). Lexikon für Theologie und Kirche, Herder, 2001. Lukman Franc, Muller, Theologia moralis, L.I. ed X., racogn. I. Seipel et J. Ujčić, v: BV 3 (1923), str. 296. Bibliografija Znanstveni in strokovni članki v letih 1920–1936 v Bogoslovnem vestniku Ujčić Josip, Nauk o odpustnem grehu (Doctrina de peccato veniali), v: BV 1 (1921), str. 58–72, 133–155 in 280–293. Ujčić Josip, Biblični teksti o odpustnem grehu (Textus biblici de peccato veniali), v: BV 2 (1922), str. 1–20, 116–130 in 259–275. Ujčić Josip, Nekaj o mistiki, v: BV 2 (1922), str. 68–75. Ujčić Josip, Ali smo dolžni svariti v slučaju materialnega greha?, v: BV 2 (1922), str. 163–164. Ujčić Josip, Ali je 11=45?, v: BV 2 (1922), str. 278–280. Ujčić Josip, Nepravičen dobiček, v: BV 3 (1923), str. 76–77. Ujčić Josip, Rimski misal v hrvaščini in nekaj misli o liturgičnem jeziku, v: BV 3 (1923), str. 77–79. Ujčić Josip, Ob 300 letnici sv. Frančiška Saleškega, v: BV 3 (1923), str. 176–179. Ujčić Josip, Higiena posta, v: BV 3 (1923), str. 278–282. Ujčić Josip, Nekaj o popolnosti v svetu in samostanu, v: BV 4 (1924/25), str. 65–78. Ujčić Josip, Abortus artificialis, v: BV 4 (1924/25), str. 163–171. Ujčić Josip, Contractus sub fine, v: BV 4 (1924/25), str. 171–173. Ujčić Josip, O materinstvu, v: BV 4 (1924/25), str. 264–270. Ujčić Josip, Sterilitas viri artificialis, v: BV 4 (1924/25), str. 271–272. Ujčić Josip, Je-li možno čisto prijateljstvo med moškim in žensko?, v: BV 6 (1925), str. 64–69. Ujčić Josip, Luksus in moda, v: BV 5 (1925), str. 153–166. Ujčić Josip, O gledišču (gledališču p.a.), v: BV 5 (1925), str. 235–249. Ujčić Josip, Ali mora mati dojiti svoje otroke, v: BV 5 (1925), str. 249–252. Ujčić Josip, O človeškem telesu, v: BV 6 (1926), str. 325–336. Ujčić Josip, O družini, v: BV 6 (1926), str. 230–233. Ujčić Josip, »Moška« in »ženska« morala?, v: BV 7 (1927), str. 220–227. Ujčić Josip, Viduas honora, v: BV 7 (1927), str. 40–50 in 123–128. Ujčić Josip, Nazadovanje porodov – znak kulturnega napredka?, v: BV 8 (1928), str. 215–220. Ujčić Josip, Katoličan in država, v: BV 8 (1928), str. 48–61 in 150–157. Ujčić Josip, Občni državljanski zakonik v slov. prevodu in nekaj o obveznosti civilnega za- kona in foro conscientiae, v: BV 8 (1928), str. 165–169. Ujčić Josip, Katoličan in parlamentarizem, v: BV 8 (1928), str. 288–295. Ujčić Josip, Umazana konkurenca, v: BV 8 (1928), str. 294–295. Ujčić Josip, Krepost zmernosti v spisih sv. Janeza Hrizostoma, v: BV 9 (1929), str. 255–274. Ujčić Josip, Novi kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije, v: BV 10 (1930/31), str. 174–187. Ujčić Josip, Religioznost apostola Pavla, v: BV 11 (1932), str. 61–70. Ujčić Josip, O zakoniti sterilizaciji umobolnih in zločincev, v: BV 11 (1932), str. 186–192. Ujčić Josip, Ali sme duhovnik pri jasnih molitvah spreminjati cerkveno potrjene obrazce, v: BV 14 (1934), str. 61–63. 214 Ivan Janez Štuhec Recenzije Ujčić Josip. Bernik, Spolnjuj zapovedi, v: BV 3 (1923), str. 301. Ujčić Josip. Jeraj, Vzor-človek ali osebnost kot ideal, v: BV 3 (1923), str. 297. Ujčić Josip. Mausbach, Grundlage und Ausbildung des Charakters, v: BV 3 (1923), str. 297. Ujčić Josip. Jere-Pečjak-Snoj, Sveto pismo Novega zakona I, v: BV 5 (1925), str. 263. Ujčić Josip. Telch, Epitome theologiae moralis universae, v: BV 3 (1923), str. 276. Ujčić Josip. Radić, Problem trpljenja i veselja u životu ljudskom, v: BV 7 (1927), str. 274. Ujčić Josip. Sebastiani, Summarum Theogiae moralis, v: BV 7 (1927), str. 272. Ujčić Josip. Witmann, Ethik, v: BV 7 (1927), str. 270. POVZETEK V pričujoči razpravi je predstavljeno življenje in delo moralnega teologa, poznejšega beograjskega nadškofa dr. Josipa Ujčića. Kot moralni teolog je Ujčić pričel s svojo kariero v goriškem semenišču, nadaljeval na Dunaju, kjer je bil povabljen kot suplent na tamkajšnjo Teološko fakulteto. Po prvi svetovni vojni se je odzval vabilu novoustanovljene Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je postal profesor moralne teologije in je to službo opravljal od leta 1919 do imenovanja za beograjskega nadškofa leta 1936. Njegove moralno-teološke razprave in rokopisi njegovih poznejših preda- vanj kažejo na osebnost, ki je bila na tekočem z novejšimi metodološkimi pri- stopi k obravnavanju moralno-teoloških vprašanj. Z drugimi besedami, Ujčić je bil bolj alfonzijanist (sledilec Sv. Alfonza Ligvorijskega) kakor neosholastik. Sle- dnje pa pomeni, da je bila njegova teološka misel usmerjena v tiste spremembe, ki jih je izpostavil in potrdil pozneje drugi vatikanski koncil. V pričujoči razpravi je tako poleg biografije predstavljeno njegovo moral- no-teološko razmišljanje, ki nam govori o človeku, teologu in duhovniku-škofu s širokim znanjem jezikov in poznavanjem teoloških trendov, ki so napovedo- vali novo obdobje v moralno-teološki vedi. KLJUČNE BESEDE: Josip Ujčić (1880–1964), moralna teologija, država, Cerkev, verska svoboda Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 215 Summary JOSIP ANTON UJČIĆ, PhD – THE FIRST TEACHER OF MORAL THEOLOGY AT THE FACULTY OF THEOLOGY UL The article presents the life and work of the moral theologian, later arch- bishop of Belgrade, Dr Josip Ujčić. As a moral theologian, Ujčić started his ca- reer in the Gorizia seminary and continued in Vienna, to where he was invited as substitute teacher to the Faculty of Theology there. After the First World War he answered the invitation of the newly founded Faculty of Theology of the University of Ljubljana, where he became the professor of moral theology and continued doing this job from 1919 until he was appointed Archbishop of Belgrade in 1936. His moral-theological discussions and manuscripts of his later lectures in- dicate a personality informed about current methodological approaches to the discussion of moral-theological questions. In other words, Ujčić was more of an Alphonsianist (a follower of St Alphonsus Liguori) than a neoscholastic. This means that his theological thought was directed towards those changes that were later emphasised and confirmed by the Second Vatican Council. Thus, in addition to a bibliography his moral-theological thought is pre- sented here, which testifies to the person, theologist, and priest-bishop with a wide knowledge of languages and theological trends that predicted the new era in moral-theological science. KEYWORDS: Josip Ujčić (1880–1964), moral theology, state, Church, religious freedom 216 Ivan Janez Štuhec PRILOGE Sl. 1: Ušeničnikovo mnenje za imenovanje dr. Ujčiča za izrednega profesorja (ATF, osebni dokumenti). Sl. 2: Rokopis predavanja o Zašči- ti verskih in moralnih vrednot v državnih zakonih (ANB, osebna zapuščina). Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani 217 Sl. 3: O gospodarski etiki (ANB, osebna zapuščina). 218 Ivan Janez Štuhec ALEŠ UŠENIČNIK (1868–1952) filozof dekan Teološke fakultete (1920/21, 1926/27, 1932/33) rektor Univerze Ljubljani (1922/23) Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 221 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Ušeničnik A.:378.4(497.4Ljubljana)(091) Janez Juhant profesor emeritus Teološka fakulteta UL, redni član EAZU e-naslov: janez.juhant@teof.uni-lj.si Nik Trontelj mag. teol. in zgod., doktorand, Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani, Poljanska 4, SI – 1000 Ljubljana e-naslov: nik.trontelj@yahoo.com ALEŠ UŠENIČNIK – SOUSTANOVITELJ IN SOOBLIKOVALEC UL UVOD Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952) je bil visokošolski predavatelj 41 let. To- liko časa je namreč minilo od njegovega imenovanja na škofijsko bogoslovno učilišče v Ljubljani (1897) do uradne upokojitve s Teološke fakultete Univer- ze v Ljubljani (1938). Če temu prištejemo še 7 let honorarnega dela, ki jih je po upokojitvi opravil na Teološki fakulteti, ugotovimo, da je predavateljskemu delu posvetil skoraj pol stoletja. Že v času svojega delovanja je bil zaradi zaslug deležen mnogih univerzitetnih, državnih in cerkvenih priznanj ter odgovor- nih imenovanj. V letih po koncu druge svetovne vojne pa je ugled in pomen upokojenega profesorja za slovensko družbo režimska javnost načrtno okr- nila. Spomin nanj se je ohranjal zlasti v Cerkvi, v zadnjih dvajsetih letih pa Ušeničnikov lik tudi v strokovni javnosti ponovno pridobiva izvirno veljavo in sedemdeset let po njegovi smrti ta spet bolj ceni njegov prispevek k razvoju slovenske znanosti in visokega šolstva, za kar so se mislecu z znanstvenimi sre- čanji in slovesnostmi poklonili v strokovnih in kulturnih krogih. Izdana dela in članki o Alešu Ušeničniku potrjujejo daljnosežen vpliv njegovega znanstvenega in družbenega delovanja. V spominu slovenskega visokega šolstva in posebej ljubljanske Univerze ter z njo zvezane Teološke fakultete, ki je v času celotnega 222 Janez Juhant, Nik Trontelj Ušeničnikovega delovanja obstajala pod okriljem Univerze, ostaja zapisan kot »sijajen akademski učitelj«522 in »moder«523 univerzitetni sodelavec. V prispevku želimo predstaviti glavne vidike akademskega in družbenega delovanja dr. Ušeničnika, pomembnega usmerjevalca katoliške misli na Sloven- skem, uveljavljenega predavatelja ter zaslužnega profesorja Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Do svojega prihoda na novoustanovljeno Teološko fakul- teto je bil že izkušen in uveljavljen predavatelj filozofskih in teoloških pred- metov na bogoslovnem učilišču. Tudi na fakulteti je nadaljeval, poglabljal in razširjal svoja najpomembnejša področja, tj. filozofijo, sociologijo in najširši družbeni nauk Cerkve, s čemer je že za časa življenja, a kljub odrinjenosti tudi pozneje, zaznamoval slovensko znanstveno, kulturno in družbeno obzorje. Ko predstavljamo delovanje dr. Ušeničnika na Univerzi v Ljubljani, ne mo- remo mimo njegovih vodstvenih oziroma upravnih služb na Teološki fakulteti oziroma Univerzi. Bil je med njenimi ustanovnimi profesorji, v študijskem letu 1922/23 pa je bil rektor tedanje mlade in ambiciozne slovenske Univerze, ki jo je vodil kot njen četrti predstojnik. Trikrat je bil izvoljen za dekana Teološke fakultete. Kot profesor Univerze je bil tudi član različnih univerzitetnih uprav- nih organov. S predanim znanstvenim in učiteljskim delovanjem si je prislužil mnoga priznanja ter se v zgodovino slovenske znanosti zapisal kot izobraženec – akademik, ki je pospeševal institucionalno organiziranost sodobne slovenske znanstvene dejavnosti in opravil pionirsko delo pri ustanovitvi najvišje narodne znanstvene ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 1 ŽIVLJENJE Življenjska pot dr. Ušeničnika razodeva neutrudnega iskalca resnice in vplivnega intelektualca ter gotovo enega najvplivnejših slovenskih katoliških izobražencev 20. stoletja. V prispevku dajemo poudarek njegovi izobraževalni življenjski poti, ki je podlaga za njegovo vsestransko akademsko kariero. 1.1 Izobraževanje in poklic Aleš Ušeničnik se je rodil 3. julija 1868 v Poljanah nad Škofjo Loko. Bil je drugi sin revnega očeta Janeza in gruntarske matere Marije, roj. Kržišnik, ki sta se poročila štiri mesece pred rojstvom drugega sina Aleša, medtem ko se je prvi, France, rodil pred uradnim zakonom. Oče je leto po poroki zaradi bolezni umrl.524 Mlada vdova je morala prevzeti skrb za oba otroka, poznejša duhovnika 522 Jože Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik, v: Univerza v Ljubljani in njeni rektorji (ur. Jože Ciperle), Ljubljana 2006, str. 11 (dalje: Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik). 523 Jože Mencinger, Rektor, zaslužen za ugled Univerze v Ljubljani, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. Matija Ogrin, Janez Juhant), Celje; Ljubljana 2004, str. 9 (dalje: Mencinger, Rektor). 524 Majda Debeljak, Na poti z rimskima profesorjema, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Poljane; Ljubljana 2018, str. 33 (dalje: Debeljak, Na poti). Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 223 Franca in Aleša Ušeničnika. Drugič se je poročila šele po tem, ko sta oba sino- va zapustila dom in obiskovala gimnazijo v Ljubljani.525 Vsestransko zahtevna zgodnjemladostna doba je oba nadarjena Ušeničnika, predvsem filozofskega in umetniškega iskalca Aleša zaznamovala za iskanje globljih življenjskih temeljev in njihovo razreševanje v luči krščanske vere matere, ki se je borila za preživetje družine. Gotovo je to vplivalo na njun duhovniški poklic. Aleš Ušeničnik je kljub težavni mladosti dve leti osnovne šole končal v Poljanah, ostala leta pa s poroštvom domačega župnika, da ga bo vzdrževal, zaključil v Škofji Loki in se pri 12 letih vpisal na gimnazijo v Ljubljani. Bival je v dijaškem semenišču, v Alojzijevišču. V tem času je oblikoval svoj življenjski nazor in razvijal intelektualne ter umetniške sposobnosti. Ušeničnikovo odlič- no maturitetno spričevalo iz leta 1888 potrjuje izvrstnega in marljivega dijaka Cesarsko-kraljeve gimnaziji v Ljubljani. Po opravljeni maturi je po tehtnem premisleku vstopil v bogoslovje in se odločil za duhovniški poklic. Tedanji ljubljanski škof Jakob Missia ga je poslal na študij v Rim, kamor je že leto prej poslal študirat tudi Aleševega brata Fran- ca. Aleš Ušeničnik je bival v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriana, kjer se je dobro seznanil s sholastiko ter zlasti s filozofijo sv. Toma- ža Akvinskega, ki je odločilno zaznamovala njegovo filozofsko usmeritev. Ušeničnik je na Gregoriani po zagovoru pred izpitno profesorsko komisijo filozofov 26. junija 1891 najprej dosegel doktorat iz filozofije. Člani so potrdili uspešnost opravljenega zagovora.526 V Rimu je ostal še 4 leta. 28. oktobra 1894 je bil v Germaniku posvečen v duhovnika,527 1. junija 1895 pa je na Gregoriani uspešno opravil zagovor in postal še doktor teologije.528 Po zaključenem študiju v Rimu se je Ušeničnik vrnil v domovino in lju- bljanski škof Jakob Missia ga je 13. julija 1895 imenoval za kaplana v Stari Loki.529 Ušeničnik je kaplansko službo v Stari Loki opravljal le dobro leto, nato je bil 5. novembra 1896 imenovan za stolnega vikarja pri sv. Nikolaju v Ljubljani.530 Ko je Ušeničnik prišel v Ljubljano, je 24. marca 1897 nastopil službo stolnega vikarja ter obenem učiteljsko službo na bogoslovnem učilišču kot nadomestni pro- fesor Janeza Evangelista Kreka oziroma suplent fundamentalne teologije in filozofije 525 Bernarda Jesenko Filipič, Duhovna in materialna kultura Poljan v 19. stoletju, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Poljane; Ljubljana 2018, str. 31. 526 Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz filozofije, 1891. Ohranjena doktorska diploma je poznejši lastnoročni Ušeničnikov prevod latinskega dokumenta, ki ga je opravil za službene po- trebe kot uslužbenec Univerze. Podobno je tudi z naslednjimi dokumenti, ki jih navajamo, saj gre za poznejše prevode ali prepise izvirnih odločb. 527 Jožko Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Ljubljana 1986, str. 22 (dalje: Pirc, Ušeničnik in znamenja časov). 528 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz bogoslovja, 1895. 529 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto kaplana v Stari Loki, 1895. 530 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto stolnega vikarja v Ljubljani, 1896. 224 Janez Juhant, Nik Trontelj na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani.531 Ušeničnik od tedaj ni več zapustil profesorske službe in je med študenti deloval vse do konca druge svetovne vojne. 1.2 Slovstvena dejavnost Ušeničnik je bil zelo ploden pisec in pisanje je bilo poleg učiteljskega dela njegova glavna dejavnost, ki je dopolnjevala njegovo predavateljsko delo. Se- znam njegovih objavljenih del je eden najobširnejših v slovenski strokovni lite- raturi.532 S svojimi spisi je posegal na področja kulture, družbe in znanosti. Pisateljski talent je pokazal že v gimnazijskih letih, ko je pisal pesmi in prozo ter svoja dela objavljal v Ljubljanskem zvonu in alojzijeviškem glasilu Do- mače vaje. Pozneje je kot rimski bogoslovec objavil pesmi v katoliški reviji Dom in svet. Do leta 1904 je napisal okrog 140 pesmi, nato je prenehal z umetniškim ustvarjanjem in se v celoti posvetil strokovnemu delu.533 V naslednjih letih je pisal predvsem filozofske in sociološke razprave ter postajal vse bolj vpliven duhovni, kulturni, umetniški in socialno-politični oblikovalec katoliške misli. Do leta 1919, ko je postal univerzitetni profesor, se je Ušeničnik že uveljavil kot vodilni slovenski humanistični katoliški izobraže- nec.534 K temu je gotovo pripomoglo njegovo publicistično delo, saj je do tedaj objavil že pet samostojnih knjig in nepregledno število strokovnih člankov, zla- sti v znanstvenih revijah Katoliški obzornik in Čas.535 V njih je objavil več kot 150 razprav, poročil, ocen in beležk. V celoti je v teh dveh revijah sam napisal eno tretjino vseh člankov in razprav. V obdobju pred letom 1919 je izdal dve veliki knjižni deli: Sociologija (1910) in Knjiga o življenju (1916).536 V uslužbenskem listu Univerze Ušeničnik sam obe knjigi navaja kot svoji najpomembnejši deli tistega časa.537 531 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto suplenta na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani, 1897. 532 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 23. 533 Goran Šušnjar, Aleš Ušeničnik kot pesnik, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Poljane; Ljubljana 2018, str. 59. 534 Majda Debeljak, Na poti, str. 42. 535 Ušeničnik je obe znanstveni reviji tudi urejal. Urednikovanje Katoliškega obzornika, znanstvenega glasila Leonove družbe, je sprejel leta 1897 in to delo opravljal do leta 1906. Ušeničnik je že v študentskih letih občudoval osebnost tedanjega papeža Leona XIII. in je leta 1896 postal prvi tajnik slovenske Leonove družbe, ki je zbirala katoliške izobražence. V svojih filozofskih in apologetskih člankih je obravnaval znanstvena in nazorska vprašanja s katoliškega stališča. Za apologijo katoliškega nauka je dozorel v rimskem okolju ob liku izobraženega, dobrohotnega in pobožnega papeža Leona XIII. Po preimenovanju Katoliškega obzornika v revijo Čas, je v letih 1907–1919 urednikoval in veliko objavljal tudi v tej reviji. Glej: Anton Strle, Ob stoletnici rojstva doktorja Aleša Ušeničnika, v: BV 28 (1968), št. 3-4, str. 180 (dalje: Strle, Ob stoletnici); Debeljak, Na poti, str. 42. 536 Ušeničnik je na bogoslovnem učilišču poučeval sociologijo zaradi odsotnosti dr. Kreka. Knjigo Sociologija je napisal za študijske namene študentov – bogoslovcev, a je tudi v mednarodnem prostoru veljala za pomembno delo. Filozofsko in apologetsko delo Knjiga o življenju je bilo zaradi literarne vrednosti prevedeno v češčino, hrvaščino in nemščino. Glej: Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 30. 537 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Izpisek iz uslužbenskega lista Aleša Ušeničnika, 8. marca 1938 (dalje: ZAMU IV – 69, Izpisek). Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 225 Po desetletju delovanja Teološke fakultete je Ušeničnik ob koncu leta 1928 pripravil poročilo o svojih objavah. V obdobju 1919–1928 je kljub zahtevnim vodstvenim službam (bil je dvakrat dekan Teološke fakultete in enkrat rektor Univerze) napisal in objavil kar šest knjig538 in vrsto razprav, največ v Času. V poročilu je dodal tudi preglede, poročila, recenzije ter beležke o univerzitetnih in drugih znanstvenih dogodkih. Večino recenzij tujih znanstvenih del je obja- vil v fakultetnem znanstvenem glasilu Bogoslovni vestnik.539 V naslednjem desetletju je do upokojitve leta 1938 napisal še osem knjig, mnogo člankov in recenzij s filozofskega, teološkega in socialnega področja. Po upokojitvi je v posameznih zvezkih izdajal svoje spise, ki jih je zbral v veliko za- ključeno delo Izbrani spisi. Prvi trije zvezki so izšli v letih 1939 in 1940, preosta- lih sedem pa do leta 1941 v Ljubljani. Zagrebška znanstvena revija Bogoslovska smotra je objavila recenzijo prvih treh zvezkov. Dr. Franjo Šanc, profesor filo- zofije, je leta 1940 zapisal: »Ovo su prva tri [...] svezaka, u kojima će nam Aleš Ušeničnik podati svoje izabrane spise. Tako se ispunjava želja svih onih, koji su pratili divni rad našeg učenjaka filozofa, sociologa, teologa. Više od 45 godina posvećuje svoje vanredne sposobnosti znanosti i narodu i Crkvi, kao jednoj uzvišenoj životnoj svrsi. Ovaj zanos i plemenita ljubav očituje se u čitavome njegovu radu te čini njegove knjige, rasprave i recenzije privlačivima, kao što ih malo nalazimo u suvremenoj literaturi. Uz velike kvalitativne rijetke odlike ističe se i kvantitativna veličina Ušeničnikovih djela.«540 Med drugo svetovno vojno je objavljal v glasilu Revija katoliške akcije in dnevniku Slovenec. Tedaj je posegal na domače družbeno področje in opogu- mljal ljudi za krščansko življenje ter se odklonilno opredeljeval do komunistič- ne revolucije.541 Ušeničnik je bil znan po svoji lepi slovenščini, obvladal pa je seveda tudi več tujih jezikov, zato se je poleg pisanja posvetil tudi prevajalstvu, posebno del, povezanih s področji njegovega delovanja. V slovenščino je prevedel papeški okrožnici Quadragesimo anno in Divini Redemptoris, prvih 26 vprašanj prvega dela Summe sv. Tomaža, Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega in jezikovno pre- delal duhovno delo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom.542 538 Prva knjiga je Uvod v krščansko sociologijo (1920), druga je zbirka Uvod v filozofijo (Spoznavno-kritični del (1921), Metafizični del (1924), Ontologija (1924) in Socialno vprašanje (1925) ter Socialna ekonomija (1926). 539 Arhiv Teološke fakultete (ATF), fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo o literarnem delu dr. Aleksija Ušeničnika [prepis], 4. 12. 1928. 540 Franjo Šanc, Ušeničnik dr. Aleš: Izabrani spisi. I. zvezek, Ljubljana 1939. i 1940., v: Bogoslovska smotra 28 (1940), št. 4, str. 302. 541 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 33. 542 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 34; Debeljak, Na poti, str. 42. 226 Janez Juhant, Nik Trontelj 2 UNIVERZITETNI PROFESOR 2.1 Učiteljsko delovanje na bogoslovnem učilišču v Ljubljani Ušeničnik je na bogoslovnem učilišču v Ljubljani poučeval od leta 1897 pa vse do zadnjega študijskega leta 1918/19, že naslednje leto pa je ta zgolj cer- kvena škofijska ustanova postala državna univerzitetna Teološka fakulteta. V zadnjem študijskem letu delovanja bogoslovnega učilišča je bil Ušeničnik član profesorskega zbora.543 Po treh suplentskih letih – leta 1897 je za Janezom Ev. Krekom, ki je bil iz- voljen za državnega in deželnega poslanca, v bogoslovju začel predavati osnovno bogoslovje in filozofijo – je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič Ušenični- ka imenoval za rednega profesorja za dogmatično teologijo. Ušeničnik je na tem položaju nasledil učitelja dogmatike Frančiška Lampeta, ki je umrl septembra 1900. Z odlokom knezoškofijskega ordinariata v Ljubljani je bil 1. oktobra 1900 imenovan za profesorja specialne dogmatike na bogoslovnem učilišču.544 Že od prvih učiteljskih let je Ušeničnik po pričevanju njegovih študentov slovel kot izvrsten predavatelj. Njegov profesorski lik je odseval njegovo ure- jeno, filozofsko in duhovno poglobljeno osebnost, tudi med predavanji je bil zbran in zazrt v globino snovi, ki jo je razlagal, a je obenem znal globoke resnice podati jasno in razumljivo. Po pripovedovanju slušateljev, ki so na bogoslovnem učilišču poslušali njegova latinska predavanja iz dogmatike, se je Ušeničnik do- besedno zamaknil v globino obravnavane snovi. Enako so pozneje študentje Teološke fakultete pri obiskovanju predavanj iz filozofije uživali učiteljev žar pri podajanju zahtevne tvari in so o njegovih temah predavanj tudi sami razpra- vljali izven predavanj; imeli so ga za odličnega profesorja.545 Za predavanja se je poglobil tudi v študij sociologije in za Krekom, ki je 1901 izdal Socializem, v katerem predstavlja socialistično gibanje v svetu, sam napisal in leta 1910 izdal Sociologijo, ki jo lahko označimo kot mednarodno primerljiv in obsežen učbe- nik o družbi. Sociologija se je kot veda šele razvijala in številni sociologi so bili nasprotniki Cerkve, tako da je Ušeničnikovo delo mednarodno primerljiva in kritična študija temeljnih vprašanj, kot je zapisal Vinko Potočnik.546 543 Bogdan Kolar, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Ljubljana 2009, str. 60 (dalje: Kolar, Delovanje Teološke fakultete). 544 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto rednega profesorja na škofijskem bo- goslovnem učilišču v Ljubljani, 1900. 545 Glej: Strle, Ob stoletnici, str. 186; 189–90; Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 24–25. 546 Vinko Potočnik, Ušeničnik in sociologija, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Celje; Ljubljana 2004, str. 155. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 227 2.2 Ustanovitev Teološke fakultete in Univerze v Ljubljani V študijskem letu 1918/19 so potekale temeljite priprave na ustanovitev slo- venske državne univerze v Ljubljani. Glavni organizacijski odbor za ustanovitev univerze je bila Vseučiliška komisija, ki se je oblikovala novembra 1918 in je v sodelovanju z narodno vlado vse leto urejala organizacijske zadeve za začetek delovanja Univerze. Bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik je bil član Vseučiliške komisije od začetka, saj je bil prisoten že na njeni ustanovni seji 5. decembra 1918, in je v nadaljnjem delu komisije še z nekaj drugimi predavatelji z bogo- slovnega učilišča zastopal interese teologov. Ti so zagovarjali takojšnjo ustano- vitev Teološke fakultete v Ljubljani in s tem prvi dali pobudo za organiziranje celotnega visokega univerzitetnega šolstva v domovini namesto vzpostavitve začasnih vzporednih slovenskih stolic na univerzi v Zagrebu, kar je bil prvotni načrt Vseučiliške komisije.547 Januarja 1919 je komisija sprejela predlog teologov za ustanovitev Teološke fakultete z zahtevo po predavanjih v slovenskem in ne v latinskem jeziku, kot je bilo v navadi na bogoslovnem učilišču.548 Zahteve po ustanovitvi univerze so bile v naslednjih mesecih dovolj odločne, da so pri Vseučiliški komisiji v mar- cu ustanovili posamezne podkomisije, ki so pripravljale organizacijsko delo za ustanovitev posameznih fakultet. Eden izmed treh članov teološke subkomisije je bil tudi Aleš Ušeničnik (poleg njega še profesorja Janez Zore in Josip Srebr- nič). Ušeničnik je deloval tudi v podkomisiji za novo univerzitetno knjižnico.549 Teološka Vseučiliška podkomisija je morala organizirati učiteljski zbor bo- doče Teološke fakultete. Vsak kandidat je moral pridobiti potrditev o strokovni kvalifikaciji od ene izmed tujih delujočih fakultet. Teologi so se za pridobitev potrdila obrnili na teološko fakulteto v Zagrebu, ki je 21. marca 1919 že izdala potrdilo za učiteljsko usposobljenost prvih treh profesorjev.550 Po pridobljenem priznanju so bili trije profesorji predlagani Vseučiliški komisiji in 31. avgusta 1919 z regentovim ukazom uradno postavljeni v službo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Ušeničnik je bil torej med prvimi tremi profesorji, ki so nastopili službo na Teološki fakulteti in ga lahko štejemo med prve sodelavce novonastale Univerze v Ljubljani. 1. oktobra 1919 je uradno vstopil v učni kolegij in zasedel stolico za krščansko filozofijo. Na Teološki fakulteti je Ušeničnik spet začel predavati filozofijo, ki se je ločila od osnovnega bogoslovja, in še naprej 547 Tatjana, Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Ljubljana 2008, str. 30 (dalje: Dekleva, Teološka fakulteta). 548 Dekleva, Teološka fakulteta, str. 30; Strle, Ob stoletnici, str. 186. 549 Maks Miklavčič in Marijan Smolik, Teološka fakulteta, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 568 (dalje: Miklavčič in Smolik, Teološka fakulteta). 550 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 60. 228 Janez Juhant, Nik Trontelj sociologijo, ki je imela status obveznega stranskega predmeta, kakor je določila teološka podkomisija.551 2.3 Profesor na Teološki fakulteti Aleš Ušeničnik je na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani predaval od njenega prvega študijskega leta 1919/20 do poletnega semestra 1937/38, ko se je uradno upokojil, nato pa v omejenem obsegu poučeval še po upokojitvi. Študijski predmeti, ki jih je na Teološki fakulteti predaval Ušeničnik, so bili uvrščeni v filozofsko-dogmatično skupino. Kot profesor je bil znotraj skupine odgovoren za področje krščanske filozofije.552 Skupina se je šele po Ušenični- kovi upokojitvi v študijskem letu 1940/41 razdelila v ločeni skupini za filozofijo in dogmatiko.553 Sociologija, ki jo je do leta 1933 predaval Ušeničnik, je sprva (do leta 1923) sodila v moralno, pravno in pastoralno skupino, nato pa je bila pridružena filozofsko-dogmatični skupini. Ušeničnik je bil tudi predstojnik fi- lozofskega seminarja na Teološki fakulteti.554 Seznami predavanj za predavanja na Univerzi Kraljevine SHS v Ljubljani (od leta 1929 imenovana Univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani) za obdobje 1920–1938 vsebujejo tudi predmete na urnikih Teološke fakultete.555 Na osnovi seznamov predavanj lahko ugotovimo, da je Aleš Ušeničnik v času svojega de- lovanja na Teološki fakulteti poleg glavnih filozofskih predmetov v različnih obdobjih poučeval tudi sociologijo, filozofsko oziroma racionalno psihologijo kot del posebne metafizike in vsako leto izvajal filozofski seminar. V teku štu- dijskih let so se spreminjala imena in vsebinski poudarki filozofskih predme- tov, Ušeničnik pa je prilagajal tudi njihovo obsežnost in izvedbo. Na seznamu predavanj se glede na posamezna leta izmenjujeta predmeta osnovna filozofija in posebna filozofija. V Osnovni filozofiji je po klasični sholastični razdelitvi obravnaval Logiko, Kritiko in Ontologijo kot temeljne in izhodiščne panoge fi- lozofije, kakor jih je poznala klasična filozofija.556 Predmet Posebna filozofija se je delil v Kozmologijo, Psihologijo in Teodicejo oziroma Filozofsko teologijo.557 Logika je uvodna panoga filozofije in že pri Aristotelu nakazuje pot človeko- vega mišljenja. Sholastiki so ji dodali v novem veku še Kritiko, ki se ukvarja z vprašanjem, ali in kako naše mišljenje »zadeva« resničnost. Novoveški filozofi, 551 Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Ljubljana 1929, str. 227–229; 478 (dalje: Polec, Ljubljansko višje šolstvo). 552 ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Stroke in nastavniki na Teološki fakulteti, l. 1926–27. 553 Drago Ocvirk in Bogdan Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), št. 1-2, str. 63. 554 Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 330. 555 Glej: ZAMU, Seznam predavanj na univerzi kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920–1929]; Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani [1929–1938] (dalje: ZAMU, Seznam predavanj). 556 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo redn. prof. dr. Al. Ušeničnika za l. 1929/30, 1. junija 1930. 557 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo rednega profesorja dr. Ušeničnika Al. za 1930/31, 28. junija 1931. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 229 posebno Kant, so namreč postavili pod vprašaj naše dojemanje resničnosti in (neo)sholastiki so odgovarjali s kritično presojo sposobnosti človeškega uma, da doseže resnico. Ontologija oziroma Splošna metafizika (beseda metafizika izvira od poimenovanja temeljnega Aristotelovega dela) obravnava temelje ozi- roma načela bivajočega (vsega, kar je) in nakazuje splošno-filozofska načela ra- zumevanja resničnosti. Posebna metafizika pa se ukvarja s posebnimi predmeti resničnosti: kozmologija s svetom (gr. kosmos = svet), psihologija s človekom (od gr. psyché = duša) in teodiceja (gr. Theos = Bog in lat. dicere = govoriti) z Bogom. Filozofsko je bil to klasičen okvir razčlenjevanja človeške, z umom do- segljive resničnosti. Pri predavanjih je Ušeničnik uporabljal svoje skripte. Za predmet Uvod v filozofijo je že leta 1921 pripravil učbenik Spoznavno-kritični del, tri leta pozneje pa izdal še Metafizični del. Obe deli skupaj sestavljata zaokroženo celoto Uvod v filozofijo. Verjetno je pri predavanjih uporabljal tudi skripto Ontologija iz leta 1924, ki jo je dodal zbirki Uvod v filozofijo, s čimer je presegel zgolj »uvodne« vsebine in že razvil izdelan nauk o temeljnih spoznavoslovnih in bivanjskih vprašanjih filozofije.558 Ušeničnik je vsako študijsko leto izvajal filozofski seminar. Seminarja kljub napovedi v seznamu predavanj ni izvajal le v letu svojega rektorata, ker so mu izvedbo preprečile mnoge delovne obveznosti. Pri seminarju je skozi leta obrav- naval različne filozofske teme pri sv. Tomažu Akvinskem, eno leto pa tudi nauk sv. Avguština o spoznavanju Boga. Študentje so morali pripraviti pisne vaje ali seminarske naloge, ki so jih zagovarjali na disputaciji. Aleš Ušeničnik je na Teološki fakulteti služboval do leta 1938, ko se je upo- kojil. Znano je, da je »Summo« sv. Tomaža Akvinskega honorarno predaval tudi po upokojitvi.559 To pomeni, da se je z učiteljskim delom ukvarjal še globoko v drugi polovici sedemdesetih let svojega življenja. Pri tem je bila očitna Ušenič- nikova ljubezen do profesorskega dela, hkrati pa je s svojim znanjem do skraj- nih moči služil Teološki fakulteti, ki je velikega strokovnjaka v svoje predaval- nice sprejemala z odprtimi rokami. Po prevratnih družbenih in duhovnih spre- membah, ki so na Slovenskem nastopile ob koncu druge svetovne vojne, se je Ušeničnik umaknil v zasebnost in prenehal intelektualno nastopati v javnosti.560 Tudi nova oblast je z nepotrditvijo Ušeničnika kot člana SAZU nakazala, da v novi politični resničnosti v javnosti zanj ni mesta. Prav tako mu seveda nova politika, kot ostalim krščanskim, posebej nekdaj vplivnim ljudem ni dopuščala nobenih javnih nastopov ali omemb. 558 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 31. 559 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 24; Miklavčič in Smolik, Teološka fakulteta, str. 570. 560 Mateja Tominšek, Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), katoliški filozof, teolog, pisatelj, urednik in kulturni delavec, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Celje; Ljubljana 2004, str. 17. 230 Janez Juhant, Nik Trontelj Ušeničnik je vsa učiteljska leta na bogoslovnem učilišču in na Teološki fakulteti veljal za velikega misleca in uglednega profesorja. Vodstvo Univerze v Ljubljani mu je v novejšem času priznalo status pomembnega filozofa in teo- loga, ki se je v zgodovini Univerze vpisal med rektorje-znanstvenike, ki so bili poleg vodstvenega dela uveljavljeni tudi kot znanstveniki.561 Pregled zaposle- nih predavateljev in predmetov na Teološki fakulteti po prvem desetletju nje- nega delovanja vsebuje tudi krajši akademski opis profesorjev. Zapis o Alešu Ušeničniku pravi: »Odlikuje se po jasnosti in preciznosti filozofskih načel«.562 Ušeničnik se je s strokovnostjo in uspešnim vodstvenim ter organizatorskim delovanjem vpisal v zgodovino slovenskega visokega šolstva kot eden izmed pobudnikov in prvakov slovenske Univerze v Ljubljani. Uvršča se med ustano- vitelje Univerze in prve profesorje univerzitetne članice Teološke fakultete. 2.4 Vodstvene službe na Teološki fakulteti in Univerzi v Ljubljani Ušeničnikovo veljavo na Univerzi v Ljubljani dokazujejo njegove vodstve- ne službe, ki jih je opravljal na Teološki fakulteti in na Univerzi. Na fakulteti je bil trikrat izvoljen za dekana, enkrat pa tudi za rektorja celotne Univerze. Lahko se vprašamo, zakaj je v skoraj dvajsetih letih univerzitetnega službovanja po- leg predanega učiteljskega dela prevzel toliko vodstvenih nalog v univerzitetni upravi in celo na čelu Univerze. Ušeničnik se je najprej izkazal kot profesor in vrhunsko izobražen intelektualec, ki je bil poznan po svojem kulturnem, du- hovnem in družbeno-političnem vplivu ter delovanju. V ožjem smislu je bilo za izvolitev v rektorsko službo odločilnega pomena njegovo članstvo v Vseu- čiliški komisiji in zasluge pri vzpostavljanju ljubljanskega univerzitetnega šol- stva. Prav tako je na to vplivala njegova predavateljska dejavnost in vodstvene službe v bogoslovnem semenišču ter njegov prispevek pri ustanovitvi Univerze in Teološke fakultete kot njenega sestavnega dela. V življenju mlade slovenske univerze je vseskozi sodeloval. Poglejmo si vodstvene in upravne službe, ki jih je Aleš Ušeničnik opravljal v okviru fakultete in univerze. V študijskem letu 1920/21 je bil prvič dekan Teološke fakultete. Ohranjen je dopis dekanata, ki škofijskemu ordinariatu sporoča izvolitev novega dekana. Dokument z dne 13. julija 1920, ki ga je podpisal prvi dekan dr. Franc Ušeničnik, pravi: »Podpisani dekanat s tem poroča, da je teološka fakulteta pri seji dne 25. junija t.l. izvolila profesorja dr. Aleša Ušeničnika za dekana za študijsko leto 1920/21«.563 Dekansko službo je opravljal eno leto. V tem letu so študijske pred- mete na fakulteti razdelili v pet skupin. Poleg že omenjene filozofsko-dogmatične 561 Mencinger, Rektor, str. 9. 562 ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Dr. Ušeničnik Aleš. 563 NŠAL, Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1920, Poročilo o izvolitvi novega dekana za študijsko leto 1920/21, 13. julija 1920. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 231 skupine so bile osnovane še biblična skupina, moralno-pravno-pastoralna sku- pina, skupina za cerkveno zgodovino in skupina za cerkveno umetnost. Začela je izhajati znanstvena revija Bogoslovni vestnik.564 Po tedanji navadi je po letu dekanovanja naslednje leto (1921/22) opravljal delo prodekana.565 Drugič je de- kanoval v študijskem letu 1926/27 (prodekan 1927/28). Še tretjič je bil izvoljen za dekana za študijsko leto 1932/33 (prodekan 1933/34).566 Vrhunec Ušeničnikovega univerzitetnega upravnega dela je bila njegova izvolitev za četrtega rektorja celotne Univerze v Ljubljani, ki jo je vodil eno leto. Univerzitetni svet ga je junija 1922 izvolil za rektorja ljubljanske Univerze v letu 1922/23. Ušeničnik je bil izbran po dveh krogih glasovanja. V drugem krogu je dobil več glasov kot profesor matematike dr. Josip Plemelj. Ušeničnik skladno s svojo skromno osebnostno držo ni silil v ospredje in so ga univerzitetni pro- fesorski kolegi morali prepričevati, da je sprejel odgovorno službo.567 Vsekakor razmere v življenju univerze tedaj niso bile lahke. Rektor se je moral spopasti z beograjskimi centralističnimi pritiski in podobnim centralistično usmerjenim delom slovenske politike, ki ni bila naklonjena samostojni slovenski Univerzi. Slabo finančno stanje je v študijskem letu 1922/23 komaj zadostovalo za izpla- čilo honorarjev in najnujnejše dolgove.568 Da je študijsko leto »poteklo razme- roma mirno«569, je bil gotovo zaslužen tudi rektor Ušeničnik, ki se je izkazal s preudarnim vodenjem Univerze. Čeprav je bil osebnostno skromen in usmer- jen k spekulativnemu premišljevanju, se je izkazal tudi v praktičnem delu.570 V naslednjem študijskem letu 1923/24 je bil prorektor. Poleg vodstvenih služb je bil Ušeničnik pogosto član različnih univerzite- tnih upravnih organov. Kot redni profesor je bil v strukturi akademskih oblasti vedno član univerzitetnega sveta, ki so ga sestavljali rektor (predsednik), pro- rektor (podpredsednik), poslovodja in vsi redni profesorji.571 V treh dekanskih mandatih je bil kot dekan avtomatično tudi član univerzitetne uprave, ki so jo sestavljali rektor in dekani posameznih fakultet. V letu rektorata je bil po svoji funkciji predsednik univerzitetnega sveta. Po izteku rektorskega mandata je bil eno leto prorektor in s tem podpredsednik univerzitetnega sveta.572 V zapore- dnih letih 1932/33 in 1933/34 je bil kot dekan in prodekan član univerzitetnega 564 Marijan Smolik, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: BV 29 (1969), št. 3-4, str. 172. 565 ZAMU, Seznam predavanj na univerzi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1921/22 [akademične oblasti] (dalje: ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto). 566 Glej: ZAMU, Seznam predavanj [za navedena študijska leta]. 567 Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik, str. 11; Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 70 (dalje: Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze). 568 Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 249; Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 61. 569 Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze, str. 70. 570 Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik, str. 11. 571 Glej: ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1920/21 [akademične oblasti]. 572 Glej: ZAMU, Seznam predavanj; Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 461–465. 232 Janez Juhant, Nik Trontelj senata, ki je bil najmlajši univerzitetni upravni organ in v predhodnih letih še ni deloval.573 Univerzitetni svet ga je 30. julija 1936 izbral za namestnika člana pri nižjem disciplinskem sodišču.574 2.5 Ušeničnik in ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti Ušeničnik je bil eden najvplivnejših ustanoviteljev naše največje znanstve- ne in umetnostne ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rektor Univerze dr. Rado Kušej je Ušeničnika 8. decembra 1937 imenoval za enega od sedmih članov Znanstvenega društva za ustanovitev Akademije, člani pa so ga na seji 11. decembra 1937 izvolili za predsednika.575 Skupaj s Franom Ramovšem je z veliko zavzetostjo vodil pogajanja s pristojnimi v Vladi.576 Ustanovitvi sta nasprotovali Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu in Srb- ska akademija znanosti in umetnosti v Beogradu. Po zavzetem delovanju odbo- ra in ob podpori dr. Antona Korošca je bila Akademija znanosti in umetnosti 11. 8. 1938 z vladnim odlokom ustanovljena in 31. 8. istega leta je bil objavljen dekret o njeni ustanovitvi v uradnem listu Službene novine Kraljevine Jugoslavi- je. Ušeničnik je postal prvi (starostni) predsednik Akademije znanosti in ume- tnosti (AZU). Nova oblast, ki je 21. junija 1948 imenovala nove oziroma potrjevala že imenovane člane AZU, ni potrdila njegovega članstva v akademiji. Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. France Kidrič je 25. ju- nija 1948 Ušeničnika obvestil, da Prezidij ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije na predlog Prezidija AZU ni potrdil njegovega članstva v akademiji. Uglednemu profesorju, ki je neposredno sodeloval pri ustanovitvi iste akade- mije, se je SAZU le zahvalila za preteklo sodelovanje.577 Ušeničnik je namreč s SAZU od glavnega tajnika dr. Frana Ramovša 3. julija istega leta prejel čestitko ob 80. rojstnem dnevu, v kateri so mu z izbranimi besedami priznali pomemb- no vlogo v začetkih akademije. Med drugim je zapisano: »Delo je bilo vsebina Vašega življenja, delo, posvečeno dobri misli in poštenemu človeku«.578 Čeprav je Osvobodilna fronta (OF) ob koncu vojne izdala potrdilo, da Ušeničnik med okupacijo ni sodeloval z okupatorjem ali kvizlinškimi organizacijami,579 v po- vojnem javnem življenju ni bil deležen nikakršnih časti. To prezrtost dr. Ušenič- nika s strani nove elite lahko pripišemo njegovemu slovesu najpomembnejšega 573 Glej: ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1932/33; 1933/34 [akademične oblasti]. 574 ZAMU IV – 69, Izpisek. 575 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Društvo AZU v Ljubljani (ustanovitev) 1937–1938, Ustanovni zbor AZU v Ljubl- jani, 11. decembra 1937. 576 Prav tam, Imenovanje Ušeničnika za člana društva AZU, 8. decembra 1937. 577 Prav tam, Sporočilo predsednika AZU dr. Ušeničniku o prenehanju članstva v akademiji, 25. junija 1948. 578 Glej: Prav tam, Voščilo SAZU ob 80. rojstnem dnevu dr. Aleša Ušeničnika, 3. julija 1948. 579 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Potrdilo OF o Ušeničnikovem nesodelovanju z okupatorjem, 17. decembra 1945. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 233 katoliškega misleca in vodilne osebnosti katoliškega gibanja v času med obema vojnama, ki je v svojih spisih odklanjal komunizem in bil nezaupljiv do OF.580 Svet, za katerega se je zavzemal, zanj živel ter ga širil v slovenskem družbenem prostoru, so novi oblastniki z vsemi silami nasilno podirali in vzpostavljali svet, ki ga je Ušeničnik po svoji vesti moral odklanjati. Takšno stališče potrjujejo njegova dela: prevod in komentar okrožnice Divini redemptoris, njegovi soci- alni spisi pred vojno, prevedeni tudi v tuje jezike, in medvojni spisi pod psev- donimom Primož Ločnik, v katerih pojasnjuje temeljne zmote komunizma ter predstavi svoj odnos do komunizma. 3 POMEN 3.1 Znanstvenik in oblikovalec katoliškega gibanja v prelomnih časih Humanistika je zaradi svoje vpetosti v svetovnonazorske in družbenopoli- tične tokove v polpreteklem totalitarnem sistemu postala predmet manipulacij in pritiskov. V posebni meri je to veljalo za filozofijo in teologijo, ki sta bili do tedaj na Slovenskem povezani z vero in Cerkvijo. Veri je sistem napovedal na- čelni spopad.581 Ušeničnik se je kot pronicljiv in globinsko čuteč krščanski mi- slec ter presojevalec družbenih tokov dobro zavedal, da je treba trezno, odločno in dosledno slediti zahtevnim družbenim razmeram ter se nanje odzivati. Ra- zumljivo je torej, da njegovo filozofsko in teološko pisanje ni moglo obiti krute- ga idejnega, političnega in bratomornega spopada, ki je zadel Slovence. Številne znanstvene in poljudnoznanstvene razprave ter članki pred revolucijo in med njo v zahtevnem vojnem času izražajo njegovo žalost in skrb, da nasilnost po- dira ustaljeni človekov svet, grajen na krščanskih vrednotah. Sicer je bilo tako presojanje stalnica njegove občutljive in umetniško poglobljene osebnosti in humanističnega krščanskega poslanstva. Zato ga lahko štejemo za vodilnega slovenskega filozofa v odličnem smislu tega pojma, saj je v vseh smereh in po- gledih sholastično natančno presojal ljudi ter njihovo resničnost in družbene razmere, v katerih so živeli.582 V svojih znanstvenih, strokovnih in drugih spisih je Ušeničnik raziskoval bistvena vprašanja sveta in življenja, kot jih je povzel v svoji Knjigi o življenju.583 Resničnost je razumel kot uresničenje Božjega kralje- stva na Zemlji in si je prizadeval za uveljavitev celovitosti krščanskega sveta, kar so zagovarjali tudi njegovi vplivni sodobniki, škofje Missia, Jeglič, Mahnič ter 580 Debeljak, Na poti, str. 43. 581 Janez Juhant, Idejni spopad II. Katoličani in revolucija, Teološka fakulteta, Ljubljana 2010. 582 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 13. 583 Aleš Ušeničnik, Knjiga o življenju, Leonova družba, Ljubljana, 1916. 234 Janez Juhant, Nik Trontelj duhovnika Krek in Korošec kakor tudi večina vodilnih mož najširšega katoli- škega gibanja. Ušeničnik je skrbno presojal razvoj sveta okrog sebe. Pravi, da je sicer »pi- sal iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj doumela resničnost in lepoto svo- jega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom.«584 A. Trstenjak ga označuje za »edinstvenega slovenskega apologeta velikega formata; ni svetovnonazorne- ga vprašanja, ki ga Ušeničnik ne bi obravnaval, zlasti pa ni bilo v zadnjih štiride- setih letih na Slovenskem nobenega kulturnega pojava, do katerega naš filozof ne bi bil zavzel stališča v duhu katoliških načel.«585 Po Franetu Jermanu je Ušeničnik »sinonim za prevlado sodobnega tomiz- ma na slovenskih tleh« in »z Ušeničnikom je filozofija na Slovenskem prerasla okvire čitalništva, preproščino in golo popularizatorstvo ter se dvignila na vi- sokošolsko raven.«586 Dekan Teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar ga je v na- govoru ob smrti (Ušeničnik je umrl 30. marca 1952) označil kot enega »najbolj zaslužnih profesorjev« in poudaril »celotni pomen Ušeničnikovega življenja in dela za slovensko katoliško kulturo«.587 Bil je kulturni delavec v najširšem smi- slu, čigar delo je prevevala »skrb za prvenstvo božjega« in »za preobrazbo vse- ga našega življenja iz vrelcev vere in krščanske kulture«. Po mnenju povojnega profesorja za dogmatiko (nauk cerkve) Antona Strleta to ne pomeni integra- lizma, torej ne »nekega religioznega totalitarizma«,588 pač pa je Ušeničnik, tako Strle, že pred Drugim vatikanskim cerkveni zborom upošteval samostojnost zemeljskih stvarnosti, se pravi, spoštoval je področja, ki se urejujejo po svo- jih načelih: npr. umetnost po estetskih, gospodarstvo po ekonomskih itd. Jasno pa je zagovarjal, da je treba povsod spoštovati moralna načela. To je pomenilo tudi, da ni sprejemal svetovnonazorskih smeri, ki bi ta osnovna moralna načela teptala. To velja v posebni meri za komunizem, ki je nasilno posegal v svobodo osebe, njenega imetja in sploh sprevračal dosedanje temelje družbe. Ušeničnik se je o tem večkrat izrazil, tudi med vojno in revolucijo, posebno pa ob izdaji okrožnice Pija XI. Divini Redemptoris.589 584 Aleš Ušeničnik, Izbrani spisi I, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1939, str. 5. 585 Anton Trstenjak, Aleš Ušeničnik, Izbrani spisi IV-VI, Ljubljana 1940, v: Čas 35 (1941), str. 139. 586 Frane Jerman, Slovenska modroslovska pamet, Prešernova družba, Ljubljana, 1987, str. 106–7. 587 Stanko Cajnkar, V spomin doktorju Alešu Ušeničniku, v: BV 28 (1968), str. 165. 588 Anton Strle, Spremna beseda, v: Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 8. Strle navaja: Dr. Stanko Cajnkar, V spomin doktorju Alešu Ušeničniku, priobčeno pozneje, v: BV 28 (1968), str. 155–167. 589 Aleš Ušeničnik, Iz okrožnice Pija XI. O komunizmu, v: Čas 31 (1936/37), str. 357–365. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 235 Njegova Knjiga načel590 izpostavlja, da so to vodila našega spoznavanja in delovanja ter morajo biti vsepovsod temelj človekovega življenja. Človek brez načel ni človek. Načela pa morajo nujno voditi k Bogu. Tudi na ekonomskem področju je nasproti Gosarju,591 ki je zagovarjal obresti, Ušeničnik skladno s svojimi krščanskimi moralnimi načeli poudarjal, da so obresti v nasprotju s kr- ščanskim naukom, kot so to razumeli že sholastiki. Ušeničnikova splošna kul- turna drža je odsev njegove celostne integralne katoliške drže, saj je po mnenju Jožka Pirca »s tako usmerjenim Časom«592 in z drugimi spisi hotel pripomoči »h kulturnemu primatu katoličanov na Slovenskem in k primatu katoliške kulture sploh«.593 To usmerjenost potrjuje tudi Ušeničnikovo nasprotovanje ločitvi Cer- kve od države, ki jo je zagovarjal njegov stanovski tovariš, poslanec in politik Janez Evangelist Krek.594 Podobno velja za dileme, ki so se pojavile v polemiki med Ušeničnikom in Mihajlom Rostoharjem v Katoliškem obzorniku in Napre- dni misli.595 Novi vek se odlikuje po filozofskem obratu k subjektu.596 Posledica tega obrata je poveličevanje človekove samostojnosti in veličine ter obenem spozna- nje njegove bede, kot je zapisal Pascal.597 Temu sledi krepitev partikularizmov: poudarja se samostojnost posameznikov in stanovskih skupnosti, kar izzove boj starih stanov za ohranitev družbenega položaja in novih (meščanstva in delavstva) za njihovo uveljavitev v razslojeni družbi. Krepi se nacionalna samo- zavest posameznih narodov. Ušeničnik se je za razliko od mnogih takratnih slo- venskih družbenih in kulturnih krogov zavedal »tako imenovane ‹moderne›«, a je bil prepričan, da je treba kulturno in sploh vse narodnostno delovanje po- staviti na metafizične temelje. Svoje znanstvene razprave in širša razmišljanja je sicer postavljal na antropološke osnove. Iz njih pa je po Ušeničniku izhajala nujnost in smiselnost krščanskega pojmovanja sveta in človeka. Potrditev teh izhodišč in temeljev je Ušeničnik črpal iz presoj filozofske in teološke zgodovi- 590 Aleš Ušeničnik, Knjiga načel I, II, III, Misijonska tiskarna (Naša pot 5, 9, 15), Domžale–Groblje 1934/36, 1935, 1937. 591 Andrej Gosar, Glas vpijočega v puščavi: dvajset let ideoloških trenj in težav v slovenskem krščanskem socialnem gibanju, v: Revija 2000 (1987). 592 Revija Leonove družbe, ki jo je urejal A. Ušeničnik. Leonova družba, imenovana po papežu Leonu XIII., je nastala v Avstriji leta 1892, na Slovenskem pa formalno šele 19. 11. 1896. Imela je svojo revijo Katoliški obzornik, ki jo je urejal A. Ušeničnik, sicer tajnik Leonove družbe. Tej reviji je sledil leta 1907 Čas. Sicer pa je delovanje Leonove družbe pripravljal Anton Mahnič z Rimskim katolikom in drugo svojo dejavnostjo, ko je širil ideje Leona XIII. na Slovenskem. Po njegovem odhodu je to delovanje prevzel A. Ušeničnik. 593 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 144. 594 Aleš Ušeničnik, Ločitev Cerkve in države, v: Čas 2 (1908), str. 180–192 (Odgovor na izvajanja J. E. Kreka o svobodi znanosti in prepričanja, govor v parlamentu na Dunaju, 4. dec. 1907). 595 Prim. Aleš Ušeničnik, Bog in narod, Katoliški obzornik 5 (1901), str. 271; Narodni radikalizem 9 (1905), str. 57–64; Narodni radika- lizem 10 (1906), str. 217–219, in Rostoharjev narodni radikalizem in vera, v: Čas 6 (1912), str. 61–63; Mihajlo Rostohar, Ušeničnik pa narodnost, v: Napredna misel, Praga 1912, str. 73–78. 596 Rene Descartes, Meditacije, Slovenska Matica Ljubljana 1973, str. 42sl. 597 Blaise Pascal, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1986, str. 35–36 (št. 1). 236 Janez Juhant, Nik Trontelj ne ter jih umeščal v razvoj idejnega, političnega in kulturnega. Odločilno vpra- šanje je bilo, ali vse temelji v Bogu ali ne. Nazori, ki so zanikali Boga, zanj niso bili le idejno pomanjkljivi, pač pa antropološko sporni. V njih bistvu po Ušenič- niku korenini razlog za medsebojno obračunavanje in spore med posamezniki ter skupinami oziroma narodi: liberalizem je sprožal kulturni boj, izključevanje vere in Cerkve iz družbe. Komunizem pa je predstavljal nasilno in popolno izključitev drugačnih ter prevrat družbe, kar se je z revolucijo dejansko zgodilo tudi v Sloveniji. Ušeničnik in ostali katoličani so torej osebno doživeli žalostno oziroma tragično potrditev teh zgodovinsko in idejno preverjenih nazorov v prevratu, ki je zajel tudi Slovenijo. 3.2 Slovenska (filozofska) govorica Ušeničnika odlikuje izreden čut za slovenski jezik oziroma ljubezen do materinščine. Kot pesnik je mojstrsko obvladal slovenščino in skrbno oblikoval pesmi ter tudi v drugih znanstvenih in poljudnih spisih posvečal skrb sloven- skemu jeziku. Že smo omenili, kako so učenci njegova predavanja v bogoslovju in na Teološki fakulteti označili kot skrbno izdelana in oblikovana. Ker je na tem področju oral ledino, ga utemeljeno označujemo za odločilnega obliko- valca slovenskega filozofskega in teološkega jezika, saj se je proces oblikovanja strokovnega jezika na tem in tudi na drugih področjih utrjeval s poučevanjem in pisanjem knjig ravno v času njegovega življenja. Poleg njega so imeli v tem procesu pomembno vlogo njegovi sodelavci. Omenimo vsaj dva pomembna Ušeničnikova sodobnika, sholastika Frančiška Lampeta (1859–1900) in laiškega filozofa Janka Pajka (1837–1899). Oba poleg Ušeničnika veljata za pionirja slo- venskega filozofskega izrazja. Čeprav so sholastični misleci v bogoslovju preda- vali latinsko, so svoja filozofska dela pisali v domačem jeziku in tako oblikovali slovensko modroslovno izrazje. Celotno obdobje svoje učiteljske in vzgojitelj- ske dejavnosti ter tudi v povojnem času je bil Ušeničnik vodilni presojevalec filozofskih tokov v svetu in pri nas ter tako oblikovalec slovenskega filozofskega izrazja. Celo po vojni so ga pri Inštitutu Frana Ramovša SAZU za slovenski jezik redno vključevali kot presojevalca filozofskih pojmov. V zvezi s tem je dobro dodati, da imajo pomembno vlogo pri oblikovanju strokovne slovenščine tudi profesorji novonastale državne slovenske gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu od leta 1905 dalje. 3.3 Odlikovanja in priznanja Pomen Ušeničnikovega dela in njegove osebnosti presega akademsko ozi- roma univerzitetno področje in lahko trdimo, da ima nesporno pomemben delež pri oblikovanju katoliškega življenja in krščanske kulture med Slovenci. Vplival je na skoraj vsa odločilna področja cerkvenega in družbenega življenja. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 237 Vse te njegove sposobnosti, zasluge in dela sta prepoznali državna in cerkvena oblast, ki sta mu podelili več odgovornih služb in častnih nazivov. Čeprav je bil Ušeničnik, kot je zapisal prof. Ramovš, tajnik AZU, v svoji čestitki ob Ušenič- nikovi osemdesetletnici, skromen in nadvse delaven človek, so prejeta prizna- nja izvirala iz spoznanj o ogromnem prispevku ter javnega priznanja njegovega vsestranskega delovanja za Cerkev in slovenski narod. Njegovo delovanje se je odvijalo v času, ko so duhovniki predstavljali pretežni del narodnega izobražen- stva in so se laiki šele uveljavljali na tem področju. Kot je potrdil tudi posvet ob 50-letnici smrti, ki sta ga soorganizirala SAZU in TEOF UL,598 torej ustanovi, ki jima je Ušeničnik posvetil večino svojih življenjskih energij, je njegova izključi- tev iz javnega in tudi znanstveno-pedagoškega področja po vojni pomenila kri- vico do njega – in tudi do ljudi, ki so spoštovali, cenili in sodelovali pri graditvi sveta, v katerega je veroval in si zanj prizadeval. Ušeničnik je bil član več domačih in mednarodnih kulturnih ter akadem- skih društev, ki so krepila vlogo znanosti v družbi in združevala znanstvenike z različnih področij. 5. julija 1928 je bil izbran za člana dopisnika Jugoslovan- ske akademije znanosti in umetnosti v filozofsko-pravni skupini.599 Leta 1928 je postal častni član Leonove družbe, v kateri je deloval že od njenega začetka (1896).600 Leta 1937 je tik pred upokojitvijo postal član papeške rimske akade- mije sv. Tomaža Akvinskega. To priznanje temelji na izvirnem znanstvenem članku Reflexio completa, ki nudi najbolj gotovi temelj spoznanja.601 Po Uše- ničniku gre pri »reflexio completa« za popolno povratnost duha, kar pomeni, da se človeški duh pri vsakem spoznanju zaveda tudi gotovosti svojega spo- znanja. Gotovost spoznavajočega osebka je temelj človekove gotovosti pri spo- znavanju in dojemanju resničnosti. Seveda pa je članek zgolj konkretna osnova za članstvo, ki izpričuje mednarodno uveljavljenost in pomen njegovega dela na področju filozofije. Ob upokojitvi leta 1938 je Ušeničnik postal tudi častni član Filozofskega društva v Ljubljani. Še v pozni starosti je kot svetovalec za filozofsko terminologijo sodeloval tudi pri pripravi slovarja slovenskega knjižnega jezika.602 Ušeničnik je bil že med prvo svetovno vojno eden najožjih svetovalcev ljubljanskega škofa Jegliča,603 kar pričuje o njegovi veljavi, ki si jo je pridobil s 598 Matija Ogrin/Janez Juhant (ur.), Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952, Celje/Ljubljana 2004, str. 320. 599 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Izbor Ušeničnika za člana dopisnika JAZU, 5. julija 1928 [prepis]. 600 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Društvo Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (ustanovitev) 1937– 1938, Kratek življenjepis (Ušeničnik Aleš) (dalje: NŠAL, Kratek življenjepis); Debeljak, Na poti, str. 42. 601 Aleš Ušeničnik, O zadnji gotovosti naše izvestnosti. V: Izbrani spisi III, Jugoslovanska knjigarna Ljubljana 1940, str. 139–146 (v latinščini: Dr. Alexius Ušeničnik, De reflexione completa in qua intima videtur esse ratio certitutidnis, v: Acta secundi congressus Thomistici internationalis invitande Academiae Romanae S. Thomae Aqinatis, Romae a die 23 ad 28 Novembris 1936 celebrati; Taurini-Romae zv. III, 1936, 91–96). 602 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 23; Debeljak, Na poti, str. 43. 603 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 23. 238 Janez Juhant, Nik Trontelj profesorskim, pisateljskim in uredniškim delom. Škof Jeglič je 5. oktobra 1914 izdal odlok, s katerim je v soglasju z ljubljanskim stolnim kapitljem Ušeničnika prvič imenoval za prosinodalnega eksaminatorja604 za dobo petih let.605 5. marca 1920 je Jeglič Ušeničnika, tedaj že profesorja na Teološki fakulteti ljubljanskega vseučilišča, znova imenoval za prosinodalnega eksaminatorja do naslednje ško- fijske sinode.606 Leta 1924 je bil na ljubljanski škofijski sinodi izvoljen za sinodal- nega eksaminatorja.607 Škofijski ordinariat je univerzitetnega rektorja Ušenični- ka 22. julija 1922 obvestil o veliki časti. Papež Pij XI. ga je namreč imenoval za svojega tajnega komornika (Cameriere Segreto Soprannumerario).608 V kroniki mestne občine Ljubljana mestni arhivar zapiše, da je bil Ušeničnik kanonik lju- bljanske stolnice.609 Ob upokojitvi je bil leta 1938 s strani Cerkve odlikovan s prelaturo apostolskega protonotarja.610 Generalni vikar Anton Vovk je Ušeničnika 8. marca 1946 imenoval za pro- sinodalnega sodnika zaradi izpraznjenih mest sinodalnih sodnikov pri škofij- skem sodišču v Ljubljani. V dekretu je na Ušeničnika zaradi njegove starosti naslovljena prošnja, da bi službo v danih razmerah sprejel.611 Štiri mesece po- zneje, 9. julija 1946, je bil s strani ordinariata (podpisan generalni vikar Vovk) imenovan še za člana škofijskega gospodarskega sveta.612 Aleš Ušeničnik je za svoje zasluge na področju znanosti leta 1930 prejel kraljevo državno odlikovanje, red Svetega Save III. razreda.613 Leta 1938 je bil odlikovan z isto nagrado II. razreda.614 Red Sv. Save se je podeljeval zaslužnim posameznikom in društvenim organizacijam. S podelitvijo obeh odlikovanj je Ušeničniku tudi takratna država izkazala priznanje za njegovo delo. 604 Škofijski (pro)sinodalni eksaminatorji so bili izpraševalci mlajših duhovnikov – kandidatov na izpitih za župnike, spovednike. Sinodalni eksaminatorji so bili po odlokih Tridentinskega koncila izvoljeni na škofijski sinodi, prosinodalni pa zunaj sinode z odlokom krajevnega škofa in stolnega kapitlja. Glej: Matjaž Ambrožič, Spomini in semeniška kronika 1941-1944 Ignacija Nadraha, Ljubljana 2010, str. 35; Andrew Meehan, Synodal Examiners, v: Catholic Encyclopedia (ur. Charles George Herbermann), New York 1909. http://www.newadvent.org/cathen/07759a.htm (pridobljeno: 8. november 2018). 605 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. oktob- ra 1914. 606 Prav tam, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. marca 1920. 607 Sinodalni eksaminatorji in župniki–svetovalci, v: Ljubljanski škofijski list (1924), št. 7, str. 92. 608 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti (rimski), Imenovanje za tajnega komornika, 22. julija 1922. 609 Lojze Slanovec, Ljubljanska kronika (September 1918), v: Kronika slovenskih mest 1 (1934), št. 1, str. 64. 610 NŠAL, Kratek življenjepis. 611 Prav tam, mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega sodnika, 8. marca 1946. 612 Prav tam, Imenovanje za člana gospodarskega sveta, 9. julija 1946. 613 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Obvestilo rektorata o Ušeničnikovem prejemu reda Sv. Save III. razreda, 3. julija 1930. 614 NŠAL, Kratek življenjepis. V Ušeničnikovem uslužbenskem listu (ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš) sicer navaja drugo letnico prejema reda Sv. Save II. razreda, tj. 1929 (15. avgust). Vendar se zdi bolj smiseln njegov zapis v življenjepisu, ki najprej navaja nagrado III. razreda (1930) in nato II. razreda (1938), saj je bila nagrada II. razreda višje veljave in zato podeljena pozneje. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 239 4 SMISEL ŽIVLJENJA Kot omenjeno, Ušeničnikov pogled na svet, ki je bil vir njegovega osebne, profesorske in celotne družbene dejavnosti, najbolje povzema njegova Knjiga o življenju. Odseva namreč Ušeničnikovo poglobljeno in blago, odločno in ume- tniško-filozofsko odprto osebnost. Zaznamovala jo je resnost in zahtevnost ži- vljenja v mladosti brez očeta. Kot pri številnih drugih mislecih je tudi pri njem opazen odločen človeški, splošno kulturni ter življenjsko trezni materin vpliv, ki ga je za vse življenje zaznamoval z verskim optimizmom in duhovno pre- danostjo Bogu. To mu je omogočalo urejevati dvome življenja in jih usmerjati v blagovest in smisel življenja. Takšni so naslovi treh delov njegove vsebinsko poglobljene presoje življenja. Sredi grozot prve svetovne vojne niza temelje za reševanje osebnih in družbenih viharjev življenja. Knjiga temelji na izčrpnih, osebno dozorelih in preverjenih izkušnjah krščanstva ter drugih miselnih to- kov. Odlikuje jo temeljito poznavanje zahodnih in drugih filozofskih oziroma verskih in kulturnih izročil. Prvi del z naslovom Dvom življenja se dotakne že močno razširjenega občutka krize smiselnosti življenja, ki ga je še zaostrilo tedanje vojno stanje. Od antičnih, indijskih do sodobnih mislecev, ki se sprašujejo po smiselnosti ži- vljenja in trpljenja, prehaja k sodobnim »ponesrečenim poskusom«615 osmisliti življenje zgolj z uživanjem, športom ali umetnostjo. Opozarja na enostranskosti evolucije in kulturnega napredka, ki pogosto vodijo v agnosticizem ali obup. Besedni in likovni umetniki predstavljajo to protislovnost sodobnega življenja. Toda prek umetnikov in filozofov se obenem nakazuje pot k Bogu, kot so jo odkrili že stari misleci: »K Bogu, pravi Ciceron, nas vodi narava sama.«616 Na podlagi osebne izkušnje Ušeničnik nakazuje, kako si razgledan človek ne more zapirati pota do večnih temeljev, ki jih zastopa in oznanja krščanstvo. Človeško naravno hrepenenje nas odpira Bogu, kot potrjuje zgodovina odrešenja v judovstvu in krščanstvu. Človek je ustvarjen za srečo in »blaženstvo«, kar je osnovno sporočilo krščanske vere. Z njo je mogoče uspešno premagovati dvo- me življenja, kljubovati življenjskim viharjem ter kovati srečo življenja v veselju, ki ga izraža hvalnica Bogu svetega Frančiška. Z njo Ušeničnik zaključi svoja razmišljanja o smislu življenja. V trpljenju, potrpljenju in preizkušnjah je Ušeničniku preskušena in glo- boko verna mati v zibko položila temeljno sporočilo krščanske vere. Sam je vero pri vzgoji in izobraževanju dograjeval in poglabljal v dosledni in urejeni duhov- ni ter študijski zavzetosti. Utrjevala mu je prepričanje, da je osebno in druž- beno življenje smiselno, bogato in osrečujoče, če se ljudje v procesih življenja 615 Ušeničnik, Knjiga o življenju, str. 36 sl. 616 Ušeničnik, Knjiga o življenju, str. 59. 240 Janez Juhant, Nik Trontelj povežemo in vključimo vanje tudi Boga kot izvor in cilj našega življenja. To sporočilo je v svojem vsestranskem delovanju posredoval tudi drugim. V njem se nahaja ključ za razumevanje Ušeničnikovega univerzitetnega, znanstvenega in najširšega kulturnega poslanstva med Slovenci. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani (ATF) ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Dr. Ušeničnik Aleš. ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Stroke in nastavniki na Teološki fakulteti, l. 1926–27. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo o literarnem delu dr. Aleksija Ušeničnika [pre- pis], 4. 12. 1928. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo redn. prof. dr. Al. Ušeničnika za l. 1929/30, 1. junija 1930. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Obvestilo rektorata o Ušeničnikovem prejemu reda Sv. Save III. razreda, 3. julija 1930. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo rednega profesorja dr. Ušeničnika Al. za 1930/31, 28. junija 1931. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. oktobra 1914. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. marca 1920. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti (rimski), Imenovanje za tajnega komornika, 22. julija 1922. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Društvo Akademije znanosti in ume- tnosti v Ljubljani (ustanovitev) 1937–1938, Kratek življenjepis (Ušeničnik Aleš). NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega sodnika, 8. marca 1946. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za člana gospodarskega sveta, 9. julija 1946. NŠAL, Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1920, Poročilo o izvolitvi novega dekana za študijsko leto 1920/21, 13. julija 1920. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz filozofije, 1891. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz bogoslovja, 1895. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto kaplana v Stari Loki, 1895. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto stolnega vikarja v Ljubljani, 1896. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto suplenta na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani, 1897. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto rednega profesorja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani, 1900. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 241 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Izpisek iz uslužbenskega lista Aleša Uše- ničnika, 8. marca 1938. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1920/21 [akademične oblasti]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1921/22 [akademične oblasti]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920–1929]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani [1929–1938]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani 1932/33 [akademične oblasti]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani 1933/34 [akademične oblasti]. Spletni viri Meehan, Andrew, Synodal Examiners, v: Catholic Encyclopedia (ur. Charles George Her- bermann), zv. 5, New York 1909. http://www.newadvent.org/cathen/07759a.htm (pri- dobljeno: 8. november 2018). Časopisni viri Sinodalni eksaminatorji in župniki–svetovalci, v: Ljubljanski škofijski list (1924), št. 7, str. 92. Slanovec, Lojze, Ljubljanska kronika (september 1918), v: Kronika slovenskih mest 1 (1934), št. 1, str. 61–76. Literatura Ambrožič, Matjaž, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, Viri (št. 30), Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2010. Cajnkar, Stanko, V spomin doktorju Alešu Ušeničniku, v: Bogoslovni vestnik 28 (1968), št. 3-4, str. 165–167. Ciperle, Jože, Dr. Aleš Ušeničnik, v: Univerza v Ljubljani in njeni rektorji (ur. Jože Ciperle), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2006, str. 11. Debeljak, Majda, Na poti z rimskima profesorjema, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in nje- gov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane, Polja- ne; Ljubljana 2018, str. 32–45. Dekleva, Tatjana, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2008, str. 30–44. Descartes, Rene, Meditacije, Slovenska Matica, Ljubljana 1973. Jerman, Frane, Slovenska modroslovska pamet, Prešernova družba, Ljubljana 1987. Jesenko Filipič, Bernarda, Duhovna in materialna kultura Poljan v 19. stoletju, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane, Poljane; Ljubljana 2018, str. 24–31. Juhant, Janez, Idejni spopad II. Katoličani in revolucija, Teološka fakulteta, Ljubljana 2010. Kolar, Bogdan, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Lju- bljana 2009, str. 58–75. 242 Janez Juhant, Nik Trontelj Mencinger, Jože, Rektor, zaslužen za ugled Univerze v Ljubljani, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Mohorjeva družba, Celje; Ljubljana 2004, str. 9. Miklavčič, Maks, in Marijan Smolik, Teološka fakulteta, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1969, str. 567–573. Mikuž, Metod, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 53–92. Ocvirk, Drago, in Bogdan Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), št. 1-2, str. 63–71. Ogrin, Matija, Janez Juhant (ur), Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952, Celje/Ljubljana 2004, str. 320. Pascal, Blaise, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1986. Pirc, Jožko, Aleš Ušeničnik in znamenja časov: katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja, Družina, Ljubljana 1986. Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Ljubljana [s.n.] 1929. Rostohar, Mihajlo, Ušeničnik pa narodnost, v: Napredna misel, Praga 1912, str. 73–78. Smolik, Marijan, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: Bogoslovni vestnik 29 (1969), št. 3-4, str. 171–178. Strle, Anton, Ob stoletnici rojstva doktorja Aleša Ušeničnika, v: Bogoslovni vestnik 28 (1968), št. 3-4, str. 170–211. Strle, Anton, Spremna beseda, v: Jožko Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Družina, Ljubljana, 1986, str. 7–11. Šanc, Franjo, Ušeničnik dr. Aleš: Izabrani spisi. I. zvesek, Ljubljana 1939. i 1940., v: Bogoslo- vska smotra 28 (1940), št. 4, str. 302–304. Šušnjar, Goran, Aleš Ušeničnik kot pesnik, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane, Poljane; Lju- bljana 2018, str. 58–62. Tominšek, Mateja, Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), katoliški filozof, teolog, pisatelj, urednik in kulturni delavec, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Ju- hant), Mohorjeva družba, Celje; Ljubljana 2004, str. 13–24. Trstenjak Anton, Aleš Ušeničnik, Izbrani spisi IV-VI, Ljubljana 1940, v: Čas 35 (1941), str. 139–142. Ušeničnik, Aleš, Knjiga o življenju, Leonova družba, Ljubljana, 1916. Ušeničnik, Aleš, Ločitev Cerkve in države, v: Čas 2 (1908), str. 180–192 (Odgovor na izva- janja J. E. Kreka o svobodi znanosti in prepričanja, govor v parlamentu na Dunaju, 4. dec. 1907). Ušeničnik, Aleš, Bog in narod, Katoliški obzornik 5 (1901), str. 271; Narodni radikalizem 9 (1905), str. 57–64; Narodni radikalizem 10 (1906), str. 217–219, in Rostoharjev narodni radikalizem in vera, v: Čas 6 (1912), str. 61–63. Ušeničnik, Aleš, Knjiga načel I, II, III, Misijonska tiskarna (Naša pot 5, 9, 15), Domžale- -Groblje 1934/36, 1935, 1937. Ušeničnik, Aleš, Iz okrožnice Pija XI. O komunizmu, v: Čas 31 (1936/37), str. 357–365. Ušeničnik, Aleš, Izbrani spisi I, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1939. Ušeničnik, Aleš, Izbrani spisi III, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1940. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 243 POVZETEK Aleša Ušeničnika (1868–1952) štejemo med največje in najvplivnejše mi- slece 20. stoletja na Slovenskem. Skupaj z bratom Francetom sta zaznamovala tudi novoustanovljeno slovensko Univerzo. Aleš je bil v komisiji profesorjev, ki so postavili okvire za začetek predavanj in spodbudili ustanovitev Univerze v Ljubljani. Bil je njen rektor in trikratni dekan Teološke fakultete. Prav tako je bil soustanovitelj SAZU. Velja za odličnega profesorja, pisca številnih znanstvenih in strokovnih knjig s področja filozofije, sociologije in drugih področij humani- stike ter za vplivnega cerkvenega in družbenega delavca. Bil je izjemno globok kristjan in duhovnik, ki je utrjeval, širil in posredoval smisel krščanstva v krog univerzitetnega delovanja in vplival tudi na najširše množice. Njegova Knjiga o življenju je povzetek njegovih temeljnih prepričanj in verovanj ter vodilo za iskanje smisla in sreče v vseh okoliščinah zapletenega in z zahtevnimi izzivi povezanega osebnega in družbenega življenja. Tako iz polpretekle zamolčanosti vstaja med nami kot znanilec krščanskega veselja in učitelj smisla življenja ter zgled pokončne in dosledne življenjske drže. KLJUČNE BESEDE: Aleš Ušeničnik (1868–1952), Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, filozofija, tomizem Summary ALEŠ UŠENIČNIK – CO-FOUNDER AND CO-SHAPER OF THE UL Aleš Ušeničnik (1868–1952) is considered one of the greatest and most in- fluential thinkers of the 20th century in Slovenia. Together with his birth brother France, he also made a deep mark on the newly founded Slovenian University. Aleš was a member of the commission of professors who set the framework for the beginning of lectures and encouraged the establishment of the University of Ljubljana. He was its rector and the dean of the Faculty of Theology for three mandates. He was also the co-founder of the Slovenian Academy for Sciences and Arts. He is considered an excellent professor, the writer of numerous sci- entific and expert books in the fields of philosophy, sociology, and other areas of humanities, and an influential Church and social worker. He was a profound Christian and priest who strengthened, spread, and conveyed the meaning of Christianity into the circle of the University and also influenced wide masses. His Knjiga o življenju (Book on Life) is a summary of his fundamental beliefs and a guideline for the search for meaning and happiness in all circumstances of complicated personal and social life filled with demanding challenges. Thus, from the half-passed secrecy he rises before us as a herald of Christian joy and 244 Janez Juhant, Nik Trontelj a teacher of the meaning of life as well as an example of an upstanding and consistent posture. KEYWORDS: Aleš Ušeničnik (1868–1952), University of Ljubljana, Faculty of Theology, philosophy, Thomism FRANC UŠENIČNIK (1866–1952) učitelj liturgike in pastoralne teologije dekan Teološke fakultete (1919/20) Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 247 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Ušeničnik A.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Slavko Krajnc dr. liturgije, redni profesor za liturgiko Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-naslov: slavko.krajnc@teof.uni-lj.si ZNANSTVENO, PEDAGOŠKO IN STROKOVNO DELO PRVEGA DEKANA TEOLOŠKE FAKULTETE PROF. DR. FRANCA UŠENIČNIKA 1 UŠENIČNIKOVA ŽIVLJENJSKA POT IN ZNAČAJ Franc Ušeničnik se je rodil 2. 10. 1866 v Predmostu pri Poljanah nad Ško- fjo Loko. Po osnovni šoli v Poljanah in Škofji Loki ter gimnaziji v Ljubljani (1879–1887) je nadaljeval študij v Rimu na Gregoriani in 10. julija 1890 dosegel doktorat iz filozofije. Kakšno temo je obravnaval, ni znano, saj je ne omenja noben dokument v njegovi zapuščini ali razpravi, četudi je v listini rečeno, da je napisal disertacijo in jo zagovarjal. Omenjene disertacije ni mogoče najti ne v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, pa tudi ne v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani, kjer hranijo njegove mnoge dokumente o zaposlitvi. Po mnenju sedanjega arhivarja na papeški univerzi Gregoriana, p. Markusa Pillata SJ, naj bi se takrat za doktorat ne zahtevala pisna disertacija, kot jo poznamo danes, ampak le nekaj preprostejšega, česar niso arhivirali. In verjetno je prav to ustrezna razlaga dejstva, da ni ohranjen noben izvod Ušeničnikove disertacije iz filozofije, kot tudi ne iz teologije. Je pa doktorand dobil nadvse slovesno, v latinskem jeziku napisano, osem strani dolgo listino, katere naslovnica je barv- no tiskana, medtem ko je ostalo besedilo v črni barvi s praznim prostorom, v katerega so ročno vpisali podatke takratnega rektorja kolegija, izpitne komisije, doktoranda, področja doktorata ter datum in podpise članov komisije. Tako je v zadnjem delu listine zapisano, da je »p. Lavrencij Lugari, rektor rimskega kolegija ali papeške gregorijanske univerze, sklical za dan 10. julija 1890 profe- sorje filozofske fakultete: Avgusta Ferretija, Pija De Mandato, Gasparija Ferra- rija in Filipa Vella ter jih naprosil, da bodo s končnim izpitom preizkusili, ali g. Franc Ušeničnik, potem ko je dovršil vse filozofske študije, pozna filozofijo 248 Slavko Krajnc tako, da bi se mu mogel podeliti doktorat filozofije. Ko je imenovani g. Franc Ušeničnik na zastavljena vprašanja primerno odgovoril in ugovore pravilno rešil, so vsi naprošeni profesorji komisije odgovorili z da! Ker je s pisano di- sertacijo in posebnim izpitom dokazal svoje znanje filozofskih znanosti, so vsi soglašali, da se mu zaradi krepostnosti in znanja podeli doktorat iz filozofije.«617 Iz povedanega je razvidno, da je Franc Ušeničnik v treh letih študija dosegel doktorat iz filozofije, ga zagovarjal in takoj nadaljeval študij teologije s poseb- nim ozirom na pastoralnem bogoslovju in liturgiki ter po štirih letih dosegel še doktorat iz teologije. Tudi ta listina omenja pisno disertacijo in ustni zagovor, vendar nobenega izvoda disertacije ni mogoče najti, niti da bi bil kjerkoli ome- njen naslov disertacije.618 V duhovnika je bil posvečen na praznik apostolov sv. Simona in Juda Tade- ja, 28. 10. 1893, v cerkvi papeškega kolegija Germanika. Ko se je vrnil domov, je bil najprej 2 leti kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani in istočasno katehet na državni obrtni šoli (1894–1896),619 nato eno leto spiritual in prefekt v deškem semenišču, to je v Alojzijevišču,620 ter učitelj italijanščine na državni nižji gimnaziji (1896– 1897), potem osem let spiritual v bogoslovnem semenišču (1897–1905)621 ter štiri leta (1905–1909) rektor in ekonom deškega semenišča v knezoškofijskem zavo- du sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.622 10. avgusta 1909 je postal profesor pastoralne teologije, pedagogike in katehetike na bogoslovnem učilišču,623 du- hovni škofijski svetnik (15. 9. 1903) in odbornik Katoliškega tiskovnega društva (1903), svetovalec knezoškofijske cerkvene sodnije (4. 4. 1911), redni spovednik uršulink v Ljubljani (6. 10. 1909) in usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega v zavodu sv. Stanislava (12. 8. 1912; 31. 8. 2015), branilec vezi v postopku ničnosti 617 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Zapuščine, šk. 51. Na žalost ni bilo mogoče izbrskati nobenega izvoda disertacije ne v arhivu Univerze Gregoriana kot tudi ne v arhivu kolegija Germanicum v Rimu, kjer je Ušeničnik stanoval. 618 Listina doktorata iz teologije je vsebinsko in po obliki podobna tisti iz filozofije, le da je v listini doktorata iz teologije omenjen novi rektor univerze p. Emilij De Augustinis, novi datum 28. junij 1894 ter člani komisije s področja bogoslovja: Ludovik Billot, Feliks Pignataro, Gulielmo Arendt in Josef Floeck (NŠAL, Zapuščine, šk. 51, temu pa je dodan še prevod listine in datum 2. julija 1894). 619 Z dne 21. 8. 1894 št. 2341 je bil z dekretom knezoškofijskega ordinariata imenovan za kaplana pri Sv. Jakobu in je službo nastopil 1. 9. 1894. Istočasno je bil z odlokom ministrstva za bogočastje in uk 12. 9. 1894 št. 21066 imenovan za kateheta na državni strokovni obrtni šoli v Ljubljani in je službo nastopil s 1. oktobrom 1894 (NŠAL, Zapuščine, šk. 48; Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (dalje: ZAMU), Personalna mapa UL IV-69/1919). 620 Glej dekret knezoškofijskega ordinariata z dne 1. 9. 1896 št. 2692 (NŠAL, Zapuščine, šk. 48). 621 Glej dekret knezoškofijskega ordinariata z dne 27. 8. 1897 št. 2268, s katerim je bil imenovan za vzgojnega vodjo in učitelja liturgike in homiletike v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (NŠAL, Zapuščine, šk. 48). 622 Škof Anton Bonaventura Jeglič je v dekretu zapisal, da ga »po dolgem in zrelem premišljevanju in posvetovanju imenuje za rek- torja, ker je za znanost in nravnost v škofijskih zavodih v Št. Vidu neizrečeno važno, da mu je na čelu mož znanstveno in asketično dobro izobražen ter pred svetom ugleden.« S prvim septembrom 1909 je službo rektorja predal ravnatelju Janezu Gnidovcu (NŠAL, Zapuščine, šk. 48 in 51, dopis škofa Antona Bonaventure Jegliča z dne 22. 8. 1905, št. 3477 in z dne 23. 8. 1909). 623 V pismu z dne 28. 2. 1909 mu škof Jeglič sporoča, da ga bo postavil v službo profesorja pastoralke s prvim oktobrom, saj se je msgr. Zupančič odločil, da bo predaval omenjeni predmet vse do upokojitve 31. julija 1909 (NŠAL, Zapuščine, šk. 49). Dejansko pa ga z dopisom 10. avgusta 1909 imenuje za 1. oktober, saj je msgr. Anton Zupančič vstopil v pokoj šele s 30. septembrom 1909 (NŠAL, Zapuščine, šk. 48). Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 249 zakonske zveze (1914),624 konzistorialni svetnik (17. 11. 1914); nadzornik verouka v ljubljanskih osnovnih in meščanskih šolah,625 drugi namestnik oficiala na ško- fijskem sodišču (5. 8. 1919); prosinodalni eksaminator (1. 10. 1900; 30. 4. 1903; 5. 10. 1914; 5. 3. 1920; 29. 9. 1934; 24. 8. 1940), častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja (18. 12. 1922),626 član načelstva Jugoslovanske knjigarne in Jugoslovan- ske tiskarne (20. 7. 1926), škofijski cenzor knjig (15. 11. 1915) in član različnih svetov.627 Ustanovil je škofijsko društvo za varstvo sirot628 in bil vpisan v različne bratovščine.629 Po značaju je bil Franc Ušeničnik zelo skromen, skoraj ‘svetobežen‘ in kljub navidezno trdi skorji nenavadno mehek in nežen. Vsak vesel ali žalosten dogo- dek mu je privabil solze v oči. Bil je mož dela, reda in molitve. Natančni dnevni red, ki se ga je do minute držal, mu je omogočil, da je našel vedno dovolj časa za študij in za pisanje. Vse do zadnjega je vstajal že ob štirih zjutraj in preživljal dan v delu in molitvi. Ko je bil že upokojen in ko mu je vid zelo opešal, je še z velikim trudom sestavljal vsakoletni bogoslužni koledar. In ko se mu je vid tako poslabšal, da se je moral odreči znanstvenemu delu in branju knjig, je v stolnici vsako jutro ure in ure presedel v spovednici, čez dan pa duhovnikom, ki so se obračali nanj, svetoval v najrazličnejših pastoralnih vprašanjih in težavah. Kot akademski učitelj in profesor je v svoji osebi upodabljal najlepši lik vzornega duhovnika, praktično usmerjenega teologa in praktičnega dušnega pastirja. Še zadnjo noč svojega življenja je prečul v molitvi. In ko je sam že težko molil, je pozival navzoče, naj molijo molitve, ki so predvidene po maši. Tako je z mislijo na sveto mašo, 16. aprila 1952, sklenil svoje zemeljsko življenje.630 2 POSLANSTVO FRANCA UŠENIČNIKA V ČASU NASTANKA UNIVERZE V LJUBLJANI Ob zgoraj naštetih mnogih službah, ki jih je Franc Ušeničnik opravljal z veliko odgovornostjo, mu je bila še posebej na kožo pisana služba predavatelja pastoralnega bogoslovja. To službo profesorja na katedri za pastoralno teologijo je obdržal tudi po tem, ko se je 31. 8. 1919 bogoslovno učilišče preimenovalo v 624 NŠAL, Zapuščine, šk. 51, dopis št. 5659 škofa Jegliča z dne 17. novembra 1914. 625 Matjaž Ambrožič, Spomini in Semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, Ljubljana 2010, str. 87. 626 Knezoškof Anton Bonaventura Jeglič poda zelo preprosto obrazložitev za imenovanje častnega kanonika: »zaradi dosedanjega marljivega in uspešnega delovanja v korist škofije in na bogoslovnem znanstvenem polju.« (NŠAL, Zapuščine, šk. 51). 627 Član »coetus deputatorum pro administratione bonorum temporalium« v zavodu sv. Stanislava (1. 7. 1929); član škofijskega konzistorija in administrativnih svetovalcev (23. 6. 1937); član semeniškega gospodarskega sveta (2. 12. 1940); član cerkveno političnega sveta (2. 12. 1940); član škofijskega gospodarskega sveta (9. 7. 1946). Vsi omenjeni dokumenti se nahajajo v: NŠAL, Zapuščine, šk. 51. 628 13. januarja 1926 mu je društvo izročilo posebno priznanje »svojemu ustanovniku preč. g. dr. FR. UŠENIČNIKU, vseučil. prof. v Ljubljani« s podobo sv. Vincencija Pavelskega (NŠAL, Zapuščine, šk. 50). 629 Pobožna družba salezijanskih sotrudnikov (15. 11. 1898); Tretji red sv. Frančiška; Družba presvetega Jezusovega srca (Ssi. Cordis Jesu – 15. 1. 1888) itd. 630 Andrej Snoj, Ob grobu dr. Franceta Ušeničnika, v: Zbornik Teološke fakultete II (ur. Franc Grivec), Ljubljana 1952, str. 52–53. 250 Slavko Krajnc Teološko fakulteto novoustanovljene Univerze Kralja Petra Prvega v Ljubljani. Velja za enega izmed prvih treh profesorjev iz bogoslovnega učilišča (skupaj z bratom Alešem Ušeničnikom in Ivanom Zoretom), ki so bili navzoči pri kon- stituiranju univerzitetnega sveta 18. 9. 1919, to je še pred otvoritvijo Univerze. Iz zapisnikov ni razvidno, da bi imel v univerzitetnem svetu kakšne posebne zadolžitve razen to, da je bil izvoljen za deputacijo urejanja potrebnih prostorov in stanovanj za profesorje ter za notranjo opremo predavalnic in drugih potreb- nih stvari, medtem ko je bil v študijskih letih 1933/1934 in 1934/1935 namestnik člana nižjega disciplinskega sodišča univerzitetnega sveta in član stalne izpitne komisije za srednješolske profesorske izpite v Ljubljani (moralno-pastoralna skupina) za leto 1935/1938. Z ustanovitvijo Univerze je bil po ukazu Njegovega veličanstva kralja Petra I. imenovan za rednega profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Skupaj z bratom Alešem Ušeničnikom in prof. Ivanom Zoretom je po konsti- tuiranju univerzitetnega sveta (18. 9. 1919) z omenjenima profesorjema (19. 9. 1919) oblikoval začasni tričlanski kolegij Teološke fakultete, ki ga je vodil Aleš Ušeničnik, sam pa je prevzel službo zapisnikarja. Ko pa je 12. novembra 1919 univerzitetni svet sklenil, naj se takoj izvolijo rektor, prorektor in dekani, je Teo- loški fakultetni svet, ki sta ga sestavljala oba prof. Ušeničnika in prof. Ivan Zorè, izvolil Franca Ušeničnika za prvega dekana Teološke fakultete, prof. Ivana Zo- reta pa za prodekana. To službo je po takratnem dogovoru, podobno kot njego- vi nasledniki vse do leta 1951/1952, opravljal le eno leto, naslednje leto 1920/1921 pa službo prodekana. Tričlanski Fakultetni svet so nato na 6. seji (3. 2. 1920) razširili s prof. Josipom Srebrničem, ki je prevzel službo zapisnikarja, na 7. seji pa še s prof. Francem Ksaverjem Lukmanom in prof. Andrejem Snojem, pozne- je pa še z drugimi. Z ustanovitvijo Teološke fakultete je postal prof. Franc Uše- ničnik redni profesor pastoralne teologije, ki jo je predaval vse do upokojitve in še nekoliko dlje,631 saj ga je takratni dekan Lambert Ehrlich za nekaj mesecev oziroma do konca akademskega leta imenoval še za honorarnega profesorja. V znamenje hvaležnosti za mnoge odgovorne službe na fakulteti in v Cer- kvi ljubljanske škofije, ki jih je Franc Ušeničnik opravljal, ga je papež Pij XI. 14. junija 1938 odlikoval s častnim nazivom apostolskega protonotarja – »Protono- tarium Apostolicum ad instar participantium«, ki ga je podpisal kardinal Pa- celli, in s tem je dobil pravico nositi insignije apostolskih protonotarjev ‘znotraj števila‘ prelatovskega zbora (»de numero participantium«).632 631 Četudi je leta 1931 Franc Ušeničnik prekoračil 65. leto življenja, je s sklepom fakultetnega sveta z dne 23. 3. 1931 ostal v službi do leta 1937 (ZAMU, Personalna mapa IV-69). 632 NŠAL, Zapuščine, šk. 51. Papež Pavel VI. je ohranil le protonotarje »de numero«, ki so neposredno podrejeni papežu. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 251 3 ZAČETKI UŠENIČNIKOVEGA ZNANSTVENEGA IN RAZISKOVALNEGA DELA Med začetke Ušeničnikovega znanstvenega in raziskovalnega dela gotovo spada priprava doktorskih disertacij iz filozofije in teologije. O obeh nam pri- čujeta le pergamentni listini, medtem ko nam disertaciji sami, kot smo videli že zgoraj, nista dosegljivi. Ker pa nam omenjena dokumenta opisujeta zanimive dogodke iz delovanja jezuitskega reda na področju izobraževanja, opisujeta za- sluge določenih papežev za ustanovitev Gregorijanske univerze, njene medna- rodne povezovalne vloge pri študiju teologije, ukinitev jezuitskega poslanstva na tem področju in ponovno vzpostavitev le-tega, se nam zdi dragoceno, da priobčimo celotno besedilo tako v izvirniku kot tudi v prevodu. Besedilo je vzeto iz listine doktorata iz teologije: Ludovicus Martin, Praepositus Generalis Societatis Jesu omnibus et sin- gulis ad quos Praesentes Literae pervenerint Maioribus debitam reverentiam ceteris Salutem in Domino sempiternam. Jampridem Julius Papa III et Pius Papa IV Sancto Ignatio Societatis Jesu. Conditori et Praeposito Generali nec non ceteris eius successoribus hoc ius tribuerant, ut secundum institutum Pontificiarum aliarumque Catholi- carum Academiarum gradus honoris et dignitatis Romae illis omnibus im- pertiri possent, qui cum peculiari laude Theologicarum vel Philosophicarum disciplinarum cursum, quem vocant, sub Doctorum nostrorum disciplina confecissent. Post hos Pontifices benemerentissimos Gregorius Papa XIII Ro- manum hoc Collegium, quod et Gregorianum idcirco appellatur Societati nostrae a fundamentis exstruxit: quo in opere id sibi Pontifex Sapientissimus proposuit, ut non modo heic Societatis nostrae Alumni idonei fingerentur ad Divinam Gloriam ubique terrarum propagandam, verum etiam ut Romana Iuventus ad Religionem et Bonas Artes institueretur, et Adolescentes illi, qui ad germanam Sapientiam sibi comparandam undique in Urbem conveniunt, Catholicae Religionis dogmata et disciplinam heic prius perdiscerent, dein per varias, qua patet Orbis, regiones, et docerent verbis et exemplo moribu- sque confirmarent. Id autem ut ex ceterarum Christiani Orbis Academiarum consuetudine rectius faciliusque ad exitum optatum perduceretur, atque sin- gularia cuiuscumque Adolescentis promerita singulari praemio honestaren- tur, edidit hac de re Apostolicam Constitutionem die VII Maii MDLXXVIII et eam facultatem, quam supra memoravimus, quaque per laudatos Pontifi- ces iamdiu utebamur, Nobis instauravit et confirmavit. Recentiori aetate Leo Papa XII, qui Societatem nostram in Romanum Collegium reduxit, literis die XVII Maii MDCCCXXIV datis eandem facultatem e tratam habuit et Pontificia auctoritate sanxit. 252 Slavko Krajnc Demum cum post infaustam rerum ac temporum conversionem anno MDCCCLXXIII ex praeclara illa studiorum nostrorum Sede, penitus extur- bati per iniuriam fuissemus, Pius Papa IX non modo voluit ut scholis nostris alio translatis eaedem facultates, eodem ordine atque iisdem cum iuribus et privilegiis a Nobis traderentur, sed suis et decessorum suorum beneficiis cumulum veluti imponens per Literas S. Congregationis studiis moderandis praepositae datas die XVI Augusti MDCCCLXXVI benigne indulsit, ut in hac Pontificia Universitate, facultatibus Theologiae et Philosophiae, facultas adderetur Iuris Canonici, facta eidem potestate et hanc disciplinam tradendi et gradus academicos auditoribus pro meritis conferendi, iis omnibus rite servatis, quae in gradibus ceterarum facultatum impertiendis Universitas nostra sive ex lege sve ex consuetudine tenet. Itaque cum P. Aemilius De Augustinis Collegii Romani seu Pontificiae Universitatis Gregorianae Moderator ad diem XXVIII Junii MDCCCXCIV PP. Ludovicum Billot – Felicem Pignataro – Guillelmum Arendt – Josephum Floeck Facultatis Theologicae Doctores convocasset eosque rogasset ut novo experimento tentarent an R. D. Franciscus Ušeničnik post absolutum Uni- versae Theologiae cursum totam hanc disciplinam ita calleret, ut ad Doc- toratus in eadem facultate gradum posset promoveri: quum denique idem R. D. Franciscus Ušeničnik propositis interrogationibus congruenter respon- derit obiectasque difficultates apte enodaverit, rogati sententiam praesentes omnes Professores ita censuerunt. Quandoquidem R. D. Franciscus Ušeničnik per plures annos luculen- tissima probitatis virtutisque christianae testimoniapraebuit, et tum scripta dissertatione, tum peculiari ad id instituto periculo sese Theologicarum Di- sciplinarum peritum ostendit, placere universis ut ob eam qua praeditus est integritatem atque doctrinam ad Doctoratus in praedicta Facultate gradum promoveatur. Quapropter emissa fidei professione idem R. D. Franciscus Ušeničnik gravissimo se obstrinxit iuramento ad Ecclesiae Catholicae dogmata ubique ac semper tuenda ac confirmanda. Nos vero Auctoritate Pontificia utentes A. M. D. G. eundem R. D. Franciscum Ušeničnik Doctorem sive Magistrum in Theologica Facultate declaravimus, potestatemque ipsi fecimus ut omni iure omnibusque gradus ordinisque sui insignibus et privilegiis et auctoritate utatur. Hortamur tamen virum clarissimum R. D. Franciscum Ušeničnik ut ius Theologiae ubique gentium tradendae quod inter ceteras auctoritates illi nunc potissimum accedit, non adhibeat, quoad eius fieri potest, nisi de illo- rum quorum interest adsensu ac voluntate. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 253 Doctrinam vero quam est adeptus sapienter et fortiter convertat ad eas Potestates tuendas et confirmandas, quas DEUS OPTIMUS MAXIMUS rei tum Christianae tum publicae regendae praefecit. Datum in Urbe die II Julii MDCCCXCIIII. L. Martin, S.J., Ant. Rota, secr. S.J., Aemilius De Augustinis, rector, Michael De Maria, S.J. Stud. Praefectus Ludvik Martin, generalni predstojnik Družbe Jezusove, vsem, ki jim pride ta listina v roko, višjim spoštovanje, drugim pozdrav v Gospodu! Že papeža Julij III. in Pij IV. sta dala sv. Ignaciju, ustanovitelju in vr- hovnemu poglavarju Družbe Jezusove, in njegovim naslednikom pravico podeljevati po pravu papeških in drugih katoliških univerz akademske ča- sti vsem tistim, ki bi v Rimu pod vodstvom naših profesorjev in doktorjev s posebno pohvalo dovršili bogoslovne ali filozofske študije. Za temi pa- peži je nadvse zaslužni papež Gregor XIII. zgradil naši družbi kolegij, ki se po njem imenuje Collegium Gregorianum, Gregorijanska univerza. Pri tem je imel modri papež ne le namen, da bi se gojenci naše družbe vzgajali in izobraževali, da bi mogli po vsem svetu širiti Božjo čast, temveč tudi, da bi se rimska mladina poučevala in vzgajala v religiji in lepih nraveh ter da bi si tisti mladeniči, ki prihajajo z vseh strani sveta v večno mesto, pridobili pravo modrost, se priučili naukov katoliške religije in jih po raznih krajih sveta učili ter potrjevali z zgledi in življenjem. Da bi se pa to po zgledu drugih krščanskih univerz po svetu lažje in uspešneje dosegalo in da bi se posebna vrlina posameznih mladeničev s posebno odliko nagrajevala, je izdal Gregorij XIII. apostolsko konstitucijo z dne 7. maja 1578, in nam z njo pravico, ki smo jo zgoraj omenili in ki smo jo po imenovanih papežih že rabili, obnovil in potrdil. V novejši dobi pa je papež Leon XII., ki je vrnil Collegium Romanum naši družbi, s pismom 17. maja 1824 isto pravico odobril in s papeško avtoriteto potrdil. Ko so nas po nesrečnem prevratu 1873 pregnali s te preslavne stolice naših študij, je papež Pij IX. ne samo odločil, da ohranijo naša učilišča tudi na novem mestu iste pravice in privilegije, temveč je dodal blagoslovu svojih prednikov še krono, ko je s pismom sv. kongregacije za uk z dne 16. avgusta 1876 dovolil, da se na tej papeški univerzi filozofski in bogoslovni fakulteti doda še fakulteta kanoničnega prava s pravico učiti tudi to stro- ko in podeljevati akademske časti pod istimi pogoji, ki jih zahtevata obe fakulteti naše univerze, bodisi po zakonitem, bodisi po običajnem pravu. Ko je torej p. Emilij De Augustinis, rektor rimskega kolegija ali pape- ške gregorijanske univerze, sklical za 28. junij 1894 profesorje bogoslovne 254 Slavko Krajnc fakultete: Ludovika Billota, Feliksa Pignatara, Viljelma Arendta in Josipa Floecka, ter jih naprosil, da bi s končnim izpitom preizkusili, ali g. Franc Ušeničnik, potem ko je dovršil vse bogoslovne študije, pozna vse bogo- slovje tako, da bi se mu mogel podeliti doktorat bogoslovja, in ko je ime- novani g. Franc Ušeničnik na zastavljena vprašanja primerno odgovoril in ugovore pravilno rešil, so vsi naprošeni profesorji komisije odgovorili z da. Ker je g. Franc Ušeničnik dajal več let dokaze lepega vedenja in kr- ščanske kreposti in ker je s pisano disertacijo in posebnim izpitom dokazal svoje znanje iz bogoslovne vede, so soglašali, da se mu naj zaradi krepo- stnosti in znanja podeli doktorat bogoslovja. G. Franc Ušeničnik je nato izpovedal vero in se slovesno zavezal, da bo vedno in povsod branil nauke katoliške Cerkve. Mi pa smo s papeškim pooblastilom A.M.D.G. g. Franca Ušeničnika proglasili za doktorja bogo- slovja in mu dali oblast, da rabi vse pravice, oblasti, insignije in privilegije bogoslovnega doktorata. Opominjamo pa veleučenega g. Franca Ušeničnika, da pravice učiti kjerkoli bogoslovje, ki mu sedaj pristoji, ne rabi, v kolikor je mogoče, razen z dovoljenjem pristojne oblasti. Znanje pa, ki si ga je pridobil, naj modro in vrlo rabi v obrambo tistih oblasti, ki jih je Vsemogočni postavil Cerkvi in državi. V Rimu, dne 2. julija 1894. L. Martin, S.J., Ant-Rota, sekretar, Emilij De Augustinis, rektor, Mih. De Maria, ravnatelj 4 UŠENIČNIKOVO UREDNIŠKO DELO VENCA CERKVENIH BRATOVŠČIN Leta službe spirituala in prefekta v Alojzijevišču (1896–1897), v bogoslov- nem semenišču (1897–1905) in rektorske službe v zavodu sv. Stanislava (1905– 1909) so bila za Franca Ušeničnika čudovit čas zbiranja gradiva za aplikativno teologijo, ki ga je po modri izbiri, strokovni razčlenitvi in pastoralni uporab- nosti objavljal v reviji Venec cerkvenih bratovščin, v Katoliškem obzorniku in Duhovnem pastirju ter tako reševal najrazličnejša pastoralna in liturgična vpra- šanja, istočasno pa tudi na tak način posredno usmerjal in spodbujal pastoralno delo na župnijah. V tem času se je Ušeničnik posebej posvetil uredniškemu delu novega lista Venec cerkvenih bratovščin, v katerem je objavil mnogo člankov liturgične te- matike; in ker se zaradi skromnosti, ki jo je vedno odseval, ni podpisoval, jih ne moremo vključiti v njegovo bibliografijo. V prvi številki lista pove, da je name- njen vsem bratovščinam, da bi jih združeval, povezoval in pospeševal, obenem Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 255 pa, da bi budil in poživljal v vernih Slovencih pravo krščansko pobožnost. S prispodobo razloži, da je »Cerkev kakor večno mlado drevo, ki zeleni poleti in pozimi in poganja mladike ob vsakem času in cveté pomladi in jeseni in na katerem zori zlati sad celo leto. Vsaka bratovščina in vsaka cerkvena pobožnost je nov cvet na tem drevesu.«633 Ob koncu prvega letnika doda, da je namen lista tudi v tem, da je »klicar našega nebeškega kralja Jezusa Kristusa, bivajočega med nami v Najsvetejšem zakramentu in glasnik Njegovega presvetega Srca.«634 Ker je novi list posebni glasnik bratovščinam, je Ušeničnik že na začetku izda- janja, pa tudi pozneje, večkrat prosil dušne pastirje, naj bodo njegovi ‘sotru- dniki‘, naj mu pošiljajo prispevke in naj bodo prepričani, da tudi na tak način opravljajo apostolski poklic ter širijo Božje kraljestvo. Prispevki so po večini anonimni, kar pomeni, da so v veliki meri njegovo delo ali da jih je moral vsaj urediti ali dopolniti. Zmeraj pa je Ušeničnik predstavljen kot urednik. Venec je izhajal šest let, od 24. decembra 1896 do vključno 24. decembra 1902, nato pa ga je 8. januarja 1903 nasledil novi list Bogoljub, ki je izhajal dvakrat na mesec. Z zadnjo številko Venca je tudi Franc Ušeničnik končal svoje uredniško delo in se bolj posvetil znanstveno-raziskovalnemu in pedagoškemu delu predavatelja na Teološki fakulteti. Je pa v času urednikovanja Venca objavljal svoje razprave tudi v Katoliškem obzorniku, ki je prav tako v istem času začel izhajati, svoje po- slanstvo verskega tiska pa sklenil štiri leta pozneje kot Venec.635 Prav te razprave v Katoliškem obzorniku razodevajo začetek Ušeničnikovih znanstveno-razisko- valnih razprav in njegovo vsesplošno razgledanost.636 Istočasno pa je objavil tudi nekaj krajših recenzij novoizdanih knjig v Duhovnem pastirju637 in Času.638 5 UŠENIČNIKOVO ZNANSTVENO-RAZISKOVALNO IN PEDAGOŠKO DELO Franc Ušeničnik je 10. avgusta 1909 sprejel službo predavatelja pastoral- ne teologije v ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Kot profesor je bil povsem predan pedagoški, raziskovalni in strokovni dejavnosti. Takrat so v pastoralno teologijo spadale: katehetika, homiletika in liturgika. Predavateljsko službo je 633 Franc Ušeničnik. Zakaj smo začeli izdajati nov list?, v: Venec cerkvenih bratovščin I, 24. dec. 1896, 1, str. 1–2. 634 Franc Ušeničnik, Čitateljem Venca!, v: Venec cerkvenih bratovščin, 24. nov. 1897, 12, str. 178. 635 Izhajal je od leta 1897 do 1906, ko ga je nasledila revija Čas. Vse od začetka do konca ga je urejal Aleš Ušeničnik (razen v letu 1901) in k reviji pritegnil mnoge mlade katoliške razumnike. Obzornik je objavljal filozofske (Janez Evangelist Krek), zgodovinske (Franc Ksaver Lukman, Josip Benkovič) in za slovanski Vzhod odprte razprave in poročila (Franc Grivec). 636 Janez Oražem, Dr. France Ušeničnik učitelj dušnega pastirstva, v: Zbornik Teološke fakultete II (ur. Franc Grivec), Ljubljana 1952, str. 54–59; glej spodaj Bibliografija Franca Ušeničnika. 637 Gre za homiletični časopis, ki ga je ustanovil Anton Kržič in je začel izhajati s 1. januarjem 1884. V njem je Franc Ušeničnik objavil nekaj zelo kratkih recenzij novoizdanih knjig: o knjigah Christiana Kunza o liturgičnih opravilih levitov in strežnikov (19/1902/ 119–120) in o ministrantih (19 /1902/ 747–248); o obhajanju maš za rajne (20 /1903/ 322–323); o evharističnih aforizmih Ja- koba Merlo Horstiusa (20 /1903/ 323); o knjigi Manresa Ignacija Lojolskega (20 /1903/ 323–324); ter vnovič o knjigah Christiana Kunza o liturgičnih opravilih celebranta (21/1904/ 208) ter o službi mežnarja (22/1905/ 383–384). 638 Recenzija knjige Janeza Flisa, Umetnost v bogočastni službi, v: Čas 2 (1908), str. 247–248. 256 Slavko Krajnc prevzel od profesorja msgr. Antona Zupančiča, ki je za ta predmet izdal knjigo Duhovno pastirstvo.639 Sprva je Ušeničnik želel omenjeno knjigo predelati in dopolniti, vendar je kaj hitro spoznal, da bo potrebno vso tematiko na novo razporediti in zaradi napovedanega novega zakonika cerkvenega prava na novo napisati. Zato si je vzel čas in postopoma pripravljal in objavljal gradivo, ki ga je pozneje vtkal v učbenik pastoralnega bogoslovja. V tem času predavateljske službe na bogoslovnem učilišču (1909–1919) je izdal tudi nekaj recenzij v Vodi- telju in Času640 ter leta 1918 knjigo o načelih za vzgojo z naslovom Vzgojeslovna načela, v kateri predstavi evangeljski temelj, na katerem naj se gradijo navodila za vzgojo. Delo razodeva Ušeničnikovo dobro poznavanje psiholoških zakoni- tosti mladostnika, po drugi strani pa njegov razumevajoč odnos, saj ne obso- ja manj evangeljskih vzgojnih nazorov, ampak le vabi k večji ozaveščenosti o vzgojnih pravilih in odgovornosti staršev za vzgojo otrok. Avtor knjige opozori, da ni dovolj, da starši lepo vzgajajo otroke, ampak je potrebno tudi to, da se se- znanijo z vzgojeslovjem, saj bo na podlagi tega njihova vzgoja še učinkovitejša. V svojih razlagah je zelo praktičen in nazoren. Tako vidi na primer v znamenju prekomernega ponosa človekovo nezadovoljstvo s tem, kar je že dosegel, toda, če je to hrepenenje po višjem obdano s krepostmi, lahko tak ponos spremeni- mo v plemenit ponos. Med drugim opozori tudi na nepravilni odnos vzgojitelja do mladih, še posebej, ko jim razlaga pomen krščanske askeze. Pri tem poudari, da lahko s prekomernim poudarjanjem askeze vzbudimo v mladih odpor proti askezi. Zato opozarja, da namen krščanske askeze ni zamoriti v nas, kar je na- ravnega, ampak iztrebiti, kar je slabega. Bolj kot zunanje pokorjenje je potrebno notranje brzdanje nerednih želja in pozitivna vaja v kreposti.641 Knjiga je bila namenjena predvsem slušateljem pedagogike na takratnem bogoslovnem učili- šču. Ker je bilo za študij pedagogike namenjenih le trideset ur predavanj, obrav- nava avtor samo načela oziroma temeljne resnice, na katerih naj sloni praktična vzgoja. S pomočjo misli cerkvenih očetov, pa tudi nekaterih nekatoliških avtor- jev takratnega časa avtor opozarja na nesprejemljivost poudarjanja naturalizma pri vzgoji, ki so ga takrat posebej poudarjali, saj je le-ta v mnogih segmentih negacija nadnaravnega in s tem zmota takratne moderne pedagogike. Istočasno je v Duhovnem pastirju izdal homiletiko (/1914/ 113–129), katehe- tiko (/1915/ 1–16; 57–72; 126–140; 205–220; 271–287; 335–342; 387–394) in končno še del liturgike, to je o cerkvenem letu (/1915/ 451–466; 535–550; 607–622; /1916/ 639 Anton Zupančič, Duhovno pastirstvo, Ljubljana (v samozaložbi) 11885; 1894. 640 Članek o uspehih koedukacije (Čas 8 /1914/ 158–159), recenzija o knjigi Heortologija Bruna Lovrića (Čas 8 /1914/ 162–163), o knjigi Viktorja Bežka, Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom (Čas 9 /1915/ 348–351; 10 /1916/ 275–277) in H kritiki o Bežko- vem vzgojeslovju (11 /1917/ 243–244). 641 Franc Ušeničnik, Vzgojeslovna načela. Ljubljana 1918: Katoliško tiskovno društvo (170 strani). Zanimiva je tudi recenzija ome- njenega dela profesorja dr. Josipa Demšarja v: Čas 12 (1918), št. 6, str. 292–293, kjer recenzent predstavi avtorja kot izrazito kompetentnega, milega in odprtega do novih nazorov, po drugi strani pa jasnega zagovornika vzgoje v duhu evangelija. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 257 1–16; 81–86) in obredu sv. maše (/1916/ 129–139; 201–208; 261–269; 325–347). Ko pa je izšel Zakonik cerkvenega prava (leta 1917), je vse objavljeno gradivo v Du- hovnem pastirju preuredil, dopolnil in pripravil za izdajo Pastoralnega bogoslov- ja, ki je izšlo leta 1919.642 Delo vsebuje štiri področja, ki so takrat še spadala pod katedro pastoralne teologije: (1) o osebi dušnega pastirja, (2) o dušnem pastirju kot učitelju (pastoralna didaktika oz. katehetika in homiletika), (3) o dušnem pastirju kot mašniku (splošna in zakramentalna liturgika) in (4) o duhovnem voditelju krščanske občine (hodegetika oz. duhovno vodstvo in vodenje župnij- ske pisarne). 5.1 Pastoralno bogoslovje (1919, 21932, 31940) O Ušeničnikovem široko zasnovanem, znanstveno utemeljenem in pa- storalno praktično uporabnem Pastoralnem bogoslovju so se ob izidu razpisali različni tuji in domači recenzenti, ki na lavdacijski način pokažejo na veliko znanstveno in pastoralno vrednost omenjenega dela, obenem pa opozorijo tudi na neke vrste »pomanjkljivosti«, ki so bile predvsem sad osebne presoje in oko- liščin, iz katerih so izhajale. Tako je na primer hrvaški neznani recenzent označil Ušeničnikovo Pa- storalno bogoslovje za prvo celostno pastoralko, ki je v celoti prilagojena nove- mu zakoniku cerkvenega prava. Po njegovem mnenju gre za izčrpno delo, delo pravega cerkvenega duha, pri katerem je avtor upošteval tako staro kot novo literaturo. Delo se nam predstavlja kot sodobna pastoralka, ki se lahko primer- ja z najboljšimi deli na tem področju. V prvem delu je avtor čudovito opisal duhovniški poklic v duhu najnovejših smernic Cerkve in najnovejše literature. Tudi poglavje o katehetiki je nadvse bogato, temeljito, pregledno in obogateno z najnovejšo literaturo, med katero pa na žalost ne najdemo upoštevane hrvaške literature. Nekoliko bolj kritičen je pri poglavju o homiletiki, za katerega pravi, da premalo upošteva cerkvene dokumente, ki govorijo o prenovi cerkvenega govorništva. Vrh tega se mu zdi z vidika didaktike homiletika premalo osre- dinjena na konkretne in praktične poudarke. Zelo pozitivno pa oriše poglavje, ki govori o liturgiji. O splošni liturgiki pravi, da je avtor upošteval najnovejše dokumente Cerkve in takratno sodobno literaturo ter tako na izvrsten način predstavil zgodovinski in simbolni pomen obredov, pri zakramentalni liturgiki, ki prinaša opis obredov zakramentov in zakramentalov, pa je dosledno upošte- val novi zakonik cerkvenega prava. Le tu in tam se mu zdi kakšna Ušeničnikova trditev preveč rigorozna, kot na primer o pogojih za prejem obhajila. Za četrti del Ušeničnikovega Pastoralnega bogoslovja (hodegetika) pa pravi, da se odli- kuje po lepem in popolnem razporedu snovi: (1) kolektivno duhovno vodstvo, 642 Franc Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, Ljubljana 1919, 1932, 1940: Založila Jugoslovanska knjigarna. 258 Slavko Krajnc (2) individualno duhovno vodstvo ter (3) o župnijski pisarni s praktičnimi in sodobnimi pastoralnimi smernicami. Posebej pohvalno pove, da je avtor na- menil omenjeno delo ne le za slovenske, ampak tudi za hrvaške bralce, saj je na koncu knjige dodal kratek slovensko-hrvaški slovar določenih besed za lažje razumevanje in uporabo hrvaškim duhovnikom.643 K tej obširni oceni Ušeničnikovega Pastoralnega bogoslovja lahko dodamo še enega hrvaškega recenzenta, s kraticami podpisanega »dr. D. P.«, ki izpostavi predvsem vrednost katehetike in homiletike, za kateri pravi, da ju avtor pred- stavi na najbolj dovršen način. Ne more pa brez kritike na račun tega, da avtor ni upošteval hrvaške literature. Vrh tega se mu zdi preobširna razlaga liturgič- nih oblek, na koncu knjige v slovensko-hrvaškem slovarčku pa neustrezna in premajhna navzočnost prevedenih nekoliko težjih slovenskih besed. Kljub tem pomanjkljivostim, če jih smemo tako imenovati, pa omenjeni avtor Ušenični- kovo delo izredno pohvali in izrazi željo, »neka naši bogoslovi i duhovni pastiri marljivo proučavaju Pastoralno bogoslovje dr.a Fr. Ušeničnika.«644 Ob tujih recenzijah pa se zdi nekoliko nenavaden opis Ušeničnikovega Pa- storalnega bogoslovja s strani Knezoškofijskega ordinariata v Mariboru, ki ga je zapisal takratni voditelj škofijske pisarne Martin Matek. V kratki recenziji sicer prizna Ušeničniku, da gre za vrhunsko delo s tega področja, ob tem pa ostro opozori na pomanjkljivosti in zapiše: »Dasi je delo dr. Franca Ušeničnika, Pastoralno bogoslovje, 1. zvezek v znanstvenem oziru na višku in so tu dobro razložena splošna načela katehetike in homiletike, napravi vendar na čitatelja vtis, da pisatelj prezira ali vsaj premalo upošteva slovstvo drugih slovenskih škofij. Smelo se trdi, da ga sploh premalo pozna, kar daje med drugim opomba pod črto na str. 88: V Lav. škofiji rabijo molitvenik ‘Malo sveto opravilo‘, ki ga je župnik J. Čede priredil skupaj z dr. Pečjakom. To je pa popolnoma krivo. Predvsem bi se moral bolj ozirati na Lavantinske sinode, kakor s citatom na str. 181 in na mnogoštevilna govorniška in druga mnogovrstna slovstvena dela prevzvišenega nadpastirja Lavantinskega.«645 Tako vidimo, da je kritika sicer s strokovnega vidika upravičena, po drugi strani pa jo lahko razumemo podobno 643 N. N. Ušeničnik, dr. Franc. Pastoralno bogoslovje. V Ljubljani 1919 i 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna, v: Vjesnik - Vrhbosna 1920, br. 9.-12. Izdajatelj Kaptol Vrhbosanski v Sarajevu, str. 134–136. 644 Med drugim pravi: »Najbolje je, čini mi se, uspio auktor u katehetici i homiletici. Govori od srca k srcu, i kako nada sve ističe zor, ne zaboravlja, da i prema nama, koji njegovu knjigu čitamo, bude zoran. Sviđa mi se u homiletici razdioba crkvenih govora u poučne i ekshortativne, iz kojih onda izvodi ostale vrsti crkvenih govora.« (Dr. D. P. pod rubriko Književnost: Dr. Fr. Ušeničnik: Pastoralno bogoslovje. Ljubljana 1919–20, v: Vlasnik Hrv. katol. društvo: Broj 3.6. Zagreb, mart. do junija 1920, 23, str. 28–29; glej v: NŠAL, Zapuščine, šk. 45). 645 NŠAL, Zapuščine, šk. 45, Martin Matek, Dopis Kn. šk. konzistorija št. 4454 z dne 13. okt. 1919, naslovljen Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. Kljub kritiki je Franc Ušeničnik dobil dovoljenje za natis Pastoralnega bogoslovja 22. maja 1919, ko mu je ravnatelj škofijske pisarne z dopisom št. 2706 zapisal: »Na vašo prošnjo z dne 22. t. m. se s tem dovoli natisk Vaše knjige 'Pastoralno bogo- slovje. Prvi zvezek', ko je cenzor dr. Gregorij Pečjak s poročilom z dne 21. t. m. izjavil 'Nihil obstat'« (NŠAL, Zapuščine, šk. 45). Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 259 kot hrvaške kritike, ki provincialistično navdihnjeno pripisujejo avtorju in nje- govemu delu nepotrebno senco. Pastoralno bogoslovje so tako študentje kot duhovniki doma in na Hrva- škem radi uporabljali. Četudi je knjiga izšla v 1500 izvodih, je hitro pošla in avtor je že moral misliti na novo izdajo. V tem času je tudi Sveti sedež izdal mnogo novih dokumentov s področja pastoralne teologije. Zato se je Franc Ušeničnik odločil, da besedilo preoblikuje v luči novih dokumentov in novih zahtev poučevanja. V predgovoru v drugo izdajo nam avtor pove, da je za novo izdajo preobli- koval poglavje o dušnopastirski službi in katoliški akciji, o duhovnem vodstvu mladine, pastoralnih obiskih po družinah, liturgičnem življenju v župniji in o delu v društvih. Ker pa so v tem času postale katehetika, homiletika in liturgika samostojne vede, je le-te izločil iz pastoralnega bogoslovja, poglobil in nadgra- dil pa ostale teme. Drugo izdajo Pastoralnega bogoslovja je Jože Pogačnik označil kot zbirko navodil hierarhičnega učiteljstva in vladarstva, izdanih pod vodstvom Svetega Duha, vsebin iz bogate zakladnice pastoralnega nauka, obrednikov in razno- vrstnih dekretov, predvsem pa je v njem navzoča »solida doctrina catholica«. Po njegovem mnenju se knjiga odlikuje tudi po sodobnosti in praktičnosti, saj upošteva vsa nova cerkvena in državna navodila, predvsem pa novo nastale pa- storalne zahteve. Pisatelj je torej iz druge izdaje izločil katehetiko, homiletiko in liturgiko, slednjo je izdal v posebni knjigi, prvi dve pa prepustil drugim preda- vateljem. Pogačnik pravi, da je omenjena knjiga sad najnovejše znanosti in izre- dne skrbnosti, manjkajo pa ji določene teme iz medicinske pastoralke, moderne psihologije in pedagogike.646 Še bolj dovršeno obliko pa je dal tretji izdaji Pastoralnega bogoslovja, kar je razvidno iz njegove uporabljene druge izdaje, v katero si je zapisoval, črtal in dopolnjeval tako, da je ostala le redko katera stran nepopravljena in nedopol- njena. Avtor je v tretji izdaji namreč omilil mnoge trditve, izpustil, kar ni bilo več v veljavi, podrobneje in z novimi primeri razložil, kar je bilo manj razumlji- vo in tako dal novi izdaji bolj sodobno in praktično obliko. Kljub temu je nova izdaja ohranila nespremenjena osnovna načela, na katerih sta zgrajeni pred- hodni izdaji, ista pa je tudi razvrstitev snovi. Svoje dopolnitve in spremembe vsebine nove izdaje avtor utemelji takole: »Velike neprilike prizadevajo duhov- nikom v naši dobi vedno bolj pogostni mešani zakoni ter neveljavno sklenjeni zakoni, apostazije in zopetno vračanje v katoliško Cerkev. Govoril sem o tem 646 Pogačnik pove tudi, da je bilo mnogo poglavij dopolnjenih ali dodanih: o dušnopastirski skrbi za delavce, ki je pisano izredno stvarno in toplo, o katoliški akciji, duhovnem vodstvu mladine, pastoralnih obiskih po družinah, liturgičnem življenju, prosve- tnem in vzgojnem delu po društvih, političnem delu duhovnikov, delu za misijone med pogani in o delu za cerkveno edinost. Glej: Jože Pogačnik, Ušeničnik dr. Fr., Pastoralno bogoslovje, v: BV 13 (1933), št. 4, str. 292. 260 Slavko Krajnc že v drugi izdaji; v novi izdaji razpravljam o teh rečeh bolj nadrobno. Izpopol- nil sem tudi poglavje o pogostem obhajilu. Pri posameznih zakramentih sem vpletel najvažnejše opombe o obredu. Poglavje o Katoliški akciji, ki jo je Pij XI. imenoval integralen del pastoralnega bogoslovja, sem čisto na novo predelal. Kjer se v knjigi naštevajo ali omenjajo odpustki, sem vse preuredil po novi av- tentični zbirki … Nove odloke sv. stolice sem vdel v tvarino, kamor pristojé.«647 Vse izdaje Pastoralnega bogoslovja so bile namenjene najprej slušateljem pastoralnega bogoslovja, nato predavateljem kot vodilo pri predavanjih in du- hovnikom kot pomoč pri njihovem dušnem pastirstvu. Kljub upokojitvi leta 1937, je z veliko natančnostjo pripravil tretjo izdajo Pastoralnega bogoslovja (1940), nato pa še drugo izdajo Katoliške liturgike (1945), kar potrjuje, da se je nadvse zavedal uporabnosti omenjenih del. Se pa v njegovi zapuščini nahaja zanimiv dopis njegovega bivšega sode- lavca in kolega, poznejšega beograjskega nadškofa dr. Josipa Ujčiča, ki je pro- sil Ušeničnika, naj za tretjo izdajo Pastoralnega bogoslovja dopolni nekatera vprašanja z dodatnimi razlagami, še posebej tiste teme, ki zadevajo vprašanja odpada od vere, porok med katoličanom in pravoslavnim, vprašanja o kano- ničnih vizitacijah itd.648 Vse to razodeva, da so mu mnogi priznavali izredno kompetentnost v reševanju pastoralnih vprašanj, vrh tega pa, da je bil tudi on v svoji preprostosti vedno sprejemljiv za predloge drugih in odprt za nenehno izpopolnjevanje nadvse dragocenega priročnika za pastoralna vprašanja. Tudi njegov naslednik na liturgični katedri, Ciril Potočnik, je videl v Ušeničnikovem Pastoralnem bogoslovju »idealen učbenik, ki slušatelju z jasno opredelitvijo, z logično razvrstitvijo, s kratkimi odstavki in razločnim tiskom, olajša študij, ko- likor le more. Tudi učitelju, ki tvarino predava, ne bo treba veliko dopolnjevati, ko knjiga sama nudi mnogo lepih primerov za ilustracijo.«649 5.2 Katoliška liturgika (1933, 21945) Ker je leta 1932 liturgika postala samostojna veda na Teološki fakulteti, jo je Franc Ušeničnik izvzel iz predavanj pastoralne teologije in posledično tudi iz priročnika Pastoralno bogoslovje, ter jo že naslednje leto 1933 izdal kot samostoj- no knjigo z naslovom Katoliška liturgika. Četudi se na svoj način prepletajo pa- storalna in liturgična vprašanja, je gradivo pastoralnega bogoslovja ostalo v do- tedanjem priročniku Pastoralno bogoslovje, splošna in zakramentalna liturgika pa sta bili izvzeti, predelani in dopolnjeni ter izdani v samostojnem priročniku. Namen priročnika je v tem, da bi študentje s pomočjo praktičnega priročnika temeljiteje osvojili duha liturgije, se seznanili z osnovnimi pojmi liturgične vede 647 Franc Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, Ljubljana 1940, str. IV. 648 Dopis z naslovom: Dragi gospod kolega! Iz dne 27. aprila 1939, v: NŠAL, Zapuščine, šk. 48. 649 Ciril Potočnik, Ušeničnik, dr. F., Pastoralno bogoslovje. Tretja, popravljena izdaja. Ljubljana 1940, v: BV 21 (1941), št. 1, str. 100–104. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 261 in si odprli pot k intenzivnejšemu študiju liturgije. Zato je Ušeničnik gradivu o liturgiji, ki se je nahajalo v prvi izdaji Pastoralnega bogoslovja iz leta 1919, dodal tedaj nove veljavne določbe za posamezna liturgična opravila in pripravil pri- ročnik tako za študente kot za duhovnike v dušnem pastirstvu. Ko je bila prva izdaja Katoliške liturgike razprodana, je Ušeničnik pristopil k pripravi nove, iz- popolnjene izdaje, saj je »pri pouku na Teološki fakulteti uvidel, da bi bilo treba to in ono drugače povedati, razširiti, dopolniti, zlasti še, ker je liturgična veda prav v zadnjem času marsikaj novega dognala. Zapiše, da je izpopolnil zgodo- vino liturgije v najstarejši dobi, zlasti obrede Velikega tedna; presnoval poglavje o svetih časih, bolj pokazal njih pomen za naše notranje življenje; dodal novo poglavje o mašnih molitvah in njih notranjem sestavu; navedel razne novejše cerkvene odloke ter dodal in predelal še mnogo drugega.«650 Izšla je osem let po njegovi upokojitvi, ko mu je vid že opešal in mu je pri urejanju gradiva poma- gal njegov brat Aleš, prelat in univerzitetni profesor v pokoju. Vsekakor pa je Ušeničnikova Katoliška liturgika bila in ostala izredno uporabna za predavatelje liturgike kot tudi za pastoralne delavce. O tem nam zgovorno pričuje tudi Ciril Potočnik, ki si jo je dal vezati v tri zvezke na način, da je vložil vsaki drugi list prazen in besedilo dopolnjeval z dodatnimi razlagami, predvsem pa z novimi cerkvenimi dokumenti in bibliografijo.651 5.3 Znanstveni članki Po besedah Janeza Oražma je Ušeničnik v času profesorske službe v Bogo- slovnem vestniku objavil okrog 142 prispevkov, ki se nanašajo na dušno pastir- stvo, 41 recenzij z mnogimi dopolnili, nasveti in popravki ter sedem obširnih znanstvenih in za slovensko liturgično zgodovino nadvse pomembnih razprav, s katerimi se predstavlja kot znanstveni raziskovalec najvišje stopnje.652 Prav te razprave, ki so več ali manj vse iz domače liturgične in pastoralne zgodovi- ne, najbolje razodevajo Ušeničnikov znanstveni pristop k razpravi na določeno temo. Ker so razprave nadvse pomembne za našo slovensko liturgično zgodovi- no, je prav, da vsaj nekatere, oz. pomembnejše od njih, izpostavimo. 650 Franc Ušeničnik, Katoliška liturgika, Ljubljana 1945, str. VI. 651 Gre za izdajo Katoliške liturgike iz leta 1945, ki jo je Potočnik dal vezat v tri zvezke in se nahaja v kabinetu za liturgiko Teološke fakultete v Ljubljani. 652 Janez Oražem, Dr. France Ušeničnik učitelj dušnega pastirstva, v: Franc Grivec (ur.), Zbornik Teološke fakultete II., Ljubljana 1952, str. 54–59. V arhivu Teološke fakultete v Ljubljani se nahaja Poročilo o literarnem delu rednega profesorja na Teološki fakulteti dr. Franca Ušeničnika v dobi od leta 1919 do 1927, ki ga je sam napisal 4. januarja 1928. Iz seznama je razvidno, da je ob knjigi Pastoralno bogoslovje objavil vse razprave (10), referate in beležke (59) ter kritike oz. recenzije (15) izključno v Bogoslovnem vestniku. Ob podrobnejšem pregledu Ušeničnikovih člankov vendarle najdemo eno recenzijo, ki je ni uvrstil na seznam, je pa bila objavljena v Času 16 (1922), str. 228–229. Gre za recenzijo o Kniewaldovem molitveniku Rimski misal, Zagreb 1921. Tudi pozneje je povečini vse razprave objavljal v Bogoslovnem vestniku, saj je bil in je ostal Bogoslovni vestnik najpomembnejša revija Teološke fakultete v Ljubljani. 262 Slavko Krajnc Ena izmed prvih obširnejših Ušeničnikovih razprav (65 strani dolga) nosi naslov Rigorizem naših janzenistov. Gre za nazor, ki so ga prevzele nekatere cerkvene in svetne oblasti. Ob tem nenavadnem nazoru si je Ušeničnik, ob vse- splošnem prepričanju, da so bili naši janzenisti mrki, ljudomrzni, črnogledi, moralno trdosrčni in rigorozni, zastavil vprašanje: v čem so bili naši janzenisti res takšni in kako daleč je segel rigorizem naših janzenistov? V razpravi se na- sloni na analizo pastoralne poslanice Herbersteinovega (1772–1787) naslednika nadškofa Mihaela Brigida, ki je vodil ljubljansko škofijo v letih od 1787 do 1806 in v omenjeni poslanici toži nad slabim duhovnim stanjem škofije in pomanj- kanjem duhovnikov ter nad vsesplošnim preziranjem duhovniškega poklica. Kot Brigido, tako se tudi Ušeničnik osredotoči na nedopustne pomanjkljivo- sti, ki jih najde pri duhovnikih: zanemarjanje bogoslovnih študijev, zanikrnost v oznanjevanju Božje besede, razlike v nauku, ki ga oznanjajo, razlike v javni Božji službi, življenje nekaterih duhovnikov, ki se ne ujema s svetim poklicem ter preziranje stare discipline, kakor jo določajo stari zakoni. Od naštetih napak Ušeničnik izpostavi le eno, ki je po njegovem prepričanju glavni vzrok slabega duhovnega stanja, to je zanemarjanje bogoslovnega študija in branje janzeni- stično navdihnjenih knjig. V razpravi Ušeničnik pokaže izredno široko znanje o tedanjih najpomembnejših teoloških, moralnih in dogmatičnih, janzenistično usmerjenih piscih in njihovih delih, ki sta jih priporočala tako Herberstein kot Brigido. Ob daljši razpravi na temo janzenistično navdihnjene duhovne lite- rature, ki so jo duhovniki prebirali in iz nje črpali navdih za pastoralno delo, vendarle pride do spoznanja, da naši janzenistično usmerjeni duhovniki niso širili janzenističnih zmot, ampak le zakramentalni rigorizem, ki ga je zahtevala takratna cesarska in cerkvena oblast. Veliko zanimanje za odkrivanje »slovenskih« liturgičnih korenin je Uše- ničnik pokazal z obširno razpravo, ki nosi naslov Obrednik oglejske Cerkve v ljubljanski škofiji. Razprava prinaša podroben opis posebnosti oglejskega obre- da, njegovih tiskanih misalov in ritualov ljubljanske škofije, opis liturgičnih po- sebnostih mašnega in krstnega obreda, obreda bolniškega maziljenja in svete popotnice, poročnemu obredu in obredu nekaterih zakramentalov, posebnosti velikonočnega tridnevja ter tega kdaj je v ljubljanski škofiji prenehal oglejski obred. Namreč, slovensko ozemlje oglejskega patriarhata (vse do Drave; mejo je potrdil Karel Veliki 14. 6. 811) je tudi z ustanovitvijo ljubljanske škofije (leta 1461) ohranilo oglejski obred in je ob ukinitvi le-tega (leta 1596) vključilo v rim- ski obred nekatere obredne sestavine, ki so še danes v veljavi v slovenski Cer- kvi. Razprava velja še zdaj za najobširnejši pregled oglejskih tiskanih misalov in ritualov ljubljanske škofije, predvsem pa za najpodrobnejši prikaz razlik med Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 263 oglejskim in rimskim obredom ter ohranjenih oglejskih sestavin in običajev v slovenskem liturgičnem prostoru.653 Ena izmed najbolj priljubljenih tem profesorja Ušeničnika so bili »brižin- ski spomeniki« s posebnim ozirom na slovensko »očitno izpoved« v liturgiji, saj ji je namenil kar tri razprave,654 v katerih kot teolog izpostavi, za razliko od predhodnikov, liturgični značaj brižinskih spomenikov, rabo »očitne izpovedi« izven zakramentalne spovedi, to je kot sredstvo za vzgojo v spokornem duhu, spoznavanje grešnosti, oblikovanje vesti in v pomoč pri spreobrnjenju ter ob- hajanju samega zakramenta pokore. Vsi ti nameni »očitne izpovedi« se danes pripisujejo namenu Cerkve, ki svetuje, naj bi ob obhajanju zakramentalne spo- vedi pogosto obhajali tudi posebna spokorna opravila, ki nam lahko pomagajo k spoznavanju greha, kesanju in k resnični spreobrnitvi.655 V razpravi pride Ušeničnik do spoznanja, da sta obe slovenski formuli »oči- tne izpovedi« namenjeni za »spoznavanje vere in obnavljanje krstnih obljub«656 in ne za zakramentalno spoved, saj je duhovnik govoril v množini »glagolite« in ne v ednini oziroma posamezniku, kot je to pri zakramentalni spovedi. Isto potrjuje tudi molitev, ki jo je mašnik molil po »očitni izpovedi« nad verniki, saj je uporabil prav tako množinsko obliko. Svoja spoznanja potrdi z razlago Honorija Avgustodunskega iz 12. stoletja, ki jasno pove, da očitne izpovedi niso zakramentalne in so jih verniki po navadi molili po pridigi, ko so se obtoževali manjših ali pozabljenih grehov, nato pa jim je mašnik dal splošno odvezo, ki tudi po razumevanju sv. Tomaža Akvinskega in mnogih drugih nima zakra- mentalne vrednosti. So pa jo molili ne le ob nedeljskih in prazničnih mašah, ampak tudi pri mašah za rajne. V razpravi Kdaj so začeli v liturgiji moliti ‘očitno izpoved‘ v narodnem jeziku pa pride do ugotovitve, da »liturgično historični razlogi govore proti temu, da bi bili v nemških deželah že proti koncu 9. stoletja med mašo po pridigi molili očitno izpoved. Ni pa liturgičnih pomislekov, da segajo začetki slovenskih izpovednih formularjev tja v 9. stoletje.«657 Ob množici raznovrstnih preglednih znanstvenih člankov se ustavimo še ob enaindvajset strani dolgi razpravi z naslovom Kristus v liturgičnih molitvah, v kateri avtor pokaže, kako so vplivale raznovrstne teološke razprave in herezije na spremembo naslovljenca v liturgičnih in osebnih molitvah. Prvotno so bile 653 Ob tej razpravi je tudi bogata razprava o oglejskem obredu svete maše, ki jo je napisal Jožef Smrekar pod naslovom Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva, v: Zgodovinski zbornik 1888 in 1889, str. 7–14, 25–30, 37–46, 53–62, 71–78, 87–94, 102–108. 654 Slovenska 'očitna izpoved' v liturgiji, v: BV 6 (1926), str. 265–191; 'Očitna izpoved' med črno sv. mašo, v: BV 8 (1928), str. 186– 191; Kdaj so začeli v liturgiji moliti 'očitno izpoved' v narodnem jeziku, v: BV 16 (1936), str. 81–98. 655 Rimski obrednik. Sveta pokora, Ljubljana 1976, št. 36-37. 656 Prav ta vidik poudari prvi vzorec spokornih opravil v pokoncilskem obredniku, ki nosi naslov: »Pokora kot sredstvo za utrditev in obnovitev krstne milosti« (Rimski obrednik. Sveta pokora, Ljubljana 1976, str. 159–162). 657 Franc Ušeničnik, Kdaj so začeli v liturgiji moliti 'očitno izpoved' v narodnem jeziku, v: BV 16 (1936), št. 2, str. 81–98. 264 Slavko Krajnc vse liturgične molitve naslovljene na prvo Božjo osebo, torej na Boga Očeta po sredniku Jezusu Kristusu (1 Pt 4,11), nekatere zasebne molitve pa na Očeta in Sina, saj pravi Jezus: »Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom storil.« (Jn 14, 14) Tako so bile že v apostolski dobi zasebne molitve naslovljene na Kristusa. Ta sprememba naslovljenca pa se v liturgičnih molitvah pojavi šele po sporu z arijanci, ki so očitali Cerkvi, da prinaša molitve Očetu po sredniku Kristusu, kar je mogoče razumeti, da je Kristus podrejen Očetu. Tako so na primer sv. Atanazij, Janez Zlatousti in Ciril Aleksandrijski utemeljevali, da je Kristus kot človek naše zaupanje pri Očetu, naš veliki duhovnik, srednik in besednik, ki prinaša Očetu naše molitve, kot Bog pa deli z Njim vse dobrote svojim svetim. Nato Ušeničnik v razpravi opozori na to, da je sprememba naslovljenca vplivala na vernike in da je kljub temu, da je v oracijah rimskega misala, zlasti v kanonu, še zelo živa misel na Kristusa srednika, vendarle v zavesti vernikov od srednjega veka naprej nekoliko zbledela. In čim bolj se je v liturgiji odmikal Kristus kot srednik, tem bolj so se verniki počutili sami pred Božjim veličastvom, kar je ro- dilo zavest pretirane nevrednosti in strahu pred Božjo veličino. Na podlagi tega spoznanja pa Ušeničnik v omenjeni razpravi preide k njemu zelo ljubi liturgični temi, k spodbujanju k pogostemu prejemanju svetega obhajila. 6 BIBLIOGRAFIJA FRANCA UŠENIČNIKA O življenju in poslanstvu Franca Ušeničnika nam zgovorno govori tudi njegova bibliografija, ki jo je mogoče zaslediti v raznovrstnih drobcih, kot so Slovenski biografski leksikon, v katerem Marijan Smolik kratki biografiji Franca Ušeničnika doda še glavne obrise njegove bibliografije;658 v Mohorski bibliogra- fiji, ki prinaša le popis življenjepisov svetnikov in Marijinih praznikov, ki jih je Ušeničnik pripravil za izdajo knjige Življenje svetnikov (1928–1943),659 in v Zborniku Teološke fakultete, v katerem Janez Oražem v sumaričnem pregledu in opisu Ušeničnikovega pastoralnega dela na leksikonski način naniza njegova pomembnejša dela.660 658 Marijan Smolik, Ušeničnik Franc, Častni kanonik, apostolski protonotar (1866–1952), v: https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi752242/ (pridobljeno: 15. 2. 2019). 659 Janko Moder, Mohorska bibliografija, Celje 1957, str. 106: Ciril Jeruzalemski (Žs 1928, 504–508), Benedikt (Žs 1928, 520–528), Justin, mučenec (Žs 1929, 67–75), Benedikt Jožef Laber (Žs 1929, 77–85), Anzelm (Žs 1929, 102–112), Pij V., papež (Žs 1932, 195–202), Primož in Felician (Žs 1934, 427–433), Obiskovanje Device Marije (Žs 1934, 9–13), Devica Marija Karmelska (Žs 1936, 92–95), Aleš (Žs 1936, 9–97), Kamil (Žs 1936, 98–102), Ignacij Lojolski (Žs 1936, 162–170), Marija Devica Snežna (Žs 1937, 187–191), Ivana Frančiška Šantalska (Žs 1937, 260–270), Roza Limanska, devica (Žs 1938, 347–351), Presveto ime preblažene Device Marije (Žs 1938, 366–371), Povišanje svetega križa (Žs 1938, 378–380), Sedem žalosti Device Marije (Žs 1938, 381–386), Frančišek Asiški (Žs 1940, str. 21–34), Preblažena Devica Marija, Kraljica svetega rožnega venca (Žs 1940, str. 43–48), Materin- stvo preblažene Device Marije (Žs 1940, str. 65–71). 660 Franc Grivec (ur.), Zbornik Teološke fakultete II., Ljubljana 1952, str. 52–61. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 265 a. Ušeničnikove knjige ■ Vzgojeslovna načela, Ljubljana 1918: Katoliško tiskovno društvo. ■ Pastoralno bogoslovje, Ljubljana 11919, 21932, 31940: Založila Jugoslovan- ska knjigarna. ■ Katoliška liturgika, Ljubljana 11933, 21945: Založila Jugoslovanska knjigarna. b. Znanstvene razprave ■ Kje je grob sv. Cirila, v: KO 2 (1898) 1, 61–70. ■ Katoliška cerkev in kultura, v: KO 7 (1903) 2, 132–154. ■ Stare krščanske knjižnice, v: KO 7 (1903) 2, 166–177. ■ V obrambo resnice. Odgovor dr. Trillerju, v: KO 7 (1903) 3, 255–272. ■ Štrajk in krščanska etična načela, v: KO 8 (1904) 3, 287–298. ■ Psihologični razvoj v Luthru, v: KO 8 (1904) 3, 336–342. ■ Schönleben o Brezmadežni, v: KO 8 (1904) 4, 413–426. ■ Homiletika, v: DP 30 (1913) 11, 601–607; 12, 657–665; 31 (1914) 4, 113–129; 5, 169–184; 6, 241–256; 7, 313–328; 8, 385–391. ■ Katehetika, v: DP 32 (1915) 1, 1–16; 2, 57–72; 3, 126–140; 4, 205–220; 5, 271–287; 6, 335–342; 7/8, 387–394. ■ Cerkveno leto, v: DP 32 (1915) 9/10, 451–466; 11, 535–550; 12, 607–622; 33 (1916) 1, 1–16; 2, 81–86. ■ Obred sv. maše, v: DP 33 (1916) 3, 129–139; 4, 201–208; 5, 261–269; 6/7, 325–347. ■ Novi cerkveni zakonik in prvo sv. obhajilo otrok, v: BV 1 (1920/21) 2, 164–168. ■ Liturgija in naše notranje življenje, v: BV 1 (1920/21) 3/4, 300–304. ■ Bogoslovna semenišča na Francoskem, v: BV 2 (1922) 1, 81–86. ■ Rigorizem naših janzenistov, v: BV 3 (1923) 1, 1–49. ■ Prepovedana knjiga?, v: BV 4 (1924) 2, 161–163. ■ Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji, v: BV 4 (1924) 1, 1–35; 2, 97–127; 5 (1925) 2, 188. ■ Dostavek k razpravi o oglejskem obredniku v ljubljanski škofiji, v: BV 5 (1925) 2, 188–189. ■ Za sveto leto 1925, v: BV 5 (1925) 1, 55–64. ■ Pravice izpovednikov v svetem letu 1926, v: BV 6 (1926) 3, 220–228. ■ Slovenska ‘očitna izpoved‘ v liturgiji, v: BV 6 (1926) 4, 265–301. ■ ‚Očitna izpoved‘ med črno sv. mašo, v: BV 8 (1928) 2, 186–191. ■ Najstarejši glagolski spomenik in liturgija sv. Cirila in Metoda, v: BV 10 (1930) 3/4, 235–253. ■ Kristus v liturgičnih molitvah, v: BV 15 (1935) 1, 33–54. 266 Slavko Krajnc ■ Kdaj so začeli v liturgiji moliti ‘očitno izpoved‘ v narodnem jeziku?, v: BV 16 (1936) 2, 81–98. c. Strokovni članki ■ Zakaj smo začeli izdajati nov list?, v: Venec cerkvenih bratovščin I., 24. dec. 1896, 1, str. 1–2. ■ Čitateljem Venca!, v: Venec cerkvenih bratovščin II., 24. nov. 1897, 12, str. 178. ■ Uspehi koedukacije, v: Čas 8 (1914) 2, 158–159. ■ Zakramentalna odveza po kan. 886, v: BV 1 (1920/21) 1, 88–91. ■ Redni izpovednik redovnic, v: BV I (1920-21) 1, 91. ■ Koga dušni pastir ne sme pripuščati k cerkvenim pogrebom?, v: BV 1 (1920/21) 1, 91–92. ■ Za slabovidne mašnike, v: BV 1 (1920/21) 1, 92. ■ Pouk v katekizmu, v: BV 1 (1920/21) 1, 92–93. ■ Spokornik iz tuje dieceze in reservati, v: BV 1 (1920/21) 2, 168–169. ■ Sv. izpoved redovnic, v: BV 1 (1920/21) 2, 169–170. ■ Pojasnilo k postni zapovedi, v: BV 1 (1920/21) 2, 173. ■ Postna zapoved za ljubljansko in lavantinsko škofijo leta 1921, v: BV 1 (1920/21) 2, 173–174. ■ Resna beseda o mašniškem celibatu, v: BV 1 (1920/21), št. 2, 177–178. ■ Odveza od izobčenja, v: BV 1 (1920/21), št. 3/4, str. 305–307. ■ Ali so Vincencijeve družbe cerkvene družbe?, v: BV 1 (1920/21), št. 3/4, str. 307. ■ Izpregled zakonskih zadržkov, če je že vse pripravljeno za poroko, v: BV 1 (1920/21), št. 3/4, str. 307–308. ■ Navodilo za slabovidne mašnike, v: BV 1 (1920/21), št. 3/4, str. 311–312. ■ Benedictus, qui venit pri peti maši, v: BV 1 (1920/21), št. 3/4, str. 313. ■ Vpletanje roženvenških skrivnosti med češčenamarijo, v: BV 1 (1920/21), št. 3/4, str. 313. ■ Ali moremo molke, svetinjice, obdarjene z odpustki, drugim prepustiti?, v: BV 2 (1922), št. 1, str. 78. ■ Dokaz samskega stanu in naznanilo o sklenjeni poroki, v: BV 2 (1922), št. 1, str. 78–79. ■ O votivni maši v čast presv. Srcu Jezusovemu prvi petek v mesecu, v: BV 2 (1922), št. 1, str. 79. ■ Oratio »Fidelium«, v: BV 2 (1922), št. 1, str. 79–81. ■ Orationes ab Ordinario imperatae, v: BV 2 (1922), št. 1, str. 81. ■ Sv. izpoved v velike praznike, v: BV 2 (1922), št. 2, str. 161–163. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 267 ■ Kdaj se presv. Rešnjo Telo prenaša k bolnikom tajno?, v: BV 2 (1922), št. 2, str. 173–174. ■ Kako se molijo ali pojo lavretanske litanije, v: BV 2 (1922), št. 2, str. 174. ■ O izpovedni molčečnosti, v: BV 2 (1922), št. 3/4, str. 283–286. ■ Komu se zakramentali ne smejo deliti?, v: BV 2 (1922), št. 3/4, str. 286–289. ■ Prepovedane slike, v: BV 2 (1922), št. 3/4, str. 289–291. ■ O sv. obhajilu pri polnočni maši na sv. večer v župnih cerkvah, v: BV 2 (1922), št. 3/4, str. 291–292. ■ Nova prošnja v litanijah vseh svetnikov, v: BV 2 (1922), št. 3/4, str. 294. ■ Ali smejo verniki pri sv. maši mašniku odgovarjati in glasno moliti mo- litve v kánonu?, v: BV 3 (1923), št. 1, str. 79–80. ■ Kako so molili v Družbi Jezusovi v nje prvi dobi?, v: BV 3 (1923), št. 2, str. 171–176. ■ Causa beatificationis častitljivega božjega služabnika Roberta kardinala Bellarmina, v: BV 1 (1920/21), št. 2, str. 199–200. ■ Odveza od cenzur, v: BV 3 (1923), št. 2, str. 179. ■ Izpregled zakonskih zadržkov, v: BV 3 (1923), št. 2, str. 179–180. ■ De jejunio eucharistico ante Missam, v: BV 3 (1923), št. 3/4, str. 282–283. ■ Dijaški dvoboji, v: BV 3 (1923), št. 3/4, str. 284–285. ■ Župnikova pravica pri procesijah, v: BV 3 (1923), št. 3/4, str. 285–286. ■ Votivna maša v čast presv. Srcu Jezusovemu prvi petek v mesecu, v: BV 4 (1924), št. 1, str. 79. ■ Zadnji evangelij pri maši, v: BV 4 (1924), št. 1, str. 79–80. ■ Vprašanje o mašnem štipendiju, v: BV 4 (1924), št. 1, str. 80. ■ Prepovedana knjiga, v: BV 4 (1924), št. 2, str. 161. ■ K vprašanju o zadnjem evangeliju pri maši, v: BV 4 (1924), št. 2, str. 174–176. ■ Jejunium eucharisticum, v: BV 4 (1923), št. 2, str. 176. ■ Kolikokrat se moli pri oficiju antifona preblažene D. Marije?, v: BV 4 (1924), št. 2, str. 176. ■ Črna maša za rajnega po prejetem poročilu o smrti, v: BV 4 (1924), št. 3/4, str. 274–275. ■ Izpovedovanje v župnijah ob meji domače in sosednje dieceze, v: BV 4 (1924), št. 3/4, str. 275–277. ■ Izpovednik v tuji škofiji, v: BV 4 (1924), št. 3/4, str. 277. ■ Sv. obhajilo in konkubinarji, v: BV 4 (1924), št. 3/4, str. 277–278. ■ Kdaj se sme sv. poslednje olje iznova podeliti?, v: BV 4 (1924), št. 3/4, str. 278–279. ■ Sv. obhajilo pri polnočni maši na sv. večer, v: BV 5 (1925), št. 1, str. 71–72. ■ Liturgične določbe za evharistične shode, v: BV 5 (1925), št. 1, str. 72. 268 Slavko Krajnc ■ Porcijunkulski odpustki, v: BV 5 (1925), št. 1, str. 72–73. ■ Razni blagoslovi v sv. letu, v: BV 5 (1925), št. 2, str. 170–171. ■ Cerkvene organizacije in redno dušno pastirstvo, v: BV 5 (1925), št. 3/4, str. 252–255. ■ Rimskim romarjem, v: BV 5 (1925), št. 3/4, str. 256. ■ Za tiste, ki v sv. letu ne morejo iti v Rim, v: BV 5 (1925), št. 3/4, str. 256. ■ Odloki sv. Stolice, v: BV 6 (1926), št. 3, str. 228–230. ■ Novi rimski obrednik, v: BV 6 (1926), št. 4, str. 336–340. ■ Izpregled za hlapčevska dela v nedelje in praznike, v: BV 6 (1926), št. 4, str. 342–343. ■ Odpustki križevega pota, v: BV 7 (1927), št. 2, str. 142. ■ Zakaj ni sv. Petra Kanizija v našem liturgičnem direktoriju, v: BV 7 (1927), št. 2, str. 143. ■ Zoper nenravno slovstvo, v: BV 7 (1927), št. 3/4, str. 228–230. ■ Action Française katoličanom prepovedana, v: BV 7 (1927), št. 3/4, str. 230–233. ■ Rimske štacijonske cerkve, v: BV 7 (1927), št. 3/4, str. 235–240. ■ Odgovori odbora za razlaganje cerkvenega zakonika: o izpovedi redov- nic; o odvezi v smrtni nevarnosti; o izpregledu zakonskih zadržkov; o subdelegaciji za poroko, v: BV 8 (1928), št. 2, str. 161–165. ■ Odloki sv. stolice: O tajnem prenašanju presv. Rešnjega Telesa k bolni- kom; Ali sme mašnik ob priliki, ko prinese sv. obhajilo bolniku, tudi dru- ge vernike izpovedati in obhajati; Kako naj se upodablja sv. Duh?; Zoper one, ki prihajajo iz orienta in nabirajo mašne štipendije; Ali morejo biti redovne osebe člani društva za razširjanje vere?; O sklepanju sv. zakona samo pred pričami, brez pristojnega župnika; O župnikovi pasivni asi- stenci pri sklepanju mešanega zakona, v: BV 8 (1928), št. 3/4, str. 298–302. ■ O molitvi v čast najsvetejšemu zakramentu med mašo, v: BV 9 (1929), št. 1, str. 56–67. ■ Prefacija pri votivni poročni maši med osmino vnebohoda, v: BV 9 (1929), št. 1, str. 67–68. ■ Pokopavanje mrličev v cerkvi, v: BV 9 (1929), št. 1, str. 68. ■ Prepovedi Indexa in katoličani vzhodnega obreda, v: BV 9 (1929), št. 1, str. 68. ■ Dostavki v krstni knjigi v krajih sedanje Rusije, v: BV 9 (1929), št. 1, str. 68–69. ■ O izrednem svetem letu 1929, v: BV 9 (1929), št. 2, str. 169–173. ■ Altare privilegiatum v svetem letu 1929, v: BV 9 (1929), št. 2, str. 282. ■ Odgovori odbora za razlaganje cerkvenega zakonika: o škofovih pravicah pri blagoslovih; O razdiravnem zakonskem zadržku publicae honestatis; Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 269 O izpregledu zdržnosti in posta; O izpraševanju prič pri cerkvenem so- dišču; O pravdah za razporoko in ločitev zakona, v: BV 9 (1929), št. 2, str. 282–284. ■ Obhajanje bolnikov, v: BV 9 (1929), št. 2, str. 284–285. ■ Sprejemanje Rusov v katoliško Cerkev, v: BV 9 (1929), št. 2, str. 285. ■ Vprašanja in odgovori. Praefationes in cantu feriali; Vprašanje o sv. ob- hajilu v bolnikovi sobi, v: BV 9 (1929), št. 2, str. 286. ■ O Rusih, ki se vračajo v katoliško Cerkev, v: BV 10 (1930), št. 1, str. 84–86. ■ Odloki sv. stolice: Križi, obdarjeni z odpustkom »toties quoties«; Pra- znovanje titularnega godu župne cerkve; Prepovedana knjiga; De ma- sturbatione; O zakonu nekatoličanov; O cerkvenem pogrebu; O cerkve- nem imetju; Zbirka molitev in dobrih del, obdarjenih z odpustki, v: BV 10 (1930), št. 1, str. 86–89. ■ Odloki sv. stolice: Instructio de quibusdam vitandis atque observandis in conficiendo Sacrificio Missae et in Eucharistiae Sacramento distribuen- do et asservando; Prepovedane knjige; O porciunkulskem odpustku; O zbirkah orientalskih klerikov za maše in druge namene; Navodilo glede nedostojne ženske noše; O zakonu nekatoličanov; O pravdah za razpo- roko in ločitev zakona; O porokah v korist cerkvi, v: BV 10 (1930), št. 3/4, str. 329–334. ■ Odloki sv. stolice: Molitev za odpustek, ki se dobi »toties quoties« pri obi- sku cerkve; Prekinjen noviciat; Če diakon deli sv. obhajilo; O sprejemu pozakonjenih v semenišče; Sv. penitenciarija in verniki vzhodne Cerkve; Popolni odpustek za oficij opravljen pred najsvetejšim zakramentom, v: BV 11 (1931), št. 1, str. 70–72. ■ Odloki sv. stolice: Odpustki križevega pota za bolnike; Zvonjenje z bla- goslovljenimi zvonovi, v: BV 11 (1931), št. 4, str. 311–313. ■ Izredno sveto leto in veliki jubilej ob 1900-letnici našega odrešenja, v: BV 13 (1933), št. 3, str. 186–198. ■ Odloki sv. stolice: Fakultete za blagoslove, združene z odpustki, daje v prihodnje samo sv. penitenciarija; Maša v čast sv. ustanoviteljev redovnih kongregacij; De jejunio eucharistico ante Missam; Odpustek za angelovo češčenje; Odpustek za molitev ob petkih, ko zvoni v spomin Gospodove smrti, v: BV 13 (1933), št. 3, str. 198–202. ■ Odloki sv. stolice: Kaj pomeni pri dovoljenju odpustkov pogoj »visitandi ecclesiam vel oratorium« in »precandi ad mentem Summi Pontificis«?; O fakultetah za blagoslove z odpustki, v: BV 13 (1933), št. 4, str. 277–279. ■ Fakultete izpovednikov v izrednem sv. letu 1934–1935, v: BV 14 (1934), št. 2, str. 163–169. ■ O katoliški akciji, v: BV 14 (1934), št. 2, str. 169–171. 270 Slavko Krajnc ■ Odloki sv. stolice: O uporabi prevodov svetega pisma v cerkvi; Navodi- lo o binaciji liturgije za svečenike bizantinskega obreda; Prepoveduje se pobožnost, ki jo imenujejo štiriinštiridesetih maš, v: BV 14 (1934), št. 2, str. 171–173. ■ Po katerem liturgičnem koledarju naj moli mašnik brevir, kadar se mudi zunaj domače škofije?, v: BV 16 (1936), št. 1, str. 62–63. ■ Ali se tiha župna maša šteje za slovesno mašo?, v: BV 16 (1936), št. 2, str. 134–137. ■ Vesoljna odveza nekdaj in sedaj, v: BV 16 (1936), št. 2, str. 137–142. ■ Misli iz okrožnice Pija XI. »Vigilanti cura« o vzgojnem pomenu kinema- tografa, v: BV 16 (1936), št. 3, str. 217–221. ■ Votivna maša v čast Jezusu Kristusu, najvišjemu in večnemu duhovniku, v: BV 16 (1936), št. 4, str. 296–298. ■ O obredu votivne maše v čast Jezusu Kristusu, najvišjemu in večnemu duhovniku, v: BV 17 (1937), št. 2/3, str. 191–192. ■ O fakultetah za blagoslove združene z odpustki, v: BV 17 (1937), št. 2/3, str. 193. ■ Nova avtentična zbirka molitev in pobožnih vaj, obdarjenih z odpustki, v: BV 19 (1939), št. 1, str. 41–43. ■ Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, v: BV 21 (1941), št. 2/4, str. 255–259. d. Recenzije ■ Die liturgischen Verrichtungen der Leviten und Assistenten. Von Vhri- stian Kunz, Praefekt am bischöfl. Klerikalseminar zu Regensburg. Re- gensburg. Druck und Verlag von Friedrich Pustet, 1901, v: DP 19 (1902), št. 2, str. 119–120. ■ Die liturgischen Verrichtungen der Ministranten. (Handbuch der prie- sterlichen Liturgie nach dem römischen Ritus. 2. Buch). Von Christian Kunz. Regensburg. Verlag von Friedrich Pustet 1902. Str. XII. + 370, v: DP 19 (1902), št. 12, str. 747–248. ■ Missae de Requie iuxta Rubricas a Leone XIII. reformatas et Decreta S. Rituum Congregacionis novissima, accedit appendix de Missis in altari privilegiato. Tractatus liturgicus in usum Cleri concinnatus a Josepho Erker, Canonico eccl. cath. Labacen. 1903. Labaci. Str. 92, v: DP 20 (1903), št. 4, str. 322–323. ■ Aphorismi eucharistici, id est piae et sanctae celebrationis monita ex pra- ecipuis ascetis collecta et illustrata opera Jacobi Merlo - Horstii, ecclesiae Colon. B. Mariae V. in Pasculo pastoris. Textum recensuit adiectisque prccibus ante et post Missam denuo edidit J os. Aloy sius Krebs, C. SS. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 271 R. Ratisbonae, Sumptibus Pustet, 1902.158 strani, v: DP 20 (1903), št. 4, str. 323. ■ Manresa oder die geistlichen Übungen des heiligen Ignatius in neuer, leichtfasslicher Darstellung zum Gebrauche aller Gläubigen. Nach dem Französischen frei bearbeitet von Franz Anton Schmid, Priester der Ge- sellschaft Jesu. Sechste, durch P. K. Friedrich, S. J., vermehrte und ver- grösserte Auflage. Regensburg. Pustet, 1903. Strani VIII. + 516, v: DP 20 (1903), št. 4, str. 323–324. ■ Die liturgischen Verrichtungen des Celebranten. (= Handbuch der pri- esterlichen Liturgie nach dem römischen Ritus. 4. Buch.) Von Christian Kunz, Präfekt am bischöfl. Klerikalseminar zu Regensburg. Regensburg, Rom, New York und Cincinnati. Druck und Verlag von Fr. Pustet. 1904. Str. 352, v: DP 21 (1904), str. 208. ■ Der Dienst des Messners. (Handbuch der priesterlichen Liturgie nach dem römischen Ritus. 1. Buch.) Von Christian Kunz. Regensburg, Pustet, 1904. VI in 144 str., v: DP 22 (1905), št. 6, str. 383–384. ■ Janez Flis, korar. Umetnost v bogočastni službi, v: Čas 2 (1908), str. 247–248. ■ Heortologija. Svetkovine Gospodove u zapadnoj i iztočnoj Crkvi. Na- pisao Bruno Lovrić. U Đakovu (1913), str. 264, v: Čas 8 (1914), št. 2, str. 162–163. ■ Viktor Bežek, Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom. B. Občno vzgojeslovje. V Ljubljani 1914, v: Čas 9 (1915) št. 6, str. 348–351; 10 (1916), št. 5, str. 275–277; 11 (1917), št. 4/5, str. 243–244. ■ Pastoralmedizin. Die Naturwissenschaft auf dem Gebiete der katholi- schen Moral und Pastoral. Ein Handbuch für den katholischen Klerus. Von Dr. Ernst W. M. von Olfers. Dritte, vermehrte und verbesserte Au- flage. (XVI u. 238). Freiburg & Wien 1911, Herdersche Verlagshandlung, v: BV 14 (1911), št. 2, str. 272–273. ■ Rimski misal ko molitvenik priredio dr. Dragutin Kniewald, sudjelova- njem Petra Brozičevića, Milana Paveliča, dra. Franje Zagode. Naklada dra. Stjepana Markulina. Zagreb 1921. (str. X L + 934), v: Čas 16 (1922), str. 228–229. ■ Bilz, Dr. Jak., Die Ehe im Lichte der katholischen Glaubenslehre. Fre- iburg 1918, v: BV 1 (1920/21), št. 1, str. 108–110. ■ Ries, Dr. Jos., Die Mischehe eine ernste Pastorationssorge. Freiburg 1918, v: BV 1 (1920/21), št. 1, str. 108–110. ■ Saedler, Peter, Müttersselsorge und Mütterbildung. Freiburg 1918, v: BV 1 (1920/21), št. 1, str. 108–110. 272 Slavko Krajnc ■ Sträter, Dr. Herm., Das Männerapostolat. Freiburg 1917, v: BV 2 (1920/21), št. 2, str. 191–192. ■ Mutz, Die Verwaltung der Sakramente, v: BV 2 (1922), št. 1, str. 103. ■ Kramp, Jos. S. J., Messliturgie und Gottesreich, I-III. Freiburg i. Br. 1921, v: BV 3 (1923), št. 1, str. 87–89. ■ Stroj, Liturgika. Nauk o bogočastnih obredih sv. katoliške Cerkve. Lju- bljana 1922, v: BV 3 (1923), št. 1, str. 89–90. ■ P. Čebulj Regalat. O.F.M., Janzenizem na Slovenskem in frančiškani. Lju- bljana 1922, v: BV 3 (1923), št. 2, str. 186–187. ■ Ehl, A., Schwesternseelsorge. Paderborn 1924, v: BV 4 (1924), št. 3/4, str. 306. ■ Scharsch, P. Ph., O.M.I., Spoved malih grehov. Priredil dr. Frančišek Jerè. V Ljubljani 1926, v: BV 7 (1927), št. 2, str. 157–158. ■ Eisenhofer, Dr. Ludw., Katholische liturgik. Freiburg i. Br. 1924, v: BV 5 (1925), št. 2, str. 185. ■ Braun Joseph S. J., Liturgisches Handlexicon. Regensburg 1924, v: BV 5 (1925), št. 2, str. 185–186. ■ Braun Jos., S. J., Das Memoriale Rituum Benedikts XIII. Regensburg 1923, v: BV 5 (1925), št. 2, str. 186. ■ Schulte, Dr. Theol. Adalbert, Die Hymnen des Breviers nebst den Sequenzen des Missale, v: BV 7 (1927), št. 1, str. 79–80. ■ Teraš, P. Mavricij, O.M. Cap., Pod zastavo sv. Frančiška. V spomin sedme stoletnice Frančiškove smrti, v: BV 7 (1927), št. 1, str. 80. ■ Über die Reue als Sacramentsteil und als Disposition der Rückfällingen. Speicher (Schweiz) 1926, v: BV 8 (1928), št. 2, str. 184–185. ■ Bauer, Prof. dr. Lorenz, Der Altar und seine Ausstattung nach Auffas- sung und Anordnung der Kirche. Jahrg. 1928. Düsseldorf, v: BV 9 (1929), št. 2, str. 310–311. ■ Holzmeister Urban, S. J., Orationes liturgicae meditationibus Exercitio- rum S. Ignatii de Loyola accommodatae. II. Aufl. Verlag Felizian Rauch, Innsbruck, 1929, v: BV 9 (1929), št. 3/4, str. 311. ■ U. Talija, Lijek duševnim bolima. Split 1929, v: BV 9 (1929), št. 3/4, str. 311. ■ P. Thoma Villanova Gerstera Zeil 0.M.Ca p., De quaestionibus a confes- sario ponendis. Oeniponte 1929, v: BV 9 (1929), št. 3/4, str. 312. ■ H. Merke1bach, O. Pr., Quaestiones Pastorales. II. De Embryologia et de Ministratione Baptismatis. III. De Variis Poenitentium categoriis . IV. De Poenitentiae Ministro eiusque Officiis . Liège, »La Pensée catholique«, 1927–1928, v: BV 10 (1930), št. 1, str. 101–103. Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 273 ■ Philippus Maroto, C. M. F., De extraordinario jubilaeo anni 1929. Brevis expositio Constitutio-nis Apostolicae »Auspicantibus«. Roma. Tip. poi. »Cuore di Maria« 1929, v: BV 10 (1930), št. 1, str. 103–104. ■ P. Mavricij Teraš O. Min. Cap., Za visokim ciljem. Pota in ovire krščan- skega življenja. V Ljubljani (1929), v: BV 10 (1930), št. 1, str. 104. ■ Kirlin, Msgr. J. L. J., Der moderne Seelsorger auf den Pfaden des hl. Jo- hannes Baptista Vianney. Aus dem Englischen übersetzt von Dr. Paul Reine1t. Freiburg i. Br. 1929, v: BV 10 (1930), št. 2, str. 199–200. ■ Auffray A., Vzgojna metoda bl. Janeza Bosca. Po francoskem priredil prof. Ant. Logar. Ljubljana 1929, v: BV 10 (1930), št. 3/4, str. 352. ■ Kniewald, dr. Dragutin, sveuč. prof., Pastirsko bogoslovlje, Svezak I: Du- šobrižnikova ličnost i djelatnost. Zagreb 1930, v: BV 11 (1931), št. 1, str. 89–93. ■ Brinktrine, Dr. Johannes, Die heilige Messe in ihrem Werden und We- sen. Paderborn 1931; Brinktrine, Dr. Johannes, Das Römische Brevier. Paderborn 1932, v: BV 13 (1933), št. 1, str. 106–109. ■ Petrani Alexius, De relatione iuridica inter diversos ritus in ecclesia catholica. Taurini-Romae 1930, v: BV 13 (1933), št. 1/2, str. 109. ■ Stapper Richardus, Ordo Romanus primus de missa papali. (Opuscula et textus historiam ecclesiae eiusque vitam atque doctrinam illustrantia. Series liturgica, edita curantibus R. Stapper et A. Rücker, fasc. I.) 1933. Münster, v: BV 13 (1933), št. 3, str. 213–214. ■ Textus antiqui de Festo Corporis Christi. Collegit et notis illustravit Pe- trus Browe S. J. (Opuscula et textus historiam ecclesiae eiusque vitam atque doctrinam illustrantia. Series liturgica edita curantibus R. Stapper et A. Rücker. Fase. IV.) 1934. Münster, v: BV 15 (1935), št. 1, str. 74. ■ S. Francisci Assisiensis et S. Antonii Patavini officia rhythmica auctore fratre Juliano a Spira edidit et notis illustravit Hugo Dausend O. F. M. 1934. Münster i. W., v: BV 15 (1935), št. 1, str. 74–75. ■ Consuetudines liturgicae in functionibus anni ecclesiastici papalibus ob- servandae. E sacramentario Codicis Vat. Ottobon. 356 desumpsit atque edidit Johannes Brinktrine. 1935. Edidit Aschendorff Monasterii, v: BV 15 (1935), št. 1, str. 75–76. ■ Potočnik, dr. Ciril, Sveti red. Pouk za ordinande. Samozaložba. Tisk Mi- sijonske tiskarne. Domžale-Groblje, v: BV 15 (1935), št. 3/4, str. 297. ■ Kniewald, dr. Dragutin, Liturgika. Zagreb 1937, v: BV 17 (1937), št. 4, str. 297. ■ Čadež Anton, Življenje govori. Zgledi iz zgodovine in vsakdanjosti, raz- vrščeni po vsebini katekizma. V Ljubljani 1940, v: BV 20 (1940), št. 4, str. 331–332. 274 Slavko Krajnc ■ Kniewald, Dr. Dragutin, Zagrebački liturgijski kodeksi XI.-XV. stoljeca. Codices liturgici manuscripti Zagrebienses a saeculo XI. usque ad finem s. XV. Zagreb 1940; Kniewald, Dr. Dragutin, Obred i obredne knjige za- grebačke stolne crkve 1094–1788. Zagreb, 1940, Kniewald, Dr. Dragutin, Pavlinski obredni priručnik iz g. 1644. Zagreb 1940, v: BV 21 (1941), št. 2/4, str. 292–295. VIRI IN LITERATURA Viri Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, Zapuščine, Franc Ušeničnik, škatle 45–51. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) ZAMU, Personalna mapa UL, IV–69/1019. Literatura Ambrožič, Matjaž, Spomini in Semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha. Ljubljana 2010. Cajnkar, Stanko, V spomin doktorju Francetu Ušeničniku, v: Franc Grivec (ur.), Zbornik Teološke fakultete II. Ljubljana 1952, str. 182–184. Demšar, Josip, Vzgojeslovna načela. Spisal dr. Fr. Ušeničnik. V Ljubljani 1918. Založilo Kato- liško tiskovno društvo, v: Čas 12 (1918) 6, str. 292–293. Dr. D. P. Književnost: Dr. Fr. Ušeničnik: Pastoralno bogoslovje. Ljubljana 1919–20, v: Vla- snik Hrv. katol. društvo: Broj 3–6. Zagreb, mart. do junija 1920, XXIII. str. 28–29. N. N. Ušeničnik, dr. Franc. Pastoralno bogoslovje. V Ljubljani 1919 i 1920. Založila Jugoslo- vanska knjigarna, v: Vjesnik - Vrhbosna 1920, br. 9–12. Izdajatelj Kaptol Vrhbosanski v Sarajevu, str. 134–136. Oražem, Janez, Dr. France Ušeničnik učitelj dušnega pastirstva, v: Franc Grivec /ur./, Zbor- nik Teološke fakultete II., Ljubljana 1952, str. 54–61. Pogačnik, Jože, Ušeničnik dr. Fr., Pastoralno bogoslovje. Druga, popravljena izdaja, Ljublja- na 1932: Jugoslovanska knjigarna, v: BV 13 (1933) 4, str. 291–294. Potočnik, Ciril, Ušeničnik, dr. F., Pastoralno bogoslovje. Tretja, popravljena izdaja, Ljubljana 1940, v: BV 21 (1941) 1, str. 100–104. Rimski obrednik. Sveta pokora, Ljubljana 1976. Smolik, Marijan, Ušeničnik Franc, Častni kanonik, apostolski protonotar (1866–1952), v: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi752242/ (pridobljeno: 15. 2. 2019). Smrekar, Jožef. Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva, v: Zgodovinski zbornik 1888 in 1889, str. 7–14, 25–30, 37–46, 53–62, 71–78, 87–94, 102–108. Snoj, Andrej, Ob grobu dr. Franceta Ušeničnika, v: Franc Grivec (ur.), Zbornik Teološke fakultete II., Ljubljana 1952, str. 52–53. Zupančič, Anton, Duhovno pastirstvo, Ljubljana (v samozaložbi) 11885; 21894. POVZETEK Razprava prinaša prvo širšo obravnavo strokovnega, znanstvenega in pedagoškega dela prvega dekana Teološke fakultete, pastoralnega teologa in Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 275 liturgika prof. ddr. Franca Ušeničnika. Ob najpomembnejših biografskih po- datkih, Ušeničnikovem značaju in njegovi izobraževalni poti, katere krona sta bila doktorata iz filozofije in teologije, nam razprava ponuja vpogled v Uše- ničnikovo sodelovanje pri ustanavljanju Univerze v Ljubljani, v njegovo znan- stveno, raziskovalno in pedagoško delo, v ustanovitev in uredniško delo Venca cerkvenih bratovščin, predvsem pa vpogled v njegova znanstvena dela, razpra- ve, recenzije in strokovne članke. Kljub nekaterim dosedanjim leksikografskim opisom njegovih del (Smolik, Oražem), prinaša razprava podrobnejši, celostni in kritični pregled Ušeničnikovega bibliografskega opusa, ki po mnenju mnogih ni toliko sad znanstvenega raziskovanja kolikor pridnega zbiranja, analitičnega razmišljanja in sintetične ter praktične uporabnosti njegovih del v pastoralne namene. KLJUČNE BESEDE: pastoralno bogoslovje, liturgika, Franc Ušeničnik (1866– 1952), Univerza v Ljubljani Summary SCIENTIFIC, PEDAGOGICAL, AND SCHOLARLY WORK OF THE FIRST DEAN OF THE FACULTY OF THEOLOGY, FRANC UŠENIČNIK, PhD The article offers the first wider discussion of the expert, scientific, and pedagogical work of the first dean of the Faculty of Theology, the pastoral theo- logian and liturgist, Prof DDr Franc Ušeničnik. In addition to the most sig- nificant biographical data, a description of Ušeničnik’s character, and his edu- cational path, the crown of which were two PhDs in philosophy and theology respectively, the discussion presents an insight into Ušeničnik’s collaboration in the establishment of the University of Ljubljana, its scientific, research, and ped- agogical work, the establishment and editorial work with the Venec cerkvenih bratovščin, and above all, an insight into his scientific works, discussions, peer reviews, and expert articles. Despite some of the lexicographic descriptions of his work until today (Smolik, Oražem), this article brings a more detailed, com- prehensive, and critical review of Ušeničnik’s bibliographical opus, which in the opinion of many is not so much the fruit of his scientific research as it is of diligent collecting, analytical thinking, and synthetical and practical usefulness of his work for pastoral purposes. KEYWORDS: pastoral theology, liturgy, Franc Ušeničnik (1866–1952), University of Ljubljana 276 Slavko Krajnc PRILOGE Sl. 1: Franc Ušeničnik, Doktorska diploma iz filozofije (NŠAL Zapuščine: škatla 51). Znanstveno, pedagoško in strokovno deloprvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika 277 Sl. 2: Franc Ušeničnik, Imenovanje za apostolskega protonotarja (NŠAL, Zapuščine: škatla 51). 278 Slavko Krajnc Sl. 3: Franc Ušeničnik, Listina o doktoratu iz teologije (NŠAL Zapuščine: škatla 51). JANEZ EV. ZORE (1875–1944) učitelj cerkvene zgodovine in prava Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 281 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Zore J. E.:378.6:2(497.4Ljubljana)(091) Matjaž Ambrožič docent, dr. cerkvene zgodovine, duhovnik, znanstveni sodelavec, Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana e-naslov: matjaz.ambrozic1@guest.arnes.si PROF. DR. JANEZ EV. ZORE IN NJEGOVA VLOGA PRI USTANAVLJANJU LJUBLJANSKE UNIVERZE IN TEOLOŠKE FAKULTETE 1 ŽIVLJENJEPIS Prof. dr. Janez Ev. Zore se je rodil 19. decembra 1875 v Bogneči vasi 10 pri Trebelnem očetu Jožefu in materi Jožefi roj. Pungerčar. Še isti dan ga je krstil župnik Janez Šuler.661 Štirirazredno ljudsko šolo je v letih 1883–1886 obiskoval v Novem mestu.662 Nato je bil dijak novomeške gimnazije (v VIII. razredu za- sebni dijak) do leta 1894, ko je maturiral. Ohranjena spričevala izpričujejo, da je bil odličnjak.663 Iz zdravniškega spričevala je razvidno, da je v dijaških letih prebolel črne koze.664 Študij teologije, ki ga je začel jeseni 1894 z vstopom v ljubljansko bogo- slovno semenišče, mu ni delal preglavic, saj je imel same odlične ocene.665 23. julija 1898 ga je ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič posvetil v duhovnika, že 15. julija pa ga je dekretiral za kaplana na Bledu, kjer je ostal dve leti. Dobil je tudi pooblastilo za spovedovanje in podelitev papeškega blagoslo- va v smrtnem primeru.666 Za vzdrževanje mu je kranjska deželna vlada podelila mizni naziv iz Kranjskega verskega sklada.667 661 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Župnija Trebelno rojstno-krstni list Zoretu, Trebelno, 29. 6. 1886. 662 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Obiskovalno spričevalo Zore, Rudolfovo [Novo mesto], 15. 7. 1886; Ausweiss und Zeu- gniss, Trebelno, 18. 2. 1887. 663 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Spričevala novomeške gimnazije (Gymnasial-Zeugniss), izdana v letih 1887–1893; Maturitäts-Zeugniss, Novo mesto, 29. 9. 1894. 664 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Impfzeugniss, Novo mesto, 3. 1. 1890. 665 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Spričevala ljubljanskega Bogoslovnega učilišča (Lecturis salutem!), izdana v letih 1895–1898. 666 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dekret kaplanu Zoretu, Ljubljana, 15. 7. 1898; Knezoškof Jeglič potrdilo o posvečenju in pooblastilo kaplanu Zoretu, Ljubljana, 23. 7. 1898. 667 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Deželna vlada dekret kaplanu Zoretu, Ljubljana, 14. 8. 1898. 282 Matjaž Ambrožič Poteku Zoretovega študija in sprejemu prvih služb lahko verodostojno sledimo v dnevniških zapiskih knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, ki razkrivajo Zoretov značaj, pa tudi v njuni korespondenci, iz katere je razvidno, kako ga je škof ves čas finančno podpiral. Jeseni 1900 je Zore nadaljeval štu- dij na Teološki fakulteti v Innsbrucku, da bi se v filozofiji in dogmatiki bolje izobrazil.668 Jeglič mu je predhodno izdal nravstveno spričevalo o primerno- sti.669 V zimskem semestru 1900/01 je študiral arabščino, leto zatem sirščino.670 Iz innsbruškega obdobja je ohranjena Zoretova korespondenca s profesorji o modernizmu v teologiji.671 Glede Zoretovega znanja tujih jezikov je znano, da je tekoče govoril in pisal slovensko in nemško, znal pa je tudi angleško, francosko in italijansko.672 Med počitnicami je bil od 1. julija do 1. oktobra 1901 drugi ka- plan v Trebelnem.673 Sledilo je Zoretovo študijsko potovanje, ki ga je opravil na Jegličevo pobu- do. Pot ga je avgusta 1902 najprej vodila v Eichstätt. Nekaj časa je prebival na gradu Kreuth pri Heidecku na Bavarskem.674 Študijsko se je jeseni 1902 izpopol- njeval v Parizu. Knezoškof Jeglič mu je izdal nravstveno spričevalo, na podlagi katerega je od pariške nadškofije dobil dovoljenje za maševanje.675 Kot je zapi- sal Zore v pismu Jegliču, se mu je v Parizu v teologiji odprl nov svet. Začel je opazovati premišljeno organizacijo teoloških študijev in primerjati tri različne koncepte: domačega, jezuitskega in francoskega. Povečal je svoje zanimanje za umetnost. V bližnjem zavodu je lahko spremljal delo prefektov z dijaki in opa- zil, da se Francozi ne držijo določenih vzgojnih načel. O francoskih razmerah je zapisal: »Zdi se mi ta narod podoben rimskemu v dobi propada ali pa izra- elskemu ob času Izaijevem in Jeremijevem. ‘Principes Sodomorum! Populus Gomorrhaeorum!‘«676 Duhovščina se mu je zdela slabo izobražena, nečistost pa je okužila in pomehkužila ljudi. Hudoval se je tudi nad francoskim moder- nističnim bibličnim teologom Alfredom Loisyjem in ga šel celo poslušat, pa ga ni prepričal.677 668 Jegličev dnevnik (ur. Otrin Blaž in Marija Čipić Rehar), Celje 2015, str. 75; NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Teološka fakul- teta Matrikelschein Zore, Innsbruck, 15. 12. 1900. 669 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič nravstveno spričevalo Zoretu, Ljubljana, 25. 9. 1900. 670 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Teološka fakulteta spričevalo Zore, Innsbruck, 23. 3. 1901; 28. 2. 1902. 671 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Korespondenca. 672 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Službeni list Zore, Ljubljana, 1923. 673 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dekret Zoretu, Ljubljana, 1. 7. 1901; Zore dopis univerzitetni upravi, Ljubljana, 2. 9. 1921. 674 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Generalni vikar dovoljenje za dušno pastirstvo Zoretu, Eichstätt, 16. 8. 1902. 675 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič nravstveno spričevalo Zoretu, Ljubljana, 26. 7. 1902; Ordinariat dovol- jenje Zoretu, Pariz, 8. 10. 1902. 676 Knezi Sodomcev! Ljudstvo Gomorcev! 677 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Zore knezoškofu Jegliču, Pariz, 23. 12. 1902. Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 283 Izpopolnjevanje je v prvih mesecih leta 1903 nadaljeval v Louvainu in Lon- donu.678 Jeglič je Zoretu takrat pisal: »Upam, da tudi Vaše bivanje v Löwenu ne bode zastonj. Morda bi bilo dobro, ko bi tudi naši prihodnji profesorji v Löwen pogledali. Ako mislite, da bi bilo prav, morete jih vnemati, da bi po prestanih skušnjah in po prestanem poskusnem letu v Löwen skočili.«679 »Hvala Bogu, da tudi bivanje v Londonu ne bo zastonj. Pisal sem g. kanclerju naj Vam pošlje 500 K.«680 Jeglič je 19. septembra 1903 o Zoretovem študiju zapisal: »G. Zore je bil v Löuvenu in Londonu po več mesecev. Iz listov vidim, da je jako mnogo profi- tiral za bogoslovje, še več pa za socialno delovanje: postal je pobožen duhoven in je za sveto stvar posebno navdušen. Sedaj gre za eno leto v Rim.«681 V Rimu je Zore bival v francoskem zavodu,682 kar je želel predvsem Jeglič: »Menim, da bi ne bilo napačno, ako si v Rimu tako uredite stanovanje in druge okolnosti, da se v francoščini in angleščini še bolj utrdite.«683 Od kardinala vikarja Pietra Respighija je dobil trimesečno dovoljenje za maševanje v večnem mestu.684 4. junija 1904 je bil Zore v Innsbrucku promoviran za doktorja bogoslov- ja.685 14. julija 1904 je bil dekretiran za kaplana na Dobrovo, kjer je ostal pol le- ta.686 24. julija 1904 je Jeglič zapisal: »G. Zore je že promoviran in pojde sedaj za kaplana na Dobrovo, da bode blizu Ljubljane in bosta s prihodnjim rektorjem [Francem Ušeničnikom] sestavila statuta«687 za Zavod sv. Stanislava. Iz Jegli- čevega pisma, datiranega 20. oktobra 1904, je razvidno, da je Zore medtem za krajši čas odšel v Jeruzalem.688 Na Dobrovi je Zore zbolel. »G. dr. Zore je dobil katar pljučnih koncev, zdravnik pravi, da mora popolnoma izpreči, ako ne, bode bolezen nevarna,«689 je zapisal Jeglič. Koncem leta 1904 se je začel zdraviti v no- vomeški kandijski bolnišnici, kamor mu je knezoškof 14. januarja 1905 poslal dekret o imenovanju za prefekta v ljubljanskem Bogoslovnem učilišču oziroma semenišču, kjer je ostal le do začetka septembra.690 Medtem je okrevanje maja 678 »Pisal mi je g. Zore iz Londona. Tudi tu bo mnogo izkustev pridobil, le Bog naj ga obrani.« Jegličev dnevnik, str. 222. 679 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Goričane, 19. 5. 1903. 680 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Ljubljana, 11. 8. 1903. 681 Jegličev dnevnik, str. 226. 682 O njegovem študiju je ohranjena korespondenca s knezoškofom Jegličem. NŠAL 481, Janez Ev. Zore, šk. 1, Korespondenca Zore – knezoškof Jeglič. 683 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Gornji Grad, 20. 8. 1903. 684 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Kardinal vikar Respighi dovoljenje Zoretu, Rim, 13. 10. 1903. 685 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Prepis Zoretove doktorske diplome, Innsbruck, 4. 6. 1904; Službeni list Zore, Ljubljana, 1923. 686 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dekret Zoretu, Ljubljana, 14. 7. 1904; Zore dopis univerzitetni upravi, Ljubljana, 2. 9. 1921. 687 Jegličev dnevnik, str. 273. 688 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Ljubljana, 20. 10. 1904. 689 Jegličev dnevnik, str. 289. 690 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dekret Zoretu, Ljubljana, 14. 1. 1905; Zore dopis univerzitetni upravi, Ljubljana, 2. 9. 1921. 284 Matjaž Ambrožič 1905 nadaljeval v Dubrovniku, kjer je od tamkajšnjega ordinariata dobil dovo- ljenje za maševanje.691 Nato je dr. Zore obiskal zavoda v Travniku in Linzu.692 Knezoškof Jeglič je izbor prvih kandidatov za Zavod sv. Stanislava v Šent- vidu nad Ljubljano poveril generalnemu vikarju Josipu Flisu, dr. Janezu Ev. Zoretu in dr. Francu Ušeničniku.693 Ob odprtju zavoda je bil 22. avgusta 1905 dr. Zore imenovan za generalnega prefekta,694 dan pozneje pa še za učitelja verouka, ki pa ga je zaradi nezadovoljstva poučeval le pol leta.695 Kljub temu mu je knezoškof izdal spričevalo o strokovni usposobljenosti za poučevanje vero- uka na srednjih šolah s slovenskim in nemškim učnim jezikom.696 Jeglič je bil tudi zadovoljen z Zoretovim izborom prefektov. Naročil mu je, naj bo v stiku z bogoslovci in mlajšimi duhovniki, ki bi bili v prihodnje primerni za delo v za- vodu.697 Leta 1906 je s knezoškofom in štirimi gojenci poromal v Lurd.698 Istega leta je za pet let dobil dovoljenje blagoslavljati križe in ostale nabožne predme- te.699 Petletno dovoljenje je leta 1908 dobil tudi za branje prepovedanih knjig, ki so bile na indeksu.700 Jeglič je bil z Zoretovim delovanjem v zavodu sprva zadovoljen. »Dve leti že vodite vzgojo učencev v zavodu sv. Stanislava. Dosegli ste zares lepih uspehov. Ves Vaš nastop je previden, utemeljen in vzgojnim namenom primeren. Bogu sem hvaležen, da ste Vi koj o početku to imenitno nalogo v roke dobili. Ako v tem duhu delo nadaljujete, bode zavod vir posebnega blagoslova za vso škofijo. Delajte, potrpite, zatajujte se in prav zaupno molite k prečisti Devici Mariji in pred tabernakeljnom tudi v prihodnjih letih, pa bote v zavodih zmirej lepše razvijali krščansko prepričanje, krščansko življenje in krščanske značaje.«701 Leta 1907 pa je v zavodu nastala napetost profesorjev do rektorja, dr. Franca Ušeničnika, in prefektov do generalnega prefekta, dr. Janeza Ev. Zoreta. Prefekt Jožef Logar se je o Zoretu izrazil, da je »preveč avtokratičen in se njim samim prav nobena pravica ne pusti, za najmanjše stvari morajo dijaki h generalnemu prefektu, včasih dijake pokrega tako, da so z njimi kregani tudi prefekti, kar 691 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič celebret Zoretu, Ljubljana, 12. 5. 1905; Ordinariat dovoljenje Zoretu, Ragusa [Dubrovnik], 20. 5. 1905. 692 NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2, Dr. Janez Ev. Zore (gradivo za življenjepis). 693 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Babno polje, 30. 6. 1905. 694 Službo generalnega prefekta je opravljal od 1. 9. 1905 do 13. 9. 1908. NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Zore dopis univer- zitetni upravi, Ljubljana, 2. 9. 1921. 695 Verouk je poučeval od 19. septembra 1905 do 16. januarja 1906. NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dekreta Zoretu, Ljubljana, 22. 8. 1905 in 23. 8. 1905; Ravnateljstvo gimnazije potrdilo Zoretu, Št. Vid nad Ljubljano, 25. 3. 1908; Jegličev dnevnik, str. 312, 316, 338. 696 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič spričevalo Zoretu, Ljubljana, 13. 11. 1905. 697 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Ljubljana, 14. 11. 1906. 698 Jegličev dnevnik, str. 350. 699 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dovoljenje Zoretu, Ljubljana, 17. 11. 1906. 700 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Ordinariat dovoljenje Zoretu, Ljubljana, 22. 4. 1908. 701 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Ljubljana, 5. 7. 1907. Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 285 gojenci koj čutijo; kar gojencem naroči, prefektom nič ne pove, pa narobe dela- jo; boli jih, da je popolnoma sam svoj, da tudi rektorja nad seboj ne prizna in da vedno le k meni hodi.«702 Tudi Zore se je koncem leta nad prefekti pritoževal, da ima pri njih premalo avtoritete in da so premalo odkritosrčni. Pritožbe so bile januarja 1908 tudi v obratni smeri, češ da postopa z njimi kakor z gojenci. Kne- zoškof Jeglič je predlagal, naj se obe strani zedinita in pošljeta svoje predloge o dolžnostih in pravicah prefektov. Februarja je kriza dosegla vrhunec. Zore se je vmešal v zadevo med prefektom in gojencem zaradi nekega »prenežno napisa- nega pisma«. Napetost se je povečala, ko je Zore zadevo razodel generalnemu vikarju Flisu. Knezoškofu so prefekti pisali, da je zaupanje v generalnega pre- fekta porušeno, da z njim ne morejo živeti in naj jim podeli druge službe. Jeglič se je po prebranih predlogih o ureditvi službe in nalog prefektov odločil, da se bo Zoretu odpovedal, saj je ostale prefekte imel za izvrstne duhovnike. Jeglič je Zoretu predlagal, naj iz zavodov odide in se prijavi na razpisano mesto kateheta na novoustanovljeni nemški gimnaziji, kar pa mu ni bilo všeč. Hkrati mu je naročil, naj se pripravlja na prevzem profesure iz Nove zaveze na Bogoslovnem učilišču, ker naj bi bila čez nekaj let izpraznjena. Službo generalnega prefekta je nameraval ukiniti. Dr. Janez Ev. Zore je 25. marca 1908 od zdravnika dr. Franca Polšaka dobil zdravniško spričevalo, da je zdrav in psihično sposoben za poučevanje.703 Jeglič je 16. junija 1908 Zoreta obvestil, da mu deželni šolski svet ni podelil mesta na nemški gimnaziji, zato mu je ponudil mesto prefekta v Alojzijevišču. Zaradi zapletov v škofovih zavodih je Zore mislil, da ga bo Jeglič imenoval za rektorja, vendar pa je še naprej ostal generalni prefekt, a po novih pravilih. Septembra je Zore Jegliča presenetil z mislijo, da bi šel k cistercijanom. Ker mesta generalne- ga prefekta ni bilo več, je Zoreta imenoval za nekakšnega namestnika rektorja oziroma »za voditelja vzgoje« in mu naročil, naj pusti prefekte delati samostoj- no.704 Tekom šolskega leta so se stare zamere ponovile. Jeglič je 28. julija 1909 zapisal: »Zopet je bruhnila napetost do g. Zoreta, ki je sicer izvrsten gospod in izboren vzgojitelj, pa ima vendar nekaj na sebi, kar odbija. Skoval je neko zaro- to, da bi sam postal rektor, rektorja in ravnatelja je znal tako obdelati, da bi bil samo on mogoč, sploh je imel na ta dva prevelik vpliv, od tod odpor gospodov profesorjev proti vsem trem.«705 1. septembra 1909 je Zore odšel v Sirijo in Palestino – v Jeruzalem na študij Svetega pisma Nove zaveze. Jeglič mu je za »popotnico« izdal spremno pismo.706 702 Jegličev dnevnik, str. 382. 703 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Dr. Polšak zdravniško spričevalo Zoretu, Ljubljana, 25. 3. 1908. 704 Jegličev dnevnik, str. 394, 399, 404, 411, 415, 416, 420, 424, 426; NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dekret Zoretu, Ljubljana, 13. 9. 1908; Zore dopis univerzitetni upravi, Ljubljana, 2. 9. 1921. 705 Jegličev dnevnik, str. 450. 706 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič spremno pismo Zoretu, Ljubljana, 23. 8. 1909. 286 Matjaž Ambrožič V Sveti deželi ga je leta 1910 tudi sam obiskal. Priskrbel mu je denar za študij- sko izpopolnjevanje in mu ob vrnitvi ponudil profesorsko službo v zavodski gimnaziji. Zore je bil užaljen, a je sprevidel, da mu škof ne more ponuditi pri- mernejše službe. Zahteval je, naj mu podeli cerkveno odlikovanje, da ne bo ob vrnitvi ponižan. Jeglič ga je zato imenoval za konzistorialnega svetnika.707 Je pa škofa skrbelo, kaj bodo o Zoretovi vrnitvi porekli profesorji, ki ga niso marali. O tem je vnaprej obvestil ravnatelja, ki pa ga ni bilo k škofu. Ko je Zoretu izročil dekrete, je Jeglič šel v zavod, zvečer pa je prišlo k njemu pet profesorjev prosit, naj Zore ne bo profesor zaradi znanih zadev. Tokrat škof ni popustil in Zore je bil 22. septembra 1910 imenovan za profesorja verouka,708 poleg tega pa je poučeval tudi francoščino in italijanščino.709 Kljub obetavnemu začetku so že oktobra 1910 škofu poslali pisni protest profesorji: Luka Arh, Ivan Knific, Anton Koritnik, Jožef Kržišnik in Anton Ratajec, češ zakaj je namestil Zoreta za profe- sorja, čeprav je rekel, da ga ne bo več nazaj v zavod. Sklenili so, da s prihodnjim šolskim letom ne gredo v šolo toliko časa, dokler bo Zore poučeval katerega iz- med obveznih predmetov in da brezpogojno zapustijo zavod, če bi Zore postal njihov predstojnik. Jegliču so postavili ultimat, naj jim do 30. aprila 1911 sporoči svojo odločitev, da bodo mogli poiskati novo službo ali pa oditi v dušno pastir- stvo. Škof se je odločil, da bo šel iz zavoda le tisti, ki ga bo sam odpustil. Jegliču je omenjena peterica tudi sicer večkrat nagajala.710 Poleti 1911 je knezoškof Zoreta presenetil z novo ponudbo. »Govori se, da bo za izpraznjeni kanonikat prosil dr. Gruden, ker je precej bolehen. Zato Vas poprašam: ali bi Vam bilo z zgodovino tudi ustreženo? Morda saj za nekoliko časa, dokler se biblicum ne bi izpraznil.«711 1. oktobra 1911 je moral dr. Janez Ev. Zore za dr. Josipom Grudnom prevzeti profesuro cerkvene zgodovine in kanonskega prava na ljubljanskem Bogoslovnem učilišču, ki je delovalo v seme- nišču.712 Letne plače je imel zagotovljene 2.800 K, dodatek za aktivnost je znašal letnih 840 K, plačilo za predavanja iz cerkvenega prava pa še dodatnih 630 K.713 Ignacij Nadrah je v svojih Spominih o tej zamenjavi zapisal: »19. marca 1911 je bil dotedanji Kürchpergov kanonik dr. Andrej Karlin posvečen v škofa. Dr. Janez Zore je bil takrat profesor za verouk na škofijski gimnaziji v Št. Vidu. Drugi profesorji so mu delali težave, kjer so mogli. Škof Jeglič je hotel tem hudim raz- 707 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič imenovanje Zoretu, Ljubljana, 22. 9. 1910. 708 Jegličev dnevnik, str. 487. 709 NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2, Dr. Janez Ev. Zore (gradivo za življenjepis); Anton Koritnik, Ob srebrnem jubileju Škofijskega zavoda sv. Stanislava in Škofijske gimnazije, Št. Vid nad Ljubljano 1930, str. 87. 710 Jegličev dnevnik, str. 488–489. 711 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Knezoškof Jeglič Zoretu, Ljubljana, 17. 7. 1911. 712 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič imenovanje Zoretu, Ljubljana, 30. 9. 1911. 713 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Deželna vlada ordinariatu, Ljubljana, 13. 10. 1911; Ordinariat sporočilo Zoretu, Ljubljana, 22. 10. 1911. Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 287 meram napraviti konec, pa je nagovoril semeniškega profesorja dr. Grudna, naj prosi za Kürchpergov kanonikat. Ker pa so bili takrat profesorji bolje plačani kakor kanoniki, mu je škof obljubil, da ga bo predlagal v Rimu za prošta, ko prošt Sajovic umrje. Tako je postal dr. Gruden kanonik in dr. Zore semeniški profesor.«714 V letih pred prvo svetovno vojno si je dr. Zore dopisoval s celovškima pri- jateljema Martinom in Lambertom Ehrlichom, ki sta ga seznanjala s koroškimi narodnostnimi in cerkvenimi razmerami. Zlasti z Lambertom sta si dopisovala tudi v angleščini, verjetno iz strahu pred cenzuro.715 Leta 1912 je dr. Zore postal član ožjega škofijskega odbora za evharistični kongres, ki so ga izvedli na Dunaju naslednje leto.716 Leta 1913 je ob obletnici t. i. Konstantinovega edikta napisal knjigo V tem znamenju boš zmagal. Na ka- toliškem shodu istega leta je bil pozvan, da zasnuje urejen načrt za izdajo dela Življenje svetnikov, ki ga je v letih 1917–1923 v štirih zvezkih izdala Družba sv. Mohorja. Nadaljevanje skrbno pripravljenega dela mu je ustavila bolezen.717 V naslednjih letih je dr. Zore prevzel tudi nekatere škofijske službe in časti. Knezoškof Jeglič ga je 27. junija 1913 imenoval za konzistorialnega svetnika. Dan zatem mu je ponovno podelil petletno dovoljenje za branje prepovedanih knjig. 5. oktobra 1914 je prejel imenovanje za prosinodalnega izpraševalca, 17. novem- bra pa še za branilca zakona (vezi) na škofijskem sodišču.718 Dr. Zoretu se je s 1. oktobrom 1916 povišala profesorska letna plača na 3.300 K.719 5. avgusta 1919 je bil imenovan za promotorja pravičnosti na škofijskem sodišču.720 Za prosino- dalnega izpraševalca je bil ponovno imenovan leta 1920.721 Naj omenimo, da je bil leta 1915 oproščen črnovojniške službe.722 Med prvo svetovno vojno se je v SLS razplamtel boj med starini, pristaši dr. Ivana Šušteršiča, in mladini, pristaši dr. Janeza Ev. Kreka, ki jih je podpiral tudi knezoškof Jeglič. Boj se ni odvijal le na ravni stranke, ampak ga je bilo čutiti na vseh ravneh cerkvenega življenja; prav posebno pa v Katoliškem tiskovnem društvu, ki je izdajalo katoliške časopise in liste in naj bi bilo posrednik med sprtima stranema. Na seji Katoliškega tiskovnega društva 29. avgusta 1916 je dr. 714 Matjaž Ambrožič, Spomini in Semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, v: Viri 30 (2010), str. 73. 715 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Korespondenca Martin in Lambert Ehrlich. 716 Jegličev dnevnik, str. 533. 717 NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2, Dr. Janez Ev. Zore (gradivo za življenjepis); Matjaž Ambrožič, Profesorski zbor, v: Sto let Zavoda sv. Stanislava, Ljubljana 2005, str. 461. 718 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič imenovanje Zoretu, Ljubljana, 27. 6. 1913; Knezoškof Jeglič dovoljenje Zoretu, Ljubljana, 28. 6. 1913; Knezoškof Jeglič imenovanje Zoretu, Ljubljana, 5. 10. 1914. 719 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Deželna vlada ordinariatu, Ljubljana, 30. 9. 1916; Ordinariat sporočilo Zoretu, Ljubljana, 10. 10. 1916. 720 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič imenovanje Zoretu, Ljubljana, 5. 8. 1919. 721 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič imenovanje Zoretu, Ljubljana, 5. 3. 1920. 722 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Črnovojni legitimacijski list Zore, Ljubljana, 18. 3. 1915. 288 Matjaž Ambrožič Janez Ev. Zore kot zastopnik škofa izjavil, da mu je bilo naročeno, da ne glasuje, ako se da ta zadeva na glasovanje, ker škof še ni bil na jasnem. Zore je bil na Ko- roškem pri dr. Lambertu Ehrlichu, ki mu je tudi potrdil, da so obmejni Slovenci za dr. Janeza Ev. Kreka in proti dr. Ivanu Šušteršiču. 3. marca 1917 je bila na seji tiskovnega društva izražena bojazen, da se spor iz SLS usodno preseli tudi nanj. Zore, Grivec in Pečjak so bili proti temu, da bi se listi, ki jih je tiskalo društvo, dali na razpolago SLS, ki je bila še vedno v rokah dr. Ivana Šušteršiča. Iz vsebine seje tiskovnega društva, ki se je odvijala 29. oktobra 1917, je razvidno, da je bil dr. Zore trdno na strani knezoškofa Jegliča in mladinov.723 Zanimivo je, da Jegličevi zapiski o Zoretu molčijo pet let do 30. oktobra 1917, ko je tekla razprava v Katoliškem tiskovnem društvu o tiskanju lista Jugo- slovan, ki naj bi zagovarjal rešitev jugoslovanskega vprašanja znotraj meja av- strijske monarhije in habsburške dinastije. 12. aprila 1918 je po naročilu duhov- nikov h knezoškofu Jegliču prišel dr. Zore in mu povedal, kako vsi znaki kažejo, da so ga nasprotniki tožili in želeli, da ga papež odstavi. Jeglič se je o govoricah osebno pozanimal pri nunciju na Dunaju, ki mu je zagotovil, da obtožb ni pre- jel, vendar pa ga je po naročilu državnega tajnika kardinala Gasparrija posvaril, naj se v nevarnih časih ne vpleta v politiko.724 Jeglič je Zoretovo lojalnost cenil. Leta 1918 je namesto dr. Grudna postal član škofovega odbora cenzorjev. Od škofa je ob prevratu dobil nalogo, naj se- stavi kratek načrt cerkvenih zahtev v novi državi, ki ga je predstavil 4. novembra 1918. Bil je po Jegličevem mnenju jasen, korekten in dosleden; le pri upravi cer- kvenega premoženja se je zdelo, da je dal državi preveč pravic.725 Poverjenik za bogočastje je v Narodni vladi želel imeti duhovnika referen- ta. Na to mesto je bil 1. decembra 1918 nastavljen dr. Janez Ev. Zore. Namesto njega je na Bogoslovno učilišče prišel poučevat dr. Franc Kulovec.726 31. avgusta 1919 je bil dr. Janez Ev. Zore imenovan za rednega profesorja cerkvene zgodovine na novoustanovljeni Teološki fakulteti ljubljanske univer- ze.727 Obvestilo dr. Danila Majarona se je glasilo: »Vsled naročila tuk. poverjeni- štva za uk in bogočastje z dne 15. septembra 1919 št. 1750, nanašajočega se na do- pis ministra prosvete Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 5. septembra 1919 št. 13891, mi je čast obvestiti Vas, da Ste z ukazom Nj. Visočanstva presto- lonaslednika od 31. avgusta 1919 imenovani za rednega profesorja bogoslovne fakultete na vseučilišču v Ljubljani.«728 Skupaj s prof. dr. Alešem Ušeničnikom je prof. dr. Janez Ev. Zore postavil Teološki fakulteti njene temelje. 723 Matjaž Ambrožič, Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta (1898–1917), v: Viri 26 (2007), str. 127, 150, 159. 724 Jegličev dnevnik, str. 750–751. 725 Jegličev dnevnik, str. 766. 726 Jegličev dnevnik, str. 772. 727 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Prestolonaslednik Aleksander imenovanje Zoretu, Beograd, 31. 8. 1919. 728 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Vseučiliška komisija obvestilo Zoretu, Ljubljana, 16. 9. 1919. Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 289 2. septembra 1921 je dekanat Teološke fakultete zaprosil za višjo plačno stopnjo, kot je bilo to tedaj običaj vsakih pet let.729 Leta 1924 je bil s kraljevim odlokom uvrščen v 3. skupino I. kategorije državnih uslužbencev, leta 1925 pa v 2. skupino I. kategorije.730 Na prvi odlok se je neuspešno pritožil, ker mu niso priznali vse delovne dobe.731 Dr. Gregorij Pečjak je o Zoretovi bolezni, ki je bila vzrok predčasne upoko- jitve, zapisal: »Na žalost mu je že zgodaj začela nagajati zavratna živčna bolezen. Že leta 1916 je postala njegova hoja težka, od časa do časa mu je odpovedal glas. Bolezen se je boljšala, pa zopet slabšala, tako da je z največjim naporom opra- vljal svojo službo.«732 Decembra 1920 se je odpravil v Split, verjetno z namenom, da bi si okrepil oslabele glasilke.733 V študijskem letu 1924/25 mu je bil dodeljen enoletni bolezenski dopust ob polnih službenih prejemkih. Domnevamo, da se je za hitro in ugodno rešitev zavzel takratni prosvetni minister dr. Anton Ko- rošec.734 Ob koncu leta 1926 se je bil prisiljen upokojiti.735 Rektor univerze prof. dr. Franc Ksav. Lukman je prof. dr. Zoretu sporočil: »Ministrstvo prosvete mi je z dopisom od 29. novembra 1926, P. Br. 6649 sporočilo, da ste na podlagi čl. 141. točke 3. in v zvezi s členom 133. točke 1. zakona o civilnih uradnikih in osta- lih državnih uslužbencih postavljeni v stanje pokoja s pravico na pokojnino, ki Vam pripada po službenih letih. Zato blagovolite čimpreje predložiti pravilno opremljeno prošnjo za odmero pokojnine. Vsled tega Vas razrešim službovanja na univerzi z 31. decembrom 1926; s tem dnem se Vam ustavijo tudi dosedanji službeni prejemki.«736 Ministrstvo prosvete je Zoretu 2. februarja 1927 določilo, 7. marca pa odredilo izplačilo letne pokojnine v znesku 35.313 din.737 Leta 1931 je moral prof. dr. Zore ponovno predložiti sodno overovljeni prepis rešitve, s katero je bil upokojen.738 Škof je ugodil Zoretovi prošnji in ga leta 1925 zaradi bolehnosti oprostil molitve celotnega brevirja.739 Bolehnost je botrovala tudi Zoretovi odložitvi po- sameznih škofijskih funkcij. Prof. dr. Zoreta je 24. decembra 1926 knezoškof 729 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Zore Teološki fakulteti, Ljubljana, 2. 9. 1921. 730 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Prosvetni minister Zoretu, Beograd, 8. 3. 1924; Prosvetni minister Zoretu, Beograd, 27. 10. 1925; Rektorat univerze Zoretu, Ljubljana, 18. 11. 1925; Službeni list Zore, Ljubljana, 1923. 731 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Zore državnemu svetu, Ljubljana, 12. 4. 1924; Državni svet Zoretu, Beograd, 8. 9. 1925. 732 NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2, Dr. Janez Ev. Zore (gradivo za življenjepis). 733 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič celebret Zoretu, Ljubljana, 15. 12. 1920; Ordinariat dovoljenje Zoretu, Split, 28. 12. 1920; Službeni list Zore, Ljubljana, 1923. 734 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Ministrstvo prosvete rektoratu univerze, Beograd, 16. 10. 1924. 735 NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2, Dr. Janez Ev. Zore (gradivo za življenjepis). 736 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Rektorat univerze dopis Zoretu, Ljubljana, 9. 12. 1926. 737 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Ministrstvo prosvete rešitev Zoretu, Beograd, 2. 2. 1927; Rektorat univerze Zoretu, Ljubljana, 12. 5. 1927. 738 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Dravska finančna direkcija Zoretu, Ljubljana, 1931. 739 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dispenza Zoretu, Ljubljana, 20. 2. 1925. 290 Matjaž Ambrožič Jeglič razrešil službe promotorja pravičnosti na škofijskem sodišču.740 Apostol- ski nuncij Pellegrinetti in papež Pij XI. sta leta 1924 in 1928 na prošnjo knezo- škofa Jegliča upokojenemu prof. dr. Zoretu zaradi bolezni dovolila, da je v sta- novanju smel imeti zasebni oratorij, kjer je lahko maševal sam ali kateri izmed duhovnikov.741 Dr. Gregorij Pečjak je zapisal: »Cerkev mu je dovolila privatno kapelo v stanovanju. Ker ni mogel sam, so bolnemu sobratu skozi dolga leta z velikim veseljem hodili maševat najrazličnejši duhovniki. Vedeli so namreč, da prihajajo v celico velikega trpina, ki mu je Bog v svoji neumljivi modrosti naložil neozdravljivo bolezen, da moli in trpi ponoči in podnevi, za škofijo, za svoje sobrate in za ves svoj narod. To nalogo je rajni skoraj 20 let opravljal z največjo zvestobo in nedopovedljivo potrpežljivostjo. Ugotovljeno je, da v vsem tem dolgem razdobju, polnem trpljenja, ni prišel iz njegovih ust najmanjši izraz nepotrpežljivosti. Njegovo geslo je bilo: ‘Volja božja je sicer trda a sveta.‘«742 Med italijansko okupacijo je ljubljansko mestno poglavarstvo 14. julija 1942 Zoretu izdalo domovnico z napačnim datumom rojstva, na katero pa se ni bil sposoben podpisati. Stanoval je na Komenskega ul. 12, ki so jo Italijani preimenovali v Petrarcovo ul. 12. Mesečne pokojnine je imel 2.078,14 lir.743 Zoretovo smrt in poslednje slovo na Žalah je generalni vikar Ignacij Nadrah opisal z naslednjimi besedami: »20. februarja 1944 je umrl dr. Janez Zore, profesor za cerkveno zgodovino na teološki fakulteti v pokoju. Bogoslovci so šli vsi za pogrebom in so peli »Usmili se«, »Reši me« in eno pesem žalujko. 26. februarja 1944 je bil pa zanj v stolnici slovesni Requiem (dekan prelat dr. Lukman), ki so se ga udeležili vsi bogoslovci in peli na koru in asistirali.«744 Univerzo je na pogrebu zastopal rektor prof. dr. Milko Kos. Poleg profesorskega zbora so se ga udeležili duhovniki, skupina usmiljenk in šolskih sester ter go- jenci Zavoda sv. Stanislava in Marijanišča. Kot vzrok smrti sta bili na mrliškem listu navedeni multipleks skleroza in paraliza srca.745 Dr. Gregorij Pečjak je ob Zoretovi smrti zapisal: »Po dolgotrajnem trplje- nju, ki ga je prenašal s svetniško potrpežljivostjo, je v Bogu zaspal upokojeni vseučiliški profesor dr. Janez Evangelist Zore. Pred skoro 20 leti mu je bolezen prekinila njegovo delo in ga priklenila na posteljo. Vso to dolgo dobo je z mo- litvijo skušal preboleti trpljenja in dočakati trenutek, ko ga Bog pokliče k sebi. […] Za službo je rajni Zore imel vse sposobnosti, ki jih je še posebej dopolnil z 740 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Knezoškof Jeglič dekret Zoretu, Ljubljana, 24. 12. 1926. 741 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Nuncij Pellegrinetti knezoškofu Jegliču (prepis), Beograd, 23. 11. 1924; Prepis breva Pija XI. Zoretu, Rim, 10. 3. 1928. 742 NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2, Dr. Janez Ev. Zore (gradivo za življenjepis). 743 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Mestno poglavarstvo domovnica Zoretu, Ljubljana, 14. 7. 1942; NŠAL 481, Janez Evan- gelist Zore, šk. 1, Šef pokrajinske uprave odločba škofu Rožmanu, Ljubljana, 2. 5. 1944. 744 Ambrožič, Spomini in Semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, str. 198. 745 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Mrliški list Zore, Ljubljana, 25. 2. 1944. Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 291 vestnim študijem. Vedrina njegovega značaja, izredna jasnost pojmov in izrazov v govoru, rezka odločnost pri nastopu, optimistična usmerjenost in popolna ravnovesnost na znotraj in zunaj, to so bile njegove odlike, ki so ga napravljale res za moža in vzgojitelja, kakor si ga zavod le more želeti. Njegova glavna zaslu- ga je bila, da je položil temelje vzgojni tradiciji novoustanovljenega zavoda. Kot generalni prefekt pa je imel še drugo odlično lastnost, znal je pogledati dijakom globoko v srce.«746 V oporoki je vse svoje imetje zapustil Zavodu sv. Stanislava s pridržkom, da knjige lahko prednostno odkupi Teološka fakulteta.747 2 ZORETOVA DEJAVNOST PRI USTANAVLJANJU LJUBLJANSKE UNIVERZE Zahteva po ustanovitvi slovenske univerze je bila kot del slovenskega na- rodnega programa postavljena v revolucionarnem letu 1848. Od tedaj naprej sledimo prizadevanjem za njeno ustanovitev, ki so se okrepila zlasti ob koncu 19. stoletja. Leta 1898 je kranjski deželni zbor postavil jasno zahtevo, da se v Lju- bljani ustanovi univerza s filozofsko, pravno in teološko fakulteto. Kljub temu je do njene ustanovitve prišlo šele v novih političnih razmerah po koncu prve svetovne vojne in propadu Avstro-Ogrske.748 Slovenski politiki so že novembra 1918 med programe svojega delovanja postavili skrb za študente, ki so študirali na tujih univerzah, in za učitelje, ki so bili tam zaposleni. Na posvetu, ki ga je 23. novembra 1918 v prostorih mestnega magistrata skupaj z županom Ivanom Tavčarjem sklical docent na praški uni- verzi dr. Mihajlo Rostohar in nanj povabil predstavnike različnih društev in strokovnih združenj, predstavniki ljubljanskega škofijskega Bogoslovnega uči- lišča niso sodelovali. Dr. Karel Verstovšek, poverjenik slovenske Narodne vlade za uk in bogočastje, je uspel, da je Narodna vlada 26. novembra 1918 ustanovila Vseučiliško komisijo in s tem začela delo za ustanovitev univerze. Poleg tehnike naj bi obsegala še štiri fakultete: teološko, filozofsko, pravno in medicinsko. Dr. Verstovšek je komisiji omogočil delo, saj ji je priskrbel prostorske, administra- tivne in finančne pogoje ter ji dal vsestransko podporo.749 Vseučiliška komisija je začela z delom 5. decembra 1918 v Knjižnici na- rodne palače. Sporazumno z Narodno vlado je vodila priprave za ustanovitev 746 NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2, Dr. Janez Ev. Zore (gradivo za življenjepis). 747 NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1, Oporoka Zore, Ljubljana, 17. 12. 1920 in 15. 8. 1927. 748 Jože Ciperle, Teološki študij v Ljubljani pred ustanovitvijo Univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Ljubljana 2008, str. 27–28. 749 Navaja jih Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerze, v: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929, str. 188, op. 23; Franc K. Lukman, Drobtine o početku naše univerze, v: Slovenec (1. 1. 1929), št. 1, str. 2. 292 Matjaž Ambrožič univerze. Po ustanovitvi univerze in imenovanju prvih profesorjev je Vseučili- ška komisija posle prepustila Univerzitetnemu svetu. V Vseučiliški komisiji so bili trije teološki učitelji iz škofijskega Bogoslov- nega učilišča: zgodovinar dr. Janez Ev. Zore, filozof dr. Aleš Ušeničnik in mo- ralist dr. Janez Janežič. Ker dr. Janežič zaradi bolehnosti v njej ni mogel aktivno sodelovati, je bil na njegovo mesto že na drugi seji komisije imenovan zgodo- vinar dr. Josip Srebrnič. Ob konstituiranju komisije je bil za njenega predse- dnika izvoljen dr. Danilo Majaron, za podpredsednika dr. Janez Ev. Zore, kot zastopnik docentov pa je na sejah sodeloval še dr. Franc Grivec. V tistem času je še prevladovala misel, da bi bila začetni temelj univerzitetnega izobraževanja na Slovenskem Univerza v Zagrebu, kjer bi v prehodnem obdobju organizirali slovenske oddelke in hkrati pripravljali učitelje za organiziranje samostojnega delovanja v Ljubljani. Dr. Mihajlo Rostohar, ki se je aktivno vključil v priprave za ustanovitev slovenske univerze, je navezoval stike z univerzami v sosednjih deželah. Poročal je o razgovorih, ki jih je že opravil v Zagrebu. Zagrebška uni- verza je bila pripravljena postati matica prihodnje slovenske univerze, zato naj bi vse slovenske docente do ustanovitve univerze v Ljubljani poklicala v Zagreb. Študentje pravne in filozofske fakultete so se lahko takoj vpisali v Zagrebu, kjer so lahko tudi študentje medicine opravili prve štiri semestre.750 Na seji Vseučiliške komisije 8. marca 1919 so ustanovili več podkomisij, ki so prevzele naloge organiziranja priprav in sestavljanja učiteljskega zbora za posamezno fakulteto. V bogoslovno podkomisijo so imenovali dr. Janeza Ev. Zoreta (vodja podkomisije), dr. Josipa Srebrniča in dr. Aleša Ušeničnika. Po- sebna podkomisija je prevzela nalogo priprave osnutka statuta univerze. V to skupino je bil imenovan dr. Josip Srebrnič.751 Poleti 1919 so delovale podkomisije Vseučiliške komisije, ki so imele na- logo, da so pripravile organizacijske pogoje za delovanje fakultet. Sestavile so sezname učiteljev, ki so prevzeli predavanja ob začetku delovanja univerze. Čla- ni bogoslovne podkomisije so predlagali tri kandidate: dr. Franca Ušeničnika, dr. Aleša Ušeničnika in dr. Janeza Ev. Zoreta. Ti so bili 31. avgusta 1919 sku- paj z matičarji drugih fakultet imenovani za prve redne profesorje Univerze v Ljubljani.752 Kot najvišji organ delovanja univerze se je 18. septembra 1919 na konsti- tutivni seji zbral Univerzitetni svet. Teološko fakulteto so zastopali: dr. Aleš Ušeničnik, dr. Franc Ušeničnik in dr. Janez Ev. Zore. Med sklepi je bil tudi ta, da 750 Tatjana Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Ljubljana 2009, str. 29–31 (dalje: Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani); Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 123 (dalje: Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani). 751 Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 126; Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 159. 752 Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, str. 32, 34; Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 129. Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 293 bodo uporabljali izraz univerza in ne vseučilišče, ker ta izraz drugim narodom ne bi bil razumljiv.753 Prof. dr. Janez Ev. Zore je bil član univerzitetnega razsodišča od njegove ustanovitve leta 1919, v njem pa je ostal do konca študijskega leta 1920/21.754 Prof. Zore se je udejstvoval tudi v medfakultetnem sodelovanju. Svet Pravne fakultete ga je julija 1920 postavil za komisarja izpraševalne komisije za pravno- zgodovinski državni izpit.755 3 ZORETOVA VLOGA PRI PREOBLIKOVANJU LJUBLJANSKEGA ŠKOFIJSKEGA BOGOSLOVNEGA UČILIŠČA V TEOLOŠKO FAKULTETO Ljubljansko škofijsko Bogoslovno učilišče je s svojo tradicijo in profesorji nudilo kadrovsko osnovo novoustanovljeni Teološki fakulteti. Matičarji, prvi trije redni profesorji, so bili izbrani iz vrst profesorskega kadra te ustanove. Dr. Aleš Ušeničnik, profesor dogmatike, je postal redni profesor filozofije, dr. Franc Ušeničnik, profesor pastirstva, etike in vzgojeslovja, je bil imenovan za rednega profesorja za pastoralno teologijo, dr. Janez Ev. Zore, profesor cerkvene zgodo- vine in cerkvenega prava, pa je bil imenovan za rednega profesorja Teološke fakultete z imenovanega področja. Kot matičarjem jim je bila po razpustitvi Vseučiliške komisije med drugim naložena naloga, da izberejo profesorski ka- der za izpopolnitev fakultete. Pri izbiri kandidatov se niso ozirali na pokrajinske ali škofijske meje, saj je fakulteta poudarjala vseslovenski značaj.756 Že 8. decembra 1918 so profesorji ljubljanskega škofijskega Bogoslovnega učilišča Vseučiliški komisiji poslali spomenico o ustanovitvi Teološke fakultete v Ljubljani. Teologi so bili prvi, ki so 21. marca 1919 od zagrebške Bogoslovne fakultete dobili znanstveno kvalifikacijo za prve tri profesorje: dr. Aleša Ušenič- nika, dr. Franca Ušeničnika in dr. Janeza Ev. Zoreta. Ti so bili 31. avgusta istega leta skupaj z matičarji ostalih fakultet imenovani za redne profesorje ljubljanske univerze, pet drugih pa je bilo imenovanih pozneje.757 Začasni kolegij Teolo- ške fakultete so sestavljali njeni matičarji: dr. Aleš Ušeničnik, dr. Franc Ušenič- nik in dr. Janez Ev. Zore,758 prevzel pa je vodenje priprav za ustanovitev Teološke fakultete in reševanje vseh vprašanj, povezanih z začetkom delovanja.759 Začasni 753 Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 130; ATF, šk. 4, Sejni zapisniki, seja 19. 9. 1919. 754 Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 132. 755 NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore, Pravna fakulteta imenovanje Zoretu, Ljubljana, 6. 7. 1920. 756 Tatjana Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor, Ljubljana 2008, str. 35–36. 757 Ciperle, Teološki študij v Ljubljani pred ustanovitvijo Univerze, str. 27–28; Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, str. 30; Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 126–127; AKBF, Osnutek dopisa je priložen spisu, br. 97/1919. 758 Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 126; AKBF, Dopis št. 10, Zagreb, 21. 9. 1919, br. 180/1919. 759 Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 129. 294 Matjaž Ambrožič kolegij Teološke fakultete je imel prvo sejo 19. septembra 1919. Pripravil je več predlogov imenovanj novih učiteljev. Na isti seji so sklenili sporočiti dekanatu Bogoslovne fakultete v Zagrebu, da so povabili dr. Franca Grivca na Univerzo v Ljubljano. Na tretji seji Univerzitetnega sveta je dr. Aleš Ušeničnik v imenu profesorskega kolegija Teološke fakultete predlagal nova imenovanja.760 Na seji Univerzitetnega sveta 12. novembra 1919 so bili izvoljeni prvi stalni univerzitetni funkcionarji. Fakultete so izvolile prve dekane in prodekane. Na Teološki fakulteti je bil za dekana izvoljen prof. dr. Franc Ušeničnik, za prode- kana prof. dr. Janez Ev. Zore. Po izvolitvi dekanov je bila konstituirana Univer- zitetna uprava, ki so jo sestavljali rektor kot predsednik ter dekani fakultet. V času zimskega semestra so si posamezni fakultetni sveti skupaj z Univerzite- tnim svetom prizadevali za kadrovsko izpopolnitev fakultet, da bi se zasedle vse nujno potrebne stolice. Za Teološko fakulteto je Univerza sklenila najemno pogodbo s škofijskim ordinariatom za prostore v Alojzijevišču. Do začetka predavanj je fakulteta v njem uredila dve predavalnici in profesorsko sobo, ostale prostore je za prvo študijsko leto dobila v Bogoslovnem semenišču, kjer je bila tudi dekanska pisarna.761 Po upokojitvi prof. dr. Janeza Ev. Zoreta leta 1926 je bil na njegovo mesto kot honorarni učitelj nastavljen dr. Josip Turk.762 VIRI IN LITERATURA Viri Arhiv katoličkog bogoslovnog fakulteta (AKBF) AKBF, Dopis št. 10, Zagreb, 21. 9. 1919, br. 180/1919. Arhiv Teološke fakultete (ATF) ATF, šk. 4, Sejni zapisniki. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, Zavodi Št. Vid, šk. 8, Dr. Ivan Zore. NŠAL 461, Gregorij Pečjak, šk. 2. NŠAL 481, Janez Evangelist Zore, šk. 1. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) ZAMU IV, 75/1103. 760 Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, str. 130; ATF, šk. 4, Sejni zapisniki, seja 19. 9. 1919. 761 Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani, str. 37–40. 762 Matjaž Ambrožič, Prva Teološka fakulteta in Knezoškofijsko bogoslovno učilišče v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 433. Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 295 Literatura Ambrožič, Matjaž, Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta (1898–1917), v: Viri 26 (2007), str. 1–186. Ambrožič, Matjaž, Profesorski zbor, v: Sto let Zavoda sv. Stanislava (ur. F. M. Dolinar), Lju- bljana, Družina 2005, str. 423–466. Ambrožič Matjaž, Prva Teološka fakulteta in Knezoškofijsko bogoslovno učilišče v Ljublja- ni, v: AES 32 (2010), str. 351–456. Ambrožič, Matjaž, Spomini in Semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, v: Viri 30 (2010), str. 1–219. Ciperle, Jože, Teološki študij v Ljubljani pred ustanovitvijo Univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Ljubljana, Univerza v Lju- bljani 2008, str. 11–29. Dekleva, Tatjana, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor, Ljubljana, Univerza v Ljubljani 2008, str. 30–44. Dekleva, Tatjana, Ustanovitev univerze v Ljubljani, v: Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Ljubljana, Univerza v Ljubljani 2009, str. 29–42. Jegličev dnevnik (ur. Otrin Blaž in Marija Čipić Rehar), Celje, Mohorjeva družba 2015. Kolar, Bogdan, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 121–196. Koritnik, Anton, Ob srebrnem jubileju Škofijskega zavoda sv. Stanislava in Škofijske gimna- zije, Št. Vid nad Ljubljano 1930. Lukman, Franc Ksaver, Drobtine o početku naše univerze, v: Slovenec (1. 1. 1929), št. 1 str. 2. Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerze, v: Zgo- dovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana, Rektorat Univerze Kralja Aleksandra prvega, 1929. POVZETEK Prof. dr. Janez Ev. Zore se je rodil leta 1875 v Bogneči vasi pri Trebelnem. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Teologijo je od leta 1894 študiral v Ljubljani, kjer je leta 1898 prejel tudi mašniško posvečenje. Naj- prej je bil kaplan na Bledu, nato pa je od jeseni 1900 študiral teologijo v Inns- brucku. Med študijem mu je knezoškof Jeglič omogočil izpopolnjevanje v Pa- rizu, Louvainu, Londonu in Rimu. Leta 1904 je na innsbruški teološki fakulteti doktoriral in bil zatem pol leta kaplan na Dobrovi. Januarja 1905 je postal prefekt v ljubljanskem bogoslovju, jeseni istega leta pa je ob odprtju Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano postal njegov generalni prefekt in učitelj verouka. Knezoškof Jeglič je bil sprva z njegovim delovanjem zadovoljen, leta 1907 pa so v zavodu nastale napetosti med prefekti. Leta 1908 je Zore neuspešno kandidiral za profesorja verouka na nemški gim- naziji. Njegova vrnitev v zavod je naslednje leto ponovno sprožila stare nemire, zato je jeseni 1909 odšel na enoletno študijsko potovanje v Palestino in Sirijo. Septembra 1910 je bil imenovan za profesorja verouka, poleg tega pa je v zavodu poučeval tudi francoščino in italijanščino. Jeseni 1911 je dr. Janez Ev. Zore na škofijskem Bogoslovnem učilišču prevzel profesuro cerkvene zgodovine in kanonskega prava. Leta 1913 je napisal knjigo 296 Matjaž Ambrožič V tem znamenju boš zmagal. Na katoliškem shodu istega leta je bil pozvan, da zasnuje urejen načrt za izdajo dela Življenje svetnikov, ki ga je v letih 1917–1923 v štirih zvezkih izdala Družba sv. Mohorja. V naslednjih letih je dr. Zore prevzel tudi nekatere škofijske službe in časti. Med prvo svetovno vojno se je v notranjih bojih v SLS opredelil za mladi- ne, ki so bili pristaši dr. Janeza Ev. Kreka. Knezoškof Jeglič je Zoretovo lojalnost cenil. Od škofa je ob prevratu dobil nalogo, naj sestavi kratek načrt cerkvenih zahtev v novi državi. Dr. Janez Ev. Zore je bil med glavnimi snovalci ljubljanske univerze in Te- ološke fakultete. V Vseučiliški komisiji so bili trije teološki učitelji iz škofijskega Bogoslovnega učilišča: zgodovinar dr. Janez Ev. Zore, filozof dr. Aleš Ušeničnik in moralist dr. Janez Janežič; Zore je postal njen podpredsednik in vodja bogo- slovne podkomisije. Ti so bili 31. avgusta 1919 skupaj z matičarji drugih fakultet imenovani za prve redne profesorje Univerze v Ljubljani, bili pa so tudi člani univerzitetnega sveta. V univerzitetnem razsodišču je bil prof. dr. Janez Ev. Zore član od njegove ustanovitve leta 1919, v njem pa je ostal do konca študijskega leta 1920/21. Udejstvoval se je tudi v medfakultetnem sodelovanju. Svet Pravne fakultete ga je julija 1920 postavil za komisarja izpraševalne komisije za pravno- zgodovinski državni izpit. Bolezen je botrovala Zoretovi predčasni upokojitvi leta 1926. Umrl je leta 1944. KLJUČNE BESEDE: dr. Janez Ev. Zore (1875–1944), Zavod sv. Stanislava, Uni- verza v Ljubljani, Teološka fakulteta Summary PROFESSOR JANEZ EV. ZORE AND HIS ROLE IN THE FOUNDING OF THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA AND THE FACULTY OF THEOLOGY Prof Janez Ev. Zore, PhD, was born in 1875 in Bogneča vas near Trebelno. He went to primary and secondary schools in Novo mesto, studied theology in Ljubljana from 1894 and got his Rite of Ordination in 1898. First, he was the assistant priest in Bled, but went to study theology in Innsbruck in the autumn of 1900. During his studies, the Prince Bishop A.B. Jeglič enabled him to better his knowledge in Paris, Louvain, London, and Rome. In 1904, he received his PhD at the Innsbruck Faculty of Theology and was then the assistant priest in Dobrova for half a year. In January 1905, he became a prefect in the Ljubljana seminary, and when the St Stanislav’s Institution was opened in the autumn of the same year in Šentvid nad Ljubljano, he became its general prefect and teacher of religious Prof. dr. Janez Ev. Zore in njegova vloga pri ustanavljanju Ljubljanske univerze in Teološke fakultete 297 education. Prince Bishop A.B. Jeglič was at first satisfied with his work, but in 1907 tensions arose between the prefects of the Institution. In 1908, J.E. Zore unsuccessfully ran for the post of a professor of religious studies at the German high school. His return to the Institution the following year again stirred up the old trouble, thus in the autumn of 1909 he ventured on a one-year study journey to Palestine and Syria. In September 1910, he was named professor of religious education and in addition he also taught French and Italian at the Institution. In the autumn of 1911, Janez Ev. Zore started working as a professor of Church history and Canon Law at the diocesan Theological College. In 1913, he wrote a book entitled V tem znamenju boš zmagal (In This Sign You’ll Win). At the Catholic Meeting in the same year, he was called upon to prepare an orderly plan for the publication of the work Življenje svetnikov (Life of Saints), which was published in 1917–1923 by Družba sv. Mohorja in four volumes. In the fol- lowing years, J.E. Zore assumed several diocesan offices and honours. During World War I, in internal fights of the Slovenian People’s Party (SLS) he opted for mladini, who were supporters of Janez Ev. Krek, PhD. Prince Bishop Jeglič valued Zore’s loyalty. Upon the political overthrow, the bishop entrusted him with the task of assembling a short outline of Church demands in the new state. Janez Ev. Zore, PhD, was among the main planners of the University of Ljubljana and the Faculty of Theology. The Commission for the University in- cluded three teachers of theology from the diocesan Theological College: a his- torian Janez Ev. Zore, PhD, a philosopher Aleš Ušeničnik, PhD, and a moralist Janez Janežič, PhD; Zore became its vice-president and head of the theological sub-commission. These three were, together with founding professors of other faculties, on 31st August 1919 named as the first full professors of the University of Ljubljana and were also members of the University Council. Prof Dr Janez Ev. Zore was a member of the University Court of Arbitration from its establish- ment in 1919 until the end of study year 1920/21. He was an active participant in inter-faculty collaboration. The Council of the Faculty of Law appointed him Commissioner of the Examining Commission for the legal-history state exam in July 1920. It was his illness that caused him to retire prematurely, in 1926. Janez Ev. Zore died in 1944. KEYWORDS: Janez Ev. Zore, PhD (1875–1944), St Stanislav’s Institution, Univer- sity of Ljubljana, Faculty of Theology 298 Bogdan Kolar Imensko kazalo 299 A Aichner, Simon 131 Aigner, Eduard 35 Akvinski, Tomaž, svetnik 34, 60, 223, 229, 237, 263 Aleksander, kralj 11, 65, 66, 69, 153, 172, 173, 228, 288 Aleksič, Jakob 143, 159 Aleš, svetnik 264 Aljaž, Jakob 181, 182 Allioli, Joseph Franz 147 Anzelm, svetnik 264 Arendt, Gulielmo 248 Arendt, Viljelm 252, 254 Arh, Luka 286 Aristotel 228 Asiški, Frančišek 225, 239, 264, 272 Ašič, Rafael, opat 169 Atanazij, sveti 264 Auffray, Augustin Fernand 273 Augustinis de, Emilij 248, 252, 253, 254 Avguštin, svetnik 88, 92, 202, 229 Ažman, Ciril 167 B Bajt, Anton 210 Baraga, Friderik 36, 39 Baš, duhovnik 209 Bauer, Lorenz 272 Bazal, Albert 154 Bea, Avguštin 33 Bellarmin, Robert kardinal 267 Benedik, Metod 42, 115 Benedikt, svetnik 264 Benedikt XIII. 272 Benedikt XV. 116 Benkovič, Josip 255 Bernardka Lurška, svetnica 39 Bernik, Josip 214 Bežek, Viktor 256, 271 Billot, Ludovik 248, 252, 254 Bilz, Jakob 271 Bonifacij VIII. 117 Bosco, Janez 273 Bozanić, Anton 184 Braun, Joseph 272 Brenner – Felsach, Jožef baron 130 Brenner – Felsach, Marija baronica 130 Breznik, Anton 91 Brigido, Mihael Leopold Jožef Andrej 262 Brinktrine, Johannes 273 Browe, Petrus 273 Brozičević, Peter 271 Brückner, Aleksander 48 Brunsmann, Johannes 38 Budanović, Ludovik 208, 209 C Cajnkar, Stanko 83, 159, 211, 234 Capuder, Karel 179 Cicero, Mark Tulij 239 Ciprijan, svetnik 88 Ciril, Aleksandrijski, svetnik 264 Ciril, Jeruzalemski, svetnik 264 Ciril, svetnik 48, 50, 51, 53, 59, 60, 265 Comte, Auguste 32 Č Čadež, Anton 273 Čebulj, Regalat 272 Čede, Jožef 258 Čižek, Josip 90 D Dalmatin, Jurij 147 Dausend, Hugo 273 Davidovič, Ljuba 94 Demšar, Josip 174, 256 Descartes, René 31 Dočkal, Kamilo 53 Dokler, Marijan 200 Dolenc, Bogdan 17 Dolinar, France 55, 128 Dornstetter, Paul 144 Držečnik, Maksimilijan 91, 110, 143, 159 E Ehl, Anton 272 Ehrlich, Ivan 19 Ehrlich, Lambert 12, 15, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 41, 42, 43, 44, 57, 58, 70, 122, 158, 175, 198, 202, 250, 287, 288 Ehrlich, Magdalena (roj. Mikosch) 19 Ehrlich, Martin 19, 287 Eisenhofer, Ludwig 272 Elbert, Sebastian 129, 130 Erker, Joseph 270 F Fabijan, Janez 122, 174 Fajdiga, Vilko 17, 19, 21, 27, 57 Ferrari, Gaspari 247 Ferreti, Avgust 247 Fichte, Johann Gottlieb 32 Flis, Janez 271 Flis, Josip 284, 285 Floeck, Josef - Josip 248, 252, 254 Fogar, Alojzij 182 Friedberg, Emil Albert 117 G Gabrijelčič, Josip 167 Gallenberg, Aleksander grof 128, 130, 131 Gallenberg, Volbenk Vajkard 129 Gasparri, Pietro 55, 118, 288 Gerster, Thomas Villanova 272 Gnidovec, Janez Frančišek 181, 186, 248 Godnič, Jožef 166 Gosar, Andrej 155, 235 Grazian 117 Gregor IX., papež 117 Gregor XIII., papež 117, 251, 253 Grivec, Franc 12, 29, 30, 35, 43, 45, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 122, 143, 144, 151, 152, 153, 154, 155, 173, IMENSKO KAZALO 300 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 175, 198, 201, 202, 255, 261, 288, 292, 294 Grivec, Josip 47 Grivec, Marija (roj. Tisovec) 47 Grotius, Hugo 203 Gruden, Jožef 129, 130, 286, 287, 288 H Hadzsega, Julius 65 Hanuna, Cvetka 21 Hefter, Adam 122, 136, 137 Herberstein, Karel Janez 147, 262 Herbigny 'd, Michel 65 Hess – Diller, Gisela baronica 130 Hieronim, svetnik 88 Hočevar, Stanislav 199 Hohnjec, Jože 93, 144, 148 Holzmeister, Urban 272 Honorij Avgustodunski 263 Hribar, Ivan 156, 170 Hribovšek, Karel 78, 79 Hribovšek, Roza 78 Hutter, Elias 147 I Ivana Šantalska, svetnica 264 J Jagodic, Jože 174 Jaklič, Franc 139, 200 Jamnik, Karel 186 Janez Pavel II., papež, svetnik 119 Janez XXIII., papež 66, 185 Janežič, Janez 170, 292, 296, 297 Janežič, Marija 21 Janežič, Stanko 54, 151 Janžekovič, Janez 211 Japelj, Jurij 147 Javornik, Mirko 18, 20 Javornik, Placid 147 Jeglič, Anton Bonaventura 13, 123, 124, 128, 129, 139, 144, 150, 168, 169, 181, 182, 183, 185, 186, 226, 233, 237, 238, 248, 249, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 295, 296, 297 Jehart, Anton 144 Jeraj, Josip 214 Jere, Frančišek 148, 159, 272 Jere, Josip 214 Jerman, Frane 234 Jerovšek, Anton 93 Ježić, duhovnik senjsko-reške škofije 210 Jordan, Andrej 166 Juhant, Janez 18 Juliani de Spira 273 Julij III., papež 251, 253 Justinijan, cesar 117, 119 Justin, mučenec 264 K Kahn, Jožef 19 Kanizij, Peter 268 Kansky, Evgen 156 Kant, Immanuel 31, 229 Karel Veliki 262 Karlin, Andrej 90, 130, 168, 182, 185, 286 Karlin, Ivan 93 Kempčan, Tomaž 225 Kidrič, Boris 28 Kidrič, France 232 Kimovec, Franc 174 Kirlin, Joseph Louis J. 273 Klemen V., papež 117 Klimenko, Nikolaj 65 Klinar, Tomaž 41 Kniewald, Dragutin 261, 271, 273, 274 Knific, Ivan 286 Knoblehar, Ignacij 36, 39 Kociper, Janez 81 Kokošinek, Janez 41 Kolar, Bogdan 18, 134, 165, 293, 294 Kolarič, Jakob 115 Koritnik, Anton 286 Korošec, Anton 14, 89, 94, 98, 151, 156, 171, 232, 234, 289 Korošec, Viktor 200 Kortleitner, Franz Xaver (Josef) 39 Kos, Milko 290 Koš, Jože 91 Kotnik, France 91 Kovačič, Lojze 52 Kovač, Veselko 40 Kralj, France 166, 173 Kraljič, Janez 200 Kramer, Albert 153, 171 Kramp, Joseph 272 Kratochwill-Mile, Kamilo 21 Krebs, Josef Aloysius 270 Krek, Janez Evangelist 49, 144, 223, 224, 226, 234, 235, 255, 287, 288, 296 Kržič, Anton 255 Kržišnik, Jožef 286 Kulovec, Franc 288 Kunz, Christian 255, 270, 271 Kürchperg, Frančišek Adam 129, 287 Kušej, Rado 123, 232 L Laber, Benedikt Jožef 264 Lampe, Frančišek 226, 236 Lampret, Jože 210 Lang, Ivan 182 Leban, Ignacij 183 Lenček, Ignacij 200 Lenček, Lado 17 Leon XIII., papež 33, 145, 148, 224, 235, 270 Leon XII., papež 251, 253 Lercher, Ludovico 38 Lesjak, Matic 77 Liechtenstein, Aloys von 198 Ligvorij, Alfonz, svetnik 214 Limanska, Roza, svetnica 264 Ločnik, Primož, gl. Aleš Ušeničnik 233 Logar, Anton 273 Logar, Jožef 284 Loisy, Alfred 282 Lojolski, Ignacij, svetnik 264 Lovrenčič, Jože 91 Lovrić, Bruno 256, 271 Lubec, Milko 93 Lueger, Karl 198 Lugari, Lavrencij 247 Lukman, Franc Ksaver 12, 13, 61, 75, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 102, 103, 107, 122, 151, 152, 155, 173, 175, 177, 183, 198, 199, 213, 250, 255, 289, 290, 291 Lukman, Karol 78 Lukman, Marija 78 Lukman, Zofija 78 Luther, Martin 265 Imensko kazalo 301 M Maas, Friderich 120 Mahnič, Anton 166, 174, 175, 180, 181, 233, 235 Majaron, Danilo 93, 94, 95, 170, 288, 292 Malle, Avguštin 19 Mandato de, Pij 247 Maria de, Michael 253, 254 Maroto, Philippus 273 Martel, Karel 123 Martin, Ludvik 251, 253, 254 Marušić, Josip 185 Masnić, Peter 207, 209 Matek, Martin 258 Matjašič Friš, Mateja 78 Mausbach, Josip 214 Maver, profesor 157 Menghin, Oswald 39 Merkelbach, Benedikt Heinrich 272 Merlo Horstius-Horstii, Jakob 255, 270 Merz, Ivan 179 Mesar, Ivan Krstnik 40 Metod, svetnik 48, 50, 51, 53, 59, 265 Miklavčič, Maks 165, 229 Mikuž, Metod 11, 170 Miles, Sherman 21, 22 Missia, Jakob 223, 233 Müller, Ernst 199 Mutz, Franz Xaver 272 N Nadrah, Ignacij 85, 286, 290 Nahtigal, Rajko 87, 176 Napotnik, Mihael 79, 82, 90, 103, 105, 106, 144, 146 Natlačen, Marko 156, 158 Nilles, Nikolaj 48 O Ocvirk, Drago 17, 18, 27 Olfers, Ernst W. M. von 271 Opeka, Mihael 174 Oražem, Janez 261, 264 Osredkar, Mari Jože 27 P Pacelli, Eugenio Maria Giuseppe, Giovanni - glej: Pij XII. 250 Pacher, Raphael 198 Pajk, Janko 236 Pascal, Blaise 235 Pavel, apostol 145 Pavelič, Milan 271 Pečjak, Gregorij 148, 258, 284, 286, 287, 288, 289, 290 Pellegrinetti, Ermenegildo 181, 290 Peter II., kralj 156 Peter I., kralj 250 Petrani, Alexius 273 Pie, Louis-Édouard-François- Desiré 38 Pignatar, Feliks 248, 252, 254 Pij IV., papež 251, 253 Pij IX., papež 31, 33, 252, 253 Pij V., papež 264 Pij XI., papež 32, 55, 66, 150, 182, 184, 234, 238, 250, 260, 270, 290 Pij X., papež 33, 116, 132, 146, 205 Pillat, Markus 247 Pirc, Jožko 235 Pitamic, Leonid 86 Plečnik, Jože 86, 91, 111, 155 Plemelj, Josip 122, 175, 231 Plestenjak, Jan 36 Pogačar, Janez Zlatoust 174 Pogačnik, Jože 200, 259 Pohle, Joseph 145 Pohl, Wenceslaus 39 Polec, Janko 61, 291 Polšak, Franc 285 Pölzl, Franz Xsaver 145 Poš, hrvaški duhovnik 208, 209 Potočnik, Ciril 260, 261, 273 Potočnik, Vinko 226 Poznič, Andrej 18 Premrl, Stanko 174 Prešeren, Anton 167 Primož in Felician, svetnika 264 R Radcliffe-Brown, Alfred Reginald 36 Radić, Josip 214 Ramovš, Fran 232, 236, 237 Ratajec, Anton 286 Reinelt, Paul 273 Respighi, Pietro 283 Ries, Joseph 271 Rode, Franc 27 Rojic, Viktor 21 Rostohar, Mihajlo 235, 291, 292 Rota, Anton 253, 254 Rožman, Gregorij 12, 28, 85, 91, 113, 115, 116, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 153, 169, 173, 184, 186, 200, 290 Rupnik, Leon 85 S Saedler, Peter 271 Sajovic, Janez 287 Scharsch, Philipp 272 Scherer, Rudolf, von 120 Scherman, Theodor 79 Schindler, Franz Martin 145, 198 Schmid, Franz Anton 271 Schönleben, Janez Ludvik 265 Schulte, Adalbert 272 Schweitzer, Viktor 79 Sebastiani, Josip 214 Sedej, Frančišek Borgia 28, 167, 168, 182 Seipl, Ignaz Karl 198, 199 Severin, svetnik 41 Slavič, Matija 12, 62, 82, 86, 90, 122, 141, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 161, 162, 173, 177 Slomšek, Anton Martin 144, 147 Smolik, Marijan 83, 85, 229, 231, 264, 275 Smrekar, Jožef 263 Snoj, Andrej 122, 144, 148, 159, 173, 174, 250 Soglia, Giovanni 118 Solovjov, Vladimir 53 Srebrnič, France 168 Srebrnič, Josip 12, 83, 122, 151, 152, 163, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 190, 192, 193, 194, 227, 250, 292 Srebrnič, Terezija (roj. Šuligoj) 165 Stadler-Pepe, Franc 21 302 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 Stapper, Richardus 273 Stepišnik, Jakob Maksimilijan 144 Sträter, Hermann Josef 272 Strle, Anton 234 Stroj, Alojzij 272 Suchy, Josip 38 Š Šanc, Franjo 225 Šerko, Alfred 84 Škulj, Edo 18, 70 Šuler, Janez 281 Šušteršič, Ivan 287, 288 T Talija, Urban 272 Tavčar, Ivan 291 Telch, Josip 214 Teraš, Mavricij 272, 273 Tertulijan 88 Tito, Josip Broz 199 Tomažič, Ivan 87 Tomažič, Ivan Jožef 90 Tomšič, Tone 28 Toroš, Mihael 210 Triller, Karel 265 Trontelj, Nik 19, 221 Trstenjak, Anton 60, 234 Trubar, Primož 147 Turk, Josip 294 Tutankamon 37 Tyrš, Miroslav 186 U Ujčič, Josip Anton 12, 122, 125, 129, 173, 195, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 260 Ulaga, Jože 144 Urbanija, Marko 36 Ušeničnik, Aleš 86, 121, 122, 123, 151, 152, 170, 171, 172, 175, 198, 200, 201, 202, 216, 219, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 243, 250, 255, 261, 288, 292, 293, 294, 296, 297 Ušeničnik, Franc 121, 122, 129, 152, 153, 154, 155, 172, 222, 223, 230, 245, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 274, 276, 277, 278, 283, 284, 292, 293 Ušeničnik, Janez 222 Ušeničnik, Marija (roj. Kržišnik) 222 Uzunovič, Nikola 86 V Vello, Filip 247 Verchovskij, Gleb 65 Verstovšek, Karel 13, 81, 93, 94, 95, 98, 148, 151, 291 Vianney, Janez Marija 273 Vidmar, Josip 89 Vidovic, Janez 40 Vogelsang, Karl von 198 Vovk, Anton 83, 91, 187, 206, 208, 210, 238 Vukičević, Velimir (Velja) 86 W Wellhausen, Julius 152 Witmann, Josip 214 Wunderle, Georg 38 Z Zagoda, Franjo 271 Zarnik, Boris 170 Zazinović, Karmel 185 Zlatousti, Janez 264 Zore, Janez Evangelist 121, 122, 123, 151, 152, 170, 171, 172, 174, 177, 227, 250, 279, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 292, 293, 294, 295, 296, 297 Zore, Jožef 281 Zore, Jožefa (roj. Pungerčar) 281 Zorić, Antun Krešimir 176 Zupančič, Anton 248, 256 Zupančič, Rikard 94 Ž Žolger, Ivan 39 Navodila sodelavcem AES 303 NAVODILA SODELAVCEM AES 1. AES objavlja še neobjavljene ali težko dostopne vire za slovensko cerkveno zgodovino (vključno s fotografijami, slikami in razpredelnicami). 2. Objava virov v originalnem jeziku se ravna po pravilih ekdotike. Sam doku- ment ali skupino dokumentov predstavi avtor v uvodni razpravi. 3. Vsi prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice, pisava Times New Roman, poravnava v levo) in lahko obsegajo do okoli 10.000 besed. 4. Prispevki gredo pred objavo v recenzijo. Recenzije so anonimne, pozitivna recenzija pa je pogoj za objavo razprave. 5. Avtor mora ob oddaji prispevka navesti svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto, naslov ustanove, kjer je zaposlen, in svoj e-naslov. 6. Prispevki morajo biti opremljeni s povzetkom (do 150 besed) in ključnimi besedami (do 5 besed). 7. Pri monografskih objavah omejitev (število besed) ne velja, za vse ostale podrobnosti pa velja dogovor z uredništvom. 8. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturirano (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoče razbrati namen, metodo dela, re- zultate in sklepe. 9. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod črto (velikost pisave 10). Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oz. nahajališče: ime in priimek avtorja, naslov dela (ko gre za objavo v reviji ali zborniku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani: - primer monografija: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, str. 116–119. Založbo monografskega dela navedemo le v seznamu virov in literature. - primer članek v reviji: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, v: Studia Historica Slovenica 9 (2009), št. 2–3, str. 543–574. - primer časnik (avtor): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, v: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), št. II., str. 31. - primer prispevek v zborniku: France M. Dolinar, Die Rolle und die Be- deutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowe- nischen Raum, v: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geisti- ge Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (ur. W. Drobesch in P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, str. 215–217. - v nadaljevanju se uporablja smiselna okrajšava (dalje: Kolar, In memo- riam II, str. 116–119.). 304 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 10. Sveto pismo, cerkvene dokumente ali kako drugo pogosto navedbo lahko na- vajamo tudi med besedilom po uveljavljenem načinu citiranja tovrstnih del. 11. Na kratice moramo opozoriti na začetku razprave ali v prvi opombi. Pri do- mačih kraticah se držimo določil Slovenskega biografskega leksikona, pri tujih pa tistih, ki jih v prvem zvezku navaja Lexikon für Theologie und Kirche. 12. Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo večkrat, je treba navesti okrajšavo v okle- paju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), številko fascikla (škatle) in arhivske enote ter naslov navedenega dokumenta (primer: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematično, po abecednem vrst- nem redu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, internetne vire, časopisne vire, literaturo itd. V kolikor je avtor v tekstu ali opombah uporabljal krajšave in kratice, naj – po dogovoru z uredništvom – na koncu doda tudi seznam le-teh. 14. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki reso- luciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste JPG. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti ločeno (v tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgo- varjajoče podnapise z navedbo vira. 15. Za znanstveno vsebino prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 16. Uredništvo poskrbi za lektoriranje, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora avtorizi- rati; širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. 17. Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki AES in na spletni strani AES. 18. Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, bodo po določenem preteku časa objavljeni tudi na spletni strani AES. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije članka. V primeru nejasnosti glede navajanja literature in arhivskih virov naj se avtor obr- ne na urednika AES. Rokopisov in ilustracij uredništvo ne vrača. Prispevke pošljite na naslov: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Uredništvo AES Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-naslov: izc@teof.uni-lj.si Instructions to AES associates 305 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES 1. AES publishes as yet unpublished or difficult to access sources for Slovenian Church history (including photographs, pictures, and tables). 2. The publication of resources in their original language follows the rules of textual criticism. The document itself or a cluster of documents is introduced by the author in the preliminary discussion. 3. All articles should be submitted in electronic form (line spacing 1.5, font Times New Roman, alignment to the left) and are to be of up to about 10,000 words. 4. All articles will be sent for review. Reviews are anonymous, and a positive review is the condition for publication of the article. 5. When submitting an article the authors must state their full address, title or occupation, workplace, the address of the institution of their employment, and the author’s e-mail address. 6. All articles should include a summary (up to 150 words) and key words (up to 5 words). 7. For monographs the limit for the number of words does not apply, all other details should be arranged with the editorial board. 8. The text of the article should be clear and intelligibly structured (chapter, subchapter titles) so that the purpose, work method, results, and conclusions can be inferred. 9. Notes must be stated uniformly as footnotes below the line (font size 10). A bibliographic footnote should, when stated for the first time, include the complete title or location: full name of the author, title of the work (when cit- ing the publication in a magazine or a collection of works, state the title), place and year of the publication, pages: - Example for a monograph: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, pp. 116–119. The publishing house of the monograph is stated only in Sources and Literature. - Example for an article in a magazine: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, in: Studia His- torica Slovenica 9 (2009), nos. 2–3, p. 543–574. - Example for a newspaper (author): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, in: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), no. II., p. 31. - Example for an article in a collection of works: France M. Dolinar, Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum, in: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (Eds. W. Drobesch and P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, p. 215–217. - In the continuation a meaningful abbreviation is used (hereon: Kolar, In memoriam II, p. 116–119.). 10. The Bible, Church documents or some other frequent quotation can be cited in the text according to the established method of citation of such works. 306 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 11. All abbreviations should be explained at the beginning of the dissertation or in the first footnote. For Slovenian abbreviations the rules of the Slovenski biografski leksikon should be followed, while for the foreign abbreviations the rules stated in the first volume of the Lexikon für Theologie und Kirche. 12. When citing archival sources state: the archive (when mentioned for the first time, state its full name; if cited several times in the article, give the abbrevia- tion in the brackets), name of the fonds or collection (shelf mark, if there is one), binder (box) and archival unit number, and the title of the cited docu- ment (example: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. The chapter Sources and Literature should include all sources and literature from the footnotes, in a systematic, alphabetical order. Archival sources, internet sources, newspaper sources, literary works etc. should be written separately. If the text or footnotes include any abbreviations, the list of those should be, by prior arrangement with the editorial board, included at the end of the article. 14. Graphic material should be submitted to the editorial board only in electron- ic form and in high resolution (300 dpi), saved uncompressed in a JPG file. Graphic material (photographs, diagrams, tables, maps etc.) should be sub- mitted separately (the text should include only a clear marking of the mate- rial’s location) in a separate folder (file) with the author’s full name. Graphic material should include captions with the stated sources. 15. Authors are solely responsible for the scientific content of the article and the accuracy of its data. 16. The editorial board is in charge of proofreading. The author reviews the changes and authorises the proofread text. The editorial board sends the first correction to the author to be approved; expanding the text upon the first correction is not allowed. 17. Authors are obliged to follow the instructions published in every print edition of AES and on the AES website. 18. Articles published in the printed magazine will also, after a certain period of time, be posted on the AES website. By agreeing to the publication of the printed version, authors simultaneously agree with the publication of the e- version of the article. In case of any questions regarding the citing of literature and archival sources, the author should contact the editor of AES. Manuscripts and illustrations will not be returned to their authors. Articles to be submitted to: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani AES Editorial Board Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-mail address: izc@teof.uni-lj.si Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 307 PUBLIKACIJE INŠTITUTA ZA ZGODOVINO CERKVE ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979, 188 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Inštrukcija papeža Klemena VIII. za obnovo katoliške vere na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem z dne 13. aprila 1592; France M. Dolinar, Jožefinci med Rimom in Dunajem - Škof Janez Karel Herberstein in državno cerkven- stvo; Bogo Grafenauer, Etnična vprašanja ob preureditvi lavantinske škofije na Štajerskem; Ivan Škafar, Jezuitski misijoni v krajini med Muro in Rabo za časa katoliške obnove 1609-1730; Ivan Škafar, Oda Jožefa Košiča iz leta 1813. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980, 231 strani. Maksimilijan Jezernik, Friderik Baraga (Zbirka rimskih dokumentov). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981, 172 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (1); France M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji; Ivan Škafar, Gradivo za zgodovino kalvi- nizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhidiakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982, 255 strani. Jože Gregorič, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761-1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983, 331 strani. Miscellanea: Jože Mlinarič, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Šta- jerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19; Ivan Zelko, Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino; Ivan Zelko, Frančiškani v Murski Soboti. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984, 225 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (2); Martin Jevnikar, Ivan Trinko, pokrajin ski svetovalec v Vidmu 1902-1923; Vilko Novak, Ivanu Škafarju v spomin - Njegovo življenje in delo; Ivan Škafar, Priloge: Izvirna poročila, re- gesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592-1637. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985, 288 strani. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove smrti: Bogo Grafenauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev - Conversio Bagoariorum et Caran- tanorum; France Perko, Italska legenda; France M. Dolinar, Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V.; Metod Benedik, Žitje Kon- stantina (Cirila) in Žitje Metoda; France M. Dolinar, Pohvala sv. Cirila in Metoda; Janez Zor, Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem glagolitu. 308 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986, 395 strani. Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987, 463 strani. Jože Mlinarič, Župnije na Slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapi- snikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 10, 1988, 254 strani. Miscellanea: Metod Bene- dik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (3); Primož Kovač, Začetki kapucin- skega samostana v Škofji Loki; Janez Höfler, Gradivo za historično topogra- fijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupniji Radovljica in Kranj. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989, 239 strani. France M. Dolinar, Slo- venska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12, 1990, 432 strani. Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 13, 1991, 116 strani. Ivanka Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. Veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol čr nih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 14, 1992, 190 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (4); Bogdan Kolar, K zgodovini malega semenišča v Kopru; Vinko Škafar, Prošnje salzburškemu nadško- fu F. Schwarzenbergu za priključitev slovenskih dekanij sekovske (graške) škofije k lavantinski škofiji leta 1848; Janez Höfler, Gradivo za historično to- pografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupnija Mengeš; Mar- ko Senica, Slovenske pridige kapucina p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 15, 1993, 221 strani. Matjaž Ambrožič, Zvo- narstvo na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 16, 1994, 726 strani. Metod Benedik- Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapu cinska provinca. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 17, 1995, 600 strani. France Baraga, Kapitelj- ski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 18, 1996, 363 strani. Ivan Likar, Slovenski litur gični jezik v obrednikih s poudarkom na obredniku škofa Wolfa (1844). France Baraga, Kazalo krajevnih in osebnih imen k AES 16- Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 19, 1997, 537 strani. France Baraga, Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena; Metod Benedik-Angel Kralj, Protokoli škofa Hrena 1614-1630; Bogdan Kolar, Sinode škofa Hrena; Edo Škulj, Bo- goslužna besedila v Hrenovih komih knjigah. Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 309 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 20, 1998, 396 strani. Metod Benedik -Angel Kralj, Škofijske vizitacije Tomaža Hrena 1597-1629 in poročilo Apostolske- mu sedežu o stanju škofije leta 1607; France Baraga, Arhiv Glavarjevega beneficija; Lojzka Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753-1772; Ja- nez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani; Darja Mihe- lič, Izročilo Konverzije, ki je doseglo Valvasorja in Schönlebna. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 21, 1999, 776 strani. Branko Kurnjek, Marjan Maučec, Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slo- venskem 1945-1953. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 22, 2000, 385 strani. Lilijana Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 23, 2001, 391 strani. Damjan Hančič, Konsti- tucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, 2002, 712 strani. Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 - za objavo pripravila Marija Vrečar. Metod Benedik, Lambert Ehr- lich za slo venski narod. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 25, 2003, 462 strani. Matjaž Ambrožič, Lju- bljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar. Njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 26, 2004, 244 strani. Metod Benedik, Pisma Janeza Evangelista Kreka; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo pred jožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica; Bogdan Ko- lar, Začetki cerkvene organiziranosti Slovencev v Kaliforniji. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 27, 2005, 347 strani. Marko Benedik, Doku- menti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku; Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914-1918. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 28, 2006, 300 strani. Metod Benedik, Janez Evangelist Krek v spisih sodobnikov; Bogdan Kolar, Iz kronike župni- je Grahovo pri Cerknici v času župnika Alojzija Westra (1910-1928); Edo Škulj, Kronika župnije Turjak. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 29, 2007, 541 strani. Edo Škulj, Jerebova kro- nika župnije Škocijan pri Turjaku. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 30, 2008, 371 strani. Damjan Debevec, Kari- kature v boju proti veri in Cerkvi 1945-1960. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 31, 2009, 260 strani. Edo Škulj, Kronika žu- pnije Turjak; Edo Škulj, Iz turjaške oznanilne knjige. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 32, 2010, 528 strani. Vloga teoloških izobra- ževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega 310 Acta Ecclesiastica Sloveniae 41 izobraževalnega sistema na Slovenskem: Matjaž Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samostanskih skupnostih cistercija- nov, kartuzijanov, avguštincev, dominikancev in trapistov; Metod Benedik, Teološko izobraževanje od reformacije do vključno centralnih semenišč; Matjaž Ambrožič, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne; Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Lju- bljani; Miran Špelič, Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani; Metod Benedik, Kapucinske teološke šole; Bogdan Kolar, Visoka teološka šola na Rakovniku; Matjaž Ambrožič, Prva teološka fakulteta in knezoškofijsko Bogoslovna učilišče v Ljubljani; Fanika Krajnc-Vrečko, Visoka bogoslovna šola v Mariboru 1859-1941; Fanika Krajnc-Vrečko, Bibliografija del in arhi- vski viri s področja teološkega izobraževanja na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 33, 2011, 204 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), I. del: 1589-1675. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 34, 2012, 424 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), II. del: 1685-1943. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 35, 2013, 232 strani. Bogdan Kolar, Misijonska hiša pri Sv. Jožefu nad Celjem. Kronika ustanove od 1852 do 1925. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, 2014, 422 strani. Miha Šimac, Vojaški du- hovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 37, 2015, 440 strani. Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem: Bogdan Kolar, Prva svetovna vojna in njen vpliv na življenje Cerkve; Tomaž Kladnik, Posledice prve svetovne vojne na vo- jaško organiziranost na Slovenskem in spremembe, ki so jih nove razme- re prinesle v vsakodnevno življenje ljudi; Igor Salmič, Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov s slovenskega ozemlja osrednjim cerkvenim ustanovam v Rimu; Miha Šimac, Oris vpliva prve svetovne voj- ne na pastoralno delo duhovnikov; Matjaž Ambrožič, Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji; Bogdan Kolar, Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavan- tinski škofiji; Renato Podbersič ml., Posledice vojne v delovanju cerkvenih skupnosti na področju soške fronte; Boštjan Guček, O tolminski župnijski kroniki; Tolminska župnijska kronika 1914–1922. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 38, 2016, 440 strani. Miscellanea: Aleš Maver, Altercatio ecclesiae et synagogae v okviru antične krščanske protijudovske polemike; Julijana Visočnik, Tomaž Hren in pridige ob posvetitvah cerkva; Matjaž Ambrožič, Historični zvonovi zvonarja Gašperja Franchija; Blaž Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 311 Otrin, Prizadevanje škofa Avguština Gruberja za topografski in zgodovin- ski oris župnij ljubljanske škofije; Ana Lavrič, Slomškov osnutek predavanj o cerkveni umetnosti za mariborsko bogoslovje; Jure Volčjak, Škofovska grba lavantinskih škofov Jakoba Maksimiljana Stepišnika in Mihela Napotnika; Miha Šimac, »Opes regum corda subditorum«: drobci o odlikovanjih lavan- tinskih in ljubljanskih škofov; Franjo Velčić, Prisutnost glagoljice i starosla- venskog bogoslužja na području nekadašnje tršćansko-koparske biskupije na prijelazu iz 19. u 20. stolječe; Peter G. Tropper, Katholische Kirche und Slowenen in Kärnten: Bemerkungen zur Rolle der Kirche im 20. Jahrhun- dert; Renato Podbersič ml., Msgr. Ivan Rojec in goriški begunci med prvo svetovno vojno; Jurij Perovšek, Vera in Cerkev v programih slovenskih po- litičnih strank 1890 – 1941; Igor Salmič, Kralj Aleksander (1888–1934) in Ka- toliška cerkev: pogled na kraljevo osebnost v luči zapisov nuncija Ermene- gilda Pellegrinettija; Aleš Gabrič, Boj proti katoliškemu tisku; Jelka Melik, Juro Adlešič v dokumentih tajne policije; Bogdan Kolar, Škof dr. Gregorij Rožman in duhovnik Vladimir Kozina; Dejan Pacek, Nekateri bistveni vidi- ki odnosa med Svetim sedežem in Jugoslavijo v obdobju 1953–1970; Metod Benedik, Mediji o vračanju Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 39, 2017, 404 strani. Jure Volčjak, Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750–1774). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 40, 2018, 388 strani. Tanja Martelanc, Kapu- cini in njihova arhitektura na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 41, 2019, 314 strani. Učitelji Teološke fakulte- te za ustanovitev in ohranitev Univerze v Ljubljani. Mari Jože Osredkar, Prof. dr. Lambert Ehrlich; Nik Trontelj, Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na Teološki fakulteti; Julijana Visočnik, Franc Ksaver Lukman – profesor, dekan, rektor, urednik; Andrej Saje, Gregorij Rožman in njegov prispevek k razvoju cerkvenega prava in Teološke fakultete v Ljubljani; Matjaž Ma- ksimilijan, Matija Slavič – profesor, biblicist in državnik; Bogdan Kolar, Univerza v Ljubljani in njen učitelj dr. Josip Srebrnič; Ivan Janez Štuhec, Dr. Josip Anton Ujčić – prvi profesor moralne teologije na Teološki fakul- teti v Ljubljani; Janez Juhant/Nik Trontelj, Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL; Slavko Krajnc, Znanstveno, pedagoško in strokovno delo prvega dekana Teološke fakultete prof. dr. Franca Ušeničnika; Matjaž Ambrožič, Prof. dr. Janez Evangelist Zore in njegova vloga pri ustanavlja- nju ljubljanske univerze in Teološke fakultete. Povzetki in vsebine vseh številk znanstvene publikacije AES so dostopni na medmrežju: http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=61 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdajatelj / Publisher: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Naslov uredništva / Address of Editorial: Inštitut za zgodovino Cerkve Poljanska c. 4, pp. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-pošta: izc@teof.uni-lj.si Glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief: dr. Bogdan Kolar Uredniški odbor / Editorial Board: dr. Matjaž Ambrožič dr. Ana Lavrič dr. Igor Salmič dr. Miha Šimac dr. Julijana Visočnik Lektura in prevodi povzetkov v angleški jezik / Proof-reading and translation of summary into English: Maja Sužnik Oblikovanje / Cover Design: Anton Štrus Prelom / Computer Typesetting: Salve d.o.o., Ljubljana, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Tisk / Printed in Slovenia Naklada / Number of copies printed: 300 izvodov Izvlečke prispevkov objavlja / Abstracts are included in: Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO Library, Santa Barbara, California, USA EBSCO Publishing, Inc., 10 Estes Street, Ipswich, Massachusetts, USA Tübinger Zeitschrift, Universität Tübingen, Nemčija ERIH PLUS Založba / Publishing House: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, pp. 2007 SI-1001 Ljubljana e-posta: dekanat@teof.uni-lj.si Za založbo / Chief Publisher: Dr. Robert Petkovšek UDK: 378.6.011-051:2(497.4Ljubljana)(091) ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 41 UČITELJI TEOLOŠKE FAKULTETE ZA USTANOVITEV IN OHRANITEV UNIVERZE V LJUBLJANI Ljubljana 2019 barva naslovnice Pantone 648 C 25 EUR 41 TEOF AES-41_naslovnica.indd 1 3. 10. 2019 08:10:54 UDK: 378.6.011-051:2(497.4Ljubljana)(091) ISSN 0351-2789 CTA ECCLES ASTICA SLOVENIAE 41 UČ TELJI TEOLOŠ E FAKULTETE Z USTANOV TEV IN OHRANITEV UNIVERZE V JUBLJANI Ljubljana 2019 barva naslov ice Pantone 648 C 25 EUR 41 TEOF AES-41_naslovnica.indd 1 3. 10. 2019 08:10:54